Njiva (Franc Ksaver Meško)

Njiva Ksaver Meško

Izdano:	1931
Viri:	Slovenski gospodar, 1931, št. 34, 35, 36, 37, 38, 39, 41
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Kdaj ga je zmotil satan, da si je zaželel tisto njivo?

Resnično, Matija Petek sam ne bi mogel pove­dati, kdaj. Niti tedaj ne, ko ga je že minila pijanost pohlepa, ko je mislil na njivo že hladno, z nevoljo, in jo je ogledoval že z mrkim, sovražnim očesom. Saj se je tedaj v trenotkih, ko mu je vest govorila po­sebno glasno in neusmiljeno, sam vprašal zavzet in potrt: »Kdaj in kako me je vendar satan tako zmo­til?«

Morda, kadar je gledal, kako jo Pintarič orje? Vsako leto je oral Korenu Pintarič, velik, močen kmet, poštenjak, da v devetih vaseh ne takega. Ne­koliko sklonjen je enakomerno, nekako težko, kakor bi se mu zemlja nog oprijemala in bi jih v se vlekla, stopal za oralom. Trdno je oklepal z močnima rokama nalahko zaviti, od mnogega krepkega prijemanja obdrgnjeni, svetli plužnici. Z odločno roko in samo­zavestno je krmaril plug, ga potiskal v zemljo, da se je svetlo železo zarezavalo v celino kakor ostro brušen nož v hleb kruha. Ranjalo je brez usmiljenja in globoko. Mogočne brazde so se valile od njega, kakor bi padale mrtve na stran. Lep prizor je bil ta resni, močni orač. Matija ga je gledal vsakikrat z zanimanjem in veseljem.

Morda ga je zmotil satan tedaj.

Ali takrat, ko se je pravkar zorana, nekoliko vlažna njiva kadila, kakor bi pod brazdami, pod tem­nimi grudami tlel neviden ogenj? Ko je iz nje puh­telo kakor lahki, prozorni oblaki kadila. Ko je ves zrak dehtel po topli, mehki vlagi — ali takrat?

Res, spominja se, da mu je tedaj včasih bilo, kakor bi ga iz kadečih se razorov in ogonov klicalo: »Pridi! Nasej me, da rodim, rodim!«

Ali takrat, ko je šel Koren za oračem in je z močno roko mogočno vihtel motiko ter tolkel največje grude, da se je potem laže vlačilo? Ali ko je s slam­nato sejačo čez njivo korakal, s polnim prgiščem zajemal in enakomerno, z roko na široko zamahovaje sejal, sejal? Morda mu je oh tem mamljivem pogledu zasejal satan v srce prvo poželjivo misel: »Hej, ko bi stopal jaz takole po ti lepi solnčni in soč­ni njivi! In bi tako iz sejače zajemal in v puhtečo zemljo trosil in sejal, sejal!«

Resnica, tudi tega se spominja, da mu je ob teh mislih roka kdaj kar sama od sebe zamahnila, kakor da že res seje. Zazdelo se mu je tedaj, da se s seja­njem ne bi nikoli utrudil, nikoli se ga naveličal. Sejal bi od jutra do večera in ne bi mislil ne na jed, ne na pijačo. Še v noč bi sejal, v pozno, pozno noč.

Mu je li zasejal takrat satan prvo drobno seme v srce? In iz njega je pognala kal grešnega pohlepa in je rasla in rasla, da se je bohotno razrasla v vse mišljenje in hotenje.

Prejšnjo jesen — tudi tega se še dobro spominja — ko je sejal Koren ozimino, že bolan, a je v nje­govem srcu že vrtalo in grizlo poželenje po njivi, ga je gledal s srdom v srcu. Ko mu je sledil z očmi, kako je stopal čez njivo sključen, s trudnimi koraki, pokašljujoč, da se je moral zdaj zdaj ustaviti, si oddehniti in nanovo zajeti sape, si je govoril: »Glej ga, jetika mu je že vse moči izpila, izsesala mu že vso kri, smrt ga že za grlo drži, pa še dela in se vleče na njivi! Ah, da ima tako njivo! Jaz pa, ki sem tako zdrav, ki bi jo tako z lahkoto obdeloval, jaz je ni­mam!«

Glej, ni li bilo tisto drobčkano seme že drevo, ki so v njegovi senci že počivale vse njegove misli, vse skrite, zavistne, zlo želeče želje? Odkod pač tisto začudenje, ki ga ni pustilo vso zimo, kako da Koren še živi, da ga ni jetika že davno pobrala? »Ali ga drži na svetu samo ta njiva?«

V vseh mislih je bila njiva, njiva.

A kdaj je bila vsejana v srce prva grešna misel, maniša od gorčičnega zrna?

Vedi Bog, kdaj. Matija res pred samim Večnim sodnikom ne bi vedel povedati, kdaj.

Zbudil se je — se mu zdi — nekega jutra kar na lepem s to hudobno mislijo v srcu. Morda ni po­škropil prejšnji večer postelje z žegnano vodo. Pa je prišel ponoči satan in je imel lahko delo. Spečemu, zahrbtno, kakor je že njegova grda navada, mu je vsejal zlo misel v srce.

Ko se je zjutraj zbudil, je nekaj časa še obležal. Zakaj čudno mu je bilo pri srcu, čudno od prečudnih sanj, ki jih je tisto noč sanjal. Ali jih je morda mislil bedé? In jih sedaj le dalje prede? In mu je srce zato tako nemirno?

Vedi Bog, kako je bilo. Ve samo to, da si je na koncu premišljevanja priznal: »Ni mogoče drugače. Ne bo prej miru, da Petrovo njivo dobim.«

A kako? Lahko je spočeta misel, cena stvar je beseda. A povej, kaj boš storil, kako jo boš dobil?

Kaj, če bi stopil k sosedu, rekel mu zlepa in prijateljski: »Sosed in prijatelj Peter, daj, prodaj mi njivo. Glej, tako in tako je z menoj. Moram jo imeti, ne bo prej pokoja. Dam ti zanjo, kar zahtevaš.«

Pa ni bil spet satan, ki mu je tedaj ugovarjal? Naravnost zasramoval ga je.

»Imaš pač preveč denarja, he? Ga li nameravaš metati skozi okno, kaj? Pamet, pamet, Matija! Nikar ničesar ne ponujaj! Bi bilo tako brez koristi. Saj veš, da Koren njive ne da. To je pribito. Z zvijačo jo do­biš prej. Zastonj jo dobiš prej. Samo pamet, pamet!«

Priseči sicer ne bi upal in tvegati duše — ako bi jo še imel, a saj je nima, ko pa jo ima satan z de­vetimi gorečimi verigami na dno pekla priklenjeno, kakor mu je stari pater kapucin pri spovedi zatrjeval i— a zdi se mu, da mu ta misel izpočetka ni bila nič prijetna. In da se je je branil.

A satan je bil vztrajen. Ni odnehal.

»Budalo! Kaj se še pomišljaš in se motoviliš od misli do misli, do sklepa pa ne prideš! Pa mu kar obečaj nekaj lepih stotakov zanjo. Misliš, da jo bo dal, he? Sam veš, da si prej dušo izkašlja, ko bi dal ped zemlje.«

»Ali kaj naj storim?«

»Vprašaš! Prisili ga!«

»Kako? To povej!«

»Moder pa si, o Matija! Modrijan vseh modri­janov, prav res. Kako? Reci mu kratko: ‘Plačaj, kar ti dolžan, ali pa mi daj njivo.’«

»Saj mi ni ničesar dolžan.«

»O ti golobček! Ali ima priče, da ti je vrnil? Ima kaj pisanega?«

»Res, prič nima. Zorko je umrl, A take krivice mu vendar ne smem storiti.«

»Ne bodi šleva. Matija! Pa nijva ni vredna?«

Še se je ustavljal. A satan ga ni pustil. Pestil in obdeloval ga je dan na dan, mu svetoval, ga zasme­hoval.

»Bedak in teslo, ki si! Sem na dom bi ti jo prišel ponujat, pa je še ne bi vzel, kaj? ‘Morda bi bil greh,’ Kaj se hoče s tako mevžo! In misli še, kak mož je!«

Tedaj se je Petek sam razsrdil. Razsrdil nase, razsrdil na zapeljivca, ki ga venomer in brez nehanja bega.

»Pa sem res prava baba, boječa! Ko bi jo res čisto lahko dobil. Saj pisanega Koren nič nima, Zorko je mrtev. Ta edini je vedel, da mi je vrnil. A ta molči, ne bo pričal zoper mene.«

Ko pa je vendar spet okleval, se mu je satan sladkal in laskal kakor zaljubljen fant prevzetnemu dekletu.

