Nezbrane pesmi (France Balantič)

V VROČICI

Razpela noč temačne je peroti,
nad trudnimi očmi visijo sanje
in vročih senc brezbrežno valovanje
v goreči temi pljuska mi nasproti.

»O Bog, usmili v svoji se dobroti
in kani vame vse moči nekdanje,
zasuj prepade, vse brez dna kotanje,
ki vanje padam na brezkončni poti!

Pogasi ogenj v mojih belih dvorih,
da ne zgore zaklenjeni zakladi,
ki čakajo na prvi klic pomladi!«

Vzcvetel je dan na rdečkastih zastorih,
v solzáh ugasnila mi je tema.
Pod oknom deklica je v cerkev šla.

V NEBO SE PNE TI HREPENENJE

V nebo se pne ti hrepenenje
Spomladi, ko cvetovi se odpro,
Poljublja sonce ti življenje,
Oko je čisto, vidim mu na dno.
Mračno vetrov v daljavi je šumenje,
Izza gor s temno segajo roko.
Naj tebi vedno jasno bo nebo!

ZA TEBOJ

I

Pokopališče je kot tihi hram:
nad mladim grobom senca križa joče
in tja čez sivi zid na goro hoče.
Ob grobu v soju sveč klečim tak sam.

Odšla si v kraje, ki jih ne poznam,
ne vidijo oči široke zroče,
ne sluti jih srce trepetajoče
in truden več ne vem ne kod ne kam.

Ko sem po temnih blodnjah srečal tebe,
sem skoraj mislil, da sem zgrabil sanje
in tebe kakor zvezdo vpletel vanje.

In zdaj te ni. Zakaj odšla si v mrak,
ti zadnji žarek sanj, bolesti, sreče?
Bojim se, da ne pridem več iz ječe.

II

Ne plakaj, dragi, nad pepelom sanj!
Vsa srečna sem v vrtovih svetlih dni,
pri Bogu, ki nad zarjami bedi
in z drobnimi je zvezdami obdan.

Da moj je beli svet ti tuj, teman,
le to me peče v srcu in boli.
Glej, ker te ljubim, nudim ti dlani,
da taval več ne boš tako bolan.

Ko noč bo sinja čez grobove pala,
izgrebi belo svečo iz prsti
- prav tisto, ki na srcu mi gori -

in v njenem žaru po samotni poti
do novih zarij pojdi mi naproti.
Takrat bom srečna roko ti podala.

NA BLAZNIH POTEH

ZAZNAMOVANI

Med sivimi zidovi mladih let
ležijo zakopani žalostni spomini.
Pijana duša ob priprti lini
strmela je na razdejani svet.

Moj oče bil je na steber pripet,
ob njem klečala mati v bolečini
in v njeni je raztrgani globini
zamiral srca strtega drget.

Otroci smo zbežali v gluho noč,
ljudje so vžgali v čelo nam obroč,
da bo berače vsakdo brž spoznal.

Življenje je udarilo ob kamen
in zagorelo v divji, blodni plamen.
V spoznanju težkem blazen sem postal.

PESEM STAREGA BERAČA

Zakaj me gledate kot bližnjo smrt,
ljudje, kot da prišel bi iz tujine,
zakaj veselje vam z obraza zgine,
ko zazija pred vami svet odstrt?

Ah, pojdite! Saj vidite, da srd
na ustnice mi lije vroče sline,
da se zavijam v mrtve globočine
človeških src kakor v mrtvaški prt!

Ne maram iz vaših mrzlih rok darov,
usmiljenje me prazno peče huje
kakor preziranje bogatih tolp.

Že davno se je zrušil beli stolp,
ki svetil mi je sredi vode tuje.
Klicanje je zadušil šum njegov.

OBUP

Dejali ste, da sem odveč postal,
ker roka mi ne more ujeti stroja,
ker pač iztekla se je ura moja
in starec sem pred vami trepetal.

Vse dni mladosti temne sem vam dal,
vso mlado silo, hrepenečo boja,
in zdaj, ko mi je borna luč brez soja,
ste vrgli me na cesto z varnih tal.

Doma me čakajo otroci lačni,
kot rane so odprta drobna usta.
Pred mano se odgrinja cesta pusta ...

Napil bi se, da bi v pozabi mračni
našel morda toploto duši bolni.
Saj ognja danes so le blazni polni!

VPRAŠANJA IZ PODZEMLJA

Joj, mamica, zakaj smo brez denarja,
da ti ne moreš sobice plačati,
ne moreš kruha našim ustom dati,
zakaj nam tesni molk le odgovarja?

Nad nami videli smo gospodarja
podnevi na blazinah mehkih spati,
zakaj pa ti trpeti moraš, mati,
zakaj te noč in dan življenje udarja?

Zakaj ihtiš med dolge, suhe prste
in vročično strmiš med naše vrste
in se potapljaš v žgoč oči sijaj?

Povsod je sonce in ljudje pojo,
le nam in tebi je tako hudo.
Joj, mamica, povej, zakaj, zakaj?

TEPTANA KRI

Nekoč sem v sanjah videl lepo sliko:
med nageljni na oknu tvoj obraz
se sklanja k meni kakor zreli klas
in trosi v dušo žetev mi veliko.

Dekle, ob tebi kri je zašumela,
zahtevala je svojo davno žrtev;
ko pa spoznala tvoj pogled je mrtev,
v bolesti trpki je okamenela.

Brezdomca sva pod sivim mrzlim nebom,
kot tisoč bratov, sester v tujem kraju
teptani krvi iščeva utehe.

Vrniva se domov! Morda pa s hlebom
na pragu mati pričakuje naju.
S solzami bova si izmila grehe.

UPANJE

Ob cesti, v blatnem jarku trepetamo,
po žilah blato mrzlo se pretaka.
Umazana je naša misel vsaka
in mračne stisnjene oči imamo.

Pretežko breme leglo je na ramo,
da vsakdo v skriti slasti komaj čaka,
kdaj zgine plašč večernega oblaka,
da pademo nekje na gnilo slamo.

Takrat morda odpro se tiste duri,
ki svetijo se v blaznih nam očeh
ob pritajene želje bežni uri ...

Ko ne bilo bi vrat do toplih zvezd,
bi zgubil se korak na temnih tleh
in kriknila v temo bi naša pest!

