Njena košarica
| Njena košarica Vera Albreht |
| |||||||||||||
»Ko bodo lešniki zreli, bo prišla Pirčeva teta,« tako smo se menili otroci med sabo, ko smo upogibali veje leščevja in se stezali po zelenih sadovih, zraven pa ugibali, koliko časa bo treba še čakati, preden dozore.
Pirčeva teta je bila sestra naše stare matere[1] po očetovi strani. Bila je majhna ženica, ne dosti večja od nas otrok. Odkar pomnim, je hodila v kratkem sivem životku, pokrita s temno ruto in prepasana s širokim črnim predpasnikom. Najbolj pa nam je ostala v spominu njena črna pletena košarica z dvema locnoma in pletenim pokrovcem, ki se je zaklepal z zlatim ključkom.
Kadar se je prikazala, se otroci nismo zazrli v njen malce predolgi obraz, pač pa v njeno črno košarico in nestrpno čakali, kdaj jo bo odklenila. Vedeli smo, da nam v nji prinaša »kranceljčke«, spečene iz lešnikov, ki jih je sama nabrala.
Teta ni utegnila, da bi se kdaj omožila. Skrbela je za svojega mlajšega brata in ga poslala v latinske šole, zato se je tudi odpravila služit v mesto za kuharico. Ko je brat doštudiral in dobil službo v nekem slovenskem semenišču na Koroškem, je teta šele začela misliti nase. Preselila se je k »mladim« pod Gorjance, vendar v svojo hišo, ki jo je po materi podedovala. Njena hiša je bila dobro uro hoda oddaljena od stričevega posestva.
Kadar je prišla, je sprva nekaj časa molčala. Razgreta od hoje, se je usedla na klop pod staro široko vejnato lipo, nato pa nas je zapovrstjo, ki smo se zbrale krog nje, začela spraševati:
»Povej, kateri razred si zdaj končala?« S tem vprašanjem je ogovorila vse moje sestre. Na koncu je vselej še potožila, da njej ni bilo dano, da bi bila kdaj hodila v šole.
»Pri nas je imel kruhek oči,« je nekam otožno zamišljena pristavila. Me pa smo začudene zijale vanjo, ker nismo vedele, kakšne oči naj bi imel kruhek, ki ga je ona jedla, ko je bila še otrok.
Mahoma ji je postalo žal, da nam govori o kruhku, ko nam prinaša piškotov in ki kruha nismo stradale kakor ona v svojih mladih letih. Vsako posebej je pogladila po laseh in z neko svečano obrednostjo pričela odklepati košarico. Ne da bi nam kaj rekla, smo vse štiri hkrati stegnile svoje dlani in ona je pričela deliti:
»Ta bo zate, ta bo zate ... « dokler ni do kraja izpraznila svoje košarice.
Potem nas je začela spraševati po materi, če smo pridne in če jo ubogamo. Po kratkem premisleku pa je nekam v zadregi dodala:
»Kaj pa v cerkev? Ali hodite v cerkev?«
»Hodimo, hodimo,« smo v en glas pritrdile, čeprav ni bilo res, ker nas doma niso priganjali k temu.
Čisto zlagala se takrat vendarle nisem. V stolni cerkvi našega mesta je pod glavnim oltarjem ležal sveti Feliks, o katerem so pravili, da ni strohnel kakor drugi zemljani, marveč da je še stoletja ostal tak, kakršen je bil za živih dni.
Ko sem zvedela zanj, me je pričel čudno vznemirjati. Kadar je bila cerkev prazna, sem se vsakikrat s tesnobnimi občutki približala oltarju, pod katerim je ležal, in po cele ure prečepela ob njem, zroč v njegov voščeni obraz skozi šipo krste, v katero je bil položen. Bila je resnica, da sem dolgo čakala na neko čudežno razodetje, ki pa ni in ni hotelo priti. Začel me je mučiti dvom, s katerim se dolgo nisem mogla sprijazniti.
Šele čez čas me je spet pritegnila tja truma netopirjev, ki so z glavo navzdol obrnjeni, viseli po zidovju kapiteljskega stolpa.
»Lešniki so že sájavi,« je nekoč povedal Nace, ko je iz hoste pripeljal zvrhan voz okleščenih vej.
»Potem pride Pirčeva teta,« smo modrovale, kajti vedele smo, da bo ona prva, ki jih bo za nas nabrala.
Odslej smo zahajale samo še na tisti travnik, na katerem je rasla ena sama skrivljena jablana. Vedele smo, da bo teta morala priti tod mimo, ko bo s steze za potokom zavila v stran, da si med njivami skrajša pot. Prišla bo zarana, ker v mraku ni rada hodila.
Večkrat smo se v igri ustavile in zazrle v smer, od koder bi imela priti: v početku majhna črna pika, ki bo postajala vedno večja, čimbolj se nam bo približevala. Kmalu bomo spoznale tudi njeno košarico, ki jo prinaša s sabo, tisto lepo črno košarico, ki nas je spremljala vsa naša otroška leta.
Tokrat je pozno prišla. Po isti poti, v isti obleki, in spet je sedla na staro mesto pod lipo, ko je začela:
»Povej, kateri razred si zdaj končala?«
In kot vselej je prva prišla na vrsto najstarejša, za njo druga, tretja in četrta. Tudi po materi je vprašala, le zdelo se nam je, da to pot slabše sliši, ker je večkrat isto vprašala. Vendar nam zdaj ni več rekla »otroci« temveč »dekleta«, kadar nas je ogovarjala.
Pogovor ni tako gladko tekel ko druge čase in večkrat je nastal mučen molk med nami. Slutile smo, da bi nas rada še nekaj vprašala, a ni mogla z besedo na dan. Hotela sem ji pomagati, zato sem ji na ves glas zavpila na uho:
»Tudi v cerkev hodimo, teta, tudi v cerkev!«
Zoprna tišina je bila na mah pretrgana in dobri obraz starke je zažarel v svetli blaženosti. Hitela je odpirat svojo košarico, a ključek se ji je to pot kar nekam čudno dolgo zatikal. Potem jo je le odprla in spet je delila:
»Ta bo zate, ta bo zate ... «
Iznenada mi je postalo laže pri duši, čeprav sem z lažjo potešila to preprosto srce.
Tudi njej je odleglo, ko se je s prazno košarico vračala po razpokani zemlji, h kateri se je vsako leto niže sklanjala.
Opombe urednice
[uredi]- ↑ Stara mati Ana Pirc