Njen Mefisto

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Njen Mefisto. Slika z Miklavževega večera
Ivo Česnik
Besedilo je bilo objavljeno pod psevdonimom Ivan Č. Levov.
Izdano: Slovenski narod 7. december 1904 (37/280), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gotovo mi bodete verjeli, da ni imela Slavica Zoranova še nikdar toliko opraviti, kakor ravno danes na Miklavžev večer. V enomer so ji švigale bistre oči semtertja, vedno se je premikala njena kodrasta glavica na desno in levo, naprej in nazaj. Očesci ste se ji bliskali, in če je zagledala kaj prav lepega, je pocukala sestro Darinko, ki je tako modro poleg nje sedela, za krilo ter hitro šepnila:

»Linka, Linka, lej, lej! Kakšen parkelj!«

»Ali se ga kaj bojiš? Glej, kakšen je!«

»Sem gre!« Slavici se zategnejo mala usteca na jok in plašno se pritisne k sestri, češ, naj jo vendar ona brani. Ali kmalu jo Darinka potolaži, in že prične izza sestrinega komolca ven kukati.

»Glej ga, Slavica, saj ni tako grd in hud, kakor se ga ti bojiš. Nič ti ne sme narediti, jaz te bom branila.«

Koketno pogleda parklja, ki je stal pred njo, ter si vihal črne brčice.

»Gospica, vaša sestrica je popolnoma varna pred menoj, če bo pridna in poslušna, sicer pa ne prizanesem niti vam! Le pomignem svojim duhovom in takoj vas odpeljejo v pekel!«

»Ej Mefisto, tako hudo pa zopet ne bode; svojih služabnikov pa tudi ne bodete vznemirjali za vsako malenkost.«

»Gospica, je-li to malenkost, če se ne pokorite zapovedim samega svetega Miklavža? Sicer pa, gospica, vam smem ponuditi roko, da vas popeljem pogledat delovanje Miklavževo?«

In dvorljivo se ji pokloni ter ji ponudi roko.

»Slavica, pojdi k mami, jaz pridem takoj nazaj!« Mala gre res k mami, ter ji pove, da je odpeljal Darinko parkelj.

»Tisti- tam le, ki ima sabljo!« 

Gospa Zoranova je pač pozorno gledala za Mefistom, a nikakor ga ni mogla spoznati.

Mefisto je med tem vodil svojo damo po dvorani, tupatam je izpregovoril kako šaljivo, da je vzbudil pri vseh smeh, a kmalu je naletel na sv. Antona.

»Poberi se! Apage te, satanas! Ne zapeljuj mi nedolžnih duš!«

In vzdignil je svojo palico na satana, a ta se mu postavi v bran. Bliskovito je izdrl meč iz nožnice in slabo bi se godilo svetemu možu, da ni opozoril angelj Miklavža na predrznega hudiča.

»Izgini!«

In moral je bežati s tako naglico, da niti časa ni imel posloviti se od svoje dame, h kateri je angelj pristopil ter jo tako rešil iz rok satanovih.

Peljal jo je k Miklavžu, da bi jo ta izprašal, je-li že res tako izgubljena, da ni več upati rešitve.

In Darinka ni prestala izkušnje.

Ko je izgovoril Miklavž besede: »Hudiči, odpeljite jo!« priskočili so vsi črni, in so jo tirali v peklo.

Bila je to pravzaprav soba za garderobo, kjer je že našla vse polno tovaršic, kakor tudi gospodov, ki so isto tako goreli tu v peklu. In tu ni bilo dolgočasno, zabave nikakor ni manjkalo, kajti vsak trenutek je prišel kak nov nesrečnik.

Tudi Mefisto se je pokazal semtertja tja, da je pogledal, delajo li dovolj uspešno njegovi pomagači.

Vselej je bil z veseljem sprejet v svojem kraljestvu, in kaj rad se je ponudil v krogu, kjer je bila Darinka.

»Kaj lepo moderno imate urejeno tu v peklu«, ga ogovori Darinka.

»Ali ste mislili, da smo mi tako starokopitni, da bi si ne privoščili najmodernejših naprav v pravem pravcatem peklu? Zagotovim vas, da ne bi nikjer, niti v najmodernejšem hotelu tako udobno stanovali. Pomislite, električna vzpenjača, električna luč, peči se kurijo z elektriko, sploh vse, kar nam je dala moderna tehnika, vse smo si omislili.«

»Nisem si mislila, da ste v peklu tako napredni. Ali vam se že sme verjeti, ker ste njegov pravi poglavar. Kje pa imate vse te veličastne stvari?«

»Če hočete iti z menoj, vam vse pokažem, a samo vam.«

Zopet ji je ponudil roko ter jo galantno peljal iz pekla, da ji razkaže svoje kraljestvo.

A glej, tu je pričel kazati satan svojo slabost, namesto svoje moči. In pričel ji je govoriti, začetkoma po ovinkih in v svoji vlogi kot Mefisto, potem pa kot ubogi človek, kako slab in reven je proti njeni moči, čaru njenih oči. Pravil ji je celo povest, kolikokrat bi se že rad ž njo seznanil, a prej ni bilo to nikdar mogoče, šele sedaj.

Ona je gledala v tla in po glavi so ji rojile čudne misli. Kako se vendar naenkrat vse preobrne? Prej smeh in šala, a sedaj? Kaj naj vendar reče? Tudi ona ga je vedno rada videla in vedno ji je nekako tesno in obenem prijetno postalo, če jo je na ulici pogledal s svojimi temnimi, melanholičnimi očmi, in če se je potem nazaj ozrla, videla ga je vedno, ko je strmel za njo. Začetkoma še ji je to laskalo, a sčasoma se ji je vedno bolj silil v njene misli, vedno ji je bil pred očmi njegov bledi, interesantni obraz, tako, da je že vpraševala: kaj je vendar s tem človekom, sem li že res zaljubljena vanj?

In danes? Pogleda mu v obraz in njune oči se srečajo. V njegovih gori ogenj in ta plamen ji vzburi kri in ona se nagne k njemu …

Tedaj pa priteče mala Slavica in njen zvonki glasek zakliče: »Linka, Linka!« 

Oba skočita narazen in Darinka prijazno vpraša: »Kaj je Slavica?«

»Lej, Linka, angelj dal!« in kvišku drži polno pest piškotov.

»Ali ti je Miklavž dal? Pojdi nazaj k mami, jaz še ne smem, ker sem v peklu.«

Slavica še enkrat pomembno in važno pogleda v parklja ter steče nazaj v dvorano.

Ko pride do mame, da spraviti piškote ter pravi: »Linka je pri parklju, mu je dala …« in nagajiva kodrolaska našobi mala usteca na poljub.