»Ali se boš večno za druge ljudi po teh pustih dninah vlekel? Že res: bajto si si postavil, v svojem si. A bajta človeka ne redi. Zemlja, zemlja! In oženil bi se, ako bi bilo kaj polja pri koči, da bi se dalo vsaj za silo živeti. Kdo bo le kaj poskrbel zate, če zboliš? O, če bi imel ženo, otroke! Marinovo Liziko bi vzel!«

Vroče je postajalo Matiji. Res, za Marinovo Li­ziko bi že kaj storil. Le če ga bo marala? Šestintri­deset let mu že je. Liziki dvaindvajset. A to ni taka razlika. So že šestdesetletni starci dobili mlade ne­veste. Še mlajše!

Je že nevarno omahoval.

In to zadnjo pomlad, za vse odločilno! Ni li bil spet satan, ki je ujel in zbral v zraku vse najlepše solnčne žarke in je vse napeljal prav na Korenovo njivo, da se je v njih vsa kar lesketala? Od tam pa jih je napeljal in pletel naravnost gor proti oknu Ma­tijeve bajte. Tako lepo zlato pot je naredti med njivo in Matijevim domom, da bi se še angelci spre­hajali po nji s svojimi lilijskimi nogami. Kaj se ne bi Matijeve misli!

Njiva — kako čudežno lepa je bila to zadnjo pomlad! Še nobeno mladoletje se ni zdela Matiji tako mlada in nežna, tako vsa sočna in ljubezni vredna. Oči so se mu v ozimino kar potapljale, kakor se z radostjo potopi v sveži vodi zasenčenega potoka po­potnik, ki je po prašni poti, pod neusmiljeno žgočim solncem dolgo dolgo romal. Od kraja do konca so vso premerjale, otipavale, ljubeče, drhteče božale.

Ako bi bil imel Matija nevede pri sebi praprotno seme, da bi vse skrito videl, vse tajne slišal, in ako ne bi bil tako bolno in hlepeče zaverovan v njivo in njeno mlado krasoto, bi videl, kako čepi tam suh škrat in s škilavimi očmi bulji gor vanj, ob oknu slonečega, z očmi in s srcem in z vsemi grešnimi mislimi po njivi koprnečega. Debele, pohotne ustnice se mu lokavo nasmihajo in režè: »Bratec, lepo mrežo sem ti nastavil. Pri peklu bi prisegel, da se ujameš!«

Tudi v nočeh, ko božje duše pod varstvom božje roke mirno spe, ni bilo miru in pokoja.

Satan je z veščo, zapeljivo-zvito roko napeljal najlepše lunine žarke prav čez njivo, da se je kar blestela od srebra. Najsijajnejšo srebrnotkano pre­progo je spletel in razgrnil med njivo in Matijevo bajto.

Matijeve misli in želje so se kakor drobnonoge kraljičine po srebrnih čilimih v pravljicah sprehajale po ti mehki, prelepi poti.

»Moja mora biti«, je mrmral ves opijanjen od te lepote, bolan od hrepenenja, da ga je glava bolela.

Vznemirjen je legel.

Ko je sestra Lucija, nekoliko uboga na duhu, ki jima je gospodinjila, že davno spala kakor posekano drevo v gozdu, se je Matija na trdi postelji še ne­mirno obračal, nevoljno se premetaval. Ko se je čez dolgo časa polagoma pogrezal v sen, je še mrmral, kar je venomer razmišljal: »Moja mora biti! Ne bo prej miru!«

S to mislijo je zaspal.

II.

Ulnjak je pel.

Nikoli v prejšnjih letih se ni zdela Petru Korenu ta pesem tako krasna kakor to pomlad. Bilo je, ka­kor da mu je bolezen za polovico poostrila sluh; ka­kor da razločuje posebni, svojstveni napev vsake posamezne čebelice, prihajajoče, bogato s strdjo ob­ložena, s paše, z radostnim spevom dom in tovarišice pozdravljajoče; in vsake na pašo odhajajoče, s slad­kim spevom od doma in prijateljic se poslavljajoče.

Zamišljen je strmel Peter za njimi. Pa je spet sklonil glavo k ulnjaku in pozorno, ves zamaknjen poslušal.

Smehljal se ie v tihi sreči.

Kar je zaklical ob njem radosten otroški glas: »Ata, mama pečejo pogače. Takele, glejte!«

Bil je Ivanček, predzadnji — najmlajši še shodil ni — ki je prinesel očetu veselo novico. Govoril je le s težavo, ker je imel usta polna pogač, lica napeta kakor zoreča jabolka. Velik kos ajdinskih krapcev je držal v zavaljanih rokah. Zmagoslavno jih je molil očetu naoroti.

Peter se je zbudil iz lepih misli, iz tople, usanjene sreče. Naglo je okrenil glavo proti sinčku.

V tistem trenotku ga je napadel kašelj. Vrgel se je nanj kakor gladna zver na svoj plen. Besno mu je zasadil ostre kremplje v suhi vrat, v upadle prsi. Grlo je hropelo, prsi so naglo, bolestno podrhtevale pod bodečimi kremplji nevidnega, strašnega sovraž­nika. Bledo lice je od napora in trpljenja zardelo.

Ko si je nekoliko opomogel in oddehnil, je pri­tisnil otroka z drhtečimi rokami h kolenom, kakor bi upal, da ga bo moglo nedolžno dete obvarovati ponovnega napada.

Vroče oči so mu s tiho boljo zrle sinčka.

»Skoro jih bom moral vse zapustiti!«

Kakor bi se hotel žalostne misli obraniti, je obrnil oči od dečka. A ko mu je pogled padel na ulnjak, ga je v prsih spet zapeklo, da se je nehote prijel zanje.

»Tudi tega bo treba pustiti. Kako dolgo mi bo pač še pel? Najbrž ne več dolgo.«

Zaprl je oči, kakor ne bi maral ničesar več vi­deti, na nič misliti. Globoko je povesil glavo, težko od bolezni in žalosti.

Čez čas pa si je rekel kakor v opogumnenje in tolažbo:

»Pa bo pel potem Mariji in otrokom. Ako čebele ne umro z menoj. Ako pa — Bog z nami!«

Dvignil je glavo. Tiha vdanost mu je sijala iz oči.

Pogled mu je splaval tja po njivi, kjer je ozimina zelenela tako lepo, da jo je bilo veselo pogledati.

Zdaj so se mu oči kar razveselile. Potolažene in hvaležne so božale njivo.

»Glej, taka njiva! Ta jih bo redila. Rodi, kakor bi jo Gospod Bog nalašč blagoslavljal, ker vidi naše siromaštvo. Brez vsega vendar ne bodo.«

»In v svojem so tudi,« je zadovoljno pomišljal dalje, ko mu je od njive zaplaval pogled na dom. Res, navadna želarska bajta, iz brun zbita, okna majhna, streha slamnata. A se je vendar vesele oči in srce. Kako se je ne bi? Glej, saj je kakor nevesta v beli poročni obleki, vsa okrašena, okrog in okrog s cve­točim drevjem ovenčana. Vse ozračje naokoli polno dišave, polno medu. Kakor bi iz nebes padal sladek med, kakor bi iz zemlje kipela in puhtela močna, omamna dišava.

»Takle zrak te mora ozdraviti, Peter,« mu več­krat govore znanci spodaj iz vasi, ko gredo mimo. Sam včasih sanjari lepo upanje: »Veselje s čebelami in ta zrak bi mi morda res še vrnila zdravje.«

A prav ob tem napadu neusmiljenega rablja, ko se mu je pred očmi kar zameglilo in je videl skozi mavričaste kroge, v divjem neredu mu pred očmi plešoče, cvetje drevja vse s krvjo oškropljeno, si je žalosten prizal: »Tudi dom in drevje in njivo bo treba pustiti.«

Navzlic temu se je njegova kmetska moč spet in spet ustavljala malodušnosti in obupu. Ob vsakem napadu dušne potrtosti se je spet tolažil: »Ostanejo Mariji in otrokom. Marija bo že za vse skrbela. Iz noči v noč dela. Da bi le zdržala! Da ne bi opešala in zbolela, še preden otroci dorastejo.«

S tem se je tolažil tudi danes.

Kar se je oglasil sredi v te misli, v sanjanje 5n upe, od drugega konca čebelnjaka krepek glas: »Do­ber dan, Peter.«

Koren je glas takoj spoznal. Ko se je ogledal, je videl, da se ni motil: sosed Petek.

»Bog ga daj, Matija.«

»Oj, kako brne, brne!« je ogledoval Matija ulnjak. Pozorno je pregledoval panj za panjem, dasi je vse dobro poznal. Petru pa ni pogledal v oči.

