Nina (Vilko Mazi)
| Nina. Vilko Mazi |
| |||||||||||||
Davno bi bil že pozabil, kdaj sem nosil hlače-dokolenke, čez širok črn pas prepeto nikljasto verižico, pokončno frizuro in sem tako zahajal k njej v vas pod romantično premsko razvalino, kamor je hodila vsako leto z materjo na počitnice. Dolgo let je že tega. Bogve, koliko kamenov se je tačas že odluščilo od tistega temnega zidovja in se spustilo z nemirnim šumenjem čez strmo reber naravnost v potok. Takrat sem bil na tretjih gimnazijskih počitnicah, pol paglavca, pol mladeniča, a vendar je že takrat bilo v mojih prsih za vse lepo dovzetno srce.
Na vse to bi bil rahločutno pozabil, da ne stoji zdaj na moji mizi njena slika izza tistih solnčnih dni. Obrazek ves otročji: polna lička, oči velike, širokoodprte, nosek majhen in top, kakor ga imajo vsi lepi otroci, ustka nežno zaokrožena, da bi se človek vsesal vanje in se nikoli več ne odtrgal od njih. Gosti laski obrobljajo ta angelski obrazek in se vsipljejo čez desno ramo prek prsi prav do bokov. Za nobenega Rafaelovega krilatca bi ne menjal ta otroški obrazek!
Ljubil sem to dekletce, kakor nisem mogel pozneje več nobene ženske. Ljubil sem z vso darežljivo dušo, dasi sem bil še skoro otrok. Toda kdor bi si mislil, da sem ji ljubezen izkazoval le v objemih in poljubih, bi se jako motil: ljubil sem jo tako, kakor ljubi bog, ki tistega, kogar ljubi – tepe. Tudi jaz sem dostikrat ravnal z Nino po »božje«. Kolikokrat je revica pri jokala domov in me tožila materi! Bilo je pač tako, toda z vsem srcem sem živel zanjo – čisto otroška natura!
Nekoč, ko se je sama kopala v potoku, sem se skrivoma priplazil za vrbami do njene obleke, pa sem jo nagloma skril pod nekov grm, samo zato, da sem se lahko dolgo časa naslajal ob njenem okroglem, zdravem životu, ki se ga je tesno oklepala bela kopalna srajčka. Tako je tekala in begala po bregu gor in dol, iskala obleko in plakala, plakala, kakor bi se izgubila v brezkončni šumi. Vse to sem skrivaj opazoval, ali ko sem videl, da je zadosti njenih solz, vstal sem iz skrivališča in se ji pokazal:
»Čemu jočeš, Nina?«
Sram jo je bilo, ko me jo ugledala, Mahoma so se ji posušile solze na licih, samo oči so še ostale rosne in so se proseče upirale vame. Počenila je, z eno ročko zakrivala prsi in bradico, ki jo je povesila nanje, z drugo pa potezala srajčko prek kolen, ki jih je prav tesno stisnila drugo k drugemu.
»Obleko mi je nekdo skril!« In spet je pričela plakati.
»Ni treba za to jokati! Pomagam ti jo še jaz iskati, oba jo kmalu najdeva!« S tem sem jo potolažil.
Prijel sem jo za roko in začela sva iskati. Precej grmov sva obšla – brezuspešno.
»Saj je ni!« obupno vzdihne in toliko, da ji niso spet solze privrele iz velikih oči.
Prijel sem jo zdaj za obe roki in jo poredno vprašal:
»Nina, kaj mi daš, če najdem obleko?«
»Če najdeš – kaj naj ti dam? – Kaj neki? –« je radovedno premišljala ... »Nekaj lepega ti bom dala, je obljubila naposled z zaupnim nasmehom krog ustnic.
