Nezakonska mati (Roman)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Nezakonska mati
Roman iz naših dni

Pavel Brežnik
Izdano pod P. R., okrajšano obliko Brežnikovega psevdonima Paul Ripson.
Izdano: Roman 1/1–12, 2/1–13 (1929–1930)
Viri: dLib 1/1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 2/1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prvi del: Žrtvovana![uredi]

Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubo, dete lepo? ...

Fr. Prešeren

I HUDOURNA NOČ[uredi]

Gospa Mira Lokarjeva je bila odvedla svojo družbo v salon. Tam jih je posadila za mizico, po kateri so bile razpostavljene kavne skodelice iz finega porcelana.

Mračilo se je. Drevesa v parku in dimniki tovarne so že tonili v temno ozadje neba.

Razen tovarnarjeve žene so bili v salonu še gospa Zorčeva, njena mali Ljuba Cvetkova, daljna sorodnica Andreja Lokarja, ki jo je bil siroto sprejel v svoj dom, in Ljubin zaročenec, poročnik Milan Stankovič iz Ljubljane.

Milan je bil zal dečko okoli osemindvajsetih let. Njegov ponosni obraz s črnimi brki in bistrim očmi je bil prava slika moške lepote.

V teku razgovora si je gospa Zorčeva pogladila osivele lase in se obrnila k njemu:

„Ne soglašam se z vami, gospod poročnik ... Po mojem mnenju je zakon le tedaj res srečen, če je sklenjen na podlagi razuma.“

Med tem, ko je ona govorila, je častnik kakor zamaknjen zrl na mladenko.

Ljuba je bila srednje rasti in zelo mična. Prelepi rjavi lasje so še podčrtavali lepoto njenega zalega, odločnega obraza. Nežno je gledala zaročenca, kakor bi mu hotela povedati, da ne pritrjuje besedam gospe Zorčeve.

Poročnik se je vljudno nasmehnil. Toda gospa Zorčeva se je bila že obrnila k svoji hčeri.

Mira je bila v vsakem pogledu krasotica. Njena plavolasa, visoka in vitka postava bi se bila zdela vtelešenje ženske popolnosti, da ni bilo sence skrivnostnega notranjega zla, ki ji je zatemnjevala obraz ...

„Vprašajte Miro,“ je nadaljevala mati, „ali ni bilo v njeno srečo, da sem ji sama izbrala moža? Poznala ga je komaj po imenu, a vendar ga je potem vzljubila.“

Mlada žena je prebledela kakor smrt. Ramena so se ji zdrznila od nepremagljive bolesti. Toda udržala se je in pritrdila:

„Da, mama. Andrej je neskončno dober z menoj.“

Če ji senčnik svetiljke ne bi bil zakrival obraza, bi se bili vsi zgrozili nad obupom, ki je strmel iz njenih sinjih oči.

A v tem je ura odbila deset.

Poročnik Stankovič je vstal.

„Gospe in gospodične,“ je dejal, „pozno je. Dovolite, da se poslovim.“

„Tako kmalu!“ je oporekla Mira Lokarjeva. In Ljuba ga je proseče pogledala.

„Služba me kliče,“ se je opravičil poročnik.

„Tedaj ne morete prenočiti pri nas?“ je nadaljevala Mira.

„Ne smem, milostiva. Jutri moram biti zgodaj na vežbališču. Sicer se pa poti ne bojim, moj rjavec jo dobro pozna. Preden minejo tri ure, bom že v Ljubljani.“

Gospo Lokarjeva je pozvonila.

„Recite Lipetu, naj pripelje gospodu poročniku konja pred vhod,“ je velela služkinji, ki je stopila v sobo.

Poročnik se je globoko priklonil gospej Zorčevi in Miri.

„Milostiva,“ ji je dejal, „izvolite povedati Andreju, da ga lepo pozdravim in da mi je žal, ker ga nisem našel doma.“

„Andrej se vrne jutri zvečer. Gotovo bo tudi njemu hudo, da sta se zgrešila.“

Tedajci je planil v sobo odsev nenadnega bliska.

„Moj Bog!“ je vzkliknila Ljuba. „Nevihta bo!“

Stekla je k oknu in častnik je nejeverno stopil za njo.

„Glej,“ je nadaljevala, „kaki črni oblaki se kopičijo na obzorju ... Strahota!“

Ljubeče ga je pogledala in dodala tako tiho, da je niti on ni razumel:

„Bojim se zate ...“

Sluteč, da bi se mlada dvojica rada kaj pomenila, je Mira odvedla mater k drugemu oknu.

Kakor hitro ju ni mogel nihče več videti, sta se poročnik in deklica sprijela za roke. Srci sta jima burno utripali.

„Z Bogom, Milan!“ je zamrmrala ona.

„Do svidenja, Ljuba ...“

„Ali se kmalu spet oglasiš?“

„Da moreš vprašati!“

„Če bi vedel, kako neskončno dolge so ure, kadar te ni pri meni!“

„Potrpi, dete ... Še malo in ne razideva se nikoli več.“

Tako govoreč jo je nežno privil k sebi. Ko se je z usti dotaknil njenih las, je bilo Ljubino ličece belo kakor sneg.

„Tako rad le imam, sladka ... rad, tako rad! ...“

Dami pri onem oknu sta molčali, šele čez dolgo se je oglasila gospa Zorčeva:

„Ljuba ima prav ... Huda nevihta prihaja.“

Lipe se je v tistem trenutku pokazal na pragu in javil:

„Konj je že spodaj.“

Poročnik se je poklonil gospema, poljubil nevesti roko in odšel. Čez pol minute so ga slišale, kako je v dir odpeketal po drevoredu.

Ljuba je otožno voščila Miri in njeni materi lahko noč. Ko je tudi ta odšla v svojo sobo, je mlada žena sama ostala v salonu, češ da bi rada še čitala.

Ura je bila pol desetih. Mira je vzela knjigo iz knjižnice in se zleknila po zofi. Knjiga ji je zdrknila na kolena, toda ni se zmenila zanjo.

Srčna muka je zdaj še razločneje dolbla po njenih črtah.

„Vprašaj le Miro, ali ni bilo v njeno srečo, da sem ji sama izbrala moža!“ je ponovila materine besede.

Kak okruten posmeh! Kako težko se je premagala, da ni z glasnim vzkrikom izdala svojega gorja!

To trpljenje je trajalo že štiri leta. Ves ta čas ni imela žive duše, da bi ji položila, kako je nesrečna ...

Narobe. Vsi so bili prepričani o njeni sreči. Še mati, ki je bila kriva tega pekla — še ona je mislila, da se je Mira sprijaznila z usodo. Tako dobro je igrala svojo vlogo ...

Oh, in vendar je vsak trenutek preklinjala uro, ki jo je bila pahnila v naročje dobrega, a neljubljenega moža!

Zorčevi so bili pred nekaj leti še bogati ljubljanski trgovci. Edinka Mira je imela kar najskrbnejšo vzgojo. Oče in mati sta ustrezala vsem njenim željam. dokler se ni v splošni gospodarski krizi zrušilo tudi imetje gospoda Zorca. Čez noč je postal siromak. Nekaj dni po tem udarcu ga je zadela kap. Umrl je in pustil za seboj samo dolgove.

Ta polom je uničil tudi Mirine srčne sanje. Dvejsetletna krasotica je skrivaj že dve leti ljubila Cirila Samca, mladega uradnika v neki ljubljanski banki. Bil je zvest in pošten kakor zlato, a neimovit. Vedoč, da jima Zorec v takih prilikah ne bi dal svojega blagoslova, sta bila prisegla drug drugemu večno zvestobo in sklenila počakati lepših dni.

Toda usoda jima ni bila mila. Na dan moževega pogreba se je gospa Zorčeva seznanila z bogatim tovarnarjem Lokarjem, ki se je že pri tem prvem srečanju strastno zaljubil v Miro. Čez nekaj dni je vprašal mater, ali sme upati uslišanja, če poprosi za njeno roko.

Gospa Zorčeva je bila trezna ženska. Čuvstva so imela v njenih očeh majhno ceno. Lokarjeva snubitev je pomenila zanjo in za hčer rešitev pred bedo, katere se je bala bolj nego pekla.

Ne da bi vprašala Miro, je dala Lokarju upanje. In ko je razložila mladenki svoj načrt, je storila to v taki obliki, kakor da ne more bili niti govora o kakih pomislekih.

Mira ji ni mogla verjeti. Misel, da naj žrtvuje svoje mlado življenje za materino udobstvo, se ji je zdela nezaslišana. Plakaje je pokleknila prednjo in s sklenjenimi rokami priznala svojo ljubezen do Cirila, proseč jo milosti zase in zanj. Vse, vse je hotela storiti, samo da uide tej strašni usodi.

„Za deklo pojdem služit, mama! Vse dni in vse noči bom delala zale, samo prizanesi! ...“

Gospa Zorčeva je ostala neizprosna. Ni se hotela zadovoljiti s preprostim življenjem. Potrebovala je razkošja, čeprav za ceno Mirine sreče.

„Pa če se ti mati ne smili,“ je rekla, „pomisli vsaj na očeta, na naše pošteno ime! Lokar se bo pogodil z upniki, rešil nam bo ugled ... Da le moreš spričo tega govorili o svojem beraču, nehvaležno dete! Pretehtaj vse in pusti ga ... Čas, ki zaceli vsako rano, ti bo pomagal. V skupnem življenju pride ljubezen do moža sama po sebi, prej ali slej.“

Razvoj prilik ji je pomagal. V poslovnih zadevah pokojnega očeta se je našlo nekaj temnih točk. Brezmadežni sloves Zorčevega imena je bil v nevarnosti. Gospa Zorčeva je zagrozila hčeri s samomorom, ako ne pristane!

Mira se je morala odločiti: za ljubezen ali za dolžnost.

In zatajila se je. Nastopila je trnjevo pot dolžnosti. Čez mesec dni je bila žena Andreja Lokarja.

Njeno življenje je bilo uničeno za zmerom!

Tovarnar je bil dvajset let starejši od svoje žene. Oboževal jo je, čuval kakor skopuh zaklad in jo obdajal z vsem, česar je poželela.

Gospa Zorčeva se je preselila k njima. O Cirilu Samcu ni slišala Mira nikoli več.

A leta niso mogla izbrisati slike moža, ki ga je tako goreče ljubila.

Njeno življenje je bilo neprestana žrtev. Prenašala je milovanja dobrega človeka, ki je bil do nje poln pozornosti in se ji je vendar nepremagljivo upiral. Tako potrpežljiva je bila, da ni tovarnar nikoli zaslutil žaloigre, ki se je odigravala v njeni duši.

Toda nocoj, ko je bila videla poročnika in Ljubo tako srečna, je prikipelo njeno gorje do viška. Cirilov žalostni, vdani obraz ji je vstal pred očmi.

„Še vedno ga ljubim,“ je zastokala, „o Bog, kako! ...“

II STREL V PARKU[uredi]

Stala je s hrbtom proti oknu in ni opazila roke, ki je rahlo dvigala zastor.

Tuj človek se je bil vzpel na balkon. Nepremično je stal tam in se opiral z roko na železno ograjo.

Bil je visok in lepo oblečen. Držal se je upognjeno, čeprav je bil videti v obraz še mlad. Njegove črte so izražale globoko žalost in sive nitke so se svetlikale v njegovih temnih laseh.

Mira se je mahoma zdrznila. Obrnila se je, ostrmela in zvila roke. Vsa prestrašena je hotela pobegniti iz sobe. A tujec je že stal pred njo.

Široko je strmela vanj kakor v prikazen z onega sveta.

„Ti — tukaj!“ je zastokala. „Ti? ...“

Prsi so ji plale in srce je utripalo, kakor da se hoče raztrgati.

„Da, jaz!“ je zamrmral. „Odpusti, Mira!“

In ko se je v grozi odmaknila, je dodal:

„Oh, ne boj se. Nikake slabe misli nimam, nikakih naklepov zoper tvoj mir. Samo videti sem te hotel ... po štirih letih še enkrat, preden odidem za zmerom ...“

Helena ga je komaj slišala. Stala je pred njim kakor marmornat kip in strmela v njegov razdejani, postarani obraz. Zdelo se ji je, da mora zdajci zblazneti!

„Kaj hočete od mene?“ ga je vprašala. „Česa iščete tu?“

Ciril Samec se je žalostno nasmehnil.

„Zakaj govorite tako sovražno, Mira? Saj nisem ničesar storil, kar bi mi mogli zameriti ... Samo ljubil sem vas, o, kako! Tudi vi ste trdili, da me ljubite. Prisegli ste mi zvestobo do smrti ... Nato ste se mahoma poročili z drugim. Strli ste mi srce, vzeli ste mi vero v srečo, storili ste, da mi je življenje postalo muka ... A to je bilo vaša volja. Nikoli vam nisem očital, nikoli vas nisem sovražil zato.“

Govoril je zamolklo, kakor bi se bal, da ga v sosednjih prostorih ne bi slišali.

Grom je stresel stekla v velikem oknu, da so zažvenketala.

Mlada žena je čutila, da ne bo mogla dolgo brzdati svoje bolesti, če ga bo poslušala. A roka, že vzdignjena, da bi ga zapodila, ji je v nemoči omahnila nazaj.

„Po vaši poroki mi ni bilo več obstanka v Ljubljani,“ je nadaljeval Ciril. „Šel sem v Ameriko, bil sem v Kanadi, v Združenih državah, nazadnje v Južni Afriki. Skoro vsa moja podjetja so bila srečna. Pripravil sem si lepo imetje; da sem imel pred petimi leti toliko, bi bila Mira Zorčeva danes moja žena ... A kaj mi je zdaj pomenil denar? Vkljub bogastvu je moje življenje nepopravljivo uničeno ...“

Pomolčal je in globoko zasopel, nato je povzel:

„In tako sem se vrnil v Jugoslavijo, čudna misel mi je bila prišla na um. Dejal sem si, da je tudi tu obilo krajev, kjer živi človek daleč od sveta. Krajev, kjer vsak dan prežita nanj nevarnost in smrt ... Kdo ve, sem rekel, morda se me Bog usmili? In sklenil sem, da se naselim v Makedoniji, tik ob bolgarski meji.“

Miri je bilo prehudo. Z obema rokama je zgrabila za stol, da se ne bi zgrudila. Komaj, komaj se je udržala, da ni zavpila:

„Tudi jaz te ljubim, Ciril, moje srce je tvoje danes kakor prvi dan! Toda med nama stoji neprestopen zid. Poročena sem in moj mož je vreden mojega spoštovanja!“

Vročica muke ji je gorela v očeh, a Ciril je ni opazil.

„Hotel sem odpotovati, ne da bi vas spomnil nase. Toda v zadnjem trenutku mi je zmanjkalo poguma. Moje srce je preveč bolestno prosilo svidenja ... Oh, da vsaj še enkrat pogledam v vaše oči! ... Prišel sem v ta kraj ... in zvedel, da je vaš mož odsoten ... Skril sem se v parku in čakal, da so pogasnile luči v hiši ... Opazil sem vas bil, da ste v lej sobi. Ko se mi je zdelo vse varno, sem splezal na balkon in se prikral k vam kakor zločinec ...“

Mira je vztrepetala; te besede so jo opomnile nevarnosti. Preplašena je sklenila roke:

„Bog, če vas je kdo videl! ... Če bi kdo prišel in bi vas zalotil tu, samega z menoj!“

Žalostno jo je pogledal, češ: jaz se ti ne smilim — samo dobrega imena ti je žal!

„Vi bi morali brž zaklicati na pomoč ... Ljudje bi me imeli za tatu in bi me prijeli, kaj za to! Nikoli ne bi dopustil, da bi padla na vas le senčica sumnje ...“

Ta velikodušnost je globoko presunila Miro. Sklonila je glavo. Oh, kako drag ji je bil ta dobri, plemeniti človek!

„Kdaj odpotujete?“ je vprašala čez čas.

„Pojutrišnjem.“

Že ji je bilo na jeziku, da bi rekla:

„Nikar!“

A tako se ni smela izdati. Molčala je.

Cirilov obraz je bil ves potrt. Zazdelo sc ji je, da vidi v njegovih očeh očitek.

„Vem, da me zaničujete,“ je zamrmrala.

„Zaničevati — vas?“ Mladi človek je zmajal z glavo. „Oh da, ko sem slišal, da se poročite z drugim, je bila moja prva misel taka ... Odpustite mi! Toda kasneje sem zvedel vso resnico. Povedali ste mi, da vas je mati prisilila v ta zakon: žrtvovali ste se za čast očetovega imena. Svetnica ste, ne grešnica, in jaz se klanjam pred vami ... Ne, v meni ni ne sovraštva ne želje po maščevanju. Samo trpel sem ... in še trpim ..., saj ne morem povedati, kako strašno! ...“

Bolečina mu je zadrgnila glas.

A Mira se je zdrznila od nenadne sreče ... Ciril jo je pravilno sodil! Njegovo srce jo je bilo oprostilo krivde ... o, Bog bodi zahvaljen! ...

Toda gorje, če bi se v tej minuti podrlo vse, kar je ostalo na njeni žrtvi! Ne, Ciril ni smel odnesti s seboj niti iskrice upanja. V ta namen je hotela iti v svojem samozatajevanju do konca.

„Ciril!“ je zamrmrala. „Povedati vam moram, da ljubim svojega moža ...“

Ciril je prebledel kakor mrlič. Omahnil je. A že se je obvladal in vdan nasmeh mu je splaval preko ustnic.

„Prav, Mira,“ je dejal. „Ne upiram se. Dovolj je, da jaz trpim. Želim vam sreče in privoščim vam jo iz srca. In ker me morda kmalu ne bo več med živimi, sem vam hotel povedati, da vas hranim v najlepšem, najčistejšem spominu.“

„Ciril!“

Mira je zaihtela. Njena moč je bila pri kraju. Ciril je govoril o smrti. Z obema rokama se je morala prijeti, da se mu ni vrgla na prsi in zaprosila: ne hodi! Duša ji je drgetala od muke.

„Zakaj mislite na smrt, Ciril?“

„Oh, moje življenje je zdaj brez vrednosti ... Sprejel sem tam doli zaupen posel, domoljubno, a vratolomno nalogo ... Spomin na vas me bo spremljal.“

Nehote je stopil korak proti njej.

Oba sta čutila, da je tu konec njunega svidenja. Vsaka besedica je utegnila pahniti drugega drugemu v objem.

„Molila bom za vas,“ je šepnila Mira.

„In vaše srce?“

Pomolčala je. Videti je bilo, da se bori s seboj.

„Tudi srce vas ne bo pozabilo,“ je rekla naposled.

„O, Mira, kako dobri ste z menoj!“

Odsev sreče mu je ožaril obraz.

Slovesen molk je zavladal med njima. Oba sta glasno dihala.

Ciril je stopil še bliže in zamrmral:

„Z Bogom, Mira.“

„Z Bogom, Ciril.“

Tedajci je zunaj udaril grom. Vse nebo je zakrvavelo od bliskov. Dež se je ulil v debelih kapljah.

„Moj Bog!“ se je splašila Mira. „Kam pojdete v tej nevihti?“

„Ne vem ... Po cesti, dokler ne pridem do kake hiše, kjer mi zaprežejo konja in me odpeljejo v mesto.“

Mlada žena mu je pomolila roke. Ciril jih je strastno pograbil, podržal jih nekaj trenutkov in jih nato izpustil. Globok vzdih se mu je izvil:

„Z Bogom, Mira!“

Stopil je na balkon in se zavihtil čez ograjo. A preden je skočil, se je še enkrat ozrl na Miro. Nato je brezumno mahnil z roko in izginil.

Mira je vsa vztrepetala. O Bog, da bi smela vsaj zajokati v svoji boli! Niti to ji ni bilo dovoljeno ...

Toda vstala je in stopila k oknu, da bi še enkrat videla Cirila.

Vzdignila je težko zaveso in tesnobno pogledala v noč ...

Vse črno ... Nikjer sledu o njem ... Kaplje, ki so ji padale na čelo, so jo pekle kakor vrelo olje.

Tedaj je v obupu ponesla roko k ustom in vrgla v temo poljub — poljub njemu, ki je bil vzel njeno dušo s seboj.

Prav tisti mah pa je zažarelo vse nebo v plameneči svetlobi.

Mira je od groze zastokala in odskočila.

V žarki luči bliska je bila zagledala pred seboj strašen prizor.

Sredi drevoreda, ki je vodil proti hiši, je ostro razločila postavo Andreja Lokarja, svojega moža. Njegova vzdignjena desnica je s samokresom merila na človeka, ki je moral priteči mimo njega, če je hotel uiti ...

Ta človek je bil Ciril Samec!

Mira je z zamolklim jekom izpustila zaveso.

Deset sekund je minilo — deset večnosti. Nato je zagrmelo v oblakih ... in skoro obenem je počil v parku strel!

Zamolkel krik se je začul ... topot bežečih korakov ... ječanje begunca, ki je bil zadet ...

Mira se je zgrabila za grlo in raztrgala ovratnik svoje halje, sama ne vedoč, kaj dela. Blazen vrtinec se je polaščal njenih misli.

Bila je izgubljena!

Izgubljena! Andrej Lokar se je bil vrnil dan preje, nego je mislil, ko je šel z doma. Videl je bil Cirilov skok z balkona ... in videl poljub, ki ga je poslala za njim v noč ... Ustrelil je nanj... Morda ga je ubil ... In zdaj prihaja, da se znese tudi nad njo!

Ne bo ji verjel, da ni kriva: da tisti, ki je bil pri njej, ni njen ljubimec! Ne bo je hotel poslušati, ko se bo opravičevala!

Vsi dokazi so bili zoper njo. Vse jo je obtoževalo: ura ... kraj ... najbolj pa poljub, ki ga je bila vrgla v temo ...

Nesrečnica se je zgrudila na kolena in zaječala:

„Joj meni! ... Moj Bog, moj Bog! ...“

III LJUBINA HVALEŽNOST[uredi]

Ljubi je bilo šestnajst let, ko je osirotela in ostala na svetu sama, brez žive duše, ki bi bila skrbela zanjo.

To je bilo prav tedaj, ko se je Andrej poročil z Miro Zorčevo.

V svoji sreči bi bil pozabil na zapuščenost mlade sorodnice, da ga ni Mira spomnila nanjo. Njena vsemogočna priprošnja je bila povod, da je tovarnar vzel Ljubico v hišo.

Dobrosrčno dekletce si je kmalu pridobilo naklonjenost vseli, ki so jo bliže spoznali, in v Lokarjevi vili so jeli ravnati z njo kakor z razvajenim otrokom.

Ljuba je dobro vedela, da je Miri dolžnica za srečni obrat svoje usode. Zato se je oklenila mlade žene z brezmejno hvaležnostjo.

Toda nekega dne se je mahoma izpremenila. Preje tako brezskrbna in otroško vesela, je zdajci poslala sanjava, molčečna in resnobna. Odsvit notranje sreče je zatemnil njene velike, jasne oči.

Ljuba je ljubila! Ljubila — z zavestjo, da jo ljubi tudi on, ki mu je bila naklonila svoje srce. Ta izvoljenec je bil mladi poročnik Milan Stankovič, prijatelj Andreja Lokarja. Odkar so ga bili premestili v Ljubljano, se je pogosto oglašal pri njem.

Neko popoldne, ko sta sc z Ljubo sama izprehajala po parku, je bil priznal deklici svojo ljubezen.

A moral je dobiti tudi soglasje svojega očeta. Stari Stankovič, bogat trgovec v Novem Sadu, je na žalost že ob Milanovih prvih besedah vzkliknil:

„Ali se ti meša, sinko? Z devojko, ki ni iz našega kraja in ne pozna naših prilik, se ne boš ženil, dokler jaz živim!“

Poročnik je zaman moledoval; trmasti čudak je ostal neizprosen kakor kamen.

„Dokler jaz živim — ne! ...“

Milan se je moral vrniti v Ljubljano, ne da bi bil kaj opravil. Njegove ljubezni ta neuspeh ni zmanjšal, še zrasla je. Najrajši bi se bil poročil brez očetovega dovoljenja. Mar ni bil zdavnaj polnoleten?

Toda poročnik ni hotel zagreniti starcu poslednjih dni življenja. Stari Stankovič je namreč bolehal za sušico hrbtnega mozga in se že dolgo ni mogel vzdigniti iz naslonjača. Njegovo stanje se je naglo slabšalo in zdravniki niso dvomili o tem, da so dnevi njegovega življenja sešteti.

Treba je bilo potrpeti ...

Ko je Ljuba slišala, da se oče upira, je glasno zaihtela. Nato je hotela vrniti Milanu dano besedo.

A poročnik ji je iznova vroče zatrdil svojo ljubezen. S solznimi očmi je zaklinjal deklico, naj ne izgubi poguma in naj ostane močna. Saj ga vendar ljubi? Še malo, pa bo njegova žena ... Oh, noče, ne sme je izgubiti, ljubša mu je smrt ...

Ljubo je izpreletela groza.

Bila sla sama v Lokarjevem rastlinjaku. Tuje cvetje je razširjalo okoli njiju svoj omamni vonj.

Milan je bil pokleknil in nežno objel njen pas.

„Ljuba!“ je zamrmral.

Vzdignila je trepalnice in mu blaženo pogledala v oči.

„Milan ...“

To je bilo vse ... Ko se je Ljuba osvestila, je bilo prepozno.

* * *

Milan jo je potlej goreče tolažil z nežnimi besedami in strastnimi prisegami, da bo kmalu, kmalu njegova žena pred Bogom in pred ljudmi ...

Toda kes v dekličinem srcu ni utihnil.

Dva meseca sta bila minila od tistega dne. In vselej, kadarkoli sta se Mira ali Andrej ozrla nanjo, je Ljuba vztrepetala od strahu, da ne bi čitala na njenem obrazu greha, storjenega v trenutni omami.

* * *

Ko se je Ljuba slekla, si je ogrnila haljo in še dolgo sedela pred skrinjico, v kateri je imela Milanova pisma.

Sladke sanje o bodočnosti so ji polnile srce.

Andrej Lokar je bil ves vesel, da sla se Milan in Ljuba našla. S poročnikom sla bila prijatelja, a ona mu je bila draga kakor rodna sestrica. Obljubil ji je bil lepo doto.

Mladenka, trudna od sreče, je zaprla skrinjico. Baš se je obrnila proti postelji, ko se je zabliskalo in zagrmelo.

Nenadna tesnoba je stisnila Ljubo za grlo. Strele jo je bilo že izza detinstva neizmerno strah. Planila je k vratom. Za nič na svetu ne bi bila ostala sama v svoji sobi ...

Odhitela je po hodniku, k spalnici gospe Lokarjeve, in odprla vrata. Nočna lučka je gorela, toda o Miri ni bilo ne duha ne sluha.

„Gotovo je še spodaj, v salonu, in čita,“ je pomislilo dekle in steklo po stopnicah.

Res je videla, da uhaja izza vrat salona svetloba. To jo je potrdilo v misli, da Mira bedi.

Ko pa je stopila v soho, je zdajci odrevenela od groze. Gospa Lokarjeva je smrtnobleda slonela pri oknu. Njen obraz je bil spačen in njene ustnice so zamolklo ponavljale:

„Izgubljena sem ... izgubljena!...“

Ali je zblaznela? Kaj se je bilo zgodilo?

Ljuba je stopila k njej.

„Mira!“ jo je liho poklicala.

Mlada žena se je zdrznila. Njene prepadene oči so se široko uprle v mladenko.

„Ljuba ... ti? ... Moj Bog, oh, moj Bog!...“

„Kaj je? ... Povej, zaklinjam te ... Saj vidiš, da me bo konec od strahu...“

„Izgubljena sem ... obrezčaščena ...“

„Ne razumem te!“ je vzkliknila Ljuba.

„V tem trenutku morda nekdo umira zaradi mene!“

„Mira, daj, opametuj se ... To vendar ni mogoče!“

„Poslušaj: minuta še ni prešla, odkar je stal tukajle človek, moški ... a prisežem ti, da ni moj ljubimec ... Nato je skočil skozi okno, da bi neopažen odšel ... Toda Andrej je bil spodaj, v parku ... in ustrelil nanj ... Gotovo je stekel za njim ... Ali zdaj razumeš?“

Ljuba je siloma obrzdala svojo osuplost. Trenutki so bil dragoceni. In že se je odločila:

„Ali ga Andrej pozna?“

„Ne.“

„Tedaj je treba tajiti, reči, da je bil tat ... To bo verjetno.“

Mira je zmajala z glavo.

„Ne ... To ni mogoče. Ko je odhajal, sem stala v temi na balkonu. Nesla sem roko k ustnicam, da bi mu vrgla zadnji poljub: odhajal je za zmerom, ves obupan, s smrtjo v duši ... Tedajci pa je blisk ožaril nebo ... Andrej me je moral videti ...“

„Joj nama! Kaj meniš, ali te je spoznal?“

„Tega morda ne ... A gotovo je videl žensko postavo ... in tisti poljub z roko ...“

Ljuba je obmolknila. Njen obraz se je zmračil. V njeni duši se je porajala težka misel, v njenem srcu je bil bolesten boj ...

„Pomiri se,“ je rekla nato. „In vrni se takoj v svojo sobo ... Hiti, vsaka izgubljena minula te lahko pogubi.“

„Toda Andrej bo prišel!“

„Prav zato. Ne sme te najti tukaj.“

„Izpraševal te bo ... Kaj mu porečeš, če bo hotel vedeti, katera je bila?“

„Porečem mu, da sem bila jaz,“ je odvrnila Ljuba in mrko pogledala Miri v oči.

Mlada žena se je uprla.

„Ne, nikar! ... Tega nočem ... Nočem, da se žrtvuješ zame! ...“

Toda mladenka ni poslušala nesrečnice. Prijela jo je za roke in jo vlekla k vratom.

„Molči! Ne daj mu, da bi zaslutil ... Zaradi njegove sreče in zaradi svoje časti mora biti tako! ...“

Porinila jo je na hodnik in zaprla vrata. Nato se je iznemogla zrušila na zofo v kotu salona ...

Bil je zadnji čas. Še trenutek in skozi okno je planil v sobo Andrej!

Andrej Lokar je bil širokoplečen mož srednje rasti, rdečkastih las, s sivimi očmi pod košatimi obrvmi. Vsi so hvalili njegovo dobrosrčnost, a v tem trenutku ga je bilo strah pogledati.

Kar curljalo je od njega, naliv ga je bil premočil do kože.

„Malopridnica!“ je zarohnel, oziraje se po sobi.

A nikjer ni bilo videti žive duše. Ljube, ki je zrušena ležala na zofi, ni opazil. Osupnil je.

„Aha, pobegnila si!“ je zarohnel.

Zastrti lestenec pod stropom je polnil prostor z medlo svetlobo, v kateri je bilo težko kaj razločiti. Andrej Lokar se je opotekel k mizi. Svetiljka je zažarela.

„Ljubimca ima ... ljubimca! ...“ je mrmral tovarnar kakor pijan.

A tedaj se je zdrznil. Zagledal je bil žensko, ki je nepremično ležala na zofi. S preteče vzdignjeno roko je planil k njej. Že je hotel nameriti samokres, ko je mahoma odskočil. Oči so se mu razširile od stremenja.

„Ljuba!“ je zajecljal. „Ljuba — ti ...“

Odrevenel je na mestu, kakor da je treščilo vanj. Da, to je bila Ljuba v napol zapeti nočni halji ... Ljuba s svojimi rjavimi kodri in prekrasnimi baršunastimi očmi ...

Nekaj brezumnega se je oglasilo v njem. Zasopel je. Nejasno upanje ga je obhajalo.

Tedaj ni bila Mira tista, ki jo je preje videl na balkonu! Ljuba je stala tam, ona je vrgla neznancu poljub!

Oh, kolikanj se je bil osmešil v svojem ljubosumnju!

A že ga je prešinila bolestna misel:

„Ljuba — pokvarjenka? ... Ljuba ima ljubimca? ...“

To ni bilo mogoče. Oči so se mu zameglile od dvoma.

Mladenka je opazila ta izraz in strašna gotovost se je oglasila v njeni duši.

Lokar ni smel zaslutiti resnice! Mirina rešitev je neizprosno zahtevala od nje, da se prizna krivo ...

Spoznala je, da je izgubljena. Morala se je brez pridržka obtožiti in vzeti nase greh, ki ni bil njen greh.

Vrgla se je z zofe na kolena in zaihtela:

„Res je. Vse priznam ... Prizanesi ... usmili se me! ...“

Obupno je zvila roke. Ta muka je bila strašnejša, nego je mislila.

Tovarnar jo je zgrabil v zapestjih, kakor da jih hoče zdrobiti:

„Še enkrat reci.“

„Da, kriva sem.“

„Kdo je bil?“

Molčala je.

„Kdo je bil, te vprašam?“

Ljuba ni dala glasu od sebe. Andrej je videl, da jo zaman pesti.

„Prav, pa molči ... Opravičiti se itak ne moreš. Vedi pa, da je tvoj sokrivec že kaznovan. V tem trenutku poginja nekje v temi, kakor pes ...“

Ljuba se je z grozo ozrla vanj.

„Zadel sem ga,“ je nadaljeval. „Ranjen mi je ušel ...“

Umolknil je, trpko zroč na Ljubo, ki je ležala v polnezavesti na preprogi. Rad jo je imel kakor rodno sestro; še v ogorčenju, ki je vrelo v njem, je bilo nekaj mehkobe.

„Kdo bi si bil mislil!“ je mrmral sam pri sebi. „Iz bede sem jo vzdignil, skrbel sem zanjo in jo obdajal z vsaktero srečo ... zdaj pa ta strašna sramota!“

Trpel je, da še nikoli ne tako.

„Dovolj je solz,“ je velel. „Vstani, pozno je ...“

Deklica se je molče pobrala s tal.

„Vrni se v svojo sobo in glej, da ne bo škandala. Saj ti menda ni do tega, da bi se tvoja malopridnost razvedela po hiši ... Zastran poka, ki so ga čuli, porečem jutri, da je bil strel namenjen vlomilcu.“

Ko se je Ljuba zganila, kakor da se mu hoče zahvaliti, jo je zaničljivo premeril z očmi:

„Proč od mene! ... Med nama ni ničesar skupnega več ... Prekleta bodi! ...“

Bleda kakor smrt se je opotekla iz sobe.

Ko je ostal tovarnar sam, je stopil k odprtemu oknu in se sklonil v noč. Hlad mu je osvežil glavo. Pomiril se je in jel nežno misliti na Miro.

Kako slep je bil v svoji prvi togoti! S kako ostudno sumnjo jo je žalil! ... Sklenil je, da pojde neutegoma k njej in se ji izpove, češ:

„To bodi moja pokora ...“

IV KALVARIJA LJUBEZNI[uredi]

Mira je ležala slečena v svoji široki nizki postelji.

Groza je še ni bila minila. Njen obraz je bil mrtvaško bled. Zobje so ji šklepetali.

Oddaljen razgovor ji je nerazločno udarjal na uho. Razgovor med Andrejem in Ljubo ...

Kaj se je godilo med njima?

Ali je bila Ljuba prepričala tovarnarja o svoji krivdi? Ali bo njena velikodušnost kaj zalegla?

Mirine moči so pojemale. Kamorkoli se je ozrla v bodočnost, povsod jo je čakala strahota. Tudi če bo Ljubina žrtev sprejeta: roke, ki jo bodo kmalu objemale in božale, so morda še rdeče od Cirilove krvi!

S stopnic so se začuli lahni koraki: Ljuba se je vračala v svojo sobo.

Mirino srce ni več utripalo ...

Vrata so rahlo zaškripala in tih, izmučen glas je šepnil izza njih:

„Ne boj se, Mira ... rešena si ... Tista, ki jo je preklel, sem jaz.“

Gospa Lokarjeva je globoko vzdihnila.

„Oh, Ljuba, kako naj se ti zahvalim! ...“

A vrata so se bila že zaprla.

Minute so se zdele Miri kakor večnosti. Kdo ve koliko jih je minilo, preden je prišel Andrej.

Tako oprezno, da ga je mlada žena komaj slišala, je stopil k njeni postelji.

„Ne ustraši se, jaz sem,“ je dejal, ko je preplašena planila pokoncu.

„Ti ...?“

„Da. V Mariboru sem opravil hitreje, nego sem mislil. Vrnil sem se s prvim vlakom. Brzojaviti nisem utegnil.“

Mira je bila kakor vosek. Neprestan drget ji je stresal telo.

„Kaj ti je, dragica?“ se je zavzel. „Oh, vem: prišel sem ponoči, nenadoma, ves razmršen in premočen ... Daj, pomiri se.“

In čez čas je dodal:

„Nekaj strašnega ti imam povedati.“

Mira je čutila, kako ji je udarila vsa kri na srce. Boj se je pričenjal. Zdaj je šlo za njeno življenje; treba je bilo brzdati sleherni glas in drhtljaj.

„Nekaj strašnega?“ je vprašala.

„Ostuden zločin se je zgodil nocoj pod to streho.“

„Kak zločin?“ je zajecljala Mira. „Kdo ga je storil?“

„Bitje, ki mi je bilo do te ure čislo in drago kakor sestra ... Lagala je tebi in meni, v resnici pa je bila potuhnjena, malopridna deklina.“

„Ljuba? ...“

„Da, ona.“

„Ne razumem te. Česa jo dolžiš?“

„Ne dolžim je. Videl sem na svoje oči. Ljubimca ima, hinavka!“

„Ljuba ima ljubimca?“

„Ima ga.“

Miri so šklepetali zobje. Debele potne kaplje so ji polzele po čelu.

„Poslušaj,“ je nadaljeval tovarnar. „Hotel sem priti v hišo po bližnjici, videč, da se mora vsak trenutek uliti ploha. Ubral sem pot skozi park. Ko pa pridem v drevored in se ozrem proti hiši, zagledam moško postavo, ki je skočila z balkona na tla in stekla baš meni naproti ... A to še ni bilo vse: prav tisti mah se zablisne in v svetlobi bliska vidim pri oknu žensko, ki meče za neznancem poljub! ...“

Tovarnarjev glas je spet postajal hripav od razburjenja.

„Položaj je bil nedvomen. Tisti, ki je bežal, ni bil vlomilec ... prihajal je z ljubavnega sestanka ... in zaklad, ki ga je bil ukral, ni bil zlato ...“

Mira je komaj dihala.

„Ali si jo spoznal?“ je vprašala čez trenutek z drhtečim glasom.

Andrejevo čelo je potemnelo. Mučno kesanje mu je spačilo obraz.

„Ne, spoznal je nisem ...“

In zdajci je zgrabil Miro za roke in nadaljeval, tako prepaden in zmeden, da ni opazil smrtne bledice na njenem obličju:

„Mira, nekaj ti moram priznati.“

„Priznati — meni ... Kaj pa?“

„Oh, nekaj strašnega. Odpusti mi! Zaničuj me, če hočeš ... a vedi: ni res, da je ne bi bil spoznal ... Zdelo se mi je, da vidim tebe! ...“

Mlada žena je hotela vzkrikniti, toda glas ji je obtičal v grlu. Njene oči so se z grozo uprle v soproga.

„V blazni bolečini te misli sem čutil samo eno željo: ubiti ga ... Tekel je proti meni. Izdrl sem samokres in ustrelil nanj. Zaječal je ... Planil sem v tisto smer, meneč, da je padel. A ko sem pogledal, ni bilo o njem ne duha ne sluha ... samo nekaj kapelj krvi na razmočeni zemlji ...“

Mira je ležala kakor mrtva. Komaj slišen stok se je izvil iz njenih ust. A tovarnar je bil preveč zamišljen v svojo domnevno krivdo.

„Če bi vedela, kako sram me je postalo potem, ko sem planil v salon in zagledal Ljubo! Obenem pa — kakor da se mi je kamen odvalil ... Nesrečnica je ležala na pol oblečena na zofi. Niti tajila ni ... Ubogi Milan! Strašno mu bo, kadar zve.“

Tako govoreč je vzel ženino belo desnico v svoje velike roke.

„Reci Mira, da mi odpustiš, zdaj, ko sem se izpovedal ...“

Gospa Lokarjeva je trudoma vzdignila vejice.

„Odpustim ti,“ je zamolklo odgovorila.

Mislila ni pri lem ničesar. Njene razširjene oči so z grozo opazovale vsako moževo kretnjo. Zdaj ... evo, zdaj jo stisne v naročje ... in ji prične šepetali o ljubezni ...

Tam zunaj nekje pa morda leži Ciril ... mrtev ...

Na glas je zavpila od obupa.

Andrej se je ozrl in jo zagledal, kako je vznak ležala na postelji. Bila je okoli sebe, usta so ji zevala, trepalnice so krčevito utripale.

Videč, da ji ni dobro, je planil k vratom in jel klicati na pomoč.

V LOVSKI TAT[uredi]

Koča na robu gozda je tonila v mrak, ko je stopil izza dreves bradat mož s pomečkanim klobukom na glavi in sekiro na ramenu.

Bil je Martin Skobec, s poklicem drvar in vsej okolici znan kot lovski tat.

Njegova vnanjost res ni zbujala zaupanja. Marsikdo bi se ga bil ustrašil, da ga je srečal na samem. A vendar ni bil ta divji mož še nikomur zavil vratu, razen časih kakemu zajčku ali srnjaku.

Stopil je v kolibo, ki je kazala kaj žalostno lice.

Shujšana, sključena ženska je hodila po njej sem ter tja. V sajastem loncu na ognjišču je vrel krop za koruzne žgance. Raztrgani otročaji so se preganjali iz kota v kot.

Ob ognjišču je sedel ves potrt velik, skoro že odrasel dečko. Kakih šestnajst let mu je bilo. Ko so zagledali očeta, so vsi utihnili. Martin je stopil v ozadje koče in prislonil sekiro v kot. Šele zdaj je opazil Toneta, svojega najstarejšega sina.

„Mar si se že vrnil iz tovarne?“ je osupnil.

„Saj me vidite, da sem doma.“

„Pa ne da bi bil bolan?“

„Bolan nisem.“

„Nu, kaj pa? Zini že!“

„Spodili so me.“

„Spodili so te? ...“

V drvarjevih očeh je blisnila jezna iskra.

„Kaj si pa storil, da so te spodili?“

Tone je srdito skomignil z rameni.

„Ni vredno, da bi omenil! En sam kos sem pokvaril pri ulivanju, pa je bilo dosti.“

„In zato ...!“

„Oh, to je izgovor. Delovodja me že dolgo ni mogel videti, vsak dan me je zbadal zaradi tebe, češ: ‚Mar bi šel v gozd, zanke nastavljat‘ ali pa: ‚Slabo vidiš, dečko, že spet si se vso noč klatil po gozdu.‘ In danes mi je zmanjkalo potrpljenja, poslal sem ga k vragu. On pa naravnost k ravnatelju, zakaj gospoda Lokarja ni bilo doma. Preden bi bil utegnil našteli do pet, sem bil že zunaj.“

Martin je zaripnil od togote in zaklel, da se je kar pokadilo.

A tedaj se je oglasila mati izza ognjišča:

„Bog se nas usmili in sveta Devica! Kaj bo zdaj z nami? Ob Tonetovem zaslužku smo vsi živeli ...“

„Le nikar ne vekaj,“ ji je zabrusil drvar. „Tone bo delal z menoj. Če me imajo za lovskega tatu, bomo pa kradli ... Še njega bom naučil! ...“

„To ni posel za poštene ljudi, duša božja. Zmerom ta večni strah!“

„Kaj veš ti, kaj je posel za poštene ljudi!“ je vzrojil Martin. „Če nas napadajo, se bomo tudi branili. Mar naj poginemo zaradi njih? Tovarnar in njegovi delovodje naj nikar ne mislijo, da jih bomo kleče prosili milosti!“

Srdito je korakal po sobi in klatil z rokami.

Mrak je postajal čedalje gostejši. Nočilo se je.

Žena je prižgala leščerbo in drvar je sedel za mizo. Togota mu ni in ni dala miru. Še ko so stali žganci pred njim, je godrnjal.

„Če hoče tovarnar vojno, jo bo pa imel ... Nocoj pojdeva pogledat, kako je z divjačino v njegovem parku. Marsikateri zajček bi se tam ujel, sodim jaz! ...“

Po večerji je vstal in odločno stopil k sinu:

„Napravi se.“

„Za pet ran Kriščevih,“ se je splašila žena, „menda ne misliš zares? ...“

„I kakopak, stara? Postave so naredili bogati ljudje, naj se sami ravnajo po njih. Mi siromaki moramo najprej jesti ... Nu, Tone?“

„Pripravljen sem, oče.“

„Dobro ... Pregledala bova nastave v Podbreškem gozdu, potlej pa pojdeva v park. Blizu studenca je v ogradi vrzel, da smukneš skozi njo kakor nič. Zajcev je tam vse živo.“

Tone je vrgel na mizo nekaj denarja:

„Nate plačo, mati ... spravite jo ...“

A Martin je vzel s police dva kozarca in steklenico ‚zelenega‘ ter nalil:

„Pij! To priveže dušo ... Da bi jih vrag, bogatine, s prekletim Lokarjem vred. Kar glavo bi mu razbil nocoj, tolikanj sem jezen.“

Oči so mu besno sršale izpod kosmatih obrvi.

„Nikar, oče, vse kar je prav. Lokar sam ni slab človek, in gospodična Ljuba ...“

„Ona pa, ona! Nič prevzetna ni, z vsakim se meni. Malokdaj gre mimo, ne da bi se ustavila in pokramljala.“

„Za male ima zmerom kaj s seboj. Obljubila je, da jim pošlje obleke.“

„Bog ji daj zdravje!“ je zagodrnjal Martin in zlil poslednjo kapljo vase. „Zastran nje nič ne rečem, a Lokarja naj zlodej vzame. Zakaj sme on loviti, jaz pa ne? ... Ganiva se, fant, čas je!“

Mati je globoko vzdihnila.

„Glejta vsaj, da se kmalu vrneta.“

Lovski tat in njegov sin sta brez odgovora stopila v noč.

Nebo je bilo vse črno. Toliko da si videl pot. Martin je zavil po stezi, se ustavil pred votlim drevesom in potegnil iz dupla nekaj zank, ki jih je imel tu skrite ...

Delj nego pol ure sta tavala po gozdu. V daljavi se je zamolklo oglašal grom.

Martin je zdaj pa zdaj skočil v grmovje, pošaril ob tleh in se nato vrnil k sinu z besedami:

„Dobra je!“

Ko so bile zanke v gozdu nastavljene, sta se skozi vrzel splazila v park. Tu je drvar ukazal Tonetu, naj ga počaka v gostem grmu. Kraj je bil nevaren, rajši je hotel vse sam opravili.

Drugega nocoj itak ni mogel, kakor da si ogleda prilike. Ko je dognal kako in kaj, se je hotel ves zadovoljen vrniti k sinu.

Tedaj pa je zapazil v temi majhno, svetlo luč.

Zdrznil se je. Ponevedoma se je bil približal vili. Luč je sevala skozi okno; zastori so bili napol odgrnjeni.

Martin je naglo odskočil v grmovje, obenem pa toliko da ni vzkriknil. Prav blizu sebe je bil začul korake, kakor bi nekdo stopal po drevoredu.

Kdo se je utegnil ob tej uri klatiti po parku? Menda ne čuvaj Nosán?

„Zasačili me ne boste,“ je zamrmral lovski tat. „Tisto pa že ne!“

A tedajci mu je blisk pokazal prišleca.

„Tovarnar?“ je ostrmel. „Odkod vraga se vrača ob taki uri?“

Nehote se je ozrl na okno. Toliko da se ni sesedel od presenečenja. Pomel si je oči, češ: da se mi ne bi sanjalo ...

Na balkonu se je bil pokazal človek, ki se je spustil na tla ... Za njim je stopila v izrezek okna ženska postava; vzdignila je roko in vrgla za bežečim poljub. Svil bliska jo je ošinil in drvar je spoznal tovarnarjevo ženo ...

„Oho,“ je zasopel Martin, „oho! Ali slabo vidim, ali pa nosijo gospod Lokar roge ... Tete plentaj, in jaz sem vendarle mislil, da so gospodski lepši od beraških ...“

Tedajci je prisluhnil. Rezki pok samokresa mu je bil udaril na uho.

„Oho, streljajo! ... Lepa istorija se nam obeta.“

A že je videl senco človeka, ki je bežal v noč.

„Zgrešil ga je ... Na, tovarnar, teci za njim! ... Odnaša li nekaj, česar ne boš nikoli več imel ...“

Tako misleč je ždel Martin na dežju in prežal, kaj še bo.

V tem pa je zagledal tovarnarja, kako se je spustil v tek proli vili, se vzpel na balkon in izginil v sobo.

Lovski tat je osupnil:

„Mm, škoda!“ je zagodrnjal. „Zdaj ne bom videl ničesar več. Pa bi bilo vendar zanimivo vedeli, kako se bosta pogledala z gospo soprogo ... I kaj, poskusimo, služinčad itak spi!“

Martin je kakor mačka zlezel iz grmovja, smuknil k zidu in se potuhnil pod balkon. Tam je pritegnil sapo in nastavil uho.

Začul je žensko ihtenje, kakor od prevelikega gorja:

„Odpusti! ...“

Lovski tat je v temi izbuljil oči.

„Tri sto kosmatih!“ je zaklel. „Saj to ni njen glas ... to je glas gospodične Ljube! ...“

In nato je razločno začul tovarnarjev glas:

„Ljuba? ... Ti! ...“

Zdaj ni bilo nikakega dvoma več.

Martin ni vedel, ali bedi ali se mu sanja. Gospodična Ljuba namestu gospe Lokarjeve! Kaj to pomeni?

Dolgo si je belil glavo, nato se je mahoma udaril po čelu:

„Ali sem neumen! Stvar je jasna kakor beli dan: ko sta začuli strel, sta bili obedve v sobi. Gospa soproga je uganila, da se vrača gospodar, in je predala oblast gospodični. Ta, ki ni omožena, si laglje kaj dovoli ... A vrlo dekle mora bili, da se tako žrtvuje ... posebno še, ker ni slišati, da bi jo z rokavicami tipal za vest ... A bedast pa je, križ božji, bedast, da ne ugane, koliko je ura! ...“

Domov grede si je vso pol mel roke in veselo ponavljal:

„He, he, gospod Bog je pameten mož! Zdaj vem skrivnost, ki mi bo presneto koristila, če se kaj napak obrne ... Samo malo naj me Lokar razdraži, pa mu zabrusim vso istorijo v brk! ...“

VI PO ŽALOIGRI[uredi]

Sobarica je v silnem strahu omakala sence gospe Mire s kolonjsko vodo.

Mlada žena je naposled odprla oči in zastokala.

Omedlevice je bilo konec. Zavedala se je. Tovarnar je mahnil služabnici, naj odide.

„Pojdile ... Sam bom stregel gospe.“

Njegovo čelo je bilo zgrbančeno. Mirina dolga nezavest se mu je zdela čudna. Razburjenje nad njegovo sumil jo in nad lem, kar ji je bil povedal o Ljubinem grehu, se mu je videlo premajhen razlog zanjo.

Spomnil se je, kako je iztegnila roke, da bi ga pahnila od sebe, ko se ji je bil približal ...

Kaj je pomenila ta groza? Ali ga mar ne ljubi več? Ali mu kaj skriva? Kaj mu taji, da se ne upa povedati?

Slika mlade ženske na balkonu mu je iznova vstala pred njegovimi očmi. Katera je bila: Ljuba ali Mira? ...

Neznosna muka se je zagrizla v njegovo, srce. Rdeča megla mu je zalivala pogled, če je le pomislil, da bi utegnila bili Mira ...

Pristopil je k njej in se zagledal vanjo. Bilo je, kakor da spi ...

