Nezbrane pesmi (Ivan Hribovšek)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

JAZ SEM VZDIH[uredi]

Na beli mizici mojih oči
bela deklica kleči.

O Lucija, punčica iz desnega očesa. Jagnjeta,
zakaj so tak bele tvoje ročice
in zakaj se ob vsakem vzdihu k nebu nagneta,
kot bi hotela loviti lastovice.

Glej, jaz sem na vse strani razmetani vzdih
in ne morem, ne morem vzdigniti rok,
ne morem zakriliti z njimi okrog,
da bi prijel in poljubil tvoj dih.

Na beli mizici mojih oči
jokajoča deklica kleči.

KO BO ŽE GLOBOK VEČER[uredi]

I[uredi]

Nocoj se bom prav ves spremenil,
ko romal bom na rob sveta
in molil ves ta dolgi rožni venec.

Sebe samega se bom vsega oplenil
in očistil si telo in dušo vse do dna.
O polnoči privrel bo iz zemlje studenec,

ki v njem si bom najprej umil oči,
potem z vodo si bom oškropil ves obraz

in drugi dan se boste mi čudili vsi:
»Kdaj pa je ta prišel med nas?«

II[uredi]

K meni pride nepoznana ljubica,
ki je nisem videl še nikoli
in ne vem, če pride k meni sploh še kdaj.

Sinoči je moj blazni krik zaslišala
in zvedela je od nekod, da v šoli
zaničujem vse predmete in si oblikujem
svoj resnični raj.

In že od jutra mislim nanjo,
vendar se mi zdi, da sem strašno bled.

Mislim, da bom videl le lobanjo,
z njo bom pač lahko govoril brez besed.

III[uredi]

Takoj ko pride, bova odmolila očenaš.
Ugasnil bom brlečo lučko v kotu
in pokleknil bom ob njej.

Sestre in bratje, blagoslov je vaš
ostal naslonjen tam nekje ob plotu
in ne upa si pognati vej.

V molitvi videl bom v temini
podobo svojo in se bom preklel.

Vendar spoznal bom v svoji bolečini,
da je v temi resnica in je bom vesel.

IV[uredi]

Potem pa bova poiskala si tišine,
s tenčico zagrnila si obraz
in čakala, da mine slednji šum.

Tedaj se dvignil bom iz te globine,
v katero me zapeljal je pijani čas,
in pretopil bom se v zvoku dum.

Povedal bom ji, da ste moji bratje
in da živimo daleč od sestra.

In verjemite, vsi še bomo svatje,
saj ni, da morali bi vedno biti brez neba.

V[uredi]

Čudila bo se, da sem vsem vam brat,
in rekla bo: »Povej jim, da sem Mir,
prišla sem iz še neodkritega sveta.

In h komur pridem, vsak ima me rad.« 
Tedaj bo že globok večer
in moja duša bo nasičena do dna.

Molite zame, bratje, da ostanem z njo
in vsakemu prinesel bom po eno belo rožo.

Tenčico sem odgrnil raz eno oko
in mrzla polnoč se mi je vsesala v kožo.

DEKLICA OB OKNU[uredi]

Ko zapojo mi
fantje zvečer pod goro,
v meni se v hipu nebo
na dvoje, na dvoje prelomi.

- Kje si? Kje si?
Vsak večer na tebe čakam,
vsako noč po tebi plakam
in te iščem med drevesi.

- Kje si? Kje si? Glej -
jaz sem sedaj ko bela breza
in obup po meni pleza,
da prišel bi prav do zadnjih vej.

- Jaz te čakam. Se dolgo ne zaspim.
Z mano čakajo borovci v gori.
Daj, o dragi, odgovori!
Vsaj par besed. Kaj več ti ne dehtim?

Na prelomljeno nebo
padajo odmevi pretežko,
zaletavam se še samo vanj
in čakam, čakam nanj.

IZ SAMOTE[uredi]

Osamelost moja stopa mimo ranjenih dreves.
V negotovosti trpi, samote jo je strah,
z ranami bi se pokrila čez in čez.

(O, kako je človek še v samoti plah!)
Tako rad menjal bi z drevesi:
spomladi bi cvetove si odprl
z neštetimi čudesi.