VELIKI GREH

Vsa plaha si in revna, gruda rodna,
kot drobna dlan se skrivaš med gorami.
Mladi smo, v nas se hrepenenje drami:
za morjem, pravijo, je zemlja plodna.

Iskati hočemo poti čez morje,
otrokom ti ne moreš dati kruha,
do dna smo segli v tvoja nedra suha
in zadnje smo iztrgali ti skorje.

Zato na pot, dokler še kri je topla,
dokler nas še opajajo željé.
Ko duša zadnje sanje bo izsopla,

morda se v tvoja vrnemo zavetja.
Takrat ni treba kruha in ne cvetja,
samo grobov naj izprosijo roké.

ZAMAN

Klečim na skali, sklonjen nad prepad,
čez gore zarje pljuskajo valovi;
skoz mrak dehtijo brinovi sadovi
kot žalost, da izgubil sem zaklad.

»Odpri mi, kralj Matjaž, svoj mrtvi grad!
Glej, mater zapustili so sinovi
in dan nad zapuščenimi grobovi
se kmalu nagnil v večni bo zapad.

Daj, vstani in prikliči spet otroke,
ki iščejo darov od tuje roke
in bolni sanjajo o mladih dneh.«

Gubijo klici se v odmeve blazne,
zaman mi pest razbija stene prazne,
le noč v obraz mi meče žgoči smeh.

SEN O VRNITVI

Ko boš, tujina, vso mi kri izpila,
ko neizgovorjena bo beseda
prišla kot ogenj mi na usta bleda,
bo davna želja domu me vrnila.

Na srce dal prsti bom kot zdravila,
sprejel me vase bo pozdrav soseda,
spoznala na planini me bo čreda
in v duši bo zaplala nova sila.

Okusil spet bom sok planinskih trav,
- spomini nanj skelijo kakor rane,
ki jih zastrupil dolgih cest je prah.

Domači kraj, kako mi spet bo drag!
Kako bom ljubil gore razkopane,
dokler ne bom med njimi tih zaspal!

MRTVA BELINA

Vse je belo zdaj,
beli prsti, bel obraz,
bel neskončni kraj,
bel je mrtvi, mrtvi čas.

POT BREZ KONCA

Reci mi, mati, besedo,
besedo v slovo,
vidiš me zadnjikrat,
mene več k tebi ne bo.

Pokropi me z blagoslovljeno vodó,
da najdem vsaj konec poti,
mati, jaz pojdem duše iskat,
mati, tja, kjer jih ni.

STRAH PRED PRAZNOTO

Potopi v noč me in viharje,
razbij, razpali ustnice pokojne,
ne daj mi videti dlani prosojne,
ko segal bom v bežeče mirne zarje.

Saj veš, da bom tem bolj o Tebi sanjal,
če daleč, daleč boš za jutrom vabil,
ne bom, o Bog, nikoli Te pozabil,
če val krvi se v grlo bo zaganjal.

Iskal Te bom s poljubom Tvoje smrti,
iskal povsod in strgani mi prti
brisali bodo umazani obraz.

Če zrušil se bom v kamenito gaz,
prej ko zažgem na Tvojem se ognjišču,
bom vsaj Tvoj beli kamen na križišču.

PREDPOMLADNA SLUTNJA

Ko izpijo bregovi luč
in v mir zahrepenijo veje,
mi groza z ranjeno glavo
ognjenih zrn v srce naseje.

In v predpomladni želji prst
poljubljam, v sanje potopljeno,
in žejen iščem sveto kal
z življenjem mladim prepojeno.

Joj, grudo je oklenil mraz,
med prsti kepe se drobe,
zakričal rad bi kakor blazen,
a sinje ustnice molče.

SLOVO

Položi mi, dragi, bolni obraz
čez trudno sijoče oči,
daj, da začutim na licu
zadnji zamolkli udarec krvi.

Umiraš in tuja dlan tipajoč
neusmiljeno v duši ti grebe,
objemi me, bruhni vame nemir,
jaz ne morem, ne morem od tebe.

Ko zadnjikrat krikneš v ledeno temò,
bom zaihtela med prste, bele od sanj,
ostala bom sama na meji grobov,
ti boš pa miren onstran iskanj.

JAZ SEM SMRTI PIJAN

Deklica, tvoje ihtenje je daleč,
strgani zvoki lijejo v sinjo ravan
in plahi dolbejo davne spomine.
Deklica, jaz sem svetle smrti pijan!

Roke zdaj iztegam med kroge zvezda,
med izgubljene valove noči,
da večnost zajel bi, beg njen ustavil
in nagnil njen mir nad svoje oči.

V tvojih objemih sem slutil življenje,
čeprav hrepenel sem preko vrhov,
zdaj pa si daleč kakor nebo nad rokami
in vem, da blizu so sence tujih vrtov.

Deklica, jaz sem svetle smrti pijan,
njene globoke stopinje žarijo v obraz
in tiho drobijo strjeno kri,
ne joči, dekle, in skloni se v mraz.

RAZPOKANI PLAMEN

I

Nekdanje dni iskal sem dobre žarke
poslednjih blodnih ustnic in besed,
iskal živali dobrih nemo sled
in sem pogrezal se v brezzvezdne jarke.

Lovil sem vase mraka lesketanje,
ki večno se v samotah gor krohoče,
ki z ledom je ovil roke tresoče,
da komaj čul krvi sem šepetanje.

Obstal sem zmučen pred noči nasipi;
bolestno so vzdrhteli daljni kipi,
da peska sem na glavo jim natrosil.

Pozabe v temi nisem si izprosil,
zaman sem ječal skozi trdi dlani.
Izgubil pot ob uri sem razklani.

II

Na gori, milostno razpeti v soj
zblaznelih in razpaljenih teles,
sem zastrmel v umirajoči ples
in zvrnil polni vrč sem pred seboj.

V srce mi padla vranja je perut,
zakrila kri kot davni težki greh
in razklenila tiha usta v smeh,
da vzplapolal sem v plamen žgoč in krut.

Goreti hočem, sebi, novim dnevom,
zažgati vsaj grobovom suho prst,
da zapojo s spokornim, zadnjim spevom.

Kaj mar mi, če potem zgorim v obup,
če bom potem samo pepela kup,
da le bi našel prej do mrzlih krst!

