Njena moč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Njena moč. Odlomek daljše povesti.
Aleksander Urankar
Izdano: Amerikanski Slovenec 36/6, 36/7, 36/8, 36/9, 36/10, 36/11, 36/12, 36/13 (1927)
Viri: dLib 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Razpadajoča, a še vedno čedna hišica sredi zelene jase med gozdnimi gorami. Za hišico potoček z večjo mlako. Pesem mlinskih koles in šušljanje brez krog jase, nad jaso pa sinje nebo s svojim božjim mirom. — To je bil “Samotni mlin.”

Stal je sredi jase, sam in star, kakor človek, ki nosi stoletje na rami. Vselej me je pozdravil s prastaro pesmijo o žitu, o moki in o kruhu ...

Drag mi je spomin na tega samotarca. Z njim mi vstaja v duši ljuba podoba: Valčka, z zarjo v licih, z lepim kozarcem v roki z veliko svetlo solzo v očeh ...

Na klopi pred hišico je sedela.

“Deklica, prav lepo te prosim za korček vode. Žejen sem, da bi ves tvoj potoček popil. Vem, da bi bila huda, zato te prosim za korček.”

“Tisto pa že, gospod,” je zvenelo kakor zvonček iz veže. — Nisem še bil trenil, pa je že odhitela v hišo.

Vrnila se je s svetlim kozarcem. Čutil sem toplo roko, ko mi ga je podajala, videl sem lahno rdenje na licih, kakor rdeč je zarje in sem pohabil na žejo:

“Kako je vendar ta kozarček lep in ta okrasek ...”

Na štiriperesni deteljici je blestelo v zlatu: “Tebi.”

Zarja v njenih licih je izžarela v živo zadrego in v ogorčeno vprašanje. — Razbral sem to vprašanje na obrazu:

“Kaj tebi mar? Kje je sedaj tvoja žeja za ves moj potoček?”

Tiho sem se sklonil k virčku in zajel.

“Mrzla je tvoja voda kakor prosinčev led. Hvala za kozarec.”

Tedaj sem zapazil solzo v njenih očeh, veliko in svetlo. Ni si upala v dan.

“Pa z Bogom.” Vzela je kozarček in je šla.

To je bilo moje prvo srečanje z Valčko, drugič sem jo videl koncem počitnic.

Stanovanje sem, imel pri župniku. Divja trta se je vzpenjala po zidu prav do mojega okna, tako, da je bilo pokrito čezinčez. Pri tem oknu sem pasel radovednost na župnikovih gostih. Niso me opazili, tudi župnik me ni nikoli videl, drugače bi me bil posvaril z očetovsko skrbljivostjo: Dečko, radovednost ne pristoji značaju. — Ni me posvaril, torej me ni videl.

Na Šmaren popoldne je prišla Valčka v župnikov dvorec. Vsa bleda in prepadena. Dolgo je bila pri župniku. Da bi ne prišlo do srečanja, sem se umaknil na sprehod.

Zvečer pa sem našel na svoji mizi pismo. Name ni bilo naslovljeno, zato sem se čudil.

“Draga Valčka: —

Z bridkostjo v srcu sem se odločil ...”

To ni zame, sem si rekel in jo mahnem k župniku. Čakal me je.

“Si prebral pismo?”

“Ne, gospod župnik.”

“Beri žalosten slučaj. Valčka je mlinarica v ‘Samotnem mlinu.’ Oče ima večjega v Nevljah. Čez poletje pošlje Valčko v Samotni mlin — toliko, da ne pozabijo nanj, sicer pa nimajo nič od njega. Vode ni veliko. Sirotica Valčka. Smili se mi. Štefana je imela rada, Štefan ji pa popihne v lemenat. Pameten dečko drugače. Ta pa ni pametna: Zakon ji je obljubil. Pri meni je bila prej-le in me je prosila, naj kaj ukrenem. Kaj naj ukrenem? — Kar je, je, sem dejal, če ima poklic, bo ostal in udati se boš morala; če ga nima, bo prišel pote, ne boj se, koj vaju bom oklical. Ne jokaj, Valčka, in čakaj.”

“Gospod župnik, če ji je obljubil, kdo ji more vzeti Štefana? Živ krst ne — razen Boga morda ...”

