Njiva (Ivan Pregelj)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Njiva: Poučna zgodba za kmetiško ljudstvo
Ivan Pregelj
Pod psevdonimom Ivan Mohorov.
Izdano: 1923
Viri: Domoljub, 1923, št. 15, 17, 18, 19, 20, 22, 23, 25, 27, 28, 29, 30
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Od planin do planin leži razgrnjena ravan, samo polje, nelepo, skoro enolično, kakor preprosta pravljica prav stare matere, ki že gre na otroško pamet. Zakaj nekateri tako zelo ljubijo to enolično zemljo, zakaj je drugi ne marajo? Ali jim ni vsem, ki so na njej rojeni, skrbna, krušna mati? Ali jih ne redi in oblači, ali ne redi njihovih otrok? Ali so se preobjedli? Ali je tkanina domačega lanu pretrda in ržen kruh prehud in mlečna kaša preotroška jed? Gorje deželi, kjer je začel kmetovalec ljubili čaj z rumom, goljaš in obleko, ki jo je tkal stroj. Gorje mu, ki je postal nezvest rodni zemlji, črni grudi in zašel poln sle po meslnem življenju proč od nje, ki ga je rodila in izredila. Ni samo izmišljeno, kar se je zgodilo in kakor sem napisal ...

I. Izkušnjavec.[uredi]

Krčmar Anžonec je sedel ob peči na klopi in ves obraz se mu je svelil od zadvoljnosti: soba je bila namreč čisto natlačena s pivci, domačimi in tujimi gosti iz mesta. Dve mizi sta bili v sobi, pogrnjena in nepogrnjena. Za nepogrnjeno so se stiskali kmetje, za pogrnjeno se je šopiril debel mestjan s štirimi tovariši. Kmetje so vlekli vivčke, eden je kadil čedro s stopičem. Mestni so kadili cigarete in le najmočnejši med njmi je vlekel dolgo viržinko. Še krčmarju je bil ponudil eno, pa je krčmar vljudno odklonil, ker ni bil kadilec. Kmetje so samo pili, mestni pa so tudi jedli, pili pa zopet kadili in še enkrat jedli. Vmes so govorili veselo, razposajeno, po sili domače, ker so bili očividno gostilne bolj vajeni, kakor kmetje. Med njimi je jedel in pil za dva rejeni in tolstolčni meščan, ki se je venomer potil, puhal od vročine in govoril oblastno, dočim so mu tovariši dvorljivo pritrjevali. Nalivajoč jim vina, se je smejal neskončno zadovoljen s samim seboj in menil:

»Kaj, smo mi ali nismo?« 

»Smo,« so v zboru rekli tovariši. Tedaj je menil vljudno krčmar Anžonec:

»Kako pa z zdravjem, gospod Aleš?« 

»Hahaha!« se je smejal gospod Aleš, »šema si, Anžonec! Ali me ne vidiš? Hahaha! Ampak, mojo Mico, mojo ženo bi šele videl in pa hčeri. Kakor buče! hahaha« 

Še kmetje so se smejali. Eden med njimi (gruntar), Kobiljekar je menil:

»Glej, no, svojčas je bila ko drenulja.« 

»Svojčas!« je polrdil gospod Aleš.

»Svojčas, ko je še garala! Ampak zdaj!« Pil je. Nato je govoril:

»To je res!« Gospod sem in moja Mica klobuk nosi in hčere imajo židana krila, pa dve hiši premorem in še tovarno. Ampak človek sem ostal, kakršen sem bil. Prav nič se nisem prevzel. S petimi groši sem začel, prav nič me ni sram povedati! Naj Anžonec pove, če ni res tako!« 

Krčmar je prikimal:

»Presneto malo takih mož, gospod Aleš!«

Kakor da zavidajo Alešu, so molčali kmetje, dočim so Alešovi tovariši kot na povelje dvignili kozarce na njegovo zdravje in jih izpraznili. Gospoda Aleša je vse to razveselilo in je postajal še zgovornejši in zanosnejši. Kmetje so bolj resni poslušali. Trdi, ostrorezani obrazi; široki starejši, sveži mlajši, tu tam koničast nos, tu tam ponižne, občudujoče oči, rahlo blagrujoče, rahlo zavidajoče; tako so sedeli gruntarji in bajtarji za mizo; med gruntarji Kobiljekar, med bajtarji Anže.

»Kakega rodu pa je škof?« je vprašal Aleš govorniški. »Saj berete, da je iz bajtarske hiše doma, pa je le spravil do škofovske palice. Glavica, kaj! Pa pravim: Škof je škof in Aleš je Aleš; in prav iz take bajte doma, kakor škof. še v listih bi pisali o meni, kakor o škofu. Pa ne!« Hrupno se je zasmejal in pristavil:

»Nič ne de. Saj jih ne berem.« Kobiljekar je menil skoro zasmehljivo;

»Škof je eden in Aleš je eden. Vsak pa nima te sreče. Pravim, kakor moj oče, Bog mu daj nebesa: Vsak se drži svojega stanu!«

»O, ti se ga lahko držiš,« je ugovarjal krčmar za meščana, »ti, ki si gruntar!«

»Kaj ne,« se je smejal Aleš pritrjevaje; »gruntarjem ni sile. Vsega imajo dovolj; saj jim bajtarji pol za božje ime obdelajo! Pa brez zamere! Vsakemu, kar gre! Jaz vem zase, kako je prav. Pa tako-le rečem: če nimaš sveta, saj imaš roke. S temi-le rokami sem si jaz prislužil kar imam, s temi-le.« Dvignil je tolsti, zaliti roki, obteženi na prstih z neokusno velikimi prstani.

Vsi so pogledali nanje. Kobiljekar je dejal zasmehljivo:

»Koliko šivov je bilo prej treba!« 

Obogateli krojač Anže se je čutil užaljenega in je odvrnil:

»Ošabnost ni dobra!«

»Na-a!« se je smejal Kobiljekar, »pa hodite vendar na deželo, vi mestni, samo da bahate!«

»Čast komur čast,« je odgovoril Aleš užaljen. »Ampak zaradi gruntarjev gotovo ne prihajamo mi mestni. Kaj pa moremo, če toči Anžonec tako presneto kapljico.«

Krčmar je prišel skoro v zadrego ob toliki hvali in je mencal, da je res, in da so včasih domačini bolj sitni in nezadovoljni, kakor gosposki ljudje.

»Jaz sem prav zadovoljen ž njim,« je porinil Kobiljekar svojo prazno posodo na konec mize. Tudi bajtar Anže bi bil rad poklical še eno. Preko mize je gledal na gospoda Aleša, ki je nalijal svojim tovarišem.

»Lej,« si je mislil Anže, »nalija jim in plačuje zanje, ker so njegovi delavci. Jaz sem Kobiljekarjev hlapec, pa mi še nikoli ni plačal merice.«

Bridko je okusil Anže ta hip težkoče svojega stanu. Čevljar po poklicu in očetu, je stanoval v Kobiljekarjevi bajti; obdeloval kos polja, ki ni bilo vse njegovo, delal kmetu, da odsluži pravico do užitka bajte in polja. In je bil vendar izučen in vesten čevljar. Pa je moral zanemarjati svojo obrt, ki bi ga bogatila, in mu sezidala lastno hišo, blagostanje in moč. Ali ni morda podoben g. Alešu. Ali ni rekel, da je začel s petimi groši in da premore zdaj dve hiši in denar?

Aleš je bil medtem prešel na širše gospodarske razmere in je razlagal:

»To stoletje je stoletje delavca. Kaj pšenica, kaj seme, kaj zemlja! Dandanes smo industrijci! Delo je kapital, delo je denar!«

Navdušeno je pritrdil Anže. Aleš mu je hvaležno prikimal.

»Ali ni res tako?«

»Je, je!« je odobraval Anže. Gospod Aleš pa ga je vprašal:

»Ali ste tudi Vi kmet?«

»Na pol,« je odvrnil Anže, »izučen čevljar sem.«

»Lepa obrt«, je prikimal Aleš.

»Slaba,« se je nasmehnil Anže.

»Na kmetih!« je poudaril Aleš. »Toda v mestu! To je, moj ljubi! V mestu!«

Aleš je govoril preresno in je imel prebujno domišljijo, da bi ne bil Anže verjel. Tako je, je mislil, kakor pravi krojač. V mestu obogatiš. Na kmetih garaš, pa nimaš niti za merico v nedeljo. Ampak v mestu, v mestu, moj ljubi, je drugače. Pride takale mlada gospodična v čevljarnico. Popustil je šiv. Pet minut zamudiš; pa je krončan. Pride tak-le star gospod. Siten je, nič mu ni prav. Ampak, če mu ustrežeš, plača. Ti seveda razumeš svojo obrt in mu znaš postreči. Pošlješ mu čevlje na dom. Naravnost iz kavarne pride k tebi:

»Mojster, čevlji pa taki! Zadovoljen sem!«

»Oh, gospod, samo potrudili smo se.«

Gospod kima, seže v žep in ti da desetak. Šestdeset soldov dobi nazaj, meni.

»Dve kroni, gospod!«

Naj bo za pomočnika in pa zato, ker so mu čevlji po godu. In pomočnik zaropota na okroglem stolu; gospod gre in je zadovoljen.

In že zopet zaškripajo vrata in nov naročnik vstopi. Tako sediš in čakaš, pišeš, meriš, naročaš blago, dobiš popust, bogaiš, vzdržuješ vajence in pomočnike. Naročiš narejenih čevljev. So slabši, ampak poceni, in zaslužek je pri njih najboljši. Dve leti si mojster, potem napišeš na tablo, da imaš zalogo čevljev in usnja ...

Anže se je razigral in je poklical krčmarja:

»No, pa daj še eno merico!«

Nato se je zgovoril z Alešom in vpraševal, kako in kaj. Grajal je navidez življenje v mestu, pa je vendar menil, da je že od nekdaj nameraval iti v mesto.

»Vaša dolžnost je,« se je tedaj ogrel Aleš. »Če ste se ženili in imate otroke, ali ni vaša dolžnost, da poskrbite zanje? Ali jim ne privoščile košček boljšega kruha?«

Kobiljekar je svojo merico dopil, plačal in vprašal:

»Kaj, ali bova šla?«

Nak, Anžetu se ne mudi. Še všeč mu je, da se bo iznebil silnega in ošabnega gruntarja. Anže pije hlastno, pomaknil se je celo više gori, da more govorili lažje čez mizo z Alešem. Zdaj je on, ki hvali mesto in rahlo zaspani meščan pritrjuje. Govori in govori in ustavlja Aleša, ko se je dvignil, češ, da je čas. Šele, ko so se meščani odpeljali v najetem koleslju, se ozre Anže po svojih sopivcih. Ni jih več, vsi so že odšli, edini krčmar sedi za mizo in si je samemu postregel. Zdaj meni:

»Kaj, Anže, vse pa tudi ni zlato, kar se sveti.«

»Kako misliš?«

»Tako-le,« pravi krčmar, »da take bogatije tudi ni pri tem bahaču. Bi sicer hodil v pošvedranih čevljih.«

»Varčen je,« odvrne Aleš, »se mu boljših zdi škoda na deželo.«

Solnce je zašlo. Tiho je legel somrak v polje na belo bajto. Pred bajto sedi mlada, skoro gosposko nežna žena z otrokom v naročju. Troje večjih se je stisnilo k njej, dvoje fantičev in deklica. V odsvitu daljne pozne zarje so jim razvneli obrazi, kakor prepojeni od notranje svetlobe.

