Njena skrivnost

Njena skrivnost Ina Slokan

Izdano:	Žena in dom 11/1-12; 1940,Žena in dom 12/1-6; 1941
Viri:	dLib
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvo poglavje.

Ko je šla po kotanjasti kolovozni poti, je začutila, da se ji je približala njena bridka ura. Vsa zbegana in prestrašena je obstala in ni vedela, kaj bi. Nikoli ni razmišljala o tem, kaj bo storila, če jo to tako nenadoma doleti. Teh misli jo je bilo strah. Vse svoje bodočnosti se je bala in zato je mislila samo na drobne, vsakdanje reči, na primer: kje se bo tisti večer ustavila in prenočila in kam bo zjutraj krenila, proti severu ali proti jugu.

Tako je vse dni, odkar je zapustila mesto, kjer so jo zaradi nosečnosti spodili iz službe, neprestano romala in imela majhne, vsakdanje skrbi. Na tisto največje in najstrašnejše, ki jo je čakalo, pa je čisto pozabila. Le kadar je mimogrede stopila v kakšno hišo in prosila prenočišča ali mleka in se je gospodinja surovo radovedno ozrla na njen vzbokli život, se je spomnila in vsa zardela. Osramočena je sklonila glavo ter se jecljaje zlagala, da potuje v daljno hribovsko vas. Tam ima dom in moža. Zašla je in zdaj je trudna. Nič kaj dobro ji ni. Sprva je z veliko muko spravila laž z jezika, zdaj pa jo je že zdrdrala kakor v svojih otroških letih očenaš. Lagala je kar tako brez misli. Brez misli je tudi hodila vse te dni skozi vasi, mimo gozdov, polj, po cestah in kolovoznih poteh. Brez misli je jedla, kar si je s svojimi bornimi prihranki mogla kupiti pri ljudeh. Ni čutila dežja ne žgočega sonca. Bila je vnemarna za vse. Saj je bila kakor odmaknjena v neki daljen, sanjski svet, v katerem je živelo vse njeno telo, le njene misli ne. Te so ostale v starem svetu, in z njimi je ostalo tam tudi vse tisto veliko, strašno in neizogibno, ki jo je čakalo.

Zdaj pa je prišlo. Z rezko bolečino se je doteknilo vsakega najmanjšega vlakenca njenega telesa. Spustila je culico iz rok, se zgrabila za glavo in pridržala dih, da ne bi glasno zakričala. Ko je prvi naval bolečin nekoliko popustil, se je razgledala naokrog.

Bila je sama. Kolovozna pot se je izgubljala med zorečim žitom. Na desni je bil borov gozdič. Tam daleč na levi j e bilo na nizek grič pripetih nekaj hiš. Sonce je bilo še visoko. Samoten ptič je nebrižno veslal po zraku.

Ko so se ji bolečine ponovno zagrizle v drob, so ji ohromele misli in čustva. Samogibno je stopila na levo in omahnila med žito. Kaj bi mogla drugega, kakor čakati in sprejeti tisto, kar mora priti. Odpela si je krilo in utonila v bolečine. . .

Čez čas — morda so bile to ure, morda samo drobne minute — pa so bolečine odnehale. Zazdelo se ji je, da plava na zibajočih se valovih hladne, šumeče reke. Bilo ji je tako prijetno. Slednjič j e spoznala, da ne plava po reki, ampak da je doma, v domači sobi, in še čisto majhna. Dve debeli rjavi kiti ji padata po hrbtu. Na sebi ima tisti lepi, rdeče potiskani predpasnik, ki ga ji je mati prinesla s sejma. Z dedom sedita pri široki, topli peči in ružita fižol. Nenadoma pa se je znašla v mestu. Bila j e že odrasla. Lase je imela lepo skodrane in prevezane z belo ruto. V svetli gosposki kuhinji je umivala tla. Bilo ji je vroče. Odpela si je bluzo pod vratom in zavihala rokave. Tedaj je prišel študent Ivan, gospodarjev sin. Sklonil se je k njej in jo poljubil. To ji je bilo prijetno, saj je bil Ivan lep fant in je imel tako prečudno lepe, zveste modre oči. Ivan pa se je moral kmalu potem odpeljati. V kovčege mu je zložila knjige, lepo oprane in zlikane srajce in obleko. Potem ni smela več stopiti v veliko, svetlo gosposko kuhinjo. Njene reči so zmetali skozi vrata. Ivanova mati je stala pred njo in kričala: «Poberi se, pocestnica, vlačuga!! . . . » Spet je zašumela nekje reka, vsa hladna, dobra, zibajoča. Rdeče megle so se spet zgrnile in razgrnile. Ne, zdaj niso bile več samo rdeče, temveč pisane kakor mavrica. Največ jih je bilo živo oranžastih. In ko je nenadoma odprla oči, je vsa začudena zastrmela v sonce, ki je naravnost vanjo upiralo svoj žgoči pogled. Začutila je trdoto in hlad zemlje pod seboj. Hipoma se je vsega domislila: da je razgaljena in leži na njivi med žitom.

Zganila je z roko, da bi potipala ob sebi. Toda bila je tako trudna in slaba, da ji je roka brezmočno omahnila. Tako je obležala nepremično in zrla v sonce. Ustnice so jo žgale. Od vročine in žeje so ji bile razpokane. Drugače pa je ni nikjer več bolelo.

Ob njenih nogah je nekaj drobno zastokalo in nato zajokalo. Zdrznila se je in iztegnila roko, kolikor je mogla. Z veliko muko je slednjič dotipala drobno, jo- kajočo stvarco. Začutila e otrokovo glavico. Ko se je otroka doteknila, je še bolj zajokal. V strahu, da bi ga kdo ne slišal, mu je z roko zatisnila usta. Otrok je stokal, hlipal in končno utihnil. Skrčila je roko ob životu. Otrok ni več zajokal.

Kaj pa če ga je morda umorila — jo je potem spre- letela misel, ki ji je bila prijetna in grozotna hkrati. Čakala je in prisluškovala.

Pri njenih nogah se ni nič zgenilo, nič zajokalo.

Zmrazilo jo je. Ni si upala še enkrat potipati otroka. Če je mrtev? Misel se ji je zagrizla v možgane. Kaj bo potem? Dobro bo spet vse. Najstrašnejše je prestano. Zopet bo sama. Svobodna. Nič več se ji ne bo treba potikati po cestah in prenočevati v hlevih. Daleč pojde, kjer je nihče ne pozna. Tam bo dobila službo. Spet bo lahko pomivala tla v veliki, svetli kuhinji. Nosila bo bel, s čipkami obrobljen predpasnik in belo čepico na glavi. Otrok pa bo ostal tu. Med žitom. Našli ga bodo in pokopali. Morda mu bodo celo šopek položili na grobek. Kleli bodo brezsrčno mater. Tudi orožnikom bodo povedali, in ti bodo poizvedovali in iskali. Hodili bodo po vaseh in spraševali po kmetijah. Ta in ona gospodinja bo rekla: «Da, oglasila se je pred dnevi pri nas. Bila je srednje velika in drobna. Temnomodra jopica in krilo sta ji bili pretesni. Rekla je, da potuje v hribovsko vas k svojemu možu. Orožniki pojdejo v hribovske vasi in bo- do tam pozvedovali. Ona pa bo takrat že daleč, daleč.

Tako je razmišljala in ležala vznak na trdi, vlažni zemlji. Sonce jo je žgalo v obraz, da sta ji goreli na licih dve veliki, rdeči lisi in so se ji nabrale na čelu drobne, svetle kapljice.

Zdajci je začula korake. Strah jo je prevzel, da je otrpnila. Kaj bo, ako jo najdejo? Tukaj z mrtvim otrokom? Pridržala je dih in čakala.

Zmeraj glasneje so odmevali koraki. Zdaj. Zdaaaj. Se je ustavil? Stopil bliže??! Oh, to srce, to srce! Da bi vsaj za hip prestalo razbijati, da bi mogla slišati. Zdaj. . . Da, to so koraki. Enakomerno pojo dalje vedno tiše in tiše. . . Ni se ustavil. Ničesar ni opazil.

Globoko se je oddahnila.

Kdo je bil? Gospodar teh polj? Popotnik? Ali morda celo orožnik?!

Lahko, da se vrne in jo najde. Oditi mora. Takoj. Da. Toda. Oh. Potem bo morala vstati in videti otroka. Svojega otroka, ki ga je zadavila. Tega ne bo prenesla. Saj je tako mehka. Niti kokoške ni mogla nikoli zaklati. Gospodinje so se j i večkrat smejale zaradi tega. Zdaj pa j e umorila lastnega otroka. Ubila je drobnega, majhnega, nebogljenega človečka, namesto da bi ga varovala in skrbela zanj. Da se je moralo tako zgoditi? Saj ni hotela tega. Nikoli, niti trohico drobne sekunde ni pomislila, da bi to storila, čeprav ni imela ne doma ne človeka na svetu, ki bi njo in njenega otroka imel vsaj malo rad.

Zdaj bo morala vstati in ga bo videla. Majhen, skremžen otroški obrazek. Drobno telesce, ki mu je dala življenje in smrt. Ali bo mogla kdaj na to pozabiti? In če bo še tako daleč in se ji bo dobro godilo? Z vsem bitjem je čutila, da jo bosta ta misel in ta spomin zasledovala vsepovsod.

V hipu je začutila, kakor da leži na samih bodicah, ki se ji skozi meso zadirajo naravnost v srce.

Zakaj se je moralo vse to zgoditi? Le zakaj je dopustila takrat, ko je v kuhinji pomivala tla, da jo je Ivan poljubil? Zakaj ni potem zaklenila vrat svoje sobice, ko je šla spat? Kako vse drugače bi bilo zdaj z njo. Še zmeraj bi gospodinjila v veliki kuhinji, kuhala, prala, likala, in študent Ivan bi se morda nikoli ne odpeljal v šole v daljno tuje mesto. Potem bi ona najbrž nikoli ne vedela, da je na svetu tale kotanjasta kolovozna pot in to žito, ki ji je zdaj zavetje, postelja in dom. In nikoli bi ne bila. . . oh, saj tega tudi njena najdrobnejša, najtišja misel ne more izgovoriti.

Ne. Ne.

Spomnila se je prvih otroških let in blazne starke Marule. Otroke so strašili z njo. Če ne boš ubogal, te bo vzela Marula. Matere so vedele, da je to najbolj učinkovita grožnja. Kjer koli se je pojavila Marula, so otroci kakor prepodene miši bežali pred njo. Kajti vsi so vedeli, da j e nekoč Marula ubila svojega otroka. Tam na pašniku, pod krivenčastim, starim gabrom ga je zakopala. In sleherno noč, kadar je pogledal mesec na pašnik in vas, je Marula vstala, kjer koli je nočevala, in odšla na pašnik ter začela s skrivljenimi, koščenimi prsti mrzlično kopati pod gabrom. Tako je kopala vso noč do prvih jutrnjih ur, ko jo je prepodilo petelinje petje in vriskanje pastirjev. Neko jutro pa so jo našli mrtvo pod gabrom. Tla ob drevesu so bila razkopana. Dolgih, rumenkastih nohtov na starkinih rokah se je držala ilovica. Obraz mrliča je bil tako strahovito spačen, da so matere branile otrokom, da bi prišli blizu in jo videli. Ona pa je videla mrtvo Marulo, ker se takrat ni več prištevala k malim otrokom. Razumela je tudi, kar so ljudje takrat govorili, češ da je bila nesrečna Marula nekoč mlado, lepo in pametno dekle. Ko je zanosila, jo je zadela nesreča. Bala se je sramote in je skrivaj rodila, ubila in zakopala otroka. Pastirji pa so otroka izkopali, in Marula je morala v mesto pred sodnika. Čez dve leti se je postarana, shujšana, bleda in spokorjena vrnila v vas. Oglasila se j e pri tem in onem v vasi in prosila dela. Toda prekletstvo zločina je viselo nad njo. Ljudje so se ji umikali in pljuvali za njo. Šla je v okoliške vasi, toda glas o njenem zločinu je bil hitrejši od nje. Slednjič se j e začela še sama izogibati ljudem. Tu in tam je kje kaj ukradla, ker je pač morala živeti. Potem pa je vse češče začela zahajati h gabru na pašniku. Neko jutro so našli pod drevesom razgrebeno prst, videli Marulin blodni pogled in uganili, da je zblaznela. «Greh ji je vzel pamet», so rekle ženske in se križale.

Zdaj bo ona kakor Marula. Kamor koli pojde, bo z njo njen greh. Kakor Marula . . .

Ne, ni res. Ne sme biti res. Ona — Marula! Saj bi niti kokoške ne zaklala. Ni res!

Samogibno je planila kvišku in sedla. Pisani kolobarji so se ji zavrteli pred očmi, se počasi umirili in splahneli. Zagledala j e svojega otroka. Na robu nje- nega pomečkanega, okrvavljenega temnomodrega krila je ležalo golo telesce s starčevsko skremženim obrazkom: nebogljen košček bodočega človeka.

Toda — saj diha. Diha! Sklonila se je nad otroka in ga z mrzlično napetostjo opazovala. Komaj zaznavno so zdaj pa zdaj vztrepetala drobcena otrokova ramena. Ali se ji morda vse to le tako zdi? Morala bi ga potipati, da bi se prepričala. Pa se tako boji. Ako bi se njena roka doteknila mrzlega trupelca. . .

Malo je potegnila za rob krila, in otrok se je prekobalil v žito. Srce ji je skoraj zastalo. Živi? Nič. Otrok se ni zganil.

Toda zdaj. . .

Kaj nista vztrepetali drobni otrokovi ročici? Starčevski obrazek se je še huje skremžil? Usteca so se razprla, kakor da bo zdaj zdaj zajokal.

Saj že joče!

O Bog — tisočkrat zahvaljen! Joče — živi — moje dete!!

Sama ni vedela, kaj bi napravila. Vse je drhtelo vnjej. Pogled se ji je meglil od sreče in solza. Tako je gledala in gledala otroka in ni mislila na nič dru- gega kakor na to, da otrok vendarle živi. To drobno dejstvo je bilo tisti hip vsa njena sreča in bodočnost.

Sonce pa je medtem romalo dalje po svoji nespremenljivi, vsakdanji poti. Droben vetrič je zdaj pa zdaj zašumel med žitom.

Naposled se je spomnila, da bo treba oditi. Kamor koli že, tukaj ne more in ne sme več ostati. Otroka zebe. Prehladil bi se. In kakšna je njena obleka! Krilo je vse pomečkano in s krvjo prepojeno. Morala se bo preobleči.

Razvezala je culo, vzela iz nje prvi kos perila, ga razprostrla in zavila otroka vanj. Dete je zadovoljno zacmevkalo. Potem je poiskala v culi med obleko sivo krilo, ki ga ji je bila nekoč podarila gospodinja, in se preoblekla. Nato si je še nekoliko uredila lase, vzela otroka v naročje in skušala vstati.

Ni se ji takoj posrečilo. Bila je zelo slaba, ker je izgubila veliko krvi. Noge so ji klecnile, in polje, grič in kolovozna pot so ji v vrtinčastih kolobarjih zaplesali pred očmi, da je omahnila in bi bila skoraj padla. Znoj ji je zlepil lase na čelu. Noge so ji bile težke kakor svinec. Končno je vendarle vstala. Otroka je krčevito stiskala k sebi in čakala, da ji kolobarji izginejo izpred oči. Potem je oprezno, še vedno omahujoča, stopila na kolovoz.

Pisani kolobarji se ji niso več delali pred očmi, noge pa so postajale z vsakim korakom težje. Znoj se ji je v neštetih drobnih kapljicah nabiral ob senceh in na čelu, čeprav si ga je neprestano z levico otirala. Rdeči lisi sta ji goreli na licih. Ustnice so jo pekle od žeje. Pot pa je bila zmerom bolj kotanjasta. Tu in tam so bile še korenine že davno posekanih dreves, in njene težke, trudne noge so se spotikale ob nje. Otrok je spal. Glavico je tiščal v mehko toploto njenih grudi in malce sopel. Samogibno se je napotila proti griču — proti hišam. Tam bo prenočila. Jutri pa pojde dalje. Kam? O tem bo že pozneje razmišljala. Najprej se mora pošteno spočiti in naspati. Tako zelo je trudna.

Toda grič s hišami se ji je odmikal, namesto da bi se ji približeval. Zavila je s poti na stezo in potem s steze spet na široko, belo cesto, po kateri so odmevali koraki kakor po mestnem tlaku. Tu in tam so bili na polju ljudje. Nekje je samoten pastir piskal na piščal. V kapelici ob cesti je gorela rdeča luč pod vencem pisanih papirnatih rož.

Nasproti ji je prišlo drobno, bosopeto dekletce in jo gledalo začudeno, radovedno.

«Ali je še daleč do vasi?» jo je vprašala.

Otrok je odkimal in stekel.

Medtem j e zlezlo sonce za grič. Hladne mrakotne sence so legle na cesto in polja. Počasi je šla dalje. Zdaj pa zdaj je malo postala, se oddahnila in se ozrla okrog. Srečala je starca, nato trop dninarjev, ki so se vračali s polja. Dolgi, radovedni pogledi so jo bodli v dno srca.

Za seboj je začula drdranje voza. Ozrla se je. Mlad voznik z globoko na oči potisnjenim klobukom se je pozibaval na praznem vozu. Ko je privozil vštric nje, je postala in ga zaprosila:

«Bi me vzeli na voz do vasi?» Voznik je dvignil glavo, si popravil klobuk in jo začudeno pogledal. Potem pa je pri držal konja in rekel kratko: «No, naj bo!»