In res je spala. Izmučena od bolesti, se je bila pogreznila v težko, moreče spanje. Tiho ječanje je uhajalo iz njenih ust ...

Oh, kako lepa je bila s tem bledim obrazom in kako neizmerno jo je ljubil!

Tovarnar se je po malem umiril. Zle misli so izginile iz njegovega duha. Odšel je v svojo sobo in se oblečen vrgel na zofo.

A zaspati ni mogel. Ležal je z odprtimi očmi in štel ure, dokler se ni jelo daniti.

Tedaj je vstal, krenil po stopnicah nizdol in stopil iz vile v park. Po nočnem nalivu so se dvigale od grmičja in trat še bolj opojne vonjave.

Andrej Lokar je pazno obhodil ves park. Videti je bilo, da je dež izpral sledove nočnega dogodka. Skrivnostni begunec je bil očividno le lahko ranjen.

Vsekako ni bilo pričakovati, da bi se z njegove strani kaj razvedelo. Pohvalili se ni imel s čim!

Zato se je tovarnar namenil, da bo molčal o pohujšanju. V temi se je zgodilo — naj tudi ostane v temi!

Tedaj pa je začul razgovor. Onkraj španskega bezgovja, za katerim je stal, sta se v sosednjem drevoredu pomenkovala lovski čuvaj in vrtnar Gruda.

Že ob prvih besedah, ki jih je ujel, se je pokrilo Lokarjevo čelo z znojnimi kapljami.

„To so čudne stvari,“ je trdil vrtnar. „Strel sem razločno slišal, in ko sem davi ogledoval gredice, sem našel pod balkonom sledove stopinj ...“

„Prava reč!“ se je zasmejal čuvaj. „Gospa in gospodična sta se zvečer izprehajali po vrtu. Gotovo sta trgali cvetlice in vi ste videli sledove njunih nog.“

„Njunih nog?“ je zavpil Gruda. „Kar jaz vem, hodijo gospodske ženske v šolnih, ne pa v čolnih! Tisti, ki se je potikal okoli hiše, ni prišel trgal cvetlic, verjemite mi.“

Tovarnar se je strahoma zamislil. Nočni dogodek tedaj ni bil ostal čisto neznan. Slišali so bili njegov strel in našli odtiske neznančevih čevljev. Te si je moral ogledati. Vsaka najmanjša sled mu je utegnila pomagati, da dožene resnico.

„Dobro jutro, moža,“ se je oglasil in stopil izza grma. „Slišal sem vajin pogovor. Nič ne ugibajta: strel je bil moj.“

„Vaš, gospod?“ sta osupnila.

„Da ... Prišel sem po bližnjici, skozi park, ko je najhuje treskalo in grmelo. V svetlobi bliska zagledam človeka, ki je smuknil izpod balkona ... Gotovo me je tudi on opazil, zakaj tisti mah je vzel podplate pod pazduho ... Ustrelil sem za njim, a najbrže ga nisem zadel. Tekel je, kakor da bi mu gorelo za petami, in iziginil, preden sem pomislil na to, da bi stekel za njim ...“

„Da bi ga tri sto!“ se je togotil čuvaj. „In ga niste spoznali, gospod?“

„Ne!“

Tako govoreč se je vsa trojica približala balkonu. Vrtnar Gruda je pokazal sledove na gredah.

Lokar se je sklonil in pogledal. Med pohojenimi cvetlicami so se poznale stopinje nog, obutih v ogromne okovane črevlje.

Le stežka se je udržal, da ni vzkliknil od presenečenja.

Čigavi so bili ti sledovi? Gotovo ne tistega gospodsko oblečenega neznanca, ki je bil skočil z balkona.

Po tem takem je bil tu nekdo, ki je najbrže videl ves prizor ... Kdo bi utegnil biti?

Tesnoben obroč je stisnil tovarnarja za srce ...

A tedaj se je oglasil vrtnar:

„Ali je bilo v hiši vse v redu, ko ste se vrnili, gospod?“

„Vse.“

„Gospa in gospodična nista ničesar slišali?“

„Prav ničesar.“

„Tedaj bo pač težko dognati, kdo je bil ...“

A čuvaju Nosanu je bilo nekaj na jeziku. Oči so se mu zaiskrile.

„Jaz menim, da bo kaj lahko dognati!“ je posegel vmes. „Bolj ko gledam te sledove, bolj se mi vidijo znani ...“

„Poznate jih?“ se je ustrašil Lokar.

„Reči hočem, da sem jih že videl... Če moje oči ne lažejo, so to stopinje Martina Skobca.“

„Drvarja, o katerem trdite, da je lovski tat?“

„Da, gospod, lovski tal, a ne vsakdanje sorte. Že delj nego leto dni me vodi za nos, ne da bi ga mogel zasačili. Vselej se mi izmuzne kakor belouška ... Če dovolite, gospod, vam prinesem o njem zanimivih novic, preden mine današnji dan ...“

Andrej Lokar je molčal. Pomisleki so sc oglašali v njem. Bilo mu je, kakor da mora čuvajevo iskanje obroditi zle posledice. A dovoljenja mu ni smel odreči: s tem bi bil zbudil sum.

„Prav,“ je dejal naposled. „Izvedite kaj, če morete. Glejta pa oba, da ne zineta o snočnjem dogodku niti besedice. Vsako čenčanje bi škodilo preiskavi ...“

„Ne bojte se, gospod,“ sta obljubila moža.

Lovski čuvaj se je sklonil, odrezal kratko šibico, jo priložil k odtisku neznančeve noge ter z dvema zarezama zaznamoval dolžino in širino stopala. Nato jo je spravil v žep, požvižgal svojemu psu in odkorakal proti gozdu.

Kakih deset minul je hodil in mrdaje z obrazom premišljeval svoj načrt, ko je čudno vedenje psa zbudilo njegovo pozornost:

„Nu, Tiras, kaj pa je?“

Pes je stal na mestu, ves napet, kakor bi se pripravljal na skok.

Čuvaj se je sklonil tja, kamor je kazal Tiras s smrčkom. Ko se je vzravnal, je držal v roki velikega zajca, zadavljenega v zanki iz medene žice.

A to ni bilo glavno. Tik pred njim se je poznal na tleh odtis velikega moškega čevlja!

Stari mož je neutegoma počenil in ga premeril.

„Enaka sta si kakor dve jajci!“ je vzkliknil sam pri sebi. „Samo dokazati mu bo treba ... Še to minuto stopim do njegove kolibe. A s kakšno pretvezo? ... Že vem: oskrbnik bo podrl nekaj smrek in potrebuje delavcev. Ta izgovor ne more bili sumljiv. Med pomenkom se ogledam po koči ... in kdo ve, morda mi bo sreča mila ...“

Sreča mu je bila milejša, nego se je nadejal. Ko je dospel na rob gozda in se ozrl proti Martinovi kolibi, je od daleč zagledal na pragu drvarjevega sina Toneta.

Dečko je napeto oprezal na vse strani in stiskal pod pazduho majhen zavoj. Misleč, da ga nihče ne opazuje, je zdajci skočil h grmovju, ki je raslo nedaleč od kolibe, in vrgel zavitek vanj.

Še enkrat se je ozrl, nato se je utrnil v šumo ...

„Nekam zbegan se mi vidi danes,“ je pomislil čuvaj. „Kaj je neki odložil?“

Počasi se je približal grmu in poiskal zavoj, ki ga je hotel Tone skriti. Ko ga je odvil, bi bil najrajši zavriskal od zmagoslavja.

V zavoju je bil cel ducat novih zank!

„Boljšega dokaza ni treba,“ je zamrmral vrli starec. „Zajec ... pa te zanke ... nu, le počakaj! ...“

Z iskrečimi se očmi je stopil v drvarjevo kočo ...

Lovski tat je tisto jutro bolan ležal na klopi. Glavo je imel obvezano in gledal je na vse pretege klavrno in krmežljavo.

Martinu Skobcu se je bila zgodila nesreča, ko se je snoči s Tonetom vračal domov.

Sredi škodoželjnega premišljevanja o tem, kako naj izrabi skrivnost, ki jo je zalezel v tovarnarjevem parku, ga je bila objela slepeča bleščava. Obenem ga je oglušil neznanski tresk.

Blisk je udaril komaj nekaj korakov od njega. In bukev, katero je podrl, je z eno svojih vej oplazila drvarja po glavi.

Tone ga je le stežka spravil k zavesti. Vsega krvavega in omamljenega je pripeljal domov. Še veseli so morali biti, da se ni zgodilo kaj hujšega!

Ko je prišel čuvaj do kolibe, je Martinova žena baš stopila na prag.

„Kaj bi pa radi?“ se je ustrašila.

„Oh, z očetom morem govoriti: oskrbnik ga prosi na sečnjo ...“

Ženska se je pomirila.

„Tisto pa, tisto, se pravi, če bo mogel ... Nu, potrpite malo, vprašala ga bom.“

Čuvaj je ostal nekaj trenutkov sam v tesni veži. Njegove oči so prežeče zletele po njej. In res: nedaleč od vrat sta stala v kotu dva velika, še blatna, drvarska čevlja ...

Kakor bi trenil, je starec potegnit svojo šibico iz žepa, vzel enega izmed čevljev in premeril podplat ... Ujemalo se je, da bolje ni bilo moči!

„Imam te, lopov!“ je zamrmral in z bleščečimi očmi postavil čevelj nazaj.

Toliko da se je utegnil vzravnati: Martinova žena je stopila iz izbe in pokazala na odprta vrata.

„Kar noter stopite.“

Martin Skobec mu ni kaj prijazno pogledal naproti. Njegova obraščena usta so se krivila v nezaupen zmrdljal. Z osornim glasom je vprašal:

„Kaj bo dobrega?“

A čuvaj se ga ni ustrašil. Oprt na svojo palico je pričel:

„Saj ste čuli ... Sekali bodo ... oskrbnik potrebuje delavcev ...“

Martin ga je zaničljivo premeril z očmi:

„In vi ste se najprej spomnili name?“

„Kakopak.“

„Ali vam moram biti pri srcu!“

Starec se ni zmenil za ta porog.

„I kaj vam pa je? Nekam bolni se mi vidite!“ je dejal.

„Glava me boli,“ je srdito zagodrnjal lovski tat. „Veja me je udarila.“

„Tako, tako, veja vas je udarila?“ Čuvaj se ni mogel več brzdati. „Najrajši bi vam nekaj rekel.“

„Kar zinite.“

„Povedal bi vam, od česa vas glava boli.“

„Na dan z besedo!“ se je hudobno zarežal Martin.

„Prav nič res ni, da bi vas bila veja udarila. Glava vas boli od tega, ker ste se snoči klatili po tovarniškem parku!“

„Ali ste me videli?“

„Videl vas nisem, a vem, da ste bili vi. Od nočnih izprehodov rada glava boli, Martin.“

„Prekleto veliko se upate, vse kar je res!“

Drvar je že pisano gledal. A lovski čuvaj se mu je zasmejal v brk:

„Zakaj se ne bi upal, ko imam pa dokaze.“

„Dokaze, da sem bil snoči v parku?“

„Menda ...?“

„Sem z njimi!“

„Našel sem vaše stopinje. Zmeril sem jih in zdajle sem jih v veži primerjal z vašimi čevlji ... A če vas jaz nisem videl, so bili drugi bolj srečni. Saj so celo streljali na vas.“

„Streljali — name?“

„Tako bi se zdelo.“

„Kdo neki?“

„Sam gospod Lokar.“

„Gospod Lokar, glej, glej ... Ali vam je on tako rekel?“

Nosan ni naravnost odgovoril na to vprašanje.

„Kar priznajte, Tine ... Imamo vas. Nikar se ne krotovičite, ko nič ne pomaga.“

Martin je zdajci sedel pokoncu in oči so mu zagorele od togote.

„Vaša sreča, da sem bolan! Drugače bi vam zmlel kosti in jih pometel pred vrata, da bi jih vrabci raznesli!“

Čuvaj se ga ni ustrašil. Z veselo škodoželjnostjo na obrazu je segel v torbo in potegnil iz nje šop zank.

„Kaj pa tole?“

„Kaj meni mar!“

„Ali jih niste še nikoli nastavljali, kaj?“

„Dokažite mi!“

„Ni treba. Na svoje oči sem videl vašega Toneta, ko jih je skril v grm pred hišo.“

Martin je izprevidel, da je res ujet. Kar pozelenel je od onemogle jeze. Vzravnal se je in skrčil pesti.

„Če je tako, pa naj bo! Le povejte gospodu Lokarju, da se ga prav nič ne bojim.“

„To bomo še videli.“

„Smo že videli, kar je bilo treba ... Zanke ste dobili, a s tem ni nič dokazanega. Zastran snočnje istorije sem pa pripravljen odgovarjati, če me bodo izpraševali. Umazan ne bom jaz, ampak drugi ljudje ... To so vam lepe stvari! ... Le recite gospodu Lokarju, da bo sebi škodil, če bo sitnjaril okoli mene.“

„Oho! Grozite tudi?“

„Kar sem rekel, sem rekel.“

Čuvaj še je obrnil k vratom. Preden je stopil iz izbe, je še dejal:

„Dovolj dolgo ste me vodili za nos, Martin. Zdaj vas imam v pesti kakor muho.“

Toda lovski tat je s hripavim, strupenim glasom odvrnil:

„Videli bomo, kdo je muha in čigava je pest!“

VII STRAH PRED SKANDALOM[uredi]

Ko se je Andrej vrnil k Miri in jo našel v naslanjaču, oblečeno v jutranjo haljo, jo je nežno pokaral:

„Ni prav, da si vstala po snočnji slabosti!“

Mira je bila ponoči marsikaj premislila. Opominjala se je, da Andrej ni kriv njene nesreče; greh bi bilo, če bi jo valila na njegovo vest. Globoko sočutje do tovarnarja se je oglašalo v njej.

„Odleglo mi je nekoliko,“ je vzdihnila in posiljen nasmeh ji je zganil ustnice.

Andrej si je primaknil stol in sedel.

„Kako ti je zdaj?“ je strahoma vprašal.

„Slaba sem še ... Saj veš, da nisem krepkega zdravja.“

„Če hočeš, pojdeva na potovanje. Tako rad bi se odpravil s teboj v neznane dežele.“

Njegov pogled se je strastno uprl v ženino lice. Mira se je zdrznila, a odgovorila ni. Šele čez čas je izrekla vprašanje, ki jo je peklo na ustnicah:

„Ali nisi zvedel ničesar novega?“

„Zastran česa?“

„Nu ... zastran neznanca, ki si snoči streljal nanj?“

„Ne ... Mislim, da sem ga le neznatno ranil. Pobegnil je.“

Vzdih olajšanja se je izvil nesrečnici. Bog bodi zahvaljen! Ciril je bil otet!

„Pod balkonom so se našli sledovi,“ je nadaljeval Andrej. „Očividno je bil nekdo priča snočnjega prizora ... Kdo? Najbrže kak lovski tat ... A kdorkoli je bil, vsaka beseda iz njegovih ust nam utegne nakopati strahovit skandal. Oh, še premalo sem preklel Ljubo, to podlo stvar! ... Danes je ni na izpregled. Toda prisilil jo bom, da pove, kdo je bil. Milana moram obvestiti ...“

„Milana? ... Obvestil ga boš?“

„Da, neutegoma. Če bi molčal, bi bil sokrivec ... Milan ima pravico, da zve.“

„Ali nič ne misliš na to, kako ga bo zadelo?“

„Pač ... Vem, da je do brezumja zaljubljen vanjo.“

„In vendar ga hočeš storiti nesrečnega?“

„Nesrečnega ali ne, zvedeti mora! Toda deklina ga ni vredna.“

Mirine ustnice so še bolj pobledele.

„Ljubi Andrej,“ je zamrmrala z naporom vsega svojega bitja, „daj, da te nekaj poprosim ...“

„Kaj?“

„Ne reci poročniku ničesar!“

Tovarnar jo je začudeno pogledal. Odkod ta želja? Toda Mira je z vročim glasom nadaljevala:

„Prosim te ... Obljubi mi, da boš počakal. Saj bo še vedno čas. Najprej moraš vendar dognati, v čem obstoji in kako daleč sega Ljubina krivda ...“

Andrej se je nagnil k njej.

„Predobra si, Mira ... Srce te zapeljuje. Zavrženka, ki se potezaš zanjo, ni vredna usmiljenja.“

„Rada bi se prepričala, ali je res tako.“

„Kako moreš dvomiti? V oči mi je priznala!“

„Govoriti hočem z njo. Ne verjamem, da bi bila tako zakrknjena, kakor ti misliš.“

„Bodi po tvojem, Mira,“ je rekel Andrej in vstal. „Počakal bom, da ustrežem tebi, ne zaradi nje ... A zlo je storjeno. Nikoli, nikoli ji ne odpustim, zapomni si!“

Miri so se zasvetile oči. Njen namen je bil dosežen ... Hotela je pridobiti časa in najti pot, da odvrne nevarnost, ki se je zbirala nad Ljubino glavo ...

Tovarnar je skomignil z rameni.

„Delaj kar hočeš,“ je dejal. „Jaz pojdem v salon.“

„Kmalu pridem za teboj ... Ne bodi neusmiljen z ubožico, Andrej. Pomisli, kako ji mora biti pri duši!“

„Prav se ji godi!“

Ko je odšel, je mlada žena jadrno krenila v dekličino sobo.

Kakor hitro je zaprla vrata za seboj, je planila proti mladenki in razprostrla roke: „Ljuba!“

A deklica ji ni stopila naproti.

„Ljuba, mar se kesaš svoje žrtve?“

„Ne.“

„O, pač ... Po tem hladnem sprejemu vidim, da ti je žal ... Zaklinjam te; Ljuba, odpusti mi. Nočem, da se mučiš, če ti je količkaj žal, ne skrivaj ... Reci besedo in takoj povem Andreju vse po pravici.“

„Ni mi žal. Če bi bilo treba, bi še enkrat storila tako.“

„Oh, Ljuba! Dobra si kakor svetnica ...“

„Ne. Poslušala sem glas dolžnosti — to je vse.“

„Dolžnosti?“

„Da. Kaj bi bilo z menoj, da se nisi ti potegnila zame? Toliko dobrega sta mi storila ... Moja dolžnost je, da se žrtvujem zate in zanj ...“

Čez čas je dodala:

„Posebno zanj, ki je nedolžen. Kako strašno bi mu bilo, če bi zvedel! ...“

„Ljuba!“ se je zgrozila mlada žena. „Kaj misliš! ...“

„Da,“ je s strogim pogledom odgovorila mladenka. „Že snoči si mi zatrdila, da si nedolžna ... Rada bi ti verjela, pa ne morem.“

„Moj Bog! ...“ Mlada žena je vztrepetala nad Ljubino mislijo.

„Ni moj posel, da bi ti očitala ... Vest naj ti bo sodnica!“

Mira je smrtnobleda stopila k njej.

„Res misliš, da je bil to moj ljubimec?“

Glas ji je drhtel od bolečine.

Ljuba ni razklenila ust. Toda njen molk je bil odgovor ...

Mlada žena je v obupu zvila roke.

Nato ji je v pretrganih stavkih povedala zgodbo svojega gorja ... grenko povest o svoji ljubezni do Cirila Samca ... Povedala ji je, kako so se na dan poroke s tovarnarjem zdrobile njene sanje o sreči ... in kako je snoči ta sreča vstala pred njo iz prepada minulosti, da se poslovi za zmerom ...

Ko je končala, se ji je vrgla Ljuba okoli vratu in vsa presunjena zamrmrala:

„Mira, odpustil Odpusti mi, da sem dvomila o tebi! ...“

*

V salon je stopil sluga.

„Gospod, čuvaj Nosan bi rad govoril z vami.“

Andrej Lokar je zlovoljno skomignil z rameni. Toda premislil se je.

„Naj pride noter!“

Stari Nosan je malce osuplo pogledal gospo Lokarjevo in gospodično Ljubo, ki sta bili pravkar prišli k tovarnarju, da bi ga prosili odpuščanja ...

„Kaj bi radi, Nosan?“ je vprašal Andrej.

Čuvaj je vrtil klobuk v roki. Iz veže se je čulo Tirasovo cviljenje.

„Nisem se motil, gospod. Imamo ga!“

„Koga?“

„Pravega krivca. Tistega, ki ste ga snoči videli pod balkonom.“

Mira je prebledela kakor smrt ... Na srečo ji je Andrej obračal hrbet, tako da ni mogel opaziti izpremembe na njenem obrazu.

Nosan je povedal tovarnarju, kako je zasačil Martina Skobca. Povedal mu je tudi, da je videti ranjen; in ‚ranjen‘ je zanj pomenilo ‚obstreljen‘ ...

„Ali je rana težka?“ je vprašal Andrej.

„Mora že biti ... Ležal je.“

Lokar je zgrbančil obrvi.

„Motite se,“ je dejal. „Tisti, ki sem streljal nanj, ni bil Martin.“

„Stavim, da niste dobro videli, gospod ... Ponoči je bilo. Z moje strani ne more biti zmote,“ se je trdovratno upiral čuvaj. „Malo je manjkalo, da ni sam priznal. Pestil ga nisem, ker ste mi bili vi tako naročili. A ko sem hodil okoli vrele, kaše, sem vendar opazil to in ono ...“

Tovarnar je stopil k njemu.

„Kaj mislite zdaj storiti?“ ga je vprašal.

„I nu, orožnikom pojdem naznanit.“

„Ne ... Počakajte še.“

„Ali, gospod ...“

„Niti besede, Nosan, slišite? Niti besedice o vsem tem, dokler vam jaz ne rečem ... Ne zinite nikomur ničesar. Idite zdaj.“

Stari čuvaj je godrnjaje odšel, ves začuden nad to odslovitvijo, ki je ni razumel.

Po njegovem odhodu je nastala v salonu strašna tišina. Bilo je, kakor da se sleherni izmed trojice boji izpregovoriti.

A naposled je Andrej vzmahnil z rokami in kriknil z glasom, ki se je tresel od udržanega gneva.

„Tega sem se bal ... Naš mir in naše dobro ime sta v rokah lovskega tatu!“

Ves razburjen je pristopil k ženskama, ki sta trepetaje strmeli predse:

„Martin grozi, da bo vse povedal ... In to bo storil. Že zato, da se maščuje, ker so v tovarni spodili njegovega sina.“

A Ljuba se je odločno vzravnala:

„Morda ga jaz pregovorim, da bo molčal.“

„Ti?“ je porogljivo zategnil Andrej.

„Da ... Že nekajkrat sem prinesla v njegovo kolibo pomoč ... Saj niso hudobni ljudje: vselej so mi bili od srca hvaležni. Če jih poprosim, bodo gotovo molčali ...“

Ponižno je pobesila oči kakor obtoženka pred sodnikom in dodala:

„Jaz sem grešila in na meni je, da, preprečim pohujšanje. Še danes pojdem k Martinu.“

Mira je gledala deklico in molčala. Njene oči so bile polne neizrekljive tesnobe.

Kaj, le kaj bo iz tega? Ali res ni rešitve zanjo?

Bog, kedaj bo mera njenega mučeništva polna?

VIII STRAŠNO ODKRITJE[uredi]

Ljuba je kakor v sanjah stopala proti gozdu. Tisoč strahot ji je rojilo po glavi.

Nočni dogodek ni bil ostal neopažen. Zaradi Martinovih groženj je postajalo tovarnarjevo ogorčenje še tem večje, njegov srd tem bolj neusmiljen. Vsak trenutek je utegnil pisati Milanu .... Ali ni bilo najbolje, da sama pretrga vezi, ki so jo spajale z dragim? ... In vrhu vsega ta Mirin obup in strah! Kadar je Ljuba pomislila nanjo, je pozabljala svoje lastno gorje ...

Pravkar je bila zavila proti drvarjevi koči, ko je mahoma obstala kakor vkopana. Prebledela je, in kri ji je oledenela v žilah.

Preplašen otroški vik ji je bil udaril na uho:

„Jurček se utaplja! ...“

Ljuba se ni obotavljala. Planila je v bližnji ribnjak in z lastno nevarnostjo rešila Jurčka, enega izmed drvarjevih otrok, gotove smrti ...

*

In zdaj je bila z Martinom sama. Njegova žena se je v čumnati ukvarjala z Jurčkom ...

Lovski tat je klavrno sedel na stolcu, zakaj še vedno so ga bolele vse kosti. Ob vsakem najmanjšem gibu je zastokal.

Ljuba je dolgo oklevala. A zdajci se je nagnila k njemu.

„Tine,“ je zamrmrala, „nekaj bi vam rada rekla.“

„Meni, gospodična? Kaj neki?“

Dekličin obraz se je mahoma pokril z resnobo. Sklonila se je še bliže k njemu, kakor bi se bala, da ne bi kdo nepoklican slišal njenih besed. Povedala mu je, kaj je čuvaj Nosan javil tovarnarju.

Ko je drvar začul ime svojega sovražnika, se mu je oko zaiskrilo od maščevalnosti ... Toda poslušal jo je in jo le kdaj pa kdaj prekinil z zamolklim vzklikom.

Ko je končala, si je tudi sam olajšal srce. Povedal je Ljubi, kaj je bil videl ponoči v parku ... Na glavo svojega rajnkega očeta se je klel, da govori čisto resnico ... Videl je bil moškega, ki je odhajal od gospe ... videl celo njo samo, kako mu je z roko metala poljubčke ...

Ljuba mu je skušala ugovarjati.

„To ni res, Tine. Gospe niste mogli videti.“

A lovski tat ji ni dal govoriti:

„Kakopak! Ne zamerite, gospodična: mene ne boste vodili za nos ... Vse sem čul — še to, kar ste potlej vi govorili z gospodom. In tako neumen nisem, da ne bi bil uganil, za kaj gre!“

Zadrega se mu je poznala na obrazu. Sitno mu je bilo, da vtika nos v tuje stvari.

A to, zakaj je Ljuba prišla k njemu, je seveda slutil. V vili so se bali, da ne bi držal jezika za zobmi ...

Hoteli so, da bi molčal! To je bilo težka žrtev, zakaj tovarnar in njegov čuvaj sta mu bila storila hudega nič koliko ...

A če je gospodični toliko do tega — naj bo v božjem imenu ... Samo zaradi nje bo tiho. Gospodična ve: sesekati bi se dal, da ji ustreže. Posebno zdaj, ko mu je rešila otroka!

O, Martin Skobec plačuje svoje dolgove. In gospodična se bo prepričala, da ni tako črn, kakor ga slikajo razni Nosani ...

Toda drvarjeva žena se je vrnila v izbo. Zgrbančeni obraz ji je sijal od veselja: Jurček je bil že pri zavesti, nič hudega mu ni bilo!

Ljuba je vstala.

„Tine,“ je rekla, „govorila bom z gospodom Lokarjem, da vzame vašega fanta nazaj.“

„Vaša volja, gospodična.“

„In zastran zank, ki jih je našel Nosan, se nič ne bojte. Nihče vam ne bo delal sitnosti.“

Čez pol ure se je vrnila v vilo ter poročala, tovarnar ju o uspehu svojega koraka.

Andrej Lokar ji ni privoščil besede v odgovor. Njegove oči so bile mrzle kakor led ...

*

Minilo je nekaj dni.

Andrej ni več ošteval Ljube, toda ogibal se je srečanja z njo; in kadar jo je zagledal, se mu je mahoma zmračil obraz.

Ne, on ji ne bo odpustil ...

Milan Stankovič je bil s svojim polkom na manevrih. Odriniti je moral tako naglo, da ni utegnil priti k Lokarjevim po slovo.

Samo pisal ji je bil, kratko pisemce: toliko da se opraviči ...

*

Nihče izmed trojice, ki je poznala zgodbe usodne noči, je ni več omenil. A vsi so neprestano mislili nanjo.

Tovarnar se je ni mogel spomniti brez gneva in čudne, nerazumljive groze. Skrivnost, ki jo je bil zaslutil, ga je tesnila slej ko prej.

Njegova ljubezen do Mire je bila postala še večja, še nežnejša. Toda z mlado ženo so se godile zagonetne stvari.

Nekega večera, ko sta bila že sama v spalnici, jo je skoro za četrt ure minila jasna zavest ...

Na Andrejeva vprašanja je odgovarjala z zmedenimi brezzmiselnimi besedami. In vmes se je smejala tako čudno, da ga je srce bolelo, ko jo je poslušal.

Ali se ji je mešalo? ... Tovarnarja se je lotila strašna skrb ...

Drugi dan so ti sumljivi pojavi prešli.

V prisotnosti svoje matere se je mlada žena po sili delala mirno. Le kadar sta bili z Ljubo sami, je dostikrat dala duška solzam.

„Bodi močna, Mira,“ ji je prigovarjala mladenka. „Sčasoma boš pozabila ...“

Toda nesrečnica je majala z glavo:

„Nikoli ne! ...“

A tudi Ljuba se je bila zelo izpremenila.

Že nekaj časa je bilo, da ponoči ni mogla spati. In kadar je zatisnila oči, so jo morile strašne, tesnobne sanje.

Čudne slabosti so jo obhajale. Ves tek do jedi jo je bil minil ...

Če je količkaj mogla, je ušla iz družbe v svojo sobo in se zaprla. Ure in ure je presedela v naslanjaču; zdelo se ji je, da je vsa iznemogla, in venomer ji je šlo na jok ...

Časih je v zrcalu pogledovala svoj bledi, shujšani obraz. Nos se je bil čudno zaostril, oči so bile vdrte in temno obrobljene ...

„Vest jo peče,“ je večkrat pomislil tovarnar.

Nekoč, ko je bila sama v salonu, ji je mahoma udarila vročina v glavo. Obenem jo je pograbila strašna smrtna slabost. Kar zadušiti jo je hotelo ... Morala je odpreti okno. Srce ji je glasno razbijalo v prsih.

„Le kaj mi je?“ se je zgrozila, ko ji je odleglo.

Iz hiše skoro ni več stopila. Hoja jo je preveč utrujala.

Tisto popoldne se je čutila še bolj bedno nego po navadi.

Oblečena je ležala na svoji postelji in ugibala ... A zdajci ji je prešinilo dušo kakor blisk. Zaječala je, da bi se je bil kamen usmilil.

Zdaj ji je bilo vse jasno!

Hotela je vstati ... Roke so se ji zvile od muke ... Hropé se je zvrnila vznak:

„Izgubljena sem ... izgubljena! ...“

IX NEVARNA SKRIVNOST[uredi]

Gospa Zorčeva je sedela s knjigo v roki pri svoji hčeri, ki je dremala na zofi.

Časih je prestala brati in se preko zlatih naočnikov napeto zagledala v Miro.

Brezskrbno samozadovoljstvo gospe Zorčeve se je že nekaj tednov majalo.

Vse bolj in bolj se ji je zdelo, da vidi na bledem obrazu mlade žene znake neizmernega trpljenja. Njeno zdravje je propadalo od dne do dne. Da, Mira je ginevala od neznane bolezni!

Izpraševala jo je in silila vanjo ... Vse zaman. Le kaj ji je bilo, za Boga?

Vobče je bilo že nekaj časa vse tako skrivnostno okoli nje. Ljuba in tovarnar, ki sla se zmerom tako dobro razumela, sta bila čudna da nikoli tega. Komaj, le komaj sta še privoščila drug drugemu besedo. Ali sta bila sprta?

O vsem tem je ugibala gospa Zorčeva, ko je opazovala Miro ...

Bilo je krasno popoldne. Solnčni žarki so uhajali v sobo in veter jo je zalival, z močnim vonjem goščav.

Andrej, ki mu skrb za Mirino zdravje takisto ni dalo miru, je bil šel v tovarno. Nestrpno je čakal doktorja Liparja iz Kranja, po katerega je bil poslal ...

Ljuba je bila v parku. Toliko da se je držala na nogah. Kar žalost jo je bilo pogledati. V sobi jo je dušilo, strašna skrivnost, ki se ji je bila razodela, ji je težila srce kakor svinec. Hotela se je pomiriti na svežem zraku ...

Gospa Zorčeva in Mira sta bili sami.

Spanec mlade žene je postajal čedalje nemirnejši. Videti je bilo, da jo mučijo hude sanje.

Tedajci pa ji je zasijal obraz. Nekaj srečnega in dragega ji je bilo stopilo pred dušo ... Njene ustnice so vztrepetale ... zamrmrale so ime...

Gospa Zorčeva se je sklonila k njej. Začula je to ime ... oh, dobro je bilo še zapisano v njenem spominu!

Bilo je ime Cirila Samca ...

Stara gospa je prebledela kakor zid. Njene koščene roke so zatrepetale ... Zdaj je razumela. Oh, to je bilo strašno!

Po tem takem je Mira skrivaj trpela že ves čas, odkar je bila poročena. Nikoli ni bila prestala ljubiti Cirila Samca. Toda molčala je. S krvavečim srcem je igrala komedijo sreče in hlinila ljubezen do človeka, v čigar objemu je koprnela po drugem ...

In vse to, o Bog, je bilo njeno, materino delo! Ona edina je bilo odgovorna za to strahoto ... Ubogo, ubogo dele!

A ne, saj ni bilo mogoče. Muha mladega dekletca se ne more tako globoko vkoreniniti. Mirino trpljenje je moralo imeti druge vzroke ... A kakšne? Tu se je začenjala tema ...

V tem je začula skozi odprto okno glasove. Vstala je in stopila pogledat. Doktor Lipar in tovarnar sta se po drevoredu bližala vili.

„Zbuditi jo moram!“ je pomislila stara gospa.

Ko se je dotaknila hčerinega ramena, je mlada žena takoj odprla oči; izraz sreče je izginil z njenega obraza.

„Mira, dragica,“ je izpregovorila gospa Zorčeva, „zdravnik je prišel.“

„Ali sem spala?“

„Da ... Vsa srečna si bila videti. Sanjala si, gotovo je bilo kaj lepega ...“

Mlada žena se je zdrznila in vprašujoče pogledala mater.

„Klicala si nekoga ...“

Mira se je sunkoma vzravnala; njen obraz se je spačil od tesnobe in pobledel kakor sneg.

A mati je nadaljevala:

„Klicala si ... Cirila Samca ...“

„Molči ... Oh, molči! ...“

„Tedaj ga še vedno ljubiš?“

„Ne.“

Zvila je roke in stopila k materi.

„Ne ljubim ga — to so bile samo sanje ... Veruj mi, zaklinjam te! Saj veš, da človek sanja le o tem, kar je mrtvo ... in Ciril je zame mrtev ... Andrejeva žena sem, drugega ne smem ljubiti. Vse njegovo življenje stoji na meni in neoprostljivo bi bilo, če bi ... Oh, usmili se, mati, vsaj ti ne dvomi o meni!“

Trepetala je kakor list na vodi. Stara gospa jo je strahoma prijela za roke:

„Da, saj ti verujem, dete, samo pomiri se ... Glej, zdravnik je tu.“

Vrata so se odprla. Tovarnar je stopil na prag in vprašal:

„Mira, evo doktorja Liparja. Ali naj pride k tebi?“

Mlada žena se je vrnila na zofo.

„Da ...“ je pokimala.

Po prvih vljudnih besedah je jel zdravnik z vso skrbjo preiskovati bolnico. Ničesar posebnega ni našel.

„Resne bolezni ne vidim,“ je rekel naposled. „Malce nervoznosti, da ... Zapisal bom kaj krepilnega in pomirjajočega; pred vsem je pa treba svežega zraka in razvedrila.“

A tedajci se je začulo iz parka glasno vzklikanje.

„Kaj je to?“ Andrej Lokar je naglo stopil k oknu.

In že se je presenečen obrnil k ženi:

„Vrtnar in sluga peljeta Ljubo v hišo.“

„Ljubo! ...“

„Da, oči me ne varajo ... Mar se ji je kaj zgodilo?“

Gospe sta preplašeni vstali. Zdravnik in tovarnar sta jadrno planila iz sobe in stekla naproti.

V veži sta jo srečala. Bila je bleda kakor mrlič. Vrtnar Gruda in sluga je nista več podpirala.

„Nič hudega ni,“ je trudoma spravila iz sebe. „Zvrtilo se mi je v glavi ... Hvala vama,“ se je obrnila k služabnikoma.

Med tem, ko je govorila, jo je zdravnik napeto opazoval. Zamišljena guba se je dolbla v njegovo čelo.

Ko je prišla deklica v svojo sobo, je bila tako utrujena, da so se vsi bali omedlevice; Gospa Zorčeva in Mirina spletična sta jo razpravili. Doktor, ki je nato pristopil k postelji, se je vidno zdrznil.

„Ali ... to je vendar ...“

Ostalo mu ni šlo z jezika. Samo guba na njegovem čelu se je še globlje zarezala.

„Pa ne da bi bilo kaj nevarnega, gospod doktor?“ je vprašal Andrej.

„Nikakor ne.“

„A vendar ste videti vznemirjeni?“

„Nič takega ni, da bi se morali bati.“

Nato je vprašal s svoje strani:

„Ali ste morda opazili, da bi se gospodična zadnje čase slabo počutila?“

„Da,“ se je oglasila Mira. „Glava jo večkrat boli.“

„Kako pa s hrano?“

„Jed se ji upira.“

„Ali ji je rado slabo?“

„Da, časih.“

„Glej, glej!“

Zdravnik je pomembno zgrbančil obrvi.

Andrej ni odtrgal oči od njega.

Ljuba, ki se je vsega zavedala, je obupno zrla v zdravnika. V njenih krasnih temnih očeh se je zrcalil blazen strah. Čutila je, da je izgubljena ...

Ta mož je vedel njeno skrivnost. Skrivnost, ki je bila pravkar še njej sami neznana. Treba je bilo, da reče le besedico, in njena sramota bo vsem očitna!

Zamežala je in jela trepetaje čakati obsodbe.

A zdravnik je bil usmiljen. Beseda mu je bila na jeziku, toda izrekel je ni. Skrivnost uboge mladenke je bila prenevarna, da bi jo bil smel razodeti vpričo vseh.

„Malokrvnost,“ je rekel naposled. „Ta leta so pri mladih dekletih dokaj težavna. Pogosti oblivi in drgnjenja s hrapavo rokavico vam bodo pomirila živce ...“

Tovarnar ga je spremil do hišnih vrat.

„Doktor, povejte mi resnico,“ je rekel na pragu.

„Ves čas sem vam jo govoril.“

„A meni se vidi, da nekaj prikrivate.“

„To je zmota, gospod Lokar.“

Zdravnikov nasmeh je bil posiljen. In ko je sam korakal po parku, je majal z glavo in mrmral:

„Ni dvoma, ni dvoma ... Pa naj še kdo veruje v nedolžnost na tem svetu!“

Andrej je med tein stopil v svojo delovno sobo in spisal brzojavko, ki jo je neutegoma odposlal. Naslovljena je bila na doktorja Babnika v Ljubljani:

„Prosim, pripeljite se takoj. — Lokar.“

Ko so drugo jutro tovarnarjevi pozajtrkovali, se je voz ljubljanskega doktorja že ustavil pred vilo.

Babnik je bil mlad, a zelo nadarjen zdravnik, pristaš najnovejše šole.

Kakor hitro je stopil v hišo, ga je Andrej povabil v svojo delovno sobo in se tam dolgo razgovarjal z njim.

Doktor Babnik je najprvo preiskal Miro, nato se je oglasil tudi pri Ljubi.

Ko je stopil iz dekličine sobe, ga je tovarnar že čakal na hodniku.

„Nu, gospod doktor?“

„Ali naj vam povem resnico?“

„Odločno vas prosim.“

„Mučna je.“

„Pripravljen sem nanjo.“

„Gospodična je ...“

Čeprav je Andrej že slutil to razodetje, ga je vendar zadelo kakor strela z neba.

„Ali se ne motite, doktor?“

„Vsak dvom je izključen.“

„Prav. Hvala vam.“

Ko se je zdravnik odpeljal, je tovarnar v obupnem gnevu skrčil pesti in zastokal:

„Oh, podlo bitje! Zavržena deklina! ...“

X MUČNA DOLŽNOST[uredi]

Nekaj dni pozneje ...

Gorenjski vlak je pribobnel na ljubljansko glavno postajo ...

Andrej Lokar je skočil iz svojega oddelka in neučakano hitel k izhodu. Sedel je v prvi taksi ter se odpeljal na stanovanje poročnika Stankoviča. Baš je hotel stopiti v vežo, ko ga je nekdo poklical ... Bil je poročnik sam, ki je prav tisti mah zavil iz sosednje ulice. Z iztegnjenimi rokami mu je planil naproti.

„Ti, Andrej! Ali si prišel k meni?“

„Kakor vidiš!“

„Lepšega presenečenja se ne bi mogel misliti ... Pravkar prihajam od komandanta: obljubil mi je kratek dopust, ki ga mislim prebiti pri tebi.“

Oči so mu zasijale od sreče.

„Zakaj mi nisi sporočil, da prideš?“ je nadaljeval. „Počakal bi te bil na postaji ... A kaj ti je, duša? Nekam mračen si videti. Kako je z zdravjem gospe soproge?“

„Ni da bi se hvalil. Slabotna je bila zmerom, a zadnji čas mi kar čudno boleha.“

„Kaj pravijo zdravniki?“

„Trdijo, da ne bo hudega.“

„Dal Bog! — In Ljuba?“

Tovarnarjevo čelo se je stemnilo.

„Prav zaradi nje sem prišel.“

Nenadna tesnoba je zasenčila Milanu obraz.

„Menda ni obolela?“

Namestu odgovora mu je segel tovarnar pod pazduho.

„Dajva, stopiva k tebi. V sobi bova laglje govorila.“

Nekaj trenutkov kasneje sta stala v poročnikovi sobi. Milan je bil bled in prsi so se mu dvigale od nemira.

„Kaj je z njo?“ je vprašal z zastajajočim glasom.

Tovarnarjev pogled je izražal brezmejno sočutje. Stopil je prav do njega in ga prijel za roke.

„Milan, pripravi se ... velika žalost te čaka ...“

Poročnik je omahnil:

„Umrla je!“

To je bilo prvo, kar mu je prišlo na um. Njegove oči so se razširile od groze.

A tovarnar je zmajal z glavo:

„Ne, ni umrla ... Živi ... Toda izgubil si jo ...“

Pomolčal je in z bolestnim glasom nadaljeval:

„Čuj, Milan. Vem, kako rad si jo imel. Misli si, da si sanjal lepe sanje ...“

„Za Boga, govori razumljivo ... Od tvojih besed se mi samo v glavi vrti! ... Zakaj sanje? Ljubim jo z vso dušo in tudi ona me ljubi ...“

Andrej Lokar je molčal.

„Govori že,“ je vzkliknil oficir in ga zgrabil za roke, o ne muči me! Mar ne vidiš, da me spravljaš ob pamet?“

Tovarnarjeve ustnice so se razklenile.

„Reciva, da si se motil.“

„Kaj praviš?“

„Misli si, da te Ljuba ne ljubi več.“

Poročnik se je zasmejal kakor iz uma:

„Da, me Ljuba ne ljubi več? ... Meša se ti, siromak Andrej! ... Ali ne veš, da mi je podarila vse svoje življenje ... da mi je prisegla zvestobo ... in da me obožava, kakor jaz njo? ... Ljuba ... da me ne ljubi več ... ha, ha, ha! ...“

Smejal se je, toda njegov smeh je bil bolesten, strah ga je bilo slišati.

„Čeprav. Misli si tako.“

„A zakaj? To je vendar nemogoče ... Mogoče bi bilo samo tedaj, če bi ...“

„Le izreci besedo.“

„Ne bom ... Bogokletstvo bi storil.“

„Tedaj povem jaz namestu tebe: Ljuba te ne ljubi več, ker ljubi drugega.“

Poročnik se je vzravnal. Njegov obraz je bil grozen.

„Lažeš! ... Lažeš!“

A že je obnemogel. Ihtenje mu je zadušilo glas. Proseče je iztegnil roke proti Andreju.

„Ne, saj ne more biti res! Jeli da ni res, kar praviš ... Reci, tak reci že, da ni resnica! ...“

Prijel se je za glavo in se zgrudil v naslanjač. Debele solze so mu udarile iz oči. Presunjen po tej bolečini je tovarnar stopil k njemu in mu položil roko na ramo.

„Bodi pogumen, Milan,“ je zamrmral.

A ta ga ni slišal. Kakor brez zveze so uhajale besede iz njegovih ust.

„To je blazno ... Ona, tako čista, tako nedolžna! ... Če pomislim, kako so njeni prstki trepetali v mojih rokah ... Njeno srce je utrip ob mojem srcu! ... In kako mile besede mi je govorila, vsa večnost jih ne more izbrisati iz moje duše ... Ne, ne! Ni res, da bi bila lagala — ni res, da bi bila vzljubila drugega! ...“

Vstal je. Videti je bilo, da se oklepa poslednje nade.

„Čuj, Andrej, motiš se ... Ne morem verjeti in ti ne morem ... Nekaj mi pravi, da je Ljuba še vedno moja ... da ni nikoli ljubila drugega kakor mene ... Hočem govoriti z njo in ji pogledati v oči. Spomnil jo bom njenih priseg in ona me bo poslušala ...“

„Nikoli več ne boš govoril z njo.“

„Zakaj ne? Zakaj?“

„Ljuba te ni vredna.“

„Oh, Andrej!“

Milan Stankovič se je ujel za mizo. Čez minuto je z bolestnim naporom povzel:

„Če je spoznala, da se je njeno srce zmotilo ... to še ni dokaz, da bi me bila nevredna ... Ne morem je obsojati, če je tako! ... Prosil bom za premeščenje ... in bom nosil svoje gorje do smrti! ... Morda pride kdaj ura, ko ji vse odpustim ...“

„Nikoli ji ne boš odpustil! Dokažem ti, da njena propalost ne zasluži odpuščanja.“

Mladi oficir je okamenel. Ustnice so mu pobledele.

„Dokažeš mi?“ je kriknil. „Kje so tvoji dokazi? ...“

„Evo jih.“

Tovarnar je pričel govoriti. Od besede do besede je povedal Milanu zgodbo tiste hudourne noči ...

Poročnikovo lice je dobivalo med njegovim pripovedovanjem izraz brezmejne potrtosti. In ko je prišel Andrej do trenutka, ko je stopil v salon in našel Ljubo napol oblečeno, je Milan s krvavečim glasom zavpil:

„Molči ... tak molči ... oh, moj Bog! ...“

Rdeča megla mu je udarila v oči.

„In je nisi ubil!“

„Te pravice nimam.“

„Ali se ni nič zagovarjala? Niti z besedico se ni uprla, da je nedolžna?“

„Ne. Njena krivda je bila preveč očividna. Ni je mogla utajiti.“

A v tem se mu je zazdelo, da uhaja poročnikova misel drugam. Bilo je, kakor da išče po svojem spominu ... In zdajci je vprašal s hripavim, izpremenjenim glasom:

„Praviš, da je bila tisti večer nevihta?“

„Da ... Ti si bil pri nas, a mene ni bilo doma. Šele drugi dan bi se bil moral vrniti iz Maribora ...“

„Obstrelil si ga, jeli ... tako si dejal?“

„Menda! V drevoredu sem našel krvave sledove ... Zakaj vprašaš?“

Poročnik ni naravnost odgovoril.

„Čudno, čudno,“ je mrmral kakor sam pri sebi. „Stvari se ujemajo ... utegnilo bi biti tako ... Po nevihti ... na cesti ...“

Andrej ga je žalosten opazoval. Pa ne da bi se mu mešalo?

Mladi človek je morda res izgubljal pamet. Zakaj mahoma je zdaril v rezek grohot, ki je bil vse bolj podoben joku.

„Ali veš, kaj se je zgodilo, Andrej? ... Čuj: ti si ga obstrelil, lopova, ki je uničil mojo srečo ... a jaz sem mu rešil življenje!“

„Življenje si mu rešil?“

„Da. Pobral sem ga na cesti ... Na povratku od vas sem se moral oglasiti v vasi, pri rodbini svojega tovariša Železnika, saj ga poznaš. Nevihta se je med tem pričela in vrli ljudje so me pridržali, dokler je ni bilo konec. Šele pozno ponoči sem odhajal. Kakih pet sto metrov od vasi mahoma zagledam človeka, ki leži preko ceste kakor mrtev. Pri mesečini, ki je takrat že spet svetila, vidim okoli njega mlako krvi. Imel je prestreljeno ramo ... Gospodski človek je bil, vitke rasti in lepo oblečen. Ko se je zavedel, mi je pripovedoval, da je tuj v tem kraju in da ga je napadel potepuh. Naznaniti pa ni hotel ničesar, mudilo se mu je v Ljubljano. Trpeti je moral zelo, mrzlica ga je prijemala in zobje so mu šklepetali ... Njegova istorija se mi ni zdela kaj verjetna, a ker me je tolikanj prosil, naj mu pomorem do druge vasi, sem ga vzel k sebi na konja in mu izpolnil željo. V M... sem ga odložil pri nekem kmeti; rekel mi je, da bo tam počakal prvega vlaka. Zdravnika ni dal poklicati, češ, za to bo v Ljubljani dovolj časa ... Za mojo pomoč se mi je vroče zahvalil; vprašal me je, kdo sem, a svojega imena mi ni povedal. Ker sem slutil, da ima tehtne razloge, nisem silil vanj ... Od tistih dob nisem več utegnil misliti na to prigodo ...“

Poročnik je umolknil. Andrej ga je bil poslušal z napetim zanimanjem.

Da, Milan je imel prav: ranjenec ni mogel biti nihče drugi kakor tisti, ki je on streljal nanj ...

A kdo je bil? ... Ljubljančan? Kje in kako se je Ljuba seznanila z njim? Vse to je bilo nerazrešena skrivnost.

„Zakaj mi nisi tega že davno sporočil?“ je zdajci vprašal poročnik. „Zakaj si čakal do današnjega dne?“

„Mira me je zaklinjala, naj ti ne povem ... Ona ni hotela verjeti v Ljubino krivdo ... Ubožica tudi danes ne ve, da sem tu ...“

„Kaj pa ... Ljuba?“ je z muko vprašal oficir.

„Tudi ona ne ve. Odločil sem se zaradi odkritja, ki je še strašnejše od prvega.“

Milan ga je strmo pogledal. Kaj je moglo, biti še hujše od tega, kar je bil slišal?

„Še strašnejše ...?“ je ponovil z otrplimi, ustnicami.

„Da ...“

Tovarnarju beseda ni šla z jezika. Le stežka je spravil iz sebe:

„Ljuba, je noseča.“

Milan Stankovič je jeknil, kakor da ga je treščilo po glavi. Zakrilil je z rokami in omahnil nazaj; da ni stal za njim naslanjač, bi bil padel.

„Ljuba ... noseča! ...“ je zajecljal.

A v tem je Andrej pristopil k njemu. On sam ni bil nič manj prepaden in bled od poročnika. Gorje, ki ga je videl pred seboj, mu je trgalo dušo.

„Daj, Milan,“ je rekel, stiskaje prijatelju roke, „bodi mož ... Ni prav, da se zaradi te dekline predajaš obupu ... Ljuba ni vredna tolikšne žalosti, pozabi jo! Verjemi, čas bo zacelil tvojo rano ... In nekega dne boš našel drugo, res pošteno in čisto žensko, ki ne bo poznala blatnih globin življenja. Ljubezen in sreča se bosta vrnili v tvoje srce ...“

„Nikoli! ... Nikoli več!“

Poročnik se je izvil Andreju iz rok. Temne oči so mu vročično žarele.