Mati med njimi gleda mirna in vdano po stezi proti vasi. Osmo uro je slišati od cerkve, polje je oživel od neštetih glasov, ostrih, presunljiivih.

»Murenčki!« pravi mati toplo in krepko stisne dete. Večja deklica pa se vznevolji.

»Oh, mama, ata pa res ne znajo domov!«

»Bo že prišel,« odvrne mali vdano in mehko, brez očitanja. Tiho ljubeča je neskončno lepa v svoji topi vdanosti, kakor polje, rodno polje, omalovaževano polje ...

II. Sreča sredi polja.[uredi]

Anže je bil navidez kmetski okoren, tršat in negibek v kretnjah, ves kmetski od nog do glave. Žena je bila nežna, belo-poltna, šibka v zapestju, mehka v besedi in očeh: slika nežne meščanke, po duši pa je bilo narobe. Anže ni ljubil polja, videl je v polju svoje prekletstvo: priklepa ga nase in mu brani do sreče in blagostanja. Žena je ljubila polje z isto ljubeznijo, kakor slednji kotiček revne bajte in slednje svoje dete. Moževa sreča je bila v dalji: gledal je pesniško vznesen v nepopisnih barvah. Ženina sreča je bilo tiho vdano umevanje mirne planjave, ki je redila njo in njene.

Otroci so se bili vrgli po materi; samo najstarejša, Nežica, je bila očetova v govoru in obnašanju, dasi je duševno rastla v drugo mater. Ostali otroci še niso kazali izraziteje svojih lastnosti: štiriletni Janezek, dveletni Tinče in polletna Jelica.

Starejših značajev sta si vendar sličila. Anže ni imel trdne volje, imel je polet in si je mogel postaviti svetel smoter, vztrajne odločnosti pa ni imel. Morda je žena poznala to veliko moževo hibo; morda je niti opazila ni, ker je slepo zaupala Anžetu. Bili so brezmejno lepi tisti hipi, ko ji je z delom v roki nasproti sedel in slikal in slikal, kaj da bi ji rad ustvaril. Umela ga je hvaležno po svoje: rad me ima tako! kako mnogo misli, da bi mi napravil življenje udobno! To ženino čuvstvovanje ni bilo pomanjkanje trdne volje, bila je slepa ljubezen, ki je bila pripravljena v vsaki minuti odreči se svojemu lastnemu čustvovanju. Oh ne! Ona bi se ne ločila lahko od polja. Toda ločila bi se, če bi hotel mož in ji ponudil življenje drugod. To njeno tiho pasivno življenje je bilo podedovalo najmlajše dete Jelica. Bolehno, komaj živo, sušeče se bitje ni jokalo, samo stokalo je in krčevito grabilo s prstki. To neprestano otrokovo trpljenje in tiho prenašanje se je odbijalo v materinem tožnem in usmiljenem licu. Večkrat je jokala mati Neža nad Jelico in motrila njeno ličice, ki ni sličilo ne njenemu ne Anžetovemu. Večkrat je mati plakala in govorila;

»Če mi umrješ, sirotica, še vedela ne bom, kakšna si bila!«

Za bajto je bila senčna dolinica, ki se je po njej prelijal po deževnih dneh potoček. Ob suhem vremenu se je brezsledno posušil. Mati Neža se je nemalokrat jezila nad Klukovo dolino, kamor so otroci kljub opominom najrajši zahajali in odkoder so prihajali redno blatni in mokri, spomladi hudo prehlajeni.

Nežica pere, Janezek gradi mlin in Tinček plovi želodove kapice. Nežica je mati.

»Oh,« se krega, »kakšni so ti naši otroci. Vsi se pomažejo. Saj bi človek ne delal drugega, kakor pral.«

»Koliko jih pa imate, mati,« vprašuje resno Janezek.

»Polno bajto! Ne zmanjka se jih! Kaj pa vi, stric?«

»O, mi smo mlinarji.«

»Kaj pa meljete?«

»Pšenico, turščico, rž in kašo.«

»Kaj tudi kašo meljete? Mož, kašo tolčete!«

»Olčete!« se smeje Tinko, čuteč morda prvotno lepoto in poezijo vsake človeške besede, kakor se sicer veseli vsake rdeče i reči. "Mati" pa meni dalje:

»Pri vas ste bogati, stric.«

»Bogati, hvala Bogu!« Nežica se pa obrne k Tinku in hoče vedeti;

»Kdo ste pa vi, prijatelj?«

Tinko tega še ne ve, zato mu pove pridna perica:

»Mornar ste, ker ladje vozite. Kam pa vozite ladje?«

Tinko gleda in ne ve, kam mu plovejo brodi. Zato se perica naveliča te igre, sune Janezku v jez in potopi Tinkovo brodovje in pravi:

»To ni nič! Zdaj se bomo igrali nekaj novega. Sveto Genovefo!« Nežica prime Tinčka in pravi:

»Ti si moj Boleslav, to je bogat bolesti, jaz sem Genovefa, Janezek je Golo. Janezek, ti pojdi zdaj in se skrij! Potem te pokličem.«

Golo gre in se skrije na njivi za kozolec in ima srečo, da pri tej priliki ujame domačo mačko. To hiti takoj naznanjat Genovefi in kliče:

»Nežica, kaj ne Golo ima psa. Bo pa mucek pes.«

»Ne,« odloči Nežica, »mucek bo košuta.«

Tinče-Boleslav, to je "bolesti bogat", se iznova razveseli: »Košuta!«

Morda sluti maček kaj hujšega, nego usodo, igrati košuto, zato šine Nežici iz rok, Tinku skozi noge in v polje. In zdaj lovita Genovefa in Golo košuto, dočim si potisne Boleslav, to je "bolesti bogat", prste v usta in čaka.

»Veš kaj,« meni upehani Janezek Nežici, »bom pa jaz košuta.«

Nežica je zadovoljna z Janezkovo izpremembo in hojo po štirih, Tinko pa se ga toliko ustraši, da se umakne za korak in zabrodi sredi v vodo in pade.

»Nežica, Janezek, Tinko!« zakliče mati iz bajte. Prestrašeni posluhnejo otroci, Tinko zaduši solze in jok. Nežica leze prva iz dolinice, zanjo Janezek in Tinko.

Mati jim je prišla nasproti in viče, ko vidi Tinka.

»Packali nismo,« opravičuje Nežica mokrega brata, »igrali smo se sveto Genovefo.« Malo prepira, malo kujanja, malo joka, ker je treba Tinka preobleči, in zopet je sloga v bajti in veselje. Mala Jelica se je vzdramila. Mati jo posadi v mali otroški voziček in zdaj ven. Po poljski poti malo na izprehod z Jelico. Nežica je konj, Janezek je voznik, Tinko, ki bi se sam rad vozil, se kisa pri materi, pa jo nazadnje ubere za vozom in voznikom. Jelica sedi resna v zaboju sličnem vozičku in govori v jeziku, ki ga nihče ne ume: »Peke, maja, oka, piči« V bajti pa sedita Anže in žena ob oknu. On šiva in ona plete. On je resen in ona molčeča. Potem meni Anže:

»Kaj je rekel Kobiljekar, kdaj bo oral?«

»Jutri,« odvrne žena in znova molčita.

Če bi imel Anže delo, bi se razjezil, da mu Kobiljekar nagaja, ker pa bo čevelj še ta večer gotov, ne ve, kako bi začel govoriti o svojem sklepu. Zvečer še-le, ko mu je kmet utrgal groš pri plačevanju, ima priliko, da se razvname in razodene ženi:

»Tja do jeseni bi še ostali na bajti, potem pa ne dneva več.«

Žena je zamišljena in ne reče nobene. Zdi se, da prisluškuje otrokom, ki rogovilijo pred hišo in se smejejo veselo in vičejo neugnani, ker so se ravnokar napasli do sita.

»Ti nič ne rečeš,« vpraša Anže ženo.

»Saj imamo njivo, kaj bo ž njo?« odvrne ona.

»Oh,« odvrne on, »ta kos zemlje, prodal bom. Čemu pa nama je? Za prvo silo bo treba v mestu takointako nekaj denarja.«

Ona prikima, dasi ji je težko. Za njeno borno doto sta bila kupila ta kos polja. Kako ga je ljubila ona. Bajta ni njena, pa jo ljubi, poljece je njeno, pa ga no bi ljubila? Anže opazi ženino bolest in meni:

»Morda pa niti treba ne bo prodajati. V par mesecih nekaj lahko deneva na stran. Njivo bova dala v najem za nekaj let, če bi se kaj vrniti mislila.«

»Dolgčas bo v mestu. Lepo je tu!«

»Lepo,« pravi Anže, »ampak v mestu je lepše in boljše. Le pomisli na otroke. Ali jih moreš kam dati na kmetih? V mestu jih dava v šolo. Pa ravno zaradi otrok, vidiš, mi je. Bogve, kako jim bo še dobro, Doma bi se ubijali do smrti, služili bi in garali tujcem. V mestu bomo lepo vsi skupaj, no, in če ne bodo za šolo, se marsikaj lahko prebere zanje. Vsak stan v mestu je boljši kot pa bajtarski na deželi.«

Ona posluša napol Anžetov glas, napol šepetanje svojega srca, ki ji govori, da ne v mesto.

»Če zbole,« govori Anže dalje, imaš na kmetih koga, ki bi jim mogel pomagati? V mestu pokličemo zdravnika, blizu je, zastonj zdravi šolsko mladino.«

Žena se ozre v kot, kjer leži v zibelki Jelica; mož opazi njen pogled.

»Le meni veruj, za to malo bo tudi bolje. Pri takem otroku je treba spremeniti samo zrak, pa se okrepi.«

»Bog daj,« misli žena in se trudi, da bi verjela. Potem pa pravi:

»Anže, če že zares misliš, vsaj Kobiljekarja prej prašaj za svet.«

»Kobiljekarja?« se začudi Aleš, »Kaj ti v glavo ne pade. Ta bi mi prav svetoval! On že ne! Vem, da mu ne bo prav.«

Anže bi rad vzbudil v ženi nezaupanje do Kobiljekarja, ki je njen krstni boter. Ona bi za ves svet rada, da bi Kobiljekar odločil, svetoval. Zato je rekla vdano in proseče:

»Tako sem rekla, ker mislim, da bi bilo grdo, če bi mu nič ne povedala, Glej, njive mu ni bilo prav nič potreba nama prodajati, pa jo je vendar dal.«

»O, le ne boj se, da je trpel škodo,«

»Pa je nama vendarle dobro storil.« On se vznevolji:

»To vse nič ni. Odločiti se je treba mahedrati na levo in desno, kam pa to pelje? Če misliš, da naj greva, prav, pojdem jutri odpovedovat Kobiljekarju!« Ona je mirno vdana, ona ve, da bi bil mož nesrečen, če bi se uprla njegovi nameri. Morda pa je sploh božja volja in ima Anže prav. Oh, zaradi otrok! Prav gotovo ima prav! —

»Stori, kakor hočeš!«

»Torej pojdemo!« odvrne on, »Samo da ne bo kakih očitanj kdaj, če ne bi šlo koj, kakor namazano.«

Karajoče upre ona vanj svoje oči:

»Anže, ali sem ti že kdaj kaj očitala?«

»Vem, da nisi,« odvrne Anže in se dvigne. Tesno in nemirno mu je pri srcu. Šel bi, poiskal družbo, sedel za merico vina in se razgovoril. Tako prijetno postane nato človeku ...