O, in vsako jesen bi svetniško umrl.
Dajte, o drevesa, naj se sredi vaših vrst
pogreznem kakor rodovitno seme v prst.

OVENELA KRIZANTEMA[uredi]

Čemu si, rožica pohojena, prišla
v tem mrazu gledat našo zlobo?
Poglej, ljudje so danes brez srca,

ker z njim ne mogli zreti bi v svetlobo
tvoje čiste bolečine.
Glej, morebiti pride kmalu čas,
ko vsaka solza jim raz lic izgine.

Tedaj si bova s čistimi solzami zmivala obraz.
Imej od mene ta poljub. Naj vztrepeta
na tvojih licih, ko bom brez srca.

IZ MOJIH PISEM[uredi]

Očetu tja na oni svet

Oče, škoda, da Te tukaj ni.
Ne veš, kako smo vedno dobre volje,
lepo sedimo in pred nami film se vrti.

V žilah teče zdaj nam vino, ne več kri.
Poglej: uboj in samomor in ta zaprt,
potem kosilo in zdravice
in strup in smrt -

Ha, kje so zdaj krivice?
Povem Ti, vse drugačne volje bil bi Bog,
ko bi stopil za trenutek v naš prijazni krog.

SKLEP[uredi]

Ovenele so mi misli jasne,
vse se zliva v tisoče bolesti,
kakor da sem hodil po krvavi cesti.
Joj, če mi še luč ugasne -

joj, zakopal se bom v svojo žalost,
da mi v grobu misel skrepeni,
da napije se opojnih dni,
ko noč so mi izpile sanje

in zraven se je tihotapil vanje
tisti prazni, vse ubijajoči smeh -
o, vsake sanje so že smrten greh.
V svoj grob se bom pogreznil,

da očistil se bom starih gob,
nanj težak pokrov si bom poveznil
in naslikal nanj podobo svojih rok.
Potem bom sam, le včasih šel bo mimo Bog.

V JUTRU[uredi]

Na vseh stvareh začudenje počiva
ko ponočna rosa na izžganem cvetu,
vsako bitje z radostjo umiva
s sebe vlažen prah, nabran po svetu

tihih hrepenenj in belih sanj.
Zdaj vsakdo rad bi se med bitja skril
in po zgubljeni bi mladosti vpil,
dokler bi sam, do dna izžgan,

ne prišel v dneve tihih domovanj,
da vsrkal bi iz zemlje kri,
iztisnil gnoj iz svojih ran
in se uvrstil med umirjene stvari.

PROŠNJA PESEM[uredi]

Bog, po tvoji volji sem ko nemi telefon,
ki kliče s tujim glasom v daljo.
Zmanjšal sem povsod okrog razdaljo,
vase, v to brnenje skušal sem zastonj.

V meni pesem neštevilnih src drvi
in pada v mehke stene,
kjer se razodene
slehernega bitja utrip krvi.

Daj, o Bog, naj pade moja pesem
v stene mojega srca,
da vse telo mi v ritmu vztrepeta.
Saj lep sem, ko se v sebi tresem.

PASTIRJI[uredi]

Vrbe nam pomlad pojo,
naše črede ob potokih
Bogu v oči zro.

Pomlad je kot objokano oko,
iz njega nove vejice za nas rasto.

Pomlad je procesija belih ovc.
Pokleknili bomo zraven njih na tla,
pesem vrb ko dobri Bogec bo prišla.

Naredili bomo si piščali.
Vrba ne umrje, vrba poje.
Z njimi tolažili bomo črede svoje.

Potem se bomo ob vodi igrali,
morda bomo tudi mi vrbe postali.

JUTRO[uredi]

Njive vstajajo iz omame,
topla luč od njih dehti.
Preko čela mi cvet visi,
mehko razcvitanje me objame.

Drevesa so polna kadila,
veje mi prebadajo oči,
iz njih mi droben dež prhti,
še senca drevesa se bo zmočila.

Ptice letajo okrog,
od njive do drevesa se blesti
za njimi pot in stvari
gledajo, kako po njej gre Bog.