»Brne, brne — pojo! Človek bi jih poslušal noč in dan kakor pevce v cerkvi ob velikih praznikih. Še rajši skoro.«

»Res, lepo pojo. Ni napačno, da jih imaš. Ne po­jo samo, tudi marsikak goldinar naneso.«

»A včasih jih tudi snedo.«

»Vem, Peter. Je pač pri vsakem gospodarstvu enako — zdai sreča, zdaj nesreča. Nikjer ne sije zmerom solnce. Tudi mene tepe nesreča. Krava je bolna. Ni mleka, ničesar! Od česa živeti?«

»Je pred časom storila? Smo slišali. Smilil si se nam.«

»Tako lepo sem imel že vse preračunjeno: tele prodam — toliko in toliko upam dobiti zanj — pa bo spet za najhujšo silo.«

»Težko je za denar, težko, vem, Matija,« je pri­kimaval Peter, da ne bi soseda žalil. A v srcu mu je vstajala misel: »Ko bi le nikomur huje ne bilo ko tebi! Suh denar imaš na kupu. In zdrav si kakor mlad hrast.«

»Solnce in nesreča, ta dva nikoli ne spita,« je zmajeval z glavo Matija, na videz zelo potrt. Ne­mirno je prestopal, da mu je satan zašepetal jezno in zaničljivo: »Kaj pa se zvijaš, šleva? Povej narav­nost, pa bo!«

Napol neodločno, napol prihuljeno in mračno je pogledal Matija okoli sebe, kakor bi se hotel kar lotiti nevidnega skušnjavca, ali kakor bi se bal, da bi bila v bližini kaka nepotrebna priča. Ko se je prepričal, da je ni, je dejal naglo in trdo:

»Veš, Peter, mislil sem, če bi mi mogel zdaj ti tisto malenkost vrniti.«

»Kakšno malenkost?« se je začudil Koren. »Tistih stodvajset rajniš.«

Koren je potisnil Ivančka, ki se je ob njegovih kolenih gugal, neprijazno od sebe, tako se je zgenil. Kakor ga ne bi bil še nikoli videl, je strmel v soseda. Bledo lice mu je postalo še bledejše, od strahu, ki ga je z mrzlo roko za srce pograbil in ga neusmiljeno stisnil. A takoj nato ga je podplula bolna rdečica. Čutil je, kako mu vsa kri kipi v glavo in mu tam šumi, kakor bi vrela.

»Zabôga, saj sem ti že vrnil.«

Zdaj se je čudil Matija. Prestrašeno in neverno je pogledal Korena.

»Vrnil? Pa se šališ, Peter? Kdaj? Kje?«

»Pri Zorku. Menda briješ le norce z menoj, Ma­tija?«

»Kaj bom bril norce? Ko pa res potrebujem. O kakem povračilu mi pa res ni nič znano.«

Peter je naglo vstal. Od prevelikega razburjenja ni mogel več sedeti.

»Pa vendar ne boš tajil, Matija?« je prosil.

»Kaj bi tajil? Bi vendar moral vedeti, če bi mi bil vrnil. Kaj takega človek vendar ne pozabi čez noč.«

»V sredo po novem letu sem ti dal v Zorkovi gostilni. Kravo sem prodal v mestu. Domov grede sem ti vrnil.«

»Pri Zorku? Lahko zdaj tako praviš. Zorko je od svečnice v grobu.«

Peter se je prijel za prsi. Zapeklo ga je v njih, tako mu je postalo vroče od nenadnega strahu.

»Pa iz groba vstane, če mi storiš tako krivico.«

»Kakšno krivico?« se je delal Matija užaljenega. »Pošteno sem ti posodil, pošteno vrni!«

»Sem, pošteno, Bog ve.«

»Imaš kaj pisanega?«

»Ne. Saj sva soseda in prijatelja.«

»Imaš priče?«

»Ne. Zorko je mrtev.«

»Mrtev, škoda! Tako ne more pričati ne tebi, da si plačal, ne meni, da ničesar dobil nisem.«

»Matija, da danes sem mislil, da si kristjan.«

Petek je zamahnil z roko, kakor bi hotel vreči tega kristjana kot ničvredno pleve v veter.

»Peter, pustiva to. In mrtve pustiva. Vrni mi zlepim, da ne bo tožb.«

»Jezus, tožiti me hočeš? Po krivici?«

»Ne bi rad.« — Pomišljal je, preudarjajoč gledal tja čez njivo. — »Veš kaj, Peter, če ti je za denar težko, pa mi daj njivo tamle.«

»Ali noriš, Matija? Kako pa naj živimo brez te njive? In dati ti jo zastonj, kakor se podari otroku jabolko?«

»Za stodvajset rajniš, Peter! To ni zastonj, bog-me! In da ne rečeš: ‘Sosed Matija je pogan’, bi ti kak desetak še pridal. Take kupčije ne narediš več.«

Peter se je prijel za glavo, vso potno od telesne slabosti, od kašlja, ki se ga je v razburjenosti spet in spet loteval, od dušne tesnobe.

»Zdaj pa v resnici znorim. Saj si jih vendar dobil, Matija!«

»Nisem. Že vidim, da se bo treba obrniti na ob­last. Ne hodim rad po kanclijah. A če mora biti. To imam zdaj za dobroto. Je pač res sirota na svetu.«

III.

Dve hiši sta bili od tega pomladnega dne biva­lišči velikega srčnega nemira, dve sosedni hiši, Korenova in Petkova.

Pri Korenu so govorili dan na dan o tem novem, groznem in neumljivem, ki je bilo prišlo nanje kakor nenadna smrt: pošteno vrnjeni dolg bi naj še vračali! Stodvajset goldinarjev pri tem siromaštvu! Kje, za pet ran Kristusovih, jih naj vzamejo? Saj še zdravil ne morejo kupiti, ko pa dostikrat ni božjega pri hiši. Prodati? Kaj le? V hlevu je samo telička, njih edino upanje. Ako ostane zdrava, pridejo sčasoma že do mleka, potrebnega v hiši kakor oči v glavi. Zdaj ga za Petra in otroke kupujejo, v vasi spodaj. Včasih morajo ostati po mesece na dolgu. Ni prijetno, a kako pomagati? Kravo so ob novem letu prodali.

Ni bilo krme za dva repa. In dolga se je bilo treba rešiti. Težil je oba, Petra in Marijo, ležal jima je na srcih kakor gora. Oddehnila sta si, ko sta se ga iznebila. A zdaj — kako in zakaj ga spet plačevati? Kje je tu pravica? Je li v resnici že umrla in so jo v grob položili? In ali še živi stari Bog? Pa vse to mirno gleda in molči? Kako more?

Pogovarjala sta se z Marijo o tem neverjetnem v nočeh, kadar Peter ni mogel spati, ker ga je na­padel kašelj kakor stekel pes, mu grizel prsi in plju­ča, mu življenje iz njih trgal.

Noč za nočjo je postajal pes divjejši. Grizel je z zobmi, trgal s kremplji. A toliko da se je nekoliko utrudil, malo popustil v svoji divjosti in besnosti, je že leglo Petru na prsi drugo breme, težka, boleča skrb: »Kaj bo z njivo?«

»Krivo priseči vendar ne bo upal, saj je kristjan. Tudi veruje, v cerkev hodi, k spovedi.«

Peter je z izmučenim svojim glasom govoril ta­ko, da bi ženo potolažil. Gledal je s skrbjo, kako trpi, kako je bolj in bolj preplašena in potrta. In govoril je tako, da bi potolažil in umiril lastno zbegano srce in bi zadušil plašni strah, ki se mu je brez prestanka v srcu oglašal: »A če vendar priseže? Dandanašnji je na svetu vse mogoče.«

Nemir tudi pri Petku, žgoči nemir gladnega po­hlepa.

Vest Matije ni kaj posebno pekla. Otopela je že ob neprestanem satanovem prigovarjanju, vso je že oglušila pohlepnost s svojim glasnejšim in glasnejšim krikom po njivi. A strah: »Kaj pa, če njive vendar ne dobim? Kaj, če mi plača? Bom li denar oral? Na denarju grude tolkel? Na denarju sejal?« Ta strah ga je begal venomer, mu jemal mir podnevi, mu mo­til pokojno spanje ponoči.

»Pa bi kupil kje drugje!«

»Bi, ako bi bile njive na prodaj kakor jajca ali vsaj kakor teleta. A kdo jo da zlepa? In katera druga bi mi bila na roko kakor ta? To je vrgel Bog prav meni pred vrata.«

Po dolgem nemiru in razmišljanju je sklenil:

»Dohtarja vzamem, advokata. Najboljšega, najzvitejšega v mestu. Bo že naredil, da bo vse v redu.«

Res se je napravil in je šel v mesto k odvetniku, o katerem je že večkrat slišal, da je med vsemi prevejanci najbolj prevejan. Seveda tudi najbolj denarja gladen, zato najdražji.

A naj bo! — Matija je bil za trdno odločen, da ne odneha.