S trudom se je vzpela na voz. Pri tem pa se ji je otrok zbudil in zajokal. Bilo ji je zelo nerodno. Vsa rdeča, se je zmedeno opravičevala.

«Hm, z otroki je sitno, je rekel voznik in je bežno pogledal ter v velikem loku pljunil na cesto. Potem pa sta oba molčala.

Konj je počasi, lagodno stopal. Voz se je zibal v enakomernih tresljajih. Otrok je spet tiščal svoj drobni obrazek v materine prsi in spal. Tudi nje se je loteval dremež. Najrajši bi bila zaspala kar na vozu in se nikoli več ne zbudila, ali pa nekje v drugem, lepšem svetu. Kakor skozi meglo je videla, kako jo voznik radovedno pogleduje. Srečevala sta ljudi. Zdaj je ta, zdaj oni vrgel vozniku besedo, njej pa dolg, radoveden pogled.

Medtem se je polagoma znočilo. Kakor umazanosiv trak se je vlekla cesta nekam v temotno brezkončnost.

«Eha, oooo, stoj!» Konj je nenadoma kopitljajoč obstal.

«Tam je vas,» je pokazal voznik na nekaj migljajočih luči v temi in pristavil: «Jaz peljem pa tod okoli. Nisem iz te vasi.»

S sanjavim pogledom je sledila njegovo roko in se počasi domislila, da mora zdaj pač z voza. Trudno je zlezla na tla in se zahvalila vozniku.

«Eh, kaj bi to,» je zamahnil fant z roko in počil z bičem. Voz se je ropotaje odpeljal.

Stala je sredi ceste in gledala za njim. Potem se je počasi obrnila in krenila proti lučim. Zdaj, ko je stopila z voza, je še teže hodila kakor prej. Komaj je vlekla noge za seboj. In ta neznosna žeja! V grlu jo je žgalo, ustnice so bile kakor drvene. Kje bi bil kak studenec? Kadar je prišla mimo grmiča, je utrgala list in ga skušala žvečiti. Pa ga je kmalu spet izpljunila, ker ni imela niti kapljice sline več v ustih. Včasih je vsa vztrepetala in so ji zašklepetali zobje. Tedaj je vselej dete tesneje prižela k sebi in pospešila korak, kolikor je pač mogla.

Slednjič je prišla do prve hiše. Troje majhnih, medlo razsvetljenih štirikotnikov je zrlo vanjo kakor troje tujih, radovednih oči.

Stopila je k najbližjemu. V medli luči je za hip zaplahutala njena senca. Pesek ji je zaškripal pod nogami. Najprej bo prosila vode.

Iztegnila je roko, da bi potrkala. Tedaj pa je nekje v temi zarožljala veriga. Velik pes se je vrgel proti njej. Vsa preplašena in tresoča, je zadnji hip odskočila in trudno utonila nazaj v temo.

Saj so ob cesti gorele še druge luči in povsod vendar nimajo psov.

Večer je bil topel, poln vonja po suhi travi. Visoko nad njo so migljale zvezde. Včasih je svetel utrinek zdrsel mimo njih. Nekje je škripala harmonika. Pes je še vedno lajal. Včasih je premolknil, kakor da prisluškuje, potem pa je zatulil iznova, zateglo in še bolj divje. Drugi psi so mu odgovorjali.

Zdajci se ji je zazdelo, da sliši nekje ob poti rahlo šumenje. Obstala je in prisluhnila. Ni se motila. Nekje prav blizu je drobno curljala voda. Stopila je na rob ceste in skoraj zakričala od veselja. Prav pred seboj je zagledala veliko kamnito korito. V drobnem, svetlikajočem se curku je tekla vanj voda. Nastavila je prgišče in začela piti v dolgih, hlastnih požirkih. Tako je pila dolgo, dolgo, kakor trudna, žejna žival. Voda ji je klokotala v goltancu, ji tekla po bradi in prsih na otroka, ki se je zbudil in se začel cmeriti. Jokal je vedno glasneje, morala ga je potešiti. Zdaj ji je bilo čisto dobro. Najhujšo žejo si je pogasila. Potrebovala je samo še topel kotiček, da bi se odpočila in zaspala, zaspala. Saj je bila tako trudna in čedalje bolj jo je mrazilo. V sencih ji je kljuvala topa, brezizrazna bolečina. Spati, spati!

Nič ne bo hodila okrog ljudi. Kar sama si poišče topel hlev ali listnjak, kakor ga je že prenekaterikrat v teh dneh. Ljudje bi jo spraševali, posebno še zdaj, ko ima otroka. Ona pa je tako trudna, saj bi ne mogla govoriti. Še enkrat je zajela polno prgišče vode, potem pa je počasi vstala in krenila proti široko raztegnjeni črni gmoti, sredi katere je mežikalo edino razsvetljeno okno.

• * *

V sive jutrnje megle je zapel prvi petelin.

Iz očrnelega, nagnjenega dimnika se je začel sukljati prvi, drobni stebriček dima.

Sivka je zateglo, žalostno zamukala v hlevu.

Polagoma so se megle dvignile in izginile. Na vzhodu je zaplamenelo nebo. Junaški kokošji čuvarji so se oglašali od vsepovsod. Iz vseh vaških dimnikov so se sukljali drobni, modrikasti stebrički dima. Sivka je v hlevu spet zateglo, žalostno zamukala.

Tedaj je stopila na prag poštar na dekla Marjeta, v širokem, ohlapnem krilu, razkuštrana in slabo prespana. Ozrla se je po nebu, ugotovila, da bo lep dan, natresla kokošim nekaj prgišč zrnja, nato pa vzela v veži golido in počasi krenila čez dvorišče proti hlevu.

Kakor vsako jutro, je Sivka podrgnila svoj vlažni gobec ob njo. Marjeta jo je pogladila po glavi, potem pa je vzela izza vrat trinožni stolec, pripravila golido ter stopila v kot po naročaj mrve. Segla je v temo in zatipala mrzlo človeško telo.

Smrtno prestrašena, je kriknila in zbežala. Tekla je v hišo in sklicala domače. Potem se je zbrala pred hišo vsa družina. Še sosed, ki je slišal krik, je prišel. Gospodar je široko odpahnil hlevna vrata, in s sosedom sta vstopila v toplo temo. Zunaj so se tiščali otroci preplašene gospodinje in strmeli v temno odprtino hlevskih vrat. Sivka jih je gledala z velikimi, začudenimi očmi.

Tedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Iz temne notranjščine hleva je planil droben, slaboten jok.

«Jejhata, otrok!» sta zaklicali Marjeta in gospodinja hkrati. Otroci so ponovili, polni začudenja in strahu: «Otrok!»

V okviru vrat se je prikazal sosed in nato gospodar z jokajočim otrokom v naročju.

«Ona je mrtva», je kratko povedal in dal otroka Marjeti.

«Za Kriščevo voljo, in prav pri nas se je moralo to zgoditi! In še ta otrok zraven, kakor da bi svojih ne imeli», je tarnala gospodinja.

«Po orožnike bom stopil», se je ponudil sosed in z dolgimi koraki odšel.

Otrok pa je jokal.

Marjeta je razgrnila cunje, v katere je bil zavit, in se začudila:

«Glejte, v svojo srajco je zavila malo, ubogo siroto, in punčka je . . . »

Sivka pa je spet zateglo, žalostno zamukala, ker je bila lačna in jo je v vimenu tiščalo mleko.

• * *

Ker niso mogli pozvedeti, kdo in od kod je bila ženska, ki so jo tisto jutro našli mrtvo z otrokom v Mrakovem hlevu, in ker je tisto poletje pobrala griža Mrakovim dva otroka in se je postarna dekla Marjeta z vso materinsko požrtvovalnostjo zavzela za malo siroto, je končno Mrakovka po temeljitem premišljevanju in posvetovanju z možem privolila, da ostane otrok pri hiši. «No, pa naj bo v božjem imenu, nam bo pa pasla, ko odraste», je rekla in pobrskala po skrinji, kjer je hranila stare, preprane plenice, povoje, otroške jopice in drugo takšno drobnjav od svojih otrok. Od vsakega je nekaj odbrala ter dala Mar jeti, rekoč: «Na, vzemi, zavij in obleci otroka, kakor je prav in se spodobi, da ne bodo sosede gobezdale, da pri nas nismo usmiljeni in krščanski » In Marjeta je z materinsko nežnostjo in s ponosom, odnesla cunje k ognjišču jih pogrela in potem odnesla v svojo izbo, kjer se je na njeni stari, črvojedni postelji cmerilo dete. Nežno ga je oblekla in povila, ga nahranila z mlačnim, z vodo zmešanim mlekom, nato pa ga vzela v naročje in mu zapela uspavanko o svetem Jožefu, ki ziblje dete — drobno Dete, Jezusa . . .

Toda otroka je bilo treba tudi krstiti, ker samo sirotica, kakor jo je nežno nazivala Marjeta, deklica pač ni mogla vse večne čase ostati. Marjeta je želela, da bi se dekletce imenovalo po nje , Marjetica, pa je bila preveč boječa, da bi bila to glasno povedala. Gospodinji pa je bilo vseeno.

«Naj bo Ančka, Tončka, Marička ali Špela, meni je vseeno, le Minca ne sme biti kakor moja hči», je rekla.

Zadnjo besedo pa je imel župnik. Ko so prišli zavoljo krsta k njemu, je dejal:

«Ne bom krstil otroka ne za Špelo ne za Ančko in ne za Maričko, ker so to imena otrok mojih župljanov, ki so pošteno in pravično pred Bogom in pred ljudmi zvezani z najsvetejšimi vezmi zakona, o materi tega otroka pa nič ne vemo, kdo je bila in od kod je prišla, kakšno je bilo njeno življenje in kam je bila namenjena njena pot. Najbrž je bila ena izmed izgubljenih ovčic, ki jih je po mestih zdaj tisoče in tisoče in je ta otrok sad greha. Zato ga bom krstil z imenom velike grešnice in spokornice Magdalene, da se bo tudi ta punčka nekoč spokorila za grehe svoje matere in hodila skozi življenje po pošteni, krščanski poti.»

Ko je Marjeta, ki je držala otroka pri krstu, slišala ime Magdalena, sta ji drobno vzdrhtela ustna kota in oči so se ji zasolzile. Koliko lepše bi bilo, če bi se mala imenovala Marjetica! Otročiču pa je bilo vseeno. Nič se ni upiral in jokal, ko so ga potresli s soljo in oblili z vodo. Mirno je spal in drobceno sopel, ker mu je bilo tako prijetno in mehko in toplo v novih povojih, ki mu jih je kupila botra Marjeta iz svojih prihrankov za ta slovesni dan, in ga je do sitega nahranila, preden ga je odnesla v cerkev.

Tako je mala sirotica dobila svoje ime in dom, povrh pa še dobršen kos prave, iskrene materinske ljubezni, ki ji jo je naklonila postarna Marjeta, kateri ni bilo usojeno, da bi sama postala mati.

Drugo poglavje.

Lenka je jedla, spala, jokala in se smejala kakor vsi otroci njene starosti. Bila je lep, živahen otrok. Njene oči so bile črne in globoke, laski pa skoraj popolnoma beli z rahlim zlatim odbleskom in so se ji na temenu rahlo kodrali. V očeh Mrakove matere je večkrat vzplamtela zavist, če jo je primerjala s svo- jima otrokoma, z Janezom in Minco. Tedaj je vselej sitnarila o beraški nadlegi, ki si jo je čisto po nepotrebnem nakopala in jo mora zdaj rediti s svojimi žulji in svojim znojem.

Tako se je leto nagnilo v jesen in iz jeseni v zimo ter se končno spet prerodilo v novo pomlad. Zdaj so bili Mrakovi večinoma na polju, otroka pa v šoli. Lenka je bila sama. Sesala je v platneno krpo zavit grizljaj prežvečenega kruha in gledala muhe, ki so, glasno brenčeč, plesale pod stropom. Ko se je tega naveličala, je zateglo, žalostno zajokala. Jokala je in če ni bilo nikogar, da bi jo potolažil, se je končno morala potolažiti sama. Utihnila je in se spet zagledala v ples muh pod stropom. Solze na licih so se ji počasi sušile. Največkrat je potem hitro zaspala in, ko so se domači vrnili s polja, so jo našli spečo. Na licih so se ji še poznali sledovi solza.

Čas je hitel s svojimi večno enakimi koraki. Lenka je rasla. Zdaj že dolgo ni več pila samo z vodo razredčenega mleka. Jedla je zabeljene žgance, ovseni močnik, krompir in ajdov kruh ter sploh vse, kar je prišlo pri Mrakovih na mizo. Čisto neopazno je dobila prve zobe in shodila. Rasla je kakor divja mladika, ki jo je kdo ve v kateri viharni noči in iz kdo ve kakšnega semena zasejal veter. Bila je pač otrok, kakor vsi drugi otroci njene starosti, toda zelo bistroumen in lep otrok. Govoriti se je naučila kar nevede. Mrakovko je klicala za mater, kakor sta jo klicala Minca in Janez, Marjeti pa je največkrat rekla Marjeta, kakor je slišala od drugih. Le redkokdaj se je spomnila in ji rekla botra, kakor je Marjeta želela in jo učila.

Igrala se je z Janezom in Minco, kakor da bi bila njuna prava sestrica. Bila sta še nekako dobra z njo, ker sta spoznala, da ju pri materi ne bo mogla nikoli izpodriniti. Imela sta jo za nekakšno igračo, ker je bila toliko manjša od njiju in slabotnejša. Po mili volji sta ji lahko nagajala, ji jemala, kadar je jedla, naslastnejše grižljaje, in ji delala, kar sta hotela. Ni se jima mogla upreti niti ju zatožiti, ker je še slabo govorila in ker bi je mati tako ne poslušala in ji verjela. Lenka pa je bila še premajhna, da bi razumela vso to visoko politiko svojih malih tovarišev. Njeno srce je bilo še preveč nedolžno, da bi moglo sovražiti ali se maščevati. Samo žalostna je bila lahko. Njeno edino orožje in edina uteha je bil jok. In jokala je veliko. Kadar so se njene velike, globoke oči napolnile s solzami, sta otroka vzlic temu, da nista čutila od nje skoraj nobene ljubezni in nobenega prijateljstva, ker sta vedela, da je pritepenka, ki ne spada k družini, prestrašena obmirovala, in skoraj se jima je zasmilila. Saj je bilo toliko resnične, ganljive žalosti v njenem tihem joku brez tožba, brez ihtenja in nervozno trmastih trzljajev. Tiste velike, svetle kaplje, ki so ji polzele po bledih licih, so bile kakor kaplje grenkega pelina.

Sicer pa se je Lenka znala tudi smejati. Prelepo se je znala smejati. Najlepše in najveseleje se je zasmejala takrat, kadar ji je Marjeta ob nedeljah, ko se je vrnila od maše, mimogrede prinesla «nekaj» iz štacune. Lenka je vedela, da je tisto «nekaj» zelo dobro in sladko, in se je presrčno zasmejala, ko je začela Marjeta brskati po žepu svojega prazničnega krila, dokler ni končno privlekla iz njega velikega škrniclja. Lenka se je zasmejala, vzela škrnicelj in hvaležno rekla: «Ala, botla!» Potem se je vsa srečna nasmehnila tudi Marjeta, jo pobožala, se sklonila k njej in rekla: «Veš, to sem ti prinesla zato, ker si bila pridna. Vedno moraš biti pridna, veš.» Lenka je prikimala, čeprav jo je poslušala le še na pol, potem pa je sedla na hišni prag in začela razvijati škrnicelj. Dekla jo je še enkrat vsa zadovoljna pogledala, nato pa se je hitro obrnila in odšla čez dvorišče k svoji izbi. Med potjo si je odvezovala črno svileno ruto.

Potem pa je prišlo «veliko razodetje», ki je za Lenko tako moralo prej ali slej priti. Takrat je bila že precej velika, hodila je že v šolo. Tisti žalostni dan, ki je bil sicer zelo lep, saj je bilo zgodaj spomladi in je sonce sijalo, je ostal kot nekakšen večen, žalosten mejnik v Lenkinem življenju. Takrat je bil v sosednji vasi velik semenj, in gospodar in gospodinja sta se že zgodaj zutraj odpeljala tja. Prej pa je Mrakovka še obljubila otrokom, da jim prinese s sejma lepih daril, če bodo pridni. Obljubo je res izpolnila. Ko sta se pozno popoldne z možem vrnila, je prinesla Janezu novo srajco in dva velika modra robca, Minci rdeč, belo pikčast predpasnik in še vsakemu veliko rdeče medeno srce, Lenki pa samo škrnicelj bonbonov. Ta krivica je Lenko prehudo zadela. Še huje kakor za predpasnikom je žalovala za rdečim, belo pisanim medenim srcem. Komaj je požirala solze, ko je lazila okrog Mrakovke, ki se je preoblačila, in moledovala: «Mati, še meni dajte lecta, lepo prosim, še meni dajte.» «Kaj sitnariš!» se je končno zadrlaa Mrakovka nad njo, «Lecta mi dajte, kakor Minci in Janezu!» j e bruhnilo iz Lenke, ki ni mogla več zadrževati solz. Tedaj je Mrakovka, ki je bila zlovoljna od dolge poti, vzrojila: «Ne boš tiho? Vesela bodi, da si dobila cukra, pritepenka! Saj ti nisi naša.»