V ZVENENJU[uredi]

O, neprestano niham še med dobrimi stvarmi
in čakam, da kaj lepega mi povedo,
potem spustim se prav na dno,
kjer pogovarjal se bom z modrimi očmi.

Tako lepo je tu, kjer vsak korak zveni,
da sem pozabil na razvezane roke
in misli se le včasih zavrte,
ko iščejo v uganko davnih dni.

Zdaj zdaj zaprl modre bom oči
in zvezal se bom z vsemi dobrimi stvarmi,
poslušal bom negibnost, ki iz njih živi,
jaz, utrujeni berač pred vrati večnosti.

BRZOJAVNI DROGOVI V DOLGI VRSTI[uredi]

V tla zakopan med drogovi stojim,
v žilic drhtenju ko struna brnim,
tiho podnevi, ponoči brnim,
v tla zakopan med drogovi stojim.

Včasih se stresem, ko da zakričim,
svetlo brnenje razpne mi telo,
skozi oči še roke mi teko,
k meni od drugih, od mene in k njim.

Vame blestijo se žarki mehkí,
vedno bolj širim zveneče roke,
čutim, kako se z menoj vzvalove
v listih vse žile, vse daljne potí.

STARA POT[uredi]

Že davno utonili so kamni
v razhojeno, staro zemljo,
kot zbegane misli ležijo,
nikdar več k nam jih ne bo.

Prst je v soncu razgreta,
- davno strjena kri -
pozabljene stopinje valovijo,
v njih se nam kri hladi.

Trava nas v sijaju gleda,
človek po milosti hrepeni,
njive dvigajo rame,
stara pot se vame stebri.

PRESNAVLJANJE[uredi]

Dan je padel v blato
ko težak denar,
blesti mehka tišina,
vračam se v svoj čar.

Vonji so me oslepili,
mir sladkobno zveni,
vame padajo trudno
blesteči prsti noči.

Vse je blizu kot nikoli,
še gore se nam topijo.
Noč so črnobele tipke,
moje roke na njih ležijo.

Tipke so hrepeneči prsti,
moje roke jih božajo.
Jaz in noč brstiva,
popje gleda v temo.

POLDAN[uredi]

Jabolko je prerezano na dvoje,
prva polovica se raz mizo taklja.
Sonce sije pravokotno v kozarec,
nekdo se izgublja v posodi neba.

Meni bodo vsak čas iztekle oči,
nekaj bo padlo v blestečo vodo.
Pol sonca se v listje zavija,
streha je dvignila kvišku glavo.

Sence so v luč ovenile,
tiho se razmikajo stene,
jabolko taklja se vame,
v mojo se luč zaklene.

POPOLDANSKO ZATIŠJE[uredi]

Zapuščeno v onemeli zrak strmimo,
izsušeni ko razpoke pred dežjem.
Veter je pobegnil, sonce šlo je mimo,
zdaj je treba, da se kakor cvet zaprem.

Nad vsemi se razpenja siva streha.
Nekdo si vsak hip bo prerezal žilo
in slišal bom, kako ne neha
teči drobna kri ko blagoslov v gomilo.

Potem izbruhnil bo življenje vame,
name, ki sem v soncu kamen,
od polnosti bom zdrčal v brezno, kjer objame
me poslednja moč in pel bom: amen, amen!

LJUBEZENSKI PESMI[uredi]

I[uredi]

(Mala preroška 14. julija 1939)

Kako trpkó se kri mi snuje
okoli sten cvetočega srca,
kako nekdo bolestno ruje
mladike iz prepolnega soka.

V dlani se rdeča moč nateka,
da jo ponesem zaželeni
in bova kakor tiha reka
medlela v dalji razcveteni.

Le padaj v rdečih kapljah, kri,
usiplji se ko cvetje mlado
med njene prste, kjer živi
ljubezen moja z vso naslado.

Le padaj, padaj, radost tiha,
bodi dobra kakor ona,
bodi kakor zvon, ki niha,
bodi svetla kot iz brona.

II[uredi]

(Roža sredi neba)

Svilno jutro naju boža,
v nama sonce trepeta,
uvezena sva v svod neba
kot razcvetena, rdeča roža.

Globoko spodaj hodijo ljudje
in z njimi so odprte rane;
med nama zvezde so pretkane,
med nama luči le žare.