»In če gre bajta, naj gre! Kaj pa hočem z njo, če ni njive pri nji? Sten ne morem jesti. Pa se naj mučim vse dni do smrti z delom pri tujih ljudeh, ni­koli ne na svojem?«

Silno prijazno ga je sprejel odvetnik. Pazno je poslušal njegovo zgodbo. Na dolgo in na široko je razkladal Matija vso stvar. Ni pozabil povedati, ka­ko srčno rad bi živel v miru božjem. Nekajkrat je odločno poudaril svojo poštenost in kako dobrega srca je. Vmes je vpletel nekaj bridkih opomb o Korenovi nehvaležnosti. Čisto naposled je omenil, tako po vrhu in mimogrede in kakor bi rad sosedu navzlic temu, da je nevreden, skazal veliko dobroto in mu dal izdatno miloščino: »Če ne more plačati, bi vzel namesto denarja tudi njivo. Leži meni res zelo prilično. Celo pridejal bi še kak desetak. Vem, kako potrebni so pri Korenovih.«

Ne ve prav, se mu je li samo zdelo, ali je bila istina, da je tedaj zaigral odvetniku čez usta lahen, bežen smehljaj.

»Bomo že naredili, da boste zadovoljni, dragi moj. A položiti morate sto kron. Kadar pravdo do­bite, bo šlo tako iz Korenovega. Dobite pa jo go­tovo. Pravica je očitno na vaši strani.«

Matija je segel v žep.

»Položim. A gospod dohtar morajo zagotovo ta­ko narediti, da dobim njivo. Denarja ne morem jesti,« je dejal trdo, ko je jemal denar iz umazane de­narnice.

Mislil si je: »Zdaj je najlepša prilika, da narav­nost povem. Bog ve, ali bo še taka?«

IV.

»Sakrament, to je dohtar! Še Boga bi iztožil in izlagal iz nebes!«

Tako je razmišljal Matija že v sodnijski sobi in zdaj spet, ko sta šla z odvetnikom od obravnave.

Hotel se je potolažiti in umiriti s to mislijo. Ka­kor Judje Pilatu, je hotel ves greh naprtiti zagovor­niku. A lisjak mu je moral videti v srce. Zato mu je pri slovesu korenito zmešal vse take nelepe naklepe. Ko ga je Matija iskreno zahvaljeval, da se je tako postavil zanj in za njegovo pravico, mu je odvrnil smehljaje: »Govoril sem resnico, kakor ste mi jo vi povedali. Tako sva morala zmagati, ker je bila pra­vica na najini strani.« A tista hudomušna zasmehljivost v besedah in očeh zagovornikovih je Matijo kar po glavi udarjala. Saj je vse razločno govorilo: »Prijatelj, dobro vem, da si me nalagal. Zato sem lagal tudi jaz. Odgovornost nosiš ti, jaz si umijem roke v nedolžnosti.«

Neprijetno ga je zadelo to. A huje ga je vzne­mirjala skrb za njivo. Zato je poprosil advokata še enkrat, naj zagotovo poskrbi, da bo njiva na prodaj.

»Plačati Koren tako ne more. Jaz pa — kaj naj z denarjem? Jesti ga ne morem. In prav pred pra­gom mi leži njiva. Kar kriči k moji bajti.«

»Naredim, že naredim, dragi moj,« je vljudno zatrjeval odvetnik. »Račun pa pošljem za sedaj kar vam. Pozneje zaračunimo seveda Korenu — če bo imel s čim plačati.«

»Dobro, gospod dohtar,« je nekoliko poparjen pritrdil Matija. Na tihem pa je spet pomišljal: »Res, najprebrisanejši med prebrisanimi.«

To o računu ga res ni veselilo, a da sta pravdo dobila, ga je navdajalo z nekakim ponosom, dasi tudi ne z neskaljenim veseljem.

Ko ga je doktor pustil samega na ulici, ga je tisto prisiljeno veselje kar nagloma minilo, vsa izumetničena, ponarejena samozavest je kar iz srca izginila. Bilo mu je kakor človeku, ki v gostilniški sobi, v dimu in med glasnim govorjenjem še ne čuti, da je pijan. A stopi na zrak, pa se mu zemlja pod nogami kar nevarno zaguga, ves svet krog njega čudno zapleše. In nenadoma se ga je polotila tes­noba, da ga pokličejo nazaj pred sodnika. In strogi mož mu odkrito in brez usmiljenja v obraz zaluča: »Matija Petek, po krivem ste prisegli!«

Da se prej in varneje skrije, je naglo zavil v samotnejšo stransko ulico. Tam je utonil v staro krčmo, v prvo, do katere je prišel. Ni gledal, kakšna je. Samo da bi se okrepčal, skril se pred zasledovalci, ki so mu za petami kakor lovski psi divjačini.

Mu res so? Ali se mu samo tako zdi? A zau­pati temu staremu sodniku ni. Mučil ga je danes že dovolj.

V sodnijski sobi, v primeri z vročino zunaj še precej hladni — proti sredi julija se je obravnava vršila — mu je bilo v glavi že iz vsega početka težko in napeto. A ko ga je sodnik poklical in resno vpra­šal: »Tožitelj Matija Petek, morete li priseči pri ži­vem Bogu in zveličanju vaše duše, da vam obtoženec Peter Koren posojenega denarja res ni vrnil?« mu je v glavi čudno zašumelo. Kakor bi mu zabijali dol­ge žeblje skozi čelo, so ga resne, skoro trde besede sodnikove zabolele. Iz glave mu je bolečina plala dol v srce. Tudi pogled sodnikov ga je pekel in bolel. Tisti mirni pogled sivih oči, ki so gledale skozi očali, kakor bi se vbadalo vanj četvero ostrobrušenih no­žev in bi rezalo do srca, da izrežejo iz njega najskrivnejše misli.

S silo je zbral ves pogum in odvrnil sunkoma, s skoro srdito zagrizenostjo:

»Lahko, gospod sodnik.«

In ko je govoril sodnik dalje, je bilo, kakor bi padalo kamenje na kamenje: »Petek, denite še en­krat na tehtnico dušo in teh dvestoštirideset kron. Pretehtajte, ali odtehtajo te krone človeško dušo!« Zaklepalo mu je ob teh dobrotnih besedah v glavi, kakor bi za čelom razjarjen kovač udarjal s težkim kladivom.

Tedaj, v ti silni stiski, mu je nekdo čisto raz­ločno zasepetal na uho:

»Saj ne gre za teh dvestoštirideset kron! Za njivo gre! Pazi, Matija!«

Zravnal se je, kakor bi hotel vreči s sebe zadnji pomislek. In je skoro osorno odgovoril: »Ker je pra­vica na moji strani, se mi za dušo ni treba bati.«

»Dobro,« je resno poudaril sodnik. »A povedati vam moram še nekaj, Matija Petek. Zakon pravi: »Ako kdo po krivem priseže in se mu kriva prisega dokaže, gre v ječo.«

V zadregi se je ozrl na odvetnika. A ta se je brezskrbno smehljal, kakor bi sodnik pripovedoval prijetne šale.

Pa je nemarno, skoro zaničljivo skomizgnil z ra­mami.

Sodnik ni več poučeval, ne branil.

»Dobro, prisezite!«

Ko je stopil k mizi, kjer je stari sluga molče, počasi in svečano prižigal rumene sveče, je začutil, da se mu kolena šibe. Ob svitu nemirno se zibajočih plamenov se mu je zdajci zazdelo, da se Kristus na križu giblje, mu s kronano glavo odkimava, mu z razprostrtimi, okrvavljenimi rokami žuga.

Že se je nameraval umekniti, glasno, skesano priznati: »Satan me je zmotil. Toda do take hudo­bije me ne pripravi.« Kar se mu je v zlati svetlobi sveč zazibala pred očmi njiva, s pšenico posejana, vsa rumena kakor najlepša, pravkar iz peči vzeta pogača, vsa z zlatim solncem oblita.

In ga je v trenotku spreletela spet tista bolestna, skoro divja strast in slast gladu po njivi, ki se ga je s tako bolno silo lotevala doma, kadar je pasel oči na njivi. V glavi mu je zašumelo še močneje, zakle­palo še glasneje.

Kakor v pijanosti je dvignil roko. In je prisegel.

A zdaj mu šumi in buči v glavi še hrupneje. Morda je kriva tega soparica v nizki, zatohli sobi. Morda vino. In v ta bobneči šum mu neprestano kriči plašni vzkrik Korenkin: »Jezus, res bo pri­segel! Po krivem!«

Jasneje ga sliši zdaj, kot ga je slišal v sodnijski sobi. In globlje, bolestneje mu seže zdaj v srce.

In še vidi pred seboj njene široko razprte, pre­strašene oči. Prav kakor jih je videl uprte v se, ko se je ob tistem vzkriku zbegane duše nehote ozrl proti nji. Jasno je čutil, da v njeni grozi ni samo strah za tisti denar, ki je zanjo sicer premoženje. Je tudi strah pred grehom, strah za njegovo dušo.