Zamahnil je z roko in skomignil z rameni:

“Bog ga je vzel; obljubo je napravil. — Beri pismo in boš videl. Sicer je pa njegova krivda. Tjavendan blekne in ne pomisli, kaj si vse z eno samo besedo lahko nakoplje. Bog se usmili. Kaj jim ne pravim stokrat in stokrat na leto, kaj stokrat! — tisočkrat sem jim že povedal: Beseda zgovorjena, ne vrne se nobena. Ne moreš vež popraviti, kar izrečeš. Pravim jim, ne sklepajte brez starišev. Mar poslušajo? Zdaj ima pa jok in žalost.

Dečko, to ti povem, slušaj mene, ki sem skusil svet in življenje. Po svoji glavi nikoli ne računaj, če nočeš, da bo svota — ničla. Pismo preberi. Tebi ga dam, da te bo izučilo. Oče tvoj mi je pravil, da si tudi bolj na to plat ... Ne bom te silil v lemenat, povem pa: pameten bodi in pomisli. Abiturijent si in slame tudi menda nimaš v glavi. Svet je zloben in poln rogatcev. Ne rečem, da bi moral, toda pomisli.”

Zahvalil sem se za pouk, pa samo iz olike in ne iz hvaležnega pritrjevanja in sem razgrnil pismo.

“Draga Valčka: —

Z bridkostjo v srcu sem se odločil. O Valčka, ne bodi žalostna! Bog je hotel in je moralo tako priti. Prišlo je nenadno in je zadelo mene, ravno mene, da ne morem več nazaj domov k svoji Valčki. Mojca, ne morem ti več prikrivati: odločil sem za Boga. Ne štej mi toga v greli. Bog je Hotel. O, ko bi vedela, koliko sem trpel. Koliko sem trpel v misli nate, ki boš — vem zatrdno — sedaj tako neizrečeno sama in žalostna.

Ko bereš te vrstice, bivam jaz že v tihi semeniški celici. Pusta in prazna je še, kakor je pusta in prazna moja duša.

Ko bi vedela, kako me je poklical Bog. Drugače, vse drugače, kakor je klical Savla. Vedel je, da sem ves v tvojem srcu in bi ne mogel iztrgati mojih korenin iz Tebe s prikaznijo — kakor mi jih tudi zdaj s tem čudovito žalostnim, dogodkom ni tam na bojni poljani.

Potrgal pa je veliko teh koreninic, zato sem še vedno žalosten. Vem, da ne bom mogel izbrisati tvoje podobe iz svojega srca.

Dokler bom pa tebe nosil v srcu, ne bom ljubil Boga.

Skušal bom izbrisati sled najinih korakov, ki sva jih hodila po tej ubogi zemlji, izbrisati z mislijo na Boga in njegov klic.

Ne morem biti Tvoj, Valčka, ker sem se zaobljubil Njemu. Ne štej mi tega v greh in čuj!

Vsak večer trka na okno moje duše krvav spomin. V dalji pojo zvonovi, kakor bi jokale izgubljene sirote, ki so zašle Bogve kam in ne vedo naprej. Bele zvezde na nebu so kakor solze na blazini; izjokala jih je ona, ona s svojo deco. Ubil sem moža, ubil sem očeta.

Na ruski bojni poljani. Prejel sem povelje: Na ogled v bližnjo vas. Hočeš-nočeš, moraš. Odšel sem nejevoljen. Koliko jih je šlo in se niso vrnili. Noč je zahrbtna, zavratna. Nebroj jih ima že na vesti ...

Na parobku majhnega loga zašušti grmiček. Da nisem bil vojak in še na oglede poslan, ni trenil bi ne bil. Plašen zajček se me je morda zbal, naj zbeži v božjem imenu. Pa sem pomislil, koliko jih je šlo in se niso vrnili ... Sam ne vem, kedaj sem bil za prvim deblom, bridko risanico nastavim na grm:

“Stoj!”

Nisem še izklical zloga in je zaječal grm: “Nemoj, brate. Sveta noč je. Nikari.”

“Kdor si že, hajdi iz grma. Pa brez orožja!”

In iz grma prileze orjaški hrust, Rus v razcapanem odelu.

“Ujetnik sem, ušel sem vašemu krdelu.”