„Vsega je konec,“ je rekel z glasom najgloblje muke. „Ljubi sem dal ljubezen svojega srca ... nikoli več ne bo v njem prostora za drugo! ... Toda usliši mi prošnjo in dovoli, da pridem še enkrat k vam. Še enkrat naj jo vidim — poslednjikrat ...“

„Čemu? Potem ti bo še hujše.“

„Iz njenih lastnih ust hočem slišati priznanje. Meni bo morala povedati, kdo je bil ... zakaj najti ga moram ... in našel ga bom!“

„Prav. Pridi, če ne moreš drugače ...“

„In ko mi pove, kar hočem vedeti, ji pljunem v obraz in še odvrnem od nje na veke ...“

XI „NEDOLŽNA JE!“[uredi]

Lokar ni povedal Miri, da je bil pri Milanu Stankoviču. Hotel je molčati do konca, da bi udarec tem bolj zalegel ...

Mirino in Ljubino stanje je ostalo neizpremenjeno. Slej ko prej je davila vso hišo težka negotovost zadnjih dni.

V nedeljo zjutraj je Andrej po opravkih odšel v tovarno.

Ljuba in Mira sta zajtrkali sami, zakaj gospa Zorčeva, ki je pozno vstajala, je pila svojo kavo v postelji.

Obe skupaj nista použili toliko, da bi bilo vredno imena.

Odkar sta jo bila preiskala zdravnika, je bilo Ljubo še bolj groza bodočnosti. Njeno gorje je tako naraščalo, da ni več vedela, kaj dela.

Sklenila je bila, da napiše Milanu pismo: priznala mii bo vse po pravici in ga naprosila, naj ji pomaga.

A vselej, kadar je prijela za pero, ji je zmanjkalo poguma. Strašno priznanje, h kateremu se je pripravljala, jo je tiščalo k tlom ...

Tako je odlašala vsak dan iznova. A danes se je odločila. Zadnji čas je bil, da Milan zve, kako je z njo. Gotovo bo neutegoma storil vse, da jo obvaruje sramote ...

Kakor hitro je mogla, se je poslovila od Mire in odšla v svojo sobo.

Z veliko težavo, zakaj pri slehernem stavku so ji solze zalivale pogled, je pisala zaročencu takole:

„Milan moj ljubljeni!

Tvoj molk me preseneča. Že nekaj dni je, kar so manevri končani, a jaz še vedno čakam sporočila. Tolikanj sem se veselila pisma, s katerim me obvestiš, da prideš ...

Oh, koliko ti imam povedati! Moje novice so tako resne, da se jih skoro ne upam zapisati. A treba je.

Treba je, da zveš strašno skrivnost, ki se mi je razodela. Izpozaba, ki sva jo zagrešila v omami trenutka, je kaznovana. Razumeš me kaj mislim!

Trepečem in sram mi stiska srce. A dvomiti ne morem ... Kaj nama je zdaj storiti? Oh, če bi vedel koliko ur sem že prejokala! Pomisli, kaj bo z menoj, če hitro ne ukreneva, kar je treba ...

In razen tega je v mojem življenju še nekaj drugega, nevarna skrivnost, ki je niti tebi ne morem razodeti. Milan moj. A prosim te: ako me nekega dne obtožijo pred teboj, ne verjemi jim! Prisežem ti, da te ljubim in da ne bom ljubila nikoli nikogar drugega kakor tebe.

Pridi hitro k svoji ubogi Ljubi in prinesi ji poguma, ki ga tako zelo potrebuje. Pridi, da ji poveš, kaj naj stori ...

Ne odlašaj, reši me sramote. Groza me je misliti na to, kaj bo, če tebe ne bo z menoj ... Glej, vse bom storila, vse pretrpela zate in za ljubljeno bitje, ki trka na vrata najinega življenja. Samo sramote me je strah ...

Pričakujem te takoj po prejemu tega pisma, Milan moj, in te objamem prav tako vroče, kakor te ljubim.

Ljuba.“

Spisala je pismo, napisala naslov in skrila ovoj pod pivnik, da bi ga skrivaj oddala. Andrej ni smel vedeti, da je pisala Milanu.

Vstala je in stopila k oknu, češ, ali more brez skrbi oditi z doma. A tisti mah je okamenela.

Zagledala je bila postavo, ki je po drevoredu naglo stopala proti vili.

Nepričakovani prišlec je bil poročnik Stankovič ... Njen Milan!

„Milan! ... Milan!“ je zamrmrala Ljuba in prebledela kakor zid.

Ni se mogla ganiti z mesta. Kaj je pomenil ta, nenadejani prihod? Zakaj se ni bil napovedal?

Tesnoba ji je davila dušo, kakor železen obroč. Poročnik je stopal nenavadno urno. Očividno se je pil pripeljal z vlakom.

Prešlo je nekaj minut. Ljuba je slišala odpiranje in zapiranje vrat. Z grozo je mislila na to, da tovarnar v tem trenutku nemara že govori z zaročencem.

„Kaj naj storim?“ se je vpraševala, trepetaje kakor jagnedov list.

In zdajci so se začuli s stopnic koraki. Vrata so se odprla. Andrej Lokar je stal na pragu.

„Pojdi v salon,“ je velel s suhim glasom. „Kličejo te.“

To rekši se je umaknil in stopil v Mirino sobo.

V dekličinem srcu se je oglasilo upanje. Če bo govorila z Milanom na samem, mu pove skrivnost, ki mu jo je hotela sporočiti v pismu. Ne da bi izdala Miro, ga bo kako opozorila na nevarnost, ki ji preti. In Milan ji bo verjel ...

Z utripajočim srcem je stopila v salon in zagledala poročnika.

Stal je pokoncu, držeč se za naslanjač. Njegove ustnice so bile bele in čuden ogenj mu je tlel v temnih očeh.

Hotela je planiti k njemu, toda Milan se ni zganil, da bi ji stopil naproti. Niti ust ni odprl. Ves njegov obraz se je pačil od neizmerne bolesti.

„Milan!“ je strahoma zamrmrala.

Spoznala je, da ve ... Tovarnar ji ni bil prizanesel. In mladi mož, zapeljan po videzu, je verjel v njeno krivdo!

Mrzlo ji je gledal v obraz.

Ljuba je zvila roke. Vse njeno bitje se je upiralo misli, da je ponižana v očeh moža, ki ga tako sveto, tako brezmejno ljubi ...

Da ni pomnila besede, ki jo je bila dala Miri, bi bila še tisti trenutek na ves glas zavpila, da je nedolžna. Oprala bi bila s sebe sumnjo, ki jo je z grozo brala na oficirjevem obrazu.

„Milan,“ je zajecljala. „Moj Milan! ...“

A baš ko je hotela skočiti k njemu, so se odprla vrata za njenim hrbtom in tovarnar je stopil v sobo.

„Sedi!“ je rekel Ljubi in pokazal na naslanjač.

Milan se je brez besede spustil v svoj blazinjak. Ko je tudi Ljuba sedla, so je Andrej srdito obrnil k njej, rekoč:

Ura plačila je prišla. Izprva sem se bil vdal prošnjam svoje žene. Obljubil sem ji, da bom molčal, če sama pretrgaš zvezo z Milanom, ki ga nisi več vredna. Toda nastopile so nove okolnosti ... Videl sem, da bi bilo molčanje zločin in da je moja edina dolžnost odpreti poštenjaku oči. To dolžnost sem izpolnil. Tvoj greh in tvoja sramota sta razkrinkana! ...“

„Andrej! ...“

„Molči! Sama si priznala, da je resnica ... Zdaj sprejmi kazen, ki si jo zaslužila.“

V Ljubi se je nekaj uprlo. Ne, tako se ni smela vdati. Poročnik je stal tu, pred njo, in vse njegovo življenje je viselo na njenih ustnicah.

„Poslušajte me!“ je zavpila ...

A v tem je pomislila na Miro. O Bog, ta muka je presegala njene moči!

In Milan je še vedno strmel vanjo.

O, hinavka! Vsaka črtica njenega obraza je izražala poštenost in odkritost. In vendar je bila najbolj podlo in najbolj lažnjivo bitje pod solncem ...

Njeno lastno vedenje je pričalo o tem. Ta potrtost, ta obup, ta molk, vse je utrjevalo v Milanu gotovost, da je kriva!

„Nu, govori!“ je s trdim glasom nadaljeval tovarnar. „Kaj si hotela reči?“

Kaj je hotela reči? ... Oh ne, govoriti ni smela. Na Miri je bilo, da pove resnico. Ona, Ljuba, je bila prisegla, da bo molčala. Ne glede na strašne posledice je bilo njena dolžnost, da gre v svoji žrtvi do konca. Svoje dobrotnice ni smela izdati!

Pobesila je glavo ...

„Govori!“ jo je priganjal Lokar. „Opraviči svojo nizkoto, če moreš.“

„Ničesar ne vem, da bi rekla,“ je zamrmrala Ljuba.

„Tedaj bom jaz vpraševal, morda se ti sčasoma razveže jezik. Ali je res da sem te ponoči zalotil v salonu, oblečeno v nočno haljo?“

„Res je.“

„Ali je res, da je malo prej neki moški skočil z balkona.“

„Da.“

„Ali je res, da si po odhodu tistega človeka stopila k oknu in vrgla za njim poljub?“

Mladenka se je obupno ozrla v Milana — toda poročnik je bil odvrnil oči.

„Da,“ je odgovorila s komaj slišnim glasom.

„In končno: ali je res, da boš kmalu mati?“

Ljuba se je zdrznila ... skoro z nekakšnim upom je hotela planiti k Milanu: zaradi njega mora trpeti to sramoto! ... Oh, saj ni mogoče, da se ne bi zavzel zanjo in je ne bi potolažil z milo besedo! ... A v tem je prebledela kakor smrt ... Moj Bog, če morda verjame ... Ne, ne, njen Milan ne more, ne sme verjeti tega!

Andrej je čakal ... A Ljuba je pobesila glavo.

„Resnica je,“ je zaječala.

Milan je zamolklo vzkliknil. Priznanje je bilo nesporno.

Vse doslej še ni bil izpregovoril besedice. Zdaj pa je mahoma skočil pokoncu in skrčil pesti, kakor hi hotel planiti nanjo. Vsa trda od groze mu je gledala naproti.

Toda ni se je dotaknil.

„Nesramnica! Vlačuga!“ se je utrgalo iz njegovih ust.

Ta strašna psovka je bila vse, kar je mogel spraviti iz sebe.

Ljuba se ni uprla. Molčala je, kakor molči žrtev, ki čuti, da je omagala v zatajenju same sebe ...

A tedaj se je Milan oglasil.

„Priznala si ... Hvala ti vsaj za to, da tvoj pogum ni manjši od tvoje propalosti! ... Bože, o Bože moj, da sem kdaj veroval v tvojo čistost in nedolžnost!“

„Milan ...“

„Pusti me. Psovke ti ne gredo do živega ... Ne sebe ti ni žal ne mene, ki si me storila nesrečnega do smrti!“

Njegov glas se je prelival v jok ...

Ljuba se še vedno ni branila. A dejala je:

„Pozneje ... kadar boš vedel vse ... boš tudi vse razumel.“

„Nalagala me boš, jeli? ... O, pozneje bo zdavnaj prepozno. Nikoli več se ne bova videla, nikoli več ... Za moje srce si mrtva!“

V tem, ko je tako govoril, so se vrata tiho odprla.

Mira, ki je bila vstala z bolniške postelje, je stopila na prag. Nobeden izmed prisotnih je ni opazil. Andrej in Milan sta ji obračala hrbet, Ljuba pa je od prevelike nesreče pobešala glavo.

Mlada žena se je prijela za naslanjač.

„Pojdi,“ je končal poročnik Stankovič, „le pojdi za svojim lopovom! Od današnjega dne te več ne poznam. Prekleta bodi!“

Pri tej besedi se je začul slaboten vzklik. Vsi so se zdrznili in ozrli.

Mira je stala pred njimi, bleda kakor vtelešeno gorje. Samo v njenih vročenih očeh je še žarelo življenje.

Vzdignila je roko, njene ustnice so se razklenile. Videti je bilo, da hoče izpregovoriti.

In v Ljubinem srcu je kakor zarja vstalo novo upanje. Prišla je, da odkrije njeno velikodušno žrtev! Ona noče, da bi nedolžna trpela namestu nje!

Oh, zasmilila se ji je v srce. Šele zdaj je zaslutila vso brezmejnost njenega obupa. In strahoma je pomislila na Andrejevo bol, ko začuje resnico ...

Toda obenem je pomislila na to, da ji bo Milan odpustil. To je bilo zanjo prvo. Ni ga tako junaškega srca, da ne bi omagalo, kadar mu gre za ljubezen dragega bitja.

A zakaj je Mira molčala? Zakaj ni bilo besede iz njenih ust?

Andrej je skočil k njej.

„Odpusti, draga,“ je zamrmral, „odpusti, da te nisem poslušal. Moja dolžnost je bila, da razkrinkam to brezčastnico.“

Mira je srepo strmela vanj, kakor da ga ne razume. Toda iz njenih ust so se jele trgati zamolkle besede:

„Nedolžna je ... nedolžna ... kriva ni ona ... ampak ...“

Z vso dušo je visela Ljuba na ustnicah, s katerih je morala pasti njena rešitev.

Tudi Milan se je bil ves presunjen približal.

A mlada žena ni spravila iz sebe nič drugega kakor venomer iste besede:

„Nedolžna ... kriva ni ona ...“

Njene oči so se čudno bleščale in nestalno blodile po sobi.

Še nekaj trenutkov je stala tako, nato je mahoma razprostrla roke in se s hripavim vzkrikom zgrudila na preprogo.

Andrej in Milan je nista utegnila prestreči. Z združenimi močmi sta jo pobrala in položila na zofo. Bila je nezavestna. Njene oči so bile zaprte, obraz rumenkasto bled kakor obraz mrliča ...

Prsi so rahlo dihale. Roke so ji ohlapno visele nizdol. Na čelu so se zbirale potne kaplje.

„Mira!“ je prestrašeno vzklikal Andrej. „Mira, ljuba moja, ali me ne slišiš?“

Bilo je, kakor da ga ne čuje.

„Še to minuto naj se hlapec odpelje v Kranj po doktorja Liparja!“ je ukazal tovarnar.

Milan je skočil iz sobe, da bi sporočil služinčadi to povelje.

Ljuba se je nehote približala zofi. V svojem sočutju do ubožice je pozabila na vse, kar jo je bilo zadelo. Mira je potrebovala njenih rahlih ženskih rok!

Toda Andrej jo je z očmi prikoval na mestu.

„Da se ne predrzneš!“ je zarohnel. „Ti, ti si njena morilka!“

In Ljuba je iznova sklonila glavo. Umaknila se je za naslonjač, pokleknila in jela moliti za nesrečnico ...

* * *

Minila je ura, ki je bila daljša od večnosti. Doktor Lipar se je pripeljal.

Pristopil je k zofi, pogledal bolnico ... in nagrbančil obrvi ...

Po srepih, skaljenih očeh gospe Lokarjeve je takoj spoznal bolezen, ki jo je bila vrgla na tla.

Ni se upal izreči strašne besede. A bolnica se je sama izdala s tem, da je zdajci udarila v bolesten, čuden smeh ...

„Moj Bog, zblaznela je!“ je z grozo vzkliknil tovarnar. „Kaj ne, gospod doktor ... zblaznela je? ...“

In zdravnik je tiho odvrnil:

„Da ...“

Nato je dodal:

„Prepričan sem, da je blaznost samo trenutna.“

Toda Andrej se je zgrudil na kolena in glasno zaihtel, pritiskaje čelo na roko bolnice, ki je neudržno gnala svoj pošastni, brezumni smeh ...

Ljuba je prepadena stala v svojem kotu. Mira zblaznela? ... Z razumom tovarnarjeve žene vred je bilo ugasnilo tudi njej poslednje upanje rešitve ... Bila je izgubljena, nepopravljivo izgubljena!

„Odvedite milostivo v njeno sobo,“ je velel zdravnik.

Miro so vzdignili in odvedli. Smejala se je, kakor da ne bo nikoli več utihnila, in med smehom neprestano ponavljala svoje zmedene besede:

„Nedolžna je ... Kriva ni ona ...“

Gospa Zorčeva, ki je bila začula krik in smeh, je pritekla gledat, kaj je.

Ko so ji povedali, kaj se je zgodilo s hčerjo, je padla v nezavest.

*

Zdravnik je bil odšel. Mira je ležala v postelji. Tovarnar in poročnik sta stala ob njenem zglavju.

„Odhajam, Andrej,“ je izpregovoril Milan.

„Ubogi prijatelj ... Kakšna nesreča naju je zadela! ... Ne bom te zadrževal. Razumem, da ne moreš ostati pod to streho ... Pojdi in skušaj pozabiti ...“

Častnik je žalostno zmajal z glavo.

„Pogumen bodi, Andrej ... Tvoja žena se bo popravila. Ne obupaj ...“

Lokar ni mogel odgovoriti. Objela sta se kakor brata in zamrmrala:

„Z Bogom, Milan.“

„Z Bogom, Andrej!“

XII ZAVRŽENA![uredi]

Ljuba je ostala v salonu, kjer se je bil odigral strašni dogodek.

Vse njene misli so se vrtile okoli ene same točke:

Mira je bila blazna! ... Odrešilna beseda je bila pokopana v njenem omračenem umu. Ljuba sama je ni smela izreči, niti če bi bila hotela ... Nihče ji ne bi bil verjel!

Sredi te obupne gotovosti je začula korake, ki so prihajali po stopnicah nizdol.

Stopila je k priprtim vratom in pogledala. Nenadna radost ji je napolnila srce.

Bil je Milan. Sam. Njegov obraz je bil še vedno bled kakor smrt, spačen od ogorčenja in bolečine.

Toda bil je on ... Imela je priliko, morda poslednjič, da govori z njim in gane njegovo srce!

Odprla je vrata in Milan jo je zagledal ...

Hotel je iti mimo, ne da bi se ustavil.

„Milan!“ je zamrmrala. „Milan, zaklinjam te ...“

„Kaj hočeš?“ je vprašal.

„Daj, da ti nekaj povem ...“

„Ničesar si nimava več povedati.“

„Usmili se ...“

„Ali si se ti usmilila mene?“

„Milan!“

„Dobro ... če hočeš še enkrat slišati, kako te zaničujem in sovražim! ...“

Z iskrečimi se očmi jo je pahnil v salon in zaprl vrata.

„Nu,“ je rekel, „poslušam te. Kaj si mi hotela reči?“

„Samo tole, Milan: čeprav je videz zoper mene, sem vendar nedolžna.“

„Ali še ne bo konca laži?“ se je zagrohotal.

„To ni laž, resnica je.“

„Zakaj se nisi opravičila prej, vpričo Andreja?“

„Takrat nisem mogla govoriti.“

„Kdo ti je branil? Dvajset let življenja bi bil dal, da slišim iz tvojih ust zavrnitev njegove obtožbe!“

„Prisežem ti, da sem nedolžna!“

„Tvojim prisegam ne verjamem več.“

Vrgla se je na kolena in zvila roke.

„Oh, daj, usmili se ... zaradi najine ljubezni mi verjemi! ...“

„Da se le drzneš govoriti o njej!“

„Spomni se najinih priseg!“

„Vse tvoje prisege so bile lažnive.“

„Na spomin tvoje rajnke matere se ti kolnem, da ne ... Poglej me, Milan: ali vidiš v mojih očeh le senčico krivde ali kesanja? Ali so moja usta podobna ustom krivoprisežnice?“

„O, dobro znaš skrivati svojo grehoto ... Lažeš, lažeš! ...“

„Moj Bog, kaj naj ti še rečem? Moj Bog, moj Bog!“ je zaihtela nesrečna mladenka.

„Mar meniš, da sem tako neumen?“ je nadaljeval poročnik. „Priznala si, da te je Andrej zalotil napol oblečeno v tej sobi ... minuto potem, ko je skočil z balkona tuj človek ... Nu, povej, kaj se je godilo med vama? ... Gotovo kaj zelo spodobnega ... še lepšega od poljubov, ki si jih metala za njim!“

„Nikakih poljubov nisem metala ...“

Uprla se je. Oh, to je bilo preveč!

„Pa si vendar prejle priznala, da si jih.“

„Ker sem morala.“

„Spet lažeš ... Povej, kako mu je bilo ime?“

„Ne poznam ga ...“

„Tedaj si se spajdašila kar tako, s prvim, ki je prišel? ... Oh, nesramnica, da sem te moral najti na svoji poti!“

„Nedolžna sem, Milan ... Usmili se ... usmili se ...“

Vrgla se mu je k nogam ... toda on jo je pahnil od sebe:

„Pusti me ... poberi se k lopovu, s katerim si me izdala! ... Poišči ga ... ali pa se potepi na ulico! ...“

Toliko da je dihal. Njegove ustnice so bile razgrizene do krvi.

„Nedolžna sem!“ je zaječala še enkrat.

„Nedolžna! Kdo ti bo verjel, da tisti človek ni bil tvoj ljubimec?“

„Kako naj bi bil, ko ga niti videla nisem ...“

„In da otrok, ki ga boš rodila, ni njegov?“

„Joj meni!“

Hripav, obupen vzkrik se je utrgal iz njenih prs.

Oh ne, ne, zdaj ni smela več molčati ... Dovolj je bila pretrpela ... poslej je bilo molčanje greh!

Sebe je bila žrtvovala za Miro ... Ali pa je smela žrtvovati tudi nedolžno bitje, ki je šele trkalo na vrata življenja? ... Ne glede na to, da se je Mira očividno sama hotela izpovedati ... in bi se tudi bila, če bi ji gorje ne bilo v odločilnem trenutku zatemnilo razuma! ...

Odločno se je obrnila k mlademu častniku, ravno v trenutku, ko je nadaljeval:

„Prekleta bodi s svojim otrokom vred! Če je Bog pravičen, ti mora kdaj on poplačali trpljenje, ki si mi ga prizadejala.“

Ljuba je že hotela odpreti usta, da bi vzkliknila:

„Hotel si, da dokažem svojo nedolžnost ... Dobro! Evo ti dokaza ...“

Toda beseda ji je obtičala v grlu.

Tisti mah, ko je hotela izpregovoriti, so se odprla vrata in Andrej je stopil na prag.

Pred njegovim pogledom je Ljuba obnemela. Ne, njemu ni mogla povedali resnice; laglje bi bila umrla!

Bil je strašen trenutek ...

A trajal ni dolgo. Poročniku se je rdeče zameglilo pred očmi.

„Prekleta!“ je zavpil in jo surovo zgrabil za komolec. „Vsa moja nesreča naj pade na tvojo glavo!“

Pri tej besedi jo je tako besno pahnil od sebe, da je odletela v nasprotni konec sobe in udarila z glavo ob podstavek nekega kipa.

Presunljivo je zaječala, toda Milan ji je obrnil hrbet.

„Prav si storil,“ mu je dejal tovarnar, ki je molče opazoval ta prizor. „Tolikšna podjost ne zasluži usmiljenja.“

„Oh, strl bi jo, če se ne bi premagoval!“

„Pojdi, ubogi prijatelj. Ona je zdaj dovolj kaznovana in bodočnost jo bo kaznovala še bolj ...“

„Kaj bo z njo?“

Andrej je stresel glavo.

„Pod svojo streho je nočem gledati. Naj gre za njim, ki ji je bil dražji od tebe.“

A tudi v gnevu mladega moža je bilo še usmiljenje.

„Kesam se, da sem grdo ravnal z njo,“ je dejal. „Vkljub sramoti, v katero je zagazila, jo še vedno ljubim ... Prosim te, Andrej, ne bodi preveč okruten z njo.“

„Ne skrbi,“ je zamrmral Andrej in pod pazduho odvel Milana iz sobe. „Kar tako je ne bom vrgel na cesto, čeprav je zaslužila ...“

„Kako pa?“

„Dal ji bom nekaj denarja, da jo obvarujem bede.“

Med tem razgovorom sta bila dospela v vežo. Milan se je ustavljal skoro pri slehernem koraku, prav kakor da pod nagibom skrivnostne sile še vedno pričakuje čudeža, ki bi vse popravil ...

Toda Andrej, sluteč njegovo slabost, ga je rinil iz hiše.

„Pojdi, prijatelj, imej pogum in pozabi ... Treba je, da nosiva vsak svoje breme ...“

Tedaj je častnik odšel. A še nekaterikrat se je ozrl in tesnobno zamrmral sam pri sebi:

„Moj Bog! Ali sem bil preveč neusmiljen? ...“

*

Uboga Ljuba se je osvestila. Kri ji je curljala po čelu. Zamolklo stokaje se je spravila na noge.

Njene oči so bile zmešane od bolečine. Malo je manjkalo, da ni bila podobna Miri.

„Milan ...“ je zamrmrala, komaj gibaje z ustnicami.

V njenem glasu ni bilo ne sovraštva, ne jeze ali zamere. Izražal je samo neizmeren obup.

A zdajci je brezumno zakričala:

„Odšel je ... odšel!“

Bila je sama, zapuščena v nesrečnem salonu ... Zbežal je bil od nje ... Kdo ve, ali ga bo še kdaj videla?

Preklel jo je ... Njen Milan čuti do nje samo še mržnjo!

Poslej ji ostaneta samo bratranec, ki jo prezira, in uboga, blazna Mira. To pomeni vsak dan nova ponižanja, vsak dan nove žalitve.

Ne, take usode ne bo prenašala ... A kaj naj stori?

Ali naj umre?

Mraz jo je izpreletel pri tej misli ...

Dvajset let ji je bilo ... Dvajsetleten človek ima še vso bodočnost pred seboj. V cvetju mladosti je težko umreti ... In Ljuba je zdaj čutila na sebi veliko, sveto nalogo.

Misel na angela pod njenim srcem je prepodila misel na smrt. Ne, zdaj ni smela obupati ... morala je živeti zanj, ki pride!

Iz te misli so se jele porajati druge tolažilne misli. Plamenček upanja je spet oživel v njeni duši ...

Pisala bo Milanu ... Povedala mu bo, kaj se je zgodilo, ter mu kot sveto skrivnost zaupala pravi vzrok svojega mučeništva ... Morda ji bo vendar verjel in spoznal svojo zmoto!

Te misli se je oprijela kakor bilke. Urno si je obrisala čelo in odhitela na vrh, v svojo sobo.

Služinčad, ki jo je srečavala, jo je spoštljivo pozdravljala. Vsi so jo imeli radi zaradi njene dobrote. In nihče izmed njih še ni ničesar slutil ...

Izprala si je rano. V zrcalu je videla, da je samo neznatna praska. Nato je sedla za mizo, potegnila davišnje pismo izpod pivnika in ga iznova prebrala.

Zakaj ga ni napisala in odposlala že prej? Če bi bil Milan obveščen, gotovo ne bi bil slepo verjel Andrejevi obtožbi in ona ne bi bila tako nesrečna, kakor je zdaj ...

A saj je bilo še upanje. Vzela je nov list in jela pisati ...

Pisala je dolgo. Pero ji je vročično begalo po papirju. Vrstica za vrstico je pokrivala beli list.

Te vrstice so pomenile njeno rešitev.

V duhu je prosila Miro odpuščanja za svoj obupni korak.

In govorila je dragemu ... govorila mu je o angelu, ki bo vsa njuna sreča, če on le hoče ...

Zaklinjala ga je, naj ne preklinja Mire, ki je kriva njunega gorja. Zakaj ona, Ljuba, se je radovoljno žrtvovala. Ona sama je ubranila tovarnarjevi ženi, da se ni obtožila, ker je hotela za vsako ceno rešili Andrejevo srečo ... Na koncu je milo prosila poročnika, naj ji takoj odgovori ...

Ko je zalepila pismo, se je čutila tako potolaženo, da se je skoro smehljala.

Šla je dol in spustila pismo v skrinjico. Njeno poslednje upanje je bilo na potu ...

XIII DVE NESREČNICI[uredi]

Drugi dan sla prišla na tovarnarjevo nujno prošnjo oba zdravnika, da iznova preiščeta gospo Lokarjevo.

Morala je vstati. Obleči se je dala kakor dete, brez odpora. Bilo je, kakor da ničesar ne čuti. Le gledala je, s praznimi, kalnimi očmi je gledala okoli sebe ...

Zdravnika sta jo izpraševala. Odgovorila ni niti besedice. Zdelo se je, da ju ne sliši ... Drugače pa ni bilo v njenem vedenju nikake posebnosti. Bila je mirna. Očividno je bila njena blaznost krotka ... a blaznost vendarle ...

Nato sta stopila zdravnika v drugo sobo in sta se posvetovala. Njiju mnenji sta se v vsem ujemali.

Doktor Lipar se je lotil žalostne naloge, da pouči Andreja.

Raztolmačil mu je, da gre za delno otrpnjenje možganov in da s tovarišem ne moreta zanesljivo reči, ali bo to prešlo ali ostalo. Treba bi se bilo obrnili do specialistov ... Zdravniška veda smatra dandanes večino takih slučajev za ozdravljive in upati je, da bo tudi v primeru gospe Lokarjeve tako. Treba je pač poguma in potrpljenja. Do nadaljnega je vsekako najbolje, če spravijo Miro v kak zavod, kjer bo imela veščo postrežbo.

„Tega Bog ne daj!“ se je uprl tovarnar. „Ločiti se od nje ne morem, tujim rokam je nočem zaupati ... Saj se lahko zdravi doma. Poklical bom najboljše specialiste in storil vse, kar mi bodo svetovali.“

Zdravnika sta morala odnehati.

Sklenili so, da bo tovarnar povabil k ženi profesorja Magistra, slovečega zdravnika za umobolne.

Kar težko je bilo gledati Andrejevo bol, čeprav jo je skrival. Za deset let se je bil postaral v teh nekaj dneh!

Ko sta se zdravnika odpeljala, je dolgo časa sedel v svoji delovni sobi, z glavo naslonjeno med dlani, in se potapljal v žalostne misli.

Kaj ga čaka v bodočnosti? In kaj, le kaj je storil Bogu, da ga je tako udaril sredi najlepše sreče?

Dve težki solzi sta se mu pocedili po licih ... Toda obrisal ju je. Hotel je biti močan in se postaviti nesreči po robu. Kdo ve, morebiti je preizkušnja samo začasna? ... Morda se Miri kmalu vrne razum ... In spet bosta srečna, kakor sta bila nekdaj!

Ko je stopil čez nekaj ur pogledat v bolnično sobo, je našel tam dve služkinji, ki sta ji stregli. A razen njiju dveh je zagledal tudi Ljubo.

Sklanjala se je nad posteljo. Vsa njena pojava je razodevala globoko sočutje.

Andrej jo je trdo premeril z očmi. Njena navzočnost v tej sobi ga je žalila. Nesrečnica bi bila morala misliti na to. Namenil se je bil, da počaka le še nekaj dni in če se med tem sama ne spomni, da bi šla, ji on pove, kar je treba. Dal ji bo nekaj denarja, potlej pa naj gre, kamor ji drago.

Ko je Ljuba zagledala Andreja, se je tenkočutno umaknila v kot. Napravila se je, kakor da ni opazila njegovega trdega pogleda.

Mislila je na to, da je Milan ob tej uri morda že dobil njeno pismo. Nemara ji prav zdajle piše odgovor.

Oh, kakšen bo ta odgovor? Ob tej misli ji je srce zastajalo od tesnobe ...

Milan je vso noč mislil na Ljubino zločinsko iznevero in na otroka, ki se bo rodil iz nje. Prav nič ni dvomil, da je ta otrok dete drugega moža ... Le komaj se je premagoval, da ni kričal od gneva!

„Malopridnica!“ je škripal z zobmi. „Najprej je priznala, potlej pa je hotela preklicati svoje lastne besede in zvoditi mojo zaupljivost za nos ... O, ne boš se več norčevala iz mene. Zdaj je nepreklicno konec vsega ...“

Obetal si je, kako bo izruval iz svojega srca kal te ljubezni, pa naj mu bo še tako strašno. Le naj se drzne, le naj ga še poskusi obdelovati! Ne bo je poslušal, z zaničevanjem ji obrne hrbet!

Vso noč se je vdajal takim mislim.

Ko se je drugi dan vrnil s službe, je potrkalo na vrata.

Gospodinja mu je prinesla pošto: časopise in pismo.

Komaj je vzel poročnik to pismo v roko, je že vztrepetal ... Spoznal je bil Ljubino pisavo!

Ni se motil snoči, ko je pričakoval, da bo skušala, utajiti svojo sramoto. A Milan je hotel ostali neizprosen.

Brez odlašanja je sedel k mizi in zapisal na list papirja:

„Rekel sem vam, da ne more biti med nama nikakih stikov več ... Zato ne silite vame, bilo bi zaman. Odgovarjal bi vam z besedami, ki bi žalile vas in mene. To pismo vam vrnem, ne da bi ga odprl. Če bi mi pisali še katerega, ga vobče ne bom sprejel ...

Še enkrat in poslednjič: z Bogom!“

Niti podpisal se ni. Z dobljenim pismom vred je vtaknil svoje vrstice v nov ovoj, napisal naslov in hitel na pošto ...

*

Ljuba je že od jutra prežala na starega pismonošo Franceta.

Pomolil ji je pošto za vso hišo.

„Vmes je tudi pismo za vas, gospodična!“

Deklica je z vročično nestrpnostjo pograbila liste in jih prebrskala. Na enem izmed njih je spoznala pisavo Milana Stankoviča ...

„Stopite v kuhinjo, France,“ je rekla pismonoši, „dobili boste kozarec vina.“

„Hvala lepa, gospodična, tega se ne branim.“

Vrnila mu je pošto razen pisma, ki je bilo namenjeno njej.

„Dajte to Janezu, ki mora bili v kuhinji. On bo raznesel.“

Joj, kako so se ji tresla kolena in kako ji je kovala v sencih kri, ko se je vzpenjala v svojo sobo. Kakšna smrtna tesnoba ji je stiskala srce! In kako nestrpno je raztrgala ovitek, ko je zaprla vrata za seboj!

Pismo se ji je zdelo čudno težko. Dve znamki sta bil na njem. Ali ji je Milan toliko pisal? Ali ji nemara vrača njeno pismo? Tretje možnosti ni bilo.

Da bi ji bil vrnil pismo ... ta misel se ji je zdela prestrašna.

A bila je prava. Iz raztrganega ovoja je palo njeno včerajšnje pisanje. Niti odprl ga ni bil!

Ta odgovor je bil jasen in okrutno razumljiv. Ljuba je bila nepreklicno obsojena. Zanj in za vsakogar je bila zdaj izobčenka, zavrženka brez vesti in brez sramu. Bila je obrezčaščena ... v kazen zato, ker je preveč ljubila ...

A zdajci je vzdignila glavo. Daleč od sebe je zapodila misel na smrt, ki se ji je pravkar še ponujala za rešiteljico.

Hotela je živeti za nedolžno bitje, ki je klilo pod njenim srcem. Zanj je hotela biti močna. Kam daleč pojde, v kako mesto, kjer je nihče ne pozna, in bo delala za svoje dete, da ga preživi in vzgoji.

Imela je dobro vzgojo: postala bo učiteljica, o, tudi delavka, če ne pojde drugače. Vsega je zmožna za srečo svojega otroka!

In prositi hoče Boga, da bi Mira ozdravela. Tisti dan, ko se ji vrne razum, bo povedala resnico. To resnico bodo sporočili Milanu ... In Milan ji bo odpustil ...

Odločno je stopila k peči, vzela užigalico in sežgala obe pismi, Milanovo in svoje. Nato se je globoko oddahnila.

Njen sklep, da odide od Lokarjevih, je bil storjen. Vsak dan odlašanja je pomenil zanjo nevarnost, da udari sramota vsem v oči ...

Toda kam naj se obrne?

Kamorkoli, da le najde kako delo. Andreju ne bo ničesar povedala. Noče mu biti dolžnica za kakršnokoli pomoč.

Imela je nekaj tisoč dinarjev, vso svojo dediščino po roditeljih. S tem si je hotela pomagali v prvi sili ...

Dolgo je ugibala. A naposled je bil njen sklep storjen. Vedela je, kam pojde.

Neutegoma je stopila v Mirino sobo. Andrej je bil tam ... Nesrečna mlada žena je sedela v naslanjaču in govorila v pretrganih stavkih ...

Mladenka se je hotela umakniti, ne da bi pristopila, a tovarnar ji je mignil, naj ostane.

„Semkaj stopi,“ je dejal.

Njegov glas se Ljubi ni zdel več tako osoren kakor prej. Približala se je.

Blaznica je strmela nanjo s široko odprtimi očmi in govorila, vse venomer govorila. In glej, njene besede so bile čisto pametne ... bile so resnične!

„Nedolžna je ... oh, če bi vedeli, katera je kriva ... če bi vedeli ...“

Tako govoreč se je skušala vzravnati in lahna rdečica ji je silila v obraz. Zdelo se je, da pozna Ljubo in bi rada iztegnila roke proti njej ...

Andrej je trepetaje gledal nanjo. Čudno, težko molčanje je vladalo v sobi.

„Že nekaj časa ponavlja to,“ je zamrmral Andrej. „Kaj pomenijo te besede? Vprašujem se in ne razumem ... Tako je, kakor da imata nekakšno skrivnost med seboj ...“

Ljuba je bila bolj bleda od mrliča. Toda molčala je.

Tovarnar se je sklonil k ženi in nadaljeval:

„Gleda te in oči ji postajajo bistrejše. Človek bi mislil, da se drami v njej razum ... in da hoče nekaj pojasnili ...“

In res je blaznica naposled iztegnila roko proti Ljubi:

„Nedolžna je ... nedolžna je ...“

Mladenka je pomislila, da je blaznost nenadoma minila, kakor je bila nenadoma prišla. A njen up ni dolgo trajal. Mira je pobesila roko in v njene oči se je vrnil prejšnji kalni izraz.

Toda Andrej je bil vstal. Strašna tesnoba je pačila njegove črte.

„Kaj pomenijo te besede?“ je vprašal. „Tako je, kakor bi trdila, da si ti nedolžna in da je ona kriva ...“

Ljuba je čutila, kako mu od groze trepeče glas. Dvom mu je glodal dušo!

Ponujala se je edinstvena prilika, da se opraviči. Če bi mu v tem trenutku povedala resnico, bi ji Andrej nedvomno verjel. Spoznal bi svojo strašno zmoto in vzvišeno žrtev uboge mladenke ...

Že je vzdignila oči. Ko pa je videla njegov prepadeni obraz in strah v njegovih zrenicah, je začutila, da bi ga umorila, če bi mu povedala.

Ne, ni se smela opravičiti. Ničesar ni smela odkriti. Morala je iti v svoji žrtvi do konca. Kaj je pomenilo njeno trpljenje v primeri z mukami, ki jih je mogla preprečiti? ...

„Ne!“ je vzkliknila v brezumnem velikodušju. „Nisem nedolžna in Mira ni kriva ... Kaj bi bila mogla zagrešiti? Meša se ji, od blaznosti se ji blede!“

Andrej se je globoko oddahnil. Bog bodi zahvaljen! Ljubše mu je bilo. da je videl ženo blazno, nego če bi bil vedel, da je storila sramotno dejanje. Skoro hvaležen je bil Ljubi za besede, s katerimi je bila potolažila njegovo skrb. Če bi se bila v tem trenutku ponižala pred njim, morda bi se je bil usmilil.

Toda ona ni mislila na to. Njen sklep je bil trden. Stopila je k Miri in jo poljubila ... v slovo ...

XV TROHICA UPANJA[uredi]

Ko je drugo dopoldne ob enajstih tovarnar stopil iz Mirine sobe, ga je ustavila hišna z novico, da Ljube že vse jutro ni na izpregled.

„Ali ste šli gledat v njeno sobo?“

„Da, gospod, sama sem šla ... In ... da povem čisto po pravici: gospodična niti niso legli spat ...“

„Kaj pravite! Kako pa?“

Nenadna slutnja mu je presunila dušo.

Ljuba je bila skrivaj odšla ... Videč, da postaja njena navzočnost nemogoča in da se mora njen greh prej ali slej razvedeti, je bila prehitela kazen in pobegnila! ...

In res je sobarica dodala:

„Sicer boste pa gotovo našli pojasnilo v pismu, ki so vam ga pustili na mizi ...“

Tovarnar je neutegoma hitel v Ljubino sobo.

Sivi deževni dan je dajal tej sobici, ki je bila drugače toli vesela in prikupljiva, kaj žalostno lice.

Postelja je bila nedotaknjena. Tovarnar je stopil k mizi in res našel na njej pismo naslovljeno nanj.

Odprl ga je in čital:

„Kadar najdeš to pisanje, Andrej, bom že daleč od tebe.

Morda ti bodočnost pokaže, da bi bil smel biti bolj usmiljen do mene.

Zaupam v Boga, da bom z Njegovo pomočjo kos bridki preizkušnji, ki se pričenja zame.

Odhajam v neznano bodočnost. Mislim, da je bolj prav, če ti ne povem, kam grem. Ostati hočem pozabljena.

Želim, da mi odpustiš vse, kar sem pregrešila ...

Z Bogom, Andrej! Vsak dan bom molila za Miro. Še enkrat ti želim sreče in te zahvaljujem za solnčna leta, ki sem jih preživela po tvoji dobroti.

Ljuba.“

To pismo je napravilo na tovarnarja globok vtis.

Spet se je zavedel skrivnosti, ki ga je obdajala. A kakšna je bila ta skrivnost?

Vrstice, ki jih je bil prebral, so bile bolj podobne pisanju nesrečnice nego pisanju izgubljenke.

„Nedolžna ... kriva ...“ — ti dve Mirini besedi sta mu neprestano odmevali v glavi.

Kaj sta pomenili? Da je Ljuba nedolžna ... in da je kriva Mira? ...

Nezmisel! Kako bi bilo moči govoriti o Mirini krivdi? In kako o nedolžnosti Ljube, ki sta jo dva zdravnika spoznala za nosečo?

Blazno si je bilo belili glavo s takimi ugibanji. Ljuba je bila kriva, sama je bila izrekla svojo obsodbo!

A vendar: kaj bo zdaj z njo? Ali je dovolj močna za neusmiljeni boj z življenjem, ki jo čaka?

Kdo ve, nemara se je vnovič zlagala? Morda je pobegnila k svojemu ljubimcu, k lopovu, ki ni hotela izdati njegovega imena. O, gotovo je tako ...

Toda kaj bodo mislili ljudje v hiši? Treba si je bilo izmisliti pravljico zanje.

„Naj bo še tako neverjetna,“ je rekel Andrej Lokar sam pri sebi, „boljša bo vendarle od resnice.“

Spravil je Ljubino pismo v žep in se vrnil k ženi.

Mirino stanje je bilo še vedno neizpremenjeno. Bolezen se ni obračala ne na slabše ne na bolje. Njene velike oči so bile zmerom enako prazne, zmerom enako mrtev je bil njen obraz.

Niti zdrznila se ni, ko jo je soprog poljubil na čelo. Izraz njenega obličja je bil skoro nasmejan ...

„Moj Bog,“ je pomislil Andrej, „ali bo kdaj ozdravela?“

Prejšnji dan je bil pisal profesorju Magistru. Prosil ga je, naj pride prej ko more, in zatrdil, da mu ne bo nobena odškodnina predraga za ta dragoceni poset.

Odgovor je prišel. Profesor mu je brzojavil, da se odpelje še tisti dan. Ob petih popoldne je Andrej Lokar v vročični napetosti čakal na postaji.

Ko je vlak prisopihal, je stopil iz oddelka prvega razreda visok, še mlad gospod z nenavadno bistrimi očmi in plavkasto brado. Nobeden drugi ni mogel biti. Tovarnar je naglo pristopil k njemu.

„Oprostite, ali mi je čast, da govorim s profesorjem Magistrom?“

„Tako je. Gospod Lokar, jeli te?“

Pred izhodom postaje je čakal avtomobil. Čez pet minut sta bila v vili.

Kakor hitro je profesor uredil svojo vnanjost, je takoj poprosil, naj ga peljejo k bolnici.

Mira ni pokazala nikakega strahu. Z brezčutnimi očmi je strmela v slovečega zdravnika.

Profesor jo je obširno in temeljito preiskal. Njene oči so se svetile s čudnim bleskom. Bilo je, kakor da izžarevajo skrivnostno moč.

Andrej je molče prisostvoval preiskavi.

A v tem je Mira nenadoma zamrmrala:

„Nedolžna ... kriva ...“

Profesor je vzdignil glavo in se obrnil k Andreju:

„Kaj hoče povedati?“

„Sam ne vem ... Neprestano ponavlja te besede. Drugega vobče ne govori, odkar jo je pograbilo.“

„Glej, glej ... to je čudno!“ je zamrmral profesor kakor sam pri sebi. „Kaj bi utegnilo pomeniti?“

Mlada žena je v tem obmolknila.

„Gospod Lokar,“ se je profesor obrnil k tovarnarju, „ali mi lahko žrtvujete pol ure?“

„Ves večer, gospod profesor! Saj upam, da ostanete moj gost.“

Napotila sta se v park, da se izprehodita.

„Kaj mislite o moji ubožici?“ je strahoma vprašal Andrej.

„Mislim, da bo ozdravela.“

„Oh, ne vzbujajte mi varljivih nad!“

„Če bi se mi zdelo njeno stanje obupno, bi vam povedal. A krotka blaznost je največkrat ozdravljiva. To utegne kaj časa trajati, a prepričan sem, da bomo imeli uspeh.“

„Daj Bog, da bi se vaše besede izpolnile!“

„Kakopak,“ je nadaljeval profesor, „zdravnik mora vedeti o bolniku kar moči mnogo. Začetni vzrok je skoro vselej žalost ali strah. Gotovo je tudi pri vaši soprogi tako. Če se posreči odkriti, zakaj se ji je zmešalo, bomo tudi lahko izbrali prava sredstva, da ji pomoremo.“

Profesor Magister je izrekel te besede s posebnim poudarkom. In čez trenutek je dodal:

„Nikar ne mislite, da iz radovednosti silim v vas. A duševno stanje bolnika, ki naj ga uspešno zdravim, mi mora biti odprta knjiga.“

Andrej Lokar je v kratkih besedah podal profesorju zgodbo svojega zakona z Miro, kakor jo je gledal s svojimi očmi. S težkim srcem mu je opisal tudi dogodke, ki jih pozna bralec iz prejšnjih poglavij.

Slavni zdravnik je med njegovim pripovedovanjem pogosto zmajeval z glavo.

„Hvala vam za zaupanje,“ je rekel, ko je Lokar končal. „Ali bi smel prositi za kratek razgovor z gospo taščo in gospodično Ljubo?“

„Z mojo taščo lahko govorite, a s sestrično ne morete. Nesrečnica je čutila, da v tej hiši ni več prostora in je odšla.“

„Ali veste, kam?“

Tovarnar je odkimal.

„Izginila je brez slovesa. O svojem odhodu me je obvestila s pismom, ki sem ga dobil šele drugi dan. Niti namignila ni, kam se je namenila.“

„Treba bo gledati, da jo najdemo ... Potreboval bi jo.“

„Čemu neki?“

„To, dragi gospod, je moja skrivnost ... Vsako sredstvo je dragoceno, če vodi k cilju.“

Počasi sta se vrnila v vilo. Ker je bilo do večerje še nekaj časa, je profesor neutegoma poiskal gospo Zorčevo. Našel jo je v salonu.

Staro damo je kar streslo, ko je slišala, da je Mirina bolezen nedvomno posledica tajnega gorja. Toda slavni zdravnik jo je potolažil:

„Zaupajte, milostiva ... Če najdem pravi vzrok žalosti, ki je omračila gospe hčeri razum, tedaj ne dvomim, da jo bom mogel rešiti.“

„Vprašujte, gospod profesor. Odgovarjala bom po svoji vesti.“

„Ali je imela vaša hči kako srčno nagnjenje, preden se je poročila z gospodom Lokarjem?“

Profesorjeve oči so se uprle vanjo.

„Da,“ je odgovorila po kratkem oklevanju. „Mira je imela simpatijo do mladega človeka, ki se mi ni videl primeren ženin zanjo ... A mislila sem, da je to samo muha, ki bo sčasoma prešla.“

V učenjakovih očeh se je zasvetilo.

„Ali se je gospa Lokarjeva sama odločila za svojega sedanjega soproga?“

„Vsiljevala ji ga nisem. A dopovedala sem ji, da je Lokar zanjo sijajna partija ... Oboževal jo je in do najzadnjega časa sem bila prepričana, da je srečna.“

„Prav, prav,“ je zamrmral profesor.

Zdaj je vedel vse, česar je potreboval. Gospa Zorčeva mu je morala povedati samo še ime tistega mladega človeka, ki ga je Mira ljubila. Nato je odšel k tovarnarju in se dogovoril z njim takole:

Gospa Lokarjeva naj ostane še nekaj tednov doma. On se oglasi čez mesec dni in jo iznova preišče. Najbrže jo bo treba spraviti v njegov sanatorij, kjer se bo zdravila pod neprestanim nadzorstvom.

Drugo jutro se je na vse zgodaj odpeljal.

„Uboga mučenica ljubezni!“ je zamrmral sam pri sebi, ko je sedel v svojem oddelku. „In Lokarjeva ubegla sestrična je junakinja, če vobče zasluži to ime ... Zdaj moram gledati, da najdem njo in dragega gospe Mire. Ni vrag, da z njiju pomočjo ne bi vrnil nesrečnici razuma!“

Čez čas je dodal:

„Vsakdanja pa ni ta istorija, bogme ne.“

*

Prav tisti dan je dobil Milan Stankovič brzojavko, da mu oče umira.

Ko se je pripeljal v Novi Sad, ga je našel na mrtvaškem odru.

Milan se je zgrudil na stol, naslonil glavo med dlani in dolgo ihtel pri pokojniku.

Nato je vstal in odšel po ulicah, sam ne vedoč, kam tava. Čez uro ali dve se je zavedel ob reki. Noč je bila polna zvez, ki so se igraje zrcalile v valovih. Od nekod so prihajali razposajeni glasovi ciganske pesmi.

Milan se je trpko zamislil.

Zdaj je bil sam na svetu ... Kako težak je postal križ gorja, ki ga je nosil na ramah!

„Kaj naj storim? Kod naj iščem utehe za neusmiljeno bol, ki mu gloda srce?“

A tedaj se je spomnil novic, ki jih je bil spotoma bral v „Politiki“. Ob bolgarski meji je postajalo vroče. Komitske tolpe so v nenavadno močnem številu in z nepričakovano trdovratnostjo silile na naše ozemlje. Vnanji sovražniki so jih preko Albanije zalagali z orožjem in streljivom. Po šumah in brdih so pokale puške in hrabri vojniki so umirali za domovino ... Med njimi je bilo njegovo mesto!

„Pojdem!“ je zamrmral. „A kaj bi dal, oh, kaj bi dal, da se morem osvetiti, preden poginem ...“

Drugi del: Ob zibelki[uredi]

I. OBUPANKA[uredi]

„Pismo za gospoda doktorja.“

„Dajte, Meta.“

Mladi zdravnik, ki se je bil pravkar vrnil iz gledališča, je vzel služkinji list iz roke. Ko je pogledal naslov, ga je izpreletelo.

„Primarij Resnik!“ je zamrmral. „Kaj neki hoče? Za Boga, menda se nisem zmotil v svojih upih?“

Kakor hitro je stara Meta odšla, je raztrgal ovoj in čital:

„Vrlo, dragi Lipar! Vaše odkritje se je pravkar sijajno obneslo. Neki otrok na mojem oddelku, pri katerem sem danes nesporno ugotovil znake vnetja možganske mrene, je dobil vbrizg z vašim serumom. Ob tej uri je izven nevarnosti!

Po pravici smete biti ponosni. Veselim se jutrišnjega dne, ko vam bom v bolnici osebno čestital.

Dr. Resnik.“

Janko Liparju so se tresle roke. Ves obraz mu je sijal od sreče in plamen ponosa je rasel v njegovih zamišljenih črnih očeh.

Tedaj je bilo resnica! Njegov dolgi trud ni bil zaman!