«Vidiš, ti nisi naša. Naša mati niso tvoja mati!» je potegnila Minca z materjo. Lenki se je jok hipoma utrgal. Utihnila je in se zamislila. Kaj niso nekoč, ko se je vračala iz šole, kričali fantiči za njo: «Lenka pritepenka!?» Takrat je mislila, da ji pravi jo to kar tako. Da jo zmerjajo in se norčujejo iz nje, ker je bila oblečena v Minčino preveliko jopico. Pa tudi Minca in Janez sta jo včasih tako zmerjala, kadar so se sprli. Lenka pritepenka! Naša mati niso tvoja mati! Kdo pa je potem Lenkina mati?! Vsak otrok mora vendar imeti mater. Kje je Lenkina mati? Marjeta? Ne, ona je samo botra. Toda ona to najbrž ve. Botra ji bo povedala, ker jo ima rada. Vprašala bo botro Marjeto.

Položila je škrnicelj s cukrom na klop in se tiho izmuznila iz hiše ter stekla čez dvorišče. Botro je našla v hlevu, kjer je opravljala živino. «Botra!» jo je plaho poklicala s praga. Svoj klic pa je morala nekajkrat ponoviti, ker je bila Marjeta precej naglušna. «Kaj je, Lenčica?» se ji je končno nasmehnila Marjeta, ko jo je zagledala. Ob mehkem Marjetinem glasu je postalo Lenki spet hudo. Zaihtela je. Dekla je stopila bliže in ji potegnila roke z obraza.

«Kaj se je zgodilo?» jo je spraševala. «So te tepli? Kdo? Minca? Janez?»

Lenka pa je samo odkimala in še huje zaihtela. «Kaj pa je vendar, povej?« je postalo še Marjeti hudo. Prijela jo je za bradico in dvignila k sebi njen umazani, objokani obrazek. Tedaj je Lenka zajecljala: «Mati so rekli, da niso, da niso — moja mati. Da sem — pritepenka!» Vnovič je zaihtela.

«Kaj so rekli?» se je Marjeta sklonila k njej, ker se ji je zdelo, da ne sliši prav.

«Da sssem pri-te-pen-ka!» je jokaje ponovil otrok.

Marjeta je pomolčala, kakor da zbira misli, Lenka pa jo je pogledala skozi solze in zaprosila: «Povejte, botra, kje je moja mama, če mati res niso moja mati!» Marjeta je pogledala otroka z dolgim pogledom. S takšnim velikim zaupanjem in pričakovanjem je upiralo dekletce vanjo svoje objokane, žalostne oči. Tega zaupanja ne sme zapraviti. Otroku mora povedati resnico. Saj bi jo tako morala zvedeti prej ali slej.

«Vse ti bom povedala. Sem stopi, da naju ne bodo videli z dvorišča,» j e rekla in j o potegnila v kot. Lenka se je stisnila k njej. Njen pogled je visel na bo- trinih ustnah.

«Tvoja mati,» je nerodno začela Marjeta in jezik se ji je zatikal, «je tam gori na hribu ob cerkvi. Ko si prišla ti na svet, je umrla. Tule, prav v tem hlevu smo jo našli neko jutro mrtvo, mrzlo, in tebe je držala v naročju. Bila je lepa, mlada, toda nihče v vasi je ni poznal in nobenega pisanja nismo našli pri njej, da bi vedeli, od kod je prišla. Najbrž je prišla iz mesta. Župnik so jo zastonj pokopali, ti pa si ostala pri nas. Zdaj si naša. Gospodinja te imajo radi, kakor prava mati so ti. Če so te danes ozmerjali, si jih morala že pošteno ujeziti, veš, Lenka. Saj tudi Janeza in Minco kdaj ozmerjajo. No, zdaj ne joči, Lenka! Če boš v nedeljo popoldne hotela, pojdeva na mamin grob.

Le potolaži se!»

S svojo staro, od žuljev skoraj neobčutljivo dlanjo jo je nerodno pobožala po laseh. Lenka se ni ganila. Slonela je ob zidu, kakor da nekaj globoko premišlju- je. Iz oči so ji tekle solze. Čez nekaj časa pa se je zganila in tiho, kakor sama sebi, rekla: «Torej mati res niso moja mati.» Potem je s sklonjeno glavo odšla zadaj za hlev, kjer je v skritem kotičku imela star, na pol polomljen stolček in kamor se je zatekala, kadar je bila ozmerjana ali tepena. Tam se je v miru in sama razjokala.

Ni se oglasila, ko jo je gospodinja klicala k večerji in Minci, ki je prišla ponjo, se je skrila v listje. Šele Marjeti se je posrečilo da jo je našla in pregovorila, da je odšla z njo v hišo. Tam je gospodinja obe pošteno ozmerjala, Lenko, ker je trmasta, potuhnjena in zlobna, Marjeto pa zato, ker jo razvaja in ji daje potuho.

• * *

Odkar je Lenka zanesljivo vedela, da ni Mrakova, je bila nekako vsa prerojena. Postala je resna, tiha in zamišljena. Pri delu je pomagala s podvojeno vnemo. Z Janezom in Minco se ni več toliko družila Zadovoljna je bila z vsako jedjo in vsako obleko, ki ji jo je dala gospodinja. Nič več ni jokala in sitnarila, če sta Janez in Minca nekaj dobila, ona pa nič. S podvojeno ljubeznijo pa se je oklepala stare Marjete. Odslej jo je vedno klicala samo za botro. In starka je bila te njene nove navade zelo vesela. Neredko ji je iz svojih prihrankov kupila pri vaškem štacunarju kos pisanega blaga ter ji dala pri šivilji narediti oble- ko ali predpasnik, da bi s tem čim bolj zabrisala razliko, ki jo je delala gospodinja pri obleki svoje Mince in Lenke. Tako se je pogosto ugodilo, da je bila Lenka po Marjetini zaslugi celo lepše oblečena kakor gospodarjeva hči. Seveda se je potem gospodinja jezila in godrnjala na Marjeto, kako neumno zapravlja denar in dela iz Lenke razvajeno smrkljo. Stara dekla pa se je na vse takšne gospodinjine očitke samo ponižno smehljala in govorila vedno isto: «Čemu pa naj hranim? Saj mi na onem svetu ne bo treba kupovati ne oblek in ne jedi. In Lenka je tako pridna. Pri delu mi je res v veliko pomoč.»

Skoraj vsako nedeljsko popoldne sta z Marjeto odšli na grič za cerkvijo, kjer je bila pokopana Lenkina mati. Ko sta odmolili za pokoj njene duše in je Marjeta počasi spravila svoj stari molek z debelimi lesenimi jagodami v globoki žep svojega krila, je Lenka tiho obstala s sklenjenimi rokami in sklonjeno glavo in se zagledala v cvetno rušo pred seboj, ki je skrivala v svojem mrzlem naročju njeno mater in z njo za večno nerešeno skrivnost Lenkinega rodu. «Da, da, sirota uboga, kdo ve od kod je bila prišla», je poltiho govoričila Marjeta. «Naj je bilo njeno življenje kakršno že, velikega greha ni mogla imeti na duši, ker je bila v smrti tako lepa. Ne gledam rada mrtvih ljudi, ker imam potem ponoči hude sanje, njo pa sem šla gledat, ko so jo polagali v krsto, in rečem ti, Lenka, takšnega lepega mrliča še svoj živ dan nisem videla. Lase je imela dolge in svetle kakor ti in lesketali so se, kakor bi bili pozlačeni. In obraz, kakor da ni mrtva, ampak samo spi . . . Bila je kakor angel, rečem ti, Lenka ...»

Tako je po Marjetini zaslugi Lenka spoznala svojo mater, čeprav je nikoli ni videla. Strmela je v zeleno rušo in v mislih čisto določno videla mater pred seboj: mlado ženo z dolgimi, svetlimi, kakor pozlačenimi lasmi, lepo in nežno kakor angel.

Minevala so leta. Gospodar in gospodinja sta se postarala, mladi rod je rasel. Najprej je dorasel Janez. Dokončal je vaško šolo. Glas se mu je spremenil in postal nizek, moški. Pod nosom so mu začele poganjati brčice. Nič več se ni družil s sestro in Lenko. Zvečer je neredko ušel k fantom na vas. Potem se je Minca razvila iz dekliča v dekle in se začela ozirati za fanti, fantje pa za njo. Ta Minca bi ne bila napačna žena, Mrakovi so bili petični. K Mrakovim so začeli zahajati snubci. Toda Minca in še bolj stara Mrakovka sta bili izbirčni. Dekletu se nikamor ne mudi, čas ima, da izbira in izbere tistega, ki ji bo najbolj po volji. In Minca je izbirala. Dolgo. Minca je bila zelo izbirčna. Zavedala se je, da je gruntarska, in tudi sicer ni njena zunanjost kar tako. Medtem pa je tiho, neopazno doraščala in dorasla Lenka v senci gospodarjeve hčerke, kakor je nekoč doraščala pravljična Pepelka.

Lenka se je razvila v visoko, vitko skoraj meščanso lepo dekle, ki se je znalo preljubko smejati. Toda včasih se je zgodilo, da se ji je smeh nenadoma pretrgal. S sanjavim pogledom se je zazrla nekam predse in utihnila. In tisti dan se ni nikomur več posrečilo, da bi jo še pripravil do smeha.

Da je Lenka dorasla, je prvi spoznal Janez. Ko je neko jutro, lepo umita, nesla mimo njega golido mleka, ji je povedal: «Lenka, lepa si postala, veš.» Zardela je in ga zavrnila: «Ti pa si grd.»

Janez je bil prvi med kosci, če ga je gledala Lenka. Oral je kakor star, izkušen gospodar, ako je vedel, da bo sejala Lenka. Če je žela Lenka, je samo njej pomagal vezati snope. Skratka, Janez je imel Lenko zelo rad. Ko sta se nekoč zvečer slučajno srečala ob samotnem znamenju za vasjo, ji je to povedal. «Lenka, rad te imam, rajši kakor vse na svetu», je rekel odkrito. Lenka je molčala. Bila je tema, in ni ji mogel videti v obraz, le slišal je, da težko diha. Stopil je tesneje k njej, jo prijel za roko in ponovil: «Lenka, tako rad te imam, za ženo te bom vzel.»

Tedaj mu je hitro odtegnila roko in rekla: «Janez, da te ni sram, da govoriš takšne neumnosti. Kaj si pozabil, kdo sem? Pritepenka. Večkrat si me sam tako zmerjal.»

Potem pa se je obrnila in zbežala hitro in tiho kakor ptica.

Ko je potem vsa zasopla prihitela domov, ni šla takoj v hišo, tudi ne k Marjeti v njeno izbo. Tiho se je splazila v svoje staro ljubo zatišje za hlevom in sedla na stolček. Tam je tiho obsedela in se zazrla v zvezde. Bilo ji je hudo, kajti tudi ona j e imela Janeza rada.

Janez pa ni odnehal. In nekoč, ko so nakladali seno, jo je med delom potegnil k sebi in jo objel. Lenki je zaplalo v žilah, da se je za hip vsa omotena prepustila njegovim mladim, vročim rokam in ni niti malo slutila, da jo je videla mati.

Zvečer pa, ko je šel Janez na vas in Minca k šivilji, sta gospodar in gospodinja poklicala Lenko v izbo. Mrakovka se je razregljala, kakor že dolgo ne.

«Ti punčara pritepena! Bi ti dišalo, kaj, da bi se kot gospodinja košatila na našem gruntu?! Ampak ti bo spodletelo, to ti rečem, pa če se še tako nastavljaš in loviš Janeza. Premalo ga še poznaš našega fanta, če misliš, da bo šel na limanice takšnile, kakršna si ti. In čeprav bi se ti nazadnje posrečilo, da bi ga kako ujela in mu zmešala pamet, fantu neumnemu, sva še midva tu. Zadnja beseda je najina. In midva ne bova nikdar dovolila, da bi se na našem gruntu, na katerem sva pregarala vse življenje, košatila pritepenka, ki ji ne vemo pravega imena. Nikdar — kajne, Janez?» gospodinja je vsa v ihti pogledala moža z bliskajočimi se očmi.

Gospodar se je resno počehljal po temenu in dejal: «Mhm, seveda ne. To si kar enkrat za vselej izbij iz glave, Lenka, tako ti pravim.»

«Izbij si iz glave, to se lahko reče,» je gospodinja vsa rdeča in zasopla spet povzela besedo. «Kdo pa ve, če bo to tudi res storila, ta potuhnjenka potuhnjena? Oh, saj rečem, to ima človek potem za plačilo, če je predober. Samo jezo in nehvaležnost. Kakor najboljša mati sem skrbela zanjo. Odtrgovala sem si od ust, pritegovala sem lastni hčeri, da je bila ona sita in lepo oblečena, zdaj pa imam. Seveda, kdo pa tudi more pričakovati kaj drugega od otroka takšne pocestne potepinke. Kako se nastavlja, ta spogledljivka! Kako zavija oči in zvija život, kadar ve, da jo vidi naš Janez! Fej, saj ni, da bi človek govoril. Ampak zdaj je konec, enkrat za vselej je konec moje potrpežlji- vosti in dobrote. Dosti si že stara, da si lahko sama služiš svoj kruh. Vzemi svoje cunje in pojdi, od koder se je pritepla tvoja mati. V mesto pojdi, tam je pravi kraj za takšne spogledljivke. Tam lahko zavijaš oči, kakor hočeš, kajne , Janez?!»

«Seveda, prav praviš, Mica,» se je gospodar vnovič popraskal po pleši. «Kar v mesto pojdi, Lenka. Tam pravijo, da se da čisto lepo živeti, če ima človek na pravem koncu glavo. Tavžljeva tudi služi v mestu in pošilja lepe denarce domov.»

Ves čas, ko sta govorila gospodar in gospodinja, je Lenka stala tiho pri mizi. V obraz je bila bela, kakor da bi se bila malo prej napudrala, in ustnice je stiskala, kakor da bi zelo rada nekaj rekla, pa se z vso silo premaguje. Ko sta Mrakova slednjič utihnila, je rekla samo:

«Saj pojdem. V mesto pojdem služit. Že davno sem sama na to mislila. Hvala, gospodar in gospodinja, za vse skrbi in vse delo, ki sta ga imela z menoj.»

Hitro se je obrnila in odšla iz hiše. Napotila se je čez dvorišče proti Marjetini izbi, kjer je za rdeče zastrtim oknom slabotno utripala luč.

Mrakova sta se spogledala.

«Si jo videl, ošabnico?» se je prva zavedela Mrakovka. «Niti mati mi ne pravi več, kar gospodar in gospodinja je rekla! Ti seme pritepeno! O, v mestu se bo že unesla.»

«Mhm,» je zagodrnjal gospodar in pogledal ženo.

«Ampak Mica, kako pa misliš potem zastran dekle, če pojde Lenka v mesto? Marjeta je že stara.»

«Za to pa ti kar nič ne skrbi! Kadar bom videla, da je hiši treba nove dekle, jo bom najela. Za zdaj pa je tudi še Marjeta dosti čvrsta. Kaj misliš, da ji je ta načičkana nastava k a j prida pomagala?! Sicer se mi pa kar zdi, da je menda še tebi malo pamet nasukala ta prismoda, kaj? Prej kar nisi mogel nobene prave ziniti. Oh, saj rečem, to ste res pravi — možje!»

Mrakovka je prezirljivo premerila moža in se ponosno odzibala.

Že nekaj let je Lenka spala pri Marjeti. Kmalu potem, ko je zvedela, da ni Mrakova, se je preselila. Prej sta spali skupaj z Minco. Nekoč pa je Marjeta hudo zbolela za hripo in Lenka ji je morala streči. Tudi čez noč je ostala pri njej. Na tla ob starkini postelji si je vrgla staro slamnjačo in tam spala, da bi bila lahko bolni botri takoj v pomoč, če bi jo potrebovala. Tako je ostalo tudi potem, ko je Marjeta ozdravela. Obe sta se na to navadili, in tudi Mrakovim je bilo to kar všeč. Gospodinji se je zdelo čisto pravilno, saj je po njenem mnenju Lenka tako od nekdaj bolj spadala v deklino izbo, kakor pa v hišo. In Minca, ki je takrat že skoraj odrasla, je bila presrečna, da je končno vendarle imela svojo posteljo in izbico, kjer je gospodarila po mili volji.

Na starem predalčniku je pred kipcem lurške Marije gorela večna luč. Marjeta je monotono žebrala svoj vsakdanji rožni venec. Za hip je premolknila in se ozrla, ko je Lenka tiho vstopila, potem pa je molila dalje, Lenka pa polglasno z njo, kakor vsak večer. Toda nocoj ni mogla biti zbrana pri molitvi. Glas ji je čudno podrhteval, zdaj pa zdaj je kar nehote premolknila in globoko vzdihnila, da jo je Marjeta nekajkrat vsa začudena pogledala. Ko sta odmolili, je takoj vprašala:

«Kaj pa je s teboj nocoj? Tako čudna se mi zdiš!»

«Oh, botra,» se je žalostno nasmehnila Lenka in oči so se ji čudno zableščale, kakor da bi hotela zajokati, «saj ni nič, samo zdi se vam.»

«Seveda zdi, kaj misliš, da te šele od včeraj poznam ?» je bila Marjeta nekoliko užaljena, da Lenka pred njo nekaj skriva.

«Oh, botra, saj ni vredno, da bi človek govoril o rečeh, ki tako morajo priti prej ali slej,» je zamahnila z roko in začela hitro pripravljati starki posteljo. Njen glas je zvenel tako tuje in nervozno, da je stara dekla zaslutila, da se je moralo zgoditi z njeno Lenko nekaj zelo hudega. Tesno je stopila k njej in zaskrbljeno vprašala:

«Kako si rekla? O čem da ni vredno govoriti? Sta pa že spet imeli kaj z materjo, ne? Povej, Lenka, kaj je bilo!»

