Nirvana

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Lepi janičar Nirvana
Rado Murnik
Ata Žužamaža
Spisano: 1897
Viri: Ljubljanski zvon (http://www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/279954.pdf); gl. tudi http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=237-8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16.dno


1.[uredi]

O, dober večer, mladi gospod! Nikar se me ne strašite! Nirvana! — Slava ničli! x + y = 0. To vam je gordijski vozel, kaj? — Hipoma vam ga presekam!«

S temi slabozveznimi besedami je pridirjal v skromno sobo dunajskega modroslovca jako elegantno oblečen gospod ob kakih petinpetdesetih letih, z nizkim, širokim čelom, medlo zaplavljenimi očmi nemirnega svita, ravnim, navzdol se širečim nosom in črnimi kodrastimi lasmi. Čelo se mu je neprestano gubančilo v dvoločne gube.

Klobuk je zagnal še pri vratih hlastno na mizo k svetilnici in se zavalil z velikim ropotom na staro zofo. Govoril je hitro in se kretal razburjeno.

Mladi filozof ga je presenečeno in plašno gledal izza svojih naočnikov, položil skripta na stran in obsedel na stolu. Nikakor se ni mogel umiriti od nepričakovanega pojava tega popolnoma neznanega mu, čudnega človeka.

»Nič se me ne bojte!« je naglo viknil prišlec. »Saj vas ne bom dolgo motil! Nimam časa! Nikar me tako debelo ne zijajte! — To me tako rekoč jezi! Kaj — kaj pa mislite! Ne bom vas požrl, ne! Kaj vam je? Mirno sedite! Ne ganite se, drugače se pisano pogledava! — Dovolite —« 

Mahnil je kratko z roko, ne da bi dovršil svojega urnega govora. Zaploskal je, si slekel rokavice, zagnal eno na posteljo, drugo za peč, segel v žep in ustrežljivo ponudil dijaku cigar.

»Kaj? — Ne bodite no tako nerodni! Vzemite si! No! — Ne delajte sitnosti! Prižgite si eno! Ne zamerite mi! — Tako! — Posluh!«

Kakor utrujen je globoko vzdihnil in se prav po domače zleknil na zofi.

»To se pravi, predstavil se vam še nisem,« se je zasmejal z razklanim glasom. »Pa če mislite, da bom sploh kdaj etiketnega bajaca igral temu ali drugemu, potem se presneto motite! Moje ime vam ni prav nič mar! — Razumete? Meni pa vaše ne! Zapomnite si to! Peter ali Pavel: godlja je godlja! Na vaši posetnici, pribiti tam zunaj, sem bral, da ste ta in ta; modroslovec. Jaz vam čestitam... Vsak po svoje! Ako so drugi neumni, kaj more kdo proti temu? Jaz pa, kar me je, nisem akademičen filozof, ampak čisto navaden, privaten norec brez privilegij. Vidite —«

To je bilo poslušalcu vendar malo preveč. Jezno je pogledal predrznega tujca postrani in že je odprl usta, da bi mu zabelil par prav gorkih in ga iztiral iz sobe. Toda ta hip je siknil neznanec jezno:

»Stojte! —«

Iskal je po žepih, stresal z vratom in gledal izpod čela. Potem je povesil glavo in mrmral bolj sam zase nekoliko mirneje:

»Seveda se mu čudno zdi! — Takole pridem k njemu in tako dalje. In tako dalje! Oprostite! Bodite brez skrbi,« je nadaljeval glasno, »vam se ne zgodi nič. Samo malo potrpite z menoj! — O čem sva se že prej menila, mladi prijatelj? Kaj sem že rekel? Je že res: slava ničli! Veste — v Hernalsu imam lepo hišo ... Prej sem tržil z žitom in kopičil bogastvo. Moje premoženje je — pa, recite mi, kaj vas briga moje premoženje?«

»Seveda me čisto nič ne briga, gospod!«

»No, vidite, in jaz vam pa takole čenčam, takole pripovedujem same neumnosti! Take — take: ničevosti! Ha! Ha! Ha!«

Hipno je utihnil, prijemaje se z obema rokama za glavo. Tako je upiral svoj motni pogled neprestano v mladega moža, ki ga je začel vedno bolj zanimati tuji, očitno bolni prišlec.

2.[uredi]

Žito sem prodajal, no, to je res spomina vredno! Prav tako bi bil tudi lahko prodajal fige in rožiče. Ali ne? Pa kaj hiša! Kaj žito! Kaj premoženje! Smejajte se mi! Zlodej naj vzame vse skupaj in še mene povrhu! — Vse vam povem! Le malo počakajte. Nož! Nož! — Pomilujete me? Zdaj je že — kar je!«

Zapretil je s prstom. Zadnje besede je govoril težavno; jezik se mu je zapletal. Nato je nagnil glavo naprej, pogledal filozofu naravnost v oči, povzdignil desnico in dejal počasi in krotko:

»Tako hitro je vse prišlo ... Pa saj jaz nisem kriv! Jaz ne! O — pri Bogu vsegamogočnem — ne jaz, ampak —«

Tu se je ustavil nanagloma. Njegov obraz je kazal čudno zmes strastne, nepremagane divjosti in neukročene brezobzirnosti. Trenutkoma so se mu napele vse žile na čelu, na vratu. Vsa glava mu je zagorevala od notranjega ognja. Hipoma je skočil pokonci.

»Ona!« je zakričal, togotno udaril s pestjo po mizi in zaškripal z zobmi, da sta spreletavala modroslovca mraz in vročina.

»Ona, ona!« je ponavljal. Omahnil je na zofo, sklenil roke na mizi in položil glavo nanje.

Stežka se je pomiril, potegnil z robcem po očeh, si pogladil lase, nekoliko pomislil in dejal:

»Nobene besede o sočutju! Dajte mi roko; samo roko mi podajte!«

Dijak mu je ponudil desnico.

Tačas se je tujec zopet umaknil in nagubančil čelo.

»Ne, ne, ljubi moj, ne dotikajte se teh rok! Saj niso več čiste! — Oskrunili bi se z njimi!«

Pogled se mu je vnemal bolj in bolj.

»Kaj mislite, kdo sem jaz?«

Slušatelj ni odgovoril, boječ se, da ne bi razdražil razburjenega moža morebiti še huje.

»Ne uganete? Res ne? No, kaj sem vam pa ... Poglejte natančneje sem! Vidite tukaj? — Ha! Ha! — Vse rjavo!«

Dijak ni opazil ničesar.

»No, kaj je to?« je vzkliknil čudni človek in se postavil pred visokošolca. Oči so se mu zabliskale; jel je jecljati in zmedeno govoriti. Težko je dihal in, nepremično stoje na svojem mestu, je zakričal divje:

»To je — kri! Z nožem sem snoči — ha! ha! — snoči! — On, no — on! — Par sekund ena, dve, tri — končano! In ona — o kako je gledala takrat ... ha! ha! ha! ... ona!«

3.[uredi]

Popisaval je vam ne bom, nikar se ne bojte,« je nadaljeval po dolgem molku in se naslonil na zofi nazaj. »Vraga! Kaj vam naj bo to? Take in take oči! Usta! Ušesa! Nos! To je, pravim vam, nepotrebno, da bi povedal! Neumnost! Tako ali tako ne bi si je mogli misliti, kakršna je bila v resnici. Poleg tega bi tudi utegnili reči po pravici, no — zakaj pa črna, zakaj pa ne zlatolasa in tako dalje? To ni nič; ali ni morda res? Lepa je bila, pa je! Punktum! — Enkrat samkrat sem jo videl — in že — a — ha! ha! ha!

