Nisi sam, nisi (pesem)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kakor dragulj Nisi sam, nisi
Nisi sam, nisi
Vanja Strle
Izdano: (COBISS)
Viri: dokument PDF
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nisi sam, nisi.
Še vedno sem tu.
V šelestečih travah
prebiram nenehno
slutnjo tega, kar je
in česar bi se želela
spominjati iz prihodnosti.

Vonj po otavi
in ti na rdečem mesecu,
kamor me vabijo
zvoki tvoje kitare.

Se spominjaš
tistega jutra,
ko si mi začel podarjati
nešteto cest?
Sanjala sem o tvojih očeh
in se iskala v njih,
ti pa si mi podarjal ceste
in jih polagal v moja usta,
polna sonca
in valujočih brez.

Še vedno sem tu.
Veter, sanja,
oblak, nasedel na gori,
s kopico zvezd v laseh
in vdanostjo zemlje.

In vonj po otavi
in ti na rdečem mesecu,
kamor me vabijo
zvoki tvoje kitare
in, ne da bi vedel,
prihajajo k meni
kot svet tisočerih vrat.

Noči, ko si se nagibal vame,
so bile svetle od ognjev
in med nama ni bilo
razvidnih pokrajin;
vse en sam pljusk brezčasja
v nežnih nočeh iz rose.
Šumele so reke,
trepetali so kriki kresnic,
dvigajoči se iz moje kože…

… ko si se nagibal vame…

Nisi sam, nisi.
Še vedno sem tu.
V prepišni uti brez časa
prebiram nenehno
slutnjo tega, kar je
in česar bi se želela
spominjati iz prihodnosti.

Vonj po otavi
in ti na rdečem mesecu,
kamor me vabijo
zvoki tvoje kitare.
In ti, se spominjaš
nenavadne rože,
ki si mi jo podaril?
In, še vem, kako si se
nenadoma obrnil k meni,
potopljen v stvari
z obrisi tvojih ramen.

Davna glasba
in vonj po otavi.
Ti na rdečem mesecu,
kamor me vabijo
zvoki tvoje kitare
in, ne da bi vedel,
prihajajo k meni
kot slutnja tega,
kar je
in česar bi se želela
spominjati iz prihodnosti.
Tenje nečesa.
Tenja.

Misel, združena
s svojo odsotnostjo,
senca
v svetlobi vod,
s hišo brez sten,
pradavna glasba.

Nisi sam, nisi.
Še vedno sem tu
in ti na rdečem mesecu.

Ne odhajam nikamor…

Ne odhajam…

…in ti,

ti na rdečem mesecu…

Sanjam o tvojih očeh

in se iščem v njih,

ti pa mi podarjaš ceste

in jih polagaš v moja usta,

polna sonca

in valujočih brez…


Še vedno sem tu…


Krik kitare…


Stopnice vodijo tja,

kjer se križajo

vetrovi

zarje in severa

in kjer kitara

poje ljubezen.


Nisi sam, nisi.


Še vedno sem tu

in ti na rdečem mesecu. </poem>