Njena podoba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Njena podoba
Ivan Cankar
Spisano: Laura Bratina
Izdano: Mohorjeva družba Celje
Viri: Mohorjeva družba Celje 1976
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



VRHNIKA, PREČUDEN KRAJ!

V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob misli nate. Kdo te je videl z bedečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz in zdaj je moje srče bolno po tebi. Kraj ravni pod gozdom, pod temnim, mogočnim Raskovcem sedi jata golobov; bele peruti se leskečejo v soncu. Tam je Vrhnika. Čez bore, čez hoje, od tihega Krasa, od moja šumi burja, plane v ravan, postane, vztrepeče, osupla in utolažena po toliki lepoti. Bela kakor nevesta se svtei na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima. Zamolkla pesem, kakor vzdih iz globoke zemlje, od visokega neba, pretresa jasno tišino; na Žalostni gorije zapel veliki zvon, ki kraljuje od Krima do Ljubljanskega vrha. Pod pesmijo, nad ravnino trepetajočo, se leketajo vasi, ugašajo in se vžigajo v čisti beloti; blešči se jim pod mladim soncem; kakor ob prostranem jezeru leže, bele, tihe; a iz jezera, v tišini sanjajočega, se vzdigajo samotni otoki, nizke, s slamo krite kolibe, gruče brez in vrb in visokih jagnedi. Kdaj bo že drdral moj voz po široki casarski cesti, kdaj bo že zavil pod Logom, da te zagledajo moje koprneče oči, o sveta Trojica? Kdaj bom že zaslišal tvojo sladko pesem, o sveti Pavel, patron in varuh Vrhnike? Kdo je čul tvoj glas in je pozabil nanj? Ne po materi ne po ljubici ni jokal Amerikanec, ko mu je bilo žalostno pri srcu; po tebi je zajokal: o ti svetega Pavla zvon, ki te slišal več ne bom. In kdaj bom pozdravil tebe, ubogi svtei Lenart, ki stojiš pod sveto Trojico in pod svetim Pavlom kakor dete nebogljeno in zavzdihneš le o mraku s tenkim, vdano prosečim svojim glasom? ... Pod svetim Pavlom, onkraj cesarske ceste spi Močilnik v globoki kotanji, v večni senci. Kdo izmed vas, ki to berete, je videl Močilnik in ne sanja o njem vsako noč? Izpod skale, višje kakor svetega Pavla zvonik, šumi črna voda; zašumi in takoj utihne, pogrezne se v globoko strugo, skrije se pod vrbe in molči vsa temna. Kaj se ji je sanjalo tam doli pod kraškimi skalami in kaj jo je prestrašilo, ko je prišla iz noči v prosojni mrak? Tako molče usta, kadar se odpro po dolgem spanju in plane pogled, izgubljen, osupel, v preveliko lepoto ...

NAŠ LAZ

Tudi mi smo imeli svoj laz. - Tam v samotnih, zapuščenih notranjskih hribih, med pustimi, hladnimi globelmi in zasekami samujejo kotlinice - lazi. Na dnu teh kotlinic je košček obdelane zemlje, ki je ponavadi ograjen z bodičevjem in kamenjem, ki se je bilo prikotalilo Bog vedi odkod - morda se je bilo ob hudi uri z neba samega usulo. Tista ped obdelane zemlje rodi nekaj krompirja, fižola in graha; ves pridelek bi lahko ženska spravila v dvokolnico ali celo z jerbasom, pa bi ji še teden dni ne bilo treba hoditi. Zakaj lazi so polje goščav in najubožnejših bajtarjev, ki si niti lehe na močvirju ne morejo najeti. In prav zato, mislim, ker so njih edini delež pod soncem, ljubijo svoje laze bolj globoko in prisrčno nego kralj svoje kraljestvo. Z najmočnejšimi koreninami se ovija srca ljubezen do grude. Človeku, po svetu pognanemu, iz zemlje izruvanemu, se toži najpoprej po koči, po njivah, po senožeti, celo po siromašnem lazu, nato šele po materi, sestrah, bratih. V nas vseh se pretaka kmečka kri in v tej krvi ljubezen do zemlje, koprnenje po zemlji. Veliko sem dosegel spoznanja - dal bi vse to spoznanje in vso modrost za ozko leho pod brdom, za ponižen vrt kraj hiše. Amerikanec, ki se je po dolgih letih vrnil v domovino, iz katere ga je bila pregnala krušna skrb, ali pa prepodila trda pest davkov in drugih nadlog, si ustanovi najprej novo domačijo, najrajši blizu prodane ali porušene domačije svojih očetov. Grenko je slovo od žene, grenkejše slovo od matere; slovo od očetne grude pa trga srce iz prsi, sili solze v oko moža, ki nikoli ni jokal. - Moja mati je bila kmetica in je v svojem srcu, v vseh svojih mislih ostala kmetica do smrti. Kadar sva bila sama, mi je pripovedovala, kako lepo je bilo tam v horjulskih hribih. Vsako leto sva se domenila, da pojdeva tja; ni bilo daleč v tiste kraje, ali pogovarjala sva se o tem popotovanju kakor o dolgem, veselja polnem romanju v deveto deželo, v obljubljeno Koromandijo. Nikoli nisva šla tja; mati je prej umrla. Še tri dni pred smrtjo, ali je bilo še bližje tistemu strašnemu večeru, mi je rekla, ko sem se sklonil čez njen potni, upali, ubogi obraz: »Ali ne bi šla prihodnji teden?« - »Prihodnji teden pojdeva!« sem odgovoril; v grlu me je tako stiskalo in dušilo, da še zajokati nisem mogel. Njena goreča misel, njeno verno upanje, njen sveti spomin - vse je bilo le koprnenje po izgubljeni, ugrabljeni grudi, po vonju senožeti in njiv, po šumenju daljnih gozdov. To koprnenje je bilo tudi v meni in je danes tako živo in grenko, kakor je bilo tisti prvi dan, ko sem ga začutil. - Imeli smo svij laz; uro hoda je bil daleč od vasi. Pot se je vila najprej skozi tesno zaseko in se je ob deževnih časih, posebno jeseni, spremenila v hudournik; če je v takih dneh bilo treba v laz, smo hodili po kolovozu ob njivah, da so se nam noge preko gležnjev udirale v blato. Iz zaseke se vzdignila pot strmo v hrib. Tega klanca nikoli nisem maral; še preplavljena zaseka se mi je zdela prijaznejša; bila je temna in hladna, košato, visoko leščevje jo je senčilo od obeh strani. Klanec pa je bil širok, pust in gol; v soncu je bil vroč in prašen, puščava sama; rdeči prah je silil v oči in usta in se je mešal s potom na čelu in licih; človek se je utrudil že ob tretjem koraku. Če je rosilo ali celo deževalo, pa se je ilovica razmehčala in je bila spolzka kakor led; še bosemu je drčalo. Nikjer in nikoli ni bilo kraja temu klancu; nanj sem se spomnil, kadar sem v tistih časih in pozneje bral o klancu na Golgoto. Kaj pot, kaj zaseka, kaj klanec! Naš laz je bil naš Laz - naše polje, naš svet, naše najmilejše bogatstvo! Pozimi smo se pogovarjali o spomladanskem delu s toliko vnemo in resnobo, kakor da bi bili imeli najmanj sto oralov sveta. Komaj je koprnelo po prisojnih rebrih, smo hiteli v laz, ki je bil še ves pod snegom. Tista prva pot mi je bila vselej praznik. Kjer je sonce že popilo sneg, se je prikazovala črna, mokra prst, so že poganjali zvončki. Na klancu je močno drselo; v soncu se je svetila mokra ilovica; kjer pa je zavila pot na osojno stran, je ležal sneg še za ped visoko. Spomladi, poleti in jeseni smo zahajali v laz, kadar je bilo treba in ne treba. Otrok hiti k materi, samo da je blizu nje, da jo vidi in da se pritisne k njenemu krilu. Nič ne vpraša, če je uboga in žalostna; zdi se mi celo, da jo ljubi toliko bolj, kolikor bolj je uboga, žalostna in bolna. Hudo nam je bilo, kadar smo v pozni jeseni pobrali poslednje tepke, poruvali natiče za fižol ter jih naložili na dvokolnico. Ozirali smo se dokler smo še videli do laza. »Z Bogom ti zemljica naša, ti naša siromašna, ljubezniva mati, naše veselje in naša sladka skrb! Z Bogom, pa ne pozabi na nas v svojih dolgih sanjah, kakor tudi mi ne bomo pozabili nate!« - Sam ne vem, kako se je zgodilo in kako se je moglo zgoditi, da naš laz nenadoma ni bil več naš. Ali smo se zamerili gospodarju tistega sveta, ali je hotel sam obdelovati tisto beraško ped zemlje, ali se je oglasil drug najemnik - nič ne vem. Le toliko vem, da laza nismo imeli več in da se nam je tako zgodilo, kakor da nam je kdo bil zemljo izpodmaknil pod nogami. Gostači smo bili; to se pravi: popotniki, ki jih močen veter lahko zažene danes na to, jutri na ono stran. Nikjer niti za dlan grude, da bi človek lahko trdno stopil in rekel: »Moja je ta zelja, na svojem svetu stojim!« Potrti smo bili, malodušni in molčljivi. Nismo si upali govoriti o lazu; če se je kdo spomnil nanj, je govoril čisto na kratko in s tihim glasom - kakor o mrljiču, ki leži v sosednji izbi. Mati je molčala, ni rekla nikoli niti besede o lazu; zdelo se mi je celo, da ni prav nič bolečine v njenem srcu. Tisto zimo je obolela. Prišel sem nekoč domov - bilo je že blizu božičain jasen dan je bil - pa je sedala na pragu, vsa sključena, v dolgo ruto zavita. Ozek, ves dekliški in čisto bel je bil njen obraz, oči so strmele v daljno daljavo. Prestrašil sem se, pa sam nisem vedel, odkod in čemu tak strah. »Mati! Ne tukaj, ne v mrazu! Stopiva v izbo!« Vzdignil sem jo za obe roki in šla sva v izbo. Ko sva sedela za mizo, mi je pogledala v oči in se je nasmehnila. Tisti smehljaj vidim še današnji, ko je tega že mnogo let; toliko bolesti in koprnenja je bilo v njem. »Pa kaj tisto, glej, če laza nimamo več! Saj je bil tako predaleč ...moje noge so že stare in trudne ...kdo bi lazil po teh klancih! ...Ali veš, kaj sem si izmislila, ko sem sedela tam na pragu? Da si najamemo leho tam pod Hruševico! Blizu je tam in vsa druga zemlja ...tam ne bo sam krompir pa tisti fižol ob razoru ...Že sem si v mislih izbrala leho - tisto, ki se od kozolca do kozolca položno vzpenja v hrib ...Tam seješ kamen, pa žanješ zlato!« Tako grenko in tesno mi je bilo pri srcu, da me je skelelo v očeh. Mati me je pogledala in je umolknila. Kar sem vedel jaz, je vedela sama: saj so to same otroške sanje, same pripovedke o daljni deveti deželi, o obljubljeni Koromandiji! Človek govori, da bi z zaupljivo besedo potolažil strah srca; da bi z veri na jeziku preglasil tiho vdanost duše ... Koj po praznikih je mati legla in je ležala tri tedne. Sedel sem ob njeni postelji, otiral sem ji potni obraz in poslušal njene bolne sanje ... Koliko vas je, ljudje božji, da ste doživeli take dni in noči? Do takrat nisem vedel, da v najgrenkejšem trpljenju ni ne solz in ne vzdihovanja. Tretji dan pred smrtjo me ni poznala več; zadnji dan pa me je spoznala. Počasi je okrenila glavo proti meni in me je pogledala z velikimi, jasnimi očmi. »Ti, Ivan ...meni se le zdi, da bi spet dobila laz ...Ali še veš, kako sva kar tam grah luščila, da bi ne bilo treba prenašati še stročja? ... Daj mi vode, žejna sem!« - Tisto noč je umrla; lep in miren je bil njen obraz, tak, kakor je še dandanašnji v mojem srcu in v vseh mojih mislih.

O PREŠCAH

V teh časih neutešenega in neutešljivega hrepenenja se spominjam dogodka izza davnih let ... Lepo jutro je bilo, ko sem se vzdramil. Sonce je sijalo, redki, nemisrni jesenski oblaki so begali po nebu in pod njimi so begale sence preko ceste, preko streh in na polje, čez goro v daljavo. Oblekel sem se hitro, popil v naglici kavo in nato sem se napravil na pot. Poiskal sem veliko vrečo, v kakršni nosijo krompir, in sem jo zakrpal, ker je bila razparana. Zunaj je zaklical Lojze in vrgel sem vrečo preko rame, vzel palico v roko ter se napotil. Deset let mi je bilo takrat, Lojze je bil še mlajši. Ne vem, kakšen sem bil jaz, ali Lojze je bil zelo majhen in slab, bel in nežen je bil v obraz in gledal je srepo z velikimi očmi. Dejal je, da bo slikar - bogvedi, o čem je sanjal. Zdaj je pač že mrtev, ali pa se je izgubil v svetu, ki je tako prostran. Postala sva pred sosedovo hišo in prišel je Tone, ki je imel tudi veliko vrečo preko rame. Z njim je prišla njegova sestra Hanca. Najmlajša je bila izmed nas vseh; veliko materino ruto je imela na glavi in izza rute je gledal zelo majhen, bolehen obraz. Pogledal sem jo in sem mislil, da ne zmore tako dolge poti. Toda šla je. Sprva se nismo ustavili nikjer, hodili smo hitro in veselo. Ponoči je deževalo in blato je cmokalo pod bosimi nogami. Zavili smo si hlače do kolen in Hanca si je izpodrecala krilo. Kmalu se je vzdignil pred nami klanec in pot je bila gladka, izmita. Tone se je zadel z nogo ob kamen, sedel je ter si brisal s travo kri. Pod nami je bila že vas in še dalje v dolini so se svetile bele trške hiše. Vse je bilo kakor umito, okopano; prazniško se je lesketalo jabolko na zvoniku farne cerkve. Vse okoli nas pa je bila božja samota.