VEČERNO UMIRANJE[uredi]

Sonce trudno drsi v zaton,
v dolini zbegano lovi se mrak,
od prve luči in do druge je le en korak,
še tega bo razvezal mehki bron.

V planini žarki se gubijo,
kot strune spenjajo se med drevesa,
brnenje dni se proži jim v ušesa,
njim, ki v travi in večeru se drobijo.

Tesno jim je, ker smrt zveni,
a v njih življenja radostno brstijo,
v njih sloke veje v luč hitijo,
v njih poje, na zapadu smrt zveni.

VEČER 1. SEPTEMBRA 1939[uredi]

Večer zveni med mojimi koraki,
sence se pomikajo vse bolj narazen,
ta prostor zame je prečudno prazen,
ko tonejo peroti v rjavi mlaki.

Rahlo čutim svod, ki se nad mano boči
in k zidu stiskam se ko dete velo:
vsak čas nebo nad mene bo zgrmelo,
neizprosni me oklepajo obroči.

Jaz ležal, ležal bom tako na večno,
a v gori bodo šepetale smreke:
»Zdaj se dotika z usti večne reke,
zdaj vase plava srečno, srečno.«

POMLADNA PESMICA[uredi]

Mladike vame so pognale
ko tople in velike rane,
razlila se je kri po žilah,
zbudila brste je zaspane.

Življenje se kristalno snuje,
iz dneva v dan se sok pretaka,
velika rast le dneva čaka,
ko sonce se iz ral izruje.

Rastí so žejne moje žile
kot drobne vejice spomladi,
razpele bodo se čez zemljo,
vzcvetele bodo v moči mladi.


POTOVANJE V DEŽJU[uredi]

Blatne ceste me škropijo,
skoz meglo drsi kolo.
Nad cestami se veje pno,
zakrivajo kočijo.

Mokra tla mehko dišijo,
na desno stran visi ograja,
z leve pes za nami laja,
od neba žalosti visijo.

Skoraj bo nebo zgrmelo
name in na mehko cesto,
v zapuščeno, sivo mesto
le rjavo blato bo dospelo.

NALIV[uredi]

Že dolge dneve dež na polja lije,
da tla razmočena so vsa mehka,
in komur noga v blato je zašla,
cmokaje iz objema se izvije.

Pusto nam je, ker sonce nam ne sije
in zdi se nam, da nismo tu doma,
saj dolgčas kakor klokotanje zla
zaklepa nas v meglene čarovnije.

In dež in dež na polja lije,
ko da od večno bi bila brez dna,
še v nas ta blatna voda bo prišla,
odnesla nas in naše domačije.

SAMOGOVOR DEKLICE[uredi]

Zeleno listje mi je pokrilo telo,
morda iz mene veje prirasto,
da obvisim med nebom in med zemljo,
prebodena tisočkrat z močno rastjo.

Morda iz mene silne veje prirasto
in roke mi in noge razpno,
in oči mi, ustnice vzcveto,
o, to tedaj bo, ko bolesti več ne bo.

Ko zrela moč povesi mi glavo,
tedaj se mlade prsi mi odpro,
naj vse dobre milosti mi izteko,
saj dobro je umreti, da drugi zacveto.

ŽALOSTNA PESEM[uredi]

I[uredi]

Kakor stara, nenavita ura
nebo visi težko nad nami,
čas se je izgubil v sivem,
drobnem pesku pod nogami.

Listi krčijo raztegle prste,
tiho vase se zavijajo,
pred ljudmi vse božje milosti
v svoje roke skrivajo.

Tesnoba teče mi skoz grlo
kakor težka, težka kri -
kje je prst, da vanjo bruhnem,
da se žalost pretopi?

Vsak čas padlo bo na mene
drobno razjedeno nebo,
daleč, daleč so semena,
kdaj skoz mene prirasto?

II[uredi]

Na hodnike se lovi večer,
težka groza mi polzi
v ostro izrezane oči,
povsod - enako je - nikjer.

O, da mogel bi se vreči
tja v pljuvalnik, da ljudje
bi več ne videli, kako drhte
izžgane ustnice po sreči.