Bila je moji stari sestri Erni drugarica ali kaj jaz vse vem kaj? — Lepših oči še nisem videl nikjer! In potem hoja, veste, tista hoja in rast dunajskih deklet! No, pravim vam! Ali me poslušate? — Dobro.

Zaljubil sem se vam tako rekoč prvo minuto. No, vidite! To ni moja navada.

Do takrat se nisem menil bog ve kaj za ženske. Imel sem svoje nujne opravke. Trgovino, račune. Do lepotic sem bil popolnoma neobčutljiv. Smejal sem se znancem, ko so ljubili vsak svojo — ali pa vsak svoje bodikakšne fačke.

Tedaj sem videl njo, Ado!

Nekega slavnega popoldne sem namreč obiskal sestro. Našel sem jo v parku, v utici. Predstavila mi je svojo novo drugarico, gospodično Ado. Prejšnje njene čitateljice so bile vse krnaste, kaj bi dejal? Moja sestra je imela okus, da se bogu usmili! Prvi nos poparjen. Druga z razgrizenimi nohtovi in velikanskimi bradavicami. Tretja s pravimi brkami pod nosom. Četrta se je neprenehoma smejala, kakor pečen salamander. Naposled je našla tudi slepa kura, namreč Erna, nekaj poštenega, — kar strmel sem! Ejej!

Kakor sem vam imel že čast naznaniti, še tisto sekundo je treščilo vame! To je nerodno, verjemite vi meni, žlahtni gospod filozof! In vam se zdi naposled to morebiti smešno. Meni ne! — Ne smehljajte se tako ironično!

Obedve dami sta torej sedeli v hladnici. Približal sem se jima z izbranimi frazami evropske oblizanosti in prosil, naj se nikar ne dasta motiti po moji malenkosti. In tako dalje! Ada je nadalje brala v lepo vezani knjigi. Moja solzljiva sestra je poslušala in lačno požirala vsako besedo.

Vi, gospod, menda veste, da zna od tisoč ljudi komaj eden dobro brati naglas! To vam je umetnost! Ada jo je umela! Se pomnim nekatere tistih besed, ki sem jih sli- šal, in ki so prihajale tako živo in resnično in prepričevalno iz njenih ust, da sem mislil: sam pisatelj govori ta trenutek, kar je pred leti in leti zaupal papirju. Brala je pa nekako tole:

4.[uredi]

Sedela je v stolu nazaj naslonjena, obe roki čvrsto stiskaje na obraz. On jo je za hip gledal in se jel tresti; šel je varno bliže — ona se ni genila — potem še bliže — ona se ni genila — zadržaval je sapo, gledal lepe prste, pritiskajoče se k cvetočem obrazu — in tu je videl, kako prodira skoznje kipeč vir — naenkrat je klečal pred njo!

Pripovedujejo si o bajni cvetlici pustinjski, ki je leta in leta odrevenela nat: pa v eni noči se razcvete, se prestraši, drgeta v svoji blaženosti ... v svoji lastni samosvoji blaženosti — tako je bilo tukaj: boječe je ogledaval pod njenimi rokami gori v njeno obličje. Ali ni ga mogel videti — rahlo jo je prijemal za lehti, da bi ji potegnil roke doli — ali ona mu ni dovolila.

Pritiskala je roke le še krepkeje na obraz, in le še bolj vroče in le še obilneje so ji pritakale solze.

Njemu pa — obhajala ga je smrtna tesnoba. Strah ga je bilo teh solza, in vendar mu je lila vsaka kakor biser radujočega se zanosa na srce ...

Smejoči se obok se je razpenjal čez svet, in zelena drevesa je zibalo morje bleska in svita!

Potegnil ji je roke raz obraz; ubogala je ... V ponosnih, temnih soncih se je skrival pogled najglobokejše pohlevnosti, in ti dve krotki sonci sta obe žareli vanj, tako mehko, tako ljubezni polno, kakor nikdar — tako vdano, tako nežno, tako brezvoljno ... Gledala sta se onemela ... Vroči plamen čustva je vzplapolal ... Srce mu je bilo omamljeno ... Rahlo jo je privil k sebi ... Krotko se mu je vdala ... in ustnice so se stopile vroče, le še nedoločen zvok glasu ... in zasijal je dvema človeškima bitjema najblažji trenutek, zasijal in ... izginil! —

Tako je brala Ada. »Zasijal in izginil!«  Jaz pa velim: Nirvana! Slava ničli! — Kakšna neumnost! — Ha! Ha! Ha!

Moji občutljivi sestri, stari koklji, so taki zaljubljeni prizori ugajali tako hudo, da je zahtevala vselej po trikrat da capo. Potem se je šla navadno v svojo sobo nekoliko pojokat in se vrnila z mokrimi očmi in dvema žepnima robcema.

Bila sva torej večkrat lahko sama z Ado, gledala sva se. Zdela se mi je tako nekako čisto podobna tretji izmed sestra Barrison, ki jih, no — in tako dalje! — Vraga, kaj bi vam pravil? Tudi ne bi mogel pogajati pravih pravih izrazov, kakor jih rabijo rafinirani novelisti pa žalostne pisateljice. Kratkomalo — sam Satanas me je preslepil! Hipoma sem bil pri njej in — začela sva jesti prepovedana jabolka. To se pravi, poljubljala sva se, da so se kovale iskre!

5.[uredi]

Zlomkova reč vendar! Kako se mi zdi danes vse to neumno! Ali takrat? — Zdaj oskrunjam svoja čustva! Takrat pa sem slišal vse angeljčke vriskati in ukati! — Brez šale in sarkazma: popolnoma sem bil srečen! Vse me je veselilo! Nikdar svoje žive dni, menim, se nisem toliko smejal, kakor ta blaženi čas ... O! ... Da, da! Srečen sem bil, srečen in prismojen.

No, vidite! Tisti kritični dan moje sestre posebno dolgo ni bilo nazaj. Midva je seveda nisva pogrešala. — Prav tako se sicer nisva vedla midva z Ado, kakor je bilo pisano v oni zaljubljeni zgodbici. Vsaj zase dobro pomnim, da nisem pokleknil pred njo, dasi so bila tla prav snažno pometena okoli in okoli. Prejkone mi je svetoval zadnji košček pameti, naj vsaj pokonci stojim, če že ravno ljubim. Vrhu tega sem imel tudi čisto nove hlače. Ne smejte se, dragi gospod; jaz ljubim resne ljudi! —

Že mož pokleka pred žensko, je to zanj in večinoma tudi za oba spričevalo prirojene prismojenosti. Ako je fant za to, ga bo ljubila tudi brez takih telovadnih vaj. In potem le pomislite, v zakonu, ko se nekoliko spremeni takt visoke pesmi, takemu možu ne uide urica, da ne bi slišal: »Nekdaj si klečal pred mano, zdaj si pa tak! Le čakaj, hinavček!« In nato se dvigne zastor — in predstava se prične takoj s katastrofo! — Vobče junaštvo salonski odrgnjenih kolen ni vredno drugega, kakor košarice — kaj pravim košarice, pravega koša! ... Pred Bogom poklekuj, ne pa pred kakšno Amadondo!

Naposled je vendar prišla sestra. Predstavil sem ji Ado — svojo nevesto. Skoro je rahločutna revica Erna pozabila nama čestitati! — Ko bi bila prej vedela, da bo danes kaj takega, gotovo ne bi bila že spustila svojih objokanih občutkov ravnokar pred kratkim tako lahkomiselno v robec! Pomislila je nekoliko — vsa v zadregi, da morebiti ne bo kapljice več, in naposled srečno našla v skrivni zalogi dragocen zaklad novih solza največega kalibra. In priteklo ji je, kakor iz počenega čebra. Par kislih biserov je dobila Ada zavratno pod levo ušesce. Drugi del je padel na suha tla, kjer ni obrodil nobenega dobrega sadu. Poslednje in glavno krdelo pa je naklonila ljubeča duša moji črni suknji.

