Nezgode zvezdice Utrinke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nezgode zvezdice Utrinke
Olga Gutman
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na Zemljo se je spustila noč. Na neskončni širjavi Mesečeve meglice pa se je šele začelo pravo življenje Sonce je odšlo spat v svoje dvore, na žametno modrem nebu je zasijala srebrna Luna. Komaj so zdrseli njeni prvi, se dokaj medli srebrni prameni skozi vesolje že se je zbudila najmanjša izmed zvezdic – Utrinčica, ki pa so jo vsi klicali Utrinka.

"Oh, vstala bom. Tokrat bom prva," je momljala še napol zaspana in opotekaj e se vstala iz zvezdne postelje.

Kakor hitro je mogla, je oblekla prosojno srebrno haljico, kakršne pač nosijo vse zvezde, si na glavo nataknila zlato kapico s petimi kraki in že je stekla po komaj vidni mesečevi stezi.

Utrinka je imela veliko težavo. Zelo rada je spala in vsak večer jo je morala mati Večernica pošteno stresti, da jo je zbudila. Vedno je zadnja vstala. Pogosto se ni utegnila niti umiti ne počesati. Nekoč je v silni ihti raztrgala blazino, ne da bi to opazila, in ko je pritekla iz hiše, je imela v laseh polno srebrnega prahu. To je povzročilo med drugimi zvezdami silen smeh, a Večernica jo je oštela:

"Utrinka, niti malo nisem zadovoljna s teboj. Vedno si zadnja. Zvečer zadnja vstaneš, zjutraj pa se nikakor ne moreš spraviti v posteljo. Če boš tako nadaljevala, boš vedno ostala mala zvezdica in nikoli ne boš dobila svojega stalnega mesta na nebu."

Utrinčici je bilo zelo hudo, da jo je Večernica pograjala, in to celo pred drugimi zvezdicami. Posebno pa se je bala, da res ne bo nikoli dobila stalnega mesta, kajti največja sramota za zvezdo je, če ne dobi stalnega mesta. Le male zvezdice se lahko sprehajajo po nebu, kadar jih je volja.

Danes pa je Utrinka sklenila dokazati, da ni vedno zadnja, da zmore biti tudi prva. In vstala je, ko se je prikazal prvi Lunin žarek. Prehitela je celo samo Večernico. Ves dan ni zatisnila očesa, samo da ne bi zaspala, samo da bi lahko dokazala, da zmore biti I udi prva. Težko je ostala budna, toda spomin na Večerničino grajo in smeh drugih zvezdic ji je pomagal, da je premagala spanec in da je lahko prva skočila s posteljice.

Ko je bila umita, počesana, oblečena in pokrita z zlato kapo v obliki zvezde, kot se za zvezdico spodobi, je stekla po komaj stkani mesečevi stezi, da bi zasedla najlepše in najbolj vidno mesto, da bi jo vsi videli in občudovali.

"Bom že pokazala Večernici, da bo vedela, kdo je Utrinka," je šepetala sama sebi, ko je tekla prek vesoljnih poljan.

Toda joj, prejoj! Luna je komaj posijala izza gora. Njeni žarki so bili še dokaj medli in steza, ki so jo stkali, rahla kot pajčevina. Komaj je Utrinka naredila nekaj vesoljskih korakov, ki so sicer dolgi nekaj svetlobnih let, se je mesečeva preja pretrgala, steza se je razpolovila in Utrinka je zgrmela proti Zemlji. Sprva je padala počasi, potem pa vedno hitreje, dokler ni trdno pristala na poti za Aleševo hišo.