“Ho, ujetnice! Ne veš, da te moram po? slati k Majki božji?”

“Sveta noč je, brate,” je zopet prosil.

Štel sem: res sveta noč je danes v Rusih. Obenem se mi je oglašala vest: sinko, previdno, oprezno. Tak goljat te pohrusta s puško vred.

“No, da ne boš rekel o meni, pogan je. In ena majka naju je rodila, bodi. Do vasi pojdes z menoj, potem se pa pobereš nekam.”

Šla sva. Jaz dva koraka za njim, pripravljen na vsak napad. Pa govorila sva. Ne, samo on. je govori. ... Zaupaš mi pa, sem mislil. Bog mi odpusti, da sem tako. mislil, ta misel je spočela greh.

Pravil je o sveti noči, o majki svoji in o ženi in deci — kar ti seže v žep.

Bože pomagaj! Ne vem, kedaj sem potegnil puško z rame, kedaj sem ustrelil le to sem videl, da se je valjal v temnikastem snegu ...

Dobrota je sirota. Tiček zlobni, kako si me prekanil! Kakor, da-se ni ničesar zgodilo, sem se sklonil, da mu odvzamem samokres ali nož, ali kar je že bilo ...

Tedaj je zadnjikrat vztrepetalo orjaško telo: Dobruška moja,” je grgralo, grgralo ...

Spreleteio me je. Potegnem mu roko iz suknjiča, krčevito se je oklepala samokresa, ne — o Bog, neznatne slike se je oklepala, fotografije.

Obšla me je črna. slutnja; Pogledam sliko: žena: rožnih lic z otroci, na robu neroden podpis: Tvoja žalostna Dobruška te čaka, čaka ...

To je ona: njegova žena z deco. — To je ona. Lepi, žalostni Dobruški si umoril moža! O Kajn vseh Kajnov, je bučalo v lesovju, je bučalo v meni ...

Valčka! Dolgo je že tega, a še vedno mi ječe na uho glasovi, kakor da joka nebogljena deca za očetom — žalostna Dobruška še morda danes čaka moža.

Gej, tako je Bog poklical mene. Napravil sem še isti dan zaobljubo, da bom zastil za veli ko pregreho in bom vstopil v vrsto služabnikov božjih. Žrtev moja je toliko večja, ker vem, da me Ti, Valčka ljubiš in čakaš. Pomisli, kako ljubi Dobruška svojega moža in čaka ...

Bog je hotel, da se odpovem Tvojemu objemu, ker sem njega ugrabil njenemu Bog je hotel, da se odpovem Tebi, ki si mi bila najdražje, ker sem Dobruški vzel najdražje ...

O Valčka, ne jokaj in ne išči me, rotim Te pri živem Bogu.

Nikdar in nikoli ne bom

Tvoj Štefan.”

Nisem mogel skriti ganotja: razlilo se mi je srce v tihe solze. Valčka, lepa deklica. Koliko velikih solz bo šele sedaj v tvojih očescih. Da bi te ne razjedle zarje v licih. Ta Štefan. Če je dal besedo tebi je tvoj, to vo tudi Bog in ne more ti ga vzeti.

“Pa kdo je ta Štefan, gospod župnik? Moral je s prvimi na fronto, kajne?”

“Seve, seve, Zalaznikov je, gozdarjev. Saj pravim, pameten dečko, pa tako nepreviden. No, sam se bo že še uživel v novo življenje, dasi prej ni bil zanj. Toda dekle, dekle. Žalostno je. bati se moram zanjo.”

“Pa bi vendar kaj ukrenili. To pa res ne gre. Njej je dal prvo besedo, Bogu drugo, ni je dolžan spolniti.”

Ošinil me je z razočaranim pogledom:

“Ti, ki si ves zateleban v Cankarja, ne veš, kaj je zapisal ravno on o tej reči: Če daš besedo ljudem, izpolni jo, če moreš, če jo daš Bogu, izpolni jo, če moreš ali ne. Vidiš. Sicer pa pustimo to. Pismo sem ti dal, da povzameš iz njega dober nauk: na svetu ne moreš dosti skrbeti za dušo. Ne rečem, da bi moral v lemenat. Toda — star si zadosti.”