- - Kvadrati vozijo v temo se,
onemoglo luč kriči,
v noč kaplja iz mene kri,
polno zjutraj tod bo rose.

V oknih moj obraz trepeče,
v stenah milosti leže.
Padel, padel bom z zemlje
v naročje tihe, tihe sreče.

MEGLENO JUTRO[uredi]

Kako razjedajoč se mir
okoli mene zdaj razpreza,
nad vse prišla je božja jeza,
še križ se v kotu votli venomer.

Zdaj ceste vse mokro dišijo,
ko da po njih so šli molče
pozabljeni mrliči, še gore
nad nami žalostno strmijo.

Zaprta okna skoz meglo kričijo
in iščejo med drevjem in ljudmi
zgubljenih žarkov, še v temi
čez stene in gore za njimi se lovijo.

Okorele stene kličejo obraze,
v svoje ude vabijo predmete,
naj se napijo slasti te svete,
ko še cvetje samo stopa v vaze.

Le vrata tolčejo ob vrata,
odpirajo počasi se, škripaje,
Bog ve, kdo predme se primaje,
Bog ve, kdo vrže vame kepo blata.

PESEM Z VLAKA[uredi]

O sestrica, jaz te prek polja nosim,
prek zrelega žita in gostih trav,
o sestrica, na svojih rokah te nosim
skozi gozdove, čez reke in preko planjav.

O sestrica, jaz te kot bratec prosim,
odpri vendar usteca in pij,
o sestrica, kakor bratec te prosim,
pij sladko življenje in petje in sončni sij.

O sestrica, jaz ti na čelo natrosim
rdečih, rumenih in modrih cvetov,
o sestrica, skoraj ti jih natrosim,
naj zraste iz njih ti svet pisan in nov.

SLIKARSKI OSNUTEK ROK[uredi]

Tvoje roke so izrezane kot kruh,
tvoje roke so dobre kakor kruh,
moje so grenke kakor kamen,
moje so kot ob cesti kamen.

Dvigni svoje roke, da bom videl kruh,
skloni jih, da bom jedel dober kruh,
poberi moje roke kot ob cesti kamen,
vrzi jih daleč, daleč proč kot kamen.

Pojdi vame kakor dober kruh,
daj moči, moči mi kakor kruh,
vzletel bom iz tvoje roke kamen,
vrnil se bom ptič in ne več kamen.

POKRAJINA V VETRU[uredi]

V visoko se travo in žito zapletamo,
prešerno hitimo čez mehke ravni,
vse žalosti z brstov zelenih pometamo,
prek cvetov se zibljemo v radostne dni.

Pred nami preplašeni ptiči bežijo,
odpirajo s krili nam vrata daljav,
za nami mogočni izbranci strmijo:
»Po kaj tak hitijo v naročje poplav.«

Prešerno se ziblje ur tihih šumenje,
prešerno izginjamo v radosten kraj,
kjer zgine bolest in kjer samo zelenje
ovija se debel, zapira nas v raj.

Naj božajo bilke in rdeči cvetovi
prelahke nam ude, pocukrano kri,
da zrastejo vonji v dišeče gozdove,
ko vsrkajo vase tam plodne prstí.

GLEDANJE[uredi]

Prečiščeno nam sonce vstaja,
objema naše misli sredi
ljubko napolnjenega kraja.

Na dnu predmetov spijo čarovnije
in v tihi luči padajo pred nas,
da novo sonce nam v očeh zasije.

Povsod okoli tople luči trepetajo
in vabijo v prekaljeno bližino,
vsak čas zgrnili bomo se tja v stajo
predobre starosti, ki zre nas skoz davnino.

Zaprli v red se bomo starodavni
in dobro luč v temo sejali
v použivanju nas samih v žrtvi klavni.

O tisočkrat predrta zvezd modrina,
napolni nas do dna, zagrni nas,
o čista lepih rdečih rož gladina.

SLIKA Z MOJEGA OKNA[uredi]

Nobenega se dneva več ne spomnim,
prav vse nekje v ozadju je ostalo,
samo še njivam in goram ogromnim

mehko zajedlim v sivkasto zrcalo,
samo še tem v njih težko moč verjamem,
vse drugi z mene v blato je odpalo.