Tedaj se je Lenka sunkoma okrenila in skoraj zavpila: «Služit pojdem. V mesto bom šla služit!» Marjeta je nekaj trenutkov stala brez besede s široko odprtimi usti, kakor da lovi sapo. Nazadnje pa je hripavo izdavila iz sebe: «Paa, Lenka, kdo je to rekel, mati?!»

Lenka je samo rahlo prikimala in hitro pristavila: «Tudi sama sem tako sklenila že zdavnaj. Saj drugače biti ne more. Dosti dolgo so me redili. V mesto pojdem, od koder je prišla moja mati.»

Starka je sklenila roke. Bila je zmedena.

«Ampak dekle, saj to vendar ne gre. Saj vidiš, da te pri hiši krvavo potrebujemo. Jaz sem že stara ingospodinja sami vendar ne zmorejo vsega. Minca pa se bo tako skoraj omožila in pojde od hiše. Če pojdeš še ti, bodo morali najeti novo deklo.»

«To meni nič mar, naj pa najamejo novo deklo. Lahko tudi dve. Jaz ne morem dlje ostati. Mati bi mi tega nikoli ne dovolili. Rajši grem sama. Mati so se prej strašno jezili name. Joj, da ste jih vi slišali, botra, kako so kričali, da zapeljujem — Janeza.»

Lenka ni mogla več zadržati solz. Curkoma so se ji ulile po licih.

Zdaj šele je starka vse popolnoma razumela.

«Zaradi Janeza,» je glasno pomislila, «hm, to je pa šment. Mati so v fantiča noro zaverovani.»

Lenka pa je hlipala: «Ni res, da bi ga zapeljevala. Sama sveta Devica mi je priča, da to ni res. Sama sem mu rekla, naj me pusti pri miru.»

Jokala je vedno huje.

«Sirota uboga!» je zašepetala Marjeta in jo pogladila po svetlih, skuštranih laseh. Tako tesno ji je bilo pri srcu, kakor že davno davno ne. Težko se je premagovala, da ni zajokala še sama.

Čez mesec dni se je Lenka odpeljala v mesto.

Tretje poglavje.

Ko je Lenka izstopila na postaji v mestu, ji je bilo, kakor da se je za vedno zbudila iz lepih sanj. Še so jo pekle oči od solza, ki jih je pretočila ob bridkem slovesu od ljube stare botre, od Mince, ki ji je bila kakor sestra, od matere gospodinje in gospodarja, ki jima je dolgovala hvaležnost za njuno dobroto, in od vse Mrakove domačije, ki ji je bila vendarle dom. Zdaj je bilo vse to daleč za njo. Odmeknilo se je od nje in za večno utonilo v preteklost. Kdaj bo spet videla materin grob tam na zelenem griču za cerkvijo? In botrin dobrodušno nasmehljani obraz? Morda nikoli več. V mestu bo morala služiti in ne bo toliko prosta, da bi šla na takšno dolgo pot. In saj bi tudi sama ne hotela tako kmalu tja nazaj. Zaradi Janeza. Kako je bil hud, ko je zvedel, da pojde v mesto. «Ne maraš me,» ji je grenko očital. «Manj ti je zame, kakor za sosedovega psa,» jo je zbadal in tožil: «Jaz, norec, sem te pa imel tako rad.» Lenka je molčala. Ne tako in ne tako ni rekla. Hrbet mu je obrnila in šla. Ponoči, ko je nihče ni mogel videti in ne slišati, pa je jokala. Te rane mora zaceliti čas. Potem bo morda spet šla tja, če bo utegnila, zavoljo materinega groba in stare botre.

Bilo je sredi popoldneva in sonce je sijalo. Okna hiš so se bleščala. Nešteta okna neštetih hiš. Ulice so se razpletale vsekrižem kakor drug v drugega zavozlani trakovi. Bile so široke, in po njih so z blazno naglico drveli avtomobili.

Lenka je plaho stala na pločniku pred postajo in ni vedela, kaj bi. Ali naj bi šla v mesto in začela iskati službo? Nocoj je za to prepozno. Najprej se mora malo razgledati, da vsaj nekoliko spozna mesto. Potem si bo morala preskrbeti za nocoj prenočišče, jutri, navsezgodaj, pa bo šla na lov za službo.

Čez cesto si ni upala. Šla je dalje po pločniku in se nerodno zadevala v ljudi. Ko je prišla končno do križišča, je obstala, potem pa je počasi krenila nazaj po poti, od koder je prišla. Vse ji je bilo tako tuje. Vsi ti nešteti ljudje, ki so hodili mimo nje in jo merili na pol zaničljivo, na pol posmehljivo. Vse bridkeje je občutila svojo osamljenost. Čuden občutek, podoben strahu, jo je obšel. V kolenih je začutila utrujenost. Tako si je zaželela, da bi ji prišel nasproti nekdo, ki bi jo vsaj malo poznal. Toda vsi ljudje so bili tuji, strašno tuji.

Počasi je pristopicala nazaj do kolodvora. Tam je vprašala žensko, ki je pri vhodu prodajala časnike, kje je v bližini krčma s prenočišči. Ženska jo je pogledala in z debelim prstom pokazala nizko hišo onstran ceste.

Lenka se je zahvalila in stopila na rob pločnika. Toda čez cesto si dolgo ni upala. Toliko avtomobilov je neprestano drvelo sem in tja. Končno je zbrala ves pogum in stekla ter komaj ušla avtomobilu in razjarjenemu vozaču, ki je v zadnjem trenutku z vso močjo zavrl, da je ni povozil.

Vsa zasopla in prestrašena je potem stopila v krčmo, se ozrla po mračni, zatohli sobi, kjer je ob politi mizi kvartalo nekaj moških, nato pa je vstopila v sosednjo sobo, ki je bila nekoliko svetlejša in so bile mize pogrnjene s snažnimi rožastimi prti.

Odložila je kovčeg, sedla in se oddahnila. Odprla je torbico in preštela denar. Ni bilo sicer veliko, a vendar zadosti. Nekaj ji je dala gospodinja, nekaj je skrivaj primaknil gospodar, drugo pa ji je dobra botra odštela od svojih prihrankov. Ljuba, dobra Marjeta. Ob misli nanjo so se ji zasolzile oči.

Prišla je natakarica, mlado, zgovorno, kmetsko dekle. Lenka je naročila čaj in vprašala za prenočišče. Natakarica se je nasmehnila. Seveda, lahko bo prenočila. Deset lepih sobic imajo.

Lenki je odleglo. Občutek osamljenosti je nekoliko splahnel. Natakarica je bila prijazna in domača. Stala je ob mizi in se smehljala. Tudi Lenka se je nasmehnila.

«Ste se pripeljali od daleč?» jo je vprašalo dekle.

Prikimala je in povedala ime vasi.

«O, to je pa precej daleč. V mesto ste prišli v službo, kajne?»

Lenka je pritrdila in se ji razodela, da je prvič v mestu in čisto nič ne ve, kam naj bi šla, da bi čim prej dobila službo. Natakrica jo je o vsem natanko poučila, ker je tudi ona pred letom prav tako, kakor zdaj Lenka, iskala službe.

V sosednji ulici je pisarna, ji je povedala «Posredovalnica» je napisano nad njo. Tam preskrbujejo dekletom službe. Treba je plačati pristojbino, povedati svoje ime in naslov in kaj zna in kakšno službo želi in potem sesti in čakati. Tja prihajajo potem ljudje, ki iščejo dekleta za najrazličnejše službe: sobarice, postrežnice, kuharice, perice, varovalke otrok itd. Morda bo čakala samo nekaj ur, nekaj dni, lahko pa tudi eden do dva tedna. Toda službo bo končno vendarle dobila, na to naj se zanese.

Lenka je poslušala natakaričino pripovedovanje in njen položaj se ji nič več ni zdel tako obupno žalosten kakor malo prej. Šla bo v pisarno, plačala pristojbino, povedala svoj naslov in kakšno službo želi, potem pa bo počakala, nekaj ur, nekaj dni ali eden do dva tedna, naposled pa bo dobila službo. To je mnogo bolj preprosto, kakor pa če bi hodila po mestu, po hišah, ki jih ne pozna, in kar na slepo srečo spraševala tuje, neprijazne ljudi, ali morda potrebujejo služkinjo.

Pa je bilo marsikaj vendarle bolj zapleteno, kakor je pričakovala, zanašajoč se na lahkotno natakaričino pripovedovanje. Najprej si je morala preskrbeti poselsko knjižico, kjer je bilo natanko zapisano, kakšno postavo, kakšen obraz, kakšne lase, oči, nos in usta ima, potem je morala plačati posredovalki precejšnjo pristojbino, da se je končno smela pridružiti dolgi vrsti na službo čakajočih deklet, ki so sedele na klopeh ob zidu.

Ko je bilo naposled vse to za njo in je sedela med dekleti, se je plaho stiskala v kot in s povešenimi očmi strmela v konice svojih čevljev, ker je čutila na sebi neprijazne obraze deklet, ki so videle v vsaki na novo prišli tovarišici konkurentko.

Zunaj pa je sijalo sonce, ki se je v širokem pramenu zlivalo skozi visoko okno po tleh in pultu, za katerem je sedela debela starikava posredovalka. Dekleta so sedela tiho. Zdaj pa zdaj je katera drobno zakašljala, zavzdihnila in vrgla sosedi pol tiho besedo. Naposled pa je bilo nekaterim molka preveč in so se začele mrmraje pogovarjati. Govorile so največ o svojih prejšnjih službah in gospodinjah. Rdečelaso dekle v sinji ohlapni bluzi j e šepetaje pripovedovala sosedi, da bo to njena prva služba. Od doma so jo spodili zaradi fanta, ki očetu ni bil všeč. Toda služila bo samo, dokler fant ne dobi službe, potem se pa poročita.

Lenka je sedela tiho, nekoliko odmaknjena od drugih, in trudno mislila na Marjeto, na Janeza, Minco in hudo Mrakovko. Mimogrede je ujela to in ono besedo iz pogovora drugih deklet in v mislih primerjala njihove hude, jeznorite gospodinje, o katerih so se tako bridko pritoževale, z Mrakovko in čedalje bolj je spoznavala, da njeno življenje v mestu, ki si ga je včasih tako lepo mislila, ne bo dosti lepše in zadovoljnejše, kakor je bilo pri Mrakovih.

Kdaj pa kdaj so se odprla vrata, in v posredovalnico je stopila mlada ali bolj postarna gospa, premerila čakajoča dekleta in se obrnila k posredovalki. Potem se je začelo mešetarjenje za službo, ki je bilo v marsičem podobno mešetarjenju na živinskem sejmu, vsaj Lenki se je tako zdelo. Dekleta so sedela vzravnano, zadrževala so dih in se kakor na povelje nasmihala gospe. Gospa je izbirala sitno in natanko, kakor so navajene izbirati dobre gospodinje. Ko je slednjič eno izmed deklet izbrala, se je šele začelo pravo mešetarjenje. Morala je odgovarjati svoji bodoči gospodinji, kakor pri misijonski spovedi strogemu spovedniku: da je poštena, da nima fanta in tudi nezakonskega otroka ne, da ima rada otroke, da zna lepo negovati pse, da pri kuhi nikoli ne prismodi jedi, da pri pranju varčuje z milom itd. Ko je bilo tudi to pri kraju, je smelo srečno dekle, če je bila gospodinja z njenimi odgovori zadovoljna, oditi v novo službo. Pri odhodu se je nekako ponosno nasmehnila tvarišicam, in te so ji žalostno vrnile medel, komaj zaznaven nasmeh.

Največkrat so pa odšle gospe same, ker niso našle nič «primernega». Kadar so se za takšno gospo zaprla vrata, so se dekleta spogledala in, če že ni katera glasno izustila, so si vse mislile isto: ta gospa je pa sitna!

Prihajala so tudi nova dekleta in prijazno so se klanjale posredovalki, ki je kakor kraljica stolovala za svojim pultom. Dajale so ji svoje poselske knjižice, plačevale pristojbino in potem sedle na klop ob steni. Tako so enolično minevale ure; sonce se je umaknilo sencam, ki so se, sive in mrakotne, najprej vgnezdile v kotih pod stropom in se od tam počasi, neopazno vlekle po stenah proti tlom.

Minil je prvi dan, drugi, tretji. Dekleta so odhajala in prihajala. Gospe so prihajale in odhajale. Debela posredovalka je stolovala za svojim pultom, spravljala denar in pregledovala poselske knjižice. Proti podnevu se je v sobo prismejalo sonce in za nekaj ur pozlatilo stene in tla mrzle sobe, dokler ga niso spet pregnale sence.

Lenka je čakala. Bila je preveč plaha, da bi se rinila v ospredje in se vsiljevala gospodinjam, kakor so delale druge. Ona ni še nikoli po posredovalnicah iskala službe, zato tega ni bila navajena. Mislila je, da bo že kdaj prišla na vrsto tudi ona, in je čakala. Čakala je peti, šesti, sedmi in osmi dan.

Devetega dne je stopil v posredovalnico mlad, črnolas gospod. Posredovalka ga je že poznala. Veselo nasmejana, ga je prijazno pozdravila:

«Klanjam se, gospod inženir. Kaj pa je vas spet k nam zaneslo?»

Gospod je pogledal po dekletih.

«Dekleta potrebujem k svoji bolni ženi. Močna mora biti, snažna in ne preveč nerodna.»

Gospod se je obrnil in se spet ozrl po dekletih. Posredovalka je vstala, se razgledala in nosljaje zategnila:

«Noo, katera pojde h gospodu inženirju?»

Lenka je videla, da so se nekatere skrivaj sunile s komolci. Molčale so. Rdečelaso dekle je hotelo vstati, toda soseda jo je na skrivnem pridržala za krilo in zašepetala: «Nikar! Tam nobena dolgo ne ostane. Njegova žena je strašno sitna.»

«Noo, katera pojde h gospodu inženirju?» je še enkrat z visokim glasom vprašala posredovalka. Inženir pa je pristavil:

«Plačam dobro, pet sto dinarjev na mesec in prosto hrano in stanovanje.»

Dekleta so sedela negibno in bolščala v tla. Ena je kakor v zadregi pripomnila: «Jaz ne morem, obljubila sem že na pol neki drugi gospe. Danes popoldne pride.»

Tedaj je vstala Lenka, si z levico popravila lase in rekla:

«Pa pojdem jaz, če je gospodu všeč.» Njegov pogled je prebegnil njeno vitko, toda močno postavo. Mehko je vprašal: «Toda bolnico je treba vzdigovati. Ali boste mogli?»

Lenka se je nasmehnila: «Menda bom, saj sem močna. Doma sem dostikrat vzdigovala težke reči, ki jih je še gospodar komaj.»

«Dobro,» je rekel gospod in se nasmehnil: «Popoldne se zglasite pri nas.»

Dal je posredovalki naslov in se poslovil.

«Vidite, pa imate službo.» Posredovalkin obraz se je od zadovoljstva svetil kakor maslen kolač. «In dobro službo. Pet sto dinarjev na mesec, hm, to je denar dandanes. Lepo vsotico si boste lahko prihranili.»

Lenka se je smehljala. Nič ni videla pomilovalnih pogledov deklet. Ko ji je posredovalka obrazložila, kje je Vrtna ulica z inženirjevo vilo, je z naslovom in poselsko knjižico v roki, vsa srečna stopila na ulico.

Saj je imela službo.

• * *

Ograja je bila visoka, železna. Skozi njo se je videl veliki, lepo gojeni vrt. Sredi vrta je bila bela, majhna, gradiču podobna vila s širokimi okni in okrasnimi stebriči pred vhodom.

Vrtna vrata so bila zaprta. Na njih je bila emajlirana tablica z napisom: Inž. Pavlič. Poleg je bil zvonec.

Lenka je pozvonila in se pričakujoče zagledala na vrt. Srce ji je burno utripalo.

Ni čakala dolgo. Od vile se je primajala debelušna ženska srednjih let v belem predpasniku. To bo najbrž kuharica, je pomislila Lenka.

Nekje na vrtu je lajal pes. Ženska se je počasi prizibala k vratom in vprašala skozi ograjo: «Kaj bi pa radi?»

Lenka se je predstavila in povedala, da je prišla služit. Gospod jo je najel.

Ženska je molče odklenila in jo spustila na vrt ter jo odvedla v vilo. Pred vrati se je pognal proti Lenki mlad volčjak, toda kuharica mu je zapretila s prstom, in pes se je potuhnjeno odplazil.

Kuharica je odvedla Lenko v kuhinjo, ki je bila velika in svetla.

«Zdaj gospa spijo,» ji je kratko pojasnila. «ob štirih se boste lahko predstavili.»

Lenka je slekla jopico in sedla. Kuharica se je vrnila k svojemu delu. Počasi, skrbno je splakovala krožnike in se včasih od strani radovedno ozrla na Lenko. Lenka je vstala in se vljudno ponudila: «Ali naj vam pomagam?»

«Prosim, če vas veseli.» Kuharičin obraz je prijazno zasijal. Lenka je čutila, da si je s tem že nekoliko pridobila njeno naklonjenost. Pazljivo je brisala krožnike in jih varno, s skoraj pretirano skrbnostjo zlagala na kup, ker je vedela, da jo kuharica opazuje.

«Prva služba, kajne?» jo je čez nekaj časa prijazno vprašala kuharica.

Lenka je prikimala.

