Nimaš pojma/Poglavje 0.1 in prijatelji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nimaš pojma
Poglavje 0.1 in prijatelji
Janja Vidmar
Poglavje 0.005 in paglavci
Spisano: Suzana Fartek
Izdano: Vidmar, Janja (2006). Nimaš pojma. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


To ti je pripoved o treh mulcih, Piksiju, Sinetu in Nejcu, ki so postali dvakrat najboljši prijatelji po krvi, kar se zgodi samo tristodvainpetdesetcelašestkrat v stoletju.

V bistvu Piksi in Sine sploh nista imela izbire, saj živita v isti ulici. Med nima stojita smreka, za katero že deset elt pravijo, da bo mogoče zgrmela na Piksijevo hišo, če je ne bodo posekali občinarji, in transformator, ki seva na Sinetovo, vsak osel pa ve, da sevanje povzroča raka, čeprav dvomim, da bo transformator kdorkoli posekal.

Piksi in Sine sta torej od jaslic siamska dvojčka z različnimi starši. Sine je bil okrogel in sijoč kot nov kovanec. Imel je rjave lase in rjave oči. Uporabljam preteklik, ker ima danes modre pramene in barvne leče. Njegova najljubša barva je bila zelena. Zbiral je plastične izstrelke za zračno pištolo. Največ je imel rdečih. Nekaj rumenih je našel na morju. Zelenega je hranil v vžigalični škatli, obloženi z vato. Zeleni so blazno dragoceni, ker jih je na svetu menda samo kakšnih deset. Če se je zelenga naboja prijela smet, ga je očistil z vato, namočeno v alkohol iz domače lekarne. Zato je zeleni bledel v smrkljevo sivega. Takšnih pa sploh ni na svetu.

Skozi Piksija je sijalo sonce kot skozi šolski sendvič, taka grinta je bil, čeprav je jedel za dva: zase in za svojo senco. Peščene lase mu je mama z dlanmi gladila h glavi. Na hrbtu so mu šrtlele lopatice. Oblizoval si je ustnice, kot da lepi znamke, in bil zelo občutljiv. Mogoče je zato zbiral papirnate robce. Najbolj ponosen je bil na tistega z vojaškim vzorcem. Njegova mama je na pošti resnično lepila znamke, ampak si ni oblizovala ustnic. Njegov oče je moraJ za vož njo z mestnim avtobusom kupiti dve vstopnici. Sonce mu ni posija lo niti skozi gumbnico srajce, takšen debeiinko je bil. Še danes je za prisežen zobotrebcoljub.

Nejc se je Sinetu in Piksiju pridružii v mali šoli in hitro nadoknadil zamujeno. Od prvega pa do zadnjega banga jima je poročal, kaj se je zgodilo pri Dosjejih X, če sta slučajno zamudila nadaljevanko. Sumim, da je mojemu Lajčiju, to je avtomobil Daewoo Lanos, zlomil brisalec, da ga je potem Sinetu podaril za osmi rojstni dan. Z mojega poštnega nabiralnika je spraskal črke in pustil dva zloga: JA MA, da je zabaval Piksija. K sreči se s poštarjem tikava, drugače bi mojo pošto prejemali Jamovi, ki sploh ne živijo v naši ulici.

Nejčeva maam je prišla iz Mozambika. Nejca takrat še ni bilo na svetu, bil pa je njegov papi, ki se je spoznal na punce iz Mozambi ka, čeprav ni prej še nikoli nobene srečal. Na žalost ni vedel, da punce iz Mozambika rade pretiravajo in tako sta pridelaia trojčke. Zdravnik v porodnišnici, kjer mame porajajo otroke, je za Nejcem po riti flopnil Borisa in za njim še Azija. Trojčke so položili k maam na posteljo, papi pa se je onesvestil podnjo. Začetnice njihovih imen pomenijo ameniško profesjonalno košarkarsko ligo, za katero je navijal njihov papi, dokler ni pridelal lastne male lige. Bila je takale: Nejc kakavovo rjav, Boris zlatorumen in Azi brez prave barve. Nejcu so čez dve leti lasje štrleli kvišku, Borisu na vse strani, Azi pa je bil še vedno brez pravih las. Nejc je pri petih letih tekoče bral in pisal, Boris stoje, Azi pa je bil še vedno brez pravih črk. Nejc je v mali šoli spoznal Sineta in Piksija, Boris kuharico in hišnika, Azi pa ni poznal pravih ijudi.