In še vidi pred seboj Korena, ob Mariji na stolu sedečega. Sodnik mu je sam ponudil stol, ko je videl, da se le s težavo pokonci drži. Matija ni prav vedel, naj li sodniku to zameri, ali naj v mislih njegovo dobroto hvali. A to je čutil iz vsega sodnikovega vedenja: »Meni te dobrote ne bi storil!«

Vidi Petra, kako na stolu sedi, sem proti njemu obrnjen, glasno sopeč, vmes pokašljujoč. Kako strmi vanj z velikimi, od bolezni in razburjenja vročimi očmi. Resnično, prava prikazen! Sliši še njegov stisnjeni, srda polni glas, ko miri ženo: »Če ima dve duši, naj! Ako ima samo eno, tega ne bo mogel sto­riti.«

Vmes pa zapovedujoči glas sodnikov: »Tiho! Kadar vaju bom vprašal, govorita!«

Že mu je omahovala roka, kar se ga je nena­doma poleg pohlepa po njivi polastil še velik srd na Korena in Korenko. Odločno je dvignil roko, iztegnil prste in je s trdim glasom za sodnikom govoril be­sedilo prisege.

Ko je izgovoril, je zbočki pogledal sodnika. Glej, kako resen in mrk stoji onstran mize! Ga bo li zdaj zdaj udaril naravnost v lice in mu s svojim osornim, izsušenim glasom zaklical: »Po krivem si prisegel, goljuf!«

Sodnik je molčal. Srepo je gledal na pisanje na mizi. Dva-, trikrat je zamišljeno, nekako žalosten pokimal predse.

Odvetnik je za tem napeljal potek razprave na drugo stvar, na najvažnejšo. Ker Koren tako plačati ne bo mogel, naj bi Petku v zameno dal njivo. In ker je takšno pomanjkanje v hiši, bi bil Petek vo­ljan, iz dobrega srca še kak desetak navreči.

Kako je tedaj Peter oživel, pokonci planil! Še vidi močne njegove zobe, kako se lesketajo izpod bledih, izpitih ustnic, prav kakor mrliču ali raz­draženemu psu. Groza ga je spreletela, nehote se je umaknil, ko je slabotni bolnik proti njemu planil. In prav hvaležen je bil gospodu sodniku, da je zbesnelega soseda potisnil nazaj proti stolu in ga poučil s karajočim, dasi ne prestrogim glasom: »Sedite, Ko­ren, in mirujte! Ni gostilna tukaj, da bi se prete­pala.« In še sliši tisti grozni Petrov smeh, tisti pljuča trgajoči kašelj, tisti obupni vzkrik: »Njive se je polakomil, ta satan, moje njive! Da bi ga strela božja!« In bolestni jok Marijin sliši: »Jezus, res nas bo ob njivo spravil! Kako pa naj potem živimo?«

Gomazelo mu ie po hrbtu in po vseh žilah ob teh prizorih. A še huje mu gomazi zdaj. Po vsem telesu čuti čudno grozo.

»Z vinom jo je treba pregnati! Utopiti jo je treba v vinu! — He, vi, ali slišite? Vina!«

Kar se mu ni bilo prigodilo še nikoli, da bi se bil opijanil — bil je preskop za tako potrato — se mu je pripetilo danes. Sedel je v beznici malone vse popoldne. »Prevroče je še«, si je govoril. »Kdo bo hodil v taki žrjavici domov? Še spečem se na cesti.«

V resnici je obsedel v gostilnici, ker se je čutil med štirimi stenami varnejšega nego zunaj na cesti, pod milim nebom.

S pijačo je poskusil umiriti bučno šumenje v glavi. S pijačo je hotel izplakniti vse neprijetne opo­mine, težke misli, temne slutnje. Zakaj prav nič ve­selja ni bilo v srcu in mislih, kakor si je bil poprej tako lepo domišljal.

Deloma se mu je posrečilo, da je polagoma v vinu današnje dogodke nekoliko potopil. Tem več je razmišljal o njivi.

A dasi je neprestano mislil nanjo, siloma se tru­dil, da bi mislil nanjo, v nadi, da mu spomin nanjo dušo razvedri, srce razveseli, se je na skrivnem, v globini srca, nekako bal trenotka, kadar jo bo za­gledal.

Kaj, če bi se zgodilo, kar je bil nekoč slišal: Krvavi pot je zakrvavel iz njive, ko je stopil nanjo skopuh, ki si jo je po krivičnem pridobil. Drugi lakomnik in krivičnik je zagrabil prgišče zemlje, da bi si jo ogledal, ker je bila zdaj njegova last. A glej, na tisti mah se mu kaplje krvi izmed prstov pocede! Z grozo je zalučal krvavečo prst od sebe in je ves prepal zbežal. Tretjemu je klicala vsa njiva, prst, kamenje, strnišče, celo osat: »Goljuf! Goljuf!«

Kaj, če bi danes pred njim Petrova njiva zakrvavela? Kaj, če bi zakričalo iz nje, kadar ji blizu pride: »Pa se ne bojiš Boga: po krivem si prisegel!«

Zgrozil se je. Z drhtečo roko je segel po ko­zarcu, v dušku izpil.

»Vina!«

A naposled je bilo vendar treba na pot proti domu.

Precej se je gugal, ko je iz mesta stopal. Od časa do časa je z levim očesom zamižal. Z obema je videl vse dvojno.

Ko je bil zunaj mesta, na prašni cesti, se je polzavedno razveselil. Bila je prazna, kakor daleč so videle njegove oči. Ne bi rad srečal človeka, posebno znanega ne. Kakor Kajn ni rad srečal Boga, ko je bil brata ubil.

V.

Polagoma je korakal Matija gor po rebri.

»Glej jo, njivico!«

Razveseliti se je je hotel kakor ženin, ki za­gleda nevesto, za poroko že napravljeno in ovenčano.

Pa je takoj začutil, da v srcu ni pravega toplega veselja.

Postal je ob njivi. Z dolgim, vprašajočim pogle­dom se je razgledoval po nji, v tihi, mračni noči pokojno pred njim ležeči.

A njiva je molčala.

Kakor v globok sen pogreznjena je ležala pred njim. Ali kakor bi se bila potajila, ni ga marala vi­deti. Ali kakor mrtva, pravkar umrla.

Prestrašil se je te misli, da mu je postalo vroče.

»Ah, kako sem otročji! Saj samo počiva. Kakor človek je tudi zemlja počitka potrebna. Pa posije solnce in jo zbudi. In bo spet vsa žarela in dehtela.«

Vendar mu je bilo ob vseh lepih besedah, s ka­terimi se je poskušal umiriti in potolažiti, pri srcu tesno in težko. Kakor bi mu bila vsa ta mračna, molčeča žalost, razgrnjena čez njivo, ležeča na Korenovem domu, ki se je le napol razločno pošastno črnil iz nočne temine, legla na srce in bi ga težila in morila. Kar v dve gube ga je stiskalo.

Nenadoma se je zravnal, naglo in sunkoma, da ga breme ne bi povsem strlo. Kakor človek, ki ga zebe in se hoče segreti, je stopil naglo na ozare. Venomer strmeč v njivo, na nizko, v mraku komaj vidno strnišče, zakaj rž je bila že požeta in pospravljena, je šel okrog njive, kakor bi jo na korake pre-merjal. Šel drugič, kakor bi se bil prvič uštel. Šel tretjič, da bi jo zmeril za ped natanko in mu je ne bi mogel nihče za pol koraka odvzeti in ukrasti.

Iznad gozda se je med tem dvignilo bledo in upalo lice večnega ponočnjaka meseca. Svet se je razsvetlil kakor mračna soba ob slabi leščerbi.

Matija v svoji zamaknjenosti tega niti opazil ni.

Pač pa je opazil Peter Koren.

Polmrtvega so ga pripeljali iz mesta; Pintarič ga je vozil v mesto in domov. Takoj po vrnitvi je moral leči. Nekaj časa je ležal in kašljal, kakor da si mora še nocoj dušo izkašljati. Toda zvečer, ko je zunaj vse molčalo, vse tako sladko-pokojno spalo, mu ni dalo več pokoja v postelji.

Pač je Marija prosila: »Ne vstajaj! Ti bo še huje!« A je vendar vstal. »Če ležim, me le bolj duši. Pri oknu dobim vsaj malo zraka.«

Res mu je tam nekoliko odleglo.

Dolgo je že sedel pri oknu in strmel ven v noč, tja na drago njivo. Kar se je nenadoma stresel, da so mu zobje zašklepetali.

Ko se je razlil čez svet svit lune, je zagledal tam ob njivi visoko moško postavo, naglo stopajočo krog njive, z enakomernimi, vojaškimi koraki.

Šel je z očmi za neznancem, korak za korakom. Trudil se je z vsemi silami svojeglavega jetičnika, da mu natanko pretehta hojo, mu premeri postavo, mu pogleda naravnost v lice, v oči.

Kmalu si je bil na jasnem: »Matija!«

Prijel se je za rob mize, tako ga je streslo. Roka, od bolezni slabotna, še huje oslabljena po vsednevnem naporu in vznemirjenju, mu je trepetala nemirneje in nemirneje, da je miza rahlo od tal poska­kovala, kakor bi jo potres pozibaval.

Pa je bilo tudi res izredno čudno, kar je videl.