Brez ničemurnosti se je vdal blaženi misli, da ga bo kmalu svet poznal kot enega izmed velikih dobrotnikov človeštva ...

Toda že ga je zmotil zvonec v predsobju. Spozal je glas hišnice Jagodičke.

„Ježeš, ježeš, kakšna nesreča!“ je vzklikala, govoreč z Meto, ki je bila prišla odpirat. „Saj vam ne morem povedati. Ubožica, ki stanuje pri nas, je v zadnjih vzdihih. Brž pokličite gospoda doktorja. Mislim, da se je zastrupila!“

Zdravnik je bil v tem že odprl vrata in stopil venkaj.

„Kaj slišim, gospa Jagodičeva?“

„Oh, sam Bog vas je poslal gospod doktor! Nikar ne zamerite, da vas motim. A ker poznam vašo dobroto ...“

„Ali niste rekli, da se je nekdo zastrupil?“ je nestrpno vprašal zdravnik.

„Da, ubožica vezilja, ki stanuje pri nas. Tako čudno se zvija na postelji. Dajte, gospod, pridite jo pogledat.“

Mladi zdravnik je skočil v svojo ordinacijsko sobo in vzel iz omare nekaj steklenk. Nato sta jadrno odhitela v podstrešje.

„Sveti križ božji!“ je spotoma sopihala debeluška. „Tako zalo dekletce in tako mlado, če to ni greh! Pa tako izobraženo! Videti je, da je iz boljše hiše. Vsi smo jo radi imeli ...“

„Kdaj se je zgodilo?“

„Prejle sem se začudila, zakaj ne vsrane. ‚Daj, daj,‘ je rekel mož, ‚stopi pogledat, ali ni morda obolela.‘ In res sem šla. Še preden sem pritisnila na kljuko, sem začutila iz sobice milo stokanje. Kar kri mi je zastala v žilah. Zapodila sem se v vrata in jih vlomila, sama ne vem, odkod sem vzela toliko moči. In kaj vidim? Nesrečnica se valja po postelji in kriči od bolečine; vsa zelena v obraz; na nočni omarici pa stoji prazna steklenička ... Mati božja, pravim, zavdala si je! Nič nisem pomišljala, naravnost od nje sem pritekla k vam ...“

Na hodniku pred podstrešno sobico je stalo že vse polno sosed in sosedov. Jagodičkin vrišč jih je bil zvabil na kup.

Vpili so in iskali kar navzkriž.

„Zmešalo se ji je, tako vam pravim!“

„Izgubljena je!“

„Ali res menite, da se je zastrupila?“

„Saj ste videli stekleničko.“

„Pa zakaj?“

„I, kdo ve?“

„Nu, tega pa res ni težko uganiti.“

„Če pomislite njeno stanje!“

„Škoda zanjo.“

Mladi zdravnik se je preril skozi gnečo in stopil v sobico.

Petrolejka, ki je stala na mali mizici, je dajala nekaj svetlobe. Ves prostor je pričal o tisti sramežljivi bedi, ki se do zadnjega okleplje čistoče.

V kotu je stala železna, za čudo kratka, skoro otroška postelja, pregrnjena s snežnobelimi rjuhami. Na njih se je med razmetano obleko krčevito premetavalo žensko telo.

Janko Lipar je naglo pristopil. Ko je zagledal na nočni omarici steklenko, v kateri je bilo še nekaj belkaste tekočine, jo je vzel in ponesel k nosnicam. Bila je brez duha. Tudi napisa ni bilo videti ...

Mladi mož je pogumno zamašil stekleničico s prstom, jo obrnil, jo postavil nazaj in se dotaknil prsta s koncem jezika.

Še tisti mah je skremžil obraz. Osladni okus tekočine mu je zadoščal. Bila je razstopina svinčeve soli.

„Brž prinesite mlačne vode!“ je velel.

„Jaz jo imam na ognjišču!“ je viknila soseda, ki je stala na pragu. „Takoj jo prinesem.“

Jadrno je skočila k sebi.

Mladi dr. Lipar se je sklonil k obupanki.

O tem, da je šlo za poizkus samomora, ni bilo dvoma. Če mu stekleničica ne bi bila dala gotovosti, bi ga bilo prepričalo pismo, ki je ležalo tik pod svetiljko. Bilo je naslovljeno na policijsko ravnateljstvo.

Vpila in ječala ni več ... Ali je res umirala?

Težko dihanje ji je uhajalo izza razklenjenih ustnic.

Dušilo jo je ... Njene roke so krčevito grabile po prsih, kakor da si skuša odpeti bluzo. Temni lasje so se nalik svilenemu valu razlivali okrog mrliško bledega obraza.

Jagodička je prepadena stala za zdravnikom in mrmrala:

„Kdo bi bil mislil! Ubogi otrok! Že nekaj dni se mi ni videla nič kaj prava ... Oh, da nisem uganila, kaj namerava! Pa saj menda ni prepozno, kaj, gospod doktor? Ali jo boste rešili?“

Namestu odgovora je dr. Lipar vzel iz žepa steklenko, v kateri je bila nekakšna belkasta sol. S sosedino mlačno vodo je izplaknil stekleničico na nočni omarici; nato jo je spet napolnil in raztopil v vodi nekaj belega praška iz svoje steklenke. Jagodička in soseda sta morali vzdigniti nesrečnici glavo, da ji je z žlico razklenil zobe in ji vlil raztopino v usta.

Ko je v tretje tako storil, je pričela bljuvati. Takoj se je pokazalo, da ji odlega. Njene turobne, a vendar krasne oči so se tako tesnobno uprle v zdravnika, da ga je nehote izpreletelo.

A doktorjeva misel je bila v tem trenutku samo ena: rešena je! Rahla rdečica se je že pojavljala na njenih licih ...

„Saj sem vedela, da ji boste pomagali!“ se je razveselila hišnica. Zato pa sem pritekla k vam! ... Da, da, lepo reč ste napravili, gospodična. Tako je, če človek ne zaupa ljudem, ki ga imajo radi ... Sami smo siromaki, nič ne rečem, a nekako bi vas bili že utolažili, če bi nam bili odprli svoje srce. A kaj, ko je gospodična tako molčečna!“

„Gospa Jagodičeva,“ ji je doktor segel v besedo, „ali veste koga, ki bi ostal ponoči pri njej? Neposredna nevarnost je sicer odstranjena, a treba bo še postrežbe.“

„I, kaj vprašujete, gospod doktor? Sama bom sedela pri njej in storila vse, kar mi porečete. Le možu moram še povedati: on sedi spodaj, ‚Jutro‘ bere in niti ne sluti, kaj se je zgodilo.“

„Precej se vrnem, gospod doktor. Ali naj gredoč kaj prinesem za ubožico?“

Dr. Lipar je odkimal.

„Ne,“ je dejal. „Sam bom poslal, kar je treba.“

Soseda, ki ji radovednost še vedno ni dala, da bi šla spat, se je ponudila:

„Tudi jaz lahko ostanem tu, gospod doktor.“

„Ni treba,“ je odvrnil zdravnik. „Gospa bo zadoščala ... Ubožica potrebuje počitka.“

Ostale gledalke in gledalci so se bili že razgubili. Še malo in dr. Lipar je ostal sam z neznanko, ki jo je bil iztrgal smrti.

Čudna tesnoba ga je prevzemala ob pogledu nanjo. A vedel je, da misel na njeno obupno dejanje ni tisto, kar mu najbolj bega srce. Doživel je bil že marsikaj hujšega.

„Odkod moj nemir?“ se je vpraševal. „Kaj me nagiblje k tej tujki?“

Morda sočutje? Prizor, ki se je bil odigral vpričo njega, je bil očividno razpletek težke, bolestne drame. A kakšne? Ta skrivnost ga je mikala z nepremagljivo silo.

Bolnica ga je spremljala z očmi.

In zdajci je videla, da se je obrnil k njej.

Z mehkim, prijaznim glasom, ne strogim, kakor po navadi govorijo zdravniki, jo je vprašal:

„Nu, kako se počutite?“

Ni mu takoj odgovorila. Stisnila je ustnice, kakor da se je namenila molčati.

„Ali mi zamerite, da sem prišel?“ je nadaljeval zdravnik.

Pokimala je: da.

„Zakaj?“ je vprašal. „Poklicali so me. Storil sem samo to, kar je moja dolžnost.“

Tedaj je obupno zamrmrala:

„Kdo vam je dal pravico, da mi branite umreti?“

„Vsak ima pravico, da zabrani svojemu bližnjemu strahopetno in brezumno dejanje.“

„Radovoljna smrt ni vselej strahopetna in brezumna ...“

Dr. Lipar jo je začudeno pogledal.

„Mar ste toliko pretrpeli?“

„Da ...“ je odvrnila z zamolklim glasom.

Počasi, počasi se je dramilo v njej življenje ...

A baš tisti mah, ko si je dr. Lipar dejal, da je vsa nevarnost minila, je obraz mlade neznanke mahoma prebledel. Oči so se ji čudno razširile, trepalnice so jele tripati. Hripav vzklik ji je planil iz ust in glava se je onemoglo zvrnila na blazino.

„Glej, glej, to je čudno!“ se je ustrašil zdravnik. „Pa ne da bi bil strup že pričel učinkovati?“

Mladenka se ni dala obuditi k zavesti. Ležala je kakor mrtva.

Tedaj ji je razgrnil bluzo, ki so jo bile ženske že prej odpele. Roka mu je trepetala, čeprav je bila vajena takega posla ...

A mahoma se je zdrznil in odstopil. Silno presenečenje se je zazrcalilo v njegovih očeh.

„Noseča!“ je vzkliknil.

Žaloigra ubogega dekleta mu je v trenutku stopila pred oči. Hotela je umreti, da bi skrila svojo sramoto. Bila je izmed neštetih mučenic ljubezni, ki morajo plačati trenutno izpozabo z življenjem ...

„Oh, koliko jih tako pogine!“ je presunjen zamrmral mladi zdravnik.

In ko ji je z brisačo močil sence, mu je spet in spet prihajalo na um:

„Kako lepa je ... kako lepa! ...“

Hišnica se je v tem vrnila.

„Nu, gospod doktor, ali je kaj bolje?“

„Bilo je, pa se je spet poslabšalo,“ je rekel mladi mož. „Dajte, vzdignite ji glavo.“

„Ubogo dekle! ... Najhujšega menda ne bo, kako mislite?“

„Ne vem.“

„Ne veste? Oh, potolažite me, gospod doktor, saj vidite, da mi gre do živega.“

„Nadejam se, da mine tudi ta nezavest brez zlih posledic. So pa oteževalne okolnosti: ubožica bo mati.“

„Ali nisem rekla!“ je vzkliknila vrla žena, podpiraje mladenki glavo. „Kar tako ne bi bila popila te grdobije.“

„Odklej stanuje pri vas?“

„Tri mesece bo kmalu ... Stanarino za prva dva je redno plačala. Za tretji mesec še ne ...“

„S čim se preživlja?“

„Z vezenjem, gospod doktor. Take prelepe stvarce dela, rahle in bele kakor sneg. A zaslužek ni kaj obilen, se mi vidi ... Oh, glejte, gospod doktor, še vedno se ne zdrami. Pa ne da bi bila mrtva?“

„Ne, ne,“ je odvrnil zdravnik in podržal mladenki steklenko dišeče soli pod nos.

In res se je zdrznila. Njene trepalnice so se spet odprle. Globok vzdih se ji je izvil.

„Nu, saj sem rekla!“ je vzkliknila Jagodička. „Vidite, zbudila se je. Zdaj ji bom stregla natanko po vaših predpisih, kar zanesite se name.“

„Vrla žena ste, gospa Jagodičeva!“

„I, kdo pa je brez srca, da bi zapustil ubožico v takem položaju? Jaz že ne!“ je rekla hišnica in se udarila z roko po prsih. „Ne, ne,“ se je obrnila k bolnici, ki je s široko odprtimi očmi strmela vanjo. „Nič se ne bojte. Tistih nekaj kovačev ni vzrok, da bi vam krščanski človek obrnil hrbet. Samo pametni bodite in obljubite mi, da ne napravite več take neumnosti ...“

„Vrlo!“ je rekel zdravnik. „Mislim, da smo najhujše prebili. Moja služkinja vam prinese zdravilo, ki ji ga dajajte po žlicah, vsako uro enkrat. In če bi ji spet postalo slabo, me takoj pokličite.“

Mladenkine ustnice so se razklenile in slabotno dihnile besedo:

„Hvala.“

Za trenutek sta se ujela z očmi.

„Ali, gospod doktor,“ se je spet oglasila hišnica, „takole je menda ne bomo pustili? Treba jo bo sleči in spraviti v posteljo ...“

„Kakopak.“

Nesrečno dekle se je zdrznilo v preplahu, ki ga je zdravnik dobro opazil.

„Gospodična naj se z vašo pomočjo razpravi,“ je dodal. „Če bo spala, je vse dobro ... Vendar pa ne pozabite, da sem zmerom na razpolago.“

„Hvala, gospod doktor. Najlepša hvala z njene in moje strani!“

Mladi zdravnik se je še enkrat ozrl na bolnico in odšel.

Temne oči uboge deklice so ga turobno spremile do vrat ...

II POT POKORE[uredi]

Dr. Lipar in drugi asistentje v otroški bolnici so bili pravkar oblekli bele plašče, ko se je začulo mrmranje:

„Primarij!“

Med odprtimi vrati se je bil pokazal dr. Resnik. Bela čepica mu je nekam fantovsko čepela na sršečih sivih laseh.

Janko Lipar je stopil k njemu:

„Najlepša hvala za snočnje sporočilo, gospod primarij!“

A stari praktik je prisrčno iztegnil roko:

„Čestitam, kolega! Vaše odkritje bo imelo silen odmev in velike posledice za zdravniško vedo! ...“

Tako govoreč ga je odvel s seboj po hodniku.

„Nikar, gospod primarij,“ se je branil dr. Lipar. „Samo po naključju ...“

„To ni naključje,“ mu je segel mojster v besedo. „Mene starca ne boste prekanili. Vaše odkritje je plod dolgega mišljenja in truda. Zakaj se branite hvale, ki vam gre po pravici?“

Ogled bolnikov se je pričel. Obakraj prehoda so stale bele posteljice, iz katerih so gledale drobne, žalostne glavice malih pacijentov.

Oh, kakšna plaha vdanost, kakšna neizrekljiva tesnoba se je zrcalila v teh bednih otroških očeh! Koliko toge je bilo v njih, koliko hrepenenja po solncu, sinjem nebu, svobodi in domu!

In kako strašna je bila misel, da je večina teh nedolžnih bitij nosila v sebi kali neozdravljivih bolezni! Misel, da so bila komaj pričeta življenja že zapisana smrti!

Primarij dr. Resnik je vkljub svoji naježeni vnanjosti iz srca ljubil male bolnike. Ni ga bilo večjega veselja zanj, kakor če je mogel katerega iztrgati neusmiljeni kosilji!

Kakor Janko Lipar, je tudi on nenehoma premišljeval o tem, kako bi pomagal otrokom vsega sveta in sanjaril o pravljičnem zdravilu, ki bi uničilo v krvi mladih bitij vse pogubne kali.

Liparjevo odkritje je pomenilo prvi korak na tej poti. Bilo je uspeh, ki je moral že jutri odjekniti širom dežel ...

Ko so zdravniki obšli veliko dvorano, so krenili v posebni oddelek, kjer je stalo le kakih deset posteljic.

Primarij je stopil k eni izmed njih ter pokazal na zlatolasega petletnega poniglavčka, ki so mu očke še žarele od vročice:

„Poglejte ga, Lipar! Ta vam je dolžnik za življenje. Da ni bilo vašega sredstva, bi ležal zdajle v mrtvašnici. Znaki tuberkuloznega vnetja možganske mrene so bili nesporni. A snoči sem mu vbrizgnil vaš serum ... in vnetje možganov je prešlo ...“

Mlada doktor se je sklonil k bolniku, ki je plašno gledal okoli sebe, in ga prijel za ročico.

„Nič se ne boj,“ mu je rekel z mehkim glasom. „Ozdravili te bomo in te vrnili mamici ... Samo priden bodi. Stori vse, kar ti reče sestra usmiljenka!“

„O, saj me tudi mamica dobro zdravi, kadar nisem zelo bolan!“ je s prezrelo razumnostjo odvrnil mali možiček. „A zdaj me je tako hudo bubalo v glavi ...“

Dr. Lipar je izpustil dečkovo roko in ga skrbno odel.

Obhod se je nadaljeval. Mladi zdravnik danes pri ogledovanju bolnikov ni kazal tiste napete pozornosti kakor po navadi. Videti je bilo, da ga neprestano preganja ena sama, trdovratna misel.

Primarij je to opazni. Menil je, da izvira Liparjeva zamišljenost iz veselja nad uspehom novega zdravila.

A molil se je. Duh mladega tovariša je uhajal drugam ... povsem drugam ...

*

Pri Lokarjevih se v teku zadnjih treh mesecev ni bilo zgodilo dosti novega.

Profesor Magister je bil še nekajkrat prišel pogledat. Vsakikrat je našel zdravje mlade žene v nespremenjenem stanju.

„Poslabšalo se ni,“ je odgovarjal tovarnarju, kadar ga je po ogledu bolnice strahoma izpraševal, kaj misli.

„In popravilo tudi ne?“

„O, saj sem rekel, da moramo potrpeli.“

Do nadaljnega je zdravil Miro z elektriko, meneč, da bo njena trajna uporaba dobro vplivala na bolnico. A bil je prepričan, da bo imel pravo sredstvo šele tedaj v rokah, kadar najde Logarjevo sestrično in neznanca, ki je bil tistega usodnega večera pobegnil v noč.

Trdno je veroval v to, da bi pogled na Ljubo in na moža, katerega je Mira ljubila nekdanje dni in na tihem skoro gotovo še zdaj, odrešilno pretresel živčevje uboge žene ter zbudil njen izmučeni razum.

V ta namen se je bil obrnil na več strani.

Sled Cirila Samca so bili našli, a na žalost se je kaj kmalu izgubila. Človek s tem imenom je bil nekaj tednov po usodni noči odplul s parobrodom „Senj“, ki je bil namenjen v Dubrovnik, pa je v burji zadel ob skalo in se potopil. Rešili so samo nekaj potnikov; Cirila Samca ni bilo med njimi ... Kakor je vse kazalo, je spal zaročenec Mire Zorčeve večno spanje na dnu Jadranskega morja.

Ta slaba novica je bila profesorju Magistru zelo nevšečna. Poslej se je zanašal samo na Ljubo.

Le srečno naključje mu je moglo pomagati, da jo najde. Oziri na tragedijo v hiši Andreja Lokarja so mu v mnogih pogledih vezali roke. Če bi bil tovarnar količkaj zaslutil, da profesor išče nečakinje, ki je bila po njegovem mnenju malopridnica, bi se bil porodil v njem usoden dvom o ženi. Slavni zdravnik je vedel, da Lokarjevo duševno ravnotežje taki preizkušnji ni več kos. Bog ne daj, da bi moral zdraviti mimo žene še moža!

Trdovratnost Mirine bolezni je pripravljala tovarnarja v obup. Zato je pristal na profesorjev predlog, da jo vzame do nadaljnega v svoj sanatorij.

„Samo da bi kaj pomagalo!“ je žalostno vzdihnil.

In res so se nekega dne odpeljali v Ljubljano.

Mira se ni upirala. Na oko je bila videti srečna kakor dete.

Gospa Zorčeva je ostala doma, da bi počakala zetove vrnitve. Dotlej je plakaje pospravljala svoje stvari za preselitev v Ljubljano. Hotela je biti blizu, kar najbliže pri svojem nesrečnem otroku ...

O, muke vesti, prepozno zdramljene v materinem srcu!

*

Vlak je drevil skozi pokrajino. Profesor Magister se je za trenutek opravičil in stopil na hodnik, da bi popušil cigareto. Ko je zunaj pogledal okoli sebe, mu je zdajci ušel presenečen vzklik:

„Glej, glej! Lipar!“

Dr. Lipar se je ozrl.

„Magister!“

„Če to ni veselo iznenadenje! Odkod se pa voziš?“

„V Kranju sem bil, pri očetu. A ti?“

„Najprej dovoli, da te predstavim tovarnarju Lokarju in njegovi gospe.“

To rekši je profesor odprl vrata v oddelek.

„Dovolite ... Dr. Janko Lipar, moj prijatelj.“

Mladi zdravnik se je priklonil. Andrej Lokar mu je vrnil poklon in dejal:

„Zelo mi je drago. Vaš oče je moj dobri znanec in hišni zdravnik.“

Dr. Lipar je z nemajhnim začudenjem opazil, da se tovarnarjeva žena ne zmeni zanj. Gledala ga je s svojimi krotkimi, velikimi očmi, ne da bi se ganila.

„Čudno, čudno,“ je pomislil. „Ali se gospoda tudi vozijo v Ljubljano?“ je vprašal iz zadrege, da bi spravil razgovor v tek.

„Da,“ je odvrnil Lokar. „Gospod profesor je tako prijazen, da naju spremlja ...“

Oči mladega zdravnika so po vrsti obletele tovarnarja, tiho mlado ženo in profesorja Magistra. Nato je jel govoriti o drugih stvareh. Uganil je bil, zakaj se Mira ni odzvala pozdravu!

Ko sta bila s prijateljem spet na hodniku, mu je ta povedal:

„Gospa je blazna. Danes jo peljemo v moj sanatorij.“

„Kdo bi si mislil!“

„Da, zelo krotka je.“

„Ali je neozdravljivo?“

„Upam, da ne ... Eh, brate, to je nenavaden primer! Roman, ti pravim, cel roman!“

„Zanimalo bi me ...“

„Pri drugi priliki. A daj, da ti čestitam na velikem odkritju!“

„Oh, saj ni vredno imena.“

„Kakopak! Vsi časopisi so polni tvoje slave ... A zdaj se moram vrniti k onima dvema. Pridi drevi v kavarno, da se pomeniva kaj več.“

Prisrčno mu je stisnil desnico.

Dr. Lipar je vso pot mislil na nesrečno mlado ženo.

Blazna! Zblaznela v cvetju mladosti, sredi obilja in gotovo tudi sreče ... Kako obupan je moral biti njen mož!

Zakaj udarja usoda tako na slepo? Zakaj morajo zmerom solze spremljati smeh? Zakaj je sleherni korak človeštva zaznamovan s trpljenjem?

Radovednost mu ni dala miru in ko je stopil profesor Magister zvečer v kavarno, je dr. Lipar že čakal nanj.

„Da,“ je odgovoril učenjak na prijateljevo vprašanje, „pri Lokarjevih sem bil že nekajkrat ... Prosil me je, naj pridem pogledat k ženi in ker je poudaril, da mu troškov ni mar, sem se odzval. Našel sem ubožico blazno.“

„Kako je to prišlo? Nenadoma?“

„Menda. Sicer so se že prej pojavljale neke motnje, a ne take, da bi se bilo vredno vznemirjati zaradi njih. Značaj bolezni si videl na svoje oči: krotka blaznost brez hudih kriz, besnenja in solzá.“

„Ali je podedovano?“

„Ne.“

„Ali posledica silnega pretresenja živcev?“

„Mislim, da je vsega kriva globoka duševna bol.“

„Tedaj srčna skrivnost?“

„Najbrže.“

„Ali upaš, da bo ozdravela?“

Profesorjevo čelo se je zamračilo.

„Do najzadnjih dni sem upal ... A na žalost so zadeli moji načrti ob zapreko. Potreboval sem pomoči dveh oseb. Obe sta izginili ... Oprosti, da v tem trenutku ne morem povedati več.“

Še dolgo sta kramljala tisti večer. Obema je bilo, kakor da ima njiju srečanje nekakšen pomen v zagonetnih računih usode.

III LJUBEZEN KLIJE[uredi]

Ljuba je bila sama v svoji sobici. Nemirno je hodila sem ter tja. Njene velike, temne oči so se čudno svetile.

Jagodička ji je bila pravkar sporočila, da pride vsak trenutek zdravnik.

Dr. Lipar! Ta dobri, dobri človek, ki pa vendar ni mogla delj sprejemati njegovih dobrot ...

Namenila se je bila, da mu to pove. Razumel jo bo. Ne, ne, gotovo ji ne bo zameril.

Bledi solnčni žarki so prihajali skozi okence in dajali prostorčku dokaj veselo lice. Zakurjena pečica je širila prijetno toploto.

Vse je bilo nenavadno čisto in sleherni kos skromnega pohištva je stal na svojem mestu. Mizo sredi sobe je skoro vso zavzemala velika škatla, polna sukanca, svilenih nitk, trakov, igel in drugih stvari, ki jih potrebujejo vezilje.

Potrkalo je na vrata.

„Prosto!“ je zaklicala Ljuba.

Bil je Janko Lipar.

„Oprostite, gospodična,“ je izpregovoril takoj po pozdravu. „Hišnica mi je rekla, da ne mislite več sprejemati pomoči, katero sem vam dajal tako od srca. Rad bi vas vprašal, ali je to vaš nepreklicni sklep?“

„Da, gospod doktor.“

Tesnoben molk je legel med njiju. Nato je Ljuba dodala:

„Če bom poslej še sprejela kako uslugo od vas, tedaj naj bo posojilo, ne miloščina. Ohraniti si hočem pravico, da se vam kedaj oddolžim.“

„Prav.“

„Kakor hitro bom spet mogla, bom delala vse noči ...“

A listi mah jo je pustila trdnost na cedilu; solze so jo oblile in ramena so ji vzdrgetala.

„Hudo vam je, gospodična?“ je s toplim sočutjem vprašal mladi zdravnik.

Ljuba je pokimala.

„Časih sem spet pogumna,“ je zamrmrala. „A časih se v meni vse zruši ... in žal mi postane, da ste me rešili smrti ...“

„Bodite močni! Zdaj imate pravico, da živite, ne pozabite tega.“

Mladenka si je obrisala zardele oči.

„Nočem, gospod doktor,“ je vzhičeno planilo iz nje, „nočem, da bi me na tihem prezirali! Toliko dobrega ste mi storili, da vam moram povedati vse po pravici ... Ne smem se delati nedolžne, a vendar ... Imela sem zaročenca. Ljubila sem ga ...“

V svoji boli ni opazila, da se je dr. Lipar čudno zdrznil pri teh besedah.

„Da, rada sem ga imela,“ je nadaljevala. „Njegov oče ni hotel dovoliti najine zveze. A ženin me je ljubil iz srca ... Bila sem sirota, sorodniki so me vzgojili kakor svoje rodno dete. Imela sem vso svobodo in moj ženin je pogosto prihajal v vas. Prav iz tega je nastala moja nesreča ...“

Pobesila je oči.

„Ali vas je zapustil?“ je mrzlično vprašal zdravnik.

„Ne. Bil je častnik, poštenjak nad poštenjaki ... le strašne, izjemne okolnosti so naju razdražile ... Moj zaročenec se je odvrnil od mene, meneč, da sem se mu sramotno izneverila. A to ni bilo resnica. Niti trenutek ga nisem bila nevredna ...“

„Zakaj mu niste dokazali svoje nedolžnosti?“

„S tem bi bila onesrečila moža, ki mi je bil brat in oče v eni osebi, in pogubila njegovo ženo, ki se me je bila usmilila v moji bedi.“

„Tedaj ste se žrtvovali?“

„Da, žrtvovala sem se. Svojo srečo in svojo ljubezen sem dala za srečo in ljubezen drugih ljudi. Naložila sem si breme pokore za tujo slabost ...“

Z usihajočim glasom je povedala Liparju zgodbo, ki je bralcem že znana; samo kraj tragedije in imena oseb je zamolčala.

„Skrivaj sem odpotovala v Ljubljano,“ je nadaljevala, „vedoč, da bom tu najlagje skrila svoje gorje. Izprva sem pogumno delala; mislila sem, da je preizkušnja samo začasna in da se bo vse uredilo ... A sčasoma se me je lotil obup. Moje stanje je napredovalo, izgubila sem delo in nekega dne sem ostala brez sredstev, zapuščena kakor kamen na cesti ... Strah pred bedo me je pripravil ob pamet. Popila sem raztopino, ki sem jo imela že davno in o kateri sem vedela, da je hud strup. Vse ostalo vam je znano ...“

Prsi so ji plale od muke.

Še doktorja je bolelo srce, ko jo je poslušal. Njeno priznanje, da je ljubila drugega, ga je peklo v duši ...

„Ali mar ljubim to nesrečnico?“ je osupnil sam pri sebi. „Kakšna misel! Sama pravi, da ljubi onega, še vedno. In mati bo ... Nezakonska mati; izgubljenka, onečaščenka!“

In vendar ni mogel dvomili. Vsa njegova notranjost je klicala:

„Ljubim jo! Ljubim jo! ...“

„Vse, kar ste mi povedali, bo ostalo med nama,“ je zamrmral. „Bodite o tem prepričani ... In ne obupajte, gospodična: kdo pa vidi v bodočnost? Morda pride dan, ko ...“

Vstal je, ne vedoč, kaj naj še reče. Ko je odhajal, mu je padlo oko na mizo, kjer je ležalo več fotografij.

Ena izmed njih je predstavljala krasno mlado ženo. Izraz njenega obličja je bil tako zagonetno otožen, da se je mladi zdravnik kar zavzel nad njim.

Ta obraz mu ni bil neznan. Nekje ga je bil že videl. A kje? Ni se mogel domisliti ...

Nekaj tednov pozneje.

Težka ura Ljube Cvetkove je bila prišla ...

Bela kakor sneg in vsa izmučena je ležala v svoji postelji. Dr. Lipar in mati Jagodička sta sklonjena nad njo čakala, da se zdrami iz lahne omedlevice, ki jo je bila objela.

Nedaleč od postelje je stala zibelka in v njej je s šibkim glaskom vekala majcena rožnata stvarca.

Ta stvarca je bilo Ljubino dete. Otrok njene mučeniške ljubezni ...

„Veste, gospod doktor,“ je pravkar rekla Jagodička zdravniku, „dobro bo, da postaviva zibelko bliže k postelji ... Kadar se prebudi, ho najprej hotela videti malega. To jo bo bolj poživilo kakor vsa vaša zdravila.“

„Prav imate,“ je pritrdil zdravnik.

In Ljuba, kakor da je čakala samo tega, je prav tisti mah odprla oči. Široko in temno je pogledala okoli sebe. A zdajci se je razlila po vsem njenem obličju tiha, blažena zarja ...

Mlada mati je bila zagledala zibelko in rožnato detece v njej, ki je zdaj tiho, enakomerno dihalo in spalo.

Na ustnicah izmučene porodnice je zaigralo upanje, sladka sreča je vzcvetela v čaroben smehljaj ...

„Moj otrok!“ je zamrmrala. „Moje dete!“

Moje dete ... Blaženo je ponavljala to besedo, kakor da se ne more nasititi njenega zvoka. Bilo je blizu nje, tamle, tako blizu, njen angelček, vsa njena sreča!

Z neskončno ljubeznijo se je zagledala vanj. Ves svet okoli nje je izginil, vse razen njega se je odmaknilo daleč, daleč, kdo ve kam. Kaj ji je bilo do teh ljudi? V tem trenutku jih ni poznala ...

Bilo ji je, kakor da je živa v raju. Nič več ni mislila na trnjevo bodočnost, ki jo je čakala, nič več na to, da je bila zapuščena in predana zaničevanju in da je bilo njeno življenje za zmerom uničeno. Živela je le tej minuti; čutila je samo srečo, ki jo okuša mati ob prvem pogledu na svojega otroka.

Zdravnik in hišnica se nista upala ne izpregovoriti ne treniti, da ne bi zmotila svetega trenutja.

A tedaj je otročiček v spanju rahlo zastokal.

Njegov šibki glasek je zadoščal, da se je mati mahoma zdramila iz svojih sanj.

Zganila se je, kakor bi hotela sesti pokoncu. Toda zdravnik je planil k njej:

„Ne, ne! Nikar ne delajte neumnosti. Zdaj morate mirovati ...“

„A kaj je z otrokom?“

„Da, da,“ se je oglasila Jagodička, „dali vam ga bomo, angelčka sladkega ... čeprav ni bilo bolje, da mu daste še malo spati ...“

„Ali je deček?“ je vprašala Ljuba.

„Da, dušica, fantiček je ... in mamici je podoben kakor jajček jajčku.“

Med tem pogovorom se je vrla žena nemirno spogledovala z dr. Liparjem.

A materi je težko odbiti željo, da vidi dete, ki ga še ni držala na rokah. Življenje bi dala, da ga more pestovati, milovati in stiskati k sebi!

„Dajte mi ga,“ je ponavljala Ljuba vsako minuto.

„Ali, dragica!“ se je upirala hišnica. „Ne bodite tako neučakani!“

„Zakaj mi ga ne daste? Ali mi kaj skrivate?“

Jagodička je pogledala zdravnika.

„Dajte ji ga,“ je pritrdil dr. Lipar.

„A pustite ga v pleničkah ... Novorojenček je tako občutljiva stvarca!“

Rahlo, z neskončno opreznostjo je hišnica vzdignila malo bitje iz zibelke.

„Poglejte ga, kako je srčkan! Videti je, da se hoče smejati.“

Prostodušnica se je motila. Novorojenček je le kremžil ličece, da bi udaril v jok.

„Oh, dajte mi ga,“ je moledovala Ljuba, „dajte mi ga, da se ga nagledam!“

Materinim prošnjam je bilo naposled treba ustreči ...

Od radosti vsa iz uma je jela s shujšanimi rokami božati povito telesce ljubljenega otroka.

In komaj ga je imela pri sebi, je že pozabila na zdravnikovo svarilo. Hotela ga je videti vsega. S tresočimi se prsti je odpela igle, s katerimi so bile spete pleničke, in jih razgrnila ...

„Saj je toplo,“ je mrmrala kakor sama pri sebi. „Ne bo mu škodilo, ne ...“

Ves rožnat se je pokazal njenim očem. Krepak je bil videti in zdrav. Le desna nožica je bila v stegnu skrivljena ... upognjena kakor lok! ...

V očeh mlade matere je zastrmela strašna prepadenost in okrutna bol.

„Ali ... ali ...“ V prvem trenutku ni mogla najti besede za svojo misel.

Šele čez čas je zajecljala:

„Moj otrok ... moje ljubo dete ... pohabljeno!“

Hišnica jo je izkušala pomiriti:

„Ne, ne ... Saj ne bo hudega, videli boste ... gospod doktor pravi, da se bo vse uravnalo ...“

„Oh, to govorite samo, da bi me potolažili ... Kako naj verjamem, ko vidim, da je nožica kriva! ... Moj Bog, še ta udarec! Kakor da nisem že dovolj pretrpela ... Oh, to je strašno ... Ubogi malček, zakaj nisem umrla s teboj vred, če si se rodil samo za trpljenje! ...“

Ne meneč se za bolečine, ki so ji pri najmanjšem gibu trgale izmučeni život, se je privzdignila na postelji, prislonila plakajoče dete k sebi in ga jela obsipati s strastnimi poljubi.

„Angelček moj, oh, malček moj dragi!“ je ihtela, da bi se je bil kamen usmilil. „Odpusti ... odpusti! ...“

IV MIRINA SKRIVNOST[uredi]

Andrej Lokar se je bil pravkar pripeljal v sanatorij profesorja Magistra. V svoje razočaranje je zvedel, da šefa ni doma.

„Gotovo bi radi videli gospo soprogo?“ je vprašal mladi tajnik, ki ga je sprejel.

„Da, če je dovoljeno ...“

Glas mu je drhtel od tesnobe.

„Oh, seveda bi bilo bolje, če bi bil gospod profesor tu,“ je rekel tajnik. „Lahko bi vam kaj razložil. A dovoljenje, da jo posetite, je dal že naprej.“

Pozvonil je in naročil slugi:

„Stopite vprašat, ali je gospa Lokarjeva v svoji sobi.“

Strežaj se je kmalu vrnil z novico:

„Gospa je odšla s svojo strežnico v park.“

„Ali naj jo dam poklicati?“ je vprašal tajnik.

„Če ni zapreke, bi rajši šel za njo,“ je dejal Andrej.

„To ni navada, gospod Lokar, a izjemoma naj bo ... Dal vam bom spremljevalca.“

„Ni treba. Samo da vem, kje jo najdem.“

Strežaj ga je peljal v ozadje parka in mu tam pokazal samoten drevored.

Z morečo tegobo v srcu je tovarnar gledal blede žene z ugaslimi, črno obrobljenimi očmi, ki so počasi prihajale mimo njega.

In zdajci je od daleč opazil Miro ...

Sedela je na klopi ter s šibico črtala v pesek...

Na drugi klopi, nedaleč od nje, je sedela paznica, vsa zaverovana v debel roman.

Tovarnar se je približal, ne da bi ga bili opazili.

Mira je sanjala ... A njene sanje očividno niso bile tako nedoločne kakor po navadi.

Njen obraz je bil resen in napet, kakor bi nekaj premišljevala. Ustnice so se premikale, čelo se je nabiralo v gube, obrvi so bile zgrbančene.

Lokarja je izpreletelo. Izraz Mirinega obličja je bil tako izpremenjen, da je zdvomil, ali je vobče še blazna? Kdo ve, če ga zdajle zagleda, ga bo nemara spoznala in razprostrla roke ...

Z utripajočim srcem je stopil še bliže. Skoro tik za ženo, ki je neprestano črtala po pesku, je obstal in pritegnil dih.

Čare, ki jih je delala, niso bile kdo ve kako pravilne, a vendar so se razločno ubirale v črke ...

Prva črka je bila C ... Druga je bila i, tretja r; četrta spet i, peta l ...

„Ciril ... Ciril ... kaj to pomeni?“ se je zavzel Andrej. „Njenim ubogim možganom se nekaj blede. „Ciril, to vendar nima nikakega zmisla.“

A zdajci se je njegov obraz izpremenil. Prebledel je kakor zid, v njegovih očeh je vzplapolala ljubosumnost in nehote je skrčil pesti.

Ciril! Nikomur izmed njunih skupnih znancev ni bilo tako ime ...

In odkod ta zarja na njenem obrazu? Odkod ta tihi smehljaj na ustnicah in ta sladki blesk v očeh?

Oh, strahota!

Nehote ga je vrglo nazaj. Pesek mu je zaškripal pod nogami. Paznica je vzdignila glavo. Kar ustrašila se je njegovega spačenega obraza.

„Kaj želite, gospod?“ je vprašala.

Tovarnar je siloma ukrotil svojo razburjenost in znova pristopil.

„Moje ime je Andrej Lokar ...“

Paznica se je naklonila.

„Gospa je želela posedeti na solncu. Nisem ji branila, saj je res zelo toplo.“

Mira je bila med tem začula razgovor in vstala. Obrnila je glavo proti Andreju. Nič v njenem obrazu ni vztrepetalo, po ničemer ni bilo moči soditi, da bi ga poznala.

„Nesrečnica! Oh, nesrečnica!“ si je s strašno muko ponavljal Andrej. „Ko sem se poročil z njo, je ljubila drugega ... Njeno srce je bilo oddano temu Cirilu! Človeku, ki ga ne poznam ... Tujcu, ki ne bom nikoli zvedel njegovega imena! ...“

Vse trpljenje, ki ga je bil prestal od rojstva, se ni moglo primerjati z muko te edine minute. Izprva mu je bila kar zoprna misel, da naj bi prijel Miro za roko. Toda premagal se je. Stopil je k njej, ji rahlo segel pod komolec in jo odpeljal proti hiši.

Blazna žena se ni niti zganila. Stopala je zraven njega kakor mrtev stroj.

Njene oči so mrko in brezizrazno strmele tja v en dan. O pravkaršnji svetli vznemirjenosti ni bilo več sledu.

„Oh, nesrečnica!“ je v mislih ponavljal Andrej. „Gorje tebi in meni! ...“

V BEDA DVEH SRC[uredi]

„Gospod doktor, povejte po pravici, kaj mislite o mojem otroku?“

„Ali, gospodična ...“

„Govorite brez ovinkov. Laglje bom obračunala z resničnostjo, če ji bom gledala v oči.“

Mlada mati je sedela v starem naslanjaču, ki ga je bil dr. Lipar poslal v podstrešno sobico, in tesnobno visela s pogledom na obrazu mladega zdravnika.

Janko Lipar je dolgo molčal. Šele čez čas je vzdignil oči proti Ljubi in resno dejal:

„Ničesar novega vam nimam povedati. Otrokova bodočnost je negotova, obupna pa ni.“

„Kako mislite?“

„Če bo imel vso nego, ki je v to potrebna, utegne ozdraveti in postati raven kakor drugi ljudje.“

„Bog vas usliši!“

„Le eno je: noben zdravnik vam ne more biti porok za to. Iz vsakega pravila so tudi izjeme.“

„S tem me opozarjate, da bo moj otrok ena teh izjem.“

„Prisežem vam, da ne vem naprej.“

„Oh, bežite!“

„Ali ne verjamete moji besedi?“

Glas mu je vzdrhtel. Ljuba je začutila, da je užaljen.

„Oprostite mi!“ se je splašila. „Časih mi od bolečine uide grenka beseda. Ne mislite, da dvomim o vas. Kako vam ne bi verjela, po vsem, kar ste storili zame? Oh, vsa moja tolažba je v misli, da smem še upati ...“

Oči so se ji zasvetile in rahla rdečica ji je oblila lice. Vstala je in vzela sinka v naročje.

Tako ljubek je bil s svojimi črnimi, pametnimi očkami in jamicami v kotičkih majcenih ust ...

„Moj mali!“ je zamrmrala Ljuba. „Moj sladki mali!“

Stisnila ga je k sebi in ga obsula s strastnimi poljubi.

Okrutna bol je prevzela dr. Liparja, ko je gledal to milovanje.

Poljubi mlade matere so bili v duhu gotovo namenjeni otrokovemu očetu; ki ga je še vedno ljubila. O, kaj bi bil dal, da je smel stopiti na mesto tega človeka!

A zarja upanja na Ljubinem obrazu sc je zdajci umaknila turobni senci.

„Ali niste rekli, gospod doktor, da bo treba dolgega in temeljitega zdravljenja?“

„Da, gospodična. Treba je okrepiti ogrodje in dati sleherni koščici njeno prirodno lego ... To pa dosežemo le s potrpežljivostjo in s tem, da damo otroka v naravnalni pristroj ...“

„A kako naj zmorem, joj meni! Takšno zdravljenje je drago in jaz sem tako siromašna. Vse noči bom delala zanj, pa bo še premalo ...“

Vsa obupana je položila otroka v zibelko. Solze so ji zalile oči.

Dr. Lipar je vstal. Tiho je stopil k njej in ganjeno zamrmral:

„Ni prav, gospodična, da tako obupavate ... Ali nič ne mislite name, ki stojim ob vaši strani? Vse troške, kar jih bo zahtevalo otrokovo stanje, vzamem nase. Če je njegovo ozdravljenje le količkaj mogoče, bo zdrav.“

„Oh ne, gospod doktor, to bi bilo preveč!“ se je uprla Ljuba. „Že tako sem vam dolžnica za usluge, ki jih ne bom mogla nikoli vrniti. S čim naj vam poplačam še to dobroto?“

Zaihtela je, čuteč, da ne govori iz srca. Branila se je, toda njen glas je zvenel, kakor bi prosila in glasno kričala in zaklinjaje sklepala roke:

„O, dajte, bodite dobri, kakor ste bili doslej! Rešite mojega sinka te strašne pohabe in hvaležna vam bom do smrti ...“

Janko Lipar jo je rahlo prijel za roke:

„Molčite, prepustite vse to meni ... Vsa moja sreča je v tem, da morem kaj storiti za vašo srečo ...“

To je bilo skoro priznanje. A Ljuba ga ni razumela. Ona ni opazila zmede, ki je obhajala dušo mladega zdravnika. Čutila je le njegovo dobroto, ki se je usmiljeno sklanjala do njenega gorja.

Tem strašneje je bilo njemu. Pamet ga je puščala na cedilu. Še malo in vse vroče besede, ki so jih ti tedni nakopičili v njegovem srcu, se mu bodo usule iz ust ...

Kdo ve, morda bi se dalo dekle omečiti? ... Imela je otroka, živ dokaz, da se je nekoč že vdala takim prošnjam ... Nedolžna ni bila več ... morda ni bila nedostopna ...

A tisti mah ga je pogledala ...

Blesk njegovih oči in zmeda na njegovem obrazu sta jo tako preplašili, da mu je nehote iztrgala roke in se odmaknila.

„Za Boga, gospod doktor, kaj vam je?“

Otrok v zibelki se je ustrašil njenega vzkrika in zaplakal.

To dvoje je v trenutku vrnilo zdravniku zavest. Zgrozil se je nad mislijo, ki ga je bila obšla.

„Oprostite, gospodična,“ je zamrmral. „Trpljenje je časih večje od človekovih moči. Žena, ki jo ljubim, je vaša živa slika. In kadar gledam vas, me obide, kakor da vidim njo ... Pravkar je bilo tako. A minilo je. Vidite, spet sem pri pameti ...“

S težavo je spravljal besede iz sebe. Čutil je, da mora tu okreniti razgovor, zakaj vsaka beseda je utegnila biti nepopravljiva.

„Nekaj tednov moramo počakati,“ je nadaljeval. „Nato pričnemo z zdravljenjem. Če je božja volja, bo vaš sinko k letu osorej hodil kakor vsi drugi otroci.“

„Bog vas usliši, gospod doktor! ... Oh, tako bom molila, da bi bil vaš trud blagoslovljen ...“

Dr. Lipar se je poslovil od mlade matere in se vrnil k sebi.

*

„Nu, gospodična, ali je bil naš dobri doktor pri vas?“ je hišnica zvečer vprašala Ljubo.

„Da, gospa Jagodičeva.“

„Pa kaj je povedal?“

„Govorila sva o mojem ubogem malčku. Dejal je, da je njegova pohaba ozdravljiva, a da bo treba veliko truda in dolgega zdravljenja.“

„Ali nisem rekla? Tudi jaz sem bila takih misli, čeprav nisem zdravnica.“

„A potlej mu nisem mogla zamolčati svojih skrbi ...“

„Kakšnih skrbi?“

„Zastran troškov ... Vse to bo stalo toliko denarja, in jaz sem tako siromašna ...“

„In kaj vam je odgovoril?“

„Oh, gospa Jagodičeva, rekel je, da ga bo zdravil sam, če le jaz dovolim!“

„Nu, saj sem rekla, da bo tako.“

„Kako — zakaj? Ali se vam vidi tako naravno? Ljudje, ki se iz velikodušja žrtvujejo za bližnjega, so redki na svetu.“

Hišnica je zmajala z glavo.

„Mm ... hm ... iz velikodušja ... saj ne trdim, da bi bilo pri njem samo velikodušje ... Če bi se potrudili in odprli oči, bi lahko videli, da je še marsikaj drugega.“

„Kaj drugega?“

„I, to, da vas ima rad! Ali mar ne veste? Dr. Lipar je ves zaverovan v vaše lepe oči ... Da, da, ljuba moja! Če bi naju slišal, me gotovo ne bi postavil na laž.“

Ljuba je prebledela. Zdelo se ji je, da ji vsa kri odteka od srca.

„Kaj govorite, gospa?“ je vzkliknila. „To ni mogoče! Tega sami ne verjamete!“

„O, pač, verjamem, dušica, in še kako! Moj Bog, kakor da bi bilo kaj hudega ... Kolikokrat sem že brala v povestih, da se je princ oženil s pastirico. In nič se mu ni bilo treba kesati zato ...“

„To ni mogoče ...“

„Zakaj ne? Zato, ker imate otroka? ... To vendar še ni dokaz, da bi bili slaba ženska. Kdor vas bo imel resnično rad, bo to razumel in oprostil ...“

„Ne, ne!“

„Glavo si dam odsekati, če ni res. Menda ne mislite, da sem slepa?“

„Moj Bog,“ je tiho zamrmrala mladenka, „ali bom morala zmerom tako trpeti in povzročati, da drugi trpe zaradi mene?“

Ni ji šlo v glavo, da bi se mogel mladi zdravnik, ki je bil že zdaj bogat in slaven, ponižati do nesrečnega, zaničevanega dekleta.

In še, ko ga niti ne more vzljubiti! Ali ni njeno srce na vekomaj vdano Milanu, očetu njenega otroka?

A vkljub vsem razlogom je v duši priznavala, da so Jagodičkine trditve pravilne.

Težko je bilo verjeti, da bi se bil mladi mož tolikanj zavzel zanjo, če bi ne bil imel posebnih razlogov ...

Da, ljubi jo! ... Ta gotovost je padla v njene dvome kakor žarek rezke svetlobe na mračno pot.

Jagodička ji je zvedavo gledala v obraz.

„Nu, kaj pravite?“ je vprašala zdajci.

„Če je to res, je strašno!“

„Zakaj? Vsaka druga na vašem mestu bi se blagrovala. Doktor je reden in resen človek, ne pijanec ne razuzdanec ... Sam Bog vam je poslal to partijo. In pomislite, kako se bo jezil oni drugi, ki vas je zvodil za nos!“

Hišnica se je zasmejala, toda Ljubin žalostni obraz se ni zjasnil.

„Vi se smejete, gospa, a jaz bi najrajša jokala!“

„Ali se vam meša?“

„Kaj mi pomaga doktorjeva ljubezen, ko imam drugega rada!“

„Tistega, ki vas je zapustil v nesreči?“

„Prav tistega.“

„Nu veste kaj! To je od sile!“

„Pa je vendar res ... Nikoli ne bom ljubila drugega ... In zdaj, ko ste mi odprli oči, ne morem sprejeti od dr. Liparja prav ničesar več ...“

Pogledala je okoli sebe in s potrtim glasom dodala:

„Če pomislim, da je večina stvari, ki lepšajo to sobico, njegova last! Vse to mu moram vrniti.“

„Za Boga nikar!“ je vzkliknila Jagodička. „Siromak bi bil preveč žalosten ... Ne, ne, tega mu ne smete storiti.“

A tisti mah se je deček zbudil in zajokal.

Ljuba je skočila k njemu, ga vzela v naročje ter ga jela ujčkati in laskati z najslajšimi imeni ... Debele solze so ji tekle po licih.

„Nu, nu, jokati vam pa res ni treba,“ je zamrmrala hišnica, ki ji je bilo sami težko pri srcu. „Če ga ne marate, Bog pomagaj. Povejte mu, da ni nič, in on, ki je tako dobrosrčen, vas bo skušal pozabiti ... Nu, pomirite se že! Jaz moram zdaj dol, moj stari me zdavnaj pogreša ... In da ne pozabim: če ste v zadregi za botra, kar nama recite. Zelo naju bo veselilo!“

Vso tisto noč je Ljuba prečula v težkih skrbeh. Kako naj pove dr. Liparju, kar mu mora povedati? In kaj bo potlej? Ali bo še hotel zdraviti ubožčka?

Črni oblaki so ji zagrinjali pogled v bodočnost ...

VI TRNJE LJUBEZNI[uredi]

Dr. Lipar je nekega dne poslal Meto s sporočilom, da sta z Ljubo ob dveh popoldne napovedana k specialistu, ki bo pregledal njenega sinka.

In res je ob dveh zabrnel na dvorišču avtomobil.

Mladi zdravnik je odprl Ljubi vratca in hišnica ji je podala dojenčka, ki je začudeno strmel okoli sebe. Neto je prisedel in prijel za vodilo.

Solnce je sijalo kakor že dolgo ne. Množica izprehajalcev se je gnetla po ljubljanskih ulicah.

