Njega ni

<poem>

Vsak dan po dvoru jetnišničnem hodi

           Družba jetnikov različnih stanov,
           Na izprehajanje semkaj jih vodi
           Mrkega lica nadzornik surov.

Pazi strogo, da se kdo ne spozabi

           Reči sosedu besedico le,
           Zraven pa, da poželjenje ne zvabi
           S poti predpisane noge.

V krogu pravilnem je namreč stopati,

           Strogi veli to jetniški predpis;
           Poleg tega seve skrbno molčati,
           Ko, da zašel si v začarani ris.

Starosti razne so družbe te člani,

           Golih, bradatih, nagubanih lic!
           Skupaj pa tu od redarstva so zbrani
           In na krvave sodnije priklic.

Prvi iz njih je nekoga umoril,

           Drugi je večkrat že sojeni tat,
           Tretji je stem se kaznjivega storil,
           V tuj da je žep kedaj šel kaj iskat.

Oni mladenič obledlega lica

           Priden doslej je bil vedno dijak,
           Pa ga naenkrat od tega poklica
           Zvabil je vražje politike spak.

Vsak dan iz svoje zamrežene line

           V »cirkusu« videl sem družbico to,
           Neki dan pa mi sprememba zasine,
           Da kar začudi se moje oko.

Nov ujetnik, glej med njimi koraka,

           Zdi se, da mož je najlepših še let,
           Mu dostojanstvo je mišica vsaka,
           Lica kažo genijalnosti sled.

Skromna, pohlevna je njega postava,

           Lep mu pogled je in mehak in živ,
           Značajna gosto poraščena glava,
           Gibljaj vsak prožen in pa prikupljiv.

Kaj neki njega je semkaj prignalo?

           To mi vprašanje na licih drhti,
           Grozne resnice odgovor pa kmalo
           Me od ječarja o tem pouči:

»Tati, morilci in vsi tolovaji

           Ovce so blage v primerjavi z le-tem;
           Njega prištevajo vsi policaji
           Najbolj nevarnim na svetu ljudem.

Za vsem, kar lepo je, kar plemenito.

           Norec le-ta se je vedno podil,
           Poleg tega pa celo kar očito
           Druge ljudi je v tem smislu učil.

Slovstvenej družbi ta človek nevarni

           Je kot predsednik na čelu bil stal
           Spise, ki hlapčevstvu bili so kvarni
           Ta je zaslepljenec venkaj dajal.

Poleg tega za vse sveta narode

           Ljubav pregrešno je v srcu gojil,
           Slovstvo domače, za mnoge izvode
           Spisov učenih je obogatil.

Poučeval je slovensko mladino,

           Strašnih, neznansko pregrešnih stvari:
           Ljubi, da narod naj in domovino,
           Za-nja, če je treba prelije naj kri.

Bratov da mnogo na svetu živi še

           Istega roda in iste krvi,
           Jezik podoben, ki našemu piše
           Norec le-ta jo nadalje uči.

Pač brez ovinkov mi boste priznali,

           Da je to človek nevaren zelo.
           Semkaj pod ključ so za to ga dejali –
           Strese me zona, ko čujem leto.

Grozna mi bila zavest je seveda,

           Z njim, da pod istim krovom živim,
           Pa je zato, kot rešilna beseda,
           Prišel ukaz, naj ta kraj zapustim

Mesec dni cvela nato mi je sreča,

           V krogu priljubljenem drazih ljudi,
           Toda, ker sreča je le opoteča
           Kmalu me zopet poziv dohiti:

Moram takoj, da nazaj se podati

           Osemnajst tednov kjer bil sem prebil,
           Vtegnil, ker sicer na poti bi stati
           Prostemu kretanju vojskinih sil.

Kar najhitreje in rado uboga

           Vsako naredbo pošten državljan,
           Para zato tudi jaz sem uboga
           V ječi bil, predno zatonil je dan.

Jutro na to pa mi glas neokreten

           Hripavo prav na uho zadoni,
           S klicem uradnim ki »Rapport antreten«
           Službe jetniške robovom ve li.

Koj se ozrem, raport ko končan je,

           Svoje skoz okno tje venkaj na dvor,
           Li med jetniki obraz še poznan je,
           Dasi zločinca, simpatičen skor.

Groza me jame in strah me prešine,

           Če ga zazro zopet moje oči;
           Radost pa kmalu na čelo mi sine,
           Ko se prepričam, da: - Njega tu ni!

<\poem>