Matija jo je namreč nenadoma mahnil kar počez čez njivo. Šel je sklonjen, kakor bi oral. Kar videlo se mu je, kako stopa iztežka, ker tišči plug z vso močjo v zemljo, da bi zarezal tem globlje brazde. Na vrateh se je obračal polagoma, kakor bi se obračali tudi konji in kakor bi plug le s težavo privzdigoval in ga z vso silo zopet v celino zasajal.

Enkrat, dvakrat, trikrat je tako oraje šel čez njivo.

Četrtikrat je šel bolj pokonci, a tudi počasi. Z desnico je zamahoval, kakor bi sejal. Tako stopa, glej, polagoma čez njivo, nazaj, spet tja čez. Roko vihti na široko od sebe: seje, seje ...

Petra je stresal divji srd, a tudi čudna groza. Spomnil se je sejalca satana, ki je tolikokrat slišal o njem v pridigi. Pride, kadar ljudje spe, zaseje ljuljko, pokaži vso njivo, omadežuje vso posetev.

»Peter, saj se ob oknu čisto prehladiš. Šklepetaš z zobmi kakor prazna trlica. Pojdi v posteljo!« je prosila žena. Že je vstajala, da bi ga s silo odvedla od okna.

A preden je vstala, je Peter z visokim, jetičnim, glasom, drhtečim od groze in srda, kriknil v tiho noč: »Kaj seješ, satan? Dušo si posejal že v mestu!«

Kakor Lotova žena, ko je postala solnat steber, je temni sejalec na mestu obstal. A že čez trenotek je planil z divjo naglico čez njivo, kakor bi nameraval ubežati smrti in večnemu pogubljenju.

A ni krenil proti Petkovi bajti. Dol proti gozdu je bežal. In je utonil v temi gozda, kakor utone duša zavrženega in pogubljenega v temi peklenski.

VI.

Peter je bruhal kri.

Bilo je bridko slovo, težko, težko umiranje.

Mučile so ga telesne bolečine, težila ga je bridka skrb: »Kaj bo z ženo, kaj z otroki? Kako bodo živeli dandanašnji, ko se pravica boječe za durmi skri­va, krivica bahato za mizo sedi! Vse jim vzamejo! Berači bodo!«

Umirajoč pa je nenadoma zaprosil: »Marija, odpusti mu tudi ti, kakor mu zdaj, v poslednji uri, jaz odpuščam. Bog ga bo sodil.«

Proti jutru je umrl.

Ko mu je zatisnila oči, je Marija stopila k oknu.

Čudno tiho ji je bilo v srcu; tako tiho in prazno, da jo je postalo te praznote groza. A ko jej v slabot­nem jutranjem svitu skozi okno zagledala Matijevo bajto, ji je v glavi zavrelo. V srcu ji je zakričalo s tisočerimi glasovi.

Stisnila je pesti. Zažugala je tja proti Petkovi koči. S stisnjenim, onemoglim glasom je izrekla polglasno, kar ji je tako kričalo v srcu: »On ga je umoril!«

Dolgo je stala tako ob oknu, s stisnjenimi pestmi, težko dihajoča, srepo strmeča tja na Matijev dom.

A polagoma ji je bilo, kakor bi jo gladila in božala čez vroče, bomo čelo mehka roka. Nežno, skrbno ji briše izza čela spomin na veliko krivico. In čez srce ji previdno, počasi, počasi gladi mehka roka. Srd briše iz njega, porajajoče se sovraštvo.

Tih glas prosi:

»Marija, odpusti tudi ti, kakor sem odpustil jaz.«

Pesti sta se ji polagoma, polagoma rahljali. Razklenili, odprli so se prsti. Kakor bi bila izginila in splahnela vsa moč iz njih, so se ji roke povesile ob telesu. Globoko na težko-dihajoče prsi se ji je sklonila glava.

Nekaj časa je stala tako, nepremična kakor kamenit kip.

Čez čas je sedla na klop ob mizi.

Položila je obe roki na mizo, naslonila glavo na roki in bridko, bridko zajokala,

VII.

Kakor bi na tihem upala, da jo tako gotoveje obdrži, je dala Marija takoj po Petrovi smrti njivo posejati. Ajdo so vsejali. Kakor vsako leto je tudi letos oral Pintarič. Ker Petra ni bilo, je tudi sejal on.

Navzlic temu jo je Matija dobil. Ko je prišla po posebno vnetem trudu zagovornikovem, ker Korenka tistih dvestoštirideset kron ni mogla plačati, na bo­ben, se ni nihče zanjo trgal. Tako jo je dobil Matija poceni, pod ceno.

S tem mu je bila najsrčnejša želja izpolnjena.

Lahko bi sedaj duši rekel: »Glej, imaš dom, da v svojem položiš glavo k počitku, imaš njivo, ki ti bo rodila pšenico, rž, ajdo, karkoli poželiš. Bodi zdaj mirna in veseli se!«

Toda čudno, tega veselja od nikoder ni bilo! Samo neprestano premišljanje, samo veden nemir.

V soboto po tistem torku, ko je njivo kupil, se je napotil Matija ob prvi zarji v mesto. Šel je k spo­vedi, v samostansko cerkev, k patrom.

Računal je tako: »V soboto ni preveč ljudi. Ta­ko ne bo treba predolgo čakati. V nedeljo pa grem doma k obhajilu. Pa bi bil sam škrat, če bi ljudje vendar govorili, da sem po krivem prisegel in njivo prigoljufal.«

Dolgo je klečal pri spovednici. Klobuk, ki ga je držal k obrazu, da mu ljudje iz klopi ne bi videli naravnost v lice, je vrtel v roki nemirneje in nemirneje, čim dalje sta s starim patrom govorila. Bilo je kazno, da se je hudo varal v svojem upu: »K temu staremu pojdem. Ta so nekoliko gluhi — najlaže in najhitreje opravim pri tem.«

Ko je od spovednice vstal, je krenil kar narav­nost proti velikim vratom. Nikamor se ni ozrl, ne na veliki oltar, da bi se vsaj v naglici Bogu v tabernaklju poklonil; ne na noben stranski oltar, da bi tam kratko pomolil, se priporočal kakemu svetniku, kaki svetnici; ne na ljudi, kar jih je sedelo in kle­čalo v klopeh, klečalo na tleh ali na stopnicah pri oltarjih. Tudi v lepo izklesani kameniti škropilnik ob velikih vratih ni segel, da bi si omočil prst v blagoslovlieni vodi in bi se poškropil. Šele tik ob vratih, ko je že za kljuko prijel, se je bežno in zbe­gano ozrl gor po cerkvi, gor proti velikemu oltarju. Zbegano, a ob enem skoro sovražno in grozeče. Za­mahnil je s klobukom, kakor bi se malomarno, v naglici in užaljenosti poslavljal: »Pa z Bogom! Ne vi­diva se več!«

A navzlic temu ni upal in ni mogel vseh vezi z Bogom pretrgati.

Res, nekaj časa ni nič molil. »Če sem že tako ali tako zavržen, kakor pater trdi, kaj bom molil!« A v cerkev je ob nedeljah hodil. Bolj iz strahu pred ljudmi kakor iz zvestobe do Boga. »Sicer bodo takoj vsi mislili: Aha, Boga se boji, grešnik in krivičnik. In ljudi ga je sram, ker je po krivem prisegel.«

V nočeh pa mu je vest govorila glasno in ne­usmiljeno: »Zdaj natanko veš, kako je s teboj. Ali vrneš njivo in škodo popraviš, ali pa nikjer in ni­koli odveze ne dobiš. Do smrtne ure ne! In še tedaj boš moral poprej krivico popraviti. In kdo ve, dobiš li tedaj spovednika?«

Vse raztrgano mu je bilo srce.

Večkrat si ga je hotel potolažiti in razveseliti z njivo. Postajal je ob oknu, gledal dol na njivo in si govoril: »Glej, vendar sem jo dobil. O, vredna je truda, ki sem ga zanjo prestal.«

A se mu je globoko v mislih takoj oglasil dvom in očitanje: »Vredna duše?«

Ali je šel kar dol k njivi. Ob dnevih, ob katerih je najlepše sijalo solnce in je ajda — ko je dobil njivo, je od Korenke tudi posetev rešil — cvetela, da je bila njiva kakor oltar v cerkvi, kadar je s pre­lepim snežnobelim prtom pregrnjen.

Resnično, vesel je je bil. Stopil je tesno k nji, ker si je govoril: »Ako vidi moje veselje, se mora še ona razveseliti. Pa vse pozabiva in dobra prija­telja postaneva.«

Čudežno lepa je ležala pred njim, vsa cvetoča, vsa dehteča. V glavo mu je šla ta lepota in dišava kakor močno vino. Tako čudno sladko mu je bilo pri srcu, kakor kadar je bil v bližini Marinove Lizike in ga je pogledala v svojimi velikimi sinjimi očmi.