Gore prepaja luč, v podnožju samem
potegnjene vse črte so do kraja.
Čeprav sam vsemu smisel vzamem,
vendar se vrača tja, kjer pač izhaja.

V teh črtah silna teža biva,
pomikajo predmeti vedno bliže
se mojim prstom, vedno bolj je živa

izbrisana resnica in mi liže
razprte ustnice, se vame zliva
in teče vedno niže mi in niže.

MEHAK VEČER[uredi]

Prečudno mrak z višin se tajnih vsipa,
odprta usta polni mi s spomini,
počasi ob predmetih v luči tipa,

zastira okna, kakor bi se človek bolni
naslonil trudno na bleščeče steklo
in prosil sonca, naj z mladostjo ga napolni.

Na mojo posteljo skoz okno je izteklo
nešteto žarkov, slik, glasov, utripanj,
da mora vstati bitje, ki bo reklo:
»Vsak dan z življenjem mojim si obsipan.«

Zapirajo se shrambe dnevnih doživetij,
mehko zvenijo kaplje, padajoče
v posodo vedno novih radostnih zavzetij.

Vse polno je že godbe in še vedno hoče
odpirati se zvok v krhki tišini,
da sname z mene vse tesne obroče.

DVE VEČERNI PESMI[uredi]

1[uredi]

Iz večernih se tišin mehko usipa
v moja usta z barvami napolnjen zrak,
daleč, daleč v meni tajnostno utripa
s sončno lučjo zvezani korak.

Veje zdaj mi v loku padajo na glavo
kakor razprostrte, grčave roke,
noč odpira brste nad planjavo,
vame zgibljejo se luči in ceste.

Padaj, padaj mi na čelo,
tiha noč, cvetenje rož,
ko bom utonil v dneva žrelo,
mehek cvet na meni boš.

Naj skoz liste mi vzbrstijo
kakor popki lepi prsti,
naj raz njih mehko drsijo
v moja usta topli brsti.

2[uredi]

Ugasnil zdaj bom še poslednjo svečo
in v hipu vse v temo se mi pogrezne,
še moj obraz se skril bo v noč skelečo,
prepolno sreče žalostne in jezne.

V trenutku onemel bo plamen ta kričavi,
ostal le svečnik bo nekje pred mano
in slepo gledal bo, kako se plavi
strupeni mrak mi v usta kakor zrak na rano.

Zagrnil se bom kakor dete v bele rjuhe
in tiščal zganjene robove v usta,
ne smem, ne smem v roke tesnobe gluhe,
ne sme zajeti noč me sluzasta in pusta.

PESEM NA TERASI[uredi]

Noč se kakor tkivo spušča name,
vztrajno se mi v znojnice zajeda
mehka volna, vase me zapreda,
ude mi ovije in se zopet sname.

Nekje pod nebom luč visi,
dežuje mi na levo ramo,
zavija v tajnostno omamo
bleščeče liste sredi prenapolnjene noči.

Z desnico zidane ograje se prijemam
in nagibam vznak počasi glavo,
napolnjen kmalu bom z dišečo travo
in slastjo, ki noči jo odvzemam.

SLIKA MOJE SESTRICE[uredi]

Joj, koliko mi je vzbrstelo cvetov
po sredi podolžnih, premehkih gredic,
joj, sestrica, kakor metulji gredo,
gredo neprestano prek tvojih mi lic.

Vse radosti skrite so v njih in gredo
skoz tvoje premajhno telesce,
in vračajo vame se, v mojo se kri,
iz vsake mi vzraste drevesce.

O sestrica, sestrica, božam obraz ti
in v moje se roke življenje pretaka,
zaprti, deviški cvetovi blestijo
se v jutranjem nihanju zraka.

O sestrica, sestrica, pojdiva daleč,
čez travnike pojdiva, pisane njive,
naj močno dehtenje skoz naju požene,
le bodiva blizu moči te vabljive!

POD NEBOM[uredi]

Kako sem se zapredel
v modro tančico neba,
kako naj zdaj bi vedel,
kje sem pod soncem doma.