6.[uredi]

Torej vzela sva se!

Trgovine sem bil sit. — Zaljubljen človek ljubi drugačne zabave, kakor adirati in subtrahirati in tako dalje.

Z njo sva bila v vseh gledališčih, na koncertih, plesih, dirkah in kaj vem kje vse. Doma sva sprejemala gotove dni najbolj »distingvirano« gospodo. Moja Ada je v kratkem zablestela ko bleskovita salonska cesarična in zatemnila vse svoje lepe prijateljice ali sovražnice (kar je navadno vseeno).

Med našimi gosti je bil neki večno zaspan general Tutu. Njega naj omenim prvega, ker je bil še eden pametnejših. Govoril namreč ni mnogo, torej tudi zlepa ni zinil nobene neumnosti. Običajno je zamižal že po drugem kozarcu kje v kakem samotnem kotičku, kjer smo ga pred odhodom mogli zbuditi le z največjimi zvijačami.

Potem je bil ožet dvorni svetnik s tankima, tresočima se nožicama in napetim trebuhom, napihnjenim kakor balon; ta možiček si je prizadeval s posebnim veseljem, da bi sprijaznil in zmiril dvoje igralcev, ki sta se hotela ob vsaki priliki drug drugega požreti s frakom, klakom in lakom vred.

Dalje stara grofica Fici, predsednica vseh mogočih ženskih društev, zagrizeno dobrodelna dama, grda kakor noč, in njena tekmovalka, debela bogatinka okrogle avstrijske veljave z zalito hčerko Evlalijo; ta je imela stas ravno čez jetra tako neusmiljeno zategnjen in zadrgnjen, da je vse pokalo na njej.

Melanholični tovarnar Hopsasa in njegova mehkotna nečakinja Ahahica. Ta Ahahica vam je bila od nekdaj zaljubljena v vse tenorje dvornega gledališča, poleg tega pa še posebno zvesto in posebno sramežljivo v nekega dalnjega gospoda, ki je v vroči Afriki dražil kanibalske zamorce s svojo suho osebo. Gospodična nečakinja tovarnarja je tudi pela, pa same potuhnjene žalostinke, pogrebne romance in mrtvaške balade. Drugače ni bila nevarna in je, vedno le v višjih krajih, kaj malo živela na naši zanikrni niki. Ponoči je rada premišljala luno, podnevi pa je gledala kar gor kam v zrak. Imela je tako imenovane mile oči, oči, kakor v vodi preležane, in nosila slamnato rumene laske domačega pridelka.

Tukaj se je postavljal tudi državni poslanec Ihaha, visokosten in ošaben kakor star poštni konj, ki si trdovratno domišlja, da bi se prav lahko vsak čas strašno splašil; poleg njega fini gospod baron Praznožepski, živeč brez truda ob vsakdanjih dolgovih, in zarobljeni dedič-parveni Matevž Bistahor, kateremu je bilo kar na čelu zapisano: »Ich bin ein vollendetes. Rindvieh; meine Mittel erlauben mir das!«

Vaša smotka je ugasnila, gospod. Tukaj, prosim, izvolite, vzemite si drugo!

Prihajali sta tudi dve res dražestni gospodični. Mimi in Lili, vsaka pravo dunajsko dete, živahni, veseli, prijazni in naivno koketni. Njiju edina napaka je bila njiju mati. Dremava ekscelenca, general Tutu jo je imenoval prelaskavo »eine üppige deutsche Ammenschönheit«. Obe hčeri je vsakomur prav poceni ponujala v ženitev, kakor ponuja Kočevec pomaranče. Bili sta pa, kolikor je meni znano, že obe na lastno roko zaročeni. Dvoranil jima je privatni docent Alfa, ki so se ga bale vse dame, ker ni plesal le po svojih, ampak večinoma po tujih nogah, bolje nožicah, kakor kenguruj.

7.[uredi]

Njegov nasprotnik, lajtnant Bumf plemeniti Bumfumfuli, ga je seveda kaj pisano gledal! To vam je originalen človek! Ženska srca pokajo v špalirju, koder prirožlja on s sabljico mimo. Njegova nevesta ne bo imela samo kavcije, ampak najmanj stotisoč. Nobenega počenega groša manj! In lajtnant Bumf pl. Bumfumfuli bo takoj zopet vdovec, zakaj njegovi gospe bo počilo srce precej po poroki od samega veselja in sreče, da jo je vzel! In zato tudi lahko tako pokonci hodi kakor petelin vrh gnoja na svojega godu dan. Najrajši bi se vojeval kroti vojščak z amazonkami parfumiranega spomina. Da bi vse zmagal, to je enkrat ena! — Toda gospod lajtnant Bumf je vsak dan kavalir. Odpustil bi vsem sovražnicam! Za vojno odškodnino bi zahteval od lepih amazonk po en poljub, od lepših po dva, od najlepših pa tri zaporedoma! Nelepim bi pa samo tako pomigal, naj se izgube v božjem imenu!

Seveda nismo pogrešali tudi čudnega bitja čilo pisateljujoče dame! Gospa Cimbelina je bila neusmiljensko moderna in je imela vsak čas najmanj po troje romanov v delu. Škatlarila jih je ločena od svojega moža. Revež ni mogel več trpeti njenega pregrešnega početja. Nekega dne je pobral zlatnino in srebrnino in jo popihal s koščeno balerino proti sončni Italiji, kjer bi mu vsaj ne bilo treba brati brezkončnih spačjih novel brezobzirne soproge pisateljice. Vendar pa gospa Cimbelina ni bila tako huda, kakor se je delala! Celo plemenitega srca ji ne boste odrekali, ako vam povem, da je vse svoje junake in junakinje skrbno pomožila in poženila večinoma že v dvajsetem poglavju, v petindvajsetem pa — prav gotovo! Vestna, kakršna je bila, je vselej takoj tudi odkritosrčno in natanko povedala, koliko je bilo otrok. Moja sestra Erna jo je častila, kakor svetnico. »Ali se še nista dobila?« jo je vpraševala, kadar je vedela, da gospa Cimbelina zopet kaj piše. »Žalibog še ne, zapreke in ovire so prevelike!« je bil navadni odgovor; in potem sta se obedve skupaj zjokali, da je bilo res veselje!

