Nje zadnje želje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje

Nje zadnje želje[uredi]

Meni ljuba je pisala
tam iz daljne deželé,
v drobnem listu mi poslala
svoje zadnje je željé.

Take je želje izrekla:
»Zdrav ostani vekomaj!«
Če mi solza je pritekla,
jaz si sam ne morem kaj.

Če v očeh mi luč temnela
in otrpnilo srcé,
saj me grozno zabolela
teža je besede nje.

Srce, molči, trpi rano
ti od meča teh besed,
bolečino skrij zažgano;
lice, skrivaj solzni sled!

Kaj žalujem? Saj ljubíti
mogla me nikoli ni!
Ognja mogla ni ugasíti,
ki za tujca v njej gorí.

Sama piše, da odkrito
ni počenjala nikdár;
ko mi je tajila zvito
svojih prsi divji žar.

Njeno srce je oddano
ljubemu premnogo let;
vse je k njemu prikovano:
on je bog njegov in svet.

Jaz prišel sem k njej prekasno
in od nje prezgodaj šel;
drug teló je njeno krasno,
jaz podobo nje imel.

Srce moje, nič ne kolni
sreče, ki je čaka ž njim!
Saj brez kletve se izpolni,
česar davno se bojim.

Če jo on objemal bode
v strasti sladkih bolečin,
vem, da moje se usode
ne ubrani nje spomin.

Sebi je na zlo rojêna
in možém, ki zdaj za njó
srca njih razplamenjêna
od nesrečnih želj mrjó.

Bridko bodo se kesála,
a zastonj, da brez srcá
v mojih solzah se kopála,
da je varala – oba.

Kakor je lagala meni,
da ni vedel on za to,
vtegne se vrniti – ženi,
bog ve, kaj še in kako!

            8. marca 1872