Nezgode starega Ožurja
| Nezgode starega Ožurja |
| |||||||||||||
Stari Ožur je bil pri nas na glasu velicega skopuha. Privoščil ni dobrega sebi še manj pa drugim. Kadar je bil doma, skoparil je doma, ako je šel na pot, skoparil je ravno tako na poti. »Veš kaj stara« dejal je, ko je odhajal kam na pot, »skuhaj mi, skuhaj nekoliko fižolčka, da ne bo treba denarja izdajati za jed.« In naložil si je v žepe kuhanega fižola, ter ga jedel po poti. Pijača njegova je bila voda, seveda utrujen popotnik se mora krepčati z vodo, osobito .ako je »ubog« kakor je bil Ožur.
Včasih se je pa Ožurja pri skoparenji pripetila tudi kaka smešna in eno takih Vam hočem popisati danes.
Stari Ožur je imel dosti denarja, ni mu bilo treba životariti po sabenjekarsko, a vender je živel kot največji revež. Drva za kurjavo bi si bil lahko nakupil, toda štedil je tudi pri drvah. Kadar je videl, da ni več na dvorišču, šel je v gozd ter prinesel butaro suhljadi. Da bi ga bilo kaj sram, o tem se niti zmeniti ni hotel. Žena ga je večkrat zmerjala, naj vender raje kupi drv in naj suhljad pusti revežem, toda za tako govorjenje je Ožur imel gluha ušesa.
Lahko se razume, da so se sosedje in vaščani norčevali iz Ožurja in če mu je le kdo mogel kako narediti, mu jo je naredil, samo da ga je osmešil. Nekega dne izvedel je Ožur, da je sosed posekal nekaj debelega drevja v svojem gozdu. »Ha,« misli si Ožur sam pri sebi, »to bo pa dobro zame, ne bo mi trebalo pobirati suhljadi; čoki lepo debeli so še v zemlji in te obsekam ter imam polno lepega iverja (trsk ).« Srce se mu je smijalo.
Rano vzame Ožur sekiro, oprta koš, ter hiti na tihem proti sosedovemu gozdu. Nobenega človeka ni bilo blizu in že si misli Ožur, da ga nihče ne bo videl, kako bo obsekaval čoke, ter si pripravil lepega iverja. Ali motil se je Ožur; pod gozdom pasel je sosedov Štefč, ki je bil prebrisana glavica.
»Ta gre pa gotovo po trske,« misli si Štefč, zato se urno skrije za bližnji grm. Ožur se res pripravi na delo. Razprta koš, vzame iz njega sekiro ter jame obsekavati čok za čokom ter staviti iver v koš. Štefe ga od daleč gleda in si misli: Da bi le šel nekoliko više do onih čokov tam na vrhu, potem mu že naredim tudi jaz eno.«
Kakor je Štefč mislil, tako se je zgodilo. Ožur se je oddalil za precej korakov navzgor in tam obsekaval čoke.
Štefč pa se splazi polagoma do koša, vzame iž njega precej iverja ter zavali na dno velik kamen; po vrlin zopet položi nekaj iverja, skrije druge trske v grm ter odide.
Ožur je kmalu obsekal gorenje čoke ter se vračal s polnim naročjem iverja proti košu. Naloži, oprta in hoče vstati. Poskuša ali joj pretežko bo!
»Danes sem pa dosti naložil« govori sam s seboj, »toda tako lepega iverja ne pustim tu po nobeni ceni. To bo vesela moja stara, ko jej prinesem tako lepili drv.«
Še enkrat poskusi in res zadene koš na rame, ogleda se okoli in hajdi proti domu.
»Nikoli v svojem življenju nisem še tako težko nesel« pripoveduje Ožur doma svojej ženi, »ali sem pa tudi prinesel lepili drv, moraš jih biti vesela.«
»Pojdi, vbogim pobiraš, ko ti vender ni treba« jezi se nadenj žena.
Nekoliko že jezen radi teh besed, iztrese Ožur iver po kuhinji kar po tleh. Ali joj! kaj pa to! iz dna koša izvali se silen kamen in prileti Ožurki ravno pred noge, da se mu reva komaj umakne.
»Na! saj sem vedela, da ne more nič prida biti iz tega, sedaj bi me bil še kmalu ubil na stare dni,« vpije žena.
Ožur kar ostrmi. Nikakor si ne more razlagati, kako je prišel kamen v koš.
»Tu ni bil nihče drugi polejg kakor sam,« izgovoriti se ni upal. »Sedaj sem jo pa dobro skupil, kako težko sem nesel – kamen in pa še kmalu bi bil poškodoval ženo! Ne, nikoli več ne grem po drva. sam Bog me varuj nesreče in sveti Florijan! Oj ti grdi kamen, kako si velik, kako si vender prišel v moj koš in kako sem imel vender ravno danes toliko moči, da sem te nesel!«
Jezen brcne kamen z nogo ali kamen se ne gane, pač pa se Ožur zopet v nogo udari, da kar zaječi.
Dalje se Ožur ne upa več dotakniti kamena, meneč, da mora gotovo začaran biti. Pusti ga pri vratih, kamor je bil priletel sam.
Sosedov Štefe je prignal domov in bel šel nekem opravku ravno mimo Ožurieve hiše.
»Štefe,« pokliče ga Ožur, »stopi, stopi semkaj in vrzi ta le kamen venkaj, jaz sem že star, ne dvignem ga več.«
»Oče, kako je pa ta kamen semkaj prišel?« ponorčuje se Štefe.
»E, veš kaj fant, e, e, prišel je semkaj, veš skoraj je pal stari na noge, veš na noge moji stari,« dalje ni mogel povedati.
Tudi Štefe od smeha ni mogel ničesar govoriti. Ker je pa spravil kamen na dvorišče ga Ožur: »Bog ti povrni Štefe, da si odvalil ta le kamen.«
Stefe pa je sam pri sebi mislil: Bog ti grehe odpusti, ker si ga tako daleč nesel!