Zahajal je pa k nam tudi gospod Kokodajs, siten kakor kravji brencelj, nekšen redaktor večjemu dunajskemu listu, »ein Lionardomensch«, mož bodočnosti, predstraža človeštva. Trdil je na glas, da je on edini, ki kaj zna. Nihče ne razume svojega časa in sedanjih struj! Samo — on! Na jeziku mu je bil vedno »Shakespeare’s blutrünstiger Humor«. Njegovo duševno obzorje bi morali meriti po zemeljskih meridijanskih kvadrantih! Bil je visok, pravilno vzrasel. Bledejšega lica bi iskali zastonj. Zlobni jezički so šepetali, kako si razira čelo, da bi bilo tem višje, in kako si ga maže z vazelinom, da bi se mu bolj svetilo. Našim damam nezrele dobe se je zdel zanimiv, ker so vedele o njem, da lahko vzdihuje po različnih salonih od poldevetih zvečer do polnoči. Gospa Cimbelina mu je bila pa najhujša nasprotnica! Svarila ga je, naj vendar že opusti tisto večno »Armeleutemalerei«, ki že od lanskega leta ni več prav moderna. On seveda tudi ni molčal in ji je povedal marsikaj, kar jo je moralo, po njegovi razsodnosti, hudo žgečkati! Kaj sta vse imela med seboj, sem že pozabil. Dodala je enkrat, da bi tudi ona lahko obdelovala probleme, katere ljubi on; vendar tega noče, ker po celi novi literaturi mijavkajo vsi le eno in isto. Ob tem si pa čisto mirno domišljujejo, da so — originalni! Iz tega razvidite, kako strašno je bila jezna Cimbelina na Kokodajsa, pa tudi narobe! Vendar bi se bila morda še sprijaznila navsezadnje. Toda Cimbelina je zvedela, da ji je Kokodajs takorekoč za hrbtom zapravil dobro ime, v zasebnem krogu, rekoč, da se Cimbelini vlečejo romani tako dolgočasno, kakor prehlajeno testo za sirnate štruklje. Maščevala se je z dovtipom, ki ga je naredil, če se ne motim, že presveti gospod Lessing. Izustila je krilate klasične besede: »Od vsega, kar piše gospod Kokodajs, je edino dober samo naslov.«

Vidite, take so bile glavne naše »distingvirane« ničle, same gobave duše, same salonske barabe, same megalomance, ki reševajo vsak teden očetnjavo! Vsi, skoraj brez izjeme, so bili prepričani o svoji strašanski veljavi, ki se je kar cedila od njih! Dostojanstvenikov, svetnikov in maškaradnih nadsvetnikov, narodnih paglavcev in prvakavljev smo imeli na izbiro ...

Samo enega sem bil vesel, kadar je prišel. To je bil grof Evgen Waldersdorf, lep mlad lajtnant v huzarskem polku.

8.[uredi]

Spočetka sem se čutil zadovoljnega v tem »odličnem« krogu. Ponosen sem bil na Ado, ki je vladala nad vsemi kakor kraljica.

Dvoranili so ji vsi, da je bilo že smešno! Najbolj se je zaletaval s svojimi salonskimi bonboni vanjo gospod napuf-baron Praznožepski, ki je gratis papcal in pupcal na naših supejih in dinejih. Tukaj je čisto pozabljal svoje glavne naloge, namreč da bi si dobil kje kako denarno nevesto.

Satelitov pa trabantov je imela moja žena torej dovolj. Ali izmed vseh sem bil zaljubljen vanjo najbolj jaz — njen mož! Vsi so ji smeli bolj ali manj kazati, kako jo — recimo — občudujejo in tako dalje ... Vsi so smeli, vsi — le jaz ne!

Eidini pa, ki je skoraj ni opazil in jo je le zanemarjal, je bil — lajtnant Waldersdorf.

Polagoma sem spoznal: ona me ne ljubi — samo milostivo dovoljuje, da jo ljubim jaz! Dolgo sem se branil tej resnici, češ, Ada je mrzla, flegmatična, brez ognja! Kaj je kriva, da jo je narava ogoljufala za par občutkov? Ali ni bila do drugih prav tako hladna, kakor do mene? E —

Nekoč sem ji pa vendar očital in ji rekel, da sem si mislil ljubezen žene prej nekoliko drugače, no: kaj mislite kaj mi je odgovorila nato? — Ha! Ha! Ha!

»Ljubi moj,« je dejala, »nikar mi ne bodi še mehak! To ni chic! Midva se vendar ne bodeva ves dan poljubovala kakor dva mehkužna golobčka? — No?«

»Ves dan poljubljala,« sem jo zavrnil, »kdo to zahteva? — Ali, ali, ljuba Ada, ti tako čudno ravnaš z menoj! Ti me niti ne opaziš, kadar pridem, tebi je vseeno, kadar odhajam, komaj mi odgovarjaš ...«

»Kaj naj pa?«

»Druge žene so drugačne z možmi; le poglej mlado odvetnico —«

»— ki priteče njemu naproti, kakor kužek! In potem se objemata o, kako neokusno! — Romeo in Julija — in oženjeni poljubi!«

»Zakaj neokusno? ... «

»Saj sta vendar — zakonska!«

Odsegamal ji nisem žugnil nikdar besedice več! Midva sva oženjena, oziroma omožena, torej nimava nobene pravice več do ljubezni! Izborno! — Njena logika mi je tako rekoč imponirala! Nehal sem biti »mehak, mehkužen«. — Jel sem zahajati v družbo gledaliških prvakunov in »priznanih« pisateljev. Začel sem se resno pečati s svetovnim slovstvom.

9.[uredi]

Stoinstokrat sem se pripravljal, da bi spisal tudi kaj sam. Ali — pogrešal sem ognja, pogrešal samosvoje sile! Pravi pisatelj mora vzeti bralcu lastno voljo, kakor skladatelj poslušavcu. Ako tega ne zna in se sam nerodno lovi po zraku, naj vrže pero stran in naj gre rajši muhe dresirat. Pisatelj je velikan, govori tisočim! Zato pa tudi ni vsakdo, da bi smel reči: »Zdajle me poslušajte, kaj vam vse povem!«

Kar se tiče mene, nisem v sebi čutil načez ne poguma, ne životvorne moči, ne potrpežljivosti, ne one avtosugestivne zmožnosti, one osredotočene zamaknjenosti, skratka ne one potencirane energije. Zbogom slovstvo! Zbogom slava! — —

Imel sem dvoje otrok ... Sina in hčerko. Ljubi gospod, obadva kakor angelčka! Oba lepa, pridna, dobra. Koliko veselja sem imel z njima! Pomagal sem jima ob nalogah. Sprehajal se z njima. Spremljal ju v šolo in iz šole. Guvernante nisem hotel, samo da bi ju vzgojil sam po svoje. — Vse je gledalo za nami, koder smo se pokazali! — In kako sta mi bili hvaležni za vse, in kako sta znali ljubiti ti detinji, nedolžni srci! Hvala bogu, otroka se nista udala v mater! Čutil sem se zopet zadovoljnega in srečnega ... In zdaj? — Zdaj? Ha! Ha! Ha!«

Pripovedovalec je zopet razburjen poskočil pokonci. Izraz na obrazu se mu je spremenil skoro hipoma. Iz oči mu je švigalo kakor žgoči bliski, odprte ustnice so mu drhtele ... V sobici je bilo tako tiho, da je slišal filozof njegovo hitro in naporno dihanje. Oni pa se je stresel in zavpil kakor zdivjan in brezumen:

»Nirvana!«

Sedel je, vzdihnil ... Potlej je v presledkih, vsako besedo jezno in trdo poudarjajoč, nadaljeval urno:

»Pozimi — nekega jutra — so zaprli šole. Pojavila se je davica. Zboli mi fant. — Nekoč — pridem od zdravnika — on me je vedno tolažil — govoril o okrevanju — pridem vam od njega domov ha! — Tam v svoji posteljici — gospod — tam leži moj mali sin! Moj ljubi, ljubi sin, prej tako lep, prej tako cvetoč, zdaj — mrtev! Strašno mi je bilo! — In jaz sem bil tako — tako ves divji! Vse se me je balo! Vse je trepetalo pred menoj! — Preklinjal sem Boga! — Kazen, gospod — božja kazen: zbolela — mi je tudi hčerka! Tedaj sem prosil — molil Boga na kolenih — nič — umrla mi je tudi deklica! En teden gospod, en sam teden mi je vzel oba! In vzel mi je radost, vzel moje upanje, vzel mojo srečo! Bil sem zopet sam! — Sam!«

Sedel je utrujen in prosil kozarca vode. Molčal je dolgo...