Zunaj pred bajto vriščijo Nežica, Janezek in Tinko. Tinko je že siten, ker je zaspan. Ko ga podi Nežica spat, je še sitnejši. Zato ga vzame Nežica v naročje, sede na tnalo in ga pestuje. Janezek ji zleze na hrbet in hoče od nje, naj pripoveduje. Ona hoče pripovedovati, če ji zleze s hrbta, da ne bo padel.

Prva zvezda sine na večernem nebu, ona stegne ročico in pokaže na njo in pravi:

»Poglej zvezdico! To je mala lučka na nebeškem oknu. Če bi imeli tako velik, velik daljnogled, bi videli v nebesa.«

»In kaj bi videli v nebesih?«

»Videli bi dušo tistega človeka, ki je umrl to minuto ...« 

III. Slovo.[uredi]

Večer je bil zgodenj in mrzel, Neža je netila ogenj za večerjo, otroci so razgrajali v bajti za pečjo. Anže je bil pri Anžoncu. Jemal je slovo in dajal za vino. Tudi ženo z otroci je bil vzel s seboj; ko pa se je bilo začelo mračiti, se je vrnila žena z otroci. Zdaj, ko je netila, so ji bile oči proti volji rosne. Zdaj je zanetila ogenj za večerjo. Jutri ob tem času bo ognjišče prazno, mrzlo. Bajta, ki je videla toliko, mlado ljubezen, prvo materinstvo, bolečine, strah in veselje, bajta, ki je do zdaj odmevala od krika, četvero mladih grl, tiha in zapuščena bo samevala od zdaj sredi polja sredi med orjaškim orehom in krivovejnato hruško tepko in jablanama kosmačkama. Samoten bo cvetel bezgov grm zunaj ob drvarnici in če požene solnčnica na vrtu, bo samotno sijala v dan in jeseni samotna uklonila težko semenasto glavo ...

»Bog daj dober večer!«

Neža se je prestrašena ozrla. Pred vrati je stal gruntar Kobiljekar in kimal z glavo.

»Oh, moj Bog,« je vzkliknila, »ali ste vi?«

»Kaj se me bojiš?« je dejal in vstopil.

»Zakaj, bi se bala,« se je izkušala nasmehniti, pa si je morala istočasno s predpasnikom čez oči: »Zakaj bi se vas bala, boter?«

On je sedel na ognjišče in gledal mimo nje na vrata in vsakdanje vprašal:

»Večerjo kuhaš?«

S hrapavim glasom je pritrdila. Potem pa so jo posilile solze in je prijela Kobiljekar jevo desnico in rekla:

»Boter! Še nikoli mi ni bilo tako hudo!«

Kimal je in se jezil:

»Nogo naj bi si bil zlomil mestni Aleš, preden je prišel čvekat. Tak-le tepec, pa jih le najde, ki mu verjamejo.«

»Ne bi šla,« je rekla, »če bi ne bilo radi otrok. Pa to mi je najhuje, da pojdemo skregani vsaksebi.«

»Kdo pojde skregan vsaksebi?« je vprašal začuden. »Pa ne misliš mene, da bi se jezil?«

»Lahko bi se, boter!« je rekla. »Slabo me poznata z Anžetom,« je odvrnil, ko so privršali otroci iz izbe, meneči da je oče. Mati jih je podila nazaj na gorko, pa so se posili branili, da jih je notri strah in so lezli za ognjišče. Kobiljekarju na ljubo, jih je pustila. On je gledal po vrsti njih sveža ličeca. Sam ni imel otrok, zato je ljubil druge. Najmlajšo Jelico je vzel Nežici iz rok in si jo položil na kolena. Izpraševal je Nežo, kako misli Anže v mestu, ona je pripovedovala, govorila globoko uverjena, da bo v mestu dobro. On je kimal in samo zdaj pa zdaj se je komaj vidno nasmehnil. Potem je menil:

»I no, Bog vama daj srečo. Če bo Anže, kakor se tiče, ne boste stradali.«

Čutila je, da je hotel več reči, pa ni. Zato je rekla:

»Če bi vedela, da ne bo slabše.« 

»Tega nihče ne ve,« jo je prekinil in se dvignil, da pojde:

»Boter,« je vzkliknila, »kaj bo z nami, če ne bo, kakor se nadejamo?«

Gledal je nekaj hipov mirno predse in dejal nato:

»Saj veš, kje je Kobiljekar doma.« 

Stopila je hitro k njemu in mu objela z obema rokama desnico in plakala:

»Oh, boter! Če bi otrok ne bilo.« 

Otroci so začudeni pogledovali na Kobiljekarja in plakajočo mater, Kobiljekar je rarmal:

»Če bi človek vse vedel, seveda.« 

Segel je v žep in stegnil trikrat z roko čez ognjišče:

»Nate, boste rožičev kupili.«

Mati je prosila:

»Boter nikar-te! Sram me je!« Toda on se je obrnil proti vratom. Ko je šla ona za njim in ponavljala, da jo je sram, se je obrnil, nasmehnil in dejal:

»Seveda. Najmlajše ni dobilo nič. Za tako še ni denar.«

Stegnil je roko:

»No, pa zbogom, Neža in pozdravi Anžeta.«

Segla mu je v roko, pa jo odtegnila, ker je čutila bankovec v njegovi.

»Boter, prosim vas!«

»Eh no,« se je tedaj vznevoljil. »Ne bodi no sitna. Kaj pa veš, kaj bo. Če bi kaj zboleli, ali kaj takega prišlo nad otroke. Za otroke, razumeš,«

Prikimala je in šla do vrat ž njim. Ko so vtonili Kobiljekarjevi koraki v temi, in se je ona vrnila k ognjišču, je bilo njeno lico vedrejše: en žarek je blažil bridkost slovesa in pričakovanja negotove bodočnosti ...

Voz je bil do vrha naložen in vprežen. Otroci so bili na vozu, Neža z Jelico v naročju je stopila iz bajte, zaprla za seboj in vtaknila ključ pod prag. Mož je stal ob konjih in skoro nevoljno dejal: »No, pojdi že!«

Bil je krasen jesenski dan. Zjutraj je bilo nekaj rahle megle, zdaj pa se je bila poizgubila in vedrost je dramila srca v prsih. Otroci na vozu so čebrljali vsi srečni, da se peljejo in se smejali vozniku, ki se je na čudovite načine znal pačiti, migal z ušesi in rekel, da je osliček, zamahnil v zrak, kakor da lovi ptiča in nato tako naravno zažvižgal, da je premotil celo Nežico, da mu je verjela.

Neža jo pomislila:

»Je lahko vesel Jermol, pelje v mesto, pa se bo vrnil.« Anže je velel:

»No, zdaj pa v božjem imenu!« Šel je 7. voznikom ob vozu. Žena z otroci na vozu. Otroci in žena so se ozrli, kakor na povelje, ko sta potegnila konja. Mali Tinko je zaklical:

»Mama, rožo, rožo!« 

Stegnil jo roko proti osamljeni solnenici, ki jo je veter lahno zibal. Tedaj se je spomnil tudi Janezek, da je pozabil ptičjo kletko v orehu in se nakremžil. Jermol ob vozu se je popačil in povzročil, da sta otroka pozabila na pozabljene reči in se nasmejala.

Tako so se vozili sredi polja in zavili na belo cesto. Bajta je ostala za njimi, četvero obrazov je s širokoodprtimi očmi strmelo naprej začudeno, iznenadeno. Tedaj se je vzpel Anže na voz in prisedel k ženi in dejal:

»Viš, Neža, najhujše je prestano!«

Ona se je bolno nasmehnila.

Vozili so se dolgo. Otroci so postajali sitni, trudili. Mati jih je tolažila s kruhom in sladkorjem. Tudi bele kave je bila skuhala, preden so šli. Jermol je vlekel vivček, kazal z bičevnikom na levo in desno, govoril resno z Anžetom in se nato sredi pogovora obrnil po otrokih in jih spravil v smeh. Ko pa so postajali trudnejši in od tresenja odreveneli, se niso več smejali. Solnce je leglo v zaton.

»Še eno uro!« je dejal Anže in začel prigovarjati otrokom, kako lepo da je v mestu. Jelica je spala. Zdaj se je vzdramila in se razživela. Ob prvem mraku so prišli do mesta, skozi predmestje vozečim je prišel naproti mrak. Hladno je velo iz mraku, da je Neža otroke ogrnila in privila malo Jelico tesneje k sebi. Tedaj je izžarelo pred njimi megleno ozračje, razvnelo od žarnic. Šum mesta jih je objel. Ob vozu, ki je škripal težek in neroden sredi ceste, so brzeli mimo lahki vozovi, so jahali častniki, švigali kolesarji. Tik pred njimi je šel čez zaprto cesto vlak. Otroci so od začudenja utihnili. Tinko je začel plakati. Daleč nekje je švistnilo nekaj raket v zrak in razsvetlilo nebo, ki je odsevalo od žarnic.

»Besa, besa!« je zaklicala tedaj mala Jelica in se zagledala visoko predse v bledo ozračje.

Materi Neži se je zgenilo pri srcu. Obšla jo je nepojmovana bridkost.

»Jelica!« je vzkliknila in pritisnla otroka, teko tesno k sebi, da je dete zastokalo. Tisti hip je zaklical Jermol na konje in pridržal vajeti. Bili so na cilju.

IV. Prva bridkost.[uredi]

Z ulice se je prišlo skozi temen mostovž v umazano in mokro dvorišče, ki so ga obdajala od vseh štirih strani stanovanja z lesenimi hodniki, raz katere je viselo venomer sušeče se perilo. V gornjem kotu dvorišča se je odpiral temen hodnik v nekaj pritličnih stanovanj in skupne kleti. To so bila skoraj najslabša stanovanja, mokrotna in temna. Najboljše med tremi je najel Anže, temno kuhinjo in veliko sobo z dvema oknoma, od katerih je bilo eno vedno temno, ker je gledalo v vogal sivozelenega zidu, drugo pa je bilo svetlo, ker je zrlo preko vrta, daleč mimo mestnih hiš nekam v predmestno polje.

