Njegova ljubica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Njegova ljubica
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 25. avgust 1906 (39/194), 1–2
Viri: dLib 194
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Govoril bom o njem, ki ga vsi poznate, ki ste ga že srečali sto in stokrat, ki živi v vaši sredi in je velik po svojih lastnostih. On je bitje, prepotrebno v našem javnem življenju, je del naše družbe. Ako priredi mestna elita kako dobrodelno veselico, koncert ali kar si bodi, povsod je zraven, sploh ne morete si misliti ničesar brez njega. „I kaj, pokličite Janeza Kavčiča, pa bo v redu", so rekli meščani, kadar je bilo kako neprijetno delo dovršiti, ali pa „E, to bo opravil Janez Kavčič, kakor nalašč zanj," so ponavljali ob drugi priliki, kadar je bilo treba pobirati denar za to ali ono veselico narodu v prid. Bil je sploh človek velike delavnosti, redkih sposobnosti, a nekaj ga je kazilo, kar je bilo usode polno zanj in njegovo mlado srečo. Kaj je bilo, vam povem takoj, seznanim vas samo poprej z junakinjo.

Čast mi je predstaviti vam njegovo ljubico, Adelo, čudovito in čarobno gospodično. Jaz imam namreč navado govoriti in pisati o samih čudežnih devojkah, kakor pravi pesem: „Bela kot rožica, rdeča kot kri ". V istini, ljudje božji, čujte in razumeli boste, zakaj nočem v svojih spisih poznati več ženske osebe, ki ni najmanj povsem dostojna lepotica, da ne omenjam duševnih kreposti.

Pišem vam jaz. Lepega dne o solidni in pošteni dami našega mesta, dal sem ji čisto izmišljeno ime, hvalil sem jo na žive in mrtve, samo sem dejal, da je možitve željna. Ali se vam ne oglasi drugi dan polovica devojčic, polovica oseb ženskega spola najlepših let in kričale so nad menoj: „Abel Dhu, čifutski nos, ti se predrzneš reči kaj takega o meni! Primite ga!

„Abel Dhu", naj gre ceste pometat, da ne bode kazil naše časti in motil našega veselja!"

Zakaj izmisli si kakršnokoli ime, vse zastonj. Gotovo se najde tualitam v našem belem mestu kaka dama, ki nosi to ime in ki se takoj razljuti na smrt ter se roti, da je pisatelj nalašč prišel k njej ter jo opazoval v sanjah, ko so objemale njene roke gole stene ter so drgetale njene ustnice.

Ne pripravite me torej do tega, da bi vam jaz opisoval najnovejšo jurakinjo, ki sem jo povabil na pozorišče, da se seče in kreče v zabavo mojih vernih in dragih čitateljev. Preskočim vse opise in preidem k glavnemu delu svoje resnične dogodbe.

Janez Kavčič je bil lepega poletnega dne jako dobre volje. Njegova ljubica, Adela, o kateri vam zaupam samo to, da je vsako jutro pila mleko in prigrizovala črn kruh iz vzroka, da bi izgledala rožnejše njena lica, mu je pisala, kot navedem, kot lahko citate v naslednjih vrsticah:

„Srček! Danes proti večeru reden cus! Saj veš kje. — Adela..." Saj veš kje! Da, Janez Kavčič je dobro vedel, ali bojim se, da moji bralci ne bodo vedeli, kaj je to „redencus!" To je namreč rendezvous! Srečno sem torej prekoračil najtežjo zavoro, ki je ločila mojega junaka od njegove drage.

Danes zvečer pojde na sestanek, povabila ga je njegova ljubica.

Ne morem si kaj, da govorim s priljubljeno in mnogo obetajočo rečenico, ne morem si kaj, da vam ne bi o Adeli navedel vsaj najvažnejše njene lepote. Kadar se je namreč zasmejala, se pogledale njene oči malo navzkriž. Sicer je ravno ta posebnost nekoliko kočljiva. Marsikdo utegne vstati in mi oponesti: „Kaj to je lepotica, ki škili!" A jaz sem prepričan, da se najdejo veščaki, ki vstanejo odločno za mojo trditev. Pravim, odločno, zakaj že se množe vrste in vrste in raste sektah oboževateljev prave lepote in pravega značaja. Samo malce postrani je včasi pogledala njegova ljubica, in to je bilo v prid njeni vsestranski pojavi.

Njegova ljuba je zasopla in plaha priletela po zeleni aleji, in ravno pod zadnjim kostanjem na levi strani je je pričakoval njen zvesti Janez Kavčič. Pričakoval je je in malo zmeden in malo neroden vsal izza širokega debla in stopil Adeli nasproti. Bil je kritičen trenotek, in gotovo bi vsakdo uvaževal važnost in pomenljivost njegovo, ker je usode poln za mojega junaka in daleko viden za ves nadaljni razvoj resnične moje zgodbe.

Njegova ljubica je hitro stopila k njemu, ga prijela za roko in potegnila s seboj. Naglica pa ni nikjer dobra, pravi pregovor, in resničnost njegova se je pokazala na prav eklatanten način tudi tukaj. Stopila mu je na nogo, naravnost mu je stopila, a njen zvesti Janez Kavčič je imel na levem stopalu kurje oko. In to je usode polno. Prišla sta v dotiko dva važna momenta, in zdaj ni več daleč udarec usodni, od katerega je odvisna sreča in nesreča njegove ljubice.

V tistem hipu namreč je Janez Kavčič zakričal kot rjoveč lev, in bil je to glas vpijočega v puščavi, bil je grozen in pretresljiv. Imel je dovolj vzroka. Zakaj zaskelelo in zapeklo ga je, kot bi stopil na živo oglje, in pred očmi se mu je utrnilo jezero rdečih zvezd, in mesec in sonce sta zaplesala.

„Vrag ti, stopaj po svojih nogah!" O, ti Janez Kavčič, zakaj si to dejal svoji ljubici! Ali prepozno, izgubljeno!

„Kako govoriš z menoj, ne poznam te danes!" je ostrmela njegova ljubica. „Zadnjič tvoja golobičica, danes vrag!"

In še enkrat je vzkliknil: „Idi k vragu, saj vidiš, da imam kurje oko."

„A tako, potem je seveda drugače," je dejala mirno in ponosno Adela. „Z nama je pri kraju. Spoznala sem tvoj značaj, hvala Bogu, še o pravem času! Jezen in nestrpen človek si, in hudo bi se mi godilo s teboj v zakonu. Prav, da sem to doživela."

Tako na primer bi mu lahko rekla, a mu ni rekla. In to bi bil vsekakor prelep konec in lahko bi s tem zaključil na prav primeren način svoj poem. To bi bilo po eni strani originalno; pokazal bi, kako se po kurjem očesu spozna človeški značaj, in zopet bi bil takšen konec prav dostojen: Ne smeš biti surov z nežnim spolom, sicer gre vse v franže! In to bi bilo krasno!

Njegova ljubica pa se je zasolzila, res se je zajokala in mu dela:

„Ljubi moj Janez, nikdar več, tega pa ne! Prvič in zadnjič" Janez pa je dejal:

„Ljuba moja Adela, ne maram te, po nogah mi ne boš stopala!" Ona pa je dejala: „Ako je stvar taka, pa naj bo! Moža s kurjimi očesi ne maram. Pa je ven." On pa je dejal:

„Take kot si ti, ne maram. Imaš prevelike noge."

In ločila sta se še tisto uro.