10.[uredi]

No, in potem« je povzel znova, »predlani sem se lotil filozofije! Bral sem in študiral, da bi pozabil svoje gorje ... Ali! — Uvidel sem, da tudi filozofija ni vredna piškavega oreha; pograbil sem vso modrost in jo vlekel predlanskim s sabo k prijatelju, k melanholičnemu tovarnarju, ki ima za svoje stroje velikansko peč.

Prav tam noter sem zagnal z diabolskim veseljem vse skupoma v ogenj, vse, vse, pravim vam, vse lepo po vrsti, kakor se spodobi taki visoki gospodi, namreč najpoprej jonske modrijane, slavni herakliteizem in Pitagorove cifre, takoj za njimi Eleate in atomike, Sokratove definicije in indukcije z dajmonijem vred, cirenajski hedonizem, Platonove gugave izmišljotine in tudi prazne bajke vrlega njegovega učenca in nasprotnika Aristotela, zatem epikureizem, stoicizem, misticizem, oba Bacona, Spinozovo glasovito izbrušeno substanco, Lockejev in Humejev dolgočasni kriticizem, Leibnizeve eklektične refleksivne in prilične filozofeme, prestabilirano harmonijo in monade, visoko poskakujoči dualizem mojstra Kanta z vsemi kategorskimi imperativi žalostne postave, Fichtejevo fantastično žlobudravost kakor tudi Schellingovo prisiljeno zelje prirodnega modroslovstva, otročje neumno fenomenologijo arogantnega tepca Hegla, ki nosi zastavo zedinjenih privilegiranih prismod celega sveta in vseh časov, Herbartovo metafizično babjevero, Hartmanove vodene proizvode nezavestnih ganglij in kulturo skisane omedlevice, Nietzschejevo klobasarsko klepetavost in vrh vseh teh praznih zmašil najnazadnje še nihilistični pesimizem strica Schopenhauerja za kazen, ker je za marsikatero pisano pero opulil častitljivega starega očka Buddho!

Vsi ti pomilovanja in palice vredni mislavzarji naj me pišejo pokonci v uho! Trikrat križ čeznje! Okrajšajmo nauke Buddhe in recimo: Vse skupaj ni nič ... x + y = 0. Slava ničli! Nirvana!

Obesil sem vso umetno izvaljeno in dolgočasno prepečeno modrost enkrat za vselej na klin in se zopet spametoval lepo počasi.

Tik svoje vile v Vöslavu sem imel velik, lep vrt. Postal sem sam svoj vrtnar. Vrtnaril in biljaril sem mirno in se dominal in šahal s slugo ... Veselil sem se nedolžnih rožic, veselil ljubkih ptičkov ... Nič več se nisem napenjal, da bi zmodroval in si pridomislil več, kakor je narava dovolila človeškim možganom. Hvalil sem Boga, da me je zopet srečala pamet ...

Kar sem dobil anonimno pisemce!

»Blagorodni gospod!« mi je pisal neznan prijatelj, »Vaša dražestna soproga lovi z gospodom ... «

Dalje nisem mogel brati! Čutil sem, kako mi je zavrela kri. — Strašne slutnje so se me lotevale! — Spočetka nisem hotel dalje ... Bal sem se da bo nekaj modernega, nekaj groznega! — Vrgel sem list stran ... Pismo brez podpisa, sem si dejal, ni vredno, da bi ga človek pogledal.

Vendar me je zmagala radovednost; pobral sem papir in ga prebral do konca:

»Vaša dražestna gospa lovi z grofom Waldersdorfom slepe miši. Ne bodite vendar tako kanibalsko zabiti in stopite vsaj količkaj na prste za čast svojega imena! Pomagati Vam ne morem: pomilujem Vas pa, kar se da! Izvolite torej mladega lajtnanta in lepo soprogo včasih malo opazovati in se na svoje oči prepričati, da se Vaš odkritosrčni dopisnik ne laže, poročajoč Vam o nesramnem razmerju, o katerem si čivkajo že jari vrabci na strehah. Tako je, če vzame star dedec mlado dekle! Z izrednim sočutjem Vaš vdani

Antidonžuan.«

11.[uredi]

Ondaj sem obstal, kakor okamenel. Bral sem podle vrstice drugič, tretjič. Razumel nisem nič več ... Posamezne besede so se mi zdele rdeče, kakor pisane s krvjo ... Začel sem divjati ...

»Kdo je to pisal?« sem kričal. Letal sem po sobi gor in dol, si imenoval vse znance. — Prav zdaj mi je vendar prišlo na misel, da tako raziskavanje nima nikakršnega pomena. Naj bo ta nebodigatreba, kdor hoče! Glavna stvar je, da doženem docela, če je ona res ... In Waldersdorf! Ta? — On, ki se ni nikdar posebno menil zanjo?!

Razburil sem se tako, da sem zarjovel kakor obstreljena zver. Razkosal bi jo bil, ako bi mi bila stopila moja žena ta trenutek nasproti! Silil sem se, da bi bil miren, silil sem se, da bi mislil ... Vzel sem perfidno pismo, ga raztrgal na drobne kosce in jih teptal z nogama. Kmalu zopet sem jih zbral in sestavil, tako da sem lahko znova bral brezimno novico. — Jokal sem se od jeze.

»Nekaj moraš storiti,« si rečem potihoma.

Skočim v svojo spalnico, odklenem omaro, vzamem revolver in ga pripravim. Zdaj pa skozi njene sobe!

Iščem jo povsod ... Nje nikjer! ... Grem na vrt, skrijem orožje v žepu ... Vrnem se, tresoč se po vsem telesu.

Tam ob balustradi zagledam spotoma svetlo žensko krilo ... Požurim se ...

»Stoj!« zavpijem ... Ona se obrne.

»Gospod, kaj velevate?«

Bila je hišna! Gledala me je vsa osupla. Takoj sem se spomnil, kar sem v svoji jezi pozabil — da je Ada na Dunaju!

Sčasoma sem se iztreznil. »Napreči!« sem zapovedal in šel v svojo sobo.

Dolgo me je čakal voz. Umil sem si obraz, da bi splaknil sledove svoje vznemirjenosti. Kaj poreko posli? In čemu se razburjam, preden ne vem, ali je oni pisal resnico ali ne?

Mirno sem sedel v voz.

»Na sprehod proti Dunaju!« sem velel slugi. Bil je lep jesenski dan, jasen, nekoliko hladan. V svežem zraku sem se polagoma pomiril in si naredil svoj načrt ... Vse sem premislil dodobra, popolnoma hladnokrvno uvažil vsak slučaj.

Dva, tri dni pozneje — včeraj sem se odpeljal skrivaj na Dunaj. Od mojih poslov ni nihče vedel, kam odhajam.

Ko pridem na svoj dom, ni bilo žive duše iz nobenega kota. Zvonilo je poldne.

Ključe sem imel s seboj.

Odklenem njene sobe ... Nikjer nikogar. V spalnici Adini sem videl, da je bila pravkar tukaj!

Na toaletni mizici je ležalo vse križema ... Srebrni glavnik je bil padel na tla. Pustila ga je tam bržkone v naglici. Pripognem se mehanično, da ga poberem; kar zagledam na preprogi posetnico! Zapisano je bilo na njej le malo besed z violetno tinto:

»Ponedeljek popoldne, kakor ponavadi. Gotovo!« Na drugi strani je stalo ime — Waldersdorfovo in njegov grb ...

Torej le res! —

On! Nikoli ne bi bil sumil njega, ako ne bi bil dobil tega dokaza. Nikdar nisem opazil, da bi se bil grof kdaj moji ženi kaj laskal. Ne, on je bil edina izjema! Dvoril je drugim, pa posebno ognjevito tudi ne. Vedno sem bil prepričan, da mu do nobene ni nič. Ade se je pa še celo — ogibal ... Ha! Ha! Ha!