Otroci niso bili zadovoljni s stanovanjem. Hoteli so imeti svoj kozolec, svojo drvarnico, svinjak in stelnjak. Tudi niso hoteli biti v sobi in kuhinji, nego so silili na dvorišče. Nekega dne pa je privekal Janezek, da ga bo mož. Mož je bil sostanovalec, zanikaren kočijaž, ki je dan za dnevom umival sredi dvorišča svojo kočijo, dočim je imel konja, suho kljuse, kdovekje v hlevu. Podobno je izkusil Tinko, ki so ga otroci pehnili v blato. Nežico je sunil večji deček, da je padla in ubila steklenico s petrolejem. Tožni so sedeli zvečer ob materi in srce so ji rezali, ko so tožili, kako da so otroci v mestu hudobni. Otroci so prvi priznali, da jim je dolgčas po polju in bajti. Dolgčas je moralo biti tudi materi in celo Anže je bil nekam drug, boječ, manj samozavesten. Našel je bil delo. Kupoval in šival je doma in in oddajal narejeno obutev bogatemu čevljarju. Dobiček pa, ki si ga je obstal od kupnine pri usnju, je izostal, zakaj kupovati je moral pri istem čevljarju, za katerega je delal.

Ko je prvi teden presedel dan za dnem v sobi in napravil štiri pare čevljev in je nato potegnil v soboto trideset goldinarjev, se je vrnil rahlo navdušen domov in se razgovoril z ženo.

»Začetek je dober,« je dejal. »Pa bo še boljši, ko malo več prihranim in odprem obrt na svojo roko.«

Drugi dan se je vrnil po maši z velikim svežnjem usnja. Nekam zamišljen je bil, in žena je opazila, da je poiskal neki njen stari čevelj in ogledoval.

»Saj si ga sam delal, ali ga ne poznaš?«

»Seveda ga,« je odvrnil v zadregi. Zopet je delal ves teden, pa ni bil nič kaj dobre volje, žena je spoznala, da mu ne gre delo od rok. Ko mu je omenila, je pognal začeto delo iz rok in vzkliknil:

»Tako fino reč mi da delati, kaj bi se ne jezil.«

»Ali nisi vajen! Sitnosti so. Pri grobejšem delu bi zaslužil skoro še enkrat več.« 

Ni popolnoma umela, kako da bi bilo finejše delo in sitnejše in zamudnejše bolj poceni. Toda verjela mu je slepo in bila preverjena, da razume in zna vse najbolje. Ob tednu je Anže čevlje oddal, pa je imel komaj nekaj grošev zaslužka, ker so bili čevlji "spackani", kakor je menil odjemalec. V petek zjutraj je dobil vrhu tega postransko naročilo, naj gre merit nove čevlje nekam v bližnje stanovanje. Vrnil se je in se lotil dela, ker so mu naročili, da se mudi. V soboto zvečer je poslal Nežico z izgotovljenim naročniku. Dal jih je na kopito in jih poslal zjutraj na vse zgodaj po Nežici. Vrnila se je vesela, dobila je desetico, ker je prinesla. Za račun, pa so rekli, da pridejo že sami plačat.

Štirinajst dni ni bilo nikogar. Anže je bil ljut, žena je menila vdano:

»Potrpeti je treba!« 

Dasi niso trpeli pomanjkanja in so imeli še denar po vrhu, ki so ga bili skupili za prodano njivico, niso bili vendarle nič kaj zadovoljni. Celo otroci se niso mogli nič kaj razvneti, ležala je na njihovih obrazih in v vsem njihovem vedenju topa, včasih zadirčna nezadovoljnost. Mati jih je opazovala. Po večerji sta zlezla Janezek in Tinko na posteljo in se naslonila na nočno mizico. Janezek je imel svinčnik in papir in je risal, kakor je rekel, jablano kosmačko. Tinko je hotel, naj nariše oreh in Janezek je narisal jablano in oreh. Tinko je hotel še kletko, vrt, in rožo solnčnico na vrtu.

Nežica je sedela v kuhinji ob materini luči in brala iz svete Genovefe. Brala je na glas in čudovito resno. Izgovarjala je reči, ki jih ni mogla umeti, tako kakor jih ume. Mati je mislila:

»Glej jo, bere, bere, pa gotovo ne ve, kaj bere. Morda pa ve? O, ta otrok vse ve.

Nežica je bila v resnici bolj razvita po duhu, kakor se je zdelo. Nekega večera je rekla, ko ni bilo očeta doma:

»Mama, nič prav ni bilo, da smo prišli v mesto!«

»Nežica, zakaj pa ne?« so je ustrašila mati otrokovih besed.

»Tako,« je rekla Nežica, »ker je bilo v bajti lepše. Tam se mi ni nikoli o mestu sanjalo, zdaj se mi pa vedno o bajti.«

Mati se je nasmehnila.

»Kaj bi pa, če bi se vrnili, potem bi se tudi o mestu sanjalo.«

»Če bi,« je odvrnila Nežica, »bi se rajši pri tisti priči zbudila, da bi videla, da nisem zares v mestu.«

Tedaj je mati spoznala svojih in svojo bridkost, zavedala se je silnega domotožja po polju in bajti ...

Zdaj je lažje umevala tisto čudno resnost na otrocih. Govoriti je začela z njimi o bajti in oživeli so in celo Nežica, ki je slovkoraje brala, kako je Zmagomir videl v čarovniji kuharja in Genovefo, je pogledala kvišku in pozabila vprašajne, ki ga ji je nudilo naivno pripovedovanje o nečem, kar more umeti komaj odraščeni. Janezku je ob takih prilikah zagorel obraz veselja, tisti obraz, ki je postajal zadnje čase vse bolj nežen in bledikast. Da pešajo otroci telesno, je videla mati slednji dan, dasi ni vedela vzroka. Čuda pa ni bilo, če je bil v zatohli in mokrotni sobi zrak nezdrav, da so Nežico začele boleti oči in je Neža otipala pri mali Jelici nekega dne, da ji rahlo hrope v pljučih na hrbtu.

»Dolgčas je otrokom,« je rekla žena možu. Odvrnil je osorno:

»Kaj jim bo dolgčas. Med druge otroke jih pusti, kaj se samo notri tišče.«

Menila je, da ne marajo družbe. Neža se je zamislila nad izpremembo svojega moža. Zdel se ji je povsem drug. Nikoli ni bil prej neprijazen. Zdaj je vedno in redno. Edino če je kaj pil, je bil dober, a še tedaj je bil zvpern. Govori pa mestno in se hvali, kaj da zna, kaj da so drugi govorili in kaj da je rekel on ...

Zadnje dni novembra je bila čudovita lepa nedelja, gorka, kakor pomladna in solnčna. Šli so vsi skupaj na izlet na bližnji holm. šli so se krepčat v gostilno. Anže je izza pivske mize skozi okno zroč kazal otrokom okolico. Bil je že dvakrat tu gori in jo je poznal.

Ko so odhajali, je vprašal nenadoma Janezek.

»Ata, ali se vidi od tu naša bajta?« 

»Seveda se vidi,« je zamahnil Anže proti severu. »Tam gori, poglejte, ob tisti črni piki,ki je gozd, mora bili.«

Otroci so oživeli.

»Jaz jo že vidim,« je vzklikal Janezek.

Tinko, ki ni nič videl, je začel jokati, naj mu pokažejo.

Nežica je dejala: »Da, ob tisti črni piki bi morala biti, pa je premajhna, da bi jo mogli videti.«

Mati ji je pogledala v obraz in se je začudila milini njenega pogleda, ki je božal ljubeče daljno pokrajino, malo bajto v veliki in mrakotni mrzli poljani.

Anže je rekel:

»Zdaj pa povejte, kje stanujemo zdaj?«

Za hip so se obrnili k mestu, rekel pa ni nihče nič. Nehote so se ozrli vsi trije nazaj v poljane proti bajti.

Še enkrat so prišli gledat v domačo stran sem gori, potem so padli snegovi in oni niso prišli nič več, nič več ...

O polnoči je prebudila Nežo mala Jelica. Ihtela je v sanjah. Mati je vstala in jo nosila po dremotni sobi. Zunaj se je bilo zvedrilo, mesec je plaval na nebu, kakor velik napihnjen in svetel mehur in mesečina je ležala nad poljem, kakor čudovito svetlo morje. Jelica se je utolažila. Neža je nehote obstala z otrokom v naročju ob oknu. Ta hip ji je iznova prikipela ljubezen do bajte v čudovito jasen občutek. Zazdelo se ji je, da je kakor v školjki, globoko na dnu čudnega morja, mrzlega, zagonetnega, Školjka pa jo krije in varuje. Neskončno milo je v varnem zavetju sredi čudnega morskega dna z ljubljenci, ki spijo tiho, pokojno.

»Zadnjikrat,« je zaskelelo Nežo in se je vrnila v posteljo. Mož je spal nemirno, pil je bil čez mero ...

V. Druge bridkosti.[uredi]

Kurili so s premogom železno peč, ki se je dimila in kužila zrak v sobi. Mislili so z žalostjo na udobno veliko peč v bajti.

Čez noč je postajal zrak v sobi tak, da so proti jutru hropli drug čez drugega in ni bilo pravega spanja ne odpočitka. V kotu pred razpelom je gorela luč, plavajoč na dušici sredi olja. Nikoli ni gorela do jutra, prasketaje je ugašala po štirih in vzdramljala po vrsti Mežico, Janezka, Tinka in Jelko. Anže je vsak dan zahajal k maši k zornicam. Ko se je vračal, je začutila žena nekega dne, da diši po žganju. Ko ni maral kave, je menila, da mu ne de dobro, ali on je rekel, da ga greje in da mu prija.

Ona sama je vstajala prva, hitela je kuriti in nato pospravljati. Otroke je spravila vse na svojo posteljo in jih zagrnila. Nato je odprla okna in zračila. Ko je zopet zaprla okna, je bilo čudno sveže v sobi, polna soba vonja otroških prsec, ki dihajo sveže in zdravo. Če pa je prišel tedaj Anže, je tem ostreje zavonjalo iz njega po žganju. Anže je nato sedel k delu, nekaj ur je tudi ona šivala, nato je šla kuhat; vsak drugi dan je šla na trg. Popoldne je zopet pospravljala in prala. Če je bil dan lep, so šii otroci, na ulico, v mestni vrt in na pokopališče.

Anže je menil:

»Vidiš, v mestu gredo vsaj lahko vun, ker je sneg odmeten.« 

Žena je pritrdila in skrbela, da li niso prerahlo in prelahko oblečeni. Zakaj čudno mehki so bili postali. Vsako prehlajenje jim je škodilo, da so bili nestrpni in jih je trgalo. Neža je bila opazila, da v sobi venomer vleče, bodisi da je puščala gorkota pri vratih in oknih, bodisi, da je iz tal mokro kipelo. Pomoči ni bilo. Neža si je večkrat komaj pozno v noč ugrela noge, Anže se je jezil, da je ozebel in tudi otroci so vekali, da jih ozeble noge srbe in pečejo. Na deželi niso bili nikoli ozebli. Vrhtega so se jim kar povrsti vsem štirim ustnice opiščile in se jim razvile gnusne grinte. Anže je menil, da je v zdravje, materi pa je bilo hudo, ko je videla otroke nakažene in sitne, če so si odrgnili boleče mesto.

»Sama bolezen nas je,« se je bridko nasmehnila. Mož se je čudno hudo ujezil:

»Boga zahvali, da zares nismo!«

Tiho je očitala:

»Ali sem kaj zlega rekla?«

»O, nič!« je nevoljno odvrnil.