Zdaj sem svobode jetnik,
Bog me je z žarki povezal,
v ustnice davni je krik
po tihi lepoti zarezal.

Pregibajo vame se čari
ko godba, ko luč in ko ples,
nihče mi lepote ne kvari,
ne ustavi nikakršen jez.

Umrl sem breznom, dolinam,
strasti so ostale na dnu,
večno bom živel širinam,
ki so preproga Bogu.

ZBUJENA BOLEST[uredi]

(14. julija 1939)

Kako trpko se kri mi snuje
okoli sten cvetočega srca,
kako nekdo bolestno ruje
mladike iz prepolnega soka.

V dlani se rdeča moč nateka,
da jo ponesem zaželeni
in bova kakor tiha reka
medlela v dalji razcveteni.

Le padaj v rdečih kapljah, kri,
usiplji se ko cvetje mlado
med njene prste, kjer živi
ljubezen moja z vso naslado.

Le padaj, padaj, radost tiha,
bodi dobra kakor ona,
bodi kakor zvon, ki niha,
bodi svetla kot iz brona.

VEČERNI PESMICI S PLANINE[uredi]

I[uredi]

Presijale bodo me te luči,
v stran večerno bom spokojno legel
in z rokami svod neba obsegel,
saj nobena žalost me ne muči.

Vdano segam po krhkí lepoti,
neracvele rože v usta devam,
kakor mehka luč v temí odsevam
in se tiho širim po planoti.

II[uredi]

Odprí se, gora, daj, odpri se
in sprejmi moje truplo vase,
zagrni me, naj ne pozna se,
kje črtal sem vabljive rise!

Vse dni bom vonjal prst dišečo,
še sam se v zemljo bom spreminjal,
ljudem bom vedno bolj izginjal
in rastel v novo, večno srečo.

PISMO[uredi]

V Radovljici, 13. avgusta

Spoštovana gospodična, oprostite,
tako brezmejno votla je in pusta
ta ulica in strehe, vse pokrite
s sivimi opekami, da še v nebo
le sivi krogi dima se nam pno.

Ustavilo se je v oblakih sonce,
vse jasne črte bodo mi zbledele,
oziral se bom neprestano v slepe konce
dreves in duš, ki rade bi vzletele,
pa vedno znova padajo na pot
in vedno znova rastejo iz zmot.

V tej zapuščeni uri se spominjam
tople lučke v znamenju in Vas,
v dobroti tihi v rožo se spreminjam
in vem, da bi spremenil brž se Vam obraz,
ko videli bi rdečo cvetko pred seboj,
rekoč: »Ta je vzcvetela mi šele nocoj.«

RES NISEM MISLIL[uredi]

Res nisem mislil, da od vseh boš Ti
Edina svojo sliko mi poslala,
Sem menil, davno več Ti v mislih ni
Morda beseda, ki si mi jo dala;

A glej, ko najmanj sem pričakoval,
Nocoj dobim to radostno darilo -
O, v zvezde bi najrajši Te koval,
V oblake dvignil za to sporočilo.

In že ima me, da Ti slavospev
Mogočen spišem, k mizi že se usedam -
In ko sem sliko skrbno v roke vzel,

Na mizo jo postavil, Te zagledam,
Kako se smeješ, ko da govoriš:
»Igraš se ali resno me častiš?«

HIMNA NA NEKO DEKLICO[uredi]

Kakor izpraznjena čaša
so moja usta,
še vlažna od sladkega soka
in vonj izgubljene pijače
se mota po meni ko dim.

Pridi, dekle, ki te sanjam,
da izročim ti zadnjo besedo.
Iztekle so v travo in prst
vse, kar sem jih s trudom nabral,
in z vetrom so šle, begotne družice.
Zadnja, ki mi ostane, je čudno temna,
zvesta igralka moje samote,
skrita in nepoznana ko sam.

Na ustnah trepeče mi
kakor rosna kaplja na roži
beseda, ki sem jo zate rodil.
Ne daj, da vzame jo veter,
ne pusti jo soncu, da vase jo vzame,
ne privošči jo travi,
naj se ne zgubi v črno prst.
Kakor žena, ki jabolko utrga,
ki je zorelo njej v slavo in čast,
približaj se ji in si jo vzemi,
gospodarica, v vedno last.