In prav z njim se je zabavala ona tako imenitno, medtem ko sem jaz — jaz tepec — ljubke ptičke poslušal in zložno zalival nedolžnim rožicam. — O!

Pustil sem vse, kakor je bilo prej, zaklenil vrata na koridoru in shranil ključe. Potlej sem šel v drugo sobo, manjšo, opravljeno rientalsko. Tukaj — sem slutil — ga sprejme Ada.

Ogledam si revolver in se skrijem za širokim, težkim zagrinjalom ob oknu.

12.[uredi]

Spuščena zastirala so milila svetlobo v razkošno opremljenem gnezdecu. Tiho je bilo tu, hladno in ugodno. V srebrnih košaricah so dehtele poslednje jesenske cvetice. Mirno so stale pisane majolike in krožniki iz fajenčine, kraseči stene, tako tudi nagačena papiga in Makanov šopek v kotu. V marmorni kamenici, podobni veliki školjki, so plavale zlate ribice. Čakal sem, čakal ...

Ob petih je prišla Ada. Skrbno je zapirala in zaklepala za sabo.

Slišal sem jo hoditi po njeni spalnici. Potem je šla v salon, odprla oknico in sedla h klavirju. Začela je igrati enega onih strastnih Chopinovih valčkov, pa hipoma nehala in zaprla klavir. S kratkimi, hitrimi koraki je prišla v sobo, kjer sem stal na straži.

Stopila je k oknu. Za dosegljaj blizu tik mene!

Skoro se me je dotikala! Slišal sem jo dihati ... Ako bi bila ta čas vedela, kdo stoji tu čisto blizu nje? Toda ne, slutila ni ničesar! Pozorno je gledala skozi presledke v zatvornicah doli na ulico.

Odstopila je zopet in šla gledat na uro. Potlej je odprla miznico, vzela iz nje ključek in odprla malo omaro. Listkala je v zavitku pisem — menda njegovih!

Znova je stopila k oknu. Komaj sem se premagoval ...

»Že gre!« je zašepetala, in osvobodilen vzdihljaj se ji je izvil od dna duše. Kako se ga je veselila!

Potem je shranila zavitek v omari, jo zaklenila in mu hitela odpirat. Nepremično je poslušala ...

Jaz pa sem vzel svoj nož iz žepa in zarezal luknjo v zagrinjalo.

Po stopnicah gori so se čuli lahni koraki. Rahlo so zažvenketale ostroge in sablja ob kamnu. Ada je odprla na stežaj, potegnila prišleca v svoj golobinjak in hitro zopet obrnila ključ.

Lajtnant Waldersdorf je stal nekoliko hladno pred njo ... Ada ga je burno objela in poljubila strastno.

Vsa kri, se mi je zdelo, mi je vrela k srcu, ki mi je nehalo za trenutek biti ... Oblak mi je legel na oči, in gledal sem ju le kakor skozi meglo. — Zdajle daj oba! Nastavim revolver ... merim ... merim ...

Roka se mi je tresla, pred očmi se mi je delala tema ... Videl sem le dvoje pošastnih silhuet. Iznemogla roka me je zabolela in mi omahnila.

Zlahkoma ga je prijela za roko in ga vedla k divanu.

»Ali je res, da me hočeš zapustiti?« ga je vprašala s tresočim se glasom.

»Moram!«

»Zakaj? ... Evgen!«

»Saj sem ti že povedal. Zaročil sem se.«

»Ostani moj!« je prosila vroče. »Ne hodi od mene! Jaz sem čisto tvoja ... Zakaj nočeš? Vsa tvoja ... Ljubim te! Ali me nočeš tudi ti ljubiti? — Evgen!«

Grof se ni ganil.

Igral se je nervozno s sabljo ...

13.[uredi]

Oklenila se je njegove roke, se mu privila in mu šepetala, pritikaje sence čisto k njegovemu licu, k njegovim ustnicam.

»Poslušaj me! — Ti si moje vse! Saj veš, da sem ti žrtvovala vse ... Ne najdeš je nobene več, ki bi te ljubila bolj, kakor jaz! Na vsem svetu si ti moja edina misel, moj najslajši sen, moje najmilejše veselje ... Prelomila sem zakonsko zvestobo — vse zate! — Toda, prelomila bi jo še enkrat ... Ostani pri meni ... Tako te bom ljubila, da pozabiš vse drugo! Kaj bo z menoj, če me zapustiš? — Ah, Evgen!«

Tačas so se slišali koraki po stopnicah. Oba sta planila pokonci. Ali prišel ni nihče. Zopet je bilo vse tiho v gnezdišču ...

Vprašujoče ga je pogledala in ga zopet potegnila k sebi na divan. Njiju lica so se skoro pritiskala, in njene ustnice so se približale z očarujočo silo njegovim ...

»Ne smem, Ada! Bilo bi zoper ... Skratka — bodiva pametna, ločiva se!«

»Odreci nevesti! — Zaročen si — moj Bog — koliko zarok se je že razdrlo! Piši ji: Gospodična, odpustite mi! Pozabite me! — Nočeš? — Evgen?«

»Zakaj ne bi izpolnjeval svojih obljub?«

»Ti si hkrati strašno tenkovesten ... Torej, dobro! Izvrši, kar si tam obljubil. Potem se pa vendar lahko vrneš k meni?«

»Ada!«

»Nočeš?«

»Nikakor ne! In to je najin poslednji sestanek!«

»Tvoja zadnja beseda, Evgen?«

»Zadnja.«

Waldersdorf je vstal in odhajal. Toda ravno pred vrati se je ustavil in obrnil. Videl je Ado, klečečo ob divanu in skrivajočo glavo v velikih svilenih blazinah. Krčevito je ihtela od neznosne boli, in strastno so se stiskale njene lepe roke. Dobro sem opazil, kako se ji je sunkoma stresal beli blesteči tilnik, njeno ledevje, njena drobna gležnja.

Zlagoma se je vrnil grof k njej, zopet sedel in se sklonil nad njo ...

»Ada!«

Pogledala ga je. On jo je poljubil ...

Od njenega žarečega, zmage vajenega bitja je odsevala osvojljiva moč, diabolska sila, ki je morala vkovati vsakogar. Govorila ni več ... Samo gledala ga je, smeječ se s solzami — mu počasoma ovila roke okoli vratu — mu položila glavo na prsi — in mu gledala globlje in globlje v oči.

In ko ga je zopet vprašala: »Ostaneš moj?« se ni več branil in se ji je, pijan njene lepote, vdal brez pomisleka. Ona je speljala njega v iznevero. Vse ženske počez, verjemite mi, so od hudiča!

Meni je bilo, kakor da mi lije žareče železo po žilah! Skoro sem omahnil.

Naslonim se ob zid — vzdignem zopet revolver — pomerim sredi v medplečje med zlate huzarske ovoze na hrbtu njegove uniforme — oba sta bila komaj pet korakov od mene — pritisnem na petelina —

14.[uredi]

Ta čas se osvobodi tenkoslušni lajtnant iz rok moje žene in vpraša nemirno:

»Ali nisi nič slišala?«

»Nič ... Posla ni nobenega doma —«

»Dobro sem opazil šum.«

»Kdaj pa? Lepo te prosim, Evgen, nikar me ne straši!«

»Res, res — zdelo se mi je, kakor da bi bil kdo potegnil z žebljem po zidu in ga krušil.«

»Kje pa, Evgen?«

»Za tistole zaveso!«

Gre in pogleda pri sosednjem oknu ... Zagrinjala pa, kjer sem tičal jaz skrit, se mu ni zdelo vredno razgrinjati.