JUDEŽEV OBUP

V polnočnem miru oljk in tal
zveni topot bežečih nog skoz mraz
in trudne žile bičajo obraz:
Gospod, izdal sem Te, izdal, izdal! ...

Noč lega name, težki lesk srebra
čez vse nebeške je poti razlit
in jaz sem droben meteor razbit,
ki za oblaki v večno noč vihra.

Tako sem tih in lačen sem besed
in Tvojih vse odpuščajočih rok,
rad k nogam Ti položil bi glavó.

Ah, sam sem, le usmiljeno drevo
mi nemo proži vej drhtečih lok,
da mir našel bi zadnji Tvojih čred.

TO JUTRO

To jutro polno je samotnih trav
in jaz pastir sem v gori zapuščen,
kako je po bregovih mah zelen,
v laseh imam razkošje cvetnih glav.

Vsi prsti trepetajo na piščali,
glasovi tiho božajo roko,
tako rad segel bi v globoko dno,
kjer brez glasu so bratje obležali.

V slovo zaklal sem svojo ovco belo,
razlil sem kri čez čelo jim veselo,
da videli bi mojo bol v temi - - -

Spomini ... Ni več bratov in krvi
in kakor v mirno žalostnih obredih
bom vedno tožil jutru v zvokih bledih.

PRIDI, DEKLICA

Pridi, deklica, to noč
pod cvetočo jablano,
tjakaj, veš, kjer sva nekoč
pela pesem radostno.

Sonce je takrat ležalo
na svetlo kipečih tleh,
sonce, sonce v meni raslo
je v omamo mladih leh.

Pridi, in čeprav tema
vse cvetove bo razvila,
nama rosa žalostna
ne bo ustnic omočila.

Ti svetilka si srebrna,
jaz sem plamen, ki medli,
ko spomin bo spet zagorel,
bova dom sred večnosti.

NEKOČ BO LEPO

Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo rane odprte imeli,
nekoč bo lepo.

Pijana bodo legla naša telesa,
v zubljih steklenih veter bo pel
in mehke trave in zemlja in mirna drevesa
bodo tonila v brezmadežni spev.

Med prsti dnevi bodo drseli kakor semena,
srca ne bo nam več trgala rast,
v očeh žarela bodo domača slemena,
čas večnega molka naša bo last.

Nekoč bo lepo,
nekoč bomo roke v prst zakopali
in bomo življenja sokove spoznali,
takrat bo lepo.

NEZNANA NOČ

Neznana noč je kakor zreli cvet,
ki vase skril zgubljeno je čebelo,
iščoča usta pijejo strupeni med,
telo skrivnost je duši razodelo.

Ožgana debla ob pozabljenih vodah
z razpadajočo senco v meni žgo,
spomin je oškropljen in na rokah
zaznal sem divjo glino in temo.

Ne vem, kako ... saj jaz sem sredi razdejanja,
pomladne vihre mrzlo steklenijo,
o, in žito poteptanih polj poganja,
odrevenele zvezde pa zaman ihtijo.

SACRUM DELIRIUM

O, strastno sinja je neba lobanja,
je kakor gosta svila bujnih prsi,
ki s svojim mlekom opero spoznanja,
boleča kot v močvirju gnili trsi.

V vrtincih težke sem krvi zgubljen,
skrivnost srca dotika se z goloto.
Sejavcu v burjo bil sem lahek plen,
razmetal moje seme je v samoto.

V odmaknjenosti plahuta zavest
in moja sla, življenje, kri se spaja
z razgaljenostjo neodkritih cest.

In moj obraz je spačen od vetrov,
pade vse dni od kraja me do kraja
kot nage duše, ki gredo domov.

NA RAZPOTJU

V sebi ne morem najti svetlobe,
da vanjo potopil bi tvoje srce,
že davno oskrunil roke
sem s smrtjo in vonjem trohnobe.

In vendar bi rad te objel
in stresel pred te želja bi sijanje,
da bi spoznala razpenjene sanje,
ki tvoj glas jih je v meni razgrel.

Pa saj bom usahnil kakor tema
in ti na prsi mi boš pokleknila,
da pod tabo pepel je, boš pozabila,
ko vzela te vase bo zora svetla.

ŽALOST ZA POLETJEM

Bridko si kanila, jesen, v te dneve,
v ihteči zlati grm in v sončne ladje,
odnesla si vrtovom trudnim sadje,
ko vrgla vanje svoje si odseve.

Bila kot vonj bežeče si živali,
v nosnicah še sedaj se mi razliva,
o, bil sem trikrat prekopana njiva,
ki plodni žarek milosti jo pali.

Ihtim na žametu rumenih trat,
trepalnice so s svojo senco skrile
drhtenje davno razkropljenih jat.

Čez morje za poletjem bom veslal,
ko bodo k soncu se oči vrnile.
Pa saj bom milost kmalu vso razdal.

POGORIŠČE

Spoznal sem, da so zdaj mi roke tuje,
da prosijo bolestnega objema,
da izgubljeno dušo sla prevzema,
ko v valoveči luči omahuje.

In vem: ne bom nikdar ugasnil sveče,
ki divje pleše v oknu nasmejanem,
naj le pred mrakom žejnih ust trepeče
in mi v obraz svetlobo vso razmeče,
samo da čutim dih po vsem ožganem.

BEG PRED HREPENENJEM

Poljubi z rjavimi očmi moj beg
od močnih, večno nerazrešnih polj,
razlij na glavo mi dišečih olj,
da vseh očistim starih se priseg.

Ob tebi bom spoznal razkošni duh
cvetočih grmov španskega bezga
in tople kaplje tvojega srca
življenja bodo dale beli kruh.

Zaman se mastna zemlja nog prijema,
kot v podzavesti padam v davno sled,
ne bom se vrnil iz tvojega objema!

Z rokami boš pokrila moje lice
in v pajčevini nežnih žil ves bled
razpel bom v krvi svoje perutnice.

ČRNE GOSLI

Objemi me in vzemi me,
saj vidiš mojo polt blesteti
in veš, da le ob tebi zna drhteti,
le tvojih las so žejne ustnice.

Vsa vdana čakam in se ne bojim,
naj le ti strast predre zenice,
naj le utripajo nosnice
kot biser, ki na prsih ga tiščim.

Razpela šotor sem bolesti,
da položila bova vanj slasti,
ko v meni bela rana izkrvavi,
odšla po trudni bova cesti.