Za prvikrat je zamolčal, da ne mara nikakih namigovanj ali morda celo očitanj, kako da je bilo bolje v bajti. Vedno bolj se je uverjal pri samem sebi, da mu žena in otroci molče očitajo, zato je postajal sam od sebe togoten in muhast.

Ženi Neži je stopila druga bridkost, hujša od prve, pred dušo. Čutila je vnaprej, vedela je, da pride tisti hip, ko bo začel postajati mož nezadovoljen, trmasto hud in nespravljiv. »Samo prepira ne v hišo,« je molila v večerni molitvi, o Marija, ne daj, ne daj, da bi prišla kakšna jeza med naju!«

Neskončno je pazila, da se je ognila vsakemu prerekanju, dasi je postajal Anže v resnici nestrpen, da je delo vstran metal, otroke zmerjal, grajal jed hi oporekal. Neke nedelje na vse zgodaj ga je slišala zakleti.

»Ježeš,« je vzkliknila, »Anže, nikar! Saj vidiš, da otroci slišijo!«

Odtedaj je zaklel še večkrat in v jezi je rabil grdo zmerjavko za otroke. Tisti hip čutila, da bo še slabše in hujše. Nekam topo je čakala in postajala malomarna. O, kako drugačen se ji je zdel zdaj resni Kobiljekar vpričo vihravega, ihtavega moža. Prvič v življenju je primerjala moža z drugim.

Otroci so se oklepali matere. Oče se je trudil, da jih priveže s pripovedovanjem — pripovedoval je zelo lepo — nase, pa je vse sproti pokvaril z naglo besedo, jezno gesto in grajo brez vzroka ...

Na božični večr je prišlo med ženo in možem do kratke sprave.

Otroci so spali. Anže in Neža sta sedela ob mizi. Anže si je točil pridno čaj in se v prijetni toploti udobrovoljil.

»Neža, kaj deš — izpremenili smo se!« Glas mu je bil mehak in rahlo sramežljiv, čutila je, da išče mož sprave.

Prikimala je in menila:

»Skrbi imaš! Saj vem!«

»Da,« je odvrnil, »skrbi in sitnosti.« Tožil je nato o celi vrsti prej nepoznanih težkoč. Nič več ni hvalil meščanov, ni hvalil svojega delodajalca; celo trdo besedo je rekel.

»Siten se vrnem tako-le domov, pa vas vidim vseh pet, kako se pusto držite. To me jezi!«

Prikimala je, da ga razume.

»Treba je biti veder in vesel!« je učil.

Rahlo se je nasmehnila:

»Oh, Anže, jaz pa vesela ...«

Skoro ustrašila se je svojih besed. Toda on je bil preslišal morda njeno bridkost, ker si je nalil novega čaja in ga krepko žalil z rumom. Ko je pil, se je še bolj razživel. In je govoril lepo in svetlo v lepo polnoč, da se je še ženi odtajalo srce, in da ni nič mislila, da mož preveč kadi in bo dim škodil otrokom.

Ko pa je mož le preveč zadimil, je vstala in šla k oknu. Za hip se je zagledala v temno noč daleč do samotne bajte sredi polja, pogreznjene v mračno ogrinjalo noči, kakor v plašč. Odtam nekod je zvonilo, neskončno milo, daleč, slovesno, sladko ...

Ni se še bila odmaknila od okna, ko jo je odzadaj objel mož in dejal:

»Neža, da se le še rada imava!«

»Še, Anže! Do konca!« je odvrnila ...

Na novega leta dan so šli skupno po mestu na sprehod. Drugo jutro potem je začela Jelica proti jutru čudno presunljivo jokati in se ni dala utolažiti. Neža jo je nosila vse jutro in ves predpoldne, kajti dete je vedno iznova začelo ihteti, če ga je iz rok položila. Popoldne je nekaj minut zadremala. Proti večeru pa je postal otrok vroč in je venomer ječal. Sunkoma se je dete zdaj pa zdaj zvilo. Mati je doznala, da otroka bode.

Bil je grozen večer. Zunaj je bila tolika megla, da je kapljala od zidu in streh, od vej in ovenelih neodpadiih listov. Neža je grela Jelici na prsi. Nič ni bilo pravega reda, ves dan so prebili v nekaki negotovosti. Anže je bil odšel proti mraku. Bil je siten in je rekel, da ga glava boli. Mati je ostala sama z otroci. Zgodaj jih je spravila spat. Zeblo jo je in za hip je legla z otrokom. Skoro je zadremala, ko jo je vzbudilo ječanje Jelice in je morala iznova otroka nositi. Anže je prišel precej kasno in je bil opit, opravičil se je, da je pil s kočijažem, ki da je zanj plačal...

Ob enajstih ponoči je začela postajati Jelica čudno nemirna. Ni jokala, samo presunljivo je jokala. Mati je čutila, držeč jo na rokah, da ji šumi po prsih, kakor bi se trgalo vnjih. Vzela je svečo in otroku v obraz posvetila.

Začela se je vsa tresti.

»Anže, — poglej otroka!« 

»Kaj pa je?« je vprašal hripavo.

»Ne vem, kaj mu je!« je govorila Neža s spremenjenim glasom.

Pogledal je dete in dejal:

»Saj mu ni nič. Saj spi!«

»Ne spi!« je odvrnila. »Umira!« 

»Bog pomagaj!« je planil on. Ko se je oblačil, je Neža zakričala:

»Jezus, Marija! Zdaj jo bo zadušilo!« 

Stala je ob luči in krčevito stresala otroka, ki je bil ves moder v obraz in se ga je lotevala božjast. Kakor brezumna je begala nato po sobi.

»Jelica, moja Jelica, ali boš umrla. Ne, ne, Jelica!«

Otroci so se zbudili in začeli jokati. Trdo je kriknil Anže, ki se je bil oblekel in šel kurit. Ko je zakuril, je prišel vprašat, kaj naj pristavi. Žena mu ni vedela povedati. V neskončni boli je bila sedla na otroški stoliček v kotu in privila otroka k sebi, da bi ga dojila ...

Tisti hip se je že umirajoče telesce izvilo smrtni senci iz objema. Neža je začutila, da se je dete premeknilo, dvignilo ročico proti materinemu licu in se bolno nasmehnilo. Zarajala je od veselja:

»Prestalo je!«

Prva umazana dnevna luč je pogledala skozi okno. Anže je mrmral nad ženo:

»Če bi se ti tako neumno ne ustrašila, da vse druge s tem razburiš.«

Ni odgovorila. Zdelo se ji je čudno, kako bi to moglo biti, da se ne bi prestrašila. Tudi ji je bilo lahko pri srcu, ker je Jelica pokojno spala. Spala je skoraj vse jutro. Okolu enajstih pa je začela iznova ihteti presunljiveje od prej in ni več prenehala. Njeno ihtenje je prešlo v neprestano ječanje. Anže je bil šel po zdravnika. V sobi je ležal dušeč vzduh, otroci so se bili stisnili v kot pri peči. Plakali so, ona jih je božajoč tolažila, naj ne jočejo, da bo Jelica lep angelček, če že mora umreti. Nekje v kuhinji je zaškripalo. Nežica je zastrmela s širokoodprtimi očmi za šumom in se stresla, Morda je videla njo, ki je nihče ni videl.

Tedaj so se oglasili od zunaj koraki. Anže je vstopil z zdravnikom. Zdravnik je zmajal z glavo, zapisal zdravilo in ovitek in ni hotel nič računiti ...

Deset minut pozneje je dela Neža otroku obkladek. Za hip se je otrok razživel, kakor luč, ki ugaša. V naslednjih minutah mu je vse lice osinelo. Plašno, kot da vse razumejo, so gledala drobna očesca v mater, ob ustnicah je podrhtavalo. Jelica je umrla v materinih rokah, ne da bi mati vedela kdaj. V hipu ji je ležala pokojno v naročju, voščeno bleda, brez pege. Celo majhen izpuščaj na gornji ustnici je bil ta hip izginil ...

Strašno tesno in hladno je postalo v sobi. Anže ni več gledal ženi v oči. Čutila je, da se je boji in jo vedela, da bi mu v tem hipu res očitala ... Prvi siloviti udarec je bil zarezal usodno med njo in njega ...

Na svete tri Kralje dan ni bilo Anžeta večerjat. Ni ga bilo vso noč domov. Zjutraj je prišel pijan in povaljan, nemaren in smešno izpremenjen, ves bebast. Sramovala se ga je pred otroci, ki so se bili že zbudili.

Zapravil je bil do zadnjega vinarja ves denar.

Tako se je začela za Nežo in njene pot navzdol v hlad in temo, v žalost in propast.

VI. Pomladni vetrovi.[uredi]

Zima je prešla. Od zadnje jesenske letine je bilo vse povžito in od kupnine za njivo je hranila Neža še en petdesetak. Možev zaslužek ni več kril tedenskih izdatkov. Kako in zakaj, Neža ni vedela. Iz Anžetovih besed je sklepala, da je zaslužek komaj za silo, in da postranskega dela Anže nima, je sama videla, tiste desetice, ki jih je zaslužil, če je bližnjim kaj zašil, so nenadoma izginile. Neža je sumila moža, da tudi pri tedenskem zaslužku utrguje in napoveduje manj, nego zasluži ...

Rahlo je začelo trkati pomanjkanje na vrata. Ni bilo nobene udobnosti, ni bilo reda, vse je sililo, tega je bilo neposredno treba, in jutri zopet drugega in potem je bilo v hipu vsega treba. Ni bilo perila, ni bilo posode, ni bilo drv, ni bilo vsega tistega, ki človek zanj ve, kadar vidi, da ga ni v hiši.

Proti možu je postala Neža nehote hladna. Videl je, da mu ne more več verjeti in zaupati in zato je postal še slabši, mahedrav, slabič brez volje, toda smešno razdražljiv in igralski zanosen, ko se je prerekal ž njo, ki je s topo, malomarnosti podobno vdanostjo ponavljala, da je treba varčevati, da ni tega, da ni onega, da bo prišel čas, ko bodo vsi stradali.

»Ali nimaš denarja na strani?« je viknil pri neki taki priliki. Začudeno ga je pogledala.

»Sto goldinarjev moraš še imeti, po mojih računih!« je nadaljeval.

»Ali hočeš vedeti, koliko imam še?« je vprašala. Bil ji je glas dokaj bolj zaničljlv, kakor kdaj koli prej. Segla je v miznico in položila na mizo dvoje desetakov.

»To je vse!«

Polile so jo solze. Zvečer, ko je bil Anže rahlo razburjen od par čaš vina, ji je očital, da ne zna gospodariti in je govoril na dolgo in široko, kako da razmetuje z zabelo, s kavo, z mlekom in kruhom. Tiho je ihtela in otroci so se stisnili k njej. Anže pa se je ujedal, da mu odtujuje otroke in jih uči sovražiti ga bi ga zaničevati. Vendar je tudi sam prav dobro čutil, da gre slabo in v srcu on je bilo ravno otrok zelo žal. Misel na Jelčino smrt mu ni dala miru. Zima se vrne, kdove ali mu tedaj ne zbolijo enako Janezek, Tinko in Nežica. Iz te skrite ljubezni je rastlo v njem odurno čuvstvo: strah pred vsem, kar je težko, in modroval je v sebi:

»Preveč ne smem pustiti, da bi mi k srcu prirastli. Kako mi bo hudo, če jih izgubim.« Jezilo ga je pa, da ga je doumela žena in mu očitalo, da gre vsemu s poti, kar je grenko.