Vodil sem jo za roko dalje in se ves čas nepopisno naslajal ob lepoti njenih drhtečih udov. Bila sva brez besed: vse njene misli so bile v skrbi za obleko, moje – v tihem naslajanju –
Naposled, ko se mi je zdelo že dovolj dekličnih muk, peljal sem jo k grmu, kamor sem bil skril obleko. Ko jo je ugledala, zjasnil se ji je v hipu obrazek, oči so se ji radostno zasvetile, iztrgala se mi je urno iz roke in tekla pojoč k obleki, ne meneč se zame in za dano obljubo.
»Darilo, Nina?« sem osupel klical za njo.
»Potlej, ko se oblečem!« je dejala s pojočim glaskom in bežala z obleko skozi grmovje, da bi se skrivaj oblekla.
Še danes slišim te nedolžne, naivne besede in jo vidim, kako veselo se vije skozi grmovje kakor pramen pomladnega solnca.
Počakal sem jo na stezi, po kateri se je imela vrniti proti domu. Naslonil sem se bil tačas na deblo stare, grapave vrbe in se zagledal v šušteč potok, ki se je vijužil doli po lokah proti vasi. Razmišljati sem začel o njenem darilu in ne vem, kako sem potlej prišel na povodnega moža, morske deklice in druge take čudovite prikazni, ki mi jih je včasih pozimi pripovedovala mati v zapečku z vso resnostjo in važnostjo. Tako bi bil morda sanjaril naslonjen na tisto vrbo ves božji dan in bi mi teklo ure kakor utripi, da me ni vzdramilo zopet veselo žgolenje Nine, ki je hitela po stezi proti meni. Ko sem se ozrl in jo gledal, se mi je zdelo, da se je zemlja sama zaljubila v to božansko dekletce, kajti videti je bilo, kakor da mu neskončno srečna poljublja lahne stopinje.
»No, Nina, kaj lepega mi boš torej dala?« sem jo drhte prestregel. Prijela sva se za roki in sva šla potem molče dalje. Na razpotju pa sva se ustavila.
Globoko mi je gledala v oči, kakor bi hotela v njih brati moje želje in poiskati v njih najboljšega odgovora na moje vprašanje. Krog naju je pošepetavalo po grmovju in po visokih vrbah ob potoku zaljubljene arije, po strugi so glasno čebrnjali valčki prek kamenja, ki ga je bil čas iztrgal visoko gori iz premske razvaline in ga skotalil polagoma v breg, po lokah, ki so se videle skozi grmovje, so jadrali poredki pari pisanih metuljev. Krasno poletno popoldne je bilo razpeto nad nama, ves božji svod brez oblačka.
Stala sva tako z Nino, oko uprto v oko, držeča se za roki, brez besed. V obeh dušah pa so se igrale sorodne misli; pogledi so to razodevali.
»Nina!« sem viknil v sladki zoni, prevzet od slasti njenega pekočega pogleda in jo prižel z vso silo na prsi. Takrat se mi je oklenila krog vratu in mi pritisnila na usta tako sladak poljub in tako žareč, da se mi je zdelo kot bi mi srce nalivalo v žile vročega medu ... Šla vsa potlej vsak po svoji poti –
Toda doma je ta nesrečni »Ingenue« čisto vse razodel materi, kako je bilo z obleko in kaj sva potlej počela midva. Čisto umevno je, da je odslej mati ni več nikoli pustila same k potoku.
Od tega dne Nine nisem več videl. Z materjo se je morala kmalu po tem dogodku odpeljati v Reko, kjer sta stanovali baje v svoji vili.
Par tednov pozneje sem prejel od Nine pismo, v katerem mi opisuje ves žalostni finale ter me prosi, naj ji materi na ljubo nikdar ne pišem. Priložena je bila pismu tudi slika, ki stoji danes pred mano in mi narekuje to žalostno povest ...