MARJETICA

Imel, marjetica, sem deklico,
prinesla vsako jutro je poljub
in me z bogato rjavimi lasmi
zapredla v žarke sanjavih obljub.

In vsak večer, ko sem napil se sonca
in je oči zasul mi cvetni prah,
po prstih je odšla od mojih trav
in lepi dan odnesla na rokah.

Imel, marjetica, sem deklico,
sedaj imam le beli tvoj sijaj,
pri meni ti boš vse noči in dneve,
opojni mir bo pal na najin kraj.

POZABLJENJE

Pred tvojo sem podobo kakor kelih,
odsevi suhi padli so od sten,
le tam na dnu kopné ostanki pen
v kristalih drobnih rožnatih in belih.

Okrušeni robovi so zbledeli,
nič več ne bodo žgali mladih ust,
njih jok prekril bo prah mehak in pust,
ko bodo sanjam listi obleteli.

BLAZNE HVALNICE

I

Škrlaten mrak ovija mi telo
kakor svetlikanje pohotnih rok,
v očeh suši se sinji sladki sok,
zenice prazne pijejo temo.

Zagrebel sem se v kupe sončnih rož,
rumeni listi božajo spomin,
ki ranjen išče cesto iz globin,
da bi počil v blazinah mačjih kož.

Praznoto sem otipal pred seboj
in zdaj odnaša njeno me kričanje
v goščavo blaznih sanj kot divji roj.

Vse rdeče je, le tam v neznanih dneh
molitve belo sliši se veslanje
in kliče me močneje kakor greh.

II

Tkanina revna sem, raztrgan prt,
pokapan z voskom umirajočih zvezd,
ki padajo od Tvojih miz v šelest
polnočnih ur in se solzečih trt.

Položi me čez mrzli prag svetišča,
da vsaj od daleč slutil bom želje,
ki Tvoje dobro polnijo srce,
razgrni me prek svojega dvorišča.

Naj čezme k Tebi hodijo ljudje,
naj mi obraz oskrunijo noge,
ubogih mojih bratov noge gnojne.

In ko mi bodo sanje spet pokojne,
ne splaši v mojem vrtu zlatih ptic,
ki spale bodo v ognju perutnic.

PROŠNJA ZA BESEDE

Moj molk je padel v senco Tvojih nog
kot bolna prošnja nemega berača,
pretežka Tvoja dobra je pijača
in jezik moj je tihi plod, o Bog.

Srca se je dotaknil večni smeh
kipečih juter in otrok ihtenje
in smrt dreves in klatežev življenje
in klic Tvoj rožni v dnevih in nočeh.

Pomagaj mi, besed mi svetlih daj,
besed, ki kakor vino se iskrijo,
ki molijo Te kot pomladni gaj!

Jaz bom pa Tebi vedno pesem pel,
in kadar moji zvoki dozorijo,
pri Tvojih bom kolenih obsedel.

PREDANOST

Nikar še k bregu ne veslaj, mornar,
ljubezen najina še ni pri kraju,
dobil od mene boš razkošen dar,
zato, mornar, naj veter nosi naju.

Sedaj je čas, ni daleč do noči,
zdaj vem, da zate tiha sem zorela,
zato sladkost ko mleko me tišči,
samota se je v meni razbolela.

Le moje vino vase vse pretoči,
oropaj me, zadaj mi težke rane,
vse vzemi, prav nič naj mi ne ostane.

Potem, mornar, s poljubom me omoči
in bo bridkost kot sol se razpustila
in pred teboj nov dar bom razgrnila.

VEČER JE RDEČ

Večer je rdeč in ustnice so rdeče,
oj deklica, in trte krvave,
nebo in gore v rožah se tope,
jesen podžgala je grmade speče.

Podoba tvoja rdeče je prozorna,
skoz tebe zrem utripajoči vrt,
le težki zlati sad mi je zastrt,
za njim zaganja se mi roka borna.

Peneči curki tvojih rožnih las
se zlivajo čez žejne mi slapove
in z vinom polnijo želja hramove.

V večeru rdečem slutim belo vas,
kjer bom otrok in ti boš dom in mati,
kjer hočem v tebi vse dni pokopati.

TOŽBA NEPLODNEGA

Sončna je zemlja v večerni
višnjevi luči,
strast mojih blaznih očetov
me zadnjega muči.

Dali so mojim podedovanim očem,
da v njih se pijanost pretaka,
pijanost prezrelih plodov,
dali so name roke iz mraka.

Ljubim zemljó,
bolestno, kakor so oni ljubili,
ljubim njihove kot brazde sive glavé,
zakaj mi neplodnost so podelili?

Bridko je zadnjemu življenje v vetrove razliti,
tožim z obrazom v zemljo zarit,
bridko je, bridko je zadnjemu iti.

NAJIN ČAS JE MINIL

Ko si šla čez polje,
nisem z vetrom te lovil,
odpusti mi, dekle,
najin čas je že minil.

Zbral sem tvoje blede vence
in jih vse zažgal, z ožganimi
rokami sam sem, vse sem žrtvoval.

Spet slepel bom v prahu
in moj dan bo krvaveč,
hočem, da bom prazen padel,
rož mi je bilo preveč.

Ko si šla čez polje,
nisem z vetrom te lovil,
odpusti mi, dekle,
najin čas je že minil.

LEPOTI

Kako me mučiš, o Lepota strašna!
Kaj mar so ti zavržene oči,
ki v njih po tebi rosa plameni,
izgnancu svojemu ne nudiš brašna.

Zapustil vse sem, ker je ustna plašna
cedila kri pod tvojimi zobmi,
vsesal sem sapo, ki težko diši,
in zdaj povsod te ljubi noga prašna

Odstaviti od ust me hočeš krutih,
od tihih, rdečih ust, s krvjo posutih,
ki v žilah mirnih je nekoč mi tekla.

Če res besede mi ne boš več rekla,
če res umreti moram ves ubog,
te prosim, naj umrem od tvojih rok.

MOJE DELO

V poletnih ognjih molil sem Boga
in prošnja moja je bila svetla posoda
svetlikajočih se sopar neba
in zemlje vdanost v dobrega Gospoda.

In Bog besede moje je spoznal
in plačal mi kot delavcem na njivi,
zvečer je sočen sad mi daroval,
omočil s spanjem ustni poželjivi.

