Njena najgrenkejša ura
| Njena najgrenkejša ura Mara Stepanova |
| |||||||||||||
Pred hišo je rastla tepka. S svojimi golimi vejami je segala prav do oken in čez nizko streho se je nagibala k sosedovi jablani! Čudno mračno je bilo v sobi, kjer je sedela stara Oreharica. Gledala je v golo vejevje pod oknom in mislila trpko: »Mati biti je zelo čudno. Bolje je biti stara tepka. Sto in sto sadov rodi v enem samem letu, in vse tisoče, ki so ji usojeni, preživi. Nekega lepega dne se bo nenadoma iztekla njena ura. Prišel bo nekdo in pod njegovo roko bo omahnila brez bolečin. Jaz pa še v grobu ne bom imela miru radi svojih petero otrok. Menda se bom obračala v njem prav do sodnjega dne.«
Zgenila se je. prav, kakor bi to že bilo. Modra podpludba, ki se je temno odražala na njenem levem licu, jo je nenadoma zaskelela.
»Sinov udarec!« jo je preletelo. Z uvelo roko je segla proti licu in govorila sama s seboj vsa žalostna: »Tepka, ti ne veš, kaj so otroci. Rodila si mnogo več, a niti ne slutiš, kaj se pravi biti mati. Ti ne veš, da ne boli udarec radi udarca, ampak da boli tu vse nekaj drugega. In kako boli! Nihče razen matere, ne more niti slutiti, kako je vse to strašno bridko, kako silno samo materinsko!«
Stara Oreharica je tožila svojo bolečino tepki pod oknom in davno je že bilo, odkar ni mogla jokati več.
Oreharjev Markec je imel čudno nežno dušo. Jokal je za vsakim zmrzlim ptičkom, ki so ga pozimi našli pred vrati. Včasih je bil ves žalosten, če je videl, kako je sosedov Tine navezoval mački star lonec na rep. Le kako morejo biti ljudje tako hudobni! Marko je bil otrok in še ni hodil v šolo. Ob mesečnih večerih nikakor ni hotel v posteljo. Če so bili večeri topli, je sedel na prag in strmel v polja pred seboj. Čuden otrok.
Takrat so imeli Oreharjevi lepega jagenjčka v hlevu. O, kako je bil srčkan! Markec je menda to najbolje občutil. Potem pa se je nekoč zgodilo nekaj čudnega. Marko je sedel zunaj na pragu, v sobi pa sta sedela oče in sosedov stric.
»Jagenjčka bomo zaklali«, je dejal oče.
Markec je prisluhnil ... Kako je dejal oče?
Zaklali ga bomo ... O ti sveti Bog! Njemu ni šlo v glavo kaj takega. Pa je stekel k mami in vprašal:
»Mama, zakaj bomo jagenjčka klali?«
Mama je pogledala otroka in se zasmejala:
»Da bomo meso jedli, ne!«
Markec je bil žalosten:
»Da bomo meso jedli, pravi mama, in se še smeje zraven.«
V otrokovi duši je vstajalo čudno. Kakor nenadno odkritje nečesa nezaslišanega. Šel je v hlev in se vsedel poleg jagenjčka na slamo. Jokal je ... Le kako morejo biti ljudje tako hudobni in požrešni! On pa je mislil, da vsi ljubijo jagenjčka samo radi njegovih neskončno milih oči!
Marko je postal čudno tili in žalosten. Ni jedel, ni spal, še igrati se ni hotel več. Ko pa je po nekaj dneh prišel sosedov stric z nožem, se je otrok s čudnim gnusom obrnil od njega.
»Vi ste hudoben človek!« je dejal. »Vsi, vsi ste hudobni!«
Ko mu je mama prinesla na krožniku mesa, ga je odrinil od sebe:
»Ne maram! Nočem biti kakor vi vsi.«
Mama je bila začudena:
»Kaj ti je, Markec?«
Ni dobila odgovora. Ko pa se je zvečer sklonila nad posteljo svojega ljubljenca, se ji je ta ves v solzah izpovedal.
»Tako torej!« je vedela mlada Oreharjeva mama in vroče pritisnila otrokova ličeca k svojim.
Odslej ji je postal Marko čudno drag.
Na vojno!
Pri nas so v onih dneh zarje čudno krvavo zagorevale. Zvonovi so zvonili, pa ne tako kakor drugje. Pri nas je bila njihova pesem še vse bolj žalostna. Od Gorjancev pa do Kolpe je zvenela kakor jok sto in sto naših mater, ki so v onih najgrenkejših urah postale kakor ubite. Takrat človek ni smel imeti duše. Kdor jo je imel, je moral zblazneti.
Oreharjeva sta odšla že dva. France in Tine. Poslednji je šel Marko. Ko je odhajal, so bila polja v prvem zelenju in brajde prepolne kipečega brstja. Kje je bil kdo, ki bi bil mogel utešiti silno žalost Oreharjeve strine?!
Marka so ji odpeljali. Tistega otroka, ki nekoč radi uboge ovčke ni hotel biti tak, kakor drugi. Sedaj pa je moral v klavnico, kjer bo iz dneva v dan pomagal mesariti nedolžne žrtve. O Bog ... !
Oreharica je z grozo domnevala, da mora dušo ubiti v sebi, če je hotela, da ji misli ostanejo zdrave. In ko je storila to s silno muko, kakor je isto moralo storiti na stotisoče mater, ki so nekoč sinove rodile za življenje, a so v onih krvavih dneh nenadoma spoznale, kako silna, demonska in strašna je igra življenja. Spoznale so grozno resnico, da brat lastnemu bratu ne bo prizanesel in so prosile:
»Usmiljeni Bog! Odpusti! Da smo vedele to, bi nikdar ne bile rodile.«
Takrat so matere čakale. Pa to ni bilo čakanje. Drug izraz bi moral biti za to, a jaz ga ne najdem. Takrat so bile matere mučenice. Morda večje, kakor pa njih sinovi na frontah, preko čijih glav je večno lebdela neizprosna smrt.
Takrat je čakala tudi Oreharica. Pa kako? O ti moj sveti Bog! Ko so v drugi jeseni začele zarje čudno krvavo ožarjati zapad, je z mrtvo grozo slutila:
»Zdaj, zdaj bom dobila črn list.« In preden se je mogla jasno zavesti svoje slutnje, je bilo že tu ... Na doberdobski planoti je padel srednji, Tine. V onih dneh je imela solza, da bi bila lahko morje napolnila z njimi. In to je bilo dobro. Dušo je izjokala, saj drugače bi bila zblaznela.
France je po preteku poldrugega leta nehal pisati. Sam Bog je vedel zakaj! Tudi takrat je slutila in vedela: »Nikdar več ga ne bo!« Ni jokala več tako silno. Zakaj bi! Morda na ljubo demonskim orgijam, ki so se odigravale tam nekje po svetu v naslado ne vem komu, in ki jih niso znali ali pa morda niso hoteli končati?
Oreharica pa je hotela kljubovati. Sama je vedela, da je smešno kaj takega, a ona je hotela.
Ko pa je po končanem prišel domov Marko, se je silno začudila:
»Mar je mogoče? O ti moj zlati otrok!«
Takrat šele se je zopet zavedla, da onih dveh ne bo nikdar več in njena žalost ni mogla prenehati.
Toda kaj je bilo z njenim Markom?
Oreharica je s trepetom spoznala, da je čudno drug. Slutila je: »Nekoč bo prišlo nenadno odkritje in me bo strlo.« Ko v dolgih nočeh ni mogla spati, je morala misliti vedno iznova:
»Kje je tisti otrok, ki je nekoč jokal za zmrzlim ptičkom? Danes ga ni več. Danes bi ubil ovco, danes bi ... «
Ni hotela misliti do konca. Samo slutila je z čudnim trepetom, ker je morala tako.
Toda moj Bog, mar bi bilo kaj čudnega? Tri leta je moral služiti v klavnici ...
Tisto jutro je bilo tretje odkar ga ni bilo domov. Kod je hodil? Stara Oreharica ni mogla vedeti. Gledala je skozi okno v meglenost zimskega predpoldneva in pričakovala ... Sama je bila, tako strašno sama! Tri sinove je imela nekoč, danes, ko bi jih najbolj potrebovala, ni imela nobenega več. Ljudje so mislili, da ima še enega, a ona je vedela, da to ni res. Ljudje so se motili. Le ona sama je vedela, da se tisti sin, katerega je poslala nazadnje na bojna polja, prav tako ni vrnil, kakor se nista vrnila ona dva. Toda kje je ostal? Tega tudi ona ni mogla vedeti. Vedela je samo to, da ji je bil ta, ki je bil doma, popolnoma tuj, nepoznan.
Iz meglenosti ceste se je počasi trgala senca. Je on? Čas bi bil; tretje jutro je že.
»Moj sin, moj ubogi sin!«
Oreharica je gledala v prihajajočo senco. Ko ga je spoznala, so ji postale misli še bolj bolne.
»Saj nisi ti kriv, da si postal lak. Ti si od svojih najmlajših dni mislil in hotel dobro, le drugi krvoločneži niso hoteli tako. Prokleti naj bodo za svoja demonska pohujšanja!«
Marko je vstopil. Oči je imel čudno izgubljene.
»Kje si bil tako dolgo?« Materina beseda je bila čudno mehka in opravičujoča. Kakor da je kriva ona.
»Jaz? Dolgčas mi je postalo po krvavih orgijah, pa sem šel, da malo pozabim. Ha, ha ... «
Oreharica je spoznala, da je pijan in je stopila k njemu:
»Ubožček!«
»Jaz ubožček? Na ... !«
Trda je bila roka, ki je udarila po materinem licu, še trši smeh pijanega sina ...
Mar sedaj razumeš demonsko in strašno igro življenja, ti uboga Oreharjeva mama?!
O Bog, zakaj si ji dal, da je rodila?!
»Da, zakaj si mi dal,« je s trpko bolečino mislila ponižana mati.
Tista ura je bila njena najgrenkejša. Kajti v tisti uri je z vso strašno in pekočo jasnostjo spoznala, da je izgubila tudi svojega najmlajšega, in da ga ni bilo človeka, ki bi ji ga mogel vrniti.