Lepa je bila, da bi kar zavriskal v sladkem, pijanem veselju. In vendar — ko je tako stal ob nji, je z grenkostjo začutil, kako tuja mu je. Več imajo od nje drobne čebele, ki po nji brne in iz sladkih cvetov med nabirajo, kot on, ki je njen posestnik in gospod. Drobno žival s svojim sadom dobrotno ob­daruje; a proti njemu je hladna, molčeča, kakor na smrt užaljena.

Tedaj jo je božal z najbolj ljubečimi pogledi, da bi jo zbudil, ogrel, oživil. Naštel ji je zaporedoma vse, kaj je zanjo storil, koliko tvegal in žrtvoval. »Celo dušo! Ali čuješ: celo dušo!«

A njiva je molčala.

Bridko, bridko očitanje mu je bil ta hladni, po­nosni molk. Zazdelo se mu je včasih, da bi mu bilo laže, ako bi pred njim nenadoma zakrvavela, ka­kor tista pred krivičnim skopuhom, kakor pripovedka pravi. Ali da bi zakričala vsaka gruda, vzkriknil slednji kamen: »Goljuf! Krivoprisežnik!«

Tako bi svoje sovraštvo jasno razodela, očitno pokazala. Tedaj bi imel pravico tudi on, da jo zamrzi, smrtno zasovraži. Planil bi nanjo, da se na nji zaradi tega zaničljivega molka znese in maščuje, da ji njeno ponosno, izzivajočo kladnost z obrestmi po­plača. Teptal bi jo od ozar do ozar; poteptal bi brez usmiljenja ves ta njen deviški kras, vso to dehtečo dekliško lepoto, ki ga tako mami, pa vendar čuti, vidi in ve, da ne cveti njemu, ne dehti zanj.

A njiva je molčala, vztrajno molčala.

Tako je niti napasti ni prav mogel. Ni mu dala naravnost povoda za to.

In vendar se je maščevala takoj prvo jesen.

Že je skoro dozorela ajda. Kar je v lepi, z mese­čino posrebreni noči pritisnila slana. Povsem poparila in pomorili je ajdo. Zjutraj je ležalo zrnje krog bilk kupoma na zemlji. Kar ga ni odpadlo, se je ob žetvi malone vse izluščilo in sesulo. Ostala je samo poparjena slama in pleve.

Matijo ie v srce zapeklo.

Ali bo zmerom tako nagajala? Pa res ne bo nikakega blagoslova z njo?«

Nameraval jo je dati takoj zorati. A kadarkoli je Pintariča prosil, ta nikoli ni utegnil. Zdaj je imel nujno delo doma, zdaj je moral iti vozit temu so­sedu, zdaj orat onemu.

A Matija je bridko čutil: »Noče! Dasi mi ne za­luča v obraz, v srcu si misli: Krivoprisežniku ne ma­ram orati! Prigoljufane njive še celo ne!«

Tudi drugod v vasi niso nikoli utegnili.

In vsakikrat, kadar je v vasi zastonj prosil, se je vračal globoko ponižan, v srce zadet, ves razdra­žen m srdit.

In je sklenil:

»Pa jo pustim čez zimo tako ležati. Naj si odpo­čije. Spomladi pa vsejem jaro rž ali nasadim krom­pirja.«

Tako je njiva počivala.

A sredi zime je Matija z grozo spoznal, da se je celo v tem miru pripravljala na napad nanj, na kruto maščevanje.

Matija se je med tem vdal pitju. Kakor bi ga bil satan s tistim alkoholom na dan, ko je po krivem pri­segel, zastrupil, ga tesneje nase priklenil, ga je zdaj pogosteje in pogosteje vabil in zavajal v pijanče­vanje.

In Matija je voljno sledil temu vabljenju. V omami alkohola ni tako jasno slišal glasu in očitanju vesti. In raznih nesreč je pozabljal. Zakaj zadnje čase mu je šlo marsikaj pod zlo.

Tudi upanje na ženitev ga je prevarilo, kar ga je hudo zadelo in potrlo. Jesenskega dne je srečal na cesti Marinovo Liziko. Šla je iz mesta, on v mesto. Postal je, razpredel razgovor. Po nekaj malo pomembnih vprašanjih je napeljal besedo naravnost na ženitev. Nekaj časa ga je molče poslušala. A nenadoma je odločno odkimala: »Ne. Ni mogoče!« Brez vsake nadaljnje besede, dobre in hude, ga je pustila sredi ceste in je šla svojo pot.

Tedaj je spoznal, da je tudi Lizika zanj izgubljena. Zvesta mu je ostala edina pijača.

Sicer tudi pri pitju ni bil brez vseh skrbi, ne povsem varen. Zalučal je kdaj polpijan, zlovoljen gost ali zloben šaljivec nepričakovano vanj čudno vprašanje: »He, Matija, kako pa s tvojo njivo?« Tako, nečedno je naglašal »s tvojo«, da je zarezalo v srce huje, nego če bi naravnost rekel: »Saj vemo, da ni tvoja.« In tako prekanjeno in zlobno se je smehljal, tako lokavo je mežikal, da je bolj speklo, ko če bi bil na glas zakričali: »Saj dobro vemo, kako si jo prisleparil. Saj vemo, da si po krivem prisegel in s tem soseda Petra v grob spravil.«

Bal se je družbe takih pivcev, a popival je ven­darle. Iskal je družbe takih, o katerih je vedel, da mu ničesar ne očitajo. Tem je celo plačeval.

In domov si je prinašal žganja in pil doma, ka­dar mu je bilo hudo pri srcu. A rajši je pil v krčmi.

Nekega večera sredi zime se je vračal pijan. Kako je prišel na hrib, sam ni vedel. Šele ob njivi se je zavedel.

Pa ga je nenadoma, ko je zagledal njivo, pograbil tak srd nanjo, da mu je v glavi od sovraštva zašumelo in ga zabolelo. Začutil je, kako mu je od sa­mega sovraštva in srda postalo vsem telesu vroče.

Zdivjal je naravnost na njivo, kar po trdem celcu. Z vso močjo je stopal, cepetal, lomil z okova­nimi čevlji zmrzlo skorjo na vrhu, da bi dosegel z nogami zemljo, obsovraženo njivo, ter bi jo pohodil, ranil, zadal ji čim najhujše bolečine.

A ko je tako teptal po snegu, mu je nenadoma noge izpodneslo. — Padel je na kolena. Škornji so mu obtičali globoko v snegu — zazdelo se mu je, da ga nevidne roke drže zanje, krepko in trdno, kakor bi jih nikoli več izpustiti ne marale. A se ni prestrašil, niti mnogo se brigal ne za to. Nagnil se je dol k snegu in pričel trdo odejo z rokami lomiti, da mu je rezala skozi kožo in se mu je pocedila kri. A tudi to ga ni oplašilo. Kakor blazen je grabil sneg, ga metal stran, grebel globlje in globlje. Samo da pride do njive, da jo pograbi in zadavi kakor živo bitje, na vsem svetu najhuje sovraženo! Hropel je, pot mu je curkoma lil po licih. Spodnja obleka mu je že kar na telesu lepela, vsa prepotena. Hlače na ko­lenih so mu bile mokre od snega, ki se mu je pod koleni tajal. A se za vse to ni zmenil.

Ko je po dolgem napornem delu prikopal do zemlje, je začutil, kako je njiva vsa mirna, trda in hladna, še vedno molčeča v svojem zaničljivem po­nosu. Povsem pobesnel je, ko jo je začutil tako brez­brižno in pokojno. Kakor bi najhitreje mlatil, jo je začel s pestmi tepsti. Niti zavedel se ni v pijanosti in besnosti, da udarja le po ledu in snegu, ki mu je pod rokami sproti polzel nazaj na njivo, kakor bi jo hotel braniti in bi voljno sprejemal on nji namenjene udarce.

Ves je ležal v razrahljanem, razgrebenem snegu.. Globlje in globlje se je pogrezal vanj. A je še udarjal, tepel, tepel ...

Od pijače, telesnega napora in duševnega raz­burjenja se ga je polaščala omamna slabost. Niti izkopati se ni več mogel iz snega, ne se dvigniti, tako utrujenega, tako vsega pobitega in raztepenega se je čutil. »Premagala me je. Umori me!« mu je blisknilo skozi misli.

»Pomagajte, pomagajte! Umori me!« je zaklical s plašnim, obupanim glasom.

Mariji Korenki je tisti dan telica storila. Preden je zvečer legla, je še šla v hlev pogledat bolno mater in malega telička. Ko se je vračala z leščerbo v hišo, je zaslišala sem z njive polglasne, slabotne klice: »Pomagajte! Pomagajte!«

Postala je, prisluhnila pozorneje. Morda se mo­ti? Ne! Razločno sliši klice, v odmorih, pojemajoče, kakor bi prosil pomoči in usmiljenja že umirajoč.

Naglo je stopila v hišo, ogrnila veliko ruto in se brzo napotila na njivo. Sneg je bil tako zmrzel, da jo je držal.