Sine v času, ko je spoznal Nejca, ni maral male šole in punc, ker je skupaj s tremi sestrami: Izo (Izadoro), Pajo (Pajčolanko) in Evo (Evo), pa z babico, nono in mamo živel v hiši z enim samim vhodom. To je tista hiša, h kateri rine še smreka, da je pri hiši čim več ženskega spola. Po sobah bi morali namestiti semaforje, da bi se Sine lažje umikal petim hudim bralkam, potem eni, ki je zahtevala najmanj pet pravljic na dan, povrhu pa je zunaj stala smreka, iz katere bo nekoč mogoče pet novih knjig. Zato je Sine od vseh ljudi na svetu najbolj sovražil pisatelje. Huje od pisateljev je sovražil samo še pisateljice. Oče in Sine sta bila v hiši edini osebi brez prsi. No, devetletni Evi še danes nič ne odganja, čeprav si med levo in desno pazduho polaga regratove obkladke za nedrček številka tri.

Sinetov oče je zastopnik pri veliki založbi knjig. Ni mu jih treba brati. Samo prodajati. Sinetov oče se tako rad hvali, da je v stiku s knjigami. Čeprav je to žaljivo za pisatelje. Mogoče za Sinetov odpor do branja sploh niso krive bralke pri hiši.

Ampak vse skupaj se je začelo s prihodom Snupija. Kaj ima Snupi opraviti s prodajo knjig? Kaj ima Snupi ...? VSE! Vse ima opraviti! Kajti nekega dne in niti ure prej sta hotela Sinetov oče in babica pikici Evi za tretji rojstni dan podariti domačo predstavo z naslovom Rdeča kapica. V predstavo sta zvlekla še Sineta. Tri popoldneve so vadili v hiši Piksijevih staršev, ker so rojstnodnevna darila skrivnost. Nejc in Piksi sta bila gledalca.

Sine je hotel igrati babico. Babica takisto.

Oče bi bil, razumljivo, najprej volk in potem lovec.

Smetu so punce gledale iz ušes, zato ni hotel igrati Rdeče kapice. »Pa kaj noriš!« je bentila babica. »Saj je babica tudi ženska ...«

»Ampak njej vsaj nosijo potico in klobase,« je gonil svojo Sine.

»Če boš babica, te bom požrl,« si je oče razgibaval čeljust. »Saj veš, aaaarkhm ...« Sine je zavijal z očmi do preče.

»Pa bodi lovec,« je predlagal oče, »jaz bom pa volk ... Na koncu me ustreliš. Ali ti to ne bi bilo všeč?«

Sine je razmišljal.

»Ne,« je odkimal, »živali se mi preveč smilijo ...«

»Pa bodi volk ...« je vzdihnil oče. »Lahko boš pošteno prestrašil Evo. Ali ti to ne bi bilo všeč?« »Jo lahko ugriznem?« se je razveselil Sine.

»Nikakor ne,« si je oče na vse pretege raztegoval pljuča. »Sestrice niso za pojesti ...«

»Kmalu jih bom šestdeset,« je vztrajala babica, »ne morem igrati Rdeče kapice ...«

»Vesta kaj? Potem je pa najboljše, da Eva kar sama igra trapasto Rdečo kapico!« je zacepetal Sine in zviznil skozi vrata, da so vezalke letele za njim skupaj z Nejcem in Piksijem. »Trapaste knjige ...« »Slišal sem te!« je zavpil oče zaradi lepšega, ker je bil zaradi naročilnic in dobavnic v stiku s knjigami.

Tako se je godilo Sinetu v knjigožerski družini.

Se razume, da je Eva za rojstni dan dobila knjigo o Rdeči kapici. Še danes ne ve, da bi jo pri treh letih skoraj ugriznil volk. Snupi pa sploh ne grize. Ali grizlja. O njem bi lahko poročali že na tretji strani ali celo na prvi, ko je še mesarju stikal po zabojnikih na zadnjem dvorišču, ampak ker ga dotlej ni še nihče našel za četrtim grmom, števši z desne, v senci stare vrbe žalujke onkraj pri ribniku, ne more v pripoved o treh prijateljih po krvi.