Doktor in njegova spremljevalka sta nekaj časa molčala. Obema je bilo za čudo tesno pri duši. A naposled je Janko Lipar zamrmral:

„Kako priden je mali!“

„Skoro zmerom je tak, siromaček. Joka le malokdaj ... Oh, povejte, ali ga bo zelo bolelo?“

„Kako priden je mali!“

„Skoro zmerom je tak, siromaček. Joka le malokdaj ... Oh, povejte, ali ga bo zelo bolelo?“

„Nič hudega ne bo ... Vsako nepotrebno muko mu bomo prizanesli,“ je odvrnil zdravnik in ustavil avtomobil. Bila sta na cilju ...

Z nepopisno tesnobo v srcu je Ljuba nesla otroka po stopnicah, ki so vodile v stanovanje slovečega specialista. Pri vsakem koraku se ji je zdelo, da mora zdajci omagati. Le volja jo je držala, da je srečno prišla na vrh.

Čez nekaj trenutkov je stala z dr. Liparjem v ordinacijski sobi. Slavni zdravnik, plešast in resen gospod, se je mladenki umerjeno naklonil in stisnil mlademu tovarišu roko.

„To je tisti otrok?“ je vprašal.

„Da, gospod kolega.“

Ljuba že jela trepetaje odpenjati sinku plašček.

„Sedite, milostiva,“ je prijazno velel zdravnik, opazivši njeno zmedenost. „Tako vam pojde laglje izpod rok.“

Med tem, ko ga je slačila, sta se gospoda umaknila v kot in jela liho govoriti.

Nato sta se vrnila. Specijalist je natančno pregledal malčka.

„Oblecite ga,“ je dejal naposled.

Spet sta stopila z dr. Liparjem v kot ter govorila brez konca in kraja. Vsaka minuta se je zdela ubogi materi daljša od večnosti ...

A končno sta doktorja pristopila in specialist je izpregovoril:

„Potolažite se, gospa. Zdravljenje bo res dolgotrajno, a prepričan sem, da bo obrodilo uspeh. Dr. Lipar bo storil vse, kar premore naša veda. Imejte pogum in zaupajte vanj.“

Ljuba se je s potešenimi očmi zahvalila za te besede. A njeno srce je bilo žalostno. Vedela je toliko kakor prej ...

Opazila je, da je dr. Lipar pri odhodu položil na specialistovo mizo zložen papir, ki je bil zelo podoben stotaku ... ali morda celo dvema ...

Rdečica sramu jo je oblila. Kako naj se mu oddolži za vse, kar dela zanjo? Njegove dobrote so postajale dušeča zanka okoli njenega vratu!

In ko sta spet sedela v avtomobilu, jo je premagalo. Solze so se ji udrle in ihtela je prav do doma.

Mladi zdravnik jo je žalostno opazoval.

„Zakaj jočete?“ je vpraševal, ko jo je spremljal po stopnicah v njeno sobo. „Saj ste slišali, da smete upati!“

A Ljubine solze kar niso hotele usahniti. Narobe, še bolj neuzdržno so ji lile iz oči. Vsa iznemogla od gorja se je zgrudila v naslanjač.

„Tako žal mi vas je, gospodična,“ je nadaljeval zdravnik. „Ne zaupate mi ... in vendar, če bi vedeli ...“

Sklonil se je k njej in ji položil roko na ramo.

„Da,“ je ponovil, „če bi vedeli, kako je v mojem srcu: koliko vdanosti in ljubezni je v njem ... O, doslej sem molčal. Še davi sem si obetal, da ostanem močan in vam nikoli ne odkrijem svoje duše. Pa ne morem ... Ljubim vas iskreno, strastno, obupno. Vse moje prizadevanje, da bi izruval to ljubezen iz sebe, je bilo zaman. In vendar vem, da ni mogoče. Sami ste mi povedali, da ljubite drugega in ga boste ljubili do konca ...“

Ljuba je molče poslušala to priznanje. Njene solze so bile usahnile. Vsa potrta je držala otroka na kolenih in strahoma ugibala, kaj naj mu reče.

Čutila je, kolikšno mora biti trpljenje tega velikodušnega moža. Smilil se ji je ... Kako zelo se ji je smilil!

Prijel jo je za roke. Ni mu jih umaknila. Manjkalo ji je moči ...

In Janko Lipar se je sklonil nad detece, ki je ležalo med njima kakor angel varuh, ter ponovil:

„Da, ljubim vas ... A ne bojte se ničesar. Nočem, da bi trpeli zaradi mene. Nikoli več ne boste čuli iz mojih ust tega, kar sem vam zdaj povedal. Samo ... če bi se vendarle zgodilo ... čez kaj časa ... da bi pozabili tistega, ki vas je sam pozabil, spomnite se, da vas ljubim ... Moje čuvstvo se ne bo izpremenilo, ne čez deset in ne čez dvajset let ... Oh, če bi mi kdaj rekli, da vas morem osrečiti! Glejte, ničesar ne vem o vaši prošlosti ... ničesar drugega kakor to, kar ste mi sami zaupali ... A kaj se menim za prošlost ... ko vas pa ljubim! ...“

Ljuba še vedno ni odgovorila.

„Pravijo, da človek lahko iznova zaživi,“ je nadaljeval Janko po kratkem premolku. „Dajte mi upati, da bo tudi z vami tako. Mislile na bodočnost, če ne zaradi sebe, pa vsaj zaradi otroka. Naj vas ne plaši trud, ki ga boste imeli z njim ... A vendar: kaj ga čaka? Kako mu boste odgovorili, kadar vas bo jel vpraševati, kdo mu je oče? Resnice vam morda niti verjel ne bo ... A jaz, gospodična bi bil tako srečen, če bi smel stopiti na mesto njegovega očeta ... Tako rad vas mam!“

Ljuba še vedno ni rekla ničesar. In njene roke so še vedno ležale v zdravnikovih.

Tedaj je končal:

„Morda se kedaj premislite ... Jaz bom med tem skušal premagati svojo bol in se vrniti na delo. Prosim vas le za eno, poslednjo žrtev. Mučna vam bo, a po tem priznanju boste nanjo pristali ... Treba je, da se ločite od svojega sinka, zakaj poslej vas ne smem več videti ... Ljubezen dela čudeže. Ozdravil ga bom, toda prosim, zaupajte ga bolnici. Sam bom gledal nanj kakor na svoj najdražji zaklad ... In kadar vam ga vrnem, mi bo morda laže pri srcu. Takrat boste tudi vi laglje presodili, ali ste mi dolžni kako nagrado ... in ali ste dovolj močni, da mi jo podelite ... Velja, jelite da? ...“

Utihnil je. Trepetal je od bolečine in njegov obraz je bil ves bled.

„Da, obljubim vam,“ je tiho odgovorila Ljuba, krčevito stiskaje sinka k sebi. „Ločila se bom od otroka in zapustila to hišo. Ne boste me več videli. Bog ne daj, da bi trpeli zaradi mene ... Toda nikoli, nikoli ne bom pozabila, koliko sem vam dolžna ... Rada bi vam rekla v slovo besedico upanja. A sami veste, da mi ne bi prišla iz srca. Pozabite me, gospod doktor, pozabite nesrečnico ... In najdite si drugo, ki bo lepša od mene in vrednejša takega moža. Bodite srečni ... Vsak dan bom molila za vas ...“

Tretji del: Živeti je gorje ...[uredi]

I VOJSKA ODHAJA[uredi]

V enem izmed garnizijskih mest na jugu naše velike domove je bilo že več dni nemirno.

Mrzlična živahnost je vladala po pisanih, nepravilnih ulicah.

Z vseh strani so prihajali vrli vojniki, ki jim je bilo odriniti na mejo, da branijo Jugoslavijo.

Zakaj spopadi s komitskimi tolpami še vedno niso bili prenehali. Narobe! V čedalje večjem številu so vdirale na naše ozemlje, napadale mejne straže, orožniške patrulje in cele kraje, katerih prebivalstvo si je bilo z vdanostjo do države nakopalo mržnjo tujih zavidnikov. Ni je bilo noči, da ne bi bile zarje požarov rdečile neba; nobenkrat se ni vzdignilo solnce, ne da bi se bilo zrcalilo v osteklenelih očeh zavratno ubitih žrtev. Atentati so bili na dnevnem redu. Bolgarskim tolpam so podajale roko arnavtske. Za trdovratnostjo in obsežnostjo njihovega delovanja je bilo razločno čutiti denar in potuho, ki sta na debelo prihajala z one strani morja. Komite so bili oboroženi kakor najboljša pehota. Orožju, ki so ga naši pobirali ubitim, se je mnogokrat poznalo, da je bilo pred mesecem dni še v tovarniških skladiščih, pred štirinajstimi dnevi šele izkrcano v kakem zalivu raztrgane jadranske obale ...

Nič čudnega ni bilo ob takih okolnostih, če so vsakoletni mejni nemiri letos dobivali značaj majhne vojne. Kak dan je pokalo in regljalo po brdih kakor pred desetimi leti. In v neprijaleljskem inozemstvu so vladam bližnji listi slovesno napovedovali „vstajo zatiranih narodov v Jugoslaviji“ ter klicali omikani svet na intervencijo, s kolom kažoč na tistega, ki naj dobi mandat!

Skratka, stvar je postajala resna. Jugoslavija je morala uporabiti vsa sredstva, da zavaruje svoj mir in svojo čast. Nastopalo je trenutje, v kakršnih je prizanesljivost le v izpodbudo onemu, ki sam prizanašanja ne pozna ...

Več polkov je bilo spravljenih na bojno stanje in določenih, da ojačijo naše sile v ogroženih pokrajinah.

Z raznih točk so odhajali vlaki, ki so jih vozili na jug. Tudi to mesto je bilo izhodišče važnih ukrepov generalnega štaba ...

Ura odhoda je bila napočila.

Čete so v polni bojni opravi strumno korakale proti postaji.

Med častniki so gledalci opazili visokega, slokega poročnika, ki je bil videti slep in gluh za vse, kar se je godilo okoli njega.

Mehanično je stopal ob svojem oddelku. Njegov obraz je bil kakor okamenel v mrki togi in njegove oči so srepo strmele tja v en dan. Očividno jo bil to človek, ki ni več poznal ne upov ne želja.

Edino, kar je še želel, je bilo to, da bi prvi prispel na mejo in da bi ga zadela prva svinčenka, ki mu prižvižga naproti.

Komaj je čakal, da bi častno prelil svojo kri na bojišču ...

Ta oficir je bil Milan Stankovič. Priprošnja strica po materi, enega naših najodličnejših generalov, mu je bila pomogla, da so ga prestavili k polku, ki mu je bila namenjena vloga v krvavi igri.

Na postaji je trajalo nekaj časa, preden so se mogle čele vkrcati v vozove. Med vojniki so se razvili polglasni razgovori.

„Čuden tič je naš poročnik!“ je rekel neki redov svojemu sosedu.

„O, poznam ga!“

„Poznaš ga, glej, glej! ... Odkod pa?“

„Lani sem delal v tovarni, pa je večkrat prišel k lastniku v goste.“

„Kaj praviš!“

„I, menda ... Bogat človek je tisti lastnik. Sam ne ve, koliko milijonov tehta ... Poročnik je bil takrat v Ljubljani. Sodim, da se je dal prestaviti.“

„In tam si ga srečal?“

„Ne samo enkrat! Navadno se je izprehajal v lepi druščini. Tovarnar je imel zalo sestričino, ki je bila zaljubljena v poročnika ...“

„In on vanjo?“

„Da nikoli tega! Jaz, ki sem z očetom rad nabiral gobe ... hudobni jeziki so trdili, da naslavljava zajcem ... sem ju nekaterikrat videl, kako sta se golobčkala na izprehodih ... A potlej se je mahoma vse razkopalo. Deklica je neko noč pobrala svoje stvari in brez sledu izginila od hiše.“

„Da bi jo tri sto!“

„Bog si ga vedi, kaj je bilo za tem. Pripovedovali so čudne reči. Ko se je poročnik zadnjič oglasil pri njih, je bil baje ves obupan.“

„Ali si kdaj govoril z njim?“

„Enkrat ali dvakrat je tako naneslo. Prijazen dečko je bil tiste čase.“

„Kdo ve, ali bi te spoznal?“

„Ne verjamem ... A ko sem ondan povedal tovarnarju, da me kličejo, mi je rekel:

„Prijatelja imam, poročnika Stankoviča, ki je tudi določen, da pojde s tvojim polkom. Pisal mu bom in te priporočil. To nikoli ne škodi.“

„Menda ne!“ je pritrdil drugi redov. „Ali mu je pisal?“

„Kaj vem! ... Obljuba je tako naglo pozabljena. A tovarnar je dober človek in nič se mu ne bi čudil.“

„Srečo pa imaš, srečo.“

V tem so se razlegla rezka povelja. Čez nekaj minut je bilo vse v vozovih. Lokomotiva je zažvižgala in vlak je drdral proti krajem, kjer je bila marsikateremu izmed mladih vojnikov poslednja postelja že postlana ...

Poročnik je sedel v svojem oddelku. Izpred postaje je še pozdravljalo vlak mahanje z ruticami in gromovito vzklikanje:

„Živela vojska! Živeli naši junaki! ... Živela Jugoslavija! ...“

Nato se je hrup množice izgubil v daljavi in Milan Stankovič je slišal samo še razgovor in smeh tovarišev in železno pesem koles pod seboj. Bilo mu je, kakor da ponavljajo:

„Bliže k smrti! ... Bliže k smrti! ... Bliže k smrti! ...“

A tedaj se je pokazal na hodniku podčastnik s poštno vrečo.

„Zadnja pošta!“ je kriknil glas.

Bila so pisma, ki jih v vojašnici niso utegnili razdeliti. Prinesli so jih na postajo, tik preden je vlak odpihal.

„Poročnik Stankovič!“

Milan je nehote iztegnil roko in sprejel dve pismi. Presunilo ga je. Kdo mu je neki pisal?

Prvo pismo je bilo oddano v Ljubljani. Pošta ga je že nekaj časa lovila z njim.

Ko je častnik spoznal pisavo, mu je jelo srce razbijali.

„Ona mi piše!“ je zamrmral v bolestnem razburjenju. „Da se le drzne, nesramnica! Gotovo si je izmislila kako novo laž ... A končano je! Tega pisma ne bom čital, ne, ne in ne!“

Stopil je k vratom in vrgel ovoj iz vlaka, ne da bi ga bil odprl ...

Ko je to storil, mu je odleglo.

Če bi bil prečital pismo — če bi bil le enkrat preletel tistih nekaj trdnih, odločnih vrstic, kdo ve, nemara bi se bilo zganilo v njem človeško čuvstvo. Beseda nesrečne Ljube bi bila morda vendarle ganila njegovo srce ...

Zvedel bi bil, da se je porodil v njeni duši velik, usoden sklep.

Kot bivša absolventka strežniškega tečaja se je bila ponudila za vojno bolničarko. Tako je hotela pri Bogu zaslužiti, da bi uslišal njeno molitev za sinkovo ozdravljenje.

A razen tega je bila obljubila še nekaj. O tem v pismu ni govorila. Čemu pa? Ura še ni bila prišla ...

„Zavrgel si me, Milan,“ se je končavalo pismo. „Naj, bo! Vdam se v svojo usodo. Nikoli več se ne bova videla, zakaj med nama je nastal neprestopen prepad ... Ostani tedaj v veri, da sem kriva ... morebiti je bolje tako ... Z Bogom!“

Besede so bile kratke in trpke. Toda upora ni bilo več v njih, niti ugovora ne ...

Ljuba se je bila vdala v usodo. „Neprestopen prepad je nastal med nama.“

Kakšen je bil ta prepad? ...

Prvo pismo je ležalo kdo ve kje ob železniškem nasipu. Poročnik je odprl drugi ovoj. Pisal mu je tovarnar.

„Prijatelj!

Upam, da te moje vrstice še ujamejo, preden odrineš. Daj ti Bog, da bi si na bojišču pridobil slave in našel to, česar iščeš: pozabljenje nesrečnice, ki ti je zagrenila življenje.

Prestani misliti nanjo. Mlad si še. Verjemi mi, pride čas, ko boš iznova srečen! Vsa bodočnost je še pred teboj ...

Jaz se na žalost ne morem tako tolažiti. Mira je ostala vso zimo v sanatoriju. Njeno stanje se ni popravilo in bojim se, da se nikoli ne bo!

Razen tega zdaj vidim, da mi njena vrnitev ne bi vrnila miru. Neprestano me preganjata čuden strah in skrivnostna tegoba. Tako mi je, kakor da hočem vzdigniti usoden zastor, pa se ne upam. Nekaj je v mojem življenju, česar ne vem. In če bi zvedel, bi se morda vse podrlo ...

Noben napor me dovolj ne utrudi, da bi si pregnal ta občutek. Vse dni prebijem na lovu, a ponoči ne spim ...

Pa daj, da ti omenim nekaj drugega. Tone Skobec, eden mojih delavcev, je redov v polku, h kateremu so te premestili. Obljubil sem mu svojo priprošnjo, da ga priporočiš njegovemu četnemu komandirju. Dober dečko je, čeprav malce vroče glave; skušaj mu pomagati, da se mu ne bo prehudo godilo.

Daj, dragi Milan, sporoči mi časih kaj o sebi. Vse dobro ti želi in po bratsko ti stiska roko zmerom

tvoj

Andrej Lokar.“

„Siromak!“ je zamrmral poročnik, ko je prečital pismo in ga spravil v žep.

A nato je pomislil:

„Fant, ki mi ga Andrej priporoča, je kakor nalašč v moji četi! ... Skobec ... Tone ... da, to je on!“

Ko se je vlak prvič ustavil, je Milan Stankovič pomignil naredniku:

„Pokličite redova Skobca!“

Čez nekaj trenutkov je stal sin lovskega tatu malce nerodno, a vendar strumno pred svojim poveljnikom.

„Gospod Lokar mi je pisal o tebi,“ ga je nagovoril poročnik. „Veseli me, da te vidim v svoji četi. Upam, da si dober vojnik.“

„Prizadejal si bom, gospod poročnik.“

„Delal si v Lokarjevi tovarni ... Ali si domačin?“

„Tik tam blizu živimo. Koča ob gozdu je naša.“

„Aha!“ Častnik je pomislil. „Prav na robu, jeli?“

„Da, gospod poročnik. Večkrat ste prišli mimo nas na izprehod.“

„Da, da.“

„Spominjam se, kako ste nekega dne zašli z gospo Lokarjevo in gospodično Ljubo. Jaz sem vam pokazal pot.“

„Vem.“

Poročnik se je zdrznil in rahla rdečica mu je udarila v obraz.

Togota ga je obšla. Ali je moralo res vse napotovati njegovim sklepom? Komaj se je bil namenil, da ne bo več mislil na prošlost, že ga je naključje kakor nalašč spomnilo vsega, kar je hotel pozabiti.

In kadarkoli bo videl Toneta ali izgovoril njegovo ime, se bo neizogibno vzdramil v njem spomin na dni, ko je bil še srečen z Ljubo in so jima roke še trepetale in oči še žarele od blaženstva, če sta se srečala!

Vojnik je čital te žalostne misli na poročnikovem obrazu.

„Prebito klavrn je videti,“ mu je rojilo po glavi. „Stavim, da ga mori tista stvar zaradi gospodične Ljube ... Moj stari nekaj ve o tem, pa noče povedati. Večkrat mi je namigoval o skrivnosti, ki bi napravila vražji šunder, če bi jo spustil med svet!“

A Milan Stankovič se je otresel težkih misli in dejal:

„Zanesem se, Tone, da boš storil svojo dolžnost. Skrbel bom zate, kolikor morem — samo glej, da se pokažeš vrednega!“

„Hvala lepa, gospod poročnik.“

„Idi.“

II SKRIVNOSTNI VOJNIK[uredi]

Čez nekaj dni so jele novodošle in vešče razpostavljene čete po načrtu trebiti vznemirjeno pokrajino.

Že v prvih spopadih se je pokazalo, da ukrepi vojne oblasti niso bili odveč. Sile nasprotnikov so bile nad pričakovanje močne in njihov odpor je povzročal našim polkom obilo preglavic. Sleherno razbojniško gnezdo, ki so ga izpraznili, je bilo treba odkupiti s krvjo.

Hrabrost vojnikov je bila brezprimerna. Vsi so se kosali med seboj, kateri bo prvi. Poveljnike je kar presenečala veselost, s katero so prenašali nevarnosti in napore.

Le malokdaj si videl žalosten obraz. Seveda so bile tudi v tem pogledu izjeme; tako na primer neki redov v drugi četi Milanovega bataljona.

Zgledovali so se nad njim že zato, ker je bil s svojimi tridesetimi leti nekam mlad za preprostega redova. Saj je bil vendar boljši človek in bistra glava; kako da ni bil napredoval? Tovariši so namigavali, da je prišel v polk s priporočili visoke osebnosti v Beogradu in da njegova navzočnost ni samo slučajna.

Nihče ni vedel, kdo je in odkod se je vzel.

Poredneži so mu bili prve dni vzdeli priimek „Veseli“, prav zato, ker ga ni nikoli nihče videl, da bi se bil smejal.

Toda imeli so ga radi. „Veseli“ je bil že na dan svojega prihoda namignil, da ni brez denarja. Njegova listnica je bila odprta za vsakogar, kdor je resnično potreboval.

Vpisan je bil z imenom Ivan Lovrič.

Domnevali so, da ga mora težiti velika nesreča. Pogosto so ga videli globoko zamišljenega. A kaj hočete: v polku je zbranih toliko ljudi in marsikateri izmed njih ima za seboj čudno zgodbo ...

Nekaj pa je vedel o „Veselem“ prav vsak: da je hraber nad vse primere. V teh nekaj dneh je bil večkrat drzno izpostavil svoje življenje, da je rešil tovariša iz nevarnosti.

Drznost je tista lastnost, ki ima med vojniki najvišjo ceno. Tudi Lovrič si je z njo pridobil spoštovanje in ljubezen vseh tovarišev. Sklenili so, da mu v znak pohvale odvzamejo vzdevek „Veseli“, ki mu očividno ni ugajal, in ga namestu tega okrstijo za „Starega“. Tako so tudi storili.

Nekega dne, ko se je bataljon ustavil na pravkar očiščenih višinah, je srečni „Starega“ poročnik Stankovič.

Komaj je pogledal redova, ga je izpreletelo. Zdrznil se je in obraz mu je pobledel.

Z nezmotno slutnjo je bil spoznal v njem tistega neznanca, ki ga je bil neko hudourno noč ranjenega pobral na cesti ...

Ali se je varal? Podobnost je bila neutajljiva. A to ni bilo dokaz. Več mesecev je bilo že minilo od tistih dob ...

Ko je Lovrič videl, da ga poročnik opazuje, se je zganil. Toda nobena mišica njegovega obraza ni trenila.

„Najbrže se motim,“ je pomislil častnik. „Če bi bil tisti, ki sem ga rešil, bi gotovo tudi on spoznal mene.“

Tako sodeč je šel dalje. A misel, ki ga je bila prešinila v trenutku srečanja, ni hotela utihniti v njem. Obraz skrivnostnega vojnika mu je bil neprestano pred očmi.

Morda je bil vendarle on? Zapeljivec, ki je uničil njegovo srečo! Tisti, ki je pahnil Ljubo v sramoto in gorje! ...

Preden je bataljon odrinil, je Milan poklical Lovričevega narednika in ga vprašal:

„Čujte, kako je ime temu vojniku?“

„Ivan Lovrič, gospod poročnik.“

„Kako se vede?“

„Sijajno, gospod poročnik. Vsi ga imamo radi. Takšnega preziranja smrti še nisem videl kakor pri njem.“

„Ali je častiljuben?“

„Mislim, da ne, gospod poročnik. Nesrečen človek mora biti. Izpostavlja se, kakor da komaj čaka svinčenke.“

„Prav. Recite mu, da bi rad govoril z njim.“

„Razumem, gospod poročnik.“

„Čakam ga tu.“

Narednik je odšel. Kmalu je častnik zagledal moža, ki se je oddaljil od drugih in krenil proti njemu.

Spoznal ga je ... to pot nedvomno.

Bil je on!

Čuvstvo, katerega si v prvem trenutku ni mogel razložiti, je presunilo poročniku srce.

Tudi vojnik se je zdrznil, ko ga je zagledal. A niti to ni bilo dokaz. Morda je bil samo presenečen, ker ga je klical neznan oficir?

Pristopil je in pozdravil. Toliko da mu je Milan vrnil pozdrav.

„Poklical sem vas,“ je dejal, „ker se mi je že ondan zazdelo, da vas poznam.“

„Morda, gospod poročnik.“

Vojnikov glas je bil trden. Niti najmanjši drhtljaj ga ni izdal.

Milan Stankovič ga je ostro pogledal in nadaljeval, poudarjaje vsako besedo:

„Ali niste bili lanjsko poletje v Zabregu, kjer so Lokarjeve tovarne?“

„Ne, gospod poročnik. Kar pomnim, še nisem hodil po tistem kraju.“

„Dajte, da vam osvežim spomin ... Lani, avgusta meseca, neko noč po hudi nevihti? Ali se vam ne zdi, da je takrat nekdo ležal v mlaki krvi sredi ceste in ga je pobral oficir, ki mu je obvezal rano, ga vzel k sebi na konja in ga spravil do prve vasi? ... Tisti oficir sem bil jaz in ranjenec ste bili vi.“

„Ne, gospod poročnik, motite se,“ je spoštljivo odvrnil Ivan Lovrič.

Milan je od besnosti pobledel in kriknil:

„Seveda, zdaj tajite! Strah vas je priznati, ker veste, da ste tisti večer storili lopovsko dejanje!“

„Gospod poročnik ...“

„Lopovsko dejanje, s tem, da ste oblatili čast uboge ženske in uničili srečo človeka, ki jo je ljubil bolj od vsega na svetu! ...“

Lovrič je pobesil glavo. Naj je bil kriv ali nedolžen, pred starejšino je moral molčati. Samo z ustnicami je trenil, kakor da bi hotel še enkrat reči:

„Gospod poročnik ...“

„Če je pravica v nebesih,“ je končal Milan, „tedaj vas mora kaznovati za gorje, ki ste ga zakrivili. Pazite, da vas ne zadene ta kazen prej, nego mislite. Prosite Boga, da me ne bi nikoli srečali na samem! ... Posvaril sem vas. Zdaj idite!“

Vojnik se je brez besede obrnil in odšel.

Tudi častnik je krenil k svojemu oddelku.

„On je ... nihče drugi kakor on!“ je ponavljal škrtaje z zobmi. „Dokazov nimam, a vem, da se ne motim ... Oh, lopov, lopov! ...“

III SOVRAŠTVO IN HVALEŽNOST[uredi]

Nekega večera se Milanu ni moglo ležati. Vstal je in jel bloditi okoli taborišča. Straže, ki so poznale starejšino, ga niso ustavljale.

Gorata pokrajina je mirno sanjala v mesečini. Patrulje niso bile našle nič sumljivega.

Toda sovražniki so se ponoči kakor kače plazili med drevjem in skalovjem. Napadli so naše, kadar so jih najmanj pričakovali. Že nekajkrat se jo bilo zgodilo, da so našli kako stražo mrtvo, ustreljeno ali zaklano v hrbet.

A Milan ni mislil na nevarnost. Po malem se je oddaljil od taborišč in se vzpel na grmado skal, ki je pošastno štrlela v mesečno noč.

Pokrajina je bila v luninem svitu kaj čudna videti. Spodaj so daleč na okrog temneli gozdovi. Še dalje tam se je širila ravnina; reka, ki je tekla po njej, se je svetlikala kakor srebrn pas.

Skoro nič ni raslo med skalami. Domačini niso zaman imenovali tega grebena „Prokleti vis“ ...

Na vrhu grmade je poročnik sedel. Temnovišnjevo nebo se je veličastno bočilo nad njim in zvezde so se lesketale kakor dragulji. Zasanjal je ...

A mahoma je vzdignil pobešeno glavo. Njegove oči so bistro zletele na okoli. Prisluhnil je. Sumljiv šum mu je bil udaril na ušesa.

Čuj! Spet je zašumelo ...

Mar se je bližal sovražnik? Bilo je, kakor da se drobi kamenje ... kakor da škriplje pesek pod opreznimi koraki ...

Milan se ni ustrašil. Niti za trenutek mu ni vznemirila srca bojazen pred zavratnimi krvoloki. Ravnodušno je segel za pas in izdrl pištolo, da bi kar moči drago prodal življenje.

Toda šum je prestal. Poročnik si je bil zapomnil smer, iz katere ga je slišal. Tamle je bilo, za nebogljenim grmičem, ki je rasel iz skalne razpoke ...

Milan se je nagnil naprej in iztegnil vrat, da bi bolje videl.

In zdajci je razločil nekaj metrov pod seboj človeško glavo. Za glavo se je pokazalo telo. Človek se je plazil med skalovjem ...

Milan je vzdrhtel. Čutil je, kako mu je kri izginila iz obraza. To glavo je poznal!

Bila je glava skrivnostnega vojnika. Lopova, ki se je drznil tajiti, da je Ljubin zapeljivec ...

Glava Ivana Lovriča!

Zakaj je iztikal tod ob tej uri? Njegovo početje je bilo kaznjivo. Redov nima tistih pravic kakor častnik, da bi se smel na svojo pest oddaljiti od taborišča ...

Poročnik se je nehote potuhnil med kamenje. Redov ga od spodaj ni mogel videti, med tem ko je on lahko opazoval sleherno njegovo kretnjo.

Ivan Lovrič se je trudoma vzpel na eno izmed skal. Sedel je nanjo in se zamislil kakor malo prej mladi častnik.

Milanovo srce je burno utripalo. Pravkaršnja misel, da se bližajo morilci, ga ni bila pretresla. Ob pogledu na tega človeka pa inu je zastajal dih ...

Skrivnostni vojnik se ni ganil. Naslonil je glavo med dlani, kakor da mu je od žalosti težka ko svinec.

In sredi nočne tišine se je začulo mrmranje ... besede, ki jih je poročnik komaj razločil ...

„Moj Bog, moj Bog, kako to boli! Ubožica, ljubim te ... še vedno te ljubim ... nikoli ne bom ljubil druge kakor tebe ...“

Odlomki stavkov so usihali v mrak kakor kaplje krvi, curljajoče iz globoke, tajne rane.

„Da, ljubim te,“ je nadaljeval Ivan Lovrič. „A zvest bom ostal prisegi, ki sem ti jo dal. Najina skrivnost je pokopana v mojem srcu. Z njim vred bo strohnela med temi skalami ... O, če kdaj moliš zame, prosi Boga, da najdem vsaj v smrti pozabljenje! Ljubim te, ljubim te! ...“

Glas se je utrgal, kakor da ga je zadušil jok.

Milan Stankovič je težko dihal.

Komu so bile namenjene te besede ljubezni? Njej, ki jo je sam nekdaj tako vroče ljubil! Njej, ki jo ljubi vkljub svoji muki in trdnim sklepom še zdaj ...

Bile so namenjene Ljubi!

Vojnik je molčal. Komaj trideset ali štirideset metrov je bilo do njega.

Milan je še vedno držal v roki pištolo, ki jo je bil potegnil iz torbe. Prst mu je ležal na petelinu ... kakor po nagibu nepremagljive sile je vzdignil roko in pomeril na vojnika. Niti spomnil se ni, da ravna strahopetno ...

Maščevanje se mu je ponujalo ... Kot dober strelec, z roko naslonjeno na skalo, ni mogel zgrešiti človeka, ki je sam nastavljal prsa smrti.

Samo pritisk, pa se zvali Ivan Lovrič v prepad, ki mu je zeval pod nogami!

On poreče, da je mislil, da ima sovražnika pred seboj. To bo zadoščalo. Nihče mu ne bo delal neprilik. Niti preiskave ne bo zaradi tega.

Prilika je bila edinstvena.

„Nikoli več ne bo take!“ si je ponavljal Milan Stankovič.

In vendar ni sprožil ... Česa je čakal?

Počasi, počasi ga je obhajala misel, da taka osveta ni vredna moža ... Ne, tako si je ni predstavljal!

„In domovina! Ali ne potrebuje tega človeka prav tako kakor mene?“

Zdrznil se je in zobje so mu zašklepetali ...

A tisti mah se je redov ozrl in ga zagledal.

Niti zdrznil se ni. Bled nasmeh mu je skrivil ustnice. Ne da bi trenil z očmi, je uprl pogled v namerjeno cev.

„Zakaj ne sprožite, gospod poročnik?“ je tiho vprašal čez nekaj časa.

Njegov glas je čudno zvenel v nočni tišini.

Pištola je izginila. In Lovrič je slišal poročnika, ko je zamrmral:

„Ne, ne! Tako se ne bom maščeval ... če si pravičen, Bog, pošlji mi drugo priliko!“

Nato ni bilo slišati ničesar več ... Milan Stankovič se je vrnil po tisti poti, po kateri je bil prišel.

Minuto ali dve je skrivnostni vojnik še slišal njegove korake.

Oficir je imel dolžnost, da ga naznani, ker se je bil samolastno oddaljil iz taborišča. A tega mu je bilo malo mar. Njemu je bilo vse eno.

Še dolgo je sedel in mislil, z glavo naslonjeno med dlani. Proti jutru se je vrnil v tabor, ne da bi ga bil kdo opazil.

Nihče ga ni kaznoval. Poročnik Stankovič ga očividno ni bil naznanil.

*

Nekaj dni po tem dogodku je dobil ves polk ukaz, naj zavzame višino, na kateri se je bil utrdil komitski vodja Dimitrije Smrdogorev z jedrom svojih bojnih sil.

Njegove tolpe, pomnožene z Arnavti, so se iz dobro napravljenih jarkov tako uspešno branile, da jih s čelnim napadom ni bilo moči poraziti. Zato je poveljstvo razdelilo polk na več kolon, ki so imele nalog, da vsaka s svoje strani udarijo na sovražnika.

Eno teh kolon je vodil Milan Stankovič.

Brez velikih izgub je prodrl s svojimi ljudmi skoro do sovražnega zakopa. Naša gorska baterija, ki je krila njegovo napredovanje, je bila ustavila ogenj. Bližal se je trenutek, ko zamre vojniku srce v prsih in se roke krčevito oklenejo puške ...

A Milan se je obotavljal. Ravnica, ki je ločila njegove ljudi od neprijatelja, je bila vendarle široka. Preden bi jo vojniki pretekli, bi komitska puška še nekateremu upihnila življenje.

Toda hrabri dečki so komaj čakali dovoljenja, da smejo navaliti. Bližina nasprotnika, ki so ga že tako dolgo gonili, ne da bi mu prišli do živega, jih je delala besne.

Nedaleč na desni je slišal poročnik srdito streljanje in krik. Minuta je bila odločilna. Položaj, katerega mu je bilo zavzeti, je imel za uspeh vsega boja usoden pomen.

Da ... ali stvar je bila vratolomna ...

In vendar: moštvo je škrtalo od nestrpnosti.

S takimi junaki je bilo vse mogoče.

„Gospod poročnik, spustite nas!“ je proseče zaklical stari narednik.

Tedaj je Milan Stankovič izrekel besedo:

„Naprej!“

Obenem ko je tako zakričal, je izdrl sabljo in sam prvi planil iz kritja.

Junaška četa je brez strela pretekla skoro polovico razdalje. Ko pa je bilo do zakopa komaj še petdeset metrov, se je pokazalo iz njega vse črno komitskih in arnavtskih glav.

Zagrmela je salva na salvo. Kamorkoli se je Milan ozrl, povsod so se valjali njegovi vojniki v krvi.

Sovražnik je bil odločno močnejši. Kaj more junaštvo zoper premoč, ki se bori iz boljšega položaja?

Milan je izprevidel, da bi bilo blazno nadaljevati naskok. Kdo ve, koliko ljudi bi živih prišlo do zakopa!

Treba se je bilo umakniti in počakati ojačenj.

Njemu samemu je bilo žal. Lepše prilike, da pogine, si ni mogel želeti ... A kaj bi se potem zgodilo z osirotelo četo?

Sovražniki so streljali kakor stekli. Vsak trenutek je kdo zaječal in omahnil ...

Poročnik se je ozrl proti svojim ljudem.

„Stoj!“ je hotel zavpiti.

A beseda mu je zamrla na ustnicah. Bil je zadet!

Niti jeknil ni. Sablja mu je padla iz roke. Zavrtil se je in telebnil na tla, kakor da ga je strela podrla.

Vojniki, kar jih je bilo še neranjenih, so se jadrno umaknili v varno kritje.

A tedaj je planil izmed skalovja na desni osamljen vojnik ...

V teku boja je bil izgubil svojo četo, ki je naskakovala na sosednjem brdu. Začul je bil streljanje in pritekel ravno za časa, da je videl poročnikov padec.

„Pozor!“ so mu klicali z leve Milanovi ljudje. „Lezi! ... Zadelo te bo!“

Vojnik se ni zmenil za svarila. Svinčenke so mu žvižgale okoli ušes. Mar je bil nenadoma zblaznel?

Zrno mu je oplazilo šlem. Druga so mu brenčala mimo rok in nog, mimo obraza, mimo prs ... Čutil jih je, kakor da bi se ga dotikala ...

Sovražniki so skakali iz zakopa. Vojnik je vedel, zakaj. Prihajali so, da bi poklali ranjence. On pa je hotel rešiti vsaj enega izmed njih: poročnika Stankoviča!

Tekel je naravnost proti njegovemu truplu, ki je negibno ležalo na vročih tleh ...

Čemu? Častnik je bil očividno že mrtev ...

Sklonil se je in ga vzel v naročje. Nato je kakor iz uma zdirjal k ostalim.

Upanje, da se reši, je bilo kakor ena proti tisoč. Arnavti in komite so divje streljali za njim. A vojnik je tekel, venomer tekel ...

Enkrat je bilo videti, da je omahnil. Zamolkel vzkrik mu je planil iz ust. A v naslednjem trenutku se je vzravnal in stekel dalje.

Vendar že! Bil je na varnem ...

Z neskončno opreznostjo je položil častnikovo truplo na veliko skalo. Nekaj mož je priskočilo.

„Dečko si, ‚Stari‘, da je malo takih!“

A ‚Stari‘ ni rekel ničesar. Prisluhnil je. Spodaj je bil zatrobil rog. Ojačenje je prihajalo!

Milan Stankovič je nepremično ležal na tleh. Njegov obraz je bil bled kakor platno. Trepalnice je imel zaprte, ustnice stisnjene. Po licu mu je tekla kri. Lasje so bili ena sama krvava kepa.

Vsi so mislili, da je mrtev.

Toda neki vojnik se je sklonil k častniku in mu položil roko na srce.

„Oho!“ je vzkliknil. „Utriplje ...“

A nato je dodal:

„Čeprav ... Ne verjamem, da bi še kdaj tlačil travo.“

Skrivnostni vojnik — zakaj bil je on — se je s hrbtom naslonil na skalo in zamrmral:

„Naj umre ali ne, storil sem svojo dolžnost. On me je hotel ubiti, jaz sem ga rešil smrti ... Zdaj sva bot.“

Nato se je glasno obrnil k tovarišem:

„Roko so mi prestrelili, lopovi. Da vidimo!“

Zavihal si je rokav. V mesu nad komolcem je krvavela rana.

„Nič hudega ni,“ je dejal Ivan Lovrič in mahnil z roko. „Čez teden dni se bo komaj poznalo.“

A sam pri sebi je z obžalovanjem vzdihnil:

„Sodrga, ki ne zna zadeti v srce!“

Stari narednik je bil med tem prevzel poveljstvo in znova zbral ljudi.

Pomoč se je bližala. Z njo vred glavni naskok ...

Nihče se ni obotavljal. Skrivnostni vojnik je bil vkljub svoji rani med prvimi.

To pot je bilo naših dovolj. Boj je bil vroč, a slaven.

Komite in Arnavti niso dolgo zdržali. Kakor muhe so se usuli iz rovov in se spustili v beg.

Toda na krvavi ravnici je ležalo izza prvega naskoka mnogo, premnogo hrabrih vojnikov, ki so z odprtimi očmi spali večno spanje ...

IV V BOLNICI[uredi]

Rana Milana Stankoviča je bila izredno težka.

Zdravnik, ki ga je ogledal na obvezovališču, je majal z glavo. Svinčenka je bila prebila čelno kost in obtičala nad desnim sencem. Če bi bila zadela le centimeter niže, bi bila takoj nastopila smrt.

„Čudež bo, če okreva,“ je sam pri sebi zamrmral zdravnik.

Do nadaljnega ni mogel ničesar ukreniti. Ranjenec je bil izgubil mnogo krvi. V danih okolnostih je bilo prenevarno izdreti kroglo.

Treba je bilo počakati. Vsak trenutek je utegnilo nastopiti vnetje možganov in z njim neizogibna smrt ...

Poročnik se ni ves čas niti enkrat zavedel. Onesveščenega so ga prenesli v dolino, kjer so ga obenem z drugimi ranjenci naložili v avtomobil. Po več ur dolgi vožnji je žalostni transport dospel v makedonsko mestece, kjer so bili za silo preuredili izpraznjeno šolo v bolnico.

Mladi častnik je ležal že delj nego uro v postelji, ko je naposled odprl oči in vzdihnil.

Počasi je pogledal okoli sebe. Kako čuden je bil ta pogled!

Zdravnik, ki je nedaleč od njega preiskoval druge bolnike, je stopil k njemu.

„Nu, gospod poročnik?“ je vprašal Milana.

Bilo je, kakor da ranjenec ne sliši.

Zdravnik ga je potipal za roko. Častnik se je zdrznil, a njegov pogled je ostal srep kakor prej.

„Čujte, poročnik!“

Nič. Milan se ni ganil. Oči je imel odprte. Ali je vkljub temu spal?

„Svinčenka mu je ranila možgane,“ je zamrmral zdravnik. „Če jaz kaj vem, je izgubljen.“

Poročnik zdaj ni bil več tako bled kakor pred uro, ko so ga bili prinesli v bolnico. To je bilo znamenje, da se pričenja vročica. Zobje so mu že šklepetali.

„Polagajte mu led na čelo,“ je zdravnik odhajaje naročil strežnikom. „Čez dve uri se vrnem pogledat.“

Bolnico je bila urejena za silo. Prostori niso ustrezali svojemu namenu in nedostajalo je vsega, najbolj pa osebja za postrežbo ranjencev in bolnikov. A prav tisto jutro, ko so prinesli poročnika Stankoviča, se je bila raznesla vest, da so na potu usmiljenke, ki se hočejo posvetiti negi ubogih vojnikov.

Ko se je zdravnik vrnil k Milanu Stankoviču, je spet zmajal z glavo.

„Niti besede še ni izpregovoril,“ mu je povedal strežaj. „Obkladke mu dajemo neprestano.“

„Prav,“ je rekel zdravnik. „Jutri dobim še enega tovariša. Potem bova videla, ali mu moreva izdreti kroglo.“

Čez čas je dodal:

„Morda se mu bo drevi bledlo. Pazite nanj ...“

Ni se motil. Proti večeru so se iz ranjenčevih ust mahoma začule besede ...

Pretrgane, komaj razumljive besede. Samo ena je bila jasna. Ta beseda je bila ime: Ljuba! ...

Bolniki na sosednih posteljah so se vzdigovali na komolcih in vlekli na uho:

„Meša se siromaku!“

„H koncu gre ...“

„Kaj neki hoče povedati?“

„Saj slišiš ... Venomer isto ponavlja: ‚Ljuba ... Ljuba!‘“

„To bo kaka srčna zadevica.“

„Ni upanja, da bi Ljuba še kdaj videla svojega ljubega.“

„Pst!“ se je oglasil strežaj ...

Zjutraj je prišel zdravnik spet pogledat. Vročica je bila že narasla. Ranjenec je težko dihal ...

„Samo čudež ga more oteti,“ je zamrmral zdravnik in obupno skomignil z rameni.

Tako je Milan Stankovič več dni visel med življenjem in smrtjo.

Napovedani zdravnik je bil med tem dospel.

Skupno s prvim je preiskal poročnika. Mnenji obeh sta bili enaki:

„Amnezija, izvirajoča iz ohromelosti dela možganov. Če vročica mine, bo treba misliti na izdrtje svinčenke. Morda se potlej vrnejo umstvene zmožnosti.“

„Morda,“ sta rekla ...

Nekega jutra je vročica ponehala. Ko je zdravnik to opazil, je vzkliknil:

„Rešen je!“

In res, ranjenčevo stanje se je boljšalo od dne do dne.

A kadar so govorili ob postelji, so njegove lepe črne oči prazno in žalostno blodile po sobi. Besede, ki so mu prihajale iz ust, so bile brez zveze, brez pametnega zmisla.

Tedaj sta zdravnika sklenila, da mu izdereta svinčenko.

Prav tisti dan je bila prispela velika pošiljatev zdravil in ranocelniškega orodja. Dospele so bile tudi usmiljenke, dve redovnici in mlada dobrovoljna strežnica.

Ko so se pojavili v bolnici široki beli oglavniki blagih sestrá, je kar zadišalo po dobroti in samozatajevanju. Novo upanje se je oglasilo v srcih ubogih trpinov.

Mlada strežnica je bila rjavka s krasnimi temnimi očmi. Njen obraz v okvirju bele čepice je bil poln prečudno otožne milobe.

Klicali so jo z njenim krstnim imenom: gospodična Silva. Videti je bilo, da jo imata redovnici, s katerima je bila prišla, kar sestrsko in materinsko radi. A tudi bolnikom in ranjencem se je mahoma prikupila s svojo krotkostjo in nežno, ljubečo skrbjo.

Nihče izmed teh robatih, v boju podivjanih mož se ne bi bil upal črhniti vpričo nje grde besede ...

Da, zdelo se je, kakor da so te božje ženske prinesle solnce v hišo trpljenja in ran.

Bolniki niso več toliko tožili, postajali so pogumnejši in potrpežljivejši. Tisti, ki jim je bilo umreti, so umirali brez tarnanja, samo da jih je eden teh angelov držal za roko ...

*

Ko so prinesli Milana Stankoviča v veliko dvorano, kjer so zbirali kandidate za operacijo, se je že mračilo. Zahajajoče solnce je rdeče sevalo skozi okna ...

Sestri, ki sta opravljali službo, sta bili sami. Gospodična Silva je stregla v sosednji sobi, kjer je ležalo deset vojnikov za mrzlico.

Poročnika sta položila na posteljo v kotu, nedaleč od okna. Čudno je gledal okoli sebe. Na njegovem obrazu ni bilo več videti bolečine. Če je bilo v teh izmučenih črtah vobče kaj, je bilo začudenje in strmenje ....

Zdravnik, ki je bil prišel z nosačema, je opisal usmiljenkama njegov slučaj ter povedal, da bo ranjenec jutri zjutraj operiran. Ganjeni po zgodbi mladega moža, sta redovnici obljubili, da hočeta še posebno vestno paziti nanj.

Ko je stopila čez trenutek strežnica iz sosednje sobe, ji je ena izmed sestrá povedala, da so prinesli „novega“ in kaj pravi zdravnik o njem.

„Vaš je, gospodična Silva,“ je dejala. „Dali smo ga v desni kot ...“

„Da, zal dečko je videti. Pokažem vam ga.“

Po prstih sta se približali njegovi póstelji.

„Evo ga,“ je rekla usmiljenka.

Mladenka je stopila še bliže. A komaj je zagledala častnikovo obvezano glavo na belih blazinah, je prebledela kakor smrt ...

Njene oči so se razširile; nehote se je prijela za čelo, kakor da jo je nekdo s kijem udaril po glavi. Odstopila je in se naslonila na končnico sosednje postelje.

„Kaj vam je, Silva?“ je vprašala usmiljenka.

Mlada strežnica je siloma zbrala svoje moči in se vzravnala.

„Nič, sestra, samo v glavi se mi je zvrtilo ... omotica ali kaj ...“

A glas ji je trepetal. Debele potne kaplje so ji stopale na čelo. Čutila je, kako ji klecajo noge.

„Pazite,“ je dejala redovnica. „Premalo si prizanašate ... Bog ne daj, da bi nam zboleli ...“

Oči mlade strežnice se niso mogle odtrgati od ranjenca ...

Poročnik je izpod svoje obveze srepo strmel v sestro in njeno spremljevalko. Izprva mu je blisnilo v praznih zrenicah kakor bežna, majcena iskrica. A komaj se je ta iskrica pokazala, je že ugasnila.

Kaj je pomenilo vse to? Zakaj je mladenka prebledela in zakaj jo je pogled na poročnika Stankoviča tako razburil? Mar ga je poznala? Kakšna skrivnost je spajala ti dve bitji? Ali se je Silvi res samo zvrtilo v glavi?

Med tem, ko je usmiljenka tako ugibala, se je strežnica obrnila k njej.

„Odleglo mi je, sestra,“ je dejala. „Pojdiva.“

Odšli sta, da pogledata še po drugih posteljah.

Toda oči gospodične Silve so se vsak trenutek vračale v kot dvorane, na kateri je ležal mladi oficir.

Znočilo se je bilo. Usmiljenke so jele pripravljati nočne lučke. Ena izmed njih je stala kakor nalašč blizu Milanovega zglavja.

Redovnica jo je pokazala mladenki.

„Prižgite jo, dete,“ je velela.

Silva je z negotovimi koraki stopila k omarici, na kateri je stala svetiljka.

Roke so ji trepetale, ko je prižgala stenj.

A ranjenec se očividno ni zmenil za lepo strežnico. Bilo je, kakor da se pogreza v globoke, skrivnostne sanje.

Nazadnje se je zazdelo, da je vendar že zadremal.

Zagonetna mladenka je vso noč ostala v njegovi bližini ter pazila nanj.

Milo ga je gledala in njene oči so se vedno iznova polnile s solzami. Zdaj pa zdaj so se njene prsi dvignile, kakor da jih napenja bolesten vzdih.

„Moj Bog!“ je šepetala z drhtečimi ustnicami. „Reši ga, o Vsemogočni! Daj mu, da ozdravi ...“

*

Drugi dan ob desetih sta se zdravnika po glavnem ogledu vrnila k Milanovi postelji.

„Kako je prebil noč?“ je eden izmed njiju vprašal strežnico Silvo.

„Dobro ... Večkrat sem pogledala, kaj dela. Pil je zdravila in davi celo nekaj požirkov juhe.“

„Ali je veliko govoril?“

„Malo in brez pravega zmisla. A spal je še nekam mirno.“

Mladenka je molčala. Vprašanje je bilo na jeziku.

„Ali mislite, gospod doktor, da ga bo operacija rešila?“ je rekla naposled.

„Da. Čez kako uro bo najbrže spet pri zavesti ... razen če ...“

„Razen če —?“ je šepnila strežnica s tesnobo, ki sta jo zdravnika z začudenjem opazila.

„Razen če naju upanje vara. Vročica, ki mu je prvikrat prizanesla, bi utegnila biti drugič bolj neusmiljena. In to bi bil konec ...“

Milan Stankovič je vzdignil glavo. Gledal jim je naproti, a njegov obraz ni odseval nikakega čuvstva.

Eden izmed zdravnikov je mignil dvema nosačema, naj stopita bliže. Nato se je obrnil k častniku:

„Ozdravili vas bomo, gospod poročnik.“

V poročnikovih očeh ni bilo ne radosti, ne žalosti, ne strahu. Ni ga razumel.

Nosača sta ga vzdignila s posteljo vred in ga odnesla v majhno sobico, kjer je bila postavljena velika operacijska miza. Nanjo so ga položili.

Eden izmed zdravnikov se je ozrl.

„Kje je strežnica?“ je vprašal.

Gospodične Silve ni bilo nikjer. Hitela je bila k usmiljenkama in ju za Boga prosila, naj gresta sami pomagat zdravnikoma.