ELEGIJA SVOJIM PRIJATELJEM IN SAMEMU SEBI[uredi]

Ni še dolgo tega,
in sem vase verjel in sem vam verjel,
nobena me sila ustavila ni,
nobeno razočaranje vzelo poguma.

O, ko da je minulo tisoč let,
vsi dnevi tisti v zraku pokopani,
gnijo ko gnusni mrtveci
in niti zgodovina jih ne reši.
O, to je užitek mojim mislim,
slast mojim ustom, ko besede zgovarjam,
ki ne bo nobena njih ostala.
O radost, radost vseh največja ta,
da zlekneš se v svoj jarek in natančno veš,
da nihče več ne črhne kdaj o tebi.
Bog z vami, dnevi radosti, ki ste prešli,
če bi v mojem mesu zapisani bili,
bi vas z ognjem izžgal.

Kdaj si prišel na svet? Kaj boš stal, človeče,
v prahu, ki ti jemlje vid?
Umri! Umri!
Kaj bi si zavezoval oči,
kaj bi spreminjal obraz,
kaj bi tisto: tak je čas in ukaz,
tak prostor in taka moja naloga!
Bedak, če moreš, pljuni v svoj lastni obraz,
pa boš videl svoj smisel.

Ne pravite mi ničesar več,
ne govorite, ne govorite, moji dragi,
da vam zameril ne bom,
da vas obšel ne bom,
da ne boste ostali sami s svojo ubogo besedo.
Čemu bi lagali, zakaj bi slepili
zdaj sebe, zdaj druge s poceni lažmi,
čemu nam besede?

Naj živi, kdor ima čas,
naj živi, kdor vase verjame
in komur se leči ne ljubi.
Naj živi, kdor ljubi kratko zabavo,
a jaz, po pravici rečeno, sem sit
teh vaših besed in teh vaših prevar.
Čemu bi tlako si delal?
Živina, lezi, umri
in bodi vesel,
če te svet do sedmine pozabi.

Kaj bi, ko nimaš, da tu bi počel!
Si kmet in se vbadaš in delaš
ko črna živina in grče nabiraš
po udih in misliš, da s smislom živiš.
Potikaš se tukaj, potepaš se tam,
lepote se hoče ti, mnogo nasanjaš si,
vedno pritavaš bolj prazen nazaj.

O, laž! O slava ti, ki vzgajaš ljudi,
čast ti, ki za cirkus na trapastem svetu skrb
meni te treba ni.
Jaz sem si že nalagal,
dovolj so mi tudi drugi lagali,
jaz sem tvojih sladkosti sit,
jaz po ničemer več ne hrepenim.
O zvodnica, ki smo tvoji sužnji vsi,
ki se ti prodajamo za ceno prevar
in te ljubimo in se ti klanjamo
in hrepenimo po tvojih slasteh,

ne hodi, ne hodi več k meni,
naj bom sam svoj gospod,
kar dni še imam -
o, da bi že našel do tebe,
o pozabljenje, o pozabljenje!

NAŠ VELIKI PRIJATELJ[uredi]

Naš veliki prijatelj, ki ste nas učili
in božjo nam skrivnost odstirali zvesto!
Neutrudoma ste nas težavno pot vodili,
nam dali božji dar, Gospodovo Telo.

O, z Njim mladost zdaj naša vsa je posvečena,
z Njegovih rok sprejemamo prihodnje dni.
Kako bi mogla biti ta mladost zgubljena,
dokler je z nami On, ki daje nam moči?

Pogumno hočemo življenje vzeti nase
v teh težkih dneh, saj z nami hodi večni Bog.
Skrivnost, ki prvič smo jo zdaj sprejeli vase
v podobi kruha iz vaših posvečenih rok,

ostane z nami, da nikdar nam več ne ugasne,
da naša luč bo to, kadar se zvečeri,
in ko dočakamo naposled dneve jasne,
bo naše sonce, ki povsod le rast budi.

O hvala vam, ki ste se toliko trudili,
da smo pripravili se na prihod Boga!
Z molitvijo Gospoda bomo vsi prosili,
naj On vam da, kar vam želimo iz srca.