Že prvi dan po počitnicah sem se oglasil pri semeniškem vodji.


Zato, da mi ne bo v prihodnje zaprt župnikov dvorec, zato, da bom pripeljal Štefana k Valčki in zato, da bom lažje skrbel za dušo.

* * *

V dolgem hodniku je zazvenel zvonek smeh in sledilo mu je bučanje tridesetih smehov.

Je že spet Štefan katero povedal. To ti je fant, prava dolenjska duša, vedno veder in vesel. Sošolce so že bolele mišice od večnega smeha.

Le jaz sem vedel, da je na dnu Štefanovih dovtipov žalostna misel in da z dovtipi krije svojo otožnost. S Štefanom sva skupaj stanovala. Je-li usoda hotela ali kaj? — Morda je župnik namignil vodji. Naj je bilo karkoli: razumela sva se. Bil je prikupljiv in nekaj radi lepe Valčke.

Minil je prvi teden: seznavanje s teologijo in njenim velikim smotrom.

Kako je Štefanu žarelo oko, ko je slišal osnovne nauke o večnemu Počelu in njegovem žitju v stvareh.

Glejte gospodje, ali ni vzvišeno vaše zvanje? Poklical vas je Bog, da vam bo dal žive vode iz Svojega Srca, žive vode življenja in svetosti. — Ali se ne bomo oprijeli božjega študija z vso vnemo, da bomo kedaj vredni služabniki Cerkve?

Glejte, gospodje, pravijo, da bogoslovje ne zasluži imena znanosti, kakor da, ni kraljica ved. Eni proučavajo kamenje, drugi preiskujejo životinje, tretji modrujejo o človeku, vsi ti zaslužijo ime znanstvenikov. Bogoslovcu, ki se posveti spoznavanju prvega vzroka, vzroka, ki je ustvaril kamenje in živa bitja, bogoslovcu odrekajo priznange.

Oklenimo se s tem večje vnemo kraljice ved, da ji oddolžimo vse krivice. Pobožno in ponižno sprejmi jo. Čisti bodimo, zakaj Studenec, ki bomo iz njega zajemali, ne ljubi skaljenih src. Z marljivostjo združimo tiho molitev in prejeli bomo modrost Gospodovo.”

Tako je govoril profesor.

Štefan je ves čas strmel v razpelo na steni. V sladki zamaknjenosti ni videl, da se mu je odprlo oko in iz njega spolzela velika solza po licu. Spomnil sem se takrat na drugo veliko solzo, ki ima morda že na tisoče in tisoče sestric ... na solzo v Valčkinem očesu ...

“Štefan ves si bil iz sebe med predavanjem. — Kaj ti je že —”

Sklonil se mi je na prsi:

“O druže, da bi ti vedel, kako je sladko sloneti na prsih bitju, ki te ljubi. Imel sem bitje, pa sem jo zapustil, zapustil, zakaj vedel sem, da se ne bom mogel odpočiti jaz Kajn vseh Kajnov. Bog ima veliko srce, pa se ne more odpočiti v Njem, ker sem žalosten od pretrudnih misli.”

“Valčka, kaj ne?”

“Ti — veš?” Osupnil je.

“Poznam jo; — Bral sem tvoje pismo. Vem za tvojo nesrečo: O Štefan, zakaj si napravil ta korak in jo zapustil?”

“Ne sprašuj, ko veš. Misliš, da sem ga tako lahko? Vesel sem zato, da utajim pekoči ogenj v sebi.”

“Besedo si ji dal. — Njen si.”

“Ko bi mogel, ko bi mogel. Vzel bi nazaj besedo. Njej, ne Bogu. Bogu je ne smem vzeti.”

“Štefan, če si njej dal prvo besedo, si njen: Bog ti je more vzeti.”

“Stresel se je kakor v skušnjavi.

“Pustiva. Moram. Molil bom in tebe prosim, ne omeni je nikdar več —”

“Štefan.”

“Prosim te.”

“Ne morem.”

“Torej mi boš tudi ti v skušnjavo. — O Bog, ne bi bil mislil, da je Dobruška toliko v tvojih očeh.”

Šel je iz celice in ni ga bilo nazaj ves dopoldan ne. Našel sem ga v bralni sobi z radostjo v obrazu, z žalostjo v duši:

“Policijsko kroniko študiram. — Ne vem, kaj je tako zajemljiv zadnji predalček časopisja.”