UMIRAJOČA SLA

Ko bi ti vedela, kako sem sam,
kako poslavljajoča strast se peni,
da veš, kako boli posmeh jeseni,
bi prepustila željnim se rokam.

Nič več bi ne razsipala cvetov,
če kdaj okusila bi to puščobo
in krutega odmiranja grenkobo,
pogubil krik bi mojih te sokov. -

Ne, ne usliši me ob tej zli uri,
sedaj mi bo razpadla temna kri
in nočem, da te divje oškropi.

Povabi me, in če pred tvoje duri
zanesel veter bo moj trpki prah,
zasmej se in ga stresi po cestah.

OSIROTELE USTNICE

Kako so ustnice se radovale,
ko začutile tvoje so od blizu
in tvojemu so sončnemu ugrizu
v zahvalo rdeče rože darovale.

Nikdar steze krvi tako dišale
še niso mi, odkar so v belem nizu,
v bolečini razpuščenem nizu,
se kaplje sna o tebi v mrak razdale.

A ti si vedela, da bi sperele
vse zanke, ki pleto jih stebla rok,
ko v njih usahnil vseh slasti bi sok.

Zato so ustne mi osirotele,
zaprla svoje si kot cvet pod noč.
Bila je dobra, sanjal bom nekoč.

BOŽJA LJUBEZEN

Iz Tvoje hiše moja je nevesta,
poslal si k meni jo v najdražjem blagu,
pohlevno zdaj sedi na večnem pragu,
ne bo odšla, ostala mi bo zvesta.

Prav vsako noč mi pri nogah prečuje
in z ustnicami toplimi jih briše,
kot je navajena že iz Tvoje hiše,
ko je sprejemala popotne, tuje.

Ne bom upiral se, le rad povsod
začutil tovor njene bi krvi,
da vedel bi, da ni molitev gluha.

In v dlan se skril bi ji kot v list lapuha
(tako rad delal sem za mladih dni)
in pel bi, kot da materin je god.

ODPOVED

Truden vstal od svatbenega sem obeda,
vrat težita tvojih rok kraljevski kači,
med zobmi kot grenko jagodo me stlači,
naj omami te nocoj pijača bleda!

Da, nocoj telo te moje še tolaži,
jutri sama boš spomine péstovala,
jutri naj bolest ti ustnice ovlaži,
saj potem te žalost kmalu bo izdala.

Odpovem se, bedna, tvojemu vabilu,
naj spet vležem se v krvi usehlo strugo,
nočem teh sokov, našel bom sadje drugo,
ki čolnarju v prepotenem oblačilu
le uteši seganje po zadnjem dnu.

Smrtna sapa, rožnih kit me osvôbodi,
vence vse ugrabi z mojega vratu,
golo truplo bom prepustil sveti vodi.

VSE BO MINILO

Na grudih pozabe splahnel sem v kadilo,
z radóstjo zavrgel sem ljubo ime,
kot trave v jeseni so žolte roke,
vse bo minilo ...

Kdaj že je v tolmunih bežanja se vse pomirilo,
na sramotnem kamnu leži mi srce,
v odprtih prekatih vlakna krvi rumené,
vse bo minilo ...

Ne zapusti me več motnó sporočilo,
ki materina ga usta očem govoré,
ki se ospe iz objema v ljubezni razpadle žené,
vse bo minilo ...

V KAPUCAH BLAZNOSTI

V kapucah blaznosti oznanjevali
so žreci v templjih pogubljenih dni,
da blagoslov raztóčene krvi
ne bo počival na glaváh drhali.

Prešel sem mrtva mesta in oaze,
okraje vseh cerkvá, mošej in shodnic,
povsod je luč krvavih vlažnih podnic
rodovom golim risala obraze.

Joj, zaželel sem prag si samostana,
kjer med beračev starih prazne sklede
položil željnih ust bi vrč brez dna.

Morda bi ga opláknile besede,
vabilo k svatbi, ki mi je neznana,
za presvetal obed krvi, mesa?

DOMOV

Ah, kmalu bom doma,
da bom prepeval na veseli preji,
ah, kmalu bom doma,
že mošt kipi v uteho moji žeji.

Že čaka mati me
s povreslom svojih belih belih las,
da z njimi moj poveže gibki pas,
ne sme čakati me.

Zato bom šel od tod,
kjer bolna pesem duše ne nasiti,
nikamor nimam glave položiti,
zato le brž na pot.

Tu sanjal bi zaman
o sinjem kelihu, ki Bog v njem spi,
tu ni neba, le matere oči
so kakor encijan.

Ah, kmalu bom doma,
da bom prepeval na veseli preji,
ah, kmalu bom doma,
že mošt kipi v uteho moji žeji.

NE DAŠ MI, SMRT

Ne daš mi kruha za samote glad,
ne točiš ustnicam slasti medice,
le sanjam kažeš daljne zelenice,
slepeče rosne srage svojih trat,
zrela kakor pred trgatvijo gorice.

Da v tebi bi odkril lesket naslad,
prižgal sem rok pohlepnih voščenice
in pustil moljem sem tvoj plašč kraljice,
zakaj zdaj vidim le kosti zaklad
in zakaj pustiš šumeti moje klice?

Če tvoj sem, pusti me v svoj blazni grad,
viharji rož naj strgajo nosnice
in zadišijo pograda stranice
po tebi naj, ti vseh strasti razpad,
ti, ki k tebi peljejo vse kolesnice!

Kaj čakaš, ko mi nočeš dati nad,
da kdaj podrl bi težki strop temnice,
ki vanjo vrgle so me rojenice,
glej, prosim te, naj kmalu bom gnilad,
kdaj že neme vse življenju so zdravice.

GOSPOD, ODGOVORI OČEM

Gospod, odgovori očem,
kako to nocoj je z menoj,
da si kot cvetoč negnoj,
ves zlat si tem tihim očem.

Ne misli, da pil sem čez mero,
samo to srce gre na ples,
sedaj krvavi brez obvez,
srce me napaja na vero.

Kajne, saj ne boš se razhudil,
namesto da dal bi jih tebi, o Bog,
že dragi sem delavnih rok
nabrekle poganjke ponudil.

JUTRO

Glava je v rokah sinjine
kot ozimina pod snegom,
zlata glava, ko za bregom
lušči sonce se iz gline.