„Ne čutim se dovolj močne,“ je dejala. „Sčasoma se bom že privadila, a zdaj ... še ne morem ...“

Redovnici sta se spogledali. Sestra Terezija, starejša izmed njiju, je nato odšla, rekoč:

„Prav, dete, jaz pojdem namestu vas, Vaš strah je razumljiv. Ostanite tu in strezite mojim bolnikom.“

Mladenka je ostala v veliki sobi. Hodila je sem ter tja, stregla ranjencem in podajala bolnim zdravila. A njena misel ni bila pri tem početju. Časih je mahoma obstala in se prijela za srce. Tolklo ji je v prsih, kakor da se hoče od strahu raztrgati.

In časih se je vsa bleda ozrla na zaveso, ki je zakrivala vrata v operacijsko sobo.

Minute so se vlekle kakor večnosti, polne smrtne tesnobe.

A zdajci se je zavesa vzdignila. Sestra Terezija se je prikazala izza nje.

Gospodična Silva ji je naglo stopila naproti. Omahovala je. Za grlo jo je tiščalo kakor obroč. Toliko da je mogla izreči vprašanje:

„Nu, kako je?“

„Dobro je šlo ... Svinčenka je izdrta ... Zdravnika mislita, da ne bo zapetljajev.“

„Tedaj se mu bo vrnil razum?“

„Da.“

„Sčasoma?“

„Ne, takoj, kakor hitro se prebudi.“

„Ali ste ga morali uspavati?“

„Da, s kloroformom ... Zdravnika pravita, da bo nastopila ob prebujenju slabost, ki utegne trajati več ur ... A kako ste bledi, dete!“ je zdajci vzkliknila sestra Terezija. „Res bi se morali spočiti.“

„Da, sestra, takoj pojdem, takoj ...“

A tisti mah se je zavesa iznova vzdignila. Nosača sta se vrnila s posteljo. Poročnik je ležal na njej ves bled in sveže obvezan.

Postavili so ga na prejšnje mesto. Eden izmed zdravnikov je ostal pri njem.

Zraven poročnika sta bili od snoči dve postelji prazni. Gotovo ne za dolgo ...

Dnevna svetloba je široko lila v veliko sobo. Beli zidovi so se pokrivali z zlatimi odsevi.

Zdravnik je sedel na stolcu, ki so ga bili zanj postavili k postelji, in napeto upiral oči v Milanovo lice. Čakal je, da se ranjenec prebudi ...

Usoda je imela besedo. Njej je bilo odgovorili na vprašanje, ali se bo mlademu častniku vrnil razum ali ne?

Usmiljenki sta marljivo begali sem ter tja. Imeli sta posla preko glave, a ljubezen do trpečih je podeseterjala njune šibke moči. Toliko jih je čakalo, toliko klicalo! „Sestra ... sestra!“ Nekako je bilo treba vsem ustreči ...

Mlada strežnica je bila na njuno prigovarjanje odšla v svojo sobico, da se odpočije. Omagovala je, kakor da so jo pravkar sneli s križa.

Med tem se je Milan Stankovič mahoma zganil.

Njegove oči so se široko odprle. Bile so še polne tiste čudne zmedenosti, ki ostane v zrenicah po kloroformu. A to je kmalu minilo. Poročnikov pogled je postal svetal in živ ...

Radovedno je zletel po posteljah, po oknih, skozi katera je sijalo solnce, in se nato uprl v zdravnika.

„Ne ganite se, poročnik,“ je prijazno velel le-ta. „Rešeni ste ...“

„Rešen ... sem?“ je s šibkim glasom ponovil ranjenec, kakor da ne razume. „Rešen? ... Mar sem bil v nevarnosti?“

„Da ... samo mirujte ... Najmanjši gib vam lahko postane usoden.“

Častnik se je zamislil. Čez nekaj trenutkov je zamrmral:

„Oh da ... ranjen sem bil ... pri naskoku ...“

Spomin se mu je vračal.

„Padel sem ... Komite so drli proti nam ... A kako sem prišel semkaj?“

„Bodite mirni, vse vam povem ... Svinčenka vas je zadela v čelo in vstaši bi vas bili ubili. Tedaj je priskočil neki vojnik in vas sredi svinčene toče odnesel na varen kraj ... Z obvezovališča so vas prepeljali v bolnico, kjer ste v vročici preležali več dni. Zrno, ki je tičalo v glavi, vam ni dalo, da bi se osvestili. A zdaj smo ga izdrli ...“

Med tem, ko je zdravnik tako govoril, je ranjenec neprestano gledal okoli sebe.

„Kdo je tisti, ki me je rešil?“ je vprašal nato. „In kje je?“

„Njegovega imena ne vem. A zveste ga lahko, samo vprašajte.“

Poročnikov obraz se je stemnil in nenaden plamen mu je blisnil v očeh.

„Moj Bog ... pa ne da bi bil ...?“

Vsa njegova notranjost se je uprla tej misli.

„Ne, kaj si domišljam? ... A vendar ... slutnja mi pravi ... Oh, to bi bilo strašno!“

„Zakaj me ni pustil tam?“ je nadaljeval sam pri sebi. „Preden sem se onesvestil, je minila sekunda ... ravno dovolj da sem utegnil pomisliti: ‚Umiram!‘ Nato mi je padlo kakor zastor na oči in na misli. Pogrezal sem se. padal sem v črno globino. Tako dobro mi je bilo, tako sladko ... In zdaj bo treba iznova trpeti.“

Vznemirjen po njegovem mrmranju, ga je zdravnik prijel za roko. Žila je utripala hitreje ... Vročica se je vračala.

„Mirujte, poročnik,“ je velel. „Spočijte se in ne skrbite. Nevarnost je prešla.“

Milan Stankovič je zaprl oči. Čez trenutek jih je spet odprl. Njegov pogled se je ustavil na vratih, ki so vodila v sobo.

In zdajci ga je izpreletel tak drget, da ga je zdravnik, ki je še vedno sedel pri njem in ga držal za roko, osuplo n ogledal. Za tem drgetom je prišel drugi ... za drugim tretji ...

Njegovo bledo obličje je dobilo izraz globokega razburjenja. Ustnice so mu trepetale, zrenice so se širile, sence je bil orosil znoj.

Strežnica Silva je bila stopila čez prag. Bližala se je ...

Ali je bilo njeno pojavljanje krivo, da se je užgal v častnikovih očeh ta nenadni plamen gneva?

Oh, da! Pogled v ta mili obraz je zbudil v njegovi duši spomin na nesrečnico, ki se je bil že tolikrat zaklel, da noče več misliti nanjo ...

Kakor živa je stala pred njim. Prihajala je bliže, Izpod belega strežniškega čepca so ga gledale nepozabljene oči Ljube Cvetkove!

Neizrekljiva tesnoba mu je zalila srce. Zbal se je, da ne bi zblaznel. Ne, to je bila gotovo le môra, privid bolne, razdražene domišljije ... Saj ni bilo res. Saj ni bilo mogoče, da bi šla ona proti njegovi postelji! ...

A tisti mah sta se srečala z očmi. Mladenka je obstala kakor pribita, še dih na ustnicah ji je zamrl. Prekrižala je roke na prsih in stala nekaj trenutkov kakor okamenela.

Nato se je jela počasi odmikati. Korak za korakom je šla nazaj. Noge so se ji šibile.

A Milan Stankovič se je v tistem trenutku iztrgal zdravniku, ki ni razumel te neme drame. S plamenečimi očmi se je vzdignil na komolce, iztegnil roko in zakričal:

„Spravi se ... spravi se, ničvrednica! ... Da te nikoli več ne vidim! ... Prišla si, da bi me iznova omrežila in mučila ... Sovražim in zaničujem te ... Poberi se! ...“

V. MOREČE SANJE[uredi]

Tragični prizor se je odigral tako naglo, da zdravnik niti ni utegnil premisliti, kako in kaj.

Ali je bila poročnika mahoma spet pograbila vročica? Ali je v deliriju žugal prikazni, ki je bila vstala iz njegove lastne bolne domišljije?

Tako misleč se je sklonil k njemu.

Milan je ležal na postelji, ne da bi se ganil. Njegov obraz je bil smrtnobled, njegovo telo vse potno. Toda srce je utripalo.

Ena izmed usmiljenk je bila pritekla. Tudi ona se je vsa vznemirjena nagnila k ranjencu, ne pazeč na to, kar se je godilo v onem koncu dvorane ...

Pred Milanovo iztegnjeno roko, njegovim divjim pogledom in njegovimi okrutnimi besedami se je bila mlada strežnica umaknila prav do zidu. Tam je obslonela, tresoč se kakor šiba na vodi.

Bolniki so radovedno vzdigovali glave. Slišali so bili oficirjev krik in videli učinek njegovih besed na gospodično Silvo. Zdaj so napeto čakali, kaj še bo.

Tudi sestra Terezija je vse videla in slišala, čeprav je ravno tedaj dajala nekemu bolniku zdravila. Splašila se je in pritekla k mladenki.

„Ali vas ubožec pozna, dragica?“ jo je vprašala.

Strežnica je hotela odgovoriti. Ali grlo ji je bilo kakor zadrgnjeno. Niti glasu ni spravila iz sebe.

Videč, da se bori z omedlevico, jo je sestra Terezija prijela in jo začela tolažiti.

„Kaj ne, da ne? Nu, prestanite že trepetati ... Take vročične blodnje so zelo pogoste. Nikar se ne vznemirjajte zaradi tega ...“

A tedaj je prišel v sobo drugi zdravnik. Takoj je opazil, da se godi nekaj nenavadnega, in vprašal, kaj je.

Ko sta tovariš in usmiljenka začula njegov glas, sta stopila k njemu.

Šele zdaj sta opazila sestro Terezijo in omagujočo strežnico Silvo.

Vsi trije so se obrnili k njima in jeli vpraševati, kaj to pomeni.

Redovnica je pojasnila, da je ravno pogled na gospodično Silvo tako razburil ranjenca.

Drugi zdravnik je zmajal z glavo. Nato je zadal mladenki isto vprašanje kakor prej sestra Terezija:

„Ali vas ranjenec pozna?“

Strežnica, ki se je bila po malem osvestila, je sklonila glavo in zamolklo odgovorila:

„Pozna me.“

„Tedaj je govoril pri polni zavesti?“

S potrtim glasom je pritrdila:

„Da ... pri popolni zavesti.“

„Moj Bog,“ je dodala sama pri sebi, „če bi slutila, nikoli se mu ne bi bila pokazala! ... Že včeraj, ko sem ga zagledala in spoznala, bi bila morala oditi ... zaprositi za premeščenje v kako drugo bolnico ... Pa nisem imela poguma ... Kako bi ga mogla zapustiti, ne vedoč, ali bo živel ali umrl? ...“

Obraza zdravnikov sta bila postala hladna in stroga.

„Gospodična,“ je rekel eden izmed njiju, „naj bodo vaša čuvstva do tega nesrečnega mladega človeka taka ali taka — treba je, da odidete ...

„Ne vtikam se v skrivnost, ki je med vama ... a moja dolžnost mi tako veli ... Ranjenec vas ne sme več videti. To bi pomenilo zanj neizogibno smrt ...“

Zdravnikov glas je bil globoko resen. Tovariš je kimaje pritrjeval njegovim besedam.

Usmiljenki sta začudeno poslušali in nista vedeli, kaj naj rečeta.

Mladi strežnici so se zdajci udrle solze.

„Moj Bog!“ je zamrmrala. „Jaz naj bi bila kriva njegove smrti! ...“

„Imejte pogum,“ je nadaljeval zdravnik.

„Pojdem,“ je rekla gospodična Silva.

Vzdignila je glavo. Vse moči je zbrala in si otrla solze.

Zdravnik in sestri je niso gledali več tako strogo kakor pred nekaj trenutki. Sočutje se je oglašalo v njih. Zavedali so se, da stoje pred bolestnim, tragičnim zapletljajem, kakršnih je malo v človeškem življenju.

Kdo je bila ta neznanka?

Nihče je ni nikoli izpraševal o njeni prošlosti, nihče ni ničesar vedel o njej. Tovarišice so le slutile, da se skriva za otožnostjo njenih velikih temnih oči težko gorje. In rade so jo imele, tako rade ...

Drugi zdravnik se je oglasil:

„Jutri odide odtod transport v M., kjer so bili včeraj hudi boji. Najbrže bo treba urediti zasilno bolnico. Gospodična Silva bi tam lahko veliko koristila.“

„A sama ... ne bom se upala ...“

Tedaj je rekla ena izmed usmiljenk:

„Res je, ubogo dete ... Če gospoda doktorja dovolita, pojdem jaz z vami. Sestra Terezija pa naj ostane tu ...“

„Da,“ je zamrmrala sestra Terezija. „Potrudila se bom. Še več bom delala in še manj počivala. Zanesite se, da bolniki ne bodo trpeli zaradi tega.“

„Prav,“ sta pritrdila zdravnika. „Tedaj jutri?“

„Na vse zgodaj,“ je dejala Silva.

„Dobro ... Najbolje bo, da se takoj odstranite iz te sobe in se ne vrnete več.“

Strežnica je žalostno vzdihnila.

„če mora biti!“ je zamrmrala.

„Da. Poizkusila ga bova zbuditi k zavesti. Bog ne daj, da bi vas zagledal, ko se predrami!“

Ubogo dekle se je trepetaje ugriznilo v ustnice. Nekaj čudnega jo je vleklo k temu ranjencu, ki jo je bil zapodil in preklel. A sestra jo je potegnila s seboj. Vsa strta se je dala odvesti iz dvorane ...

Zdravnika sta se posvetovala ob Milanovi postelji.

„Kako menite?“

„Če se je obveza premaknila, ni več pomoči zanj.“

„Tudi jaz mislim tako ... A napravljena je bila trdno; upam, da se ni nič zgodilo.“

„Če je pa nezavest le posledica slabosti in duševnega pretresljaja, tedaj ni povoda za vznemirjenje.“

Dr. Šimunovič, mlajši izmed zdravnikov, je položil častniku roko na čelo.

Ob tem trenutku se je ranjenec zdrznil. Čez nekaj trenutkov je odprl oči. Preko bledega obličja mu je zletelo kakor oblak.

„Spal sem,“ je zamrmral s komaj slišnim glasom. „Sanjal sem ... oh, grde sanje ...“

„Nikar se jih ne spominjajte,“ je rekel dr. Šimunovič. „To ni dobro za vas.“

„Pač, pač!“ je vročično vztrajal Milan. „Ona je bila tukaj ... ona, zavrženka! ... Ustavila se je pred menoj ... tamle je stala ... in ko je videla, da sem jo spoznal, je odskočila ... Potlej ne pomnim ničesar več ... v mojem spominu je spet vse tema ...“

Vročica se je vračala. Na desnem sencu, ki ga ni zakrivala obveza, so se napenjale žile. Dihal je pretrgano in s težavo.

„Da, da,“ je nadaljeval. „Bila je tu ... in jaz sem zakričal ... kaj sem ji rekel? ...“

Hotel se je vzdigniti, a zdravnika sta ga jadrno zgrabila za roke.

„Mirujte, poročnik,“ je rekel dr. Šimunovič. „Ne razburjajte se. Vse to je privid vaše razdražene domišljije. Osvestite se.“

Ranjenec ga je vznemirjeno pogledal.

„Moje domišljije? ... Osvestim naj se?“

„Da. Vse to se vam je bledlo ... Ves čas sem sedel pri vas, pa nisem nikogar videl.“

„Ali ni prišla v sobo mlada strežnica?“

Zdravnika sta se s potvorjenim začudenjem spogledala.

„V vsej bolnici ni nobene strežnice,“ je rekel dr. Šimunovič. „Nikogar ni bilo tu razen mene in sestre usmiljenke.“

„Oh, ne verjamem vam ... Utajiti mi hočete. Zakaj neki?“

„Gospod poročnik!“

Dr. Šimunovič se je obrnil k usmiljenki.

„Sestra Terezija,“ je dejal, „poročnik Stankovič se, domišlja, da je prejle stopila v to sobo mlada strežnica ... Odgovorite mu. vi!“

Tako govoreč ji je gledal v oči, kakor bi hotel reči:

„Zlažite se sestra ... Vaša laž bo rešila siromaku življenje in Bog vam jo bo odpustil!“

Usmiljenka je razumela njegov pogled. V duhu je poprosila Boga odpuščanja in odgovorila:

„Gospod doktor govori resnico ... Nihče ni prišel v to sobo.“

„Vidite?“ se je zdravnik obrnil k poročniku. „Môra vas je tlačila. Zapodite jo in ne mislite nanjo. Bodite mirni, da kmalu ozdravite. Čez nekaj tednov boste spet na nogah ...“

Ranjenčeve roke so postajale vse bolj in bolj vroče. Groznica ga je tresla ... Zaprl je trepalnice in zvrnil glavo na blazino.

„Môra?“ je še zamrmral. „Čisto tako mi je bilo, kakor da jo vidim ...“

Besede so se prelile v nerazločen šepet. Nato je obmiroval in zadremal.

VI ODKRITJE[uredi]

Minilo je več dni.

Smrt se je ogibala Milanovega zglavja. Njegovo stanje se je boljšalo in rana se je celila.

Zdravnika in sestra Terezija so mu stregli z vso skrbjo. Dr. Šimunovič je zdaj sam vodik bolnico. Njegovega starejšega tovariša so bili poslali drugam.

O mladi strežnici Silvi ni bilo več duha ne sluha. Izpolnila je bila svojo obljubo in odšla ...

Ranjencev je prihajalo čedalje manj, zato pa tem več bolnikov ... Vsako noč je trgalo tišino hropenje umirajočih.

Milan Stankovič se je pogosto zamišljal. Čeprav ni nikoli več omenil svojega privida po operaciji, mu je bil vendar neprestano pred očmi.

Rdečica se je po malem vračala na njegovo lice in iskra življenja se je spet užigala v njegovih očeh.

Prišel je dan, ko so mu sneli obvezo z glave. Rana je bila pustila na čelu široko brazgotino, ki se je vlekla daleč pod lase.

Vstati še ni smel. O, kako težko mu je bilo ležanje v bolniški postelji! Nekega dne je zdravnik odpustil njegovega soseda iz bolnice. A postelja ni ostala dolgo prazna. Še tisti večer — solnce je pravkar zahajalo in rdečilo s svojimi žarki stene bolniške sobe — je strežnik pripeljal visokega mladega vojnika, ki je ves drgetal od mrzlice. Vkljub vdrtim licem ga je poročnik takoj spoznal:

„To je Tone!“ je vzkliknil. „Tone Skobec!“

Ni se motil. Novi bolnik je bil sin zabreškega lovskega tatu.

Tudi on je spoznal častnika:

„Gospod poročnik! ...“

Komaj je zbral toliko moči, da je salutiral.

„Kaj vam je?“ je vprašal Milan.

„Slaba je, gospod poročnik ... Tri tedne sem se je branil, a nazadnje me je vendarle vrgla. Prekleta mrzlica!“

Nato je dodal:

„Vam gre pa bolje, gospod poročnik, kaj? Sestra Terezija mi je povedala ... Če bi se bil upal, bi bil prišel pogledat k vam ...“

„Pa bi bili prišli, Tone ...“

Vojnik se je slačil. Zobje so mu šklepetali. Za trenutek je prenehal in pogledal častnika. Na jeziku mu je bilo vprašanje, ki se ga ni upal izreči.

„Drži jezik za zobmi,“ je rekel samemu sebi. „Ne govori o tem, kar ti ni mar ... Če je poročnik videl svojo malo, je vse v redu; če je ni videl, je to njegova stvar. Ti skrbi zase, vzroka imaš dovolj! ...“

Tako mrmraje se je spravil v posteljo.

Kmalu nato je prišel zdravnik. Prisrčno je pozdravil Milana, kakor vselej.

„Nadejam se, da boste kmalu lahko vstali,“ mu je dejal.

„Treba bo,“ se je žalostno nasmehnil mladi častnik. „Kakor je videti, me smrt ne mara.“

„Nisem vam še povedal,“ je nadaljeval zdravnik, „da smo uredili še eno sobico. Če želite, vas prenesemo tja.“

Poročnik je odkimal.

„Zakaj neki, ko bom itak vstal! Sicer pa — pred obličjem smrti smo vsi enaki. Če je na meni, ležim rajši med svojimi vojniki.“

„Kakor vam drago, gospod poročnik, hotel sem vas le opozoriti.“

Nato se je zdravnik obrnil k Tonetu:

„V vaši koži ne bi hotel biti, dečko moj ... Pri preiskavi sem dognal, da so tudi pljuča v preteto slabem stanju. Zato pazite! Pijte vsa zdravila, ki vam jih bodo dajali ... Ne sleparite, za kožo vam gre.“

Redov ga je prestrašen poslušal.

„Razumem, gospod zdravnik,“ je dejal ...

In res: Tonetu Skobcu je predla čedalje hujša. Dr. Šimunovič je vsak dah resneje majal z glavo.

Bili so dnevi, ko je siromak še nekam pametno govoril; a taki svetli presledki so se vselej končali s krizo. Dostikrat je ležal po več ur zaporedoma v nezavesti in bledel.

Med napadi je blebetal o vsem mogočem. Največ je govoril o domačih, o tovarni, tovarnarju ... in zajcih ...

Nekoč je mrmral:

„Ali je lilo! ... Grmelo je in treskalo kakor na sodnji dan ... Kar mlake so se delale v parku. Midva z očetom ... vsa mokra ... In zdajci tisti blisk in tresk ... oče je padel ... In potlej čuvaj ...“

Naslednjo noč je spet govoril. Milan, ki zraven njega ni mogel spati, se je mahoma zdrznil:

„Gospod Lokar ... da, skrivnost ... Oče je moral nekaj zalotiti ... Gospodična Ljuba je izginila ... čudne reči morajo biti za tem! ...“

Čez nekaj trenutkov je nadaljeval:

„Gospodična Ljuba je odšla iz Zabrega ... in je prišla semkaj, k vojski ... Zala je v strežniški obleki, ondan sem jo videl ... Kdo ve, ali jo je poročnik opazil? ...“

Utihnil je.

Milan je sedel na postelji. Srce mu je burno razbijalo.

Tedaj se vendar ni bil zmotil? Malopridnica Ljuba je bila pred nekaj dnevi tu, v tej sobi!

Čemu je prišla? Zakaj in kam je izginila? Vse to je bilo zanj skrivnost.

Zdravnik in usmiljenka sta ga bila po tem takem nalagala. Zakaj? Gotovo zato, ker sta se bala za njegovo življenje ...

Poročnik ne bi bil mogel povedati, ali je bilo to, kar je zdaj kipelo v njem, še sovraštvo in gnev. Toliko različnih čuvstev se je porajajo v njegovi duši!

„Moj Bog, moj Bog!“ je mrmral sam pri sebi. „Zakaj je bila tu? Kaj je hotela? Ali je vedela, da sem ranjen? Ali je povzročil najino svidenje le slučaj?“

Okoli osmih zjutraj je ubogi vojnik odprl oči. Poročnik je videl njegovo prebujenje.

„Nu, Tone, kako se počutite?“ ga je vprašal.

„Slabo, gospod poročnik, prav slabo ... Oh, tu v glavi me tišči ... in v prsih! Prav kakor da se po žilah ne pretaka več kri, ampak žolč in svinec ...“

„To dela mrzlica. Čez štirinajst dni vam bo bolje ...“

„Za zmerom!“ je vzdihnil Tone. „Koliko so jih že nesli odtod z nogami naprej!“

„Nikar se ne domišljajte takih žalostnih stvari,“ ga je tolažil poročnik. „Mislite na svojo mater, kako vas bo vesela.“

„Da, rad bi jo videl,“ je zastokal vojnik. „O, če bi bil pri njej, bi se brž popravil. Doma je dober zrak, ne lak kakor tukajšnji, ki je poln bolezni ...“

„Vse bi še bilo,“ je nadaljeval čez čas, „če bi jo bil izkupil v boju! A takole šklepetati in čakati, kdaj vas pobere ... ne, to je preneumno!“

Poročnik bi ga bil vprašal zastran čudnih stvari, ki jih je bil ponoči govoril. Toda ni se upal. Težko je bilo najti pravo besedo ...

Na srečo mu je Tone sam ponudil priliko.

„Sodim, da sem vam ponoči v nadlego, gospod poročnik!“

„Kaj hočete s tem reči?“

„I, to, da klatim neumnosti in vam ne dam spati ... Gotovo me dostikrat prekolnete.“

„Zakaj bi vas preklinjal? Saj niste sami krivi.“

„Tedaj je res, da govorim?“

„Da, časih. Največkrat o materi.“

Poročnik se je odločil. Z drhtečim glasom je dodal:

„Snoči se vam je bledlo tudi o tovarnarju in gospodični Ljubi.“

Pri teh besedah je napeto uprl oči v bolnega vojnika ...

Tone se je zdrznil in sam pri sebi zamrmral:

„Saj sem vedel! Prekleta mrzlica!“

„Kaj pravile, gospod poročnik?“ je rekel na glas. „O gospodični Ljubi sem govoril?“

„Rekli ste celo, da ste jo videli tukaj v bolnici.“

„Da, to je res! Ali gospod poročnik ne ve? ... Strežnica je postala. To je lepo, če je človek bogat pa pusti vse in gre izkazovat usmiljenje siromakom, ki jih niti ne pozna.“

„Kje pa je zdaj?“

„Naprej je šla ... Pravijo, da so bili zadnji čas hudi boji in da je tudi bolnikov nič koliko.“

Milan je prestal vpraševati. Zamislil se je.

Ljuba je bila po tem takem strežnica v vojni bolniški službi. Bila je tu, v Makedoniji. Zakaj neki?

Oh, tega ni bilo težko uganiti. Da mu ni takoj prišlo na um! Spremljala je svojega ljubimca! Ivana Lovriča, ki ga je hotel on ustreliti ... Rešitelja, ki ga je bil odnesel iz dosega komitskih svinčenk!

Njega, kateremu se je bila vdala tistega hudournega večera, komaj nekaj minut po tem, ko jo je bil on, njen Milan, poslednjič poljubil v slovo ...

Strašna misel!

A že ga je prešinila druga:

„Kdo ve, morda je pa prišla zaradi mene? Lahko da je zvedela o moji nameri ... če bi vedel, kaj je bilo v njenem pismu, ki je prišlo na dan mojega odhoda!“

To misel je kmalu pregnal: prva je bila toliko bližja, toliko verjetnejša ...

„Ako jo najdem z njimi, kadar vstanem,“ je sklenil, srdito stiskaje pesti, „tedaj se ju Bog usmili!“

Tone Skobec je bil spet zadremal. Njegov dih je piskal kakor sapa iz pokvarjenega meha.

Zdravnik, ki je prišel pogledat k njemu, je zmajal z glavo:

„Ta je opravil!“ je dejal. „Še nekaj dni ... in konec.“

„Mislite?“ je vprašal Milan.

„Z glavo sem porok. Preden mine teden dni, bo mrtev, razen če se zgodi očiten čudež. A jaz ne verujem v čudeže ... Pa vi, poročnik, kako je z vami?“

„Izvrstno, doktor. Spim dobro in moči se mi vračajo. Upam, da me te dni odslovite.“

„Nikar se ne dvizajte! ... Če bo jutri vse v redu, vam dovolim, da vstanete za pet minut. To bo veliko!“

Ko je doktor odšel, je bila poročnikova prva misel, da bi poklical sestro Terezijo in ji povedal, da mu je njena pobožna laž zastran strežnice znana. Nato bi jo vprašal, kam je Ljuba odšla.

A pomislil je, da bi usmiljenka utegnila odgovoriti z molkom. Bolje je bilo potrpeti in odložiti vse poizvedbe na kasnejši čas, ko bo že zdrav in se bo lahko zanesel nase.

Maščevalni načrti so kakor lava zavreli v njegovem srcu ...

VII POŠTA[uredi]

Zdravnikovo prerokovanje se je izpolnilo. Že drugi dan je postalo Tonetu Skobcu slabše.

Le s težavo je še govoril. Rdeče obrobljene oči so se mu vgrezale globoko pod čelo. Lične kosti so mu štrlele izpod kože, kakor da silijo na beli dan.

Smrt mu je bila pritisnila svoj pečat na čelo ...

Dr. Šimunovič je dovolil Milanu, da se je oblekel. Skoro uro je ostal pokoncu, ne da bi ga bila obšla slabost. Sestra Terezija ga je držala pri prvih korakih. Ležal je bil več tednov in noge so mu bile negotove kakor otroku, ki se šele uči hoditi. In šibak je bil, o, kako! Kar znoj mu je oblival čelo, ko se je gibal.

A v teh znamenjih ni bilo nič vznemirljivega. Vedel je, da bodo zginila sama po sebi, ko se mu vrnejo moči.

Okoli dveh popoldne je strežaj pripeljali v sobo podčastnika, ki je držal v roki poštno vrečo. In kakor veter, ki hladi bolečine, se je raznesel po posteljah radosten šepet:

„Pisma ... Pisma iz domačega kraja!“

A že je šepet utihnil ... Vsak je nehote mislil na tista izmed došlih pisem, ki jih ni bilo več moči oddati v prave roke; na uboga zakasnela pisma, ki so jih zunaj izločili in zapisali nanja: „Mrtev!“

Razdelitev pošte se je pričela.

Podčastnik je stopal od postelje do postelje in predajal pisma naslovljencem.

Pred Tonetovo posteljo se je ustavil:

„Skobec, Tone!“ je dejal.

Bolnik je vzdignil glavo.

„Kaj hočete od mene?“ je vprašal z izmučenim glasom.

Vest, da so dospela pisma, ni bila prišla do njega, ali je pa ni bil razumel.

Podčastnik mu je pomolil pismo:

„Pismo imam za vas!“

„Pismo? ... Glej, glej ... Kaj mi neki pišeta stara dva? „Oh, če bi vedela! ...“

Njegov razum ni bil jasen, a vendar je vzel ovoj in ga s tresočimi se prsti odprl.

Podčastnik se je med lem obrnil k Milanu Stankoviču.

„Za vas, gospod poročnik!“ Milan je takoj spoznal pisavo Andreja Lokarja. Pismo je bilo dolgo, skoro štiri strani.

Mladi častnik se je naslonil na blazino in jel brati:

Zabreg, dne 10. junija ...

Razveselil si me s svojim sporočilom, da si srečno dospel na pozorišče dogodkov. Na žalost pa pogrešam vesti o tem, kako ti je drugače pri duši.

Videti je, da še nisi pozabil! ... Siromak! ... Daj, zberi že svoje moči in bodi tisti, za katerega te imam; premagaj to srčno slabost! A kaj te junačim in hrabrim, dragi Milan, ko se mi samemu ne godi bolje nego tebi! Narobe! Od dne do dne slabše je z menoj in kmalu bom sam tisti, ki bom pri tebi iskal tolažbe ...

Mirino stanje je neizpremenjeno. Telesno se dobro počuti; spoznal je ne bi, če bi jo videl, kako sije od zdravja. Profesor Magister mi zatrjuje, da je še vedno upati zboljšanja. A jaz se ne nadejam nič več ...

Razen tega moram dopolniti izpoved, ki sem jo pričel že v zadnjem pismu.

Vedi, prijatelj, da strašno trpim. Od česa, me vprašaš? Od ljubosumnosti, ki po malem razjeda vse, kar je bilo dobrega v meni: zaupanje, ljubezen in vero.

Da, Milan: neznosno sem ljubosumen na prošlost žene. Bojim se, da me Mira, ki sem jo imel za tako odkrito in pošteno, ni nikoli ljubila. Še bolj po pravici: bojim se, da je od nekdaj ljubila drugega ...

So podrobnosti, ki nas minevajo neopažene, dokler ne pride trenutek, ki jih mahoma osvetli z drugačno lučjo in jim da usoden pomen. Prejšnje čase se nisem nikoli čudil Mirini otožnosti in sanjavosti. Mislil sem, da je take nravi. A če bi bilo to njena nrav, se v blaznosti ne bi bila smela izpremeniti. Toda izpremenila se je! In zato sklepam:

Njena otožnost je izvirala iz skrivnega gorja. Z razumom vred ji je ugasnil spomin na to gorje. Prestala je trpeti, zato se je telesno popravila.

Moj sum ima pa še drugo, bolj tehtno podlago. Ko sem jo neko popoldne posetil v sanatoriju, sem jo zalotil, da je s solnčnikom črtala v pesek ime ‚Ciril‘.

V tistem trenutku je bila kakor izpremenjena. Njen obraz je bil ves ožarjen, prav kakor da se drami za njim razum ...

Ta dogodek me je zadel kakor nož v srce. Ne moreš si misliti, kako som nesrečen. Naj zdaj Mira ozdravi ali ne, mojega trpljenja ne bo nikoli konca.

Toda sovražiti je ne morem. Tudi če je bila njena ljubezen laž, sem ji dolžnik za vso srečo svojega življenja. Če se je poročila z menoj vkljub svoji ljubezni do drugega, ni storila tega iz ničemurnosti ali pohlepa po denarju, ampak iz drugega, plemenitega in nesebičnega nagiba. Tega nagiba ji ne morem zameriti!

Potrudil se bom, da razjasnim temo, ki me obdaja. Njena mati bi mi nemara lahko kaj povedala. A vem, da ne bo hotela govoriti. Če se je Mira žrvovala, ko je postala moja žena, je mogla storiti to samo na materino prigovarjanje.

Upam, da pridem tudi brez pomoči gospe Zorčeve do jasnega dognanja.

Kakršnokoli bo to dognanje, Miri odpustim že naprej. Nič jeze ni v meni, nič sovraštva, samo neizmerna bridkost. Ljubil sem jo, ljubim jo in ljubil jo bom zmerom, naj se zgodi kar se hoče.

Poznaš me, Milan, da nisem tak ljubosumen divjak, za kakršnega me morda imajo. Ti veš, da sem dober, pravičen in vedno dostopen usmiljenju. O, tudi jaz bi bil zmožen zatajiti samega sebe. Žrtvoval bi se, če bi prišla taka ura!

A pustiva te nevesele stvari. Rad bi vedel, kako je s teboj in kaj doživljaš. Tu pripovedujejo, da imate hude boje in da razsajajo med četami nalezljive bolezni.

Ali je Tone Skobec še pod tvojim poveljstvom? Kako si zadovoljen z njim?

Piši mi, kadar boš utegnil. Želim, da bi bila v trenutku, ko bereš moje vrstice, vaša zmaga že dobljena in najino svidenje blizu.

Srčno te pozdravlja in bratsko ti stiska roko

zmerom tvoj

Andrej.“

„Da,“ je zamrmral častnik, „Andrejeva slutnja mora biti pravilna. Velikokrat sem se čudil Mirini potrtosti. Če pomislim, kako dobro se ji je godilo in s kolikšno ljubeznijo jo je obdajal ... ne, ta otožnost bi bila nemogoča, da je ni glodala v srcu skrita bol: Od samega gorja je zblaznela! Ubogi Andrej!“

Sredi teh misli je zdajci začul s sosednje postelje ganljivo, proseče stokanje:

„Gospod poročnik ... tako rad bi ročnik? ...“

„Kaj bi rad, Tone?“

„Gospod poročnik ... tako rad bi vedel ... kaj mi pišejo ... pa ne morem! ... Ali bi hoteli ... biti tako dobri? ...“

Bolnikova koščena roka se je z neskončnim naporom iztegnila proti poročniku in mu pomolila pismo.

„Razumem, Tone,“ je rekel častnik. „Rad bi, da ti preberem pismo, jeli?“

Siromak ni mogel več reči: prosim! Samo pokimal je ... Nato je trudno zaprl oči in dve solzi sta se mu pocedili izpod trepalnic.

Milan Stankovič je začutil, da ne sme odbiti prošnje. Te vrstice iz domačega kraja so bile umirajočemu poslednji pozdrav življenja ...

Vzel je ovoj, potegnil iz njega list navadnega, zmečkanega papirja, počečkanega z okorno drvarsko pisavo in vse vprek pokapanega in poškropljenega s črnilom, ga razgrnil pred seboj in jel brati, s pridušenim glasom, da drugi bolniki ne bi slišali:

„Moj ljubi fant!

„Čudil se boš temu pisanju, ko veš, da se moji roki bolj spodobi sekira kakor pero. Pa ne gre drugače. Pišem ti, ker ti moram sporočiti važno reč.

Nič se ne ustraši, pri nas doma je vse v redu. Zdravi smo, hvala Bogu, mati in otročaji in jaz, samo po tebi nam je dolgčas in zelo všeč bi nam bilo, če bi te kmalu videli.

Namen tega pisma je, da ti zaupam veliko skrivnost. Zalotil sem jo tisti večer, ko sva med nevihto vedrila v Lokarjevem parku. Ta skrivnost zadeva tovarnarja in njegovo okolico. Doma ti je nisem hotel povedali, zakaj istorija je posebne sorte ...“

Tu je poročnik prestal. Vest se je oglasila v njem. Ali je imel pravico zvedeti skrivnost, o kateri je govorilo pisanje?

Toda umirajoči se je oglasil:

„Nu ... gospod poročnik ... kako gre naprej?“

Milan je začutil, da mora nadaljevati.

„Samo, veš,“ je pisal Martin Skobec, „že nekaj časa se mi dogaja, da me na vsem lepem oblije pot in se mi zvrti v glavi; kar nasloniti se moram, da ne padem. In človek se premalo varuje pri delu in pri zajcih, zaradi katerih me paznik tako po strani gleda. Kam bi pa prišel, če bi zmerom mislil na nabod, ki ga lahko dobim!

Pa če je že tako, pravim sam pri sebi, tedaj moram biti pripravljen, da me nekega dne stisne, kakor strica Matevža pred letom dni. Še ‚z Bogom‘ ni utegnil reči, siromak!

Nu, in sem si dejal, da ti moram zaupati tisto skrivnost, nemara ti bo kdaj koristila, ko mene več ne bo. Človek nikoli ne ve, kaj pride.

Tak čuj. Spominjaš se še, da sem te pustil tisto noč v Lokarjevem parku nekaj trenutkov samega in sem šel nastavit zanko na posebno ugodnem kraju. A tema je bila taka, da sem zašel. In ko se oziram na desno in levo, češ, kje stojim, se zdajci zabliska in jaz zagledam pred seboj tovarnarjev balkon ... in kaj še? ... moškega, ki je prav tedaj skočil z balkona, in drugega moškega, ki je po drevoredu prihajal proti vili! ... Pa to še ni bilo vse. Tik za tem se zabliska, v drugo in v svetlobi novega bliska se pokaže na oknu ženska — tovarnarjeva gospa, dobro sem jo videl!“

Pri teh besedah se je poročnik zdrznil. Prestal je brati in se kradoma ozrl na Toneta. Ubogi fant je ležal z zvrnjeno glavo; morda ga vobče ni več slišal ...

A Milan se ni mogel premagati. Nič več ni ugibal, ali ima pravico do Skobčeve skrivnosti ali ne. Bled kakor smrt je nadaljeval:

„Takoj sem jo spoznal. In veš kaj je storila? Roko je ponesla k ustom in vrgla za tistim, ki je bežal, sladak poljub ... Lahko si misliš, da ni bilo dolgčas gledati!

In kdo je bil tisti, ki je prihajal po drevoredu? Tovarnar je bil! Tudi on je videl ... Ne bom ti pravil, da je bil zelo nezadovoljen ... Kakor bi trenil, je izdrl samokres in ustrelil za beguncem. A oni je odnesel pete; gospod je nekaj časa tekel za njim, nato pa se je vrnil z dolgim nosom.

Ubral jo je naravnost proti balkonu — in noter! ‚Vraga,‘ sem si dejal, ‚vroče bo, kakor kaže!‘ Skril sem se pod balkon in jel poslušati. Predstavi si moje začudenje, ko slišim namestu gospejinega glasu glas gospodične Ljube, ki prosi: ‚Usmili se! ... Odpusti! ...‘

Nekaj trenutkov nisem vedel, kaj naj mislim. A potlej se mi je zasvitalo. Gospa, videč, da je zasačena, je bila poklicala ubožico in jo preprosila, da je vzela krivdo nase. Tovarnar se je dal prekaniti in je res mislil, da je dekle ponoči spustilo nekoga k sebi. Lahko si misliš, kake ji je pel!

V meni je kar vrelo. In to ni čudo, če slišiš, kako zmerjajo nedolžnega človeka, ki ni ničesar storil in ničesar ne reče v svojo obrambo. Samo jokala je, kamen bi se je bil usmilil!

Spominjaš se, kako sva potem odšla in kako me je oplazilo na povratku. S tvojo pomočjo sem se vrnil domov. A drugi dan so našli v parku moje stopinje in lovski čuvaj mi je sledil prav do koče. Trda bi nam bila predla, če bi ne bil namignil, da nekaj vem in da ne mislim držati jezika za zobmi. Gospod Lokar ni maral pohujšanja; bal se je govoric o nekom, ki je bil ponoči pri gospodični Ljubi. Kaj bi šele storil, če bi vedel, da je bil tisti nekdo pri njegovi gospe!

Gospodična Ljuba je kmalu potem izginila iz Zabrega. Ubožica me je sama prosila, naj molčim. Ustregel sem ji in mislim, da je bilo prav tako. A človek nikoli ne ve, kaj prinese bodočnost. Lahko bi kdaj nastala prilika, da bi kazalo reči gospodu bogatinu:

‚Hej, vi, nikar se ne repenčite! drugače bomo povedali ljudem, kako je ubogo nedolžno dekle plačalo račun za pretkanko, ki je znala speljati moža za nos ...‘

Sesedel bi se, to vem, ker ima svojo ženo za svetnico.

Res pa je, da se je nesrečnici zmešalo in se zaradi tega ne spodobi slabo govoriti o njej.

To je vse, kar sem ti hotel povedati, Tone ... Če se zgodi, da jo lepega dne odkurim, boš vedel istorijo, ki ti utegne kdaj koristiti.

Prsti me že bolijo od pisanja, zato končam. Lepo te pozdravljamo in ti želimo vsega dobrega, posebno pa jaz, tvoj oče

Martin.“

Tone se v svoji postelji ni več ganil. Njegovo hropenje je bilo utihnilo, oči so mu osteklenele v smrtnem pokoju ...

A Milan zdaj ni bil zmožen misliti nanj. Zagrabil se je za prsi, dušilo ga je. Od radosti, od same sreče ni mogel dihati.

„Moj Bog!“ je mrmral sam pri sebi. „Ljuba nedolžna? ... Ali je mogoče?“

Bilo mu je, kakor da sanja. Roke so mu pokale, tako krčevito jih je stiskal in zvijal.

„Nedolžna! Nedolžna!“

In mislil je na strašno Kalvarijo Ljubinega življenja.

On, edini, ki ga je imela na svetu, ji ni verjel, ko mu je zatrjevala, da ni kriva. Pahnil jo je od sebe! Obsodil jo je, ne da bi bil poslušal njen zagovor ...

Seveda, marsikaj je bilo še temnega. A zdaj je vedel, da se bo sčasoma vse razjasnilo. Ljuba je bila nedolžna, kriva je bila Mira!

„O, njena uboga pisma,“ je mislil sam pri sebi, „njena pisma, ki sem jih sežigal, ne da bi jih bil bral! Gotovo mi je v njih naštevala vse dokaze o svoji nedolžnosti ... Jaz norec, klavrni norec! ...!

Sestra Terezija je pristopila in pokrila obraz mrtvega vojnika z rjuho.

Šele tedaj je poročnik opazil pismo, ki je ležalo pred njim na odeji. Naslovnik pisma je bil mrtev. Utegnilo je pasti v tuje roke. Njegova dolžnost je bila, da ga reši pred neupravičeno radovednostjo.

Zložil ga je in spravil v nedri.

Sestra Terezija je prinesla posodico z blagoslovljeno vodo in zeleno vejico ter jo postavila na stolec ob znožju Tonetove postelje. Nato ga je poškropila in se pobožno prekrižala.

Mladi častnik je storil takisto ...

„Čujte, sestra,“ je Milan drugi dan ogovoril usmiljenko, „rad bi vas nekaj vprašal.“

Redovnica se je zdrznila. Slutila je, kakšno bo častnikovo vprašanje.

„Vprašajte, gospod poročnik,“ je rekla z negotovim glasom.

„Med mojo boleznijo je prišla v bolnico z vami vred še ena usmiljenka ... in z vama dvema mlado dekle ... To dekle sem videl ... V svoji vročici ... in tudi v sovraštvu ... zakaj takrat sem menil, da je storila zločin, ki zdaj vem, da ga ni storila ... saj se spominjate, sestra: opsoval sem jo in preklel ... Pozneje ste mi to srečanje utajili. Bali ste se zame, vem. A v srcu vam nisem verjel, čeprav sem se delal, da verjamem ... Moja čuvstva do nje so se kasneje izpremenila. Zdaj vem, da je vsa krivda te mladenke v njenem prevelikem junaštvu in njeni preveč neizmerni dobroti ... Zaklinjam vas, sestra, povejte mi, kaj je z njo! Prisežem vam, da ji nočem nič žalega. Narobe, popraviti hočem krivico, katero sem ji storil ...“

Usmiljenka ga je v zadregi poslušala do konca. Oklevala je. Šele čez nekaj trenutkov je izpregovorila:

„Res je, gospod poročnik. Utajili smo vam resnico in naša mlada pomočnica se je umaknila drugam. Doktor se je bal, da vam ne bi postala njena navzočnost usodna. Odšla je s sestro Honorijo v drugo bolnico, kakih dvajset kilometrov odtod. In sestra Honorija mi je prav danes sporočila, da bosta te dni prestavljeni v Niš.“

„Tedaj bosta potovali tod mimo?“

„Najbrže.“

„Kaj naj storim?“ je zamrmral mladi častnik. „Ali naj jo počakam tu ali naj grem za njo?“

A pomislil je, da odpotuje v ogrožene kraje, kjer je bilo mesta samo za zdrave ljudi.

„Takoj, ko zvem kaj novega, vam povem,“ je rekla sestra, kakor da je uganila njegove misli.

Milan je ostal spet sam. Ves utrip njegove duše se je bil strnil v eno željo: najti Ljubo. Najti jo, naj stane kar hoče!

Niti trenutka ni dvomil o tem, da ga še vedno ljubi. Slikal si je, kako jo bo prosil odpuščanja. Dobra je, oprostila mu bo. In takoj po vojnih operacijah se poročita in zaživita svojo srečo.

Toda ... Ljuba je mati! Šele zdaj je pomislil na to ...

Kaj je z njenim otrokom? Zakaj se je ločila od deteta svoje ljubezni?

Strašna misel ga je prešinila:

„Kdo ve, morda je umrlo?“

Da, da, tako je moralo biti ... Otrok je umrl in Ljuba je v svojem obupu zapustila domače kraje. Če bi bil živ, kako bi ga mogla zaupati tujim rokam!

„Mrtev je!“ si je ponavljal Milan in grenka tesnoba mu je zalivala srce.

„Oprostite, sestra,“ je vprašal redovnico, ko se je vrnila k njemu, „še nekaj bi rad vedel ... Ali vam je prošlost te mladenke znana?“

„Prav ničesar ne vem o njej.“

„Kje se vam je pridružila?“

„V Beogradu. Sestra Honorija in jaz sva jo sprejeli z odprtimi rokami. Slutili sva, da je morala veliko pretrpeti, z vprašanji nisva silili vanjo ... Sama je molčala in midve sva spoštovali njen molk.“

„Ali vam ni nikoli ničesar povedala o otroku, ki bi ga bila pustila v Ljubljani?“

„Ne,“ je razločno rekla usmiljenka. Njene odkrite sinje oči so pričale, da govori resnico.

Poročnik je obmolknil. S pobešeno glavo je sedel na svoji postelji in premišljeval.

Redovnica je milo gledala nanj.

„Hudo trpi,“ je mislila sama pri sebi. „Kakšna je neki vez, ki spaja tega siromaka s strežnico Silvo?“

Nekaj dni po tem je prišla vest, da je poročnik Milan Stankovič v priznanje za svojo hrabrost odlikovan z visokim redom in povišen v kapetana. Kar čudil se je samemu sebi, kako ga je razveselila. Da je prispela le malo prej, bi ga bila pustila hladnega. A zdaj se je dramil v novo ljubezen ... v novo življenje ...

Ko je pri tej priliki pomislil na boj, v katerem je bil ranjen, se je spomnil tudi svojega rešitelja. Jel je poizvedovati o skrivnostnem vojniku, ki ga je bil odnesel iz ognja.

Povedali so mu, da se ravno zdaj zdravi v bolnici neki Lovričev tovariš. Neutegoma je šel k njemu in ga vprašal, ali pozna „Starega“.

„Kdo ga ne bi poznal!“ je rekel vojnik. „Za ‚Starega‘ ga kličemo. Lovrič mu je pa ime. Čisto spredaj je, gospod poročnik.“

Milan je odšel. Vedel je, kar je hotel vedeti.

Slutnja ga tedaj ni bila ukanila. Človek, katerega je hotel nekoč ustreliti, je bil njegov rešitelj ...

Ivan Lovrič je bil tisti, ki ga je imel vse do zadnjih dni za Ljubinega ljubimca. In dasi je zdaj vedel, da to ni bilo res, ga je v srcu vendar obsojal. Če ni bil Ljubin zapeljivec, je bil zapeljivec Lokarjeve žene ...

Obsojal ga je, obsoditi ga ni mogel. Hvaležnost se je oglašala v njem in pričala za skrivnostnega vojnika. Obnesel se je bil kakor junak. Otel ga je bil gotove smrti in Milanova dolžnost je bila, da se mu vsaj zahvali.

Da ... A kod naj ga išče?

IX. PREPOZNO![uredi]

Vsak dan je kapetan Stankovič pričakoval transporta, s katerim sta bili napovedani sestra Honorija in strežnica Silva. Kadarkoli je zjutraj odprl oči, je najprej pomislil:

„Kdo ve, ali pride danes?“

In srce se mu je tesnilo od sreče in plahosti, ko si je predstavljal svidenje z Ljubo ... Še vedno jo je ljubil, o, kako!

Rad je hodil posedat na bližnji grič, s katerega je segal pogled na obe strani daleč po cesti. Neprestano je držal službeni daljnogled na očeh in žrl v daljavo. Noben vojni avtomobil, noben oddelek, ki je prihajal ali odhajal, ni ušel njegovi pozornosti. Toda zaželjenega transporta na bilo in ni bilo.

A nekega večera je v dalji mahoma zagledal črno, gibajočo se črto. Ta črta je bila nov transport. In Milan Stankovič je po nemiru, ki je hipoma pretresel njegovo srce, takoj uganil, da z njim prihaja Ljuba.

Slutnja ga ni varala. Preden je minila ura, je mladi kapetan zvedel, da bo v bolnici prenočila gospodična Silva, ki potuje s sestro Honorijo v Niš.

Toda nočilo se je. Milan ni mogel misliti na to, da bi se ji že nocoj pokazal.

Sestra Terezija je bila pripravila v mali hišici zraven bolnice, kjer so stanovale usmiljenke, dve postelji za sestro Honorijo in gospodično Silvo. S prisrčnim veseljem je sprejela svoji bivši tovarišici.

Povedali sta ji, da odrineta jutri ali pojutrišnjem dalje.

Sestra Terezija se je vpraševala, ali naj pove strežnici o razgovoru, ki ga je imela s kapetanom Stankovičem. Toda njeno oklevanje ni dolgo trajalo, zakaj Silva ji je sama ponudila priliko.

„Sestra,“ je zamrmrala z drhtečim glasom, „ali bi mi hoteli nekaj povedati?“

„Rada, dete,“ je odvrnila usmiljenka. „Kaj pa je?“

„Ali je častnik, ki je bil ranjen na Prokletem visu, še vedno tu?“

„Še vedno.“

„Ali je ozdravel?“

„Da.“

„Tedaj se je operacija posrečila?“

„Popolnoma.“

Strežnica se je obotavljala ... Nato je vprašala:

„Po tem takem se je odselil iz bolnice?“

„Pet ali šest dni je že, kar vstaja.“

„A, tako!“

Mladenkine prsi so trepetale, čeprav se je trudila, da bi obrzdala svoj nemir ... Njen obraz se je bil izpremenil, vsa kri ji je bila izginila iz lic.