Kako se je zavzela, ko je našla v snegu soseda Matijo. Na trebuhu ležeč v snegu je le še slabotno, kakor bi že napol dremal, zdihoval in prosil: »Po­magajte! Pomagajte!«

»Vstani, Matija!«

»Pomagajte! Umori me!«

Marija je postavila leščerbo na sneg in prijela soseda, da bi mu pomogla vstati.

A toliko, da ga je za spoznanje dvignila, je pal kakor nem kamen nazaj v sneg.

»Opri se malo z rokami, Matija. Poklekni, pa te morda spravim pokonci.«

»Pomagajte! Umori me!«

Marija se ga je spet lotila, tresla ga, da bi ga osvežila in zdramila, vzdigovala ga.

»Drži me! Umoriti me hoče!« je ječal venomer. Marije pa ni spoznal, niti je ni čutil.

Tako je spoznala, da je ves trud zastonj.

»Ne bo druge pomoči, po sestro Lucijo stopim.«

Z Lucijo sta ga z velikim trudom spravili domov.

VIII.

Ko se je Matija drugo jutro prebudil in se je deloma sam domislil dogodkov pretekle noči, deloma jih je od sestre izvedel, se je še bolj prestrašil: »Pa me sovraži tako silno, da mi po življenju streže?«

Nekaj dni je ležal. V tem času se mu je spet in spet vsiljevala misel: »Kaj, če bi jo Korenki vrnil? Saj me je ta rešila, sicer bi me bila njiva umorila.«

A ga je takoj oplašil škodoželjen glas: »Le vrni! Pa pojdeš v ječo — krivoprisežnik!«

Dal se je res zbegati in je ni vrnil.

Od tedaj se je njive resnično bal. Skrbno se je je ogibal. Le kadar mu je iz pijanosti zrasel pogum, je šel domov mimo nje. In ji je grozil s pestmi, jo na glas zasramoval in preklinjal.

A njiva je prezirljivo molčala.

Vendar se ga je še enkrat lotila. Ali ga je morda nebo še enkrat opomnilo?

Zadnjo nedeljo v juniju — skoro leto dni je že prešlo od njegovega zločina, od krive prisege — se je vračal pozno ponoči od fare.

Že ko je gostilno zapustil, se je v daljavi bliskalo, zamolklo grmelo. Ko je šel po dolini, je v gozdovih ob straneh doline strahotno šumelo, kakor bi veli­kanske zveri po lesovju sem in tja lomastile. V da­ljavi — a bliže in bliže — je s strahovito naglico po temni, neskončni tabli nebeški pisal prst božji. Kar je pisal, je moralo biti strašno. Zakaj tabla je drhtela, strahotno bobnela pod temi gorečimi, z ne­beško naglico pisanimi skrivnostmi.

»Ali piše moje grehe?« je šinilo Matiji skozi gla­vo, ko je spet zažarelo, da so ga oči zabolele in jih je naglo zaprl, in se je ob strašnem gromu zemlja pod njim stresla.

Hotel je moliti.

»A saj meni tako ne pomaga,« si je dejal obupan.

Tudi ni imel rožnega venca pri sebi. Pač pa je imel v žepu steklenico žganja. Segel je ponjo in pil v dolgih požirkih, da bi se okrepčal in si za nadaljno pot poguma napil:

»Ko bi bil že na hribu, bliže domu!«

A čim više je prihajal na hrib, tem težje je stopal. Zakaj na hribu je divjal vihar s še hujšo močjo. Malo da ga ni prevrgel in ga zakotalil nazaj dol po cesti.

In čim bolj se je bližal njivi, tem težje in tesneje mu je bilo pri srcu. In tem strahotneje. Zakaj tu je grom bobnel, kakor bi se hrib rušil, po srdito švigajočih ognjenih strelah na nešteto koscev in drob­cev razklan in zdrobljen.

Preril se je skozi valoveče reke vetra gor do njive. Kar ga je nenadoma zagrabil strašen vrtinec in ga treščil noter na njivo, v zorečo jarico. — Veldin, vinski brat, se ga je bil usmilil in mu je spomladi njivo zoral. Rž je šumela, kakor bi se podila po nji cela vrsta duhov. Klasje, debelo latovje, ker letina je kazala dobro, je udarjalo po njem, po licu mu, po očeh, vratu, rokah. Ob enem se je vsula toča. Padala mu je na golo glavo — klobuk mu je bil veter zbil z glave in mu ga je odnesel kdo ve kam — kakor bi ga nevidne, trde roke z neskončno naglico neusmiljeno teple.

Vmes je od vseh strani srdito kričalo vanj. Od desne: »Hoho, ali je nisi ukral?« Od leve: »Hoho, kako si jo prigoljufal?« Od zgoraj: »Hoho, pa nisi krivo prisegel?« Za njim: »Pa si se še hudoval na patra v mestu, ker ti odveze ni dal! Še z Bogom si se prepiral!« Izpod njega, iz zemlje same: »Nazaj bi me dal!« A vse je prekričal strašen glas: »Saj je ne boš dal! V pekel s tabo, krivoprisežnik. Na dno pekla!«

Krohotalo se je krog njega, nad njim, pod njim, za njim, ječalo, kričalo, grozilo, ga zasmehovalo, klelo ga, da so se mu v strašni grozi lasje ježili. Valjalo ga je po razorih in ogonih, od vseh strani udarjalo po njem, po glavi, hrbtu, rokah, nogah, ka­kor bi ga nameravalo resnično tu na njivi umoriti.

Kako je tisto noč domov prišel, sam ni vedel.

Ko se je drugo jutro iz omamne pijanosti in iz groze pretekle noči zbudil, je preklel njivo, dan, ko jo je prvič poželel, in dan, ko jo je s krivo prisego pridobil.

Še ves trd od prestanih grozot si je dejal: »Ni druge pomoči, vrnem jo Korenki. Morda bo potem mir!«

A je takoj spet zagledal pred seboj zapreko, ki je ni znal, ne mogel, ne upal premagati in odstraniti: »Krivo si prisegel. Priznaj — pa greš v ječo.«

V onemoglem obupu je stiskal pesti.

»O satan, kako si me prevaril! Kam si me spra­vil, peklenski zapeljivec!«

In je spet ni vrnil.

In mu je bilo, da se mu prst njive s strašno težo navezana roke, mu je na poti in ga zadržuje pri vseh delih in opravilih. Naveša se mu na noge in ga teži na vseh potih. Leži mu na mislih in jih tlači kakor ogromen kamen zelje v kadi. Leži mu na srcu, da si ne more oddehniti, nikoli se ne raz­veseliti. Z vednim strahom in nemirom ga navdaja, s krvoločno krutostjo ga muči in mori.

Otresti se groznega, okrutnega bremena ni mo­gel, ker se ni mogel otresti njive. A sovražil jo je z obupnim, pekočim sovraštvom.

IX.

Krivica sveta — krivica Matijeva je bila v nji samo neznatna kapljica — je k Bogu v nebesa vpila.

Pa je Bog rekel: »Ne vstrpim več teh milijonov, klicev in tožba. Stopim dol in pogledam, kako je s pravico in krivico na svetu. Ako je resničen le milijonski del teh tožba, udarim svet z vsem svojim srdom. Moram, ako hočem ostati pravičen.«

»Vojske, kuge in lakote — reši nas o Gospod!« so v stoterih in tisočerih cerkvah molili tisti čas ljudje. Pa niso vedeli, niso v srcu čutili, kaj govore, kaj prosijo. Usta so molila, srca niso molila. Kolena so v prahu klečala, srca so se v napuhu povzdigovala. V prevzetnosti in mogočnosti so hodila svoja visoka, posvetna pota.

Sili mu skozi zobe, da jih razklopi. V debelem traku se mu siplje v usta — prav kakor moka tistemu mlinarju, ki je slišal o njem, da si je po krivici na­grabil veliko kašto. A neke noči, ko jo je šel ogle­dovat in se veselit svojega zaklada, je zdrknil z lest­vice v kasto. Naglavički je padel v moko. Vase ga je potegnila krivična moka, utonil je v nji. V smrtni uri se je je do sitega najedel, ker je v življenju nikoli sit ni bil ...

Matija ni mogel več dihati. Bobnelo mu je v uše­sih, kakor bi grmela tik njega tromba sodnega dne in bi se ob njenem strahotnem glasu širni svet po­diral.

Zastajalo mu je srce. Strašna groza ga je pre­tresala.

V ti grozi se je z zadnjimi mislimi spomnil svoje krivice. In je z zadnjimi močmi zaprosil:

»Moj Bog, usmili se me ... usmili se me!«

S to prošnjo se je pogreznil v nezavest. Smrt ga je objela s koščenimi rokami, pritiskala ga tesneje in tesneje k sebi, da je ledenel ob groznem mrazu nje­nih prsi ...

Kaj je imel zdaj Matija od Korenove njive, kaj od vseh skrbi, od vsega trpljenja zaradi nje?

Širne dežele in cela večnost so ga ločile od nje ...