Lušči sonce se iz gline,
iz gora je zgnetlo čaše,
že pijan sem jutra paše,
kjer je konec, dan ne mine.

Kjer je konec, dan ne mine,
ne boji se, da uboža
sonce-bogatin. Kot roža
glava je v rokah sinjine.

TORZO KRIČANJA

Pred tabo vse peroti obledé,
kot da bi dolgo bežale v dežjú,
vse roke pred teboj se spremené,
moje kot žalostne vrbe so tu.

Že tvoja sapa v ozke žile gre,
konec je zrelosti ajde, medu,
pogledi mrzli mi povsod sledé,
daj mi že enkrat poljubec miru!

ŽVENKET ČREPINJ

To bujno pesem tebi le igram,
srce le zate v ustna kri poganja,
ne vrzi proč me kakor cvet kostanja,
med bilke rok srce ko plod ti dam.

Pšenica nenasitnim si rokam,
rad jedel bi od tega darovanja,
a že na naklu smrti srp pozvanja,
že v žoltem snopju groze plapolam.

Tema, ki vzhaja, že oči mi mreni,
o da bila mi šotor bi odprt,
kjer shranil bi svoj tovor dragoceni.

Pogosti me kot s solzo žlahtnih trt,
presuha glina poka pod plameni,
svirel lončena sem, od tebe strt.

SVETLOBI BOLEČIN SEM DAROVAN

(magistralni sonet)

Svetlobi bolečin sem darovan,
viharji rož mi trgajo nosnice,
prižgal sem rok pohlepnih voščenice,
med gorsko travo bor sem bil vsejan.

Nič več poljub moj ne bo zapeljan,
po vseh nočeh še trezne so zenice,
ponudi sol domače mi solnice,
glej, Gospodar, Tvoj zvesti sem dvorjan.

Vem, da si padlim zvezdam milostljiv,
pred ciljem sem s krvavimi stopali,
v daljavi rodni ognji se kade.

Cvet dragih ustnic me je pogostil,
na mladih vekah solze se mede,
zdaj bodo moji spevi počivali.

(I. SONET)

Svetlobi bolečin sem darovan,
trpko dišijo kamni žrtvenika,
ne najdem čistih ustnic svečenika,
da bil bi dar moj poveličan.

Moj god ne bo nikoli praznovan,
- - - - - - - - - - -
muževna sem, narezana steblika,
živ sok pač mora biti izkričan!

Kot jeklo smrt se mi v telo pogreza,
nihče strdelih curkov ne prestreza,
kako so težke jagode prevar.

Vendar sveta zasanjan sem vrtnar,
v samoto gonijo me rojenice,
viharji rož mi trgajo nosnice.

MOLITEV OB SONČNEM ZAHODU

Razvezal pred Teboj prošnjá sem culo,
naj romar se z molitvijo nasitim,
z banderom svojih dni sem pred Teboj,
nikoli več ne bo z viharjem plulo.
Zdaj legel bom ko pod cvetoč negnoj,
počijem v Tebi s srcem naj odkritim,
v črnici Tvojih rok se bo razsulo.

SVOBODA

Tovariš, čuj, nikar ne sej več kvant,
postani resen, kmalu bom umrl,
zavil v odejo in oči zaprl,
morda nocoj še, ti veseli fant.

Nikar se s tako grozo mi ne smej,
oči imaš ko dva velika novca,
za mrežo tu se delaš pustolovca,
pa se bojiš svobode, cest brez mej.

Razumeš? Saj nekje pač mora biti, -
vem, da umiraš tudi ti po njej -
nekje se je najedel bom do sitega.

Nekje ... Kjer bo lahko mi pozabiti
podobo matere, sestrá in prej
še doma se kadečega, razritega.

VSE

Zavlekel sem se za barako v hlad,
oči mi širi luč ko rdeča rana,
od žeje tiha usta so sežgana,
kdaj pljunek bo krvav postal zapad?

Brezmejna je sinjina kot moj glad.
Nekje so moja polja, moja hrana,
nekje mladost mladosti je pijana -
pa kaj bi s tem, že davno nisem mlad.

Umazan črv sem, ki zdaj zdaj izgine,
ni v meni več domačega neba,
le lačen pes sem, ki zdaj zdaj pogine.

O kaj ostalo je še od vsegá,
od hrepenenja duše v visočine:
za hlebček kruha dal bi kos srca.

Soneti iz Gonarsa, 17. 12. 1942

MINIL JE ČAS

Minil je čas, ko me je, norca, motil
vsak vrisk krvi, vabljiv oči sijaj.
Odšel bom in ne pridem več nazaj.
Gospod, za Tabo se bom zdaj napotil.

Pomagaj, Kristus, mi, da bom krotil
bolest po zemlji, ki je rodni kraj,
to zadnjo in največjo slo zmehčaj,
da ves bom Tvoji luči se zarotil!

In to Te prosim še, da odpustiš,
da metal blato sem v srca izvir:
premnogokrat bila je pesem kletev.

Bila kot jaz za večno smrt je žetev,
a Ti življenje si, svoboda, mir,
in vem, da vsakemu se rad deliš.

V MOLITEV NAJ SE RAZBOLI BESEDA

(Sonetni venec, nedokončan)

Magistralni sonet

V molitev naj se razboli beseda,
pijancu si zaupal ta svoj dar,
med nebom, zemljo sem pojoč ovčar,
zapušča me ovac, oblakov čreda.

O, kakšni prsti so življenje stkali,
pred njim drhtim kot žrtveni kozlič,
Ti veš, da sem samo ubog hudič,
Ti Gospodar si duše in živali.

S poljubom težkim snubiš me povsod
in kličeš k soncu me na sinji prod,
ukaz Tvoj v krvi k petju me priganja.

Berač bi bil brez Tvojega vriskanja,
samo srce imam od vseh stvari,
srce je sadež, ki diši, diši.

I

V molitev naj se razboli beseda,
ki zanjo trgam se s Teboj, moj Bog,
propadlega poberi me v svoj krog,
bolest po Tebi me kot rja razjeda.

Besed Te prosim, da srce odtoči
odvišno kri za davek Tvoj, o Kralj,
za sina, ki je šel za srečo v dalj,
ne prosi siva mati bolj pomoči.

Besed, oj, kot ljubezni je objem,
kot trta močnih: do vseh lin se vzpnem,
kjer sopejo po Tebi žejna usta.