Na ustnicah ji je viselo vprašanje, ki se ga ni upala izreči.

Sestra Terezija ji je nepremično gledala v obraz. Silvina misel je ležala pred njo kakor odprta knjiga.

„Da,“ je menila sama pri sebi, „nisem se motila. Med tem dekletom in kapetanom Stankovičem je tajna vez. A v čem obstoji? Kaj se je zgodilo med njima? Po vsem, kar mi je povedal, ju je moral razdvojiti usoden nesporazum. Morda jima storim dobro, če povem Silvi, da se častnik kesa svojega ravnanja ... Da, tudi to bo delo usmiljenja. Moja dolžnost je, da lečim tudi dušne rane, ne samo telesnih ...“

Težak molk je bil nastal v mali sobici. A sestra Terezija ga je prekinila.

„Dragica,“ je rekla z rahlim glasom, „dovolite mi nekaj besed o stvareh, ki so se godile po vašem odhodu.“

Pomolčala je in čez trenutek še bolj rahlo dodala:

„Te stvari zadevajo bivšega poročnika ... zdaj kapetana ... Milana Stankoviča.“

Mladenki je zastalo srce. Noge so se ji zašibile.

A sestra Terezija je jela pripovedovati. Z nežnimi in opreznimi besedami je pojasnila, kako je častnik po svojem ozdravljenju spoznal storjeno krivico.

„In tedaj se mi je zazdelo, da mu ne smem zamolčati vašega prihoda,“ je rekla naposled.

„Povedali ste mu, da pridem!“

„Ali je bilo nápak, dete moje? ... Ne bodite budi, če sem pogrešila; imela sem najboljši namen.“

Mlada strežnica je zardela in pobesila glavo.

„Da, da,“ je zamrmrala, „bolje bi bilo, če bi me imel za krivo. Kako je neki zvedel resnico? ... Oh, mar naj bi bil ostal prepričan, da ga nisem vredna ... zakaj zdaj ga ne smem ljubiti, nikoli več! ...“

Dve težki solzi sta se ji utrnili iz oči.

Usmiljenki sta jo sočutno opazovali. Sestra Terezija jo je prijela za roke, rekoč:

„Treba je, da se spočijete, ljubo dete. Lezite in zaspite ... Jutri se boste odločili, tako ali tako.“

A mladenki ni bilo do spanja.

„Kako naj zatisnem oči?“ je pomislila, ko je ostala sama. „Saj ne bi mogla ... po tej novici! ... Oh, da je moral zvedeti! Dokler me je zaničeval in sovražil, je bilo še upanje, da me kdaj pozabi. Čas bi bil zacelil njegovo rano. A zdaj —! ... Kako naj izidem iz te preizkušnje? ...“

Čez nekaj trenutkov je vzdignila glavo in nenadna odločnost se je zasvetila v njenih temnih očeh.

„Bog mi bo pomagal,“ je dejala. „Poslušala bom svojo vest ...“

Hišica je imela dvoje vrat. Ena so vodila na dvorišče, druga v stransko ulico.

Ta zapahnjena vrata niso služila nikomur. Le sestra Terezija jih je časih odprla, kadar je hotela prezračiti vežo.

Neznosna tesnoba je obhajala mladenko.

„Duši me,“ je zamrmrala. „Kaj, če bi šla za trenutek pod milo nebo?“

Stopila je iz celice in neslišno odpahnila vrata. Zunaj se je naslonila na zid in nepremično obstala, poslušaje utripanje svojega srca, ki je glasno razbijalo v nočni tišini.

V svoji bolestni zamišljenosti se ni zavedala, da čas mineva. A zdajci jo je izpreletelo: na uho ji je bil udaril rahel šum, glas opreznih korakov.

Kdo je hodil tako pozno okoli bolnice? Menda ne kak hudobnež?

Hotela se je umakniti v hišo. A tisti mah je že stopila k njej moška postava.

Groza jo je pograbila ... Noge so sklecnile pod njo.

Ali je bil pijan? Kaj je hotel od nje?

Oh ne! Izpregovonil je ... Tiho, z neskončno nežnim glasom je rekel:

„Odpusti!“

Iz dekličinih ust je nehote planil vzkrik:

„Milan!“

„Ljuba!“

Nekaj minut sta stala kakor v sanjah, nezmožna vsake misli, omamljena po blaženi zavesti, da sta drug drugemu blizu ...

Nato se je Milan prvi iztrgal iz zamaknjenosti in tiho dejal:

„Oh, Ljuba, če bi vedela, kako potrt te prosim odpuščanja ... Vem, da ga ne zaslužim. Nevreden sem te, ker sem te zavrgel, ne da bi bil poslušal tvoj zagovor. Odvrnil sem se od tebe, čeprav bi bil moral vedeti, da iz tvojih ust ne bo lažnive besede! ... A nikar me ne pahni od sebe. Usmiljena si ... Usliši me kakor svetnice, ki se kleče priporočamo njihovi dobroti!“

„Milan! ...“

Prijel jo je za roke in nadaljeval:

„O, tudi jaz sem trpel ... Nobena muka se ne more primerjati s to, ki sem jo prenašal. Moj pekel je trajal mesece in mesece ... In ko sem zvedel, da si nedolžna, mi je bilo zblazneti.“

Ljubine ročice so trepetale v njegovih vročih rokah.

Kapetan se je sklonil k njej. Njegove ustnice so iskale njenih ust.

A tedajci je odskočila, kakor da se je mahoma prebudila iz sanj.

„Ne!“ je vzkliknila. „Ne, Milan, tega nikar!“

Častnik jo je osuplo pogledal, ne vedoč, kaj ji je.

„Ne? ...“ je zajecljal. „Zakaj ne? ... Ljuba, rad te imam! Še vedno te ljubim kakor nekdaj. In trepet tvojih rok in utrip tvojega srca mi pričata, da me tudi ti nisi prestala ljubiti ... Ljubim te, ljubim te, Ljuba ... Usmili se, reci besedo ... reci mi, da si moja ...“

Mladenka se je še bolj odmaknila. In ko je razprostrl roke, da bi jo prestregel, se je jela braniti:

„Ne ... ne ...“

Kaj je pomenilo to čudno vedenje? Pravkar se je še zdelo, da mu odpušča ih da je še vedno tista kakor nekdaj ... In zdaj? V tej grozi pred njim je bilo skoro nekaj sovražnega. Odkod ta nenadna izprememba?

Ljuba je komaj dihala.

„Milan,“ je izpregovorila s trgajočim se glasom, „ne tikajte me več. Nočem, slišite? ... A treba je, da vam vse pojasnim. Tu ne moreva govoriti. Toda čas hiti, mudi se ... Glejte, ondi za bolnico se pričenja grič. Majhna stezica vodi prav do vrha. Tam gori naju ne bo nihče motil. Pojdite naprej ... jaz pridem za vami.“

Kapetan je pobesil glavo. Vdal se je. Kaj mu je ostajalo drugega?

„A prisezite mi,“ je dodala Ljuba, „prisezite mi že naprej, da se boste premagovali ... in da se mi ni ničesar bati od vas ...“

Milan jo je gledal kakor iz uma. Tako trdno je bil prepričan, da mu bo odpustila že na prvo prošnjo, da je zdaj ni mogel razumeti.

„Prisezite!“ je ponovila.

„Prisežem,“ je zamrmral ...

„Prav ... Čez pet minut pridem za vami.“

Odšel je, opotekaje se kakor pijan.

Res je Ljuba kmalu prišla za njim.

„Moj Bog, moj Bog,“ je šepetala spotoma, „daj mi moč, da ostanem zvesta svoji obljubi! ...“

Na vrhu griča je bila ravnica, s katere je segal pogled po vsej okolici.

Mladenka je povabila Milana, naj sede na skalo, in sedla sama blizu njega.

„Tu naju nihče ne čuje,“ je dejala. „Lahko se v miru pogovoriva.“

„Poslušam vas, Ljuba,“ je zamrmral kapetan, „čeprav mi je vse to skrivnost ... Naj si še tako belim glavo, nikjer ne najdem razloga za vaše vedenje. Edino, kar morem misliti, je to, da mi niste odpustili. Gorje, ki sem vam ga prizadejal, je neizbrisno zapisano v vašem srcu.“

Njene blede ustnice so se zganile v žalostnem nasmehu.

„Slabo me poznate, Milan, če tako mislite o meni! Nikoli vam nisem odpustila, ker vam nikoli nisem zamerila ...“

„Če je to res, zakaj me tako mučile? Zakaj se ne naslonite na moje srce, ki vas kliče?“

„Zato, ker naju loči nepremostljiv prepad ...“

Milan jo je pogledal kakor iz uma. Kaj so pomenile te blazne besede? Ali se je norčevala iz njega? Ali ga je hotela mučiti, da bi mu pokazala, koliko je trpela?

„Ljuba,“ je dejal, „za Boga, ne imejte me za norca. Prisežem vam, da sem se stokrat spokoril za zlo, ki sem vam ga prizadejal. Usmilite se ...“

„O, nimam vas za norca ... Za naju dva ni več skupne sreče.“

„Ljuba!“

„Poslušajte me ... Ljubila sem vas z vso dušo ... A zdaj ...“

„Zdaj?“

Z zamolklim glasom je odgovorila:

„Zdaj vas ne ljubim več.“

Kapetan je jeknil in se zagrabil za prsi. Toda Ljuba je nadaljevala s pobešenimi očmi, vsa tresoč se od muke:

„Ne ljubim vas več. Ne morem, ne smem vas ljubiti ... Prepozno je!“

To besedo je kriknila z glasom brezmejnega obupa.

„Prepozno, pravite? ... Prepozno?“

„Da.“

Milan Stankovič je mahoma vstal in prekrižal roke.

„To ni mogoče, Ljuba. Ni res, kar govoriš ... O, izmučena si, vsa strta in ranjena od gorja, ki si ga pretrpela ... a tvoje bistvo je ostalo isto, v srcu si še vedno tista, ki si bila nekdaj.“

„Ne,“ je ponovila. „Prepozno je.“

„Zakaj je prepozno?“

„Vse vam povem ... in potlej me boste razumeli ... A najprej dovolite, da vas nekaj vprašam.“

„Vprašajte,“ je trudoma spravil iz sebe.

„Če slišim prav, ste zdaj prepričani o moji nedolžnosti?“

„Da.“

„Kaj vas je prepričalo, ko meni niste verjeli, čeprav sem se po kolenih vlačila za vami in prosjačila, da bi se me usmilili? ... Oh, in pozneje! Da bi pregnala vaš strašni dvom, sem vam pisarila in pisarila. V mojih pismih ni bilo nikoli nič drugega kakor sama čista resnica. Do golega sem vam razkrivala svoje srce in navajala dokaze, o katerih vpričo Andreja nisem mogla govoriti. Zakaj mi niste verjeli? Če bi mi bili, ne bi bila zdaj oba na veke nesrečna.“

„Ker pisem nisem bral,“ je priznal kapetan.

„Brali jih niste? Ali vam niso prišla v roke?“

„Pač ... a v svojem zaslepljenem mnenju, da mi prinašajo samo laži in jalova zatrdila, sem vsako pismo uničil, ne da bi ga bil odprl.“

„Moj Bog!“

Mladenka je zvila roke in se do krvi ugriznila v ustnico.

„Ali kaj, le kaj vas je naposled preverilo, da nisem kriva?“ je vzkliknila.

„Pismo, ki ga je pisal neki drvar iz Zabrega svojemu sinu, vojniku v moji četi.“

„Martin Skobec?“

„Da, Martin ... Ubogi dečko je bil moj sosed v bolnici. Snoči je umrl. Ko je že umiral, je prišlo zanj pismo, ki ga sam ni mogel več brati. Prosil me je, naj mu ga preberem jaz ... Sredi pisma sem naletel na vaše ime ... Lovski tat je opisoval sinu prizor, ki ga je bil videl tisto viharno noč. Ta prizor, Ljuba, je vam bolj znan nego meni ... A kaj obnavljam spomin na te strašne stvari! Ljubezen me je zapeljala. Prerad sem vas imel ... Obup mi je vzel razsodnost. Oh, tako nesrečen sem bil ... Zaklinjam vas, bodite usmiljeni! ...“

Sklenil je roke, kakor bi se pripravljal, da pade pred njo na kolena.

A Ljuba je nadaljevala:

„Vse, kar ste zvedeli, je resnica. Moja krivda je bila edino v tem, da sem si iz hvaležnosti naložila težko, pretežko žrtev.“

„A zakaj je Mira molčala, ko je videla posledice?“ jo je prekinil Milan.

„Zblaznela je prav tedaj, ko je hotela povedati resnico. Groza in bol sta ji bili skalili razum.“

„In zakaj se niste sami opravičili?“

„V to bi bila morala obtožiti Miro ... Sicer pa: ali bi mi bili verjeli? Mira ne bi bila mogla potrditi mojih besed, niti ne pojasniti dozdevnega zločina ... Ne vi ne Andrej me ne bi bila poslušala. Mislila bi bila, da brezvestno valim svojo krivdo nanjo, ki se ne more braniti ...“

Mladi častnik se ni upal ugovarjati. čutil je, da ima Ljuba prav. Oh, kako strašna je bila zavest, da jo je pahnil v tolikšno trpljenje!

„Ni mi ostalo drugega, kakor da izginem,“ je nadaljevala mladenka. „Tako sem tudi storila. Pobegnila sem v Ljubljano, da skrijem svojo sramoto. Zakaj čutila sem, da postajam mati!“

Tisti mah je pal kapetan na kolena:

„Oh, ne stori me še bolj nesrečnega, nego sem! Ljuba, na najinega otroka te zaklinjam, odpusti mi!“

„Na najinega otroka?“

„Da. Saj živi, jeli?“

„Da, živi.“

„O, Bog bodi zahvaljen! Zaradi njega te prosim, prestani!“

Mladenka se je vzravnala in se krčevito prijela za skalo pod seboj.

„Poslušajte me do konca,“ je rekla s turobnim, toda odločnim glasom. „Delala sem pogumno, a kmalu so surovi ljudje opazili moje stanje in me jeli zasmehovati ... In nekega dne sem izgubila delo. Vsi moji upi so splavali po vodi, črna tema je zevala pred menoj. V tej zapuščenosti sem si hotela vzeti življenje ... Hišnica me je zalotila v trenutku, ko je smrtni angel že plaval nad menoj. Poklicala je zdravnika, velikodušnega moža. Z vdano skrbjo in brezmejno dobroto se je posvetil meni in mojemu bolnemu otroku ... Zakaj kri ubogega malčka je bila pokvarjena. Pohabljen je bil zagledal luč sveta ... In dr. Lipar mi je obljubil, da bo storil zanj vse, kar more.“

„Ta človek vas ljubi, kaj ne?“ je z davečim se glasom vprašal častnik.

„Da, ljubi me.“

„In vi? ...“

Ni mu takoj odgovorila. Nekaj sekund je trajal molk, poln neznosne tesnobe. Nato je rekla:

„Moram ga ljubiti.“

„Morate? Zakaj?“

„Zato, ker mi dolžnost veleva ... Njemu bom dolžnica, če bo moj otrok kedaj srečen in zdrav.“

„Kako bi mogel biti srečen, ko ga hočete na vekomaj ločiti od njegovega očeta? Ali menite, da pojde to kar tako? ... Do svojega otroka imam po prirodi tudi jaz pravico in nikoli, nikoli se je ne odrečem!“

„Prosim vas, Milan, dajte mi, da končam ...“

Njene oči so zažarele v obupni odločnosti.

„Dr. Lipar je obljubil, da bo na svoje stroške pomogel mojemu sinku do zdravja. To je bilo zanj edina možnost rešitve ... Bila sem sama, brez žive duše, ki bi mi bila pomagala. Vsi ste me bili zatajili. Mirina blaznost je najbrže neozdravljiva, povratek k Andreju je bil nemogoč. Menila sem, da vas ne bom nikoli več videla. Bila sem prepričana, da ste me pozabili in me ne ljubile več ...“

Spet ji je bol pretrgala besedo. Njene prsi so se burno dvigale. Z nadčloveškim naporom je zbrala svoje moči in nadaljevala:

„Nekega večera sem stopila v Nunsko cerkev. Pokleknila sem in se zatopila v molitev ... In sredi molitve sem se zamislila ... Dr. Lipar mi je bil rekel, da se moram za leto dni ločiti od sinka, če hočem, da ozdravi; on sam bo skrbel zanj v vsakem pogledu. A vkljub temu je bilo ozdravljenje še vedno negotovo ... In tedaj sem pomislila, da mi Bog svoje pomoči ne bo odrekel, če mu v zameno obljubim zaslužno dejanje ...“

„Joj meni!“ je zastokal kapetan.

„Zato sem se darovala. Pred oltarjem sem prisegla, da pojdem streč ranjencem in bolnikom ... A zdelo se mi je, da je to še premalo v odkup za otrokovo zdravje ... da Bog pričakuje od mene še večje žrtve ... In tako sem obljubila še nekaj drugega, bolj zaslužnega ...“

Milan je visel na njenih ustnicah, kakor da mu je začuti z njih obsodbo ali oprostitev.

„Edini, ki se me je bil usmilil v moji bedi, je trpel zaradi mene,“ je nadaljevala Ljuba. „Jaz sem bila kriva njegovega gorja. Ljubila ga nisem, a čutila sem, da se mu moram izkazati hvaležno. On s svoje strani je bil dal besedo, da mi ne bo nikoli več omenil ljubezni. To obljubo je držal ... sleherni dan sem opažala na njegovem obrazu, kako ga razjeda notranja bol ... In tako sem se zaklela Bogu, da utešim njegovo hrepenenje, če najdem ob svoji vrnitvi z bojišča otroka zdravega ... Prisegla sem, da mu postanem žena.“

Utihnila je. Njene moči so bile pri kraju.

Kapetan je vstal. Glava mu je visela na prsi, noge so klecale pod njim.

Ljuba je videla, da brezmejno trpi. Mar ni krvavela tudi njena duša? Mar ni bila obsojena v dosmrtno gorje? Le z nečloveškim naporom se je upirala izkušnjavi, da bi se vrgla na prsi tega moža, ki je bil njeno vse na svetu, in zaihtela:

„Ljubim te, oh, ljubim te! Nikogar drugega kakor tebe ...“

„Zdaj vidite, Milan, da je med nama vse končano,“ je izpregovorila po dolgem premolku. „Obljuba je sveta. Kar sem prisegla, moram tudi izpolniti.“

Kapetan še vedno ni rekel ničesar. A čudni glasovi so se trgali iz njegovih prs. Ljuba je uganila, da ihti ...

Prijela ga je za roko in jo rahlo stisnila. Zdrznil se je.

„Pogum, Milan,“ je zamrmrala. „Oba ga potrebujeva, vi in jaz ... Zase vem, da bom imela dovolj moči, čeprav sem samo ženska.“

Vsa brezmejnost obupa je bila v njegovem vzkliku:

„Zdaj vidim, da me niste nikoli ljubili! ... Ne, nikoli!“

Malo je manjkalo, da ni odvrnila:

„Milan, še vedno te ljubim ... nikoli ne bom ljubila nikogar drugega kakor tebe ...“

Toda molčala je. A tedaj se je v očeh kapetana Stankoviča nekaj razžarelo.

„Kako pa,“ je vprašal in stopil tik do nje, „kako pa če najin otrok nikoli ne ozdravi? Če na primer umre? Ali boste potem odvezani svoje obljube?“

Ljuba je vztrepetala od groze.

„Oh, ne govorite tako, zaklinjam vas ... Ta misel je strašna! Molčite ...“

„Ne, ta misel je zame poslednja rešilna bilka. Da svoje okrutne obljube ne morete preklicati, to razumem ... Toda obljuba velja pogojno. Če otrok umre ali če ostane pohabljen, tedaj ste prosti ... To pomeni najino srečo! Najino upanje, najino bodočnost!“

Ni se več zavedal, kaj govori. Blaznel je ... V njegovi glavi se je vse mešalo, stvari so mu plesale pred očmi.

„Molčite,“ je vzkliknila Ljuba, „molčite, usmilite se! ...“

In kakor da hoče zatreti v njem poslednji ostanek upanja, je dodala:

„Sicer je vsa ta strašna tolažba zaman. Zdravljenje mojega sinka napreduje z dobrim uspehom.“

„A! To vam je on sporočil, kaj?“

Glas mu je vztrepetal od sovraštva, ko je izrekel besedo on.

„Ne. Pisala mi je hišnica, vrla ženska, ki mi je tudi pomagala v moji nesreči.“

„Tedaj je vsega konec med nama?“

„Vse ...“

„Čeprav! Vedite, da bom upal do smrti, vkljub vsemu, kar ste mi rekli nocoj ...“

Mladenka se je zbala bleska kapetanovih oči. Zaslutila je, da se porajajo v njegovem duhu strašne misli ...

„Kaj hočete reči?“ je dihnila.

„To je moja skrivnost. Ne morem se sprijazniti z mislijo, da naj vas spet izgubim, ko sem vas komaj našel. Mera mojih muk je polna!“

Ljuba je nehote vstala in se odmaknila od njega. Milan je uganil vzrok tega preplaha.

„Oh, ne bojte se,“ je dejal in mahnil z roko. „Obljubil sem, da se vas ne dotaknem, in beseda, ki sem jo dal, mi je sveta. Ne mislim vas osvojiti z nasiljem.“

„Ne želite najinemu ubogemu detetu zla!“ je viknila Ljuba. „Ne drznite se! ...“

Milan ni odgovoril. Njegov obraz je bil spačen kakor obraz blaznika.

„Prepovedujte mi še tako — tega mi ne ubranite, da ne bi storil vsega, da vas dobim nazaj ... Nobena vaša beseda mi ne more utajiti, da me še vedno ljubite. Zato je nemogoče, da se ne bi končno našla. In ker to verujem, vam ne rečem ‚z Bogom‘, ampak: do svidenja!“

„Milan ...“

„Ljuba ... Do svidenja!“

Noč je bila srebrna od mesečine in mehka od miru. Od nikoder ni bilo slišati glasu.

Še trenutek sta si stala nasproti, čuteč drug v drugem drhtečo, neutolažljivo bol hrepenenja ...

„Bodite dobri, Milan,“ je zamrmrala mladenka, „in storite, kar vas hočem prositi ...“

„Ničesar ne obljubim!“ je v grezničnem razburjenju vzkliknil kapetan.

„Ničesar ne prisežem, ne dam si zvezati rok, kakor ste si jih vi ... Vem le to, da vas nočem videti nesrečne. Svoje sreče in svojega življenja ne dam ... Do svidenja, Ljuba. Moja boš, tako ali tako. Prisežem ti, da pride dan, ko postaneš moja ljubljena žena ...“

Hotel jo je prijeti za roko, Ljuba se je nehote odmaknila.

„Milan! ... je šepnila s prosečim glasom.

Častnik je ni poslušal ... Kakor iz uma je zdirjal v noč, ne da bi se ozrl.

X Ljubezen do bližnjega[uredi]

Ko je sestra Terezija stopila v sobico gospodične Silve, da bi ji voščila lahko noč, je takoj opazila, da strežnice ni. Vsa v skrbeh je stopila k vežnim vratom in jih našla odpahnjena.

„Kaj je vzrok, da je šlo dekle iz hiše?“ se je ustrašila pobožna ženica.

Ko je pogledala na ulico, ni videla nikjer nikogar. Njena skrb je postala tolikšna, da je vsa zbegana hitela v bolniško dvorano.

„Sestra Honorija,“ je dejala, „oprostite se za minuto ali dve.“

„Zakaj pa?“

„Da me spremile venkaj ... Gospodična Silva je izginila. Sveča v njeni sobi gori, a postelja je prazna.“

„To je čudno. S kakšnim namenom naj bi bila odšla iz bolnice?“

„Stopiva pogledat,“ je rekla sestra Terezija. „Kdo ve, ali je niso brezbožni ljudje zvabili v kako zasedo!“

Urno sta poklicali enega izmed strežajev in stekli iz hiše.

V svetli mesečini sta zunaj zagledali človeško postavo, ki je slonela ob zidu. Bil je Stipa, drugi strežaj.

„Stipa,“ ga je vprašala sestra Terezija, „ali ste koga videli?“

„Nikogar, sestra.“

„Slišali tudi niste nikogar?“

„Slišal pa, slišal. Tamle gori na griču sta pravkar še dva govorila.“

„Morda dva Vojnika?“

„Ne, vojniki ob tej uri ne hodijo tja gor. In tudi glasova nista bila vojaška.“

„Tedaj ste ju dobro slišali? Kaj sta govorila?“

„Toliko nisem razločil ... Vem samo, da sta bila moški in ženska. Nazadnje je eden povzdignil glas in nekaj zavpil ... in potem je vse utihnilo ...“

Usmiljenki sta že tekli navkreber.

„To sta onadva!“ je sopla sestra Terezi ja. „Prav gotovo! ...“

„Krišč nebeški,“ je mrmrala sestra Honorija, „kaj neki to pomeni?“

Sramežljivost ni dala ubožicama, da bi bili izrekli misel, ki je obema tesnila srce. Mladenkino ravnanje se jima je zdelo skrajno nepremišljeno, da, pregrešno ...

„Ponoči pa sama z moškim ... s kapetanom!“

„Menda vsaj ne bo huda, če prideva za njo?“

„Prav gotovo ne. Ubogo dete bo razumelo najino skrb.“

V takem pogovoru sta se bližala ravnici, ko je sestra Honorija zdajci prijela sestro Terezijo za roko in jo potegnila s stezice za grm.

„Skrijva se,“ je šepnila. „Nekdo prihaja.“

In res je bilo slišati korake, ki so se bližali z vrha. Še nekaj trenutkov in na stezi se je pokazal moški, ki je naglo stopal nizdol.

„Kapetan!“ sta plašno zamrmrali redovnici.

In res: Milan se je vračal v mesto, njegova hoja je bila čudna. Na vsakih toliko korakov je obstal, kakor da se bori s skrivnostno silo, ki ga je vlekla nazaj.

In še bolj čudne so bile besede, ki so se trgale iz njegovih ust. Usmiljenki je kar izpreletelo, ko sta slišali to mrmranje.

„Ne vdam se ... ne, nikoli ... Preveč trpim ... taka žrtev bi bila nezmiselna ... Preprečim jo: on ali jaz! Eden izmed naju dveh je odveč na svetu ... Kako naj živim brez nje? Ali naj bo do smrti nesrečna ob strani drugega, ki ga ne ljubi? ... Ne, tega ne dovolim! ...“

O kom je govoril? Kaj je pomenila ta razjarjenost? Odkod je jemal svoje čudne besede, v katerih je tako razločno trepetalo sovraštvo?

Izginil je redovnicama izpred oči. A njiju strah je postal še tem večji. Gospodična Silva je bila s kapetanom in zdaj je ni bilo na izpregled. Kaj se je bilo zgodilo? Kaj je bil storil z njo ta blazni človek?

Še malo in prisopihali sta na ravnico. S prepadenimi očmi sta pogledali okoli sebe.

Izprva nista videli ničesar. A ko sta se približali skalam, sta zagledali na njih nekaj belega.

Ta bela stvar je bila gospodična Silva. Ležala je kakor mrlič ...

Ženici sta se prekrižali. Strašna groza ju je pograbila. Mislili sta, da je mrtva.

„Mar jo je ubil?“ sta z očmi vprašali druga drugo.

Ne ... Ko sta stopili bliže, sta videli, da se mladenka giblje. Čez trenutek ju je zagledala in vstala.

Zastrmela jima je naproti, kakor da ni zmožna spraviti besede iz sebe. Nato je s strtim glasom zamrmrala:

„Oh, sestri, moji dobri sestri! ...“

Usmiljenki sta se obotavljali. Pekoč sum se je oglašal v njunih prostodušnih glavah. Po kaj je bilo šlo dekle s kapetanom na tak samoten kraj?

Ali se je bila vdala izkušnjavi?

Sestra Terezija se je prva otresla nelepih misli.

„Velik strah ste nama napravili, dete,“ je zamrmrala in prijela strežnico za roko. „V takih skrbeh sva bili zaradi vas! ...“

„Oprostita, oh, oprostita,“ je trepetaje zaprosila deklica. „Vem, da sem hudo pogrešila. A morala sem še enkrat govoriti z njim ... poslednjikrat! ... Sama sem ga povabila, naj me počaka tu gori. In ... in ...“

V grlu jo je davilo. Besede so se trudoma trgale iz nje.

„Nu?“ je tesnobno vprašala sestra Terezija.

„In pogovorila sva se ... A muka je bila tolikšna ... oh, še zdaj mi je umreti ...“

Zaihtela je ...

Usmiljenki sta jo nekaj minut prepustili njeni boli. Nato ji je sestra Terezija ljubeče obrisala oči, rekoč:

„Zaupajte nama, dragica. Tako radi bi vam olajšali gorje, če je le količkaj možno.“

„Vrnimo se najprej,“ je dejala sestra Honorija. „Doma se nama izpoveste, če mislite, da lahko kaj storiva za vas ...“

Dala se je odvesti kakor dete.

„Toliko da se nisem onesvestila,“ je nadaljevala gredoč. „Milan me je zapustil tako razburjen, da se bojim nesreče ... če ne takoj, pa vsaj v bodočnosti ... Oh, gorje meni! še enkrat moram govoriti z njim in ga preprositi, da se odpove strašnih groženj, ki jih je izrekel ...“

„Pravkar sva ga srečali,“ jo je prekinila sestra Terezija.

„Ali vaju je videl?“

„Ne, skrili sva se. Dirjal je mimo naju, ne da bi naju opazil ... Strašno razjarjen se nama je zdel ... in strašno nesrečen ...“

„O, vem! ...“

Ko so dospele v bolnico in je sestra Terezija v naglici obhodila svoje bolnike, se je vrnila h gospodični Silvi.

Tedaj se je mladenka odločila in odprla redovnicama svoje srce ... Opisala jima je vse svoje življenje. Povedala je, kako se je bila žrtvovala, kako je živela in trpela v Ljubljani in kako se je v svojem obupu zaobljubila drugemu, meneč, da je Milan na vekomaj izgubljen. Nazadnje je kratko ponovila svoj nocojšnji razgovor s kapetanom.

Ko je končala, je sestra Terezija resnobno zmajala z glavo.

„Naj stane kar hoče, obljubo, ki ste jo storili, morate tudi izpolniti. Prisega je sveta ... Če vaš otrok ozdravi, se morate poročiti z dr. Jankom Liparjem.“

„Tako bom tudi storila, sestra. Zavedam se dolžnosti, ki sam jo vzela nase ... Nič me ne bo zadržalo!“

Pomolčala je in nato dodala z glasom, ki se je topil v solzah:

„To bo največja žrtev, ki jo morem doprinesti ...“

Čez čas je zamrmrala:

„A potrebno je, da se pred mojim odhodom še enkrat vidiva z Milanom. Bojim se, da ne bi od bolečine izgubil pameti in zaželel mojemu sinku hudega. Ali mi bosta pomagali, da ga pregovorim?“

„Bova!“ sta obljubili dobri ženici, ki sta sami plakali od žalosti nad to bedo dveh src ...

XI SOVRAŠTVO UGASNE[uredi]

Transport, ki je bil prišel v bolnico, je bil sestavljen do malega iz samih bolnikov in rekonvalescentov. Nekaj jih je dospelo tako izčrpanih, da so bili že naprej določeni za odpust.

Med temi siromaki je bil tudi skrivnostni vojnik, ki se je v vseh dosedanjih bojih odlikoval s toli drznim pogumom: Ivan Lovrič, s priimkom „Stari“ ...

Krvava smrt ga ni hotela pokositi, a mrzlica je bila naposled zlomila njegovo moč. Zdravniki so mu bili že povedali, da bo odslovljen iz vojne službe.

Njegov obraz je bil slej ko prej mrk in turobno zamišljen. Tak je hodil drugi dan po bolniškem vrtu, ko mu je zdajci prišel naproti mlad kapetan.

Bil je Milan Stankovič ... Spoznala sta drug drugega in obstala. Kapetan je takoj iztegnil roko in stopil k Lovriču:

„Ne motiš se, kaj? Vi ste tisti, ki mi je rešil življenje?“

„Da, gospod kapetan.“

„Rad bi se nekaj pomenil v vami.“

„Izvolite, gospod kapetan ...“

„Pa takoj!“

„Kakor vam drago, gospod kapetan. A če vam je le do tega, da se mi zahvalite, je res odveč.“

Milan ga je odpeljal v kot, kjer sta bila varna pred nepoklicanimi ušesi.

„Povejte mi,“ je dejal, „kako ste se mogli izpostaviti zame, ko sem se nekaj dni poprej tako sovražno vedel nasproti vam?“

„Oh, gospod kapetan, vrednost mojega življenja je majhna!“

„To ni razlog. Ali niste mislili na to, da sem vas hotel ubiti?“

Ne da bi počakal odgovora, je nadaljeval:

„Sovražil sem vas, ker sem vam v srcu očital zločin, ki ga niste storili ... Zdaj imam dokaz, da sem vam delal krivico. Rad bi se vam oprostil ...“

„Nikar, gospod kapetan ...“

„Da.“

„Motite se, gospod kapetan ... Ne spominjam se dogodka, ki namigavate nanj.“

„To priča o vašem velikodušju ... A poslušajte me. Hotel bi vas nekaj vprašati ... Rekel sem vam, da sem spoznal v vas ranjenca, ki sem ga neko noč blizu Zagreba pobral na cesti.“

„Da, gospod kapetan.“

Skrivnostni vojnik se je zdrznil. Častnik mu je napoto gledal v obraz. Videl je, kako se bori, da bi utajil zadrego.

„Čujte,“ je nadaljeval. „Če tisti ranjenec ni storil podlega dejanja, ki sem mu ga očital, je zato storil drugo dejanje, ki je, skoro enako nizkotno ... V hišo, kjer je dotlej prebivala sreča, je prinesel gorje.“

Nov trepet je stresel „Starega“, a njegov obraz je postal še brezčutnejši nego prej.

„Gorje! ...“ je zamrmral.

„Da ... Prišel je ponoči k mladi ženi, ki je bila tako šibka, da ga je sprejela v odsotnosti svojega moža. Nato je strahopetno pobegnil, ne misleč, da pušča za seboj sramoto in večno bol.“

„Kdor tako prinese nečast v srečno rodbino, je res velik zločinec,“ je dejal.

„In, vidite,“ je nadaljeval kapetan, „ko vas takole gledam, se mi vse vidi, da ste vi tisti nesrečnež, ki je po svojem zločinu ranjen obležal na cesti.“

Vojnik je iztegnil roko in z resnim, čudno presunjenim glasom odvrnil:

„Še enkrat pravim, gospod kapetan: ne vem, kaj hočete reči.“

„Ali se morda motim?“ je zmedeno zamrmral oficir. „Prisezite, da res ne veste.“

„Prisežem, gospod kapetan ...“

„Dobro, verjamem vam ... Pozabile, da sem vam grozil. Zdaj mi je vsega žal.“

„Moja vest je mirna in grožnje me ni bilo strah.“

„A vendar je malo manjkalo, da vas nisem ustrelil.“

„Veliko uslugo bi mi bili storili, gospod kapetan.“

Častnik ga je začudeno pogledal:

„Mar ste tako naveličani življenja?“

„Da, gospod kapetan ... Že ves čas se nastavljam smrti, pa ne mara zame.“

Nekaj čudnega je trepetalo med njima. Čutila sta, kako postajata drug drugemu bližja. Izginjala je razlika čina in vse, kar ju je ločilo. Milanova mržnja je ugašala. V njegovem srcu se je porajalo nekaj toplega do tega človeka ...

„To, kar ste mi preje povedali, je strašno,“ se je zdajci oglasil Ivan Lovrič. „Če prav razumem, je mož, ki so ga tako onesrečili, vaš prijatelj?“

„Da. Bil je srečen, zaupal je svoji ženi ... A podel človek je izpodkopal oboje: zaupanje in srečo.“

„Kaj pa žena?“

„Ona trpi še najmanj ... Zblaznela je ...“

Vojnik je stopil korak nazaj. Nato si je potegnil z roko po čelu, ki so ga mahoma pokrile debele kaplje ...

„Oprostite, gospod kapetan,“ je zamrmral, „ne počutim se dobro. Spet me napada prekleta mrzlica.“

„Res ste zelo bledi,“ je rekel častnik. „Pojdite leč. Naročil bom, naj pošljejo k vam zdravnika.“

„Oh, res ste predobri, gospod kapetan.“

„Nikakor ne ...“ Milan se je žalostno nasmehnil. „To je samo moja dolžnost. Kjerkoli bi bili in česarkoli bi kdaj potrebovali, ne pozabite, da sem vam vedno na razpolago.“

„Ne bom pozabil, gospod kapetan, obljubim vam.“

Kapetan je segel vojniku pod pazduho ... čutil je, da omahuje. A že se je premagal in vzravnal.

„Hvala, gospod kapetan ... Odleglo mi je. Zdravnika nikar ne pošiljajte. Vzel bom kinina in vse bo dobro.“

„Mislite?“

„Da, da ...“

Tedaj je pritekel k njima vojnik. Ustavil se je pred častnikom in salutiral.

„Gospod kapetan,“ je javil, „neka sestra bi rada govorila z vami ...“

„Kje?“

„V bolnici.“

„Prav, že grem.“

Obraz mu je bil pobledel.

„Pa ne da bi jim bila Ljuba vse povedala?“ je pomislil.

Še enkrat je mahnil „Staremu“ z roko in naglo krenil proti bolnici.

Tudi skrivnostni vojnik se je obrnil v tisto smer. Opotekal se je kakor pijan. A ko je prišel do svoje postelje, ni vzel kinina. Oblečen se je vrgel na odejo in trepetaje skril obraz med dlanmi ...

„Blazna je!“ mu je kovalo v glavi. „Zblaznela po moji krivdi ... Moj Bog, moj Bog, ali je mogoče, da sem povzročil tolikšno gorje? ... Oh, saj ne more biti res! Kapetan se moti ... A vendar, če bi bilo tako? Joj, tudi meni je zblazneti! ...“

XII KDO VIDI V BODOČNOST?[uredi]

Kapetan Stankovič je bil ponoči marsikaj premislil. Neizmernost Ljubinega trpljenja in veličina njene žrtve sta mu postali šele zdaj res očitni. Presunjen in poln sramu nad svojo neobrzdanostjo je komaj čakal prilike, da se ji oprosti in jo potolaži. Mar ni bil mož? Mar ni bil vojnik? Moral je stisniti zobe in nositi svoj delež gorja.

Sklenil je, da ne bo več mislil nase. Kakorkoli se Ljuba odloči, njena volja bo ukaz.

„To bodi pokora,“ je rekel sam pri sebi ...

Ko je zdaj stopil v bolnico, je neutegoma poslal strežnika k sestri Tereziji:

„Recite, da sem ji na razpolago.“

Usmiljenka je neulegoma prihitela k njemu.

„Gospodična Silva nama je vse povedala, gospod kapetan,“ je dejala brez dolgih ovinkov.

„Gospodična Silva?“

To ime mu je bilo neznano. A sestra Terezija si je razlagala njegovo osuplast tako, da se čudi njenim besedam.

„Toliko je pretrpela, ubožica,“ je nadaljevala. „In toliko trpi še zdaj! Mesece in mesece je molčala. O, naša Silva ni pokazala v svoji zapuščenosti nič manj poguma kakor vaši vojniki na bojišču ... A sinoči sva jo našli s sestro Honorijo v takem obupu, da sva jo jeli izpraševati ... Rekla sem že, da nama je vse povedala. Ne zamerite ji tega, gospod kapetan.“

„Oh ne, kako bi ji zameril!“ je zamrmral in pobesil glavo.

Šele zdaj se mu je zasvitalo, da si je Ljuba vzdela to ime ...

„Zdaj veva, kaj je prestala,“ je nadaljevala usmiljenka. „Veva pa tudi, kakšno gorje je zadelo vas ...“

Milan je nehote vzdihnil in se prijel za čelo.

„... in vse, kar vas še čaka,“ je dodala sestra Terezija. „A naj bo gorja še toliko, zmerom moramo zaupati v usmiljenje božje.“

„Oh, sestra,“ se je zdrznil kapetan, „nikar mi ne vzbujajte upov, ki bi se razblinili in me pahnili v še globljo bol.“

„Vem, gospod kapetan. A verjemite, da ne govorim tja v en dan ... Dež za solncem mora priti in Bog noče, da bi ljudje trpeli, kadar ni treba, da trpe.“

„Hvala vam, sestra, za vaše sočutje in vaše lepe besede. Na žalost se še preveč dobro zavedam, da je moja sreča na vekomaj izgubljena ...“

„Pravim vam, da še ni vsega konec ... Gospodična Silva se nama je razodela. Storiti hočeva vse, kar moreva, da ji prihraniva pot na vrh Kalvarije ... Ona ne sme omahovati v zvestobi do storjene obljube; a midve bova čuli in molili. Tudi šibkim ženskam se časih posreči, da delajo čudeže ... Pogum, gospod kapetan!“

Ali se je skrival za temi dvoumnimi besedami načrt, ki ga usmiljenka ni hotela izdati? Ali so bile samo plehka tolažba?

Sestra Terezija je nadaljevala:

„In zdaj vas prosim, gospod kapetan: bodite pravični, bodite usmiljeni ... Razumem, da mine človeka v veliki bolesti ves razum ... in da mu uhajajo besede, ki jih v njegovem srcu ni ...“

„Vem, sestra, kaj hočete reči,“ je odvrnil častnik. „Odkrito vam priznam, da se kesam svoje sinočnje neobrzdanosti. Že ponoči sem se namenil, da jo danes poprosim odpuščanja ... Ali bi mogel govoriti z njo?“

Usmiljenka ni takoj odgovorila. Oklevala je ...

„Da,“ je rekla naposled. „Najbolje bo, da stopite k njej ... Gospodična Silva je v postelji. Ko sva jo snoči našli, je kakor mrtva ležala na kamenju.“

Kapetan jo je prepadeno pogledal.

„Vsekako je danes zelo bolna,“ je nadaljevala redovnica. „Bog jo obvaruj najhujšega ...“

In on, on je bil kriv tega? Oh, česa ne bi prenesel, da popravi svoje delo!

A dobra sestra se je usmilila njegovega strahu.

„Upajmo, da se bo vse srečno končalo,“ je dejala. „Največ bo zaleglo to, če bo videla; da ste še osvestili ... Groza jo bo minila in odleglo ji bo.“

„Da, pomiril jo bom. Moja ljubezen se bo poslej zgledovala po njeni ljubezni in njenem samozatajevanju ... Samo povejte, sestra, kdaj smem govoriti z njo? Za Boga, ne dajte mi predolgo čakati ...“

„Potrpite malce, da stopim v njeno celico. Če ne spi, vas takoj popeljem k njej.“

Komaj je bila redovnica odšla, je udarilo skozi odprta okna vriskanje. Z vseh strani so dirjali vojniki in častniki sem ter tja. Še tihi hodniki bolniškega poslopja so se napolnili z radostnim nemirom ...

Kapetan Stankovič je uganil, kaj pomeni ta dirindaj. Prispela je bila dolgo pričakovana, že včeraj napovedana vest, da je poslednji ostanek vstaških tolp obkoljen in zajet! Mir in varnost stare, s krvjo odkupljene jugoslovenske pokrajine sta bila zagotovljena za stoletja ...

„Zmaga je dobljena!“ se je razlegalo z ulice. „Živela Jugoslavija! ...“

Vse se je. veselilo zmage. Nihče ni več mislil na trpljenje in napore, ki jih je bil prestal. Le Milan ni čutil slovesne radosti, ki je polnila ozračje.

On edini je bil potrt, čeprav je tudi on ljubil Jugoslavijo in sam krvavel za njeno čast ...

Sestra Terezija ga ni dolgo pustila samega.

„Pojdiva!“ ga je poklicala.

Milan ni vedel, kako je prišel do vrat celice; v kateri je ležala Ljuba. Obstal je na pragu in srce se mu je skrčilo od bolečine ...

Vsa bela in bleda je počivala na mali železni postelji. Njeni temni lasje so se razlivali po blazini ter obdajali shujšani, upadli obraz, sredi katerega so se širile vročične oči kakor dve jezeri bolečine.

Z naporom je vzdignila blede, do prozornosti stanjšane roke. Njene brezbarvne ustnice, nekdaj tako rožnate in polne, so vztrepetale.

In v zrenicah uboge mladenke se je zasvetila tako bolestna in obupna prošnja, da je Milan mahoma sklecnil ob postelji in zajecljal:

„Odpusti, Ljuba ... Oh, odpusti, da sem ti napravil snoči toliko gorja ... Bil sem ob pamet, bil sem podel od bolečine ... nisem se zavedal, kaj govorim ... A potem sem izprevidel, kako grde in grešne so bile moje besede ... Reci, da mi odpustiš! Usmili se moje bede! ...“

Tako govoreč je prijel mladenko za roko in jo rahlo vzel med svoje dlani.

Njene blede ustnice so se zganile.

„Odpustim ti! ...“ je rekla z nežnim glasom.

„O, hvala, hvala ti! ... Vem, kakšna je poslej moja pot. Bodi mirna, ne bom se odvrnil od nje. Tvoj zgled me bo krepil, kadar bo moja moč omagovala ... Pozabi me, Ljuba, ne muči se zaradi mene ... Le časih se me spomni ... o, vsaj za trenutek pomisli name ... takrat vsaj, kadar boš videla najinega otroka v naročju drugega moža ...

Ti boš imela tolažbo v tem, da ga boš smela poljubiti na čelo ... Jaz, njegov oče, ga niti videl ne bom ... A skušal se bom sprijazniti s to mislijo, obljubim ti, trudil se bom ... O Bog, kako okrutna je usoda ... Ljuba, Ljuba ... ti ne veš, kako te ljubim! ...“

Redovnica se je globoko ganjena odvračala v kot, kakor bi tam nekaj urejala. Toda nič iz vsega, kar se je dogajalo, ni ušlo njeni pozornosti. Solza se ji je utrnila iz očesa in počasi zdrknila po licu nizdol.

Milan je govoril ... govoril brez prestanka ...

Nežno, kakor v sanjah, je mrmral:

„Strašno mi bo živeti daleč od tebe; a ker tako hočeš, bom živel ... Nobenega očitka ne bo v mojem srcu. Živel bom ob spominu na to, kar je bilo. Vera vate bo moja hrana in moja moč ...

A ko boš vzgajala otroka, pripoveduj mu časih o očetu ... o nesrečnežu, ki se skriva kdo ve kod, pozabljen in zapuščen od vseh ... Uči ga ljubezni do mene ... Oh, vsaj to mi obljubi, zaklinjam te! .... Preveč muke bi bilo zame, če bi moral misliti, da bo imel oni drugi vsa njegova milovanja in vso njegovo ljubezen! ...“

Ljuba je molčala. Če bi bila hotela govoriti, ne bi bila spravila iz sebe niti besedice ...

Usmiljenka se je počasi vrnila k njima.

Kapetan je bil naslonil čelo na posteljo. Še vedno je držal mladenko za roko. Oči so mu bile polne solz ...

„Čas bo, da se poslovita, otroka,“ je zamrmrala sestra Terezija.

Čas, da se poslovita?

Milan je vstal. Strašna beseda slovesa mu je zamrla na ustnicah. Njegovih oči ni bilo več dovolj, da bi bil mogel reči „z Bogom“.

„Bodita močna,“ je nadaljevala redovnica. „Uklonita se preizkušnji, ki vama jo je Bog naložil. A nikoli se ne vdajta obupu ... Mislita na to, da lahko tudi v najbolj črno temo posije solnce ... Midve s sestro Honorijo bova molili za vaju. In molitev uboge usmiljenke dela časih čudeže. Morda bo Bog uslišal prošnje. Sprejmita njegovo voljo za svojo, kakorkoli sklene, njegova neskončna modrost ...“

Kapetanove in Ljubine oči so se poslednjič srečale. Častnik je s krčevitim naporom brzdal svojo bol. Bil je odločen, da moško sprejme žrtev, ki jo je pomenila ta ločitev.

Hotel je oditi. Hotel je, z vso silo svoje volje ... Toda njegove noge so se upirale, njegove oči se niso hotele odvrniti od nje ...

In Ljuba je ležala na svoji postelji bleda kakor mrlič. Ne da bi se zavedala, kaj dela, si je pritiskala roke na sence. Izpod prstov so se ji utrinjale debele polne kaplje.

Usmiljenka je s krvavečim srcem gledala ta prizor. V njeni lastni duši ni bilo več prostora za take muke, a razumela jih je ...

Čutila je, da je treba za vsako ceno spraviti častnika iz sobe, zakaj oba, on in mladenka, sta trpela več, nego more človek prenesti.

Tiho je stopila k njemu in ga prijela za komolec.

Milan Stankovič se je zdrznil ... In sestra Terezija ga je molče odvedla s seboj.

Ni se upiral. Šel je, ne da bi črhnil besedico.

Bal se je, da ne bi na glas zajokal, če bi poizkusil izpregovoriti.

Bilo je končano ...

*

Tudi Ivan Lovrič je bil določen, da odrine z Ljubinim transportom.

Zvečer pred odhodom je prišel h kapetanu. Zelo ganjen je bil videti.

„Gospod kapetan ...“ je izpregovoril.

„O, Vi ste? ...“

„Jutri zjutraj odrinemo, gospod kapetan ... hotel sem se posloviti od vas.“

„Res, tudi vi? Z Bogom tedaj in obilo sreče. Pa nikar ne pozabite ...“

„Ne bom pozabil, gospod kapetan ...“

In kakor sam pri sebi, je skrivnostni vojnik še enkrat tiho ponovil:

„Ne bom ...“

Ločila sta se. A preden je „Stari“ napravil dva koraka, je spet obstal.

Bilo je, kakor da bi rad zadal kapetanu vprašanje, a ga ne more in ne more izreči.

Obrnil se je ... gledal je častnika ... in molčal ...

Milan Stankovič je zaslutil ta notranji boj.

„Ali bi mi radi še kaj povedali?“ je vprašal.

Skrivnostni vojnik je pobesil glavo. Trepetal je. Oh da, za vse na svetu bi bil rad nekaj vprašal ... To vprašanje je odločalo o vsem ...

Že je stopil korak naprej. Ustnice so mu vzdrgetale. Razklenile so se. A tisti mah so se spet zaprle.

„Ne, nič,“ je zajecljal.„Nič, gospod kapetan ...“

To rekši se je sključil v dve gube in odšel.

Ko je bil že daleč od častnika, je zamrmral sam pri sebi:

„Ne, ne ... ničesar ne maram zvedeti ... Bolje je tako ... Prisegel sem, da ne bom dramil prošlosti. Naj ostane pokopana pod zastorom, ki jo skriva ... na vekomaj ... na vekomaj! ...

*

Transport je odhajal.

Kapetan Stankovič je stal na ravnici vrhu griča, naslonjen na prav listo skalo, ob kateri se je bila predsnočnjim zgrudila Ljuba, in gledal za njim.

Solnce ga je obsipalo z zlatim prahom. Reka ob cesti, po kateri se je oddaljeval transport, se je rdečkasto lesketala ...

Trobač je trobil. Zrak je drhtel kakor od radostnega pričakovanja.

Pred kapetanovimi očmi se je zdajci razlila megla. Stemnilo se mu je. Za trenutek je vse izginilo ...

In nato se je siva megla prav tako nenadoma raztrgala. Prelestna slika je vstala iz nje.