«Pri nas vam ne bo slabo, če boste pridni,» se je kuharici čedalje bolj razvezoval jezik. «Gospa je včasih nekoliko živčna, toda če boste znali potrpeti, bo že šlo. Sicer je pa zlata duša ta naša uboga gospa. Saj ji človek ne more zameriti, če ji včasih malo popustijo živci in se razjezi, ko mora toliko trpeti s svojo boleznijo.»

«Je že dolgo bolna ?» je vprašala Lenka radovedno.

«Deset let bo kmalu. Hroma je. Ohromela je pri neki avtomobilski nesreči. Dolgo je visela med življenjem in smrtjo, naposled se je zdravnikom le posrečilo, da so jo ohranili pri življenju — hromo.»

«Sirota!» Lenki so se zasolzile oči od sočutja.

«Tudi gospod je nesrečen. Saj razumete, mlad, lep, bogat mož, pa se nikjer ne more pokazati s svojo ženo. Rad jo ima in dober je z njo, čeprav je sirota hroma in tudi dosti starejša od njega. Veste, ona je vzdrževala gospoda, ko je še študiral. Bila je bogata. Ko je gospod doštudiral, sta se vzela, čeprav je bila gospa takrat že hroma. Gospod je poštenjak, in to ga ni oviralo, da bi ne izpolnil obljube.» Kuharica je premolknila in zakašljala ter se z dolgim pogledom zazrla v Lenko. Zagovorila se je. Preveč je povedala o družinskih razmerah svojega gospodarja temu tujemu dekletu, o katerem še niti ne ve prav, ali bo gospe všeč ali ne.

«Hm,» je rekla, «sicer se pa razume, kajne, da tega ne boste trobili okrog.» Potem pa je brž zasukala pogovor in začela Lenko spraševati, od kod je prišla, ali ima starše in zakaj se je namenila v mesto služit.

Lenka ji je zaupljivo odgovarjala. Kuharici je bilo to všeč in ji je končno začela pripovedovati o sebi. Ime ji je Ana, gospa pa jo kliče za Ani. Pri hiši služi, odkar se je gospa poročila. Pred leti je imela fanta, ki ga je zelo ljubila. Toda nekoč se je fant pri vojakih na orožnih vajah prehladil, in hitra pljučnica ga je pobrala. Zdaj gleda za njo neki vdovec, toda ni se še prav odločila, ali naj bi ga vzela ali ne. Tukaj ji je prav dobro. Gospa je navajena na njo, in ona je navajena na gospo. V kuhinji gospodari po svoji volji. In slednjič se tudi zastran plače ne more nič pritožiti.» Tako je polagoma Lenka spoznala vse velike in majhne bridkosti in skrbi kuharice Ani, in kuharica Ani je spoznala njene. O b štirih pa je Ani odvedla Lenko v salon, da spozna še nesrečno gospo Almo, svojo novo gospodinjo.

• * *

Kakor šolarka, ki se boji kazni, je Lenka plaho stopila v salon. Toda gospe Alme ni bilo tam. Široka steklena vrata na teraso so bila odprta. Tam je sedela gospa v udobnem gibljivem naslanjaču in brala. Lenka je s tihimi koraki odšla tja in obstala pri vratih. Počakala je, da se j e gospa ozrla. Potem se je nerodno priklonila in se predstavila.

Gospa, drobna, bleda, temnolasa, oblečena v ohlapno vinsko-rdečo obleko, se je nasmehnila in premerila dekle z dolgim, presunljivim pogledom.

«Je to vaša prva služba ?» jo je vprašala.

Lenka j e pritrdila.

«No, prav. Morda se bova prav dobro razumeli, ako boste pridni in me ubogali. In preveč nerodni ne boste smeli biti. Veste, nerodnih deklet ne morem trpeti. Tudi preobleči se boste morali. V tej vaši obleki ste kar strašni. Pri nas boste doma nosili svetlomoder predpasnik in čepico. Svetlomodro barvo imam rada, in vašim svetlim lasem se bo lepo podala. Zdaj pojdite k Ani in ji recite, naj vam na moj račun preskrbi blago in šiviljo.»

Z lahnim zgibom roke jo je odslovila.

Lenka je odšla v kuhinjo in povedala kuharici gospejino naročilo.

Ani se je dobrodušno zasmejala in iztegnila obe roki:

«Čestitam,» je rekla; «kadar gospa naroči obleko, pomeni to, da je zadovoljna in da ste sprejeti. In zdaj, ko je to že za vami, vam lahko povem, da naša gospa ni kar tako hitro zadovoljna. Bala sem se, da boste morali iti, kakor jih je že šlo veliko pred vami, ki so se prišle predstavit gospe. In rečem vam, za vas bi mi bilo res hudo, sama ne vem prav zakaj, toda nekako všeč ste mi.»

«Saj ste tudi vi meni,» je odkrito priznala Lenka. «Tako malo ljudi sem srečala v življenju, ki bi bili dobri z menoj, vi pa ste bili takoj, ko me še niste niti prav poznali, z menoj tako dobri in prijazni.»

«No, no,» je bilo kuharici nerodno, «saj to je moja navada. Pa tudi nisem imela vzroka, da bi nad vami nergala in godrnjala. Zdaj pa lepo sedite k mizi. Skuhala vam bom čaja. Potem se bova pa pomenili zaradi tistega blaga in šivilje.»

Lenka se je nasmehnila. Kar zadovoljna je bila s svojo novo okolico in ljudmi, ki jih je spoznala. Začela je upati, da bo njeno življenje v mestu postalo morda vendarle lepo in srečno, takšno, o kakršnem je pred leti sanjarila . . .

Četrto poglavje.

Dnevi so se krajšali in postajali vedno bolj sivi, mrzli in žalostni. Bližala se je zima. Lenka ni zdaj več vozila svoje gospodinje na vrt ali v mestni park na sprehod. Preveč je bilo mrzlo. Gospa Alma je ostajala v sobah, kjer je vezla, brala, sanjarila ali pa tarnala in godrnjala. Lenka se je izpremenila v nekakšno bolniško strežnico. Vdano je stregla bolni gospe, tiho sprejemala njeno grajo in godrnjanje. Od jutra do pozne noči je morala biti skoraj neprestano pri njej. Oblačila jo je in slačila, kakor otroka jo je morala vsak večer nesti na svojih močnih rokah v posteljo. Česala ji je lepe, temne, tu in tam komaj za spoznanje že osivele lase. Podnevi jo je vozila na premakljivem stolu iz kota v kot po njenih sobah, brala ji je iz knjig s svojim mehkim, lepo zvenečim glasom, počasi, razločno in ne preglasno, tako kakor je zahtevala gospa. Prosta je bila samo ob nedeljah popoldne in kadar je na željo gospe šla v izobraževalni tečaj.

Njena sobica je bila zraven gospejine. Vanjo je bil napeljan zvonec, da jo je lahko gospodinja vsak trenutek poklicala, če jo je potrebovala. Neredko je zapel zvonec sredi noči in jo vrgel iz najslajših sanj. Tedaj je vedela, da je gospa imela najbrž hude sanje ali ji je nenadoma postalo slabo. Morala ji je pripraviti pomirjevalno pijačo ali ji dati uspavalni prašek. Potem je morala sedeti pri njej in jo držati za roko, da se je gospa polagoma spet umirila in zaspala. Večkrat se je to ponavljalo več noči zaporedoma, tako da je bila Lenka potem podnevi vsa zbita in je komaj stala na nogah.

Ko je neko jutro po takšni neprespani noči servirala gospodarju zajtrk, se je nenadoma opotekla in malone padla. Gospodar jo je sočutno opazoval.

«Trudni ste, kajne, revica?» jo je mehko vprašal.

Lenka je zardela, povesila oči in odvrnila ponižno: «Oh ne, samo nerodna sem, oprostite!»

Opoldne je govoril o tem z ženo, ko Lenke slučajno ni bilo v sobi. Ko je pozneje hotela vstopiti, je v pogovoru ujela svoje ime in je tiho obstala pred vrati. «Ne, dragica, to ne gre,» je slišala Pavličev glas. «Ti boš revico ugonobila. Tako noč za nočjo jo buditi iz spanja za prazen nič!»

«Kaj?» je z visokim glasom zavrisnila gospa Alma. «Za prazen nič? Ti praviš tako, ti, ko vendar veš, kako je z menoj. Da te ni sram! In pa sploh, zakaj smo pa potem dekleta najeli? Morda zato, da bo postopala po sobah? In ko je meni ponoči tako hudo, praviš ti, da je to prazen nič. Oooo, saj me ne ljubiš, že davno vem, da me ne ljubiš več. Bolj skrbiš za tuje kmečko dekle kakor zame, oooo!»

Pretresljivo je zajokala.

«Toda Alma, dragica, dušica, ne razburjaj se vendar,» jo je miril Pavlic, «Nič hudega nisem hotel, mislil sem samo, da bi kdaj ponoči namesto Lenke rajši poklicala mene. Dušica, potolaži se vendar!» «Pusti me, pusti, nehvaležnež! Včasih sem ti bila dobra takrat, ko sem bila mlada in lepa in bogata, seveda, bogata, zdaj me pa ne ljubiš več gospod inženir.»

«Alma, molči!» je razburjeno zaklical Pavlič. Alma pa je jokala in kričala vedno huje: «Ne ljubiš me, samo denar, moj denar, si hotel imeti!»

Lenka se je tiho splazila v svojo sobico.

Kmalu je zapel zvonec. Lenka je odšla v salon. Gospa je še vedno pretresljivo jokala. Pavlič je Lenki stopil nasproti. Bil je rdeč od razburjenja.

«Gospe je slabo. Pomirite jo, prosim. Jaz moram oditi. Važen opravek imam.»

Sklonil se je k ženi in ji hladno poljubil roko, potem pa je hitro odšel.

Vse popoldne in ves večer se je potem Lenka trudila, da je pomirila svojo gospo. Gospa ji ni hotela ničesar povedati. Niti slutila ni, da Lenka ve za vzrok prepira. Ihtela je in v onemogli jezi grizla in cefrala robce, s katerimi si je otirala solze. Lenka ji je dajala mrzle obladke na čelo in pripravila ji je pomirjevalno pijačo. Razpletla ji je lase in jo odnesla v posteljo. Potem je sedla k njej in jo prijela za roko.

Tako je dolge ure tiho, skoraj negibno sedela v pol temni spalnici in čakala, da bolnica zaspi. Veke so se ji od trudnosti kar lepile in z vso silo se je morala premagovati, da ni zadremala. Gospa je imela zaprte oči, toda ni še spala. Če se je Lenka zgenila in hotela vstati, je oči hipoma odprla in roka, za katero jo je držala Lenka, ji je nervozno vztrepetala. Lenka je morala spet tiho sesti in čakati.

Polnoč se je že bližala, ko je v spalnico tiho vstopil Pavlič. Po prstih se je približal postelji in pošepetal Lenki:

«Lenka, utrujeni ste, pojdite k počitku, jaz bom bedel tukaj namesto vas.»

Dekletove oči so zasijale v topli hvaležnosti. Vstala je in hotela oditi. Tedaj pa je gospa široko odprla oči in se razburjeno vzpela v postelji: «Nikamor ne boste šli, Lenka. Tu pri meni morate ostati. Ti pa pojdi, slišiš, takoj pojdi! Jaz hočem mir. Mir!»

«Toda, Alma, prosim te vendar, ne razburjaj se!» Pavlič je bil rdeč od zadrege in sramu pred Lenko.

«Pojdi! Pojdi!» je hlipala Alma.

«No, saj grem!» je končno rekel trdlo in stopil k vratom, ne da bi še pogledal ženo.

Ko je potem Lenka šla skozi predsobo v kuhinjo, da pripravi mrzle obkladke, ji je nenadoma, kakor da jo je čakal, stopil nasproti in ji rekel mehko:

«Lenka, oprostiti nam morate, ker smo takšni z vami. Verjemite mi, da mi je hudo. Rad bi vam pomagal, pa saj vidite, da ne morem.»

V zadregi se je nasmehnila.

«Ah, saj ni nič. Navajena sem,» je tiho zašepetala. Njegovo sočutje ji je dobro delo.

Potem je do jutranjih ur tiho in v dano bedlela pri gospodinji.

• * *

Ne, Lenkina služba res ni bila lahka, in že davno je Lenka z bridkostjo spoznala, da so se njene sanje o lepem, srečnem življenju v mestu sesule v nič. In vendar je hotela potrpeti, ker se je v vse to nekako vživela in ker se je bala spet tistega posedanja po posredovalnicah. Svojo gospodinjo je z iskrenim sočutjem pomilovala, čeprav je vedela, da s tarnanjem in bolečinami dostikrat pretirava. In Ani ji je postala resnična prijateljica. Končno pa je bil tu še gospodar, ki ga je pomilovala in občudovala zaradi njegove tihe zagrenjenosti, ki jo je tako skrbno prikrival in zaklepal vase, čeprav se mu ni posrečilo, da bi jo popolnoma skril.

Včasih se je njegov pogled nenadoma ustavil na njej in Lenki je postalo pri srcu tako čudno. Kakor da jo je obšla nekakšna slabost. Vsa je bila zmedena in zardela.

Nekaj dni po prazniku sv. Treh kraljev je prejela pismo od Mince. Pisala ji je, da se v predpustu omoži in da je pred božičnimi prazniki umrla dekla Marjeta.

Lenko je Marjetina smrt zelo potrla. Zdaj jo bosta čakala tam gori pri cerkvi na griču dva grobova. Tisti dan se je morala z vso silo premagovati, da je bila zbrana in mirna pred gospodinjo. Ponoči, ko je bila sama v svoji sobici, pa se je razjokala iz vsega srca.

Službena dolžnost je tako trdo oklepala Lenkino življenje, da je pri tem skoraj popolnoma pozabila nase. Postala je stroj, odvisen od dobre in slabe volje gospe Alme. Šele ob nedeljah popoldne, ko je bila za nekaj uric prosta, je spet našla samo sebe, tisto Lenko, ki je preprosta, nerazvajena in boječa prišla v mesto iskat kruha in lepšega življenja.

Toda ti nedeljski poldnevi niso bili nič kaj prijetni. Čeprav jih je vselej težko pričakovala, ji niso prinesli navadno nič posebno lepega. Včasih je šla z Ani v kino. Takšni popoldnevi so bili lepi. Največkrat je pa bila Ani domenjena s svojim vdovcem in je prepustila Lenko samo sebi. Teh popoldnevov se je Lenka bala. Saj se ni imela kam dati. Če je bilo lepo vreme, je posedala po klopeh v parku ali pa je šla na sprehod v predmestje, kar tako brez cilja. Ob slabem vremenu pa je sedela v cerkvi. V kino si sama ni upala. Sramovala se je. Ob takšnih dnevih je hudo čutila svojo osamelost. Druga dekleta so imela fante, ona pa ni imela nikogar. S fantom so šle lahko kamorkoli: v kino ali pa v predmestne krčme plesat. Večkrat je pomislila, kako bi bilo, ko bi tudi ona imela svojega fanta. Kamorkoli bi šla lahko z njim. In zvečer bi jo potem spremil prav do hiše, kakor spremi včasih Ani njen vdovec. Da, ko bi Lenka imela svojega fanta.

Lepa je bila misel. Lepa in prijetna tako, da se je Lenka sama pri sebi nasmehnila. Ko bi imela fanta. Zamižala je in ga v mislih zagledala: visokega, temnolasega. Nekoliko bi bil lahko podoben Janezu, toda večji bi moral biti in temnih las, kakršni so Pavličevi.

V nočeh, kadar ni mogla zaspati, so njene misli reševale veliko vprašanje: ljubezen. Sama še ni dosti vedela o ljubezni. Vedela je le to, kar je brala ali pa slišala od drugih. Ani na primer pravi, da je ljubezen lahko zelo lepa, če se imata dva resnično rada. Lenka ji je to popolnoma verjela. Le to ji ni hotelo v glavo, kako more imeti Ani res tako resnično rada tistega svojega starikavega, ščetinastega vdovca. Ljubezen je slepa, pravi pregovor. Morda pa Ani res ne vidi tistih njegovih ostudnih ščetin? Ampak Lenka bi jih videla. Da, čeprav bi še tako silno ljubila, njena ljubezen bi nikoli ne mogla biti tako slepa, da bi ljubila kogar koli. Saj jo je že večkrat vprašal mladi mesarski pomočnik, ki vsako jutro prinese meso, kam je kaj namenjena v nedeljo. Celo povabil jo je na predpustno zabavo k «Iskremu konjiču». Toda njej niti na um ni prišlo, da bi se odzvala. Včasih ji je Ani zaupala najslajše skrivnosti svoje ljubezni. Govorila ji je o objemih in poljubih tako vsakdanje in odkrito, da je Lenki postajalo vroče in je morala neprestano zardevati. Potem je Lenka o tem dolgo razmišljala. Do vseh podrobnosti je razpredla to misel. Kolikšna slast, če te objame tisti, ki ga ljubiš! Če se njegove vlažne, od strasti drhteče ustne zagrizejo v tvoj vrat, v tvoja usta! Priprla je oči. Iztegnila je roke v objem, našobila usta v poljub. Vse telo ji je vzdrgetalo od omamne slasti.

Včasih je zvečer, ko se je slačila, stopila pred zrcalo in ogledovala svojo podobo. Svoj lepi, nasmehljani obraz, obla ramena, majhne, od prebujajoče se strasti kipeče prsi. Nasmehnila se je sama sebi. Približala je ustne zrcalu in dihnila na steklo poljub. «Fanta bi rada.» je zašepetala zrcalu.» Fanta, ki bo samo moj. Ki mi bo pisal lepa pisma in me imenoval svojo ljubico, svojega angela. Fanta, ki me bo poljubljal, poljubljal.»

Ponoči je sanjala o njem. Objemal jo je in poljubljal. In ko ga je pogledala v obraz, je obstrmela v sladki grozi. Bil je Pavlič.

• * *

Po tistem razburljivem nočnem prepiru, ki ga je imel s svojo ženo, je Pavlič zelo redko ostajal doma. Večinoma je odhajal že zgodaj zjutraj in se vračal pozno zvečer. Opravičeval se je, da ima dosti dela pri trasiranju nove ceste. Postal je še bolj molčeč in zamišljen. Z ženo je bil hladno umirjen. Kadar je prišel ali odšel, jo je vselej z istimi besedami vprašal, kako se počuti, ali morda česa potrebuje. Potem ji je vsakdanje vljudno poljubil roko.

Gospa Alma je sprva z ledeno mirnostjo sprejemala to njegovo vljudnost. Poznala ga je in vedela, da bo to trajalo kvečjemu nekaj dni. Potem bo njegova užaljenost skopnela, zmagalo bo srce, ki jo je kljub vsemu še vedno moralo ljubiti. O tem je bila Alma skoraj prepričana, čeprav mu je zadnji čas pogosto očitala, da se njegova ljubezen ohlaja. Toda sama bi v svojem srcu tega ne mogla nikoli verjeti. Ampak motila se je. Minili so dnevi, minili so tedni. Moževa hladnost ni popustila. Nikoli ni več utegnil posedeti pri njej in pokramljati, neprisiljeno, kakor nekoč. Nikoli ji ni več rekel: ti moja dragica, ti ljubica. Rad bi videl, da bi se ona prva ponižala, je pomislila ogorčeno in ostala na videz ledeno hladna in dostojanstveno mirna. V srcu pa je bila vsa majhna in obupana. Prej namišljene bolečine so se izpremenile v resnične. Strašno je trpela.

Z njo sta trpeli Lenka in Ani. Gospa ni bila z ničimer zadovoljna. Lenka je ni znala več oblačiti ne lepo počesati in mehko položiti v posteljo. In Ani je vselej preveč ali premalo skuhala jed. Pogosto jo je bolela glava, toda zdaj ni nobeno sredstvo več pregnalo glavobola. Potem se je zgodilo, kar se je pač moralo zgoditi prej ali slej. Neuklonljivi ponos gospe Alme je bil strt.

Ko se je neko jutro sklonil Pavlič nad njeno roko in hotel potem hitro oditi, ga je krčevito zgrabila za suknjič in zaprosila:

«Ostani, prosim, samo trenutek ostani!»

Potem je obupno zajokala.

Pavlič je presenečen obstal in vprašujoče pogledal Lenko: «Ali je gospa spet bolna?»

Lenka je zmignila z rameni. Almi pa se je iztrgalo med ihtenjem:

«Ne, ne, nisem bolna. Lenka, prosim vas, pustite naju sama!»

Lenka je tiho odšla.

Šla je k Ani v kuhinjo.

«Imata spet direndaj, kajne?» je radovedno poizvedovala kuharica.

Lenka je stopila k oknu. «Tako se mi smilita,» je tiho rekla. «Oba se mi smilita.»

«Ne razumeta se, ker je gospa toliko starejša od njega,» je modrovala Ani. «In povrh je sirota še hroma. Gospod pa mlad, skoraj še fant. In venomer mora poslušati doma stokanje in zdihovanje. Saj to mora človeku iti na živce. Takrat, ko sta se vzela, bi bila morala gospa misliti na to. Zakaj je tiščala v zakon. Ko bi bila jaz na njenem mestu, bi ne bila nikoli tako neumna. On seveda, siromak, ji ni hotel odreči. V najhujših časih mu je pomagala. Dolžan ji je bil hvaležnost. Toda hvaležnost, čeprav je še tako velika in odkritosrčna, vendarle še ni ljubezen.»

Lenka je molčala in gledala na vrt, kjer je mlad vrtnar obrezoval drevje. Kmalu bo pomlad, jo je toplo spreletelo. Nasmehnila se je sama pri sebi in hipoma pozabila na skrbi in trpljenje gospodarja in gospodinje.

Od tistega jutra, ko se je slednjič zlomil ponos gospe Alme, je postal Pavlič z ženo prijaznejši in je tudi pogosteje ostajal doma. Včasih je kakor prejšnje čase sedel pri njej in se pogovarjal z njo o rečeh, ki so jo zanimale, ali pa ji je namesto Lenke bral iz knjig. Alma je postala mirnejša. Njena lica so se spet lahno rožnato pobarvala. Toda vse to njuno dobro medsebojno razumevanje je bilo bolj navidezno, kakor pa resnično. Vsak zase je čutil, čeprav tega nista drug drugemu priznala, da se je tisto, kar ju je najtesneje vezalo, za večno pretrgalo. Alma ni prej nikoli pomislila na to, da bi svojega Janka, ki ji je bil vdan kakor otrok, mogla kdaj izgubiti. Zdaj pa je kar nehote večkrat morala pomisliti na to. In on se je nenehoma boleče spominjal njenega očitka, da se je oženil z njo zaradi denarja. Ne, tega res ni zaslužil. Kakor mater jo je cenil in spoštoval. Niti trenutek ni pozabil, da mu je pomagala v najhujših časih, da si je z njenim denarjem zgradil svojo eksistenco in bodočnost. Zato je čutil za svojo častno dolžnost, da jo je vzel za ženo, čeprav je bila celih deset let starejša od njega in je medtem še zaradi avtomobilske nesreče ohromela. Nikoli se ni tega kesal ali morda celo samega sebe pomiloval. Tiho je prenašal ženino tarnanje in njene živčne izbruhe, toda, ko so se končno začeli ponavljati vedno pogosteje in mu je začela očitati svoj denar, ni mogel tega prenesti več. Vse se je uprlo v njem. In prvič je pomislil: Ali mi je bilo tega treba?! Videl je Lenkino zdravje, njeno kipečo mladost in njen nasmehljani obraz. Takšno ženo bi lahko imel, je pomislil. Zdravo, lepo, veselo ženo, ki bi se smejala z menoj, ki bi me spremljala in mi rodila otroke, da bi bil moj dom res lep, prijeten dom, kamor bi se vračal z veseljem.

Alma se je bala za svojega moža. Morda je podzavestno slutila, kaj se dogaja v njegovem srcu. Skušala ga je čim bolj pritegniti k sebi. V njegovi prisotnosti ni nikoli več tarnala, celo smehljala se je. Naročila je radio in ga dala namestiti v salonu. Angelsko mirna in skoraj srečno nasmehljana je poslušala divji jazz, čeprav je vedno trdila, da ji kar trga živce. Večkrat je rekla Lenki: «Za gospoda moramo vsi lepo skrbeti, ker ima zelo naporno službo in je potreben počitka in razvedrila.» Po večerji mu je Lenka morala vselej servirati še liker in cigarete. Nekoč gospa Alma niti slišati ni smela o cigaretah, zdaj pa je trdila, da ji cigaretni dim pomirja živce. Celo sama si je prižgala tu in tam kakšno cigareto.

Včasih, ko je izpil nekaj čašic likerja, j e postal Pavlič razigran. Smejal se je in šalil, da so Almi od sreče rdela lica in se je celo Lenka v svojem kotu ob kaminu smehljala. Prijetni so bili ti večeri. Tudi Ani je bila presenečena:

«Kdo bi si bil mislil, da se bo tako spreobrnil,» se je čudila. «Rajši jo ima, kakor bi človek sodil. No, saj je prav, jaz obema iz srca privoščim.»

Lenka pa je molčala in razglabljala v sebi, ali je to njuno prijateljstvo res tako iskreno ali ne. Kadar je stregla pri mizi ali kar koli delala v gospodarjevi navzočnosti, je vselej čutila na sebi njegov pogled. To jo je zmeraj iznova spravljalo v zadrego. Le zakaj me tako gleda? se je spraševala.

Ko sta nekoč na vrtu sama urejevala gredice, je nenadoma stopil tesno k njej, jo prijel za roko in ji pogledal v oči.

«Lenčica,» je rekel, «zdaj sva sama in vas prej ne izpustim, dokler mi ne poveste po pravici, ali ste zadovoljni pri nas. Moja žena ni dobra z uslužbenci, včasih je naravnost neznosna. Odkrito vam povem, da nobena pred vami ni tako dolgo potrpela z njo kakor vi. In prav vas mi je najbolj žal. Takšno dobro, pridno dekle ste. Zaslužili bi boljšo službo. Bodite odkriti, Lenka, in povejte, ali bi šli radi od nas. Dosti znancev imam, preskrbim vam drugo, boljšo, lažjo službo.»

Lenki je kri zalila vrat in obraz, roka, za katero jo je držal inženir, ji je nervozno vztrepetala. Ni si upala dvigniti glave in pogledati gospodarju v oči.

«Ne,» je odgovorila, in glas se ji je zatikal. «Nikoli še nisem mislila na to, da bi odšla. Saj mi ni nič hudega. Gospa so dobri z menoj, včasih še bolj, kakor zaslužim. Če me kdaj okregajo, ni to brez vzroka.»

«Lenka, to so prazne marnje. Tako spretnega dekleta še nismo imeli. In to je komaj vaša prva služba. Čudovito hitro ste se vsemu priučili. Če vas gospa krega, je to samo njena sitnost, nič drugega.»

Odkimala je.

«Ah, ne, saj, sama vem, da zaslužim grajo. Morda bi radi najeli drugo, pripravnejšo? Potem pač pojdem, če hočete?» Plaho je pogledala gospodarja.

Njegov pogled je žarel.

Z dlanjo je nežno pogladil njeno roko, ki jo je držal v svoji, in rekel toplo: «Lenčica, mi vsi moramo biti srečni in vam hvaležni, če hočete biti pri nas.»

Izpustil je njeno roko in se hitro obrnil, Lenka pa ga je vsa v zadregi zavrnila: «Oh, gospod, ne govorite vendar tako!»

Alma se je čedalje bolj bala, da bi izgubila svojega moža. Bala se je, da bi tam zunaj v svetu, kamor je imela ona tako malo dostopa, spoznal kakšno drugo, ki bi ji ga prevzela. In začela je sumničiti vsak njegov daljši izostanek.

Nekoč je poklicala Lenko.

«Lenka,» ji je rekla, «pojdite mi kupit volno za pletenje in mimogrede stopite v urad pa poglejte, ali je moj mož še tam. Recite mu, da ga pozdravljam.»

Lenka je ubogala. Kupila je volno in potem poiskala urad, kjer je delal Pavlič. Inženir je bil tam. Presenečeno jo je pogledal, ko je vstopila. «Lenka? Kakšen veter je pa vas prinesel?»

Lenka se je nasmehnila: «Gospa so me poslali. Lepo vas pozdravljajo.»

Obraz se mu je zamračil. Žena te sumniči, ga je spreletelo. Pa se je premagal zaradi Lenke. Nasmehnil se je in jo spremil do vrat.

«Hvala,» je rekel prijazno, «vesel sem, da ste prišli.»

To se je potem večkrat ponovilo. Pavliča je ženino sumničenje jezilo, toda ni je hotel razburjati z očitki. Naj ima svoje veselje. Nekoč je po takšnem obisku rekel Lenki: «Počakajte me, danes nimam več dosti dela. Skupaj pojdeva domov.»

Mračilo se je, in mestne ulice so bile že razsvetljene, ko sta počasi šla proti domu. Lenka je s ponosno dvignjeno glavo stopala ob gospodarjevi strani. Tesna, meščansko ukrojena obleka se je lepo prilegala njeni visoki, vitki postavi. Lenkino srce je prekipevalo od sreče. Saj je šla prvič po mestu v spremstvu moškega. Zdelo se ji je, da vsi gledajo samo nju in ju občudujejo ter imajo postavnega spremljevalca za njenega fanta.

Ko sta prišla do samotne Vrtne ulice, je Pavlič zaustavljal korak. Končno je obstal in vprašal: «Lenka, kaj se vam ne zdi grdo, da vas moja žena takole pošilja k meni in zasleduje moja pota?»

Dekle ni vedelo, kaj bi odgovorilo.

«Da, takšna je,» se je jezil Pavlič. «Venomer dela neumnosti, samo da me jezi. Ko bi me vendar že morala poznati! Kaj si morate misliti o nas vi, dobro, mlado dekle?»

Stal je tako blizu nje, da je čutila na licu njegov topli dih. Zmedeno je zajecljala: « Kaj naj bi mislila? Nič.»

ko sta prišla domov, ji je v veži stisnil roko in zašepetal: «Hvala, kljub vsemu sem vesel te najine prve skupne poti. Bilo je lepo.»

«Da. Tudi jaz sem vesela,» je hitro rekla Lenka kar tako in stekla po stopnicah. Šele pozneje se je pomnila, da je prav za prav zelo neumno odgovorila. Le kaj si zdaj gospodar misli o njej?

V urad k Pavlicu pa od tistega dneva ni prišla več, čeprav jo je gospodinja še večkrat poslala. Ni hotela, da bi se še bolj jezil na svojo ženo. Šla je samo do hiše in se potem po ovinku vrnila domov ter povedala gospodinji, da je gospod še v uradu in se zahvaljuje za pozdrav. Alma je bila zadovoljna.

Nekoč pa bi bila njena mala zvijača, s katero je hotela svojima gospodarjema samo dobro, skoraj prišla na dan. Gospa Alma jo je popoldne poslala k možu v urad in ji naročila, naj ga pozdravi in vpraša, kdaj se zvečer vrne. Lenka je šla kakor navadno samo do hiše in se po ovinku vrnila domov ter povedala, da se gospodar vrne ob sedmih, kakor se je običajno vračal. Toda prav tisti večer se je Pavlic vrnil šele ob osmih.

Gospa Alma je postajala nervozna, in Lenko je tesnilo v prsih od bojazni. Ko se je Pavlič slednjič vrnil, ga je žena takoj vprašala:

«Dragi, kako to, da si se vrnil tako pozno, ko si vendar rekel Lenki, da prideš ob sedmih?»

Pavlič jo je začudeno pogledal: «Kaj sem rekel Lenki?»

«Popoldne, ko sem jo poslala k tebi, si ji rekel, da prideš ob sedmih,» je ostro ponovila žena in ga sumljivo opazovala. Ustna kota sta ji drgetala, kakor da bo zdaj zdaj udarila v histerični jok.

Pavlič je pogledal Lenko, ki je vsa rdeča odi zadrege pogrinjala mizo. Zdajci je razumel. Mimo se je nasmehnil in rekel ženi:

«Seveda, Alma, takrat še nisem vedel. Ko je Lenka odšla, so me telefonično poklicali, naj se udeležim neke komisije. In sploh, zakaj neki venomer pošiljaš Lenko k meni?!»

V njegovem glasu je zvenela jeza. Alma je samo vzdihnila in molčala. Bala se je, da bi še bolj ne razjezila moža.

Peto poglavje.

Lenka je stala ob oknu in gledala na vrt. Bila je sama. Gospodinja je legla k popoldanskemu počitku, Ani je v kuhinji pomivala posodo, gospodar je odšel v urad.

Zunaj je sijalo sonce. Iz smolnatih popkov na drevju je kipelo mlado zelenje. V gredicah so cvetele zgodnje cvetke. Mladi volčjak Rolf je zadovoljno iztegnjen spal na soncu. Mimo visoke železne ograje so hodili ljudje: glasno se smejoči šolarji in študentje, dekleta s širokimi, svetlimi slamniki in mlade, ponosne gospe z otroškimi vozički, ki so bili tako lepi in beli, kakor iz cukra.

V sobi j e bilo mračno, hladno, pusto. Z zavistjo je gledala ljudi tam onkraj ograje in si želela, da bi šla k njim, da bi se pomešala med nje in bi bila ena izmed njih. Da bi nosila svetel širok slamnik, hodila po soncu in se srečno smejala. Tako čudno ji je bilo včasih. V prsih jo j začelo tesniti, bolno je zahrepenela po nečem, čemur ni vedela imena. Nič več se ni znala tako otroško veselo smejati, in njen pogled je postal globok in zasanjan.

Pomislila je na umrlo botro. Tudi ona je bila nekoč mlado dekle in je doživela dan, ko se je v njenem srcu zbudilo hrepenenje, da bi smela živeti na soncu med srečnimi ljudmi. In njena mati? Lenkina mati? Odkar je prišla v mesto, je še pogosteje z bridkostjo mislila nanjo. Njena tragično lepa podoba se je vedno bolj oživljala v Lenkinem srcu. Mati. Tudi ona je najbrž nekoč tako stala v mračni, lepo opremljeni sobi tujega doma in gledala in zavidala ljudi, ki so srečni hodili po sončni cesti. In želela si je, da bi šla z njimi, da bi nosila svetel slamnik, da bi vozila bel otroški voziček kakor iz curka. Toda ni za vse ljudi prostora na soncu. Preveč jih je, nekateri morajo biti veseli, da imajo skromen kotiček v senci, srečni, tla lahko skozi ozko podstrešno linico gledajo ljudi, ki hodijo po soncu. Lenkina mati je doživela svojo ljubezen. Morda je bila ta njena ljubezen kdaj velika in lepa, kakor jo opisujejo romani. Lenka o tem ničesar ne ve in ne bo nikoli izvedela. Ampak končala se je tragično, tako, kakor ljudje ne radi berejo v romanih. Romani se morajo končati veselo, da so ljudje zadovoljni, tragike je tako dovolj v življenju. Mati je bila sama, zapuščena in revna, ko je rodila. Umrla je v hlevu in njen mrtvi obraz j bil angelsko spokojen in lep, tako je pripovedovala botra. Iz tega lahko Lenka sklepa, da je prinesla smrt njeni materi srečo, najbrž tisto srečo, ki jo je v življenju zastonj iskala. Marjeta pa je umrla stara in zgarana. Tudi njen obraz je bil najbrž v smrti spokojen in lep. Njena poslednja misel je bila večnost. Tam se bo končno odpočila. Tam jo čaka njen prostor na soncu, ki ga v življenju ni bila deležna.

Kaj čaka Lenko? Usoda njene matere? Usoda stare zgarane dekle Marjete? Ali je kje na svetu pripravljena za njo ozka linica, skozi katero bo smela gledati srečne ljudi na soncu? Ali bo večno ostala samo služkinja Lenka, brisala prah, pomivala okna, prenašala svojo bolno gospodinjo in njena karanja in očitke? Njena mladost bo usihala v tujih sobah, njena moč se izrabljala za tuje ljudi, dokler se končno popolnoma ne izrabi in ji neki dan porečejo: «Stara si in zgarana, ne potrebujemo te več.» In potem? Kam pojde potem? Na sonce? Med srečne, nasmejane ljudi? Ne, tam ni prostora za stare onemogle služkinje. Samo ena pot ji ostane. Tam zunaj mesta je visoka siva hiša. «Dom onemoglih» je napisano na njej. Tam bo potem čakala smrti in mislila na večnost, z uporno, obupno vero bo mislila na to sončno deželo tam nekje nad oblaki, ki mora, mora biti že zaradi nje, zaradi stare, onemogle Marjete, zaradi njene nesrečne matere in vseh tistih neštetih, ki so v življenju zastonj iskali sreče in sonca.

«Ne! Ne!» je skoraj zavpila in se s silo odtrgala od okna. Bilo ji je, kakor da se je prebudila iz težkih sanj. Mračna samotnost velikega salona jo je tesnila. Vsa medla je odtavala k Ani v kuhinjo.

Ani je pometala in polglasno pela. Lenka se je naslonila na podboje vrat in jo trudno gledala.

«Ani,» jo je tiho vprašala, povej mi po pravici, ali se nisi še nikoli naveličala?»

«Česa naj bi se naveličala?» jo je začudeno pogledala debela kuharica. «Morda ti moja pesem ne ugaja, ali kaj?» je bila nekoliko užaljena.

Lenka je odkimala.

«Ne. Mislim, ali se še nisi naveličala vsega. Te službe? Tega stanja pri štedilniku, kuhanja, pomivanja posode, pometanja?»

Kuharica je gledala z odprtimi usti.

«Res ne vem,» je zmajala z glavo, «kako to misliš. Ne razumem te, pri najboljši volji ne.»

«Vprašala sem, ali se še nisi naveličala vsega, vsega tega pustega, vsakdanjega življenja. Ali še nisi nikoli pomislila, da so drugi ljudje srečnejši? Da so prosti, hodijo na sprehode in so lahko lepo oblečeni.»

Ani se je dobrodušno zasmejala in zmajala z glavo.

«Lenka, Lenka, kaj pa danes tako čudno govoriš? Čemu naj bi se neki naveličala službe, ki jo opravljam že toliko let. Saj mora vsak človek delati. Pečena piščeta nikomur ne letajo sama v usta. Tudi naš gospod inženir dela in mu najbrž še nikoli ni prišlo na um, da bi se naveličal. Ti si seveda še mlada in tvoja služba pri naši bolni gospe res ni zavidanja vredna. Toda z leti se boš unesla. Boš že videla. Tudi jaz sem pred leti sanjarila, da bi bila mestna gospodična in bi se sprehajala s pisanim sončnikom v roki. Toda z leti vse preide. Zdaj sem vesela, da sem tu. Večkrat me je že vprašal moj Miha, kdaj se vzameva, pa kar odlašam. Privadila sem se in bojim se, da mi bo potem dolgčas po vsem, kar bom morala tu pustiti.» Ani je s tolsto roko nežno pogladila metlo in jo postavila v kot.

Lenka je molčala in strmela predse.

Bila je nedelja, topla, sončna pomladna nedelja. Pavlič si je pri prijatelju izposodil avtomobil, da bi odpeljal ženo na sprehod. Lenka se je morala odreči svojemu prostemu popoldnevu. Spremljala bo bolno gospodinjo. Toda Lenki tega ni bilo žal, ker se je zelo veselila izleta. Zdajci pa je vse padlo v vodo. Gospodinji se je nenadoma razbolela glava in ni hotela nikamor.

«Pa bi vseeno šla,» ji je mehko prigovarjal Pavlič: «sonce in sveži zrak bi ti dobro dela.»

Gospa pa je samo bolno zastokala in odkimala.

Pavlič je nejevoljen sedel v gugalnik in razgrnil časopis. Lenka je izmenjala obkladek gospodinji, potem pa je tiho sedla na svoj stolček v kotu in se poglobila v čitanje knjige, ki je ni zanimala.

V salonu je bilo mračno, hladno in tiho kakor v mrtvašnici. Zunaj pa je kipelo življenje in razigrano pljuskalo ob visoko železno ograjo.

Lenki je bilo, kakor da ji mrzel železen obroč stiska srce, zmerom tesneje in tesneje. Bolelo in dušilo jo je, da bi kar zaječala. Grizla si je ustnice in se globlje sklanjala nad knjigo. Tedaj je Pavlič nenadoma odložil časopis in vstal.

«V kavarno grem,» je mirno rekel in prosil Lenko, naj mu prinese klobuk. Lenka je žalostno gledala za njim, ko je počasi odhajal po stopnicah, ki jih je zalivalo sonce. Obotavljaje je zaprla vrata in se vrnila h gospodinji.

«Ah,» je bolno vzdihnila Alma, «niti nekaj uric mi ne more žrtvovati! Nekoč ni bil takšen. Cele dneve bi bil sedel pri meni, ako bi bila hotela. Takrat seveda, ko me je potreboval! Ko je potreboval moj denar! Zdaj pa, ko je z mojim denarjem postal gospod in ko jaz njega potrebujem, nikoli več ne utegne. Ne utegne!» Zaihtela je.

Lenka ni vedela, kaj naj reče. Gospa še nikoli ni o tem govorila z njo. Zakaj govori tako grdo o njem? Ne, on tega ne zasluži! Tako dober je z njo, predober.

«Gospod je vendar tako dober,» je tiho, boječe rekla čez nekaj časa.

«Dober?» se je bolno nasmehnila Alma. «Seveda, z vami je morda dober. Z vsemi drugimi ljudmi je dober, a z menoj ne.»

«Kakršni ste vi z njim,» bi bila najrajši odgovorila Lenka, pa si ni upala.

Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Pomlad je zmagala. Zmagala je mladost, sonce je prodrlo v sobe Pavličevega tihega doma, le salona, kjer je životarila gospa Alma, se je izognilo, ker gospa Alma sonca ni marala. Prodrlo je v srce Pavliča in Lenke in brez sramu razkrilo, kar sta že dolgo nosila in skrivala v njem. Kdaj? Neko jutro najbrž, zjutraj, ko so sončni žarki še nežni in rahli kakor dih.

Ko jo je Pavlič prvič kradoma objel, se je Lenka vsa preplašena uprla: «Joj, saj je greh ... in gospa . . .» Pozneje pa so se vsi pomisleki nekam porazgubili. Morali so se umakniti pomladi in mladosti. Niti Lenke niti Pavliča ni bilo več. Ostala je samo pomlad in mladost in želja po soncu, ki tako redko kdaj prijazno posije v človeško življenje.

Ko je gospa spet poslala Lenko k možu v urad, se je ta šele v mraku vrnila. Oči so ji vročično žarele, ko se je zmedeno opravičevala, da gospoda ni bilo v uradu, da ga je morala čakati in iskati v kavarni.

Alma jo je dolgo predirljivo opazovala, tako da bi bila Lenka skoraj zajokala od same zadrege. Rekla pa ni nič. Od tistega dneva je ni nikoli več poslala k možu v urad.

Toda mladost se ne da in ne more ukaniti. Kakor božji čudež se ji je hipoma zazdelo življenje lepo. Ne na preteklost in ne na bodočnost ni več utegnila misliti. Pozabljala je na svojo ljubo mrtvo botro in na mater. In na Janeza, o, nanj je pozabila že davno. Razigrano je pela in se smejala.

Ani je bila vesela njene izpremembe.

«Zdaj si se spametovala, kaj?» se ji je smejala. «Vidiš, to pride samo po sebi, da človek spozna, da ima vsako življenje, čeprav je še tako majhno in revno, nekaj lepega v sebi.»

Tudi Pavlič se je spremenil. Potrpežljivo je ostajal doma in bral ženi iz knjig ali se razgovarjal z njo. Spremljal jo je, kadar jo je Lenka v vozičku peljala na sprehod.

Kakor vsako leto, se je v maju Alma odpeljala v Toplice. Lenka je morala z njo. Pavlič in Ani pa sta ostala v mestu. Nerada je Lenka zapustila mesto, toda morala ga je. Tako se je nenadno znašla med samimi bolniki v samotnem, sredi velikanskega gozda skritem zdravilišču. Bila je spet sama. Vse, kar jo je prej osrečevalo, je bilo daleč od nje. Postala je spet samo poslušen stroj svoje bolne gospodinje. Toda zdaj, ko je bila tako sama z njo, ji je postala mnogo bližja in bolj domača, kakor ji je bila v mestu. Čeprav je bila premehka, da bi kogarkoli mogla resnično sovražiti, je do svoje gospodinje včasih skoraj podzavestno začutila odpor, kakršnega občuti vsak zdrav človek v stiku s tujim bolnikom. Še tisto usmiljenje, ki ga je prve mesece svoje službe občutila do nje, je polagoma plahnelo, čim bolj je spoznavala gospodinjo in njeno razmerje do moža in uslužbencev.

Zdaj pa je vse to nekam izginilo. Ko je zvečer masirala njene drobne, uboge, otrple noge in jo potem kakor majhnega nebogljenega otroka polagala v posteljo, se je globoko kesala krivice, ki jo je prizadela temu ubogemu bitju. Bilo ji je, kakor da se je šele zdaj zbudila iz omamnih sanj in se zavedela resnice. Resnice, da je svojo ubogo, bolno gospodinjo nesramno varala. Vzela ji je edino in najdražje, kar je imela: moža. In ona, sirota, ni tega niti malo slutila. Vsak dan težji se ji je zdel njen greh. Postajala je nemirna. Povešala je pred gospodinjo pogled in se ji umikala. Zdelo se ji je, kakor zločincu, da jo oči njene žrtve neprestano zasledujejo in opazujejo.

Včasih, ko je tako zdvomila nad samo seboj, jo je potolažil Pavlic. On je zdaj tako daleč! Kako naj se potolaži sama. Z angelsko potrpežljivostjo je stregla Almi. S tem se ji je hotela vsaj malo oddolžiti za krivico, katero ji je prizadela. Postajala je nervozna in čudno razburjena. Večkrat jo je obšla slutnja, kakor da se mora vsak čas nekaj zgoditi, nekaj hudega. V nočeh so jo mučile hude sanje. Vsa vročična se je premetavala po postelji in ječala v spanju. Ko se je zbudila, jo je obšel strah pred temo, ki se je dušeče zgrinjala krog nje. Začela je moliti. Molila je vroče in iskreno, kakor je molila v svojih otroških letih. Molila je kakor otrok, ki je storil velik greh in se iz vsega srca kesa. Molila je, molila, toda mora, ki je tako neusmiljeno tlačila njeno ubogo srce, ni hotela popustiti.

Vsem tem težavam se je kmalu pridružila še ena: vse jedi so se ji zagnusile. Vse tisto, kar je včasih najrajši jedla, se ji je tako priskutilo, da jo je že pri pogledu na takšne jedi obšla slabost. Zato je večino jedi skrivaj metala proč.

Sprva je pripisovala vzrok tega svojega čudnega stanja spremembi zraka in hrane, dokler ni končno z nepopisno grozo spoznala, da je zanosila. Spomnila se je, da ji je nekoč Minca, ko sta bili pol dorasli, zaupala veliko skrivnost, da bo prišla k sosedovim kmalu štorklja, ker je Marjanci neprestano slabo. In štorklja je potem res prišla. V začetku svojega razmerja z gospodarjem se je tudi sama tega bala. Povedala mu je, toda Pavlič jo je potolažil, naj bo brez skrbi, naj mu zaupa. To se lahko zgodi samo tistim, ki tako hočejo. In Lenka mu je zaupala.

Zdj pa se je zgodilo. Pred tem groznim dejstvom so vse njene misli otrpnile. Nobenega izhoda ni vedela. Vsa njena bodočnost se je zgostila v črno temo, iz katere se je zdaj pa zdaj izluščila materina podoba: žalostno lepi obraz mlade žene, ki je revna in zapuščena rodila in umrla v hlevu.

«O Jezus,» je jokala in vroče molila v nočeh, «daj, da bi ne bilo res, ali pa naj umrjem, takoj naj umrjem.»

Od neprespanih noči, trpljenja in slabosti je bila tako medla, da je z največjo težavo stregla in oskrbovala svojo gospodinjo. Z vso silo se je premagovala, saj se je tako strašno bala, da bi gospodinja ne opazila. Ob nedeljah se je pripeljal Pavlič na obisk. Njegovi pogledi so skrivaj iskali njene oči. Iskal je priložnost, da bi ji mogel na samem reči nekaj dobrih, ljubečih besed. Toda ona se mu je nalašč izmikala. Opazil je to in si ni vedel prav razložiti vzroka. Opazil je tudi, da je zelo bleda in shujšana. Najbrž jo žena muči s svojimi sitnostmi, utrujena je in slabe volje, revica, si je mislil. Nekoč je omenil ženi v Lenkini prisotnosti:

«Lenka je pa nekaj slaba videti. Bleda in shujšana se mi zdi.»

Lenki sta nervozno vztrepetala ustna kota. Prebledela je in povesila glavo. Alma jo je ostro pogledala.

«Res je nekaj medla. Lenka, ali vas kaj boli? Nič mi niste še potožili. Če ste bolni, pojdite k zdravniku, da vas preišče.»

«Saj mi nič ni,» je hitro rekla Lenka, ne da bi dvignila glavo. Nervozno si je gladila predpasnik. «Malo sem si pokvarila želodec, to je vse,» je dodala.

Toda nekoč, ko je peljala Almo na sprehod v gozdič, jo je obšla takšna slabost, da je skoraj omahnila. Kakor pijana se je opotekla. Pred očmi se ji je zameglilo, in morala se je nasloniti na drevo ob poti, da ni padla. Alma jo je prestrašeno gledala. Sama ji ni mogla pomagati in v bližini ni bilo nikogar, da bi ga lahko poklicala.

Toda slabosti so prešle same. Lenka je čez nekaj časa zmedeno pogledala okrog sebe in se opravičila: «Ne zamerite, gospa, slabo mi je postalo.»

Alma je še vedno trepetala od strahu. V glasu ji je zvenela jeza, ko je rekla: «Lenka, tega ne prenesem več. Tako sem se prestrašila. Takoj me odpeljite nazaj in potem pojdite k zdravniku, da vas temeljito preišče. Tega ne prenesem in ne prenesem več, da bi mi takole med potjo omedlevali. Zdaj me bo spet vso noč bolela glava.»

Odpeljala je gospodinjo v hotel in poslušno odšla k zdravniku. Morala je. Če bi se bila uprla, bi bila Alma kaj zasumila. Tega pa ne sme. Srce ji je močno utripalo, ko je stala v belo opremljeni čakalnici. Zmedeno je iskala v mislih, kaj bo rekla. Da ima pokvarjen želodec. Na mastno pečenko je pila vodo. Zdj ji je slabo. Od nekdaj ima že slab želodec. Vrata ordinacijske sobe so se odprla. Zdravnik jo je povabil, naj vstopi. Potem ji je ponudil stol in jo prosil, naj pove, kaj jo boli. Sedla je in začela zmedeno pripovedovati. Vmes je zardevala in prebledevala. Da, želodec. Od nekdaj ima že slab želodec. Nekaterih jedi sploh ne prenese. Danes je pa povrh še na mastno pečenko pila mrzlo vodo. Potem jo je popoldne obšla slabost, skoraj omedlela je. Zdravnik jo je pozorno poslušal. Potem — Lenka je ves čas trepetala, da ji bo rekel, da se mora sleči, da jo bo preiskal — je sedel in napisal recept. Zapisal ji je neke tablete in čaj, da si izčisti želodec, in potem še neke kapljice, ki preženejo slabost. Končno jo je pogledal skozi naočnike — in njegove oči so se zdele Lenki strašno velike in globoke — in ji rekel, da je pitje mrzle vode na mastno pečenko pač neumnost in da se tako lahko pokvari tudi najbolj zdrav želodec. Tega ne sme več delati.

Lenka je sveto obljubila, se srečno nasmehnila, globoko priklonila in šla. V njej je bilo tako svetlo in lepo, kakor že dolgo ne. Zdravnik ni ničesar zasumil, ni je preiskal, česar se je tako bala. Gospodinja ne bo nič slutila. In morda, morda je tudi res vse skupaj samo prazen strah?!

Srečno nasmehljana je stopila v sobo gospodinje. Da, zdravnik jo je preiskal, se je zlagala. Samo pokvarjen želodec je vsega kriv. Dal ji je zdravila, zdaj bo vse dobro.

«Glejte, da se popravite,» je rekla ostro gospa, «takšne neumnosti in strahu, kakor danes dopoldne, mi ne smete več napraviti.»

Obljubila je. Vzela je tablete in kapljice. V zdraviliški kuhinji je prosila, da so ji kuhali čaj. Vsak večer ga je pila. In končno so ji slabosti res prešle, tudi slast do jedi se ji je povrnila. Morda je pa vse samo prazen strah, se je hotela pregovoriti.. «Ljubi Jezus, daj , da bi bilo tako! Potem, to ti sveto obljubljam, se nikoli več ne pregrešim.» Tako je molila vsak večer, preden je zaspala. Toda ubogi Jezus pač ne more vselej in povsod pomagati. Tako tudi Lenki ni mogel. Kmalu je to spoznala. Sledilo je novo trpljenje, bridke, brezupne noči, polne težkih sanj, strah pred bodočnostjo, ki je bila zastrta v nepredirno temo.

Alma pa se je v zdravilišču počutila zelo dobro. Nova okolica jo je blagodejno umirila in poživilo. Med zdraviliškimi gosti je imela nekaj znank. Mož je bil daleč. Tako so se tudi njene ljubosumne skrbi odmeknile od nje. Zdaj, ko je bil tako daleč od nje, je lahko trezneje razmišljala o vsem in je končno spoznala, da je prav za prav zelo dober z njo. Njene skrbi so bile dostikrat neutemeljene. Saj je bil njegov največji greh to, da se je preveč ukvarjal z delom, da se je ves predal svojemu poklicu. In končno, ali mu to more zameriti? Ali more zameriti mlademu, življenja polnemu možu, da se ne tišči vedno doma svoje bolne, ostarele žene?! Saj so tudi znanke imele marsikaj povedati o svojih možeh. In nekatere še veliko hujšega, čeprav so bile zdrave in mlajše.

Ne, Alma se ne sme in ne more pritoževati. Vesela mora biti, da je tako, kakor je. Vesela mora biti, da ji mož nekoč ne poreče: «Draga, tako ne more biti več, saj sama vidiš. Ločiva se!» To bi bilo strašno. Tega bi ne mogla preboleti. Da bi nikoli več ne prišel k njej! Se ji nasmehnil in poljubil roko. Da bi morala živeti in biti odvisna od samih tujih ljudi! Sama, čisto sama! Ne.

Pisala je možu lepo pismo, da se je Pavlič kar začudil in skoraj verjeti ni mogel, da ga je napisala res Alma. Nič stokanja, tarnanja in sumničenja ni bilo v njem. Vedro mu je pisala, da ji v Toplicah izredno ugaja in da se je odločila, če on dovoli, da svoje letovanje podaljša še za dva meseca, saj zanj najbrž lepo skrbi Ani. Tudi Lenkina bolezen se je zadnji čas izboljšala. Sploh je z vsem kar zadovoljna.

Pavlič ji je seveda dovolil, da še ostane v zdravilišču. Srečen je bil, da je slednjič nekje zadovoljna in srečna. Včasih se je boleče spomnil Lenke. Težko je pogrešal njen vedri smeh in njeno toplo prisotnost. Toda, kadar je prišel v Toplice, se je tako čudno vedla proti njemu, da je ni mogel razumeti. Njena ljubezen se je najbrž ohladila. Morda je tam spoznala koga drugega, ki ga je izpodrinil. Saj to je nekaj povsem naravnega. Prej ali slej bi se tako moral umakniti drugemu. Človek mora biti pač zadovoljen tudi z majhnim koščkom sreče, če mu življenje ni namenilo velikega. Morda je tudi zanj boljše tako. Zaradi Alme. Saj bi jo do smrti potrlo, če bi zvedela. Uboga Alma! Vzlic vsemu, kar je pretrpel z njo, bi ne mogel prenesti, da bi zaradi njega umrla. Tega ne zasluži. To njeno pismo ga je spet spomnilo na tisto njegovo nekdanjo Almo, vedro, ljubečo, dobro, kakršno je spoznal pred leti kot mlad siromašen študent. Kaj bi bilo zdaj iz njega, da je ni nikoli spoznal? Da ni takrat slučajno prebral listka, nalepljenega na visokih hrastovih vratih, kjer je bilo zapisano, da se v hiši odda sobica dijaku. Na pol otrok je bil še takrat, Alma pa lepo, zrelo dekle. Takrat je imela še mater. Kako bridka je bila tista pot, ko je moral prositi njeno mater, naj počaka za najemnino, ker je izgubil instrukcije. Samo nasmehnila se je dobra gospa, blago in razumevajoče. Nista bili bogati in tudi ne siromašni. Almin pokojni oče je bil vpokojen častnik. Pozneje pa sta nepričakovano podedovali po stricu v Nemčiji hišo, ki sta jo prodali. In mati je izkupiček naložila v hranilnico za Almino doto. Zaljubil se je v Almo, ker mu je bila najbližja v času, ko je začel njegov naravni nagon iskati žensko. Tudi ona ni ostala ravnodušna, in mati je bila zadovoljna.

Odtlej je spadal k družini. Alma mu je pri študijah pomagala s svojim denarjem. Samo po sebi je bilo umljivo, da jo poroči, ko se osamosvoji. Mati je umrla. Alma je ostala sama. Pavlič je doštudiral in iskal zaposlitve. Tedaj jo je doletela nesreča na avtomobilskem izletu. Zaradi hudih poškodb je ohromela. Poročil jo je vzlic temu. Z njeno doto je zgradil v Vrtni ulici lep, miren dom. Kljub vsemu bi bila lahko zadovoljna, če že ne srečna, ko bi ne bila Alma postala po nesreči tako jezljiva in občutljiva.

Gledal je Almino pismo, njeno drobno enakomerno pisavo, ki je bila vedno enaka. Spomnil se je Lenke in lepih, vročih ur, ki jih je preživel z njo. Bilo je prvič, da je varal ženo. V srcu ga je zapeklo. Ni bilo prav, kar si storil, mu je očitala vest. Ni bilo prav! Samogibno je dvignil njeno pismo k ustom in ga poljubil, kakor je včasih poljubljal Almino roko. Alma, odpusti, se je oproščalo njegovo srce, saj sam ne vem, kako se je moglo zgoditi. Prišlo je nenadoma kakor poletni vihar. Zdaj je prešlo. Oprosti, Alma! In Lenka? je tiho vprašala vest. Srce je molčalo . . .

* * *

Lenki je bilo prav, da je gospa podaljšala svoje bivanje v Toplicah. Bala se je vrnitve, trepetala je pred tistim dnem, ko svojega stanja ne bo mogla več skrivati. Najljubše bi ji bilo, da bi se bil čas ustavil, da bi se izlil v en sam dan, ki bi se nikoli ne prerodil v drugega.

V nočeh je o vsem podrobno razmišljala. Vmes je jokala in molila. Včasih jo je obšlo, da bi sredi noči pobegnila nekam v gozdove in se nikoli več vrnila. Od gladu bi umrla nekje v samoti, in nihče bi nikoli ne zvedel za njeno bridko, sramotno skrivnost. Nekoč je res poskusila uresničiti ta svoj obupni sklep. Sredi noči je vstala in se oblekla in tiho zapustila sobo. Noč je bila svetla, mesečna in topla. Stezice v parku so se mlečno belile. Lenka je tekla proti gozdu. Hitela je, kakor da jo nekdo zasleduje. Nenadoma, sama ni vedela kdaj in kako, se je znašla sredi temnih stoletnih smrek. Tema jo je objela. Zazdelo se ji je, da je obdana od množice pošasti, ki jo bodo zdaj zdaj zgrabile s svojimi strahotnimi, vlažnimi rokami. Stresla se je v nepopisni grozi. Hipoma je pozabila na svojo bridkost in se s strahom dotipala nazaj do steze. Potem pa je tekla, tekla nazaj in se končno, smrtno prestrašena, zgrudila na svojo posteljo in bridko zajokala.

Potem ni nič več mislila na smrt v gozdni samoti. Že ob sami misli na to jo je spreletel srh. Odločila se je, da vse pove gospodinji. Vse po pravici ji pove, da si olajša svojo vest, potem pa naj napravi z njo, kar hoče. Naj jo zmerja z vlačugo in zapodi. Ponižno bo molčala in jo ubogala.

Šla je h gospodinji, odprla usta, da bi ji povedala, tedaj pa jo je v grlu stisnilo, usta so postala tako čudno suha, niti drobne besedice ni mogla izdaviti.

Vdala se je v usodo in čakala. Naj pride samo, kar mora priti, naj se zgodi, kar se zgoditi mora.

V začetku septembra sta se Alma, osvežena in vedra, in Lenka, bleda in zbegana, vrnili iz Toplic v mesto.

Lenka je sklenila, da bo do zadnjega prikrivala svoje stanje. S širokimi, nagubanimi predpasniki, ki jih je nosila doma, to ni bilo težko. Z drugimi oblekami je bilo težje. Morala jih je skrivaj odnesti k šivilji, da jih je popravila, kolikor se je dalo.

Gospodarja se je izogibala. Zlasti se je bala, da bi se z njim sešla na samem. Kakor pa je kmalu spoznala, tudi njemu ni bilo več mnogo do tega. Morda je tudi on obžaloval to, kar se je zgodilo med njima. Le tu pa tam je še ujela njegov svetli, ljubeči pogled, na katerega je vselej odgovorila z žalostno utrujenim nasmehom, ki je še bolj utrdil v njem vero, da je njegovo mesto v njenem srcu zavzel drugi.

Najtežje je bilo z Ani. Ona je hotela vse natanko videti in zvedeti, kako se je godilo Lenki v Toplicah. Ko jo je prvič videla, je zaprepaščena sklenila roke: «Ježešna, saj ne bi človek kmalu verjel, da si prišla iz Toplic, tako si zelena.»

Lenka se je nasmehnila in ji povedala, da je bila v Toplicah bolna. Želodec si je pokvarila.

Ani je to hitro razumela.

«Seveda, to pa rada verjamem,» je pritrjevala; «hrana je najboljša samo doma. Odkar jaz kuham pri tej hiši, ni imel še nihče pokvarjenega želodca. Človek mora vendar imeti tudi nekaj vesti. Seveda, tam zunaj moraš vse pojesti, čeprav je še tako pregreto in prestano. Čakaj, Lenka, tu se boš kmalu pozdravila. Le zanesi se name! Skuhala ti bom čaja . . . »

Ani je res kuhala čaj. Lenka ga je morala piti trikrat na dan. Jesti je morala ocvrte možgane in druge tečne in lahko prebavljive jedi, toda vzlic Aninemu prizadevanju ni izginila bledica z Lenkinih lic.

Čas je hitel. Jesen je postajala mrzla, siva in puščobna. Polagoma je prehajala v zimo. Lenka je v nočeh s strahom in medlo slastjo čakala, da se ji je začelo gibati dete pod srcem. Zdelo se ji je, da ga vidi, kako leži drobceno in majceno in čaka, nestrpno čaka, kdaj bo smelo prvič zajokati in se napiti življenja iz materinih grudi. Lenka bi morala biti pač vesela. Z radostjo bi morala čakati tistega velikega trenutka. Ne smela bi toliko jokati, biti tako žalostna. To lahko škoduje otroku. Noseča ženska mora misliti in sanjati o samih lepih rečeh, če hoče, da bo njen otrok srečen. Lenka je sanjala o lepi, mladi ženi s širokim slamnikom in belim vozičkom. To so bile lepe sanje, in Lenka se je v spanju smehljala. Toda solze na trepalnicah se še niso posušile, ker je jokala, preden je zaspala.

• * *

Zgodilo se je neko popoldne, ko je zunaj drobno naletaval prvi sneg.

Almi je padel na tla šal, in Lenka se je brž sklonila in ga pobrala. Zaradi svojega stanja pa je to storila tako nerodno, da je skoraj padla. Ta njena nerodna kretnja je opozorila Almo, da jo je natančneje pogledala in opazila njen nabrekli život. Oči so se ji kakor v grozi široko razprle, ko je skoraj za vpila: «Za božjo voljo, Lenka, kakšni pa ste?»

Dekle je zardelo, si z roko zmedeno seglo v lase in molčalo. Zdaj je torej prišlo, kar je moralo priti, se je sama v sebi skoraj oddahnila.

Ni se oglasila. Nekaj časa je čakal pred vrati, potem so se njegovi koraki tiho, trudno oddaljili. Prišla je Ani. Potrkala je in poklicala z jokajočim glasom: «Lenka, odpri, večerjo sem ti prinesla.» Lenka je molčala. Toda Ani se ni dala odgnati. «Oglasi se vendar, saj si živa ali kaj? » je tarnala pred vrati. In Lenka se je morala oglasiti. «Ne bom večerjela, ne morem, hvala, Ani.» «Da si le živa,» je olajšano zavzdihnila Ani in potolažena odšla.

Potem je v hiši vse potihnilo, je volčjak Rolf je nekajkrat žalostno zatulil v temo, kakor da ga je strah. Morda je s svojo pasjo tenko čutnostjo zaslutil v bližini duši stare Marjete in Lenkine matere, ki sta prišli, da bi varovali Lenko v njeni najbridkejši uri?!

Šesto poglavje.

Mrak je sivel v mrzlem, puščobnem zimskem jutru. Lenka se je trudno zganila v postelji. Zdaj bo morala vstati, pospraviti svoje reči in oditi kolikor mogoče tiho, da bi je nihče ne opazil. Tako bo najbolje. S tem bo preprečila, da se ne bo še enkrat ponovilo tisto, kar se je zgodilo včeraj.

Dvignila se je in se začela počasi oblačiti. Toda bila je medla in slaba. V senceh ji je razbijalo. Pred očmi se ji je meglilo od slabosti. In tista kapljica sline, ki ji je še ostala v ustih, je imela tako čudno trpek, grenak okus. Ko bi imela vsaj kapljico vode v sobi, da bi si zmočila usta! Ko se je oblekla, se je s težavo sklonila in izvlekla izpod postelje svojo pleteno ko- šaro, v kateri je prinesla svoje reči, ko je prišla v mesto. Odprla jo je in začela počasi zlagati vonjo svojo obleko in še nekaj tistih skromnih reči, ki so bile njene. To svoje opravilo pa j e morala večkrat prekiniti in sesti na rob postelje, da se j e oddahnila, ker ji je od časa do časa postajalo tako čudno slabo. Ko je končala, je košaro zaklenila in ključek spravila v svojo malo rjavo torbico. Potem si je uredila lase, dala na glavo klobuček in si oblekla plašč. Slednjič je storila. Nič drugega ji ni bilo treba več storiti, kakor oditi. S pogledom je prebegnila sobico, ki ji je v tem kratkem času, odkar je stanovala v njej, postala tako domača in ljuba. Potem je počasi še enkrat stopila k oknu in se zagledala na vrt. Gredice je pokrival sneg, drevje je bilo golo in žalostno. Črna železna ograja se ji je zazdela še višja. Sonce ni sijalo, na ulici ni bilo deklet s širokimi, svetlimi slamniki in mladih nasmejanih srečnih mater z belimi vozički. Samoten, sključen starec je počasi in trudno krevsal mimo ograje. Nekaj trenutkov je obstal pred zaklenjenimi vrati in jih nezaupno ogledoval, potem pa je počasi nadaljeval svojo pot. Najbrž je bil berač. Stopila je od okna in dvignila košaro, ki se ji je zazdela težka, kakor da bi vso svojo bridkost in nesrečo nosila v njej. Zavzdihnila je in jo spet postavila na tla. Ko pa jo je hotela spet dvigniti, ji je nenadoma v strahovito bolečem krču vztrepetal ves život. Bilo ji je, kakor da se je otrok v njej s silovito močjo zaril v njen živi drob, v njeno srce in ga stiskal, stiskal. Bolečina je popustila za trenutek, dva, potem pa se je podvojila. Lenki so v mrzli grozi zašklepetali zobje. Kakor smrtno ranjena žival je nečloveško zavpila in padla.

Zunaj je nekdo prihitel k vratom. Razburjeno je začel tolči po njih in jo klicati. Spoznala je Anin gas. Rada bi se ji bila oglasila, ji odprla in jo prosila, naj ji pomaga, za božjo voljo, naj ji pomaga, ko ji je bilo tako hudo. Pa ni mogla. Njena usta so bila čisto izsušena in niti premakniti se ni mogla. Slišala je, kako je Ani odšla. Zunaj je spet vse utihnilo. Zdaj jo je pustila samo s temi strašnimi bolečinami, ki so hujše od smrti same! Ko bi mogla vstati in odkleniti vrata! Ko bi mogla! Pa ne gre, ne gre. Spet je zaslišala na hodniku korake. Anin glas jo je spet poklical. Potem je nekaj zaškrtalo v ključavnici, spet in spet. Končno je ključ, ki je znotraj tičal v ključavnici, zletel na tla. V ključavnici je še enkrat škrtnilo, potem pa so se vrata odprla, in Anin široki, dobrodušni obraz se je ves solzan zaskrbljeno sklonil nad Lenko. Nenadoma se ji je zazdelo, da to ni Ani, ampak da je prišla k njej njena ljuba dobra botra. Njen obraz je sijal od miline in dobrote, da so Lenki hipoma prešle vse bolečine in slabosti. Vse bridkosti so nekam izginile. Ničesar ni bilo več, ničesar, niti Lenke same ne.

Ko se je potem čez dolgo časa zavedela, je spet zagledala Ani. Stala je ob postelji, na kateri je ležala Lenka. V sobi pa je bila še neka druga nepoznana ženska, ki je držala v rokah golega jokajočega otroka. Lenka se je trudno spomnila, da je ta otrok najbrž njen.