Srce zavrglo mir je delopusta
in vriska, kakor rezgeta vihar -
pijancu si zaupal ta svoj dar.

II

V pijanost me potaplja ta Tvoj dar,
ta ogenj, ki me hoče razdejati,
porušil je ponosni grad prevar,
nemir ta kruti zdaj se z mano brati.

In z novim vinom mi natakaš dragi vrč,
vse težje in močnejše kot mladost je,
s pestmi me bije, tršimi od grč,
kot vse, ki so na zemlji Tvoji gostje.

In na zemljó mi dnevi so začarani,
kot s kodri sem ovil zapestja s travo,
a vem, da norec sem, ljubimec varani.

Samo nemir Tvoj zvest mi je vsekdar
in čas beži, kot Bistrica gre v Savo,
med nebom, zemljo sem pojoč ovčar.

III

Med nebom, zemljo sem pojoč ovčar,
ujel v srce sem plodnosti požar,
in luči vseh studencev v njem mi pojejo
in zlate sončne sulice ga koljejo.

O, naj iz mene vdre življenja moč,
privri svetloba, belec dirjajoč,
da spletem grivo ti z dlanmi razgretimi
in pošljem v dalj te s sanjami izpetimi.

Zakril bi rad, da sem spomin na deda,
in vse, prav vse razdal, razdelil sebe,
vso dušo vsakomur, ki mimo hodi.

Zatajil deda ... Milostljiv mu bodi,
zdaj vem, kako me divja žalost grebe,
ko pušča samega ovac me čreda.

IV

Ko pušča samega ovac me čreda,
bi plakal, hoče se mi mehkih run.
Bojim se dati zadnje svojih cunj,
bojim, rumen obraz mi kaže beda.

In vendar, kaj je dni prebela volna:
snežinke v soncu, na jeziku sol.
Šepečeš, da je kratka pot domov
in da ne pojde z mano skrinja polna.

Zato popotni vse naj razneso,
le milost daj, da grlo se izpoje,
še preden smrt potiša pesmi moje.

Saj zanjo sem zamešeno testo
in čutim jo, ko rast me najbolj pali.
O, kakšni prsti so življenje stkali.

V

O, kakšni prsti so življenje stkali
in kaj so mi v to culo zavezali,
da z njo potepal bi se večni čas
in Smrti večno rogal se v obraz!

In kadar je nositi jo težko,
pod glavo bi jo dal in vzel slovo
od vseh stvari, ki sem se z njimi družil,
da, včasih rad bi s smrtjo se okužil.

Miru bi rad pred gladnim hrepenenjem,
čeprav pomlad preraste me z zelenjem,
morda se koprnenj znebi mrlič.

Pil bom, kje so zidanice ključi,
hlepenje v nezavesti me ne muči,
pred njim drhtim kot žrtveni kozlič.

VI

Pred njim drhtim kot žrtveni kozlič,
pred hrepenenjem, nožem, ki ubija,
vendar rasto zenice kot brstič,
lepote hrepenenja je gostija.

Razpet sem med slastjo življenja, smrti,
do blaznosti, Lepota, Te bom pil,
v prešernem plesu z mano se zavrti,
ob tvojih nogah čelo bom razbil!

Ti vredna si, da moja kri ti streže,
počakaj, kmalu gležnje oškropi ti,
ne beži kot v daljave modri ptič! - -

Ojoj, Gospod moj, pal sem v strašne mreže,
ni to upor, da nočem Ti služiti,
Ti veš, da sem samo ubog hudič.

VII

Ti veš, da sem samo ubog hudič,
veš, kakšnih rož si vdihnil
krvi blazni, Ti Bog, ki daš utripati golazni,
zardeli češnji, kot da je deklič.

Ti daš, da soncu se razgali grič,
zasej se vame in srce izprazni,
odreši me sveta, te težke kazni,
da bom ostal s Teboj brez vsakih prič.

Na dnu vsega se peniš Ti, si Ti,
Ti jezero, neskončno hladni vali,
šele pri Tebi vse se umiri.

Da boji bi pri Tebi se končali!
Tako sem slab, le up se Te drži,
Ti Gospodar si duše in živali.

VIII

Ti Gospodar si duše in živali!
Ah, duša v gobavih dlaneh zlatnik,
v dlaneh, ki krči skopo jih bolnik.
Ti čakaš, da iz njih se zakotali.

Kdaj že so za Gospoda Te priznali,
ljubezen, sen o sreči, groze krik,
vendar te mami svobodni Zvodnik,
da padam kot pod kamenjem drhali.

Pomagaj, milosti naloži jarem,
brez Tebe ni mi pomoči, Gospod,
kako naj sam Zvodniku glavo starem.

Pritisnem usta naj na rob posod,
ki še diše po Tebi, Vinu starem,
s poljubom Tvojim varen bom povsod.

IX

S poljubom Tvojim varen bom povsod,
ne šteješ v zlo molitev mi izdavljenih,
za zdravje jok mi daš ko grenek plod,
ne vprašaš za račun o dneh zapravljenih.

Lepota! Ti! Poznam Te skoz tančico
solza kot sonce skoz žareč oblak,
spoznal sem, revež, zlato Te pšenico,
za glad do zdaj drobil sem ovsenjak.

Ti si nebo in zemlja, jaz pa volil
odpadke zvezd in sadja sem lupine,
krvav izpraskal sem se iz zablod.

In vendar si za pevca me izvolil.
Če hočeš, da bom Tvoj in poln vedrine,
pokliči k soncu me na sinji prod.

X

Pokliči k soncu me na sinji prod,
da vredno tamkaj proslavim Tvoj god,
zgaral sem se za svatovsko obleko,
dlani ko usnje so in ne ko mleko.

Za ples pripraven nisem, sem bolj trd
v obraz, če ne bi sanjal, bil bi grd.
Me ljubiš? Vsaj za norčka me povabi,
da Tvojim vriskal v srečni bom pozabi.

O, kdaj uzrl bom luči Tvojih miz!
Morda še ni raztrgan padcev niz,
tako globoka duše je kotanja.

Morda hudo bo, da še solz bom stradal,
vendar bom s pesmijo srce prebadal,
ukaz Tvoj v krvi k petju me priganja.