»Nič ni ... motil sem se!«

Toda ni se motil. Ravno preden sem hotel sprožiti, mi je izdrsnil potni kazavec od petelina — hkrati so mi odjenjali prsti, orožje mi je izmuznilo iz roke nizdol. Vendar se mi je posrečilo, da sem ujel samokres srečno zopet ob zidu, preden mi je padel na tla.

Ko se je poslovil, je nekaj časa poslušala. Potem je šla iz sobe.

Tedaj sem izšel izza temačnega zagrinjala. Tiho sem odprl vrata v sosednjo sobo. Ves omamljen od tega, kar sem videl in slišal, sem stal precej dolgo oprt ob pisalni mizi. Nikakor nisem mogel misliti ne ene jasne misli. Mehanično sem vzel vseh šest patronov iz revolverja.

Kar se odpro vrata od hodnika, in v sobo stopi — ona!

Ker je bilo temno, me ni videla. Počasi, glavo zamišljeno proti tlom držeč, mi je prihajala nasproti vedno bliže k mizi.

Tam si vzame vžigalico. Prižge si svečo. Kar ji pade goreča sveča s svečnikom vred iz rok na tla.

Zagledala je bila mene!

Slaba vest se ji je ob tem nepričakovanem srečanju zbudila mahoma. Zgrudila se je, kakor od strele zadeta, ob stolu — kolena je niso držala več — že je klečala na preprogi. Strah jo je bilo — mene!

Nepremično sem stal pred njo, gledajoč jo, kakor gleda sodnik zatoženca. Izpregovoril nisem nobene besedice. Ta moj mir, ta moj molk ji je moral biti strašen!Stol, katerega se je prijela, kakor da bi iskala zavetja za njim, se je tresel.

Naposled je plašno vzdignila glavo in izustila boječe:

»O kako sem se prestrašila!«

Nisem se ganil.

»Nisem se nadejala, da prideš danes ... «

Jaz kakor prej.

Zdaj ji je bilo jasno, da vem vse ... Potem zagleda še moj revolver na mizi. Hipoma skoči — poklekne predme — povzdigne roke — prosi me odpuščanja — prosi me za življenje v imenu usmiljenega Boga

Ne da bi je pogledal, odidem naglo.

Še je klečala na tleh ...

15.[uredi]

Šel sem v nožarnico in si kupil močan nož, kakor jih rabijo medicinci za hrustance.

Potlej sem si najel fijakarja in mu velel v Prater. — Zvečer sem šel v opero. Uresničile so se mi želje. Komaj sem pregledal z opernim steklom prvo vrsto nasprotnih lož, sem že zapazil mladega Waldersdorfa.

Po drugem dejanju sem šel k njemu in ga povabil v fin restoran. Od kraja se mi je branil. Vraga -sem si mislil — menda vendar ne, da bi kaj sumil ali slutil? ... Govoril sem zadosti z mirom in prijazno z njim in ga pregovoril, da je pristal.

Naročil sem šampanjca. Biljardirala sva do poldvanajstih. Zabavala sva se izborno. Nikdar še nisem videl Evgena tako židane volje. Pil je hitro in nezmerno, in neusahljiv mu je bil humor.

»Saj res,« je vzkliknil sredi pogovora o raznoterih stvareh — »vi še ne veste: zaročil sem se! Letošnji manevri so mi bili usodni.«

»Čestitam. In vaša nevesta, gospod lajtnant?«

»O, to je tako naivno, nedolžno dete! Nezrelka, ein Backfisch sozusagen ... In kako resno zna ljubiti ta sveži, napol razviti otrok! — Njeni poljubi — ah — kako so sramežljivi! Nepopisno!«

»In vi ... jo ljubite resnično?«

»Kdo ne bi imel rad takega angelčka? Neizrečeno sem srečen z njo! O — in njena pisma! Vsa njena nepokvarjena duša mi je odkrita. Ali mi verjamete, da si mislim včasi: Nisi je vreden! — Verjamete?«

»Bežite, bežite, gospod grof! Povejte mi rajši ime.«

»Svečane zaroke še ni bilo, veste. Zmenila sva se, da bova uživala sladkost tajne ljubezni ... In kako dražestno igra vlogo skrivne ljubice! Ena njenih prijateljic je bila zaljubljena, skrivaj zaročena, starši niso privolili: nesrečna ljubezen! Take »romantike« midva sicer ne moreva doseči. Igrava se torej skrivalnico — vsaj nekaj vasa, kakor želi ona. Sicer pa vam lahko povem ... «

Imenoval mi je mlado konteso iz imenitne družine.

Prihajal je vedno živahnejši in veselejši. Da ni pozabil piti, za to sem skrbel jaz. Že se mu je začel zapletati jezik. Jel je bloditi ...

»Kaj bi pa rekli, gospod grof,« sem ga vprašal, »kaj bi dejali, ako bi se morali znenada ločiti od svoje ljubice?«

»Haha — kaj?« se je smejal grohotno. »Tistole bi zapel, — kako se že pričenja, da ...

Življenje je kratko.
Malo ljubezni,
malo sanj
in potem — servus, Nace!«

Pušila sva in se živo razgovarjala.

»Škoda te je,« sem si dejal sam pri sebi, »škoda tako čvrstega mladega moža! Ali — jaz moram! Moja volja je trdna! — Uboga kontesa! Nikdar več ga ne boš videla svojega lepega ljubčka!«

Tu je prevrnil lajtnant posodo, v kateri so se hladile šampanjske steklenice.

»La vie est breve ...
Un peu d’ amour!
Un peu de reve!
Et puis bon jour!
Tararabumdiah!«

je kričal venomer kakor čednik na paši. Bila mu je to — labodnica. Imel ga je že pošteno pod streho. Toda — pila sva dalje!

Natakal sem mu — vnic— še šentjanževca. Naposled se mi je zdelo dosti. Evgen ni mogel več govoriti, ne hoditi. Ob mizi mi je zaspal. Peljala sva se iz restorana v hotel prvega okraja. Dva natakarja sta ga vlekla izpodletavega po stopnicah gor.

Najel sem dve sobi, drugo tik druge. Slugama sem velel, naj naju ne bude prej kakor opoldne, in da ni treba nikogar k nama. Položila sta ga na posteljo. Odslovil sem ju neutegoma.

Zdajci sem slekel in izul najprvo njega, potem sebe in oblekel njegovo uniformo. Dolgo, dolgo sem gledal ta lepi mladi moški obraz, ki je ... ki je dobil pred kratkim toliko strastnih poljubov od moje žene!

»Zadnjikrat!« sem zakričal nehotoma.

»Umoriti ga nameravaš?« se vprašam, »njega, upijanjenega, ki se ne more braniti! Toda ali ni delal tudi on proti meni iz zasede? Ali ni torej orožje enako? — —«

In zdaj vzamem nož — mu nagnem glavo nazaj, mu napnem vrat — sam Satan je brusil ostrino — lajtnant se ne gane — spi — močno sope — pritisnem nož na kožo — potegnem! In zašumelo in zabrizgalo je po zglavju — rdeče po posteljnem perilu — rdeče po zidu — rdeče po stropu ... Njegova kri! Odskočim — on odpre napol ugasle oči — ta pogled, ta pogled umirajočega — nikdar ga ne pozabim! — Postelja škriplje — telo se mu vije v silnih krčih — grgra — umira — sunki pojemajo — Še dvoje urezov do mozga in dalje zarežem po opolzlem mesu, zasadim mu ostrino med škripajoče sklepe — jezik mu tišči krvave pene ... Izvršeno! Iztrepetal je! Nirvana!