Najjasneje je med otroci Nežica spoznala novi položaj. Čudno resni so bili postali sicer vsi trije otroci, proti očetu nezaupni, proti materi svojeglavi, bodisi, ker je bila postala trša ž njimi, meneča, da jih mora utrditi, bodisi, da je nanje vplivala večkrat jezno očetovo opotekanje naproti materi.

Prve pomladne dni so šli z materjo nabirat poljski regrat ob kolovozih. Naslednje dni so hodili sami. Tiste dni, ki so začeli jesti ob kolovozih nabrani regrat, so se zavedli, da so siromaki, kakor tisoč drugih siromakov v mestu ...

V naravi je zelenelo in se budilo novo življenje. Janezek in Tinko sta begala od doma, postajala drznejša, samostojnejša in in sta imela svoje tajne, ki sta jih skrivala pred materjo in Nežico. Nežica se je še tesneje oklenila matere. Govorila je iz nje skoraj dorastla deklica in delala je kakor izurjena dekla. Vmes med resne pogovore je govorila seveda otroško-nedolžno.

»Mama, zakaj ste Vi postali tako pegasti?« je vprašala nekega dne.

Neža se je vznemirila:

»Ali nisem vedno pegasta?«

»Ne. Prej niste bili.«

»Bo že prešlo!« je mati rekla posili.

Nežica je menila čez nekaj trenutkov:

»Za Jeiico preveč žalujete; kaj ko bi jaz molila, da bi nam Bog dal novo.«

»Pa moli, Nežica k se je nasmehnila mati. Isti večer je videla Nežica, da mati pripravlja povoje, otroške jopice in čepico in je zato povedala Janezku in Tinku, da bodo dobili novo Jeiico.

Zvečer pa se je pogovorila z materjo z vso resnostjo odrastlega človeka, z glasom, ki je bil, kakor pri človeku, ki že vse ve. Bil je isti glas, s katerim je brala Nežica za otroke neprikladno mesto o sveti Genovefi.

Mati si je mislila:

»Glej jo, našo Nežico, čez par let bo dovolj pametna, da se bom mogla pogovoriti ž njo.«

Ali se je bjla Neža v resnici že spremenila in je mesto v toliki meri vplivalo nanjo, da se je veselila dobe, ko ji bo dete spoznalo? Pozneje, ko je premišljevala dogodek, ki se je bil pripetil tisto poletje, je vedela, da se je bila hudo izpremenila. Nekega dne je obiskal Anžetove Kobiljekar. Bil je — vsaj Neži se je tako zdelo — zelo izpremenjen. Bil je nekam neroden in je govoril nekako dobrodušno in zasmehljivo. Neža je čutila, da bi moral govoriti po njenem pričakovanju mehko in milovaje. Ni doumela, da je kmetski človek z doma ves drugi, v večni zadregi, da se te zadrege zaveda in jo izkuša prikriti. Najbolj je užalilo Nežo, da niti omenil ni, naj se vrnejo. Ona bi bila rada potožila, pa ni mogla, zlasti ne, ko jo je nazval nerodno parkrat zaporedoma »gospo« in jo vikal. Ko se je poslavljal, je stisnil otrokom nekaj v roko in hotel iti, da ga je komaj ujela ob vratih z vprašanjem, kaj da je z bajto. Menil je, da jo bo porabil v svoje namene.

Otrokom je bil dal vsakemu po desetici. Neža, ki se je prvič ustrašila, ko jih je bil obdarovanje, bila zdaj razočarana. Niti od daleč ni mislila na posebnosti kmetskega človeka, ki varčuje, ko gre na božjo pot.

Overjena je bila, da se je Kobiljekar izpremenil. Kakor velika vrzel je zasijalo pred njo. Velika nada se ji je bila izjalovila. Mesto je bilo ubilo njen ponos ...

Hotela je zaslužiti sama. Vedela je, kako bi služila. Pospravljat bi hodila po gosposkih hišah. Takoj bi šla. Toda, ali more taka? Prvič v življenju se je zahudovala na svoje stanje in na klijoče življenje, ki ji je zabranjevalo postranski zaslužek.

Jeseni je bilo rojeno dete in je umrlo tretji teden po rojstvu. Bili so stroški. V tej sili je pisala Kobiljekarju, naj pride za botra. Kobiljekar je odpisal, da ne more. Ko je dete umrlo, je pisala zopet. Tedaj je poslal petdesetak v navadnem pismu, kjer je pisal:

»Za botra nisem maral iti, ker mi je bilo prehudo gledati Tebe in Tvoje sirote. Pomagaj si, dokler moreč. Ko ne boš mogla več, pridi. Pod pragom, kamor si ga položila, je ključ.«

Z Nežico ste pisali nazaj dolgo in težko pismo. Mati je jokala, ko je narekovala. Tista groza zadnjih časov, odkar je bila izgubila celo zaupanje v Kobiljekarja, jo je hipoma minila. Kakor na drobni nitki si je pomagala navzgor iz prepada, ki je zadnje čase visela nad njim. Zdaj je zarajalo v njej novo vzbujena misel na daljno bajto, novo upanje v lepši čas, v vrnitev in tiho srečo, toplo srečo v kotičku čudovite bajte, ki leži kakor školjka v svetlem produ sredi čudovite tišine, kakor na dnu morja ... Zahrepeneia je ven, ven iz mesta, nazaj v polje in bajto. Našla je samo sebe in se upokojila v vdanosti v topi dobroti. Vse, kar se je še godilo od tistega dne ž njo, ji je bilo nekako tuje, nekako vse nezavedno so jo udarjali težki dogodki. Zato jih je lažje prenesla ...

VII. Udarec za udarcem.[uredi]

Zadnja smrtna slučaja v Anžetovl družini sta bila zbližala Anžetovo z nekaterimi sostanovalci. Ko je začelo iti z Anžetovo družino navzdol, se je nehote in nevede začelo zanimati sosedstvo zanje. Zdaj niso bili ti ljudje z dežele več tuji, bili so vsem drugim mestnim slični: stradali so, trpeli so, umrli so in so bili do pičice prav taki, kakor sto drugih mestnih trpinov, ki so morebiti od rojstva že stanovali v mestu, in niso poznali drugega načina življenja, nego takega, ki so ga živeli. Smešen ponos in zaničevanje, ki so ga čutili in kazali vsi ti bedni izprva nasproti Anžetovim, je ugašalo vpričo nesreč, ki so bile začele padati nad nove priseljence.

Zlasti se je bilo izpremenilo obnašanje stare ženice, ki je stanovala v istem hodniku kakor Anžetovi. Bila je to čudno posebna starka, ki je hodila poleti in pozimi zavita v rumeno volneno ruto in z malim koškom pod pazduho; zvečer se je redno vračala s polnim koškom in otroci so pravili materi, da nabira pomarančno lupine, divji kostanj, šiške in razno listje. Včasih so udarjaii od njenih vrat presunljivi duhovi. Izza zaprtih vrat so jo slišali godrnjati. Otroci so se je bali. Uverjeni so bili, da je čarovnica. In kakor da bi jim hotela vcepiti strah do sebe, je bila do otrok čudno neprijazna. Grozila jim je s palico, zmerjala jih s priimki, ki jih niso umeli. Anžetovi otroci so bežali pred njo, večji sosednji pa so ji nagajali, ji hodili na vrata razbijati, polivali tla pred njenimi vrati, da je stopila s suknenimi čevlji v mokroto, polagali ji prekljo v hodnik, da je padala in se vriščeč podili za njo, ko je s koškom z doma odhajala.

Nekega dne je ženica nenadoma odprla vrata v Nežino kuhinjo, da so otroci bežali v izbo pod posteljo. Ženica je gibala z brado, ki ji je bila rahlo poraščena s sivimi dlakami in je začudeni Neži dejala:

»Če me ne poznaš še, ti mlada, me poglej, taka sem in teta Reza mi je ime.« 

Neža se je nasmehnila:

»Glejte no, teta Reza ste.« 

»Da,« je rekla ženica in sedla k ognjišču. »Zato, ker smo sosedje in je sosed sosedu potreben in ni treba, da bi se drug drugega bali in sramovali.« Govorila jo nato presekano in nekam čudno nejasno, kakor da vmes mnogo misli, pove pa samo pogedine stavke. Ves dan da je sama in molči, a da človek ves dan ne more molčati. Neža da ima otroke! Otroci so težka reč. Zlasti otroške bolezni, ki jih je kakor greha Pa da se ona razume na otroške bolezni.

»Čaj naj pijejo!« je velela in za hip presekano vprašala:

»Nimaš?«

Izvlekla je zavoj raznih zelišč in ga položila na mizo pred Nežo. Potem je segla v žep in položila pest rožičev poleg čaja in rekla:

»Daj jim! Otroci so sladkosnedi. Tete Reze se jim ni treba bati. Mir pa morajo dati, kadar počivam.« —

Neža je spoznala po par obiskih, da je ženica dobra, dasi čudaška. Da je na otroke nekam nenaravno osorna, se ji je zdelo čudno, dokler ni izvedela za prošlost tete Reze. Precej imovita vdova je bila in je izšolala tri otroke. Dva sta ji umrla, tretji je bil uradnik. Zaradi njegove žene ni mogla biti pri njem. Pošiljal ji je mesečno podporo, toda mati jo je užaljena pošiljala redno nazaj.

»Na svoji ženi zatlači grlo, ki me je zaradi nje zavrgel,« je viknila, ko je pripovedovala Neži o njem.

Še drugo čudno lastnost je opazila Neža pri njej. Spoznala je, da se teta Reza neskončno boji smrti in da zato pije neskončno čajev.

»Kavo piješ?« se je zavzela nekega dne nad Nežo. »To je smrt! Pij čaj z mlekom! Četrt ure pozneje je prišla k Neži s piskrekom svojega čaja, da naj Neža pokuša. Neža je pokusila in vzkliknila:

»Teta, kako morete to piti! To ni čaj! To je trpotčeva voda.«

»Nič boljšega!« je prikimala teta Reza. »Kri hladi in čisti.« Nekega naslednjih dni pa je rekla:

»Vem za travo, ki vsakega pijanca v treh tednih ozdravi.« In nato je povedala, kako da se trudi s kočijažem Tonijem, ki pa njene nasvete in zdravila zaničuje.

»Zato pa ti rečem, da ga bova kmalu kropile,« je zaključila in prinesla naslednji dan Neži dotične trave in spravila Nežo v veliko zadrego, ker je bil Anže doma.