POMLADNI GOST

O, sonca moč me je užejala,
ko z vigredjo se vračam iz daljine,
na nogah čutim vso toploto gline,
ki je nedavno dež precejala.

Mejice kot potoki žubore,
od ptic, žuželk, v svetlobi se iskrečih,
za vodo vrbe v krilih so šumečih,
po plesu z divjim vetrom hrepene.

Dekle, ki v tej pijanosti samuješ,
objemi me, saj mene pričakuješ,
da postopač sem, k srcu si ne jemlji!

Ko jutri spet bom romal k ladjam v gosti,
naj trudno bo srce od vseh sladkosti,
kot noč prespal bi na pomladni zemlji.

DOMA

Kako doma je dobro in lepo,
vsi dnevi nosijo klobuk po strani,
dekletu sladki zlezli so v glavo,
da sanja le o svatbi razigrani.

Pa kaj bi ne! Njen oče dom pripravil,
pobelil vnovič izbe za sprejem,
zdaj le še čaka, da bi me pozdravil,
da jaz kot dedič mu oči zaprem.

Tovariš, daj, s pestjo me daj po glavi!
Kam raste sen, saj skoraj sem pozabil,
da sem preklet kot ves moj borni rod.

Ne bom je zrl v nevestini opravi,
očeta so zagrebli ji na Rabu
in jaz nekoč segnil bom bogve kod.

POPOTNICA

Naj še enkrat se zgubim
v vranje ti oči in lase,
naj v dlaneh se umirim
kot metulj v tišini jase.

Ne odreci ust medice
in ne mešaj je s solzami,
naj ne bo ti temno lice
kakor jelša nad vodami.

Smej se, ko bom šel od tod,
da popotnica bogata
bo spomin in moč za pot,
ki spet vodi ti pred vrata.

OBLAKI TRUPLA SO

Oblaki trupla so v teme kanalih,
vihar jih je pred smrtjo onečastil.
To noč je, da bi dušo upropastil,
nazaj bi ne iskal je v sanj zrcalih.

V pijači utopil dobre bi spomine,
čeprav le kislico dobil bi zanje,
nemiren sem, kot vode je grgranje,
nocoj ne maral bi za zvezd drobtine.

Nocoj vsak blaznež z grozo veseljači,
ki polknice od duše mu odtrga
in vzame luč mu, ki nad njo je bdel.

Čeprav je gol, za milost ne berači,
samo ječi ko lipa sredi trga,
to noč obraz v dlani bo dupla del.

SONET

Ah, prost sem rok, teh rožnatih verig,
ki so poletje name privezale,
in ustne so poljub na čelo vžgale
kot zapuščenosti sramoten žig.

Jesen je že razparala poletju
nabreklo cajno sadežev in žit
in vse ukral je veter, tat razvpit.
O da preminil v tvojem bi zavetju!

NEČISTI ČAS

Gospod, udari, nastavi svoj nož
na grlo, ki stiska ga trpkost pelina,
pretežak mi oprtal življenja si koš,
Gospod, trpim kakor črna živina.

To breme! Ti hočeš, da nosim ga v hrib,
kjer gnezdiš kot sonce med bori, kjer čakaš,
da obogatiš za burnega srca utrip.
Zakaj me z bridkostjo kakor z mlekom natakaš?

Vse dneve si zvrstil v žalostne rajde,
tam daleč, tam v zgodnjem jutru pa sanja mladost,
ki zdaj za srce besed več ne najde,
joj, kakšen, kakšen je čas, ki sem mu gost!

Z iskrečimi srci se kot s kamni igra,
na rokah kri razkazuje bahato.
Jaz moram požreti vse, kar mi da,
saj gost sem, čeprav raje goltal bi blato.

Gospod, končaj s tem mučnim življenjem!
O, moral bi biti sam z grmado ljubezni,
a čas me obdal je s krvavim žarenjem,
bolj gnusnim kot dah je nečiste bolezni.

Usmili se prošenj, kri drago ihtijo,
že padam, sla v meni se temno krohoče,
že skoraj ljubim pijano gostijo,
Gospod, raztrgaj te gadje obroče!

TO JE POMLAD

Iz ilovice, ki jo jug sprosti
v bučečih psalmih predpomladi,
si zgnetel me. Svetloba me teži
bolj ko čebele, ki šume na bradi.

Prst in svetloba! In božje roke!
Iz tega je življenja dar, ki žge,
ki srečo nosi kakor mati med otroke.
To je pomlad in kri, ki zacvete.

VEČERNA SAMOTA

Počil v umazani sem krčmi,
vseeno je, kje dan končam,
z nočjo ne maram biti sam,
zato brž prinesite vrč mi.

Skoz šipe zadnji žarek pljuska,
blesti se vino kot resjé,
v zenicah bujnih žalost vre,
ne zataji dlani je luska.

Kje, deklica, si, daljna vaba,
zavrgel sem te kot peško,
užil sem sam ljubezen vso,
nocoj boli, da sem baraba.

Vse dala si: srca sredico,
bogate duše zlat denar,
a ljubil sem, tvoj gospodar,
čez vse svobode golobico.

Zato sem bil le v burji plamen,
prižgal voščenko sem, bolest,
prekletim daljam bil sem zvest,
bila samo si hip omamen.

Kje zdaj si, kje živiš samotna,
še bisere v očeh rodiš,
še v sklep dlani kdaj zaihtiš,
ko pride v vas ti noč tihotna?

Jaz blodim po semnjih življenja,
vse, kar imel sem, sem pognal,
ljubezen sem zabarantal
za cesto, brazdo hrepenenja.

Kako mi žal je tvoje boli!
Jaz vsaj pijačo še imam,
škrlatnega veselja hram,
kjer izgubi spomin kdor koli.

Zato v gostilni zdaj domujem,
kozarec pred menoj gori,
mrak v vroči glavi se gosti,
našel bom kmalu dom na tujem.

MURA, DRAVA, SOČA, ZILA

Mura, Drava, Soča, Zila,
vaša reč nas je krstila,
našo prst pojijo vali,
dedje zanjo kri so dali.

Vzele so vas tuje roke,
tujci zemljo so plenili,
vzeti hočejo nam še otroke,
da bi našo kri utopili.

Dovolj! - Trpeli več ne bomo,
nazaj bomo sedaj jemali.
Kako naj proti ciljem gremo,
tujci so nam pokazali.