Njeni snubači

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Njeni snubači
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 6. april 1907 (40/78)
Viri: dLib 78
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospodična Ambrozija je bila hčerka Ambroža, trgovca v prijaznem tržičku. Njen pikantni bledični obrazek je bil poln rafinirane nedolžnosti. Imela je umetno podaljšane lase in prirodno okrajšano pamet. Kadar ni stala pred ogledalom, je brala nemške romane, "prosto prevedene iz angleščine", in kadar ni brala romanov, je stala pred ogledalom; drugega skoro ni delala ničesar, kvečjemu da je včasi malo pobrenkala po klavirju ali pa v kuhinji polizala smetano. Z doma ni šla nikdar brez naličja; klobuke in solnčnike so nosile že celo leto takoimenovane koruzne gospodične, ki niso znale niti najmanj nemškovati. Ambrozijin pajčolan je bil vidno znamenje njenega višjega socialnega stališča.

Stari Ambrož je bil debel lenokrven možakar, počasen, neroden in miroljuben; njegova soproga Lavra pa, suha, sitna, vedno vnebovpijoča, je bila podobna klasični eriniji ali paradni furiji. Razen hčerke sta imela nadepolnega sina Slavoljuba. Ambrozija ga je ljubila prav po sestrsko: on je njo imenoval "koketno opico", ona pa njega "Jurija s pušo, ki ima železno dušo"; on je njo vlekel za kite, ona pa njega za ušesa. Tako sta imela vsak svojo nedolžno zabavo v domačem krogu, dokler bratec ni umrl.

Gospod Ambrož je imel v trgovini vajenca Jeronima. Tega fanta teta, gospa Bibijana, je bila Ambroziji krstna kumica. Znala je dobro peti in še bolje piti; v delavnikih je bila pijana samo enkrat na dan, ob zapovedanih praznikih in nedeljah pa dvakrat. Ko je Ambrozija ajala še v zibelki, jo je gospa Bibijana zaročila s svojim nečakom Jeronimom, ki je bil vseh slabih mah poln. Lasje so mu štrleli na vse strani; obraz je delal kakor prestrašen dehor, stikal po vseh kotih in uganjal vedno kaj nepotrebnega. Odlikovala ga je sijajna, prikupljiva prismuknjenost. Hudo rad je bil zaljubljen in sicer v vse, kar je bilo le količkaj Evi podobno. Da ga je teta zaročila z Ambrozijo, to ga je ženiralo prav tako malo kakor Ambrozijo. Stari Ambrož je dolgo prizanašal svojemu prihodnjemu zetu, dediču gospe Bibijane. Na posebno kritičen dan pa je pregrešil zaljubljeni Jeronim izredno hudo nerodnost. Ves zamišljen v debelo lepoto sodnikove kuharice, je nalil jesiha v posodo za petrolej in petroleja v posodo za jesih. Ko je poslala razjarjena gospa sodnica kuharico nazaj, se je opravičeval z najslajšimi besedami in hitro nalil petroleja v neumito posodo, kamor je bil natočil prej jesiha, jesih pa je zlil zopet v posodo, kamor je bil natočil prej petroleja. Potemtakem je dišal jesih še vedno po petroleju. Sodnica je divjala, trgovčeva gospa Lavra je nastopila v jezični vlogi besne Megere, Ambrozija si je tiščala čarobna ušesa, stari Ambrož pa se je zahvalil Jeronimu za nadaljnje sodelovanje.

Komaj je dovršila Ambrozija šestnajst let, že jo je zasnubil mladi trgovec Tihotap. Njegova trgovina je šla rakovo pot. Poizkušal si je pomagati s tihotapstvom, toda bil je preneroden; vselej so ga zasačili financarji in mu vzeli ves špirit pa sladkor. Plačati je moral občutne kasni. Sicer pa je bil poštenjak od nog do glave: mož je bil natanko tako neumen, kakor je izgledal. Pred polomom si je hotel pomagati z doto Ambrozije; gospa Lavra pa mu je dala namesto hčerke velikanski koš.

Tretji ženin ali snubec Ambrozijin je bil okrajni živino zdravnik Žarko. Bil je ljubezniv vesel kavalir; na plesih je pohodil vsem damam nožice ali pa vsaj vlečke. Pil ga je rad; imel je bujno domišljijo in prelestno rdeč nos, kakršnih je malo v naših krajih. Ambroziji je pripovedoval nekoč svoje sanje. Zdelo se mu je, da je jela Šmarna gora bljuvati kakor Vezuv in metala iz sebe žlahtno kiselo zelje in pa gorke kranjske klobase. Ko je Ambrozija povedala to očetu, je zmajal z glavo in dejal: "Ta človek je prismojen. Vrhutega je krokar in ima rdeč nos; prejkone je socialni demokrat ali pa še kaj hujšega!" – In tudi gospod Žarko je dobil košaro. "Le pusti ga!" so svetovali starši hčerki. "Bog ve, kaj se bo še vse sanjalo temu kajonu!"

Kmalu potem je bil v tržičku vojaški nabor. Med drugimi častniki je prišel tudi nadporočnik von Knickebein. Bil je suh in dolg. Na sebi je imel čisto novo uniformo, za katero je bil ostal polkovnemu krojaču takoj prvi obrok točno dolžan. Ponosno je stopal po trgu, počasi in dostojanstveno kakor dekoriran flamingo. Zvesta sablja je branila, da ga pomladanska sapa ni odnesla na mrzle planine. Arma virumque oano ...

Opoldne se je prikazalo nekaj radovednih gospodičen gledat bojne bogove. Naj zadnja je prišvigala Ambrozija s svojim pajčolanom, v modrobaršunasti obleki in v pomarančasto rumenih rokavicah.

"Tauglich!" je dejal nadlajtnant von Knickebein in koketiral prav pridno z njo. V gostilnici je poizvedel vse potrebno. Po obedu je prišel h gospodu Ambrožu v trgovino, si kupil cigaret in se jel pogovarjati s trgovcem. Stari Ambrož je bil gostoljuben mož; rad je povabil koga v gosti, ker je bila potem skopa Lavra prisiljena, da je skuhala in spekla kaj boljšega. Povabil je gospoda von Knickebeina na večerjo.

Ambrozija je čepela ves ljubi božji popoldan pred ogledalom in se vadila prav ljubko smejati in prav drašestno povešati trepalnice. Gospa Lavra je godrnjala, vpila in robantila vsevprek zaradi "nepotrebnega" dela, gospod Ambrož pa se je tiho veselil majhne pojedine. Von Knickebein je prišel točno. Sprejeli so ga kakor kakšnega vojskovodjo. Poljubil je gospe Lavri roko in opazil, da diši po čebuli. Mati je odhitela zopet v kuhinjo, oče in hči pa sta odvedla gosta v takoimenovani salon. Ambrozija je po dolgem obotavljanju sedla za klavir, se ljubko nasmehnila in dražestno povesila trepalnice. Von Knickebein je imel lep telečji tenor; igrala sta in pela pred večerjo in po večerji, da je bilo kaj. Meketala in cvilila sta tako hudo, da se je tisto noč nekaterim podganam omračil duh, druge so se pa preselile iz Ambroževe hiše na nasprotni konec trga.

Odsegamal je von Knickebein bombardiral Ambrozijo z razglednicami. Ko je mislil, da se trdnjava maje, jo je naskočil. Toda stari Ambrož ni hotel plačati von Knickebeinovih dolgov; za kavcijo tudi ne bi bil mogel dati več kakor tretjino. Vse se je razbilo; snubač je odpotoval brez večerje.

Po nadlajtnantu se dolgo ni upal nihče blizu; hudi jeziki so prištevali Ambrozijo že med priznane stare device. Stari Ambrož pa je dobil novega trgovskega pomočnika, Gregca, in ta se je zaljubil v Ambrozijo, to se pravi v drobiž in trgovino njenega očeta. Vendar tudi Gregec je dobil košaro. Stari Ambrož je namreč zapazil, da bere njegov pomočnik – ruske knjige! "Ta človek je nevaren!" je poučil hčerko. "Morda je anarhist ali pa celo pisatelj, kar je še hujše. Pisatelj! Spravil bi nas ob pošteno ime!"

V cvetoči mladosti dvaintridesetih let je dobila Ambrozija naposled vendarle svojega moža, gospoda Kobilarja, penzijonista na duši in na telesu. Gospoda Kobilarja je že izdavna minila vsa mladeniška vihravost; tudi ni nikdar zlival petroleja v posodo za jesih, ni zahteval nobene kavcije, ni bil krokar, tihotapec, socialni demokrat, anarhist, ni bil pisatelj, ampak poštenjak brez pege in maroge. Izgledal je tako modro in vele važno, kakor da bi bil iznašel oslovski kašelj. Najljubša beseda mu je: "Malora!" Ako se Ambrozija jezi ali ako ga prosi za nov klobuk ali ako hoče v gledališče ali kaj drugega – ji modri mož ne odgovori drugega kakor: "Malora!" Gospod Kobilar in gospa Ambrozija sta tako primeren par kakor greh in pokora. Malora!