Kapetan je v duhu zagledal ljubko plavolaso otroško glavico, obdano z rajsko glorijo ...

Čelo deteta se je bleščalo z nadzemeljskim bleskom. Njegove ustnice so se smehljale življenju. V očescih sta odsevali modrina neba in čista svetloba zvezd.

Okoli otroka se je belila majcena posteljica. Izmed blazin sta se kdaj pa kdaj iztegnili dve nežni, debelušasti ročici s premilimi jamicami, kakor bi segali proti njemu ...

To čarno sliko je kmalu izpopolnila druga glava, ki se je sklonila k dečkovi glavici.

Bila je temnolasa ... glava krasne mlade žene ... glava Ljube Cvetkove ...

Obraz kapetana Stankoviča je za trenutek zasijal v nebeški, zamaknjeni sreči. Pozabil je kraj, kjer je bil, in stvari, ki so ga obdajale ...

A tedaj so se spet oglasili rogovi, ki so bili za minulo utihnili. Njih jasni, kovinasti zvok je zdramil častnika iz sanj. Vzdignil je glavo in njegov duh se je vrnil v bridko resničnost.

Globok vzdih se mu je izvil. Ves strt je vzdignil roko in se prijel za čelo. Njegove ustnice so se zganile in zamrmrale dve strašni, nepopravljivi besedi:

„Nikoli več! ... Nikoli, nikoli več ...“

Četrti del: Drobtinice sreče[uredi]

I VEČER ZMAGE ...[uredi]

Mali Stanko, Ljubki deček, je bil bolan.

In dr. Janka Liparja kakor nalašč ni bilo doma. V krogu svojih tovarišev je sedel v „Unionu“ na večerji, ki jo je bil priredil primarij dr. Resnik v počaščenje mladega kolega. Čaše so žvenketale in napitnica za napitnico se je oglašala v proslavo njegovih uspehov.

„Ves zdravniški svet, gospoda moja,“ je pravkar govoril primarij, „kaj pravim, vse človeštvo upira oči v Ljubljano in se klanja genitalnemu slovenskemu zdravniku ... Serum dr. Liparja pomeni v medicini pričetek nove dobe. Neozdravljivih bolezni ni več! ... In mi, gospoda moja, smo bili tako srečni ... pred našimi očmi se je izpolnil mnogostoletni sen Eskulapove vede ... mi, gospoda moja, smo videli dr. Janka Liparja na delu! ... Zato se spodobi, gospoda moja, da vsi kakor eden s ponosom vzdignemo čaše ... in trčimo in zakličemo: ‚Slava mu!‘ ...“

Med to napitnico, ki je bila bolj prisrčna nego sijajna, se je preril do slavljenca natakar in obstal za njegovim stolom.

„Gospod doktor,“ je dejal, ko je bilo trkanja konec, „zunaj stoji ženska, ki hoče za vsako ceno govoriti z vami.“

„Ali vam je povedala, kdo je?“

„Pravi, da je oskrbnica gospoda doktorja.“

Celo mladega zdravnika se je zgrbančilo v nenadni skrbi.

„Meta?“ je zamrmral „Pa ne da bi bilo s Stankom kaj narobe?“

„Prav,“ je rekel natakarju. „Takoj pridem ... Recite ji, naj počaka.“

Naglo se je opravičil okolici in stopil iz dvorane.

Ni se motil. Ženska, ki ga je iskala, je bila res njegova stara gospodinja Meta.

„Kaj pa je takega?“ je vznemirjeno vprašal zdravnik.

„Zaradi malega sem prišla, gospod doktor ...“

„Ali se mu je kaj zgodilo?“

„Bojim se ... Po odhodu gospoda doktorja je kako uro mirno ležal v svoji posteljici ... potlej je pa mahoma zajokal ... S kuharico sva ga zaman mirili ... Niti po zdravilih, ki ste jih pripravili zanj, mu ni odleglo ... Ves rdeč je postal ... očke se mu svetijo ... in sapo ima tako čudno kratko in tesno ... Zato sem dejala, da moram stopiti po gospoda doktorja, naj sami pogledajo, kaj mu je! ...“

Zdravnikov obraz se je stemnil od skrbi.

„Vrnite se brž domov,“ je dejal, „takoj pridem za vami.“

Stara Meta se je priklonila in jadrno odšla.

Dr. Janko Lipar se je vrnil v dvorano in stopil naravnost k primariju Resniku.

„Nu,“ ga je vprašal ta, „ali ste odpravili nadlego, ki vas je prišla motit v slovesnem razpoloženju?“

„Da, gospod primarij. Prositi vam moram dovoljenja, da se takoj poslovim od vas.“

„Kako? ... Ali je mar kaj resnega?“

„Ne vem še ... Majhnega bolnika imam doma.“

„Tistega otroka, ki ste ga do nedavnega zdravili v bolnici?“

„Prav tistega, gospod primarij.“

„A jaz sem mislil, da je že zdrav.“

„Je, gospod primarij ... A malček je še šibak, treba mu je zboljšati kri ... In nocoj ga je nenadoma popadla vročica.“

„Prav, prav,“ je nekam zlovoljno rekel stari zdravnik, „če je tako nujno, tedaj vam moramo seveda vrniti svobodo. Le pojdite k svojemu bolniku.“

Mladi zdravnik se je zahvalil primariju in kolegom, ki so stali okoli njega, ter ganjen zatrdil, da ne bo nikoli pozabil počaščenja, ki so mu ga priredili. Nato je odhitel.

Kakor hitro je izginil, se je dr. Resnik potrkal po levi strani prs in vzkliknil:

„Vrl dečko je, le to je bilo napak, da se je dal ujeti! ... Zame že davno ni dvoma, da je naš dragi Lipar nevarno, zelo nevarno zaljubljen ...“

Stari praktik je bil v resnici uganil, da z notranjostjo mladega tovariša nekaj ni v redu. Njegova otožnost se mu je videla že kar nenaravna. Kaj se je neki odigravalo v njegovem življenju?

Tega vprašanja mu prav za prav ni bilo mar. A globoko prijateljstvo, ki ga je čutil do dr. Liparja, ga je vznemirjalo za njegov blagor.

„Pa ne da bi bil ta otrok njegov sin?“ mu je večkrat prišlo na um.

Vse, kar si je mogel odgovoriti, so bile samo domneve ...

*

Dr. Janko Lipar se je sklanjal nad zibelko malega Stanka. Iz bolnice, kjer se mu je bilo posrečilo skoro čudežno ozdravljenje njegove pohabe, ga je bil dal pred nekaj meseci prenesti k sebi na dom.

Malček je bil zaspal. Težko je dihal in njegovo ličece je bilo zariplo.

Zdravnik ga je rahlo prijel za zapestje in mu potipal žilo.

Njegov strah se je polegel.

Videl je, da ni več nevarnosti. Otrok se je bil moral prehladiti. Vročica in težko dihanje sta izvirali samo iz tega.

„Jutri bo komaj še čutil, da je bil bolan,“ je zamrmral dr. Lipar sam pri sebi.

„Nu, gospod doktor?“ je vprašala kuharica, ki je bila med tem stopila v sobo.

„Z Meto sta se zaman vznemirili. Nič nevarnega.“

„Hvala Bogu! V takih skrbeh sva že bili za našega angelčka. Ne zamerite, gospod doktor ...“

„Narobe ... Prav je bilo in hvala vama, da sta me poklicali.“

Tedaj je prišla tudi Meta.

„Mamka božja bodi zahvaljena!“ je vzkliknila. „V takih skrbeh sva že bili!“

Nato je pomolila doktorju pismo:

„Ali ga niste opazili, gospod? Zvečer je prišlo.“

Dr. Janko Lipar je naglo pogledal naslov. Pri luči svetiljke na nočni omarici je razločil fino žensko pisavo ...

Poštni pečat je bil: Niš ...

Zdravnik se. je zdrznil. Nenadna rdečica mu je planila v obraz.

Še enkrat se je sklonil k malemu bolniku in pogledal Meto, rekoč:

„Brez skrbi lahko ležete spat. Jutri zjutraj bo otrok zdrav.“

Nato je z neučakanimi koraki odhitel v svoj kabinet. Z drhtečo roko je zaprl vrata za seboj in stopil k pisalni mizi.

„Oh,“ je zamrmral sam pri sebi, „naj se še tako borim zoper to ljubezen, ne morem in ne morem je izruvati iz srca!“

Težak vzdih se mu je izvil, ko je sedel za mizo in odprl ovoj.

Pismo je govorilo takole:

„To pismo Vas bo gotovo presenetilo, gospod doktor, zakaj naznaniti Vam moram svojo skorajšnjo vrnitev.

Vrla gospa Jagodičeva mi sporoča, da je Bog uslišal mojo prošnjo in blagoslovil Vaš plemeniti trud. Zdaj vem, da ste obvarovali mojega ubogega otroka gorja, ki mu je bilo namenjeno.

Tako mi je, kakor da se je pretrgal nad mojim življenjem črn oblak in mi je spet zasijalo solnce ...

Blaženost te misli je tolikšna, da bom z njeno pomočjo morda kedaj pozabila trpljenje minulih dni ...

O, hvala Vam, gospod doktor, hvala Vam tisočkrat za vse, kar ste nama storili.

Bodite prepričani, da se bom zavedala, kaj je moja dolžnost.

Tu imam dve tovarišici, dve usmiljenki, ki sta mi storili neizmerno dobrega. Obljubili sta mi, da poskrbita zame, kakor hitro se vrnemo v Ljubljano, in mi dobita delo.

Lahko si mislite, kako nestrpno čakam trenutka, ko spet objamem svoje dete in ga pritisnem na srce.

Storila bom vse, kar je na svetu mogoče, da Vam dokažem svojo brezmejno hvaležnost.

Do skorajšnjega svidenja, gospod doktor. Tisoč poljubov mojemu dečku, Vam, blagi dobrotnik, pa vso vdano pripravljenost mojega srca ...

Ljuba.“

Pismo je bilo kratko, a ko ga je dr. Janko Lipar prečital, ga je mahoma zalil val nepopisne radosti.

Ali niso bile Ljubine besede jasne in nedvoumne? Ali niso pomenile obljube, da hoče storiti vse, s čimer ga more poplačati za njegovo dobroto?

Način, kako bi ga mogla poplačali, je bil samo eden. Ljuba se je bila odločila zanj. Nad življenjem dr. Liparja je vstajala zarja božanske sreče ...

Več ko dvajsetkrat je prebral stavek:

„Storila bom vse, kar je na svetu mogoče, da Vam dokažem svojo neizmerno hvaležnost ...“

„Da,“ je ponavljal sam pri sebi, „odločila se je, da postane moja ... Moj Bog, ali to ne bo prelepo? Še misliti se ne upam na tolikšno srečo ... Saj to je izpolnitev mojih najdražjih, najnežnejših sanj! Zmerom, zmerom bom smel poslušati njen glas, vdihavali njen vonj, živeti njeno življenje ... Imel jo bom zase, samo zase, do smrti; delal bom za njen blagor ... in ona mi bo plačevala moj trud s smehljaji in poljubi svojih presladkih ust ... O Bog, saj to ni mogoče. To bi bilo prelepo! ...“

Bilo mu je, kakor da se raj odpira pred njim. V sencih mu je kovalo, srce mu je burno razbijalo od viharja, ki je izpreletaval njegovo kri ...

A tisti mah ga je prešinila misel, ki je zdajci pregnala to vročico neobrzdanih nad.

Ljuba se mu hoče darovati, da ga nagradi za dobroto, ki jo je storil njenemu otroku ... Da, o tem ni bilo dvoma ... Toda: ali ne bi bilo brezčastno, če bi poslušal glas sebičnosti in sprejel njeno žrtev?

Oh, gotovo da, bilo bi podlo ... Čuteč človek ne more sprejeti take prepustitve telesa brez ljubezni! Zločin bi storil, če bi jo sprejel ...

Zdravniku se je skrčilo srce. Trpka, bolestna guba se je začrtala v kotičkih njegovih ust.

Da, da ... Kje je bila njegova pamet, da se je drznil upati? ... Saj ni bil nikoli izmed tistih, ki jim veselje in sreča radi kažeta svoj obraz ...

Oh, da, gorje bo tudi še v bodoče tlačilo njegovo življenje. Zakaj niti besedica v mladenkinem pismu ni govorila o tem, da bi ga utegnila kedaj vzljubiti. Hvaležnost je bilo vse, kar je imela zanj.

Dr. Janko Lipar je žalostno naslonil glavo med dlani in dolgo premišljeval.

Kaj mu je storiti? Kaj je bilo njegova dolžnost?

Čakati in se sprijazniti z usodo.

Vrniti se na delo in mu posvetiti vse svoje moči ... Prezirati svoje lastne bolečine in lajšati tuje gorje ... Njegova pot ni bila rožnata stezica sreče, ampak trnjeva cesta dolžnosti. Treba je bilo odločno kreniti po njej ...

In ko je to premislil, se je v njem porodil sklep:

Tik pred prihodom mlade matere najame zanjo na njeno ime prijazno, lepo opravljeno sobico v kakem oddaljenem koncu mesta. Ko pride Ljuba k njemu, jo popelje tja ... z njenim otrokom vred ... ne da bi ji rekel le besedico, ki bi ga mogla izdati ...

In če bi ona izpregovorila in se mu ponujala, bo skušal ostati trden in premagati neplemenite želje. Velik bo in dober kakor njegova ljubezen!

Da, da, tako bo ravnal. Nikoli ne bo spomnil mladenke tega, kar je namignila v svojem pismu.

Ko je vzdignil glavo, se je bleščal v njegovih temnih očeh odsev odločnega, obenem pa čudno mehkega čuvstva.

Uprl jih je v sliko svoje matere, ki je visela nad pisalno mizo. In obšlo ga je, kakor da je za kratek trenutek zaigral na njenih ozkih, dobrotnih ustnicah tih smehljaj ...

II STARA ZNANCA[uredi]

„Kaj Tine, ob tem vremenu hočeš z doma?“

„Molči, stara ... Če pravim, da pojdem, tudi pojdem, pa naj bo vreme kakršno hoče.“

Divji lovec je na dušek zvrnil frakelj žganja in ga glasno postavil na mizo.

V njegovih mrkih, košato zasenčenih očeh se je užigal ogenj pijane jeze. Ustnice so se mu krivile v zloben režaj.

„Svoje zanke pojdem pogledat,“ je nadaljeval z zatikajočim se glasom, „in čuvaj Nosan, ta stari lopov, naj me piše v uho ... Grozil mi je! ‚Skobec,‘ pravi, ‚mesec dni ne bo minilo, da vas bom imel ...‘ Nu, saj bomo videli. Le pazi naj, da mi ne pride preblizu, če ne — tako mi duše, da nimam zaman pihalnika s seboj! ...“

„Molči, človek, za Boga te prosim!“

„Tiho, baba! Že davno me miče, da bi mu ga dal pokusiti! ...“

Surovo je pahnil ženo od sebe, stopil skozi vrata in jih zaloputnil za seboj.

Težka tišina je ostala za njim. Vsi so molčali, samo veter je tulil zunaj v vrhovih dreves.

Taki prizori so se dogajali že leto dni. Z Martinom Skobcem, ki je prej le malo pil, je bilo zdaj čedalje huje. Kar spoznati ga ni bilo več.

Družina je jedla sam krompir, a očetovo žganje je moralo biti zmerom pripravljeno. Ves denar, kar ga je izkupil za ukradeno divjačino, je šel za špirit.

Da, da ... Odkar so bili zvedeli, da je Tone umrl v Makedoniji, ni bilo več sreče pri hiši!

Drugače se je Martin Skobec zadnje čase nekaj bolje počutil. Omotica, o kateri je bil potožil Tonetu v tistem zadnjem pismu, ga ni več tako pogosto napadala. In lovski čuvaj Nosan je imel zaradi njega tem več preglavic.

Martin ga je bil grdo potegnil za nos. Nekaj mesecev je bilo videli, kakor da se je poboljšal. A zdaj ni mogel napraviti pet korakov po gozdu, ne da bi bil naletel na sledove njegovega početja.

Šele pred nekaj dnevi je malo manjkalo, da ga ni zasačil na dejanju, ko je nastavljal zanke. Vestni čuvaj je bil tatu neprestano za petami; zaklinjal se je, da bo delal to pot pokoro za vse svoje grehe.

Martinu Skobcu so bili Nosanovi nameni dobro znani. A kakor vsak pijanec, je tudi on neudržno silil v pogubo, ne meneč se za nevarnost, ki je prihajala nadenj.

Trezen ni bil slab človek. Toda pod vplivom nesrečnega alkohola je bil zmožen vsega.

Klobuštral je v noč in iz njegovih brkatih ust so se še vedno usipale grožnje, zdaj zoper Nosana, zdaj zoper tovarnarja.

Le-tega je zadnji čas prav tako sovražil kakor čuvaja. Čisto je bil pozabil, da je gospod Lokar po tistem nočnem dogodku iznova sprejel Toneta na delo in da je dal, ko so ga poklicali v vojsko, priporočilno pismo za poročnika Stankoviča, svojega prijatelja ...

Obtoževal je tovarnarja, da je z Nosanom vred kriv sinove smrti ... Pijanec pač nima pameti!

Dež, ki je padal ves dan, je bil pravkar prestal. Veter je podil po nebu velike črne oblake. Drevje je škripalo v burji in veje so udarjale druga ob drugo.

Tema ni bila popolna. Z neba je prihajala nejasna svetloba, baš tolikšna, da si za silo razločil najbližje predmete okoli sebe.

Divji lovec je bil zavil na stezo, ki je vodila proti tovarnarjevemu parku. Njegova hoja je bila dokaj negotova, čeprav sta ga bila hlad in veter iztreznila.

Puško je držal narobe, s kopitom preko ramena.

In vsak trenutek je zaklel:

„Gorje jima ... pri moji krščeni duši!“

*

Nosan, ki je čepel v temi pod velikim drevesom, je nastavil uho. Čuden šum je bil prišel do njega. To ni bil veter, o ne!

Kar zdrznil se je.

Nato je iztegnil roko, potipal in se prepričal, da je zajec, ki ga je bil pred petimi minutami našel v zanki, še vedno na svojem mestu ...

„To pot te imam, kanalja,“ je zamrmral sam pri sebi. „Ali se bomo smejali!“

Minuta je prešla. Šum, ki ga je bil slišal čuvaj, se je bližal in bližal ...

Nekdo je hodil pod smrekami.

In zdajci je Nosan iz svojega skrivališča zagledal temno postavo. Nihče drugi ne bi bil mogel razločiti, kdo je. A risje oči starega čuvaja se niso nikoli zmotile.

„He, he,“ je zamomljal, „Marlin Skobec, saj sem vedel ... In puško ima, glej, glej! Pa ne da bi bile njegove grožnje resne?“

Martin se je bil sklonil. Skoro plazil se je po tleh. Z eno roko je držal puško, z drugo je tipal po zankah, kje se je kaj ujelo.

Nosan se ni upal dihati. Bila sta komaj še meter vsaksebi.

Tedajci pa je lovski tat zamolklo vzkliknil. Utipal je bil zajca, ki je ležal v travi, ves premočen od dežja. Tiho je segel k ramenu po nahrbtnik, v katerega je spravljal divjačino.

A da osvobodi zajca iz zanke, je moral imeti obe roki prosti. Zato je položil puško zraven sebe na premočena tla.

Konec cevi se je dotaknil čuvajevih okovanih črevljev ...

Nato je jel divji lovec, ki ga je bila najdba popolnoma iztreznila, jemati mrtvega zajca iz zanke.

Med tem, ko je on opravljal svoj posel, je Nosan iztegnil roko in tiho zdrsnil s prsti po cevi.

Kmalu je prišel do napetih petelinov.

Martinova puška je bila preprost, a zanesljiv pihalnik na kapice.

Čuvaj jih je kmalu utipal. Z neskončno opreznostjo je snel drugo za drugo. Ko je začutil obedve v roki, se je oddahnil. Zdaj se mu ni bilo bati ničesar več. Spustil jih je v travo in se mahoma vzravnal.

„Martin,“ je zagrmel, „to pot ste ujeti!“

Lovski tat, ki ga je to nenadno pojavljenje njegovega sovražnika tako presenetilo, da v prvem trenutku niti ni vedel, odkod se je vzel, je odrevenel na mestu in dolgo ni rekel ničesar.

Šele počasi je zavrelo v njem.

„Lopov ti, stari!“ je spravil iz sebe.

„Ne poslabšujte svojega položaja in ne zmerjajte me,“ se je odrezal Nosan. „Že tako vam bo dovolj trda predla ...“

A Martin je bil pograbil svojo puško in se spravil na noge.

„Pazi!“ je zagrozil. „Že davno me mika, da bi ti posvetil.“

„Ali pa jaz tebi.“

„Nikar ne bodi hudoben.“

„Nisem hudoben, le svojo dolžnost opravljam; to je vse, kar se imam pomeniti s teboj.“

„Pri tej priči ti upihnem luč, če se ne pobereš s poti!“ Tako govoreč je stopil Martin korak nazaj in vzdignil puško k licu.

„Pazi, Tine,“ je mirno povzel čuvaj, „nikar ne delaj neumnosti. Kesal bi se, a prepozno.“

Ta mirnost je tatu še bolj raztogotila.

„Ali boš molčal, jezik stari?“ je zarjovel. „Poberi se, pravim!“

„Tine Skobec,“ je s povzdignjenim glasom odvrnil Nosan, „zasačil sem te na lovski tatvini in te v imenu zakona vzamem na protokol.“

„Sam si kriv,“ se je zagrohotal divji lovec. „Priporoči svojo dušo vragu!“

Čuvaj je udaril v smeh.

In Martin je sprožil ...

Tek! je rekel petelin.

„Zmočila se je v travi,“ je dejal lovski tat, kakor bi se hotel opravičiti. „Zato bo pa druga cev bolj suha.“

Tako govoreč je pritisnil drugič. To pot ni dvomil, da bo čuvaj telebnil kakor od strele zadet.

Tek! je reklo v drugo ...

In stari Nosan se je zahohotal na vsa usta:

„Streljajte kolikor vam drago, samo zapomnite si, da ste poizkusili ubiti lovskega čuvaja v izvrševanju njegove službe ... Že zdavnaj bi morali sedeti v ječi. Tokrat ji ne uidete! ... Nu, do svidenja.“

„Počakaj, vohun!“

Martin je zgrabil puško za cev in planil proti čuvaju, da bi ga pobil kakor s kijem.

Toda v Nosanovi iztegnjeni roki se je zasvetil samokres.

„Samo še korak, nepridiprav,“ je rekel čuvaj, „pa je po tebi ... Moj pihalnik me ne bo pustil na cedilu, kakor je tebe tvoj!“

Martin je obstal. Videl je, da se Nosan ne šali.

„Lahko bi ti vrnil enako za enako,“ je nadaljeval čuvaj, „in te ubil kakor psa. V silobranu sem in nihče mi ne bi mogel očitati. Okolica bi bila rešena nevarnega zločinca ... A ljubše mi je, da te kaznujejo drugi. Vrni se domov in pričakuj svoje usode. Lahko noč, Martin! ...“

Srdito se smejoč je odkorakal v temo.

Lovski tat je ves prepaden gledal za njim in poslušal pokanje vej, ki jih je čuvaj odmikal pred seboj.

Kakor pribit je stal na mestu. V možganih mu je gorelo. Bilo mu je, kakor da se mora glava zdaj-zdaj razpočiti.

In počasi se je zavedel svojega položaja.

„To pot sem izgubljen,“ je zamrmral, „to je kakor enkrat ena.“

Prepričan je bil, da mu čuvaj ne bo prizanašal. Nekaj mesecev ječe mu je bilo zagotovljenih.

A v tem ga je že izpreletela druga misel, ki je obetala rešitev.

Tovarnar je bil že enkrat ubranil svojemu čuvaju, da ga ni predal pravici. To je storil zato, ker je vedel, da ima Martin orožje, s katerim se lahko maščuje ...

Morda bo njegov strah pred škandalom tudi to pot še dovolj močan, da ustavi vso stvar?

Nekoliko potolažen je Martin spravil zajca v malho in krenil proti domu.

III MAŠČEVANJE LOVSKEGA TATU[uredi]

Andrej Lokar je bil pravkar vstal.

Prebil je bil še hujšo noč, nego so bile vobče njegove noči v teh časih. Strašne sanje so ga morile do jutra ...

A ne! Izprva niso bile tako strašne ... Pred njim so se vrstili dnevi njegove ljubezni in prvi časi zakona ... vsa tista štiri leta sreče, miru in zaupanja ... Nato pa — joj groza! ...

Sanjalo se mu je, da je po naključju stopil v neko sobo in našel tam Miro v naročju mladega človeka, ki jo je objemal in poljubljal kakor iz uma.

Preklel ju je in planil proti njima, da bi znesel svoj gnev ... A bolj ko se je približeval, bolj se je strašni prizor odmikal in izginjal ...

Še zdaj je bilo njegovo čelo mokro in vsi živci so mu drgetali od muke teh sanj.

„Strašno, strašno,“ je pomislil.

Tedaj pa je nekdo potrkal na vrata.

„Noter!“ je zaklical tovarnar.

V sobo je stopil sluga in naznanil:

„Čuvaj Nosan je zunaj, gospod, in bi rad v neki nujni zadevi govoril z vami.“

„Prav,“ je dejal Andrej, „recite mu, da takoj pridem.“

„Kaj neki spet hoče stari?“ je zamrmral sam pri sebi. „Gotovo je koga zasačil.“

V naglici se je oblekel in šel v pritličje. Pred hišnimi vrati je zagledal čuvaja, ki se je odkril in ga spoštljivo pozdravil.

„Dobro jutro, oče Nosan. Slišim, da bi radi govorili z menoj?“

„Da, gospod ...“

„Ali bo dolgo?“

„I ... mislim, da ne preveč ...“

„To vas vprašam, ker bi se lahko med razgovorom nekoliko izprehodila po drevoredu.“

Tovarnar se je bal zaprtih sob. V stiskah njegovega srca mu je sveži zrak dobro del; bilo mu je, kakor da postanejo zunaj vse misli veselejše.

Po drevoredu sta krenila na vrt med ozke gredice, polne dehtečih cvetlic, ki so se lesketale v jutranji rosi.

Spotoma je Nosan pojasnil vzrok svojega prihoda.

„Snoči sem zasačil nekega zlikovca.“

„Vi ste pa tudi zmerom na delu, oče Nosan!“

„Kaj hočete, gospod! Taka je služba in če nadziram gozdove, opravljam samo svojo dolžnost.“

„Koliko je čuvajev, ki jim ni mar dolžnosti in rajši ponoči spe, da drugi divjačino kradejo. Vi pa lazite vse noči po hribih in dolinah za divjimi lovci.“

„Takega kova sem pač. Službo imam; drugih muh mi ni mar. A časih doživim tudi zadoščenje. To pot sem prijel nevarnega rokovnjača, na katerega sem zaman prežal že štiri leta. Gotovo vas je v tem času olajšal za najmanj štiri sto zajcev.“

„A kdo bi bil ta možak?“

„Človek, pri katerem ste že enkrat napravili napako, da ste bili predobri z njim.“

„Skobec?“

„Da, on ... Že takrat, gospod, sem vam rekel, že takrat, pa me niste marali poslušati ... Predobrega srca ste, gospod, taki ljudje pa to izrabijo ... Vedel sem, da jim človek ne sme pokazati usmiljenja. Ali ti ljudje sploh ne vedo, kaj je hvaležnost? Če jim odpustite, se vam na tihem smejejo in začno iznova.“

„Pravite, da ste ga zasačili?“

„Zasačil, gospod, to je prava beseda ... Povem vam, kako je bilo. Že pred nekaj dnevi sem zvedel, da je nastavil zanko v parku. Sam se je zagovoril; bahal se je vpričo ljudi, da se ne boji ne mene, ne vas, gospod, tudi vašega dobrega imena ne. ‚Dobro,‘ sem rekel sam pri sebi, ‚bomo videli‘. Nekega jutra sem šel v gozd, da pogledam po zanki. Imel sem srečo in mi ni bilo treba dolgo iskati. Najmanj šest zank je bilo med dvema grmoma. Čakal sem ga v zasedi, prvo noč, drugo. Do zore sem stal na mrazu, a nič se ni zganilo. Lovski tat se je najbrže zbal in se potuhnil. Prav za prav sem bil neumen, da sem ga čakal v tako lepih nočeh, saj bi bil moral vedeti, da je toliko pameten. Poznam Skobca. Tako pasje vreme, kakor je bilo snoči, je kakor nalašč zanj. Zato sem bil trdno prepričan, da pojde pogledat svoje pasti. Ob desetih sem se postavil na prežo. Slučajno se je ravno snoči vjel zajec v zanko. Nekaj časa sem čakal. Ne dolgo; ko je prišel, sem ga prijel.“

„Ali se ni nič branil?“

„Čakajte, gospod, nisem vam še vsega povedal. Ko je vlekel zajca iz zanke, je položil puško na tla, tik zraven mene. Jaz sem pa čepel za drevesom. Počasi sem iztegnil roko in posrečilo se mi je sneti kapice iz obeh nabojev. Posrečilo, pravim, sicer ne bi stal zdajle pred vami.“

„Kaj pravite?“

„Pravim, da je lopov, ko sem ga prijel za vrat, pograbil puško in me hotel ustreliti.“

„Saj ni mogoče!“

„Sveta resnica, gospod! Dvakrat je sprožil, ker pa ni bilo več kapic v nabojih, mu ni nič pomagalo. Če pa ne bi bil prej snel kapic ...“

„A kaj ste potlej napravili?“ je vprašal tovarnar in se ustavil.

Tudi čuvaj je obstal. Ves tresoč se od jeze in ogorčenja je dvignil pest.

„Potlej?“ je ponovil, kakor da ni razumel tovarnarjevega vprašanja.

„Da ... kaj mislite zdaj storiti?“

„Kaj mislim storiti, gospod? Prva bo, da ga naznanim zaradi lovske tatvine. Obenem ga bom pa tožil tudi zaradi poskušenega uboja. Saj boste razumeli, gospod, da mi drugega ne kaže. Že tako ni dosti manjkalo, da se nisem izpozabil in mu pognal svinca med rebra. Zaslužil ga je pošteno. Pa sem si mislil: ali je vredno, da si zaradi takega človeka nakopljem sodnijo na vrat?“

Andrej Lokar je sklonil glavo in se zatopil v misli. Zdajci pa je čudno pogledal Nosanu v obraz in mu rekel z nekam izpremenjenim glasom:

„Čujite, Nosan, nekaj bi vam rekel.“

Lovski čuvaj je že slutil, kaj tare gospoda. Ali to pot je sklenil, da ne odneha.

„Vse vaše želje so mi ukaz,“ je rekel vljudno, a odločno. „Samo ena ne: Temu človeku ne morem prizanesti. Že zadnjič bi ga bila morala doleteti zaslužena kazen, a ste se vi potegnili zanj. Njemu pa še zmerom ni bilo dosti. Zasmehoval me je in pravil okoli, da mu je toliko za mojo tožbo, kakor za lanski sneg. Vsako prizanašanje bi bilo drugim lovskim tatovom samo za pohujšanje. Zasačil sem ga in hotel me je ubiti. Zdaj naj ima besedo pravica, on pa naj pokoro dela za svoje grehe. Vsake stvari mora biti enkrat konec.“

Lovskemu čuvaju se je trgal glas od razburjenja. Tako ni še nikoli govoril s svojim gospodarjem.

„Vkljub temu bi vas prosil, oče Nosan, da ne tožite.“

„Ne morem vam ustreči, gospod Lokar, čeprav sem v vaši službi.“

„Tudi ne, če vam prosim?“

Lovski čuvaj je odgovoril spoštljivo, a odločno:

„Tudi tedaj ne!“

„Nu, če ne marate za prošnje, moram pa drugače govoriti. Ne dovolim vam, da bi Skobca tožili! Ali mar nisem vaš gospodar?“ je skoro proseče silil tovarnar.

„Ste, gospod Lokar. Toda jaz nisem samo vaš čuvaj, ampak tudi čuvar zakonov.“

„Še enkrat vam rečem: ne dovolim, da bi tožili Skobca zaradi škode, ki mi jo je prizadejal. To vam nič mar. Ali ste me razumeli?“

A Nosan se ni dal ustrahovati.

„Potem pa pripišite posledice samemu sebi,“ se je razsrdil tovarnar.

Staremu čuvaju je bilo hudo, da ga gospod noče razumeti.

„Pet in dvajset let sem čuvaj pri vas. Ali se je kdo mogel pritožiti nad menoj? Službo sem opravljal vestno in redno, to mi boste priznali. Ta služba me je redila, ničesar nimam, s čemer bi se poslej preživljal, a vendar vam rečem,“ pri teh besedah je Nosan povzdignil glas, „da rajši pustim službo kakor ...“

Tovarnar je molčal. Spet je sklonil glavo in se zamislil.

Kdor ga je videl, je moral uganiti, da bije v svojem srcu hud boj. Videti je moral, da mu je hudo za starim čuvajem. A z druge strani se je bal tožbe, ki mu je z njo grozil Nosan. Mislil je na skrivnost, ki jo hrani lovski tat, skrivnost, ki se je ne bo pomišljal izdati, če pride do tožbe. Sicer se danes ni več toliko bal te skrivnosti, ali ...

Dve leti sta že minili, odkar je Ljuba pobegnila ... Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo z njo. Morda je že umrla? Če lovski tat pove, da je bil neko noč v njeni sobi mož, ki ni bil njen zaročenec, ne bo več taka sramota, kakor bi bilo pred dvema letoma.

In končno; ali mu bodo ljudje verjeli? Ali ne bodo rekli, da si je to na lepem izmislil, samo da se maščuje nad tovarnarjem? Človeku, ki se ni pomišljal dvigniti orožje nad svojega bližnjega, bi bilo to podobno.

Stari čuvaj je spoštljivo snel polhovko z glave.

„Dovolite, gospod, da se poslovim. Z Bogom!“

A Lokar ga je poklical nazaj:

„Nosan!“

Čuvaj se je bil že obrnil. Na gospodov klic je obstal.

Tovarnar se ni mogel odločiti. Bredel je s prsti po bradi in razmišljal.

„Nosan, vaše odpovedi ne morem sprejeti. Ostali boste še dalje moj lovski čuvaj.“

„A tožba?“

„Naj bo, dovolim vam jo.“

„Potem je v redu ... Hvala, gospod ... Saj nisem mogel misliti, da bi vam bilo več do tega tatu kakor do svojega zvestega čuvaja.“

Andrej ga ni poslušal. Njegove misli so bile drugje.

*

Skobca je tri nemir. Bal se je.

Bil je prepričan, da zadeve ne bodo potlačili in da mu tovarnar to pot ne bo prizanesel.

Svoji ženi ni povedal, da se je srečal z Nosanom in kaj se je potem zgodilo.

Bil je čemeren in molčeč. Žganja že dva dni ni pokusil. Skoraj vsako uro je stopil iz hiše na hrib in pogledal po cesti, ki pelje v Zabreg in od tam v Bukovje, kjer je najbližje sodišče.

In kadar je zagledal na cesti ljudi, ga je streslo.

Obupen sklep se je porajal v njegovi glavi. Grizel si je ustnice in srepo gledal v daljavo, sam ne vedoč kam.

„Naj pridejo!“ je godrnjal. „Tovarnar me mora rešiti, ali pa izdam vse ... vse ...“

To jutro je bil še bolj nemiren kakor prejšnji dan. Črne slutnje so ga obhajale.

Ni bil še vrhu hriba, ko je zagledal dve temni piki na beli cesti. Čedalje večji sta postajali.

„Že gredo ... Nihče druge ne more biti. Te oznanjevalce nesreče spozna človek že od daleč.“

Njegove besede so veljave dvema orožnikoma, ki sta prihajala po cesti. Zdaj sta zavila na stezo, ki je vodila proti njegovemu domu.

Lovski tal je vedel, da njega iščeta. In vzrok obiska? Skobec se ni povpraševal po njem.

Zaklel je, nato pa se je splazil za grmovjem v gozd.

Odločil se je bil: ne smeta ga dobiti, ne, zdaj še ne. Med tem, ko ga bosta orožnika iskala doma, bo imel dovolj prilike, da stopi do tovarnarja. Prosil ga bo, naj ga reši, ali pa naj vsaj posreduje s svojo vplivno besedo.

A če gospod Lokar ne bo hotel ...? O, tedaj pa gorje mu! ... Divji lovec se bo znal maščevati ... Odkril mu bo vse, kar ve.

— — — — — — — — — —

„Kaj bi radi?“ je vprašal Andrej Lokar Skobca, ki je pravkar stopil v njegovo sobo.

„Govoril bi z vami. Zastran Liste zadeve s čuvajem Nosanom,“ je rekel Skobec in vrtil v roki svoj ogoljeni klobuk.

„Naznanil vas je — ne?“

„Preveč sem pil, gospod, in zato nisem bil čisto pri pameti.“

„Pijanost ne more opravičiti vašega dejanja.“

„Vem ... Nisem imel prav ... Toda vedeti morate, gospod, da sem z Nosanom že dolgo sprt. Ne more me videti živega, in jaz ... lagal bi, če bi rekel, da ga imam rad ... Zanj je bila prilika kakor nalašč ...“

„Ne morem vam pomagati, Skobec.“

„E, gospod, če bi se malo zavzeli zame ... Njegov gospodar ste. Res je, da sem se pregrešil. Ne bil bi smel več v vaš park, odkar ste mi prizanesli. A kaj morem za to? V krvi mi je ...

Da, gospod ... vsak dan mi je žena branila. Kolikokrat sem rekel sam pri sebi: Ne pojdem več! A kaj pomaga: ko se je zmračilo, me je vselej spet prijelo. Moral sem! Toda zdaj sem ozdravljen, kolnem se vam ...! Na žalost je prepozno ... Ne, ni še prepozno ... ko bi bili tako dobri, gospod ... Rekli bi Nosanu, naj molči ... Ukazali bi mu, da umakne tožbo.“

„Ne. Ko mi je Nosan povedal, kaj se je zgodilo, sem mu svetoval, naj vas ne naznani, a me še poslušal ni. Še več: celo službo je hotel pustiti. Prijavil vas je državnemu pravdništvu.“

„Državnemu pravdništvu?“ se je zgrozil Skobec.

„Da, državnemu pravdništvu. Če bi bilo samo zastran lovske tatvine, bi vam bil morda še prizanesel. A vi ste ga hoteli ubiti.“

„Dajte, gospod, da vam povem ...“

„Ni treba, vse vem. Ne morem vam pomagati. Sicer pa tudi ne zaslužite.“

Divji lovec se je dotlej kazal mirnega, čeprav so mu prošnje šle le nerade z jezika. Pri poslednjih Andrejevih besedah pa je dvignil glavo in oči so se mu hudobno zasvetile. Z grozečim glasom je vprašal:

„Torej me nočete rešiti?“

„Saj sem vam rekel, da ne morem.“

„Lahko bi kaj ukrenili ... Žandarji so mi za petami ... Če me dobe, gorje vam!“

„Groziti se upate?“

„Da, gospod,“ se je zarežal tat.

Andrej je prebledel.

„Da,“ je ponovil divji lovec, „maščeval se bom ...“

Tovarnarja je vznemiril način Skobčevega govorjenja.

„Kaj prav za prav hočete?“ ga je zavrnil. „Slučajno ste bili priča nekega dogodka, ki se mene osebno prav nič ne tiče ...“

„Ali mislite, da je samo to?“

Tovarnar ni opazil čudnega naglasa v Skobčevih besedah.

„Tajnost se tiče neke ženske, ki sem jo, misleč da je vredna mojega zaupanja, dvignil iz bede in ravnal z njo kakor z rodno sestro. Izkazalo pa se je, da ne zasluži moje naklonjenosti. Takrat nisem maral, da bi to prišlo med ljudi. Danes mi je vseeno. Ko ste začeli groziti, sem takoj vedel, kam merite. Le izpovejte, kar veste, vaših groženj se ne bojim.“

Divji lovec se je zarežal.

„Za vse, kar sem storil dobrega za vas in vašo družino,“ je grenko povzel tovarnar, „bi smel pričakovali malo več hvaležnosti.“

„Ha, ha,“ se je zasmejal tat, „take dobrote, ki vas nič ne stanejo ...“

Zdaj je bilo tudi Andrejevega potrpljenja konec. Srdito je skrčil pesti in zavpil:

„Dovolj ... Če takoj ne izginete, vas vržem ven! Raztrobite ljudem, kar vas je volja. Sramote ženske, na katero merite, mi že zdavnaj ni več mar. Pognal sem jo iz hiše.“

„Lahko bi bili storili kaj pametnejšega.“

„Dovolj!“ je zakričal tovarnar. „Ven iz moje hiše!“

Srd je kar gorel v njem. Skočil je proti Skobcu.

A Skobec se ni zganil.

„O, saj pojdem ... Ne bojte se! ... Samo nekaj bi vam še rad povedal. Pri moji veri, nekaj zelo zanimivega! Ne veste še, kakšno je moje maščevanje ... Že dolgo mi je rojilo po glavi ...“

Andreja Lokarja je objel nerazumljiv strah. Kaj pomenijo te zagonetne besede? O kakšnem maščevanju govori Skobec? Ali ima za srajco skrito orožje, ki ga bo zdaj, zdaj potegnil proti njemu?

Tat je uganil njegove misli.

„O, ne bojte se,“ je zarežal. „Ne bom vas ubil. O, ne ... Z lovskim čuvajem bi bil morda storil tako, ker sem bil pijan ... Tudi je bila tista stvar nekaj drugega. Nad vami se ne bom tako maščeval. Z vami imam druge namene. Smrt bi bilo prekratko in premajhno maščevanje. Trpeti morate dolgo ... do smrti ... Sovražim vas in Skobčevo sovraštvo je strašno. Nikdar me ne boste pozabili.“

Ali je zblaznel? Ali ga je zasmehoval? Groza ga je bilo pogledati.

„Da, trpeti morate ... in trpeli boste ... O, dobro se godi vam, bogatašem ... Vsega imate v izobilju ... Samo nečesa vam manjka, nečesa, kar imamo mi, berači ...“

Umolknil je in ga zaničljivo pogledal. Mučna tišina je zavladala v sobi.

Skobec je prvi izpregovoril.

„Ženske zvestobe vam manjka!“

Andrej je skočil pokonci. Obraz mu je poslal mrliško bled.

„Molči, berač, ali pa pokličem ljudi!“

„Pokličite jih! Še bolje, če me slišijo vaši uslužbenci. Bodo vsaj zvedeli, da ljubi gospa Lokarjeva drugega!“

„Molči! Molči!“ je hripavo viknil Andrej.

Mrzel pot mu je stopil na čelo. Zdelo se mu je, da se odpira pred njim prepad, tako globok, da mu ni moči videti do dna. Moral se je opreti na mizo, da se ni opotekel.

Skobec pa je neusmiljeno nadaljeval:

„Nu, gospod, zakaj ne pokličete uslužbencev? ... Bilo bi bolj praznično ... Vi ste seveda mislili na drugo skrivnost, kaj ne? Ko vam povem vse, boste videli, da stvar za vas ni ravno častna. O tisti noči so vam natvezli komedijo, saj vem. A jaz vem še več. Presleparili so vas, in še kako neumno! Za moža vaših let to ni ravno laskavo, nak! Vsak otrok bi bil odkril, da vas vlečejo!“

„Molči, lopov!“

Tovarnar je omahnil. Moči so ga zapuščale, da se je komaj še držal na nogah. Niti toliko ni mogel več, da bi pognal tega človeka, da bi se vrgel nanj, ga zgrabil za vrat in zadavil kakor psa.

Zakaj ni poklical ljudi?

V sosedni sobi so bili ljudje, ki bi na migljaj vrgli nesramneža ven.

Andrej je razmišljal in molčal. Srce mu je divje utripalo in v ušesih mu je brnelo, ko je poslušal glas lovskega latu:

„Da, prevarili so vas ... Ženska, ki je vrgla za neznancem poljub, ženska, ki je bila sama v sobi s človekom, s tujcem, ki ste ga sicer obstrelili, a vendar ne toliko, da bi vam prišel v roke — ta ženska ni bila ona, ki ste jo potem dobili v sobi. O, ne! Videl sem jo, natanko sem jo videl, prav tako, kakor zdajle vas vidim. Ves zmešan sem bil in ne brez vzroka; kajti spoznal sem v njej ženo, ki je veljala za zgled čednosti.“

„Tak povejte!“ je zahropel Lokar, „kdo je bila ta ženska?“

„O, le počakajte,“ se je zarogal divji lovec. „Kakor vidim, vas stvar vendarle zanima. Saj sem vedel, da me ne boste vrgli ven, preden vam vsega ne povem. Ali še niste uganili?“

Lovski tat se je vidno naslajal na Lokarjevih mukah.

„Nu ... bila je ... bila je ...“

Delal se je, kakor da išče primerne besede, a v resnici je samo užival ob pogledu na obupani in strti tovarnarjev obraz.

„Bila je ženska, ki vam je zelo blizu. Saj bi morali vedeti! Takrat sta bili v hiši samo dve ženski ... A ker je že sami nočete imenovati, vam povem: Bila je gospa Lokarjeva! ...“

Ko je Andrej slišal ime svoje žene iz ust lovskega tatu, mu je bilo, kakor bi bil dobil udarec s kolom. Njegov mrliško bledi obraz je zalila rdečica in žile na sencih so mu nabreknile.

„La... lažeš!“ je zahropel.

Noge ga niso več držale. Opotekel se je.

Skobec se je zagrohotal.

„Ne lažem, sami dobro veste. Drugače bi me bili že vrgli skozi vrata!“

O, Lokar je le predobro vedel: tat ni lagal.

„Da, gospa Lokarjeva je bila,“ je povzel Skobec. A ko ste stopili v salon, v trdni veri, da boste tam dobili svojo ženo, je le-ta že izginila. Pri moji veri, vedela je, da je ne čaka ravno prijazen sprejem. Med tem, ko ste iskali zapeljivca, je prav toliko še utegnila, da se je domenila z gospodično Ljubo. Uboga gospodična Ljuba, koliko je morala pretrpeti! Kje ste imeli pamet, da niste vsega odkrili? Križani Bog, nisem ravno mehkega srca, a vendar se mi je zasmilila, ko ste kričali nad njo. Sirota pa ni rekla drugega kakor samo: ‚Milost ... milost ...!‘ Hotel sem že poseči vmes: Tak pustite jo vendar, saj ni bila ona! Verujte mi, takrat se mi je zasolzilo oko.“

Andrej ga ni več poslušal. Hotelo mu je raznesti glavo. Krčeviti vzdihi so se mu trgali iz ust in njegove s črnimi kolobarji obrobljene oči je zalila kri.

Zakaj ni branil žene pred napadi tega nesramneža, ki jo je oboževal in ji slepo zaupal? Neusmiljen črv je grizel njegovo dušo.

Zamislil se je v prošlost. Koliko stvari, na videz malenkostnih, ki mu jih preje niti mar ni bilo, je zdaj mahoma razumel! In vse so govorile o ženini nezvestobi ...

O Bog, vse je res! Skobec ni lagal. Njegova puščica je zadela v živo. Rana, ki mu jo je zadal, se ne bo zacelila do smrti.

Jeza na tovarnarjevem, obrazu se je umaknila neizrekljivemu obupu. Zlezel je v dve gube in v tistem trenutku bi mu bil človek prisodil sedemdeset let. Pozabil je, da je Skobec pred njim, pozabil vse, pozabil ves svet. Pred očmi mu je lebdela slika njegove žene, varljive kače — morda ga še zdaj vara s svojo blaznostjo?

Divji lovec je z zadovoljstvom opazoval svojo žrtev.

„Zdaj me lahko primejo ... Ničesar več nimam na srcu. Pač ... Nečesa mi je še žal: da nisem lovskega čuvaja ubil ... Sicer pa ... Tudi zanj pride še ura. Kadar se mi ponudi prilika, je ne zamudim več, kakor gotovo mi je Skobec ime.“

Zdajci je začul pred hišo hrup.

„Orožniki!“ je dejal sam pri sebi in se stresel.

Hrup je prihajal bliže. Potrkalo je na vrata.

Lokar se ni zganil. Skobec pa se je zarežal.

„Dobro, jim pa jaz odprem! Prosto!“

V sobo je stopil sluga.

„Gospod,“ je rekel ponižno in se priklonil, „dva orožnika bi rada govorila z vami. Ali naj ju pustim noter?“

Tovarnar se je šiloma osvestil. Topo je pogledal došleca. Sluga je moral ponoviti.

„Dobro! Naj vstopita!“

Njegov pogled se je srečal s Skobčevim.

„Mislim, da sva oba doigrala!“ se je škodoželjno zarežal lovski lat. „Čigava kazen bo hujša, moja ali vaša? Moja ne bo večna!“

Orožnika sla že postajala nestrpna. Tovarnar ju je poklical v sobo.

„Gospod Lokar,“ je zaječal starejši po kratkem pozdravu, „ukaz imava, da primeva Skobca, drvarja, ki stanuje tod nekje. Ta ukaz sva dobila po prijavi vašega lovskega čuvaja, kar vam utegne biti znano. Toda prišla sva prekasno. Tiček se nama je izmuznil. Upam pa, da ga ne bo pretežko izsledili.“

„Utegnete imeti prav,“ je odgovoril divji lovec in pristopil k orožnikoma.

„Vi ste Skobec?“ sta rekla orožnika in stopila k njemu. „V imenu zakona ...“

Lovski tat se ni branil. Vedel je, da bi bil vsak upor zaman.

Orožnika sta ga uklenila in se poslovila od tovarnarja. Ko sta zaprla vrata za seboj, so Andreju Lokarju odpovedale noge in se je kakor mrtev zgrudil v naslanjač.

IV PAPA, MAMA ...[uredi]

Minila sta dva meseca. Mali Stanko je v skrbni Metini negi začel čebljali prve besede. Med vsemi besedami, ki so mu prihajale na ustne, je najrajši izgovarjal ono, ki je najlepša in najslajša: „Mama“.

Mama — dva zloga, s katerima se začne in neha vsa človeška govorica.

Ni poznal svoje mamice ta malček, in vendar so vse njegove skrivnostne želje hitele k njej. Za njo so cvetele v njegovem srcu prve cvetke ljubezni in zaupanja.

„Mama ... mama ... mama ...“

In vselej, kadar je izgovarjal to besedo, je v njegovih črnih, sladkih očeh, ki so jih zastirale svilene trepalnice, zažarel ogenj, ki bi moral ganili vsakogar, tudi najbolj zakrknjenega grešnika.

— — — — — — — — — —

Kje je vendar ta mama, ki jo vselej zaman kliče? Mama, ki bi jo tako rad videl?

O, Meta gotovo ni njegova mama. Dobra je sicer in skrbna, ali ... ne, njegova mamica mora biti lepa in mlada, Meta pa je že stara. Zakaj je od nikoder ni? Ali se skriva? Ali je mrtva?

Kdo ve, kaj se je takrat dogajalo v njegovi duši? Kdo sploh ve, kakšne misli se porajajo v otroških glavicah? Samo slutiti jih moremo, a še to ne zmerom.

Nekega dne je dete nenadoma zajecljalo vpričo doktorja Liparja: papa.

„Pa-pa ... pa-pa ...“

Mladi zdravnik se je zdrznil in čelo se mu je nagubalo. Nežno je vzel otroka v naročje in mu jel govoriti s trepečočim se glasom, ki je izdajal njegovo razburjenje:

„Ne reci te besede, dragec moj ... Ne ... Ne reci je nikoli več ... Ali me slišiš? Ne smeš ... kliči samo svojo mamico!“

Stanko je zvedavo uprl vanj oči. Ni ga razumel. Njegov um je bