Njena ustca in svet
| Njena ustca in svet Fran Milčinski |
| |||||||||||||
Otrok je prav za prav čudna reč. Nikoder ga ni bilo, kar na mah se
pojavi v stanovanju, pa se vede, kakor da je bil od nekdaj tukaj. Svoji si
neomejeno oblast, niti «pardon!» ne reče in mu moraš biti pokoren. In si
mu tudi pokoren, pa naj si še tako imenitna glava, inšpektor ali direktor,
graščak ali general, pokoren si in trepetaš. Pa ti prav za prav nihče ne
ukazuje, da bodi pokoren. Nego si pokoren, ker je večen zakon tak, ta zakon
ni nikoder zapisan in se ga ni nihče učil, pa vendar vse vlada: inšpektorje
in direktorje, graščake in generale.
Mlado bitje se zaveda svojega izrednega položaja v hiši in ga kruto
izkorišča. Prav nič ni hvaležno onim, ki mu pokorno služijo, ne razodeva
svoje hvaležnosti s primerno obzirnostjo napram, svoji okolici. Kaj še! Dere
se! Svoje želje izraža na najhrupnejši način, ni malo ne vpošteva ne kraja
in ne časa. In je ta brezobzirnost takisto utemeljena v večnih zakonih,
ki jih mlado bitje ni ne bralo ne čulo niti jih ne ve. Živi pa po njih. Kakor
mi drugi živimo po njih, pa naj jih vemo ali ne.
Mislim, ta uvod je dosti dolg za uvod in še precej dober, ker ima
nekoliko širših vidikov; z njih se lahko posname, da ne gre za plehko in
plitvo pravljico ali detektivsko povest, temveč da je snov kolikor toliko
resna in tehtna.
Ko je torej naše dekletce lezlo v četrti mesec svoje skromne starosti,
so se mu vse želje, vsa prizadevanja njegovega telesca sukala okoli hrane.
Pravica do hrane je prva in temeljna pravica, ki jo dajejo otroku že parkrat
omenjeni večni zakoni. Naše dekletce se je posluževalo te pravice dosledno,
neizprosno, skoro bi dejal, da nasilno in s terorjem. Mislim, da se temu,
kar je uganjala, pravi diktatura proletarijata. Pa ji je njena taktika uspela,
vse je dosegala! S kričanjem se sploh povsod vse doseže.
Največ pa pri starših. Starši so sužnji svoje dece, in nele da so, še
sladko se jim zdi suženjstvo, in čim drobnejša je ona kričava stvar v
povojcih, bolj hite, da ji strežejo.
Posebno po noči.
Poleg nas, pod nami, nad nami stanujejo namreč ljudje, ki so si vtepli v
glave, da morajo po noči spati. Pa si domišljajo, da ne morejo in potem postajajo osebni in razžaljivi in pravijo, da niso z nami oženjeni, zato, da niso zavezani poslušati veka naše kričele. Ti ljudje ne vedo, kaj se spodobi, in trkajo na steno in na pod. Tako trkanje je jako brezobzirno v gluhi
dobi noči, ko bi ljudje radi spali.
Mi itak hitimo, da nažgemo luč. Dekletce pozna to znamenje in ve:
uspelo ji je, pa se pri tej priči neha dreti, da ne trati glasu. Le zdaj in zdaj
še zastoka v opomin, da ni ne vajena ne voljna dolgo čakati. Pa je mamica že pokoncu in komaj jo je mala zagledala, že pričenja cmokati; mamica jo vzame k sebi, pa bi si skoro izbiral mali spak, na kateri plati
bi pričel.
Tako je torej: pravica do hrane ji je poglavitna in temeljna pravica
vseh pravic. Tedaj je le dosledno, da so ji usta kot izvrševalni organ te
pravice najvažnejši del telesa, središče vsega njegovega ustroja, pa potem-
takem tudi podlaga vsemu njenemu naziranju.
Vsak predmet ji je vpošteven le v razmerju z usti. Ne samo kot
hrana! Nego meni, da je sploh jedro vsake stvari mogoče spoznati in
razumeti le potom ust.
Spričo takega razpoloženja zavzema seveda sesalce odlično mesto v
njenih simpatijah. Tako se mi zdi, da ji je sesalce prvo koj za mamico. Kje
sem potem še le jaz, dasi tudi jaz nisem čisto brez vrlin v njenih očeh!
Oziroma v njenih ustih! Toda o tem pozneje!
Kolikor se torej tiče sesalca — če se ji pokaže, že trepeta od koprnenja
in nanj preži z rokicami in z odprtim gobčkom in poleg sesalca pritiska v
ustca še roko, ki ji ga je prinesla. Sesalce je dobro, roka je dobra — kako
dobro mora šele biti oboje vkupe!
Z navdušenjem in vztrajnostjo hodi sesat tudi svoje lastne prstke.
One dni se je zgodilo, da je v neizmerno svoje presenečenje opazila, da ima
nogice. Nak! Ali je mogoče? Pa je bilo prvo, da je nesla v usta še palec
svoje nogice in ga pokusila in je njen pogled izražal popolne zadovoljstvo.
Igra se tudi s trakcem svojega povojca, pri rokah ji je, in se z njim
seveda igra tako, da si ga maši v usta. Ta igra navadno tako poteče, da se mala prične daviti in leti vsa hiša vkupe, kaj da je. Slednjič se znajde žensko bitje, ki je vajeno otroških običajev, in ji potegne trakec iz goltanca.
Pa je nesrečno dekletce takoj zopet pripravljeno nadaljevati igro s trakcem
v isti smeri kakor prej in kajpada z istim uspehom.
Jedla bi tudi svojo srajčko, svojo odejico, zaveso svoje košarice, sploh
vse pod milim nebom in so ji usta središče ne le njenega telesnega ustroja,
nego vsega sveta, in bi vse okrog sebe použila, kar bi dosegla. Dobro, da še
nima zob in da so njene rokice in nogice solidno blago; če bi šlo po njenem
prizadevanju, bi je nazadnje ne ostalo več kakor sam gobček in njegova
najbližja okolica.
Prvo leto je za deco izredno leto, prvo leto praznuje deca svoj rojstni
dan vsak mesec. Pa je dobila naša mala za svoj tretji take vrste rojstni dan
prelepo igračko: če si jo stisnil, je zacvilila. Sicer pa je bila podobna
mački in lisici, obema, kar je bilo ob sebi jako zanimiv pojav iz živalskega
prirodopisja. Naša mala pa je našla še drugo zanimivost igračke in je bila
ta zanimivost zanjo prva in poglavitna: muca-lisica je imela šest koncev, vsak
konec se je dal zase vtakniti v usta: štiri noge, glavo in rep! Tako je muca-
lisica združevala šest vžitkov v eni osebi — take igračke so primerne psihi
naših najmlajših, to si je treba zapomniti!
Ako bi imela naša mala v tej svoji zgodnji mladosti dar peresa in bi popisala svoje dojme, nič drugačnega naslova jim ne bi mogla dati nego:
«Moja usta in svet».
Kar vidi, kar čuti, vse bi prijela in v svrho temeljitejšega spoznanja nesla v usta. In skuša prijeti ne le z rokicami, nego hkratlu z nogicami, kadar niso povite, in bi jedla kar z vsemi štirimi.
Kadar bere atek novine, mala pazno preži v svoji košarici, kdaj jih bo prebral in jih bo za njim dobila ona. Atek je hudomušen in ji vrže novine razgrnjene preko glave in života. Pa maha dekletce, da si jih spravi raz oči in v ugodnejšo lego, s tako vnemo maha, da se vsa upeha; potem hiti uživati sladke sadove svojega napora in si v usta tlači novine brez ozira na okolnost, od katere so stranke. Takšen je užitek, ki ji ga nudijo novine v četrtem mesecu njene starosti. Pa bi se tudi o knjigah dalo trditi, da jih žre.
Hudomušni atek sem jaz; ne vem, ali je to povedano dovolj jasno za
vsakogar.
Kar se tiče moje osebe, razpolaga moja oseba s tremi predmeti, ki so
po naziranju naše male Brede vredne njene pozornosti. Ti so:
1. Moja dva palca.
2. Gumbi na moji obleki. Precej jih je, pa ji je vsak zase vir vžitka in
ni stvar morebiti taka, da bi z enim gumbom bili opravljeni vsi.
3. Žepna ura. Kolikor sem dosedaj imel časti, spoznati majhnih otrok,
vsi so radi jedli žepne ure. Naša jo je ali posebe ali takorekoč kot prikuho k drugi hrani: n. pr. strumno sesa svoj čajček iz stekleničice, hkratu
pa si baše tudi uro tja pod nosek. Najbolj jo mika, da ura dela tek tek tek.
Sploh sem zapazil in me je močno osupnilo: dekle bi rado jedlo tudi
zvoke! Zaropota z ropotuljico in jo bleskoma nese v usta, da bi zvok ujela
z usti.
Tudi zvok torej šteje za vžitek. Toda misli ta hip, v četrtem mesecu svoje starosti, da se da vživati vsaka stvar in tudi zvok samo z usti, in da drugega vžitka sploh ni, nego skozi usta in grlo. So ljudje, kateri se vse žive dni ne vzpno na višje stališče...