Urno si slečem njegovo uniformo, ki je bila od krvi čezinčez premočena, zlasti na desnem rokavu in na prsih. Potem se umijem, oplaknem in si oblečem svoje stvari.

Vse se je zgodilo tako hitro, tako tiho, da ni slišal nihče nič.

Ogledam se skrbno v ogledalu, zaklenem obe sobi, vzamem ključe in grem. Ko sem zjutraj odhajal, ni opazila živa duša, da nosim s sabo nekaj v papir zavitega.

Tako stopam preko Ringa pri vseučilišču. Ondi, na križišču, v gneči, vozijo počasneje. In tu se mi nasmehlja iz lične kočije — kontesa.

»O — kam pa?« me nagovori z zvonkim veselim glasom.

Zganem se. Odkrijem se ji molče, stopim nehotoma s tlaku bliže in mahnem z roko proti Hernalsu.

»Pa kar peš danes?«

»Da. In kam vi, kontesa ... «

»V votivno cerkev. Molit za ... ! Zbogom!«

Gospod! Kako mi je bilo takrat! Njen mili obrazek — tako ves poln mlade sreče — ves poln srčnega zaupanja v prihodnjost — — kako mi je razoraval ta pogled vso dušo! In zdelo se mi je, kakor da se je za ginljiv trenutek spustil begotni angel poezije med prozaično množico...

O gospod, gospod — ta pogled mi je trgal srce h e nego oni pogled umirajočega ...

Doma si sezujem čevlje in grem po prstih v spalnico svoje žene.

Ada je spala. Bleda svetloba nočne svetilke je obsevala nje obraz. Postojim, čakam v zadehli sobi ...

Slišal sem, kako je vzdihnila v sanjah ... Zdaj pa zdaj so se ji stresle roke do ramen. Prihajala je čedalje nemirnejša. Prejkone je čutila mojo prisotnost. Vzdignila je roke, kakor bi se hotela braniti nečemu strašnemu. Tačas je spregledala. Prestrašena je planila kvišku.

»Ti?« — je spregovorila plašno. Oprla se je na desni komolec, levica ji je drhtela pred prsmi.

»Ti si prišel, da me umoriš ... Ah!«

»Narediva kratko! — Danes popoldne sem se prepričal, da imaš vendar veselje igrati Romejevo Julijo! Glavna stvar je le ta, da imaš pripravnega soigravca! Slišal in videl sem vse. Prelomila si mi zakonsko zvestobo! — Še več! — Zavedla si poleg tega moža, ki je dal besedo nedolžnemu dekletu, vzela nevesti ženina! Zakaj ti si ga z vsemi umetnostmi ženske koketnosti prisilila, da je prelomil svojemu dekletu obljubo ... Ada! Oba maščujem — jaz! Oba, nesrečno nevesto in sebe, prešeštnica!«

»Ti hočeš pozvati Waldersdorfa na dvoboj? In —«

»Ne —«

»Ali mene, moj Bog — kaj boš z menoj?«

»Ne skrivim ti niti lasu. Ali, pravim ti, moja osveta je strašna!«

Vzdignila je glavo in si popravila lase, ki so se ji razpustili po obrazu.

»Ljuba Ada, ločiva se! Še danes pojdem od tod. Ti lahko ostaneš, ako te je volja in veselje.«

Globoko se je oddahnila ...

»Toda,« dostavil sem takoj, »preden se poslovim od tebe, ti moram še nekaj razodeti ... Teh trenutkov, ki nama pridejo zdaj, se moraš spominjati vse svoje žive dni! In spomina teh trenutkov te ne reši nobena milost, nobena pokora, nobena molitev! Ti boš dalje živela nego jaz ... ali vesela svojega življenja ne boš nikdar več! Zakaj do smrti, do groba ti bo žgal dušo ta prizor —«

Vzamem zavitek, razvijem papir —

»Tu ga poljubljaj!«

In v naročje ji vržem — njegovo glavo. Ha! Ha! Ha! Lepo, lepo. Ha! Ha! Ha!

Obledela je, omedlela ...

Satansko veselje, divje, razkošno zadovoljstvo mi je prešinjalo vse žile kakor živ ogenj!

Ha! Ha! Ha!

In — zdaj sem tukaj!« —

16.[uredi]

Čudni pripovedovalec je končal svojo fantastično povest in planil zopet kvišku.

Ustopil se je pred modroslovca, pripognil život močno naprej in molče z groznim izrazom gledal zavzetemu poslušalcu naravnost v obraz. Na širokem, nagubančanem čelu so mu stale goste kaplje znoja. V črnih, srepih očeh pa so se kradoma vnemali in hitro ugašali preteči bliski.

»In čemu sem tukaj? — Toda, štejmo! Ha! Ha! Ha! Štejmo! Računajmo!«

In broječ na prste je kričal divje:

»Takoj vam presekam gordijski vozel. O — enovita stvar! Vidite: x + y = 0. Ljubezen? Nič! — Sreča v obitelji? Nič! — Zakonska zvestoba? Nič! — Slava? Nič! — Čast, nesmrtnost? Nič! — Vse življenje, ves naš neumni globus — nič, nič, nič! Meni Hekuba! Slava ničli! Nirvana! Ha! Ha! Ha! Nirvana!«

Tedaj potrka nekdo na vrata. In preden se oglasi modroslovec, vstopita resen bradat gospod in za njim sluga v livreji.

»Dober večer! Oprostite blagovoljno, takoj se pomeniva!« se obrne z lahnim poklonom k visokošolcu, položi razgretemu nesrečniku roko na čelo in mu pravi mirno pa odločno: »Ljubi moj, čakajo nas doma!«

Doslej tako divji mož se umiri kar vidoma. Miže se praska kakor opica in se poslavlja, šepetaje filozofu na uho:

»To je — detektiv! Me že imajo! Premalo sem bil prebrisan! V kratkem me obesijo! To vam garantiram. Smola! Pa saj boste brali v časnikih. Kokodajs me bo ... Shakespeare’s blutrünstiger Humor — to vtakne prav gotovo kam vmes! Kokodajs je prismojen ves, kar ga je. Pa vsi ljudje ne moremo biti pametni! Zastran tega ne bodite slabe volje! Preklete babe! Kanacije! Slava ničli!«

Odhajal je s slugo in se poskušal držati ponosno in važno.

»Ne ponujajte mi stola, hvala lepa, gospod doktor,« je dejal bradati gospod in se predstavil. »Oditi mi je takoj. Le nekaj! Kajne, ta mož, moj nesrečni svak, vam je pripovedoval strašne stvari? Slišal sem ga kričati zunaj ... «

»Da, da, gospod! Zaklal je včeraj grofa Waldersdorfa —«

»A kaj še! Razžalil ni nobene muhe! Zmešale so ga pretirane moderne povesti, ki godejo toliko o prešeštvu. Oni grof mu je včasi tudi kakšen princ ali knez ali milijonar ali kaj takega iz oljše hiše. Moja sestra Ada — gotovo je govoril mnogo o njej — je umrla že pred leti. Potem je preveč bral in pil. Stanujeva tu spodaj v prvem nadstropju. Nad svojo pisalno mizo in po vseh stenah svoje sobe ima z lapidarnimi črkami zapisano svoje bolno geslo: »Slava ničli! Nirvana!« Včasih mi takole uide in prodaja prešeštvo in krvave klobase. In nič ga ne veseli bolj nego to, če dobi koga, ki se zgraža ob njegovi povesti ... Čuden navihanec, kajne? Pa brez zamere! Lahko noč!«