Ravno enajst let je vtonilo v ocean večnosti, kar sva se videla poslednjič z Nino. V tem dolgem času sem jo bil že nekoliko pozabil, a ta trenotek se je spominjam nehote, ko me vozi vlak nad reškim zalivom v Reko. Namenjen sem zvečer s parnikom v Pulj.
Imam še precej časa, da si ogledam mesto, ki še nisem bil prej nikoli v njem. Tako hodim po vseh ulicah in nobenega okna mi ne prezre oko ... Duša išče Nino, išče najlepšega trenotka, ki sem ga doživel v svojih dneh. Ne bi je rad srečal, ali vendar koprni srce po njej s prav tisto neodoljivo silo, kakor pred enajstimi leti, ko sem jo čakal naslonjen na grapovo deblo visoke, stare vrbe pod premsko razvalino ... Hvala bogu, da ne vem, kje stanuje – še tja bi me zlodec nazadnje nesel.
Da bi premotil koprnečo dušo, krenil sem proti pristanišču. Morje se ni ganilo nikamor, ampak dremalo je leno v poletnem solncu, ki je bilo že blizu zatona. Umazana voda se je jela skrivati pod veliko rdečo preprogo, ki so jo tkali solnčni prameni nad celim ogromnim površjem. Polagoma pa so jo začeli razdirati in nosili žareče niti tja v skrivnostno zaoceansko postelj. Morje je spet pokazalo umazane nedri.
V tem času, ko sem sanjaril nad negibno vodo, so ljudje že skoro napolnili parnik, ki je imel oditi v Pulj. Težko sem še dobil prostor vrh krova ob ograji, od koder sem se mirno in tuje razgledoval po pristanišču. Ogledoval sem ljudi, ki so kupovali po stojnicah slaščic in sadja in hiteli brzih korakov na parnik, ki je imel vsak čas odpluti.
V stojnici blizu parnika je stala ženska in ob njej je jokajo kako petletno dekletce. Ko sva se srečala s pogledi tiste ženske, stopila je iz stojnice in dekletce je teklo za njo, tesno se jo je držalo za krilo in ni nehalo jokati. Ona si je vse prizadela, da bi hčerko potolažila, in ko ji je naposled dala pomarančo, jo je šele pomirila. Stali sta nekoliko zadaj za ljudmi, ki so se poslavljali od popotnikov. Ona je izgledala kakih dvaindvajset let stara, z lahnimi gubicami v obrazu, ki so pričale, da ji niso tuje skrbi in bridkosti. Sicer pa je bila lepa, sloka ženska, z velikimi in živimi očmi. Neprenehoma je zrla vame. Tudi jaz nisem obrnil očesa od nje, baš zato, ker mi je ugajalo, da so se mudili na njej pogledi. Kdo ve, čemu se je ona zagledala vame? Koga je iskala v meni, tujcu? Jaz je nisem poznal – kako! odkje! Trudil sem se, da bi jo spoznal, toda bilo je nemogoče, nobena poteza mi ni bila znana. Trdno sem bil prepričan, da ženska pomotoma išče v meni nekoga drugega. Šele, ko mi je hčerka natančneje pokazala obrazek, vstrepetalo je srce od davnega spomina. Čisto tak obrazek, kakor ga je imela Nina, ko sva iskala pred davnimi leti skrito obleko pod premsko razvalino.
V tem hipu se je premaknil parnik in voda je zabučala krog njega. Prevzet od srečnega spomina, sem zaklical na breg: »Nina!«
Parnik je bil že proč od obrežja, ko sem zaslišal od tam klic svojega imena ... Bila je Nina: Ah, da je nisem prej spoznal! Ostala je s hčerko na obrežju in obupno zrla za izginjajočim parnikom. Bilo mi je, da bi skočil v morje in plaval tja na breg k njej, izvedet njeno življenje, zaživet še enkrat davne sanje blaženih utripov ...
Toda nezaupno me je pogledovalo umazano morje, temno in globoko ... na daljne bregove so se spuščali hlad ni zastori somraka ...