Njegova mati

Njegova mati Ivan Cankar

Izdano pod psevdonimom Ivan Grádar.

Izdano:	Slovenec, letnik 26, številka 194, V Ljubljani, v soboto 27. avgusta 1898.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ledeno jutro je ležalo na Prelésju. Drevje je bilo omotano s svetlim belim ivjem; mrzla jesenska megla je visela v zraku, da so se dvigala poslopja ob cesti nejasno in v razblinjenih obrisih. Zapihal ni najmanjši veter, — povsod je dihala hladna, skoro nenaravna tišina. Zdaj pa zdaj so zaškripala kaka vrata in tesno zavita, sključena postava je hitela čez cesto.

Matičevka je stopila na prag s težko, nerodno košaro v roki. Zamežikala je z očmi ter si popravila ruto za vratom.

»E — kdo bi si mislil, da je tako mraz; prišlo je kar čez no…«

»Mati, ali pridete še pred temo, da nas ne bo strah?«

Za krilo se je je držala hčerka, bosa, s kustravimi lasmi in zaspanim obrazom.

»To je gotovo… Glej, da bote mirni in da se ne bote prepirali… Pristavi lonec že ob desetih in da ne pozabiš osoliti… Hu, kakšen mraz; ne hodi na cesto!«

Po vasi je bilo še vse mirno. Ali iz dimnikov se je Icidilo; ženske so pripravljale delavcem zajutrek časih je zakričal na klevu petelin s hripavim, zategnjenim glasom, stresel z glavo ter se vrnil v toplo zatišje.

»Matičevka, kam pa Vi tako zgodaj, — in natovorjeni?«

»V Ljubljano, Guljanka, v Ljubljano… Pogledat, kaj dela fant; — dobro je, da mi je prišlo to na misel… nesem mu lansko suknjo, da ne zmrzne, siromak… Kako se je naredilo, za Boga, kakor bi z nožem rezal v obraz…«

»Da, Vi ste srečna mati, Vi Matičevka… kdor ima tako veselje s svojimi otroci, lahko mu je vsako delo… Kaj pojde voznik že tako zgodaj?«

»E — jaz ga ne bom čakala; škoda je tistih trideset krajcarjev. Če si jih že moram odtrgati od ust, dam jih rajša svojemu fantu… revež trpi toliko in nobenega veselja nima…«

»Težko bo, težko; pot ni tako kratka, kakor bi si kdo mislil… za mlade noge bi morda še bila, a Vi, — kaj si jo upate zmagati?«

»Človek prestane veliko, pa naj prestane še to. Z Bogom, Guljanka!

Zadnje nizke koče so izginile polagoma v megli in pred njo se je razgrnilo široko polje, iz katerega se je dvigalo samo tu pa tam samotno drevo. Od brzojavnih žic je viselo ivje, ki je včasih zatrepetalo in padalo na tla, kadar je priletel zmrzel vrabec, začivkal z zaspanim glasom ter odhitel za tovariši.

Matičevka je začutila, da so ji roke odrevenele in zatekle od mraza; prsti se niso dali stegniti in suha koža se je nabirala v trde plave gube. Zdelo se ji je, da ji je leglo na obraz nekaj težkega, ledenega, oči pa ji je zatiralo mrzlo ivje.

»Kako ga mora zebsti, siromaka… samo da bi se ne jezil, ker sem predolgo odlašala…«

Vzdihnila je; na misel ji je prišlo, kako je prosila krojača, naj počaka za plačilo… »Ej, mati Matičevka, jaz moram živeti; suknja ostane pri meni… jaz moram imeti svoj denar…« In Matičevka je šla in prodala svojo nedeljsko obleko; resnica je sicer, da ji je ostala potem samo še jedna jedina, precej obnošena in devetkrat popravljena, — a kako bi se dalo drugače pomagati?

Megle so se pričele vzdigovati. A ob jednem je zapihal od severa rezek veter, da je zaječalo in zadrhtelo v zraku. Izza vzhodnih hribov je zasijala mrtva, hladna svetloba.

»Ali ne bote vstopili za trenotek, Matičevka? Vsa zavita ste v ivje… da ne zmrznete na potu…«

Zračunala je hitro. Čašico brinjevca, to je pet novcev; za dva novca kruha… Treba bi bilo menjati krono… boljše je, da dobi fant celo. Ona že pride kako do mesta, — če je mogla do tukaj, more tudi naprej. A on je siromak; drugi imajo vsega dovolj, — in njega zebe; naj dobi celo krono… Kako bi mu smela utrgati, — to bi bil rop! A mraz je, za Boga, mraz… dalo bi se sladko počivati v gorki sobi… Ne, — naj dobi celo krono…

»Ej, — ni mogoče; meni se mudi, da vidim svojega fanta; nesem mu zimsko sukno. Kakšno jutro je to, glejte! — in siromaka zebe…«

Ni jih lepših, jasnejših sanj, ki delujejo na človeka z nekim čudovitim poetičnim, a ob jednem globoko tragičnim dojmom, kakor so sanje materine… Ona se vživi vanje, v njih samih je ves njen svet, nedotaknjen od krute resnice… in ona zaupa vanje in do zadnjega diha ji ne pride niti najmanjši dvom, da bi jo morda varale, da bi se ne vresničile. Iz nekega nežnega, nerazumljivega srama jih taji pred ljudmi; a kadar bi se izgubile v resnici, končano bi bilo njeno življenje in postalo bi brezpomembno in brez vsacega smotra.

»Naj dobi celo krono…« Treba je pripomniti, da je nosila Matičevka seboj vse svojo premoženje in kos kruha za kosilo.

Noge so se premikale težko in leseno; oči so gledale utrujeno izza trepalnic, pokritih z ivjem. Srečavali so jo vozovi in ona je postajala za kratek hip in se ozirala za njimi.

»Da bi se moglo sesti; odpočiti za trenotek…«

Ali tu je mesto. Že od dale se je čul šum in hrup dopoldanskega življenja. Ljudje so hiteli po ulicah z rdečimi, zmrzlimi obrazi in zavihanimi ovratniki.

Matičevka je hodila po mestu.

»Še pol ure je do jednajstih, — počakam ga pred šolo«. Slonela je ob ograji Vodnikovega spomenika in gledala na tesno zaprta neštevilna okna. »Kaj počne zdaj… za katerim oknom je njegov razred? Ali si misli, da čakam nanj? Kako se bo razveselil!« … Nekaj gorkega, mehkega se ji je razlilo po srcu… »Moj otrok… moj ljubi otrok…«

Iz velikih vhodnih vrat so se vsuli študentje. Matičevka se je zganila… »Kako sem te čakala, Tine…«

»Čemu pa prihajate sem pred šolo… taki! Da se ozirajo za menoj… Pojdite no hitro…

Stopal je urno proti domu s povešenimi očmi, ona pa je šla za njim. V prsih jo je stisnilo, a kaj da se je zgodilo, tega si ni vedela razlagati.