»Daj mu,« je rekla teta, »boš videla.«

»Oh, saj ni treba!«

»Molči, da ni treba!« je odvrnila teta, »Toni ga zavaja, če še ne pije, pa bo. Zato mu daj!«

Včasih sta se ženi pomenili o življenju v mestu in teta Reza je slikala živo sliko pekla nevešči Neži:

»Mesto. Kup zidu in bolezni in hudobo. V mestu se še otrok ne rodi zdrav, ne dober. Si prišla v mesto? Haha! Po bogastvo! Umirat si prišla, vsi boste konec vzeli. Mesto! Jaz ga kolnem.«

»Pa vendar bivate v njem!«

»Bivam, ker je moj mož tu pokopan in ker imam plačan pogreb.«

»Pogreb imate plačan, pa se smrti bojite?«

»Smrti? Ne, smrti se ni treba bati. Saj ji ne moreš ubežati! Pa se je boš bala! Ampak tiste samote na zadnjo uro se bojim. Moj mož je rjul, ko sem ga pustila pet minut samega.«

»Gotovo Vas bo obiskal sin.«

»Njega ne maram, vrata mu zaprem, če pride!«

Neža je čudeč se strmela v ženico in si stavila nehote vprašanja, ki so ji bila dotedaj povsem tuja. Kaj bo napravilo mesto iž nje in njenih otrok? Morda jo bodo tudi njeni otroci na stara leta zavrgli ln jih bo ona klela, kakor Roza kolne svojega sina. Kaj bo z Anžetom? Ali bo umrl v mestu, in bo ona, njegova žena, ostala v mestu, kjer bo pokopan? Ona sama, bo-li podobna čudakinja, ko Reza in bo osorna z otroci in ji bodo nagajali in jo imenovali čarovnico in veščo? —

Kakor da čita njene misli, je tedaj rekla teta Reza.

»Ti ne boš ostala v mestu, ti se boš vrnila, odkoder si prišla.«

Neža je vprla svoje oko v teto in je videla nežni izraz njenega lica. Zdaj je vedela vse in je razumela Rezo v dnu njenega bistva, bitje, ki je hotelo ljubiti in so se mu odtegnili, da jih ne bi ljubila.

Neža je postala od tistega dne najzaupnejša prijateljica tete Reze ...

Podobno se je bil seznanil Anže s Kočijažem Tonijem, debelim, zapitim človekom, ki je vse odbijalo na njem, razen oteklih, toda šaljivo dobrodušnih oči. Mož je imel svoje doživljaje za seboj. Zdaj je bil že skoro na robu groba radi neizmernega popivanja. Najlepše jo bilo, da se je tega svojega stanja sam najbolje zavedal in se šaleč imenoval največjo packo sveta. Samo kadar je pil do nezavesti, se je vzbujalo v njem nekaj živinsko odurnega in nasilnega. Sicer je bil miren in se ni brigal za nikogar, kakor tudi ni ljubil ničesar izven svojega starega konja. Z Anžetom sta se bila sestala v gostilni. Toni se ga je bil toliko navlekel, da je pred hišo obležal. Anže ga je spravil domov. Bila je čudna hvaležnost, s katero je vračeval Toni Anžetu. Plačeval je zanj in trdil, da mu je Anže rešil življenje, kajti gotovo bi bil sicer ono noč zmrznil. Anže je sicer ugovarjal, da bi bil Toni zmrznil meseca maja. Toda s trdoglavostjo polznorelega pijanca je trdil Toni svojo.

Čudna mešanica razuma in norosti je bilo njegovo govorjenje. Takole je govoril:

»Anže. Ti nisi skvarjen. Zato si človek. Mi drugi pa smo živina. Živina, praviš, je konj. Nak, moj dragi. Moj konj ni živina. Moj konj je moj rednik. Jaz sem pa tvoj rednik, če plačam za te. Ti si pa moj rednik, ker si me rešil, da nisem zmrznil. Zdaj vidiš. Samo trije nismo živina, ti, jaz in moj konj!«

Z mežikujočimi očmi je gledal Anžetu v obraz in menil:

»To je filozofija, moj dragi, tega ne razume vsakdo.«

V svojih lepših dneh je obiskoval Toni nekaj šole. Pozneje nekdaj je kupil na vse zgodaj pijan knjigo od branjevke na trgu. Zavozil je bil z vozom skoraj vanjo in je prevrgel nekaj kupov starih dijaških knjig, s katerimi je tržila ob početku šol.

Jezična mati je vpila nad njim, da je neumen, nakar je menil, naj mu zato proda kakšne bukve, da bo pameten. In res mu je prodala knjigo, ne da bi izbirala in ne da bi izbiral. Nato je vozil ves dan okolu mesta s praznim vozom in bral. In ko je bil kakih desetkrat prevozil okolu mesta in prebral skoro polovico knjige, je privozil zvečer nazaj k branjevki in ji ponudil dvajsetico po vrhu, češ, da mu je dala dobre bukve. Toliko da že ve povedati:

»Mati, če bi vam jaz zdaj ne dal dvajsetice, bi imel dvajsetico. Jaz pa vam dam dvajsetico, zato mi ostanejo dvajsetice.«

»Sveta Barbara,« je zalomila ženica z rokama, »ta človek jo znorel, pojdite po policaja.«

»Aha,« je viknil Toni, »si tudi v bukve malo pogledala, baba; pa si se zmotila. Niti barbara, niti celares; ampak silogizem, razumeš, silogizem! [1]«

Sicer je bil Toni duševno Anžetu soroden. Samo s to razliko je snival, da so v njegovi glavi pridobivale predstave mogočega, obliko zares doživljenega. Takole je govoril:

»Kadar orjem, takrat pozabim na vse.« 

»Kaj tudi v mestu orjete?« se je čudil Anže.

»Imam njivo in orjem,« je trdil Toni globoko uverjen, da jo res ima.

»Tega nisem vedel.« 

»Da! Pet oralov je je, preje več, nego manj, pa še nekaj travnika in ledine s čebelnjakom.«

In zacmokal je z ustnicama:

»Ko bi ti vedel, kakšen med!« Sam s seboj zadovoljen je kimal in izlival vase žgani strup, zamislil nov silogizem, se predstavil kot glavno osebo v kakem dogodku, ki je ravno vzbujal zanimanje v listih, zapel hreščeče splošno znano pesem in trdil, da jo je sam zložil. Nekdaj ga je videl Anže besnega. Ravno je bil povedal, da je bil on tisti, ki je rešil mladi grofici življenje, ko se je bila ponesrečila pri veslanju, dasi je bilo vsem znano, da se je omenjeni dogodek res zgodil, toda, da je bil rešitelj stari stotnik, njen lastni oče. Nekdo se je začel zato krohotati in menil končno:

»Pojdimo, ubogi tičmiš.« Toni je planil od mize, škrtal z zobmi in se penil, da je zbadljivec bežal in so pijanca komaj pogovorili. Nato se je zaklenil vase in strahovito pil. Sredi tope pijanosti je dejal Anžetu:

»Zaklal ga bom, lumpa!« In nato je skoro jokaje pravil, da ni ne fant ne mož, ker mu je žena pobegnila z drugim in da so mu zato zrekli »tičmiš«.

Nato je proklel ženo:

»V peklu naj gori, pa še jaz naj pridem doli, da ji bom v obraz pljuval ...«

Rezko grdo psovko je zinil. Anžeta je streslo hladno ob živi žaloigri življenja pred seboj. Kolikor je mogel umeti, je umel čudovito uganko v Toniju. Zaslutil je veliko izgubljeno dušo za Tonljevim govorjenjem in obnašanjem.

Pozno v jutro sta se sedela drug ob drugega se naslanjaje in Anže je menil:

»Toni, nekaj ti povem! Žena je hudič.« In Toni je zajecljal:

»Anže, veruj mi, žena je hudič.« Z dnevom jo odprl Anže vrata v dom in vrgel ženi ono isto psovko v obraz, ki jo je bil rabil Toni. Ona je pobledela. Ko se je streznil, ga je solzna prosila:

»Anže, pusti Tonija, on bo tvoja smrt!« Ali je kaj slutila, da govori resnico?! ...

Janezek in Tinko sta bila začela tožiti istočasno, da ju boli v ušesih, da ju trga po nogah, zdaj zopet po rokah. Ponoči sta se prebujala s presunljivimi klici. Potem je opazila Neža, da sta včasih vrtoglava, potem sta bljuvala in iz ust jima je zaudarjalo. Tipaje jima čelo, je spoznala mati, da sta otroka vročinska in ju je spravila v posteljo. Komaj sta legla, sta jima obraza zagorela v divji vročini in sta začela tožiti, da ju bode v grlu.

Prišla je teta Reza in prinesla čajev in obližev, ki niso pomagali. Otroka sta padala iz omotice v omotico. Ko ju je preoblačila, je videla Neža, da sta po telesu vsa marogasta. In vendar sta že imela otroške ošpice. Šla je sama po zdravnika. Prišel je in spoznal škrlatico.

»Ali je nevarno?« je vprašala.

Pokazal je na Nežico in dejal:

»Dobila jo bo najbrže ši tista in morda še celo vi.«

»Potem je gotovo nevarno!« je jecala.

»Mnogo jih oslabi. Srce ne prenese vročnice.«

Odredil je zaprtijo. Nežica ne sme niti v prodajalno. Skoro prepozno se je zdelo Neži: Take bolezni so v mestu, da še iz hiše ne smeš. Kdaj je kaj takega človek na kmetih slišal! Kljub resnosti zdravnikovih izpovedeb in odredeb, ni mogla Neža ni od daleč misliti, da bi mogla otroka umreti. Anže je menil po svoji navadi, da bi njega gotovo hudo skrbelo, če bi se bilo bati hudega. Tako pa je popolnoma miren.

Zdaj je še govoril tik za ženo ob vratih. Ko pa se je čez hip ozrla, ga že ni bilo več, in je bilo skozi odprta viata slišati njegove hitre korake čez dvorišče, kakor da se boji, da ne bi zaklicala za njim, naj se vrne.

»Umrla naj bi mu, lehkomiseljnecu!« se je ogorčila in se vidno tresla od zadrževane jeze. Tisti hip se je zaprašila iz sobe Nežica k materi in vikala presunljivo, nepojmljivo plaho:

»Mama, mama, mama!«

Sluteč, kaj se je zgodilo, je omahnila uboga žena v sobo in padla ob postelji, kjer je bil ravnokar izdihnil Janezek. Srce ni preneslo ...

Ko je še vedno ležala z glavo na postelji ob otroku in kleče na tleh, je nekdo položil roko na njeno ramo in topel glas jo je opomnil, da so ljudje, ki imajo sočutje:

»Sirota, koliko boš ti svojih v mestu pustila!«

Neža je dvignila obraz in strmela brezizrazno teti Rezi v obraz.

Dva dni za tem je zaspal tudi Tinko.

»Srce ni preneslo ...«

VΙΙΙ. Božični večer v mestu.[uredi]

Božični prazniki so bili pred pragom. Pri Anžetovih je bila grozna beda. Ni bilo denarja, ni bilo drv, ni bilo moke. Anže se je bil spri s tvrdko in je iskal dela drugod. Poznati so ga morali. Komaj najnižje in najpovršnejše delo je prejemal in zaslužil komaj za sol in krompir.

Neža se je tiste dni prepričala, kako prijateljico je bila našla v stari teti Rezi. Prišla je bila in položila desetak na ognjišče pred Nežo:

»Na, vrneš, ko se vrneš!« 

Neža je vzela in rekla:

»Vrnem, ko se vrnem.« 

Zdaj je namreč že prav dobro čutila, da se bo vrnila in je že nameravala Kobiljekarju pisati. Potem stoprav se je domislila, da vendar še ne ve, kdaj da se bo vrnila. V to neprestano čakanje je klicalo nekaj temnega v njej porogljivo in strahotno:

»Bi že rada pobegnila? Ne, moja ljuba, tako ne pojdemo še! Ni še čas. Le potrpi, i čakaj, čakaj, čakaj. Tvoja ura še ni prišla.« 

In zdaj je bil predvečer Rojstva, in z Nežico sta gnetli malo potico. Rožičev in orehov je bila dala teta Reza in moko je kupila Neža za izposojeni denar.

Ah, Nežica! Kako je gnetla. Zdravnik jo je bil pred tedni obsodil, da bo tudi ona zbolela. Seveda! Ali ni morda velika? Velika in močna! Saj gnete testo skoraj tako, kakor mama ... Težko delo.

»Mama, dajte pa Vi zdaj!« 

»Si se upehala?« 

Neža gnete in niti ne opazi, kako se Nežica lovi za rob mize in kako je bleda in kako ji stoje potne kaplje na čelu. Stoprav, ko Nežica zastoka ob njej, se ozre in prestriže omahnivšo deklico v svoje roke. Vsa se tresoča jo nese na postelj in ji odpne pisani modrček, ki je dala zanj blago teta Reza, ji sleče vrhnjo jopico in presunljivo zakriči:

»Nežica, moja edina!« 

To je klic obupa, največja bolest matere, ki so ji pomrli vsi otroci in je zadnji obolel na isti morilki. Do skrajnosti je bojevala Nežica nečloveški boj z grozovito boleznijo, skrivala jo sebi in materi in se sredi dela zgrudila. Mati je mislila, da bo pekla potico za otroka in otrok je mislil, da jo bo mama sama jedla ...

Kakor bi odrezalo, je Nežica počela blesti. Saj je bila bolezen očita po vsem telesu. Morda je bila že dosegla višek, morda je bila Nežica ta hip že izgubljena, ker se je bila zanemarila. Mati je topo gladila otrokove lase in ji močila čelo. Nežica je sanjala in bledla:

»Vidim svetlo okence. Nebeško okence so odprli angelčki. Kakšni so ti angelčki. Glej, glej! Ali niso ti naša Jelica? In pa Tinko? In pa Janezek? Hihihi. Počakajte me vendar! Ne zapirajte okenca.

Mati se zdrzne. Kdo ve kdaj je pravila Nežica o nebeškem okencu in o dušicah, ki skozenj gledajo ... Od srca se ji premakne navzgor, z jeklenimi prsti jo stisne za grlo in ob senci. Nepopisna groza vrže mater kvišku, da bega po sobi, skoti v kuhinjo, plane na hodnik in stoji ne ve kdaj, ne ve, kako v zadušljivo zatohli sobi, razsvetljeni od motne oljnice, in vidi klečati ob borni postelji čudno staro bitje in je sliši moliti:

»Jezus, Jezus! Ne! Z jezo no morem iti odtod. Daj mu vse dobro na svetu, ne kaznuj ga, če je kaj zagrešil. Meni pa daj zato eno mirno, srečno zadnjo uro.«

»Še ga ljubi,« misli polzavedno Neža in se sunkoma pomakne bliže in šepeta:

»Teta!«

Starka ne čuje.

»Mati!«

Starka razširi roke in dvigne obraz:

»Moj sin. Tvoj glas slišim!« 

Neža se dotakne njenega ramena. Teta Reza se zave:

»MoIila sem.«

Neža šepeta:

»Teta, umrla mi bo!« 

»Ne bo umrla!«

Neža ne pojmi dobro. Vse nekako čudno je to. Morda niti res ni. Vse so sanje. Neža si seže v lice in čez čelo in se zave.

»Teta, škrlatico ima Nežica!« 

Starka oživi, se zdrami in kliče:

»Pa jo samo pustiš!« 

Vrne se k Nežici. Neža sede k nogam. Reza sede k vzglavju. Nežica dremlje, govori, zopet dremlje in zopet govori:

»Ti si moj ubogi sinek Boleslav!« In kakor v knjigi, tolmači prevedeno ime:

»To pomeni, ti si sin bolečin, bogat bolesti.«

Nato ji je glas kakor glas čitajočega človeka. — Pojoč glas, kakor bi govoril stroj, ki so ga navili. Govori, kakor je napisano. Oh, in tako slabo je napisano:

»Prekrasno grofovsko stanovanje se je bilo zamenjalo z dolgočasno in pusto samoto, lepe in svetle sobane s temnim brlogom, služabnice pa so ji bile le divje zverine. Dišeče in sladke jedi so se nadomestile s surovimi in pustimi zelišči, njena mehka postelja s trdim listjem in protjem, njeni biseri z bridkimi solzami, njene radosti in razvedrila s trpljenjem in žalostjo. Poleti je grofinja že še prestajala, pozimi pa jo je strahovala mrzlota ... [2] «*

Dete je drgetalo, kakor da dejansko občuti mraz, ki govori o njem.

»Vse te bolečine pa so bile le senca proti onim, katere je materino srce čutilo zaradi revščine predragega otroka, ki je večji postajal in tudi svojo nadlogo čutiti začel ...

Neža je stokala ob nogah, teta Reza je rekla:

»Pa ga je vendarle rešil celo v brlogu.« Ozrla se je po sobi in mrmrala:

»Mnogo boljši ni kakor brlog.« Nežica je ihtela v vlogi nesrečne grofice:

»O, preljubi sinek, koliko moraš po nedolžnem prestajati!«

»Da,« je mrmrala Reza, »po nedolžnem.« Ozrla se je po sobi in videč, da ni Anžeta, je jeknila:

»Tako so ustvarjeni, da imajo frakelj v prsih, mesto srca ...«

Daleč nekje so se oglasili zvonovi, vabeči k zornicam. Bilo je jutro dneva, čigar večer je svet...

Anže je stal sredi sobe in žena je rekla:

»Frakelj imaš v prsih mesto srca!« Stopil je omahovaje k njej in zasikal:

»Kaj? kaj si rekla?«

Težka ji je padla pijančeva roka v obraz, da jo je zaskelelo. In vendar se je samo nasmehnila. Kaj je bila ta bolečina v primeri z bolečino matere, ki ni več upala, da njeno zadnje dete okreva ...

IX. Vrnitev.[uredi]

Nežica je okrevala. Ko je legla, je bila otrok, ko je vstala, je bila podobna odrastlemu človeku s svojimi resnimi in velikimi očmi. Drobna pa je bila tako, da so krilca mahedrala na njej. Ko je mati pogledala tiste dni v njen resni obrazek, se ji je zazdelo kakor čudež; obraz Nežice je bil obraz Anžetov, tisti prejšnji obraz iz prvega leta zakonskega življenja in ne ta zabuhli, zardeli obraz, ki je iz njega zaudarjalo po žganju, strasti in surovem uživanju.

Prihajal je konec, hitro, sunkoma. Anže ni celih štirinajst dni več delal. Zdelo se je, da je čisto obnorel, da nič več ne misli, in da, če misli, misli s samim seboj končati hitro. Pustno nedeljo ga ni bilo vso noč domov, pustni ponedeljek ves dan ne. Pustni torek je prešel. Nežica je povedala materi, da ga je srečala s Tonijem na ulici, pa da je skoro poznal ni. Pustno sredo ob sedmih zjutraj je prišel policaj naznajat, da Anže v bolnišnici umira in da ga je kočijaž Toni v pijani blaznosti zabodel.

Neža je hitela s hčerjo v bolnišnico in ga našla otroško začudenega. Razjokal se je, ko je zagledal ženo, pa ni skoro vedela, ali ne joče iz pijanosti.

»Glej,« je govoril, »zabodel me je. Po nedolžnem me je. "Tičmiš" so mu rekli, pa je mene sunil.«

Tik pred smrtjo se je izpremenil. Čuden strah ga je obšel in je jecljal:

»Neža, za božje ime — slabo sem storil.«

Proseč, otroško začuden je bil izraz njegovega lica.

»Neža!« je prosil in drgetal.

»Anže,« je rekla vdano in pokojno, »naj bo pozabljeno.«

Umrl je in usmiljenka mu je potegnila rjuho čez glavo. Neža in hči sta se vračale. Ko sta šle ob zamreženem oddelku za norce, sta slišale divji krik blaznega alkoholika:

»Same miši, same miši. Kam ste me zaprli, zlodeji, zlodeji!«

Nežica je vzdrgetala:

»Mama, Toni!«

Bil je morilec njenega očeta ...

Doma je začela Nežica neutolažljivo jokati:

»Domov, domov, domov!«

Teta Reza je rekla:

»Pojdeš, sirota!« In k Neži se obrnivši je rekla:

»Tvoja ura je prišla, pojdi danes, mesto jutri!« 

Pomlad je še daleč, toda polje jo že sluti. Polje sniva o lepoti svojega bližnjega življenja. Zopet bo cvetelo in gnalo setve, kopali ga bodo in orali, gnojili in branali, rosili ga bodo nalivi in nočne rose, grelo ga bo solnce in jutro in večere mu bo slajšal škrjanec v nebesni modrini ...

Blatna cesta gre sredi polj, konji so blatni, voz je blaten. Pa je celo v blatu in vlagi, kakor veselo iznenajenje. Na vozu sedita dve bledi ženski bitji na nekoliko skrinjah, ki odskakujejo in odmetujejo vozeči se potnici. Voznik gre ob vozu, vleče vajeti in se zdajpazdaj ozre na voz in se dobrodušno popači: stari Jermol. Rahlo se je postaral. In kadarkoli se popači, zaigra popotnicama na vozu smehljaj ob ustih ...

Kobiljekar je stopil čez prag in stegnil roko v pozdrav:

»Torej, nazaj!«

»Nazaj!«

Nič ni vprašal kako, zakaj in kdaj. Vse je vedel, videč Nežino lice in čujoč njeno besedo. Molče je potegnil mater in otroka v hišo in jima položil na mizo kruha, sira in jabolčnega mošta.

Pol ure pozneje so šli vštric prek polja k bajti. Sive kepaste megle so vse vprek na nebu ležale. Tisti hip so se pretrgale, deset mogočnih solnčnih pramenov se je prelilo iz višine v polje in preletelo bajto sredi mokre grude,

»Oh, naša bajtica!« je zarajala Nežica z glasom stare, klepetave ženice. Kobiljekar in Neža sta se nasmehnila.

Stali so pred bajto. Kobiljekar se je pošalil:

»Glej no, zdaj pa nič ne vem, kje je ključ. Kam ste ga pa deli, preden ste šli?«

»Pod prag!« je Neža resno odvrnila.

»Potem je še pod pragom!« je menil Kobiljekar.

In res je bil ključ pod pragom ...

  1. Mož jo kupil knjigo o logiki t.j. nauku o načinu mišljenja.
  2. Iz knjige za otroke: sv. Genovefa.