“Štefan greš z menoj na vrt?”

“Zakaj pa ne?”

Vrt je že sanjal sen človeka, ki gre v starost: Še so rdeli zadnji sadeži na drevju; listju pa se je že hotelo po grudi in smrti. To šušljanje je bil prvi zvok pesmi, ki prihaja od nekod, kjer sta zima in smrt doma. Šušljanje umirajočih je odmevalo v najine misli.

“Glej prispodobo pasa,” — sem prekinil molk.

On: “Čas je trajanje menljivega in minljivega bitja, govore modri.”

“Med temi bitji sva tudi midva, torej sva košček časa.”

Res, kaj je življenje?

Življenje je sen, sem hitro odvrnil.

Ti si pesnik. Vse naj bo sen: Življenje je sen, iz tega sna se zbudiš v smrt. Torej je smrt resnica.

Ti si pa-pesniški modrijan. Čakaj. Kakšne zaključke delaš. Vsaka primera ima zrno; v mojem primeru.”

Primere šeptajo.

To-le sem hotel reči: V snu objameš vso zemljo in nebo, svetovje lahko vidiš in vendar je minil komaj trenutek.

Razumem, razumem: Življenje je kratko kakor sen.

Če se ne motim, sem nekomu tole zapisal v spominsko knjigo: Življenje je misel,-ki ji je večna beseda dno. Misel, močna kot božje vesoljstvo, v njej so vse zemlje, vsa morja in širno nebo. — Nagni se vase: čul boš zvenenje skritih moči; zvenenje vulkanov ki jim v srcu ogenj živi. — To je zate, modrijan, kajne?

Lepo si napisal. — Življenja je misel, ki ji je večna Beseda dno. — Kako si lepo povedal, da je Bog smoter našega življenja. Življenje — misel vseobsežna in Bog je njen smoter. — Krasno naravnost. Samo, ko bi bilo res vsako življenje taka-le misel. Moje življenje na priliko je misel, ki sem ji dno — samo jaz s svojo večno sebičnostjo.

“Prečrno gledaš, Štefan.”

“O, bolj ko kedaj poprej vidim danes, kako je vse prazno. Čutil sem v sebi izza godnih dni hrepenenje po nečem, v čemer bi se ves razdihal. Tuje in daljno mi je bilo, a čutil sem, da mi je vendar tako blizu to daljno, da sem živel prav v njegovi skrivnostnosti ...”

“Štefan, vedno si bil idealen.”

“Idealen. Kaj pomaga idealnost. Iskal povesem razodetja, našel ga nisem. Ni mi odgovorilo božje stvarjenje, molčali so svetovi moje notranjosti.”

“Preveč se sodiš, saj ni tako hudo.”

“Veš, še premalo odkritosrčen sem. Če bi bil popolnoma odkritosrčen, bi moral tako-le odgovoriti: Iskal sem razodetja, toda ne po pravih potih; vedel sem, zakaj je nemirno moje srce, pa nisem maral onega, kar bi mi je utešilo. Ves, dragec, ljudje ne poznamo, kako je veliki Bog vendar tako majhen. Glej mene. Leta in leta Mu že kljubujem, On pa se je vselej, kadar sem udaril na njegovo Srce, nagnil k meni: Sin moj, ljubim te. Kaj, ali bi ti mogel pljuvati na Srce, ki se je zate razklenilo?”

Trepetal sem od moči njegovih besed.

“Nepokojno je naše srce, dokler ne počine v Bogu. Avguštin je še premalo povedal. Dostaviti bi bil moral: Bog je pa do svete sitnosti vsiljiv, dokler mu ne zdrhtimo v zadnji, nerazdružljivi objem.”

In je dostavil:

“Žal mi je, da sem tako sam. Rad bi se kam naslonil, da bi lažje nosil težo svoje poti.”

“Štefan, jaz sem žalosten.”

“Zakaj?”

Rosno mi je bilo oko.

“Rad bi bil tvoja opora.”

“Kako si dober, brat. Na roko, skupaj bova hodila po trnju.”

Najraje bi ga bil poljubil na veliko solzo, ki mu je trepetala v očesu.

“Štefan, skupaj bova hodila in molila bova sleherni dan še za nekoga, ki sem mu videl v očesu solzo — ravno tako kot v tvojem, in ona solza je bila izjekana ...”

Zaihtel je:

“Dober si mi, a vendar si mi v skušnjavo.”

“Štefan, bom pa raje molčal, če te žalosti.”

“Žalost vseh mojih žalosti je Valčka. Moram. Ne bom tarnal. Le-to mi je napisal mlad svečenik, ko sem odhajal na fronto:

Pisano in odločeno je, da živimo. Z drugo besedo: na Kalvarijo nosimo vsak svoj križ, spoznanje je rabelj, ki nas bo pripel na križ. Ali ni bolje, da ga nosimo vdano, kakor ga je nosil Gospod? Ali ni bolje, da molimo in prosimo, kakor je prosil in molil Dizma — razbojnik?”

“Štefan, nosiva voljno svoje križe in moliva.”

“Moj križ je Valčka. Ne veš, kako mi je hudo že pri prvih postajah. Ljubim njo, ljubim Boga. Njej sem dal besedo, Bogu sem dal besedo. Njej sem besedo vzel, a vidim, da samo v pismu. Napisati je pa kaj lahko: ne išči me. Če jo pa moje srce šiloma išče, išče. — Kaj, če sem se prenaglil? Res sem ji dal besedo, toda Bog?”

Kakor, da sem ga česa prašal in mi odgovarjanje govoril.

“Še je čas,” sem rekel. “Kdo pravi, da ne moreš nazaj? Morda ni bil oni klic — božji. Tudi moj poklic je bil bolj tako, ne vem, kako bi rekel. Moliva rajši.”

On je pa dalje razmišljal:

“Besedo sem ji dal v majniku. Tako so bili lepi oni večeri pri šmarnicah. Osmo sem bil dovršil. Bolan sem bil in sem ostal eno leta doma. Valčko sva se poznala že dolgo. — Oni večeri so mi prinesli ta križ. Bila sva cerkvena pevca in skupaj sva hodila doomov — ona v svoj mlin — lep kraj je ondi ... Poznam ga. Samotni mlin, misliš. Zvedel boš še lepo zgodbico, ki sem jo jaz doživel pri tem mlinu.

Ona je hodila domov na očetov mlin. Samotnega samo po leti opravljajo, podružnica je očetovega v Nevljah. V Nevlje je hodila in jaz sem jo spremljal. Veš, kaj znači: biti mlad. Nikoli nisva govorila o ljubezni, šele zadnjega maja sem skoprnel: Rad te imam. In ona je drhtela: Štefan. Dal sem ji besedo. Kaj sem vedel, da mi bo sedaj v križ. — Kdo je mislil na vojsko? Solze so nama bile v očeh. Prišlo je žalostno slovo, prišla je še bolj žalostna fronta in ž njo je prišlo najbolj žalostno.

Nisem ga mogel utolažiti. Krenila sva v kapelico.

Tiho je brlela večna lučka in je govorila o večni žrtvi. Tiho so strmele stene v tabernakelj in so govorile o večnem miru. Pokleknila sva na klečavnik in sva mislila:

Bog moj, stvaritelj vesoljstva, ustvaril si me v svojo slavo, da bi te prej in zveste je ljubil, si me poklical v svoj sveti šotor. Če morda nisem imel pravega namena služiti tebi, odpusti mi, če nisem z odprtim srcem sledil Tvojim navodilom in Tvoji besedi — odpusti mi.

Mati božja je blagoslavljala iznad svetega šotora ...

* * *

Na božične počitnice Štefan ni šel.

“Boga v jaslicah bom prosil, naj mi vrne mir.”

Grenkih bridkosti pa mu tudi božično dete ni odvzelo. Gledal je pred seboj težko pot: čemu sem si jo izvolil? Za Dobruško.

Videl je za seboj drugo pot, pot ob Valčki: zakaj sem jo ostavil? Za Dobruško. Stojim kakor romar na križpoti: v daljo mu gre vse hrepenenje, če zaide, morda ne bo nikoli uzrl cerkvice na gori.

Na križ noti je ostal Štefan. K Bogu je hitelo vse njegovo hrepenenje. Njemu je posvetil najgloblje misli in najtišje želje. — K Bogu pa pelje samo ena pot, ali z Valčko ali brez nje.

Z Valčko bi romala kakor dve zvezdi na nebu skozi noč življenja: bela luč bi sevala Zemljanom v tolažbo in veselje, v svitu Jutra bi se pozdravila zarjo in bi splahnela v večni Dan.

Brez Valčke bi romal kakor kaka luč iz svetilnika tja na morje in kaže mornarjem zavetje pred orkanom. Tolaži blodeče in jih kliče. Tako bi romal iz noči v noč brez pokoja.

Kaj, če pride orkan in bo zlil svoje sovraštvo vame — padel bo svetilnik in ugasnil bom v temi.

“Štefan, morebiti pride sama in ti pokaže pot do Cerkvice?” sem ga nagovoril.

Utrujeno oko mu je zablestelo:

“Ti si se oglasil na mojem domu?”

“Da, Štefan. Toplih pozdravov ti pošiljajo domači: oče in mamica in — Valčka.”

Preslišal je zadnje ime.

“Mati je gotovo jokala, ko si prišel brez mene?”

“Veš da, in ona je tudi jokala — Valčka.”

“Z njo si govoril?”

“Govoril sem z njo. Žalost ji je vzela zarjo v licih in ti si ji še vedno v srcu.”

Sklonil se je v težko misel, a se je takoj otresel.

“Brat, ne govori o njej. O materi povej.”

“Mamica je žalostna, ker nisi prišel. Tale sveženj je tvoj, božičnih dobrot ti pošiljajo. Tudi sestrice so žalostne, ker si šel v semenišče, najbrže radi Valčke. Oče je bil seveda hud, ko so mu tožile o tvoji neprevidnosti: Hvalite Boga, da ga je poklical. Čemu ta jok? Kakor da ni na varnem. Dekle naj si izbije muhe iz glave. Altar si je izbral, pri altarju naj ostane.”

Štefan ni rekel ničesar, da nisem vedel, ali je očetovih besed vedel ali ne.

“In župnik?”

“Ta stari fajmošter. Dečko,” dečko, no, vidiš, saj sem dejal, da boš toliko pameten. Zadovoljen si, seveda: nimaš opravka z garjevim svetom. No, veseli me, da si v lemenatu. Štefana pa ni bilo domov, kajne?”

“Ne.”

“Pameten je bolj ko Valčka, sirotica še zmerom upa. Naj le upa. Upanje je sladkost.”

Štefanu niso bile ljube župnikove opazke, zato sem raje umolknil.

“Druže, res si mi neizrečeno dober. Veš, na glasbo sem se vrgel; vidim, da mi bo v uteho.”

“Verjamem, časih pridejo ure, ko ne veš, kam bi se dal, pa sedeš k klavirju in zaigraš ... Nebo je v glasbi.”

“Nebo je v glasbi: v nebesih je mir, torej je mir v glasbi, zavoljo ljubega pokoja sem pričel. Vedno se bojim nečesa ... Ta Božič sem bil sam, kakor še nikdar ne v življenju, tudi tvoje tolažbe nisem prejemal.

Na kraljevo prejmem redove, jaz si ne upam pred altar: beseda me žge, beseda, ki sem jo dal Bogu, in beseda, ki sem jo dal njej, ne vem, katera mi je v skušnjavo. Kam je zavila moja pot v ta žgoči presek in v puščavo — sami viharji so v njej in če posveti solnce vanjo, je to solnce pekoč ogenj, ki žge in žge. Kdo mi pokaže zelenico. Rad bi se del v senco zelene palme in pil iz studenčka samo en trenutek; potem bi pa z veseljem šel skozi devet takih puščav ...”

Štefan, slušaj me. Prijatelja sva si, povem ti, beseda, ki si jo dal Bogu, ti je v skušnjavo, zakaj ta beseda se je rodila v grozi, v strahu in kesanju beseda, ki si jo dal Valčki, je beseda ljubezni in molitve: vrni se k Valčki. Njen si bil, njen si in njen boš vekomaj. Samo ž njo boš nadel srečo. Moj poklic bo poklic daritve in žrtvovanja, tvoj poklic je Valčka in njeno;dobro. Dal ti jo je Bog; če boš prišel brez nje k stolu božjemu, kdo ve, če boš obstal. Valčko ti je dal v bodrilo in moč. Vrni se k njej.”

Bil je malone strt.

“Prijatelj, morda ne vidiš prav?”

“Štefan, potolaži se. Jutri pričnemo duhovne vaje. Tri dni razmišljanja in preizkušenj. Duhovne vaje so kakor ogledalo. V njem vidiš vso svojo podobo, kakor je v resnici, brez laži in potvorb, zakaj človek se zapre v Resnico, pregleda svojo pot od začetka do konca in se očisti. Nato pa veselo mahne naprej. Potolaži se, Štefan.”

Tedaj je potrkalo na vrata.

“Zalaznik obisk.”

Mrzlično sem se okrenil, čutil sem, da je šinilo vame kakor ogenj.

Štefan je sedel in me je gledal nezaupljivo; opazil je mojo zadrego.

“Kdo neki je?”

Vstajal je s stola, kakor vstaja bolnik iz bolezni in je prijel za kljuko.

“Štefan, ona je.”

Skrit nemir mu je pogledal iz oči.

“Kdo?”

“Valčka.”

Na oči mu je stopila tema.

“Prijatelj, ti si jo poklical?”

“Štefan odpusti. Za božjo voljo, me je prosila. Na kolodvoru me je čakala, nisem je mogel zavrniti. Rekel sem ji: po kosilu pridi, tedaj je čas obiskov. Prišla je.”

“Ne grem k njej.”

“Štefan pojdi. S tabo grem če hočeš.”

“Kristu je pomagal Simon poljedelec na Kalvarijo, meni si ti — Simon Cirenčan.”

Mirno in hladno ga je pozdravila, tako da sem se čudil ...

“Štefan —.” Glas njen ni bil več glas onega zvončka v samotnem mlinu.

“Ni te bilo k meni, Štefan, prišla sem jaz k tebi.”

“Valčka, veš —.” Ni mogel končati.

“Vem, bojiš se me, Štefan, o povej, zakaj. Glej, vse tvoje boje sem posvetila tvojemu spominu, prav od one ure, ko sem prejela tvoje pismo, in v teh bojih sem našla sebe; sebe, Štefan, brez tebe.”

Trepetal je kakor človek, ki zre v veliko presenečenje.

“Nisem krenila od one stezice, ki sva po njej hodila skupaj, o Štefan. Še veš, v majniku sva jo našla. Tedaj si mi rekel tiho besedo in v njej sem videla vso svojo srečo.”

Štefan je sedel v naslonjač.

“Tihe, srečne ure sem živela v njej. Krepila me je, ko sem bila sama in si ti bil daleč za gorami. Živela sem v misli nate in sem čakala, tebe ni bilo, mesto tebe je prišlo pismo. In tvoja beseda se je razgorela v obup in žalost.”

Štefan jo je nemo poslušal kakor obsodbo.

“In ta brezup se je razvil v grenak boj z Bogom. On te, je meni vzel. V svoji slepoti sem se bojevala z njim, da te iztrgam. Prišel je Božič in z zadnjo silo sem se oprijela črne misli. Odpusti, Štefan. Namenjena sem bila, da te izsilim. Predno sem šla, sem padla pred božje jaslice; Dete božje, daj mi nazaj, če hočeš. In čudo: srce se je umirilo, Dete božje pa je razklenilo roke v objem: Valčka, udaj se. Bodi močna v odpovedi, kakor si močna v zvestobi. Sklonila sem se in dete me je poljubilo s svojim sladkim poljubom.

Štefan, prišla sem, da ti dam nazaj besedo, ki si mi jo dal ...

Pogledal jo je in ni se mogel obrzdati. Poiskal ji je roko: “Valčka!”

V tem vzkliku pa je bilo nekaj tako kijega, da sem strepetal. Po njem je ...

Pa ni bilo po njem: mirno je sedel nazaj. Valčka mu je iskreno nadaljevala:

“Štefan, ostani Njegov. Tudi jaz se mu bom posvetila v žrtvovanje. To-le pa v spomin na najino besedo.”

Odvila je droben kozarček. Na štiriperesni deteljici so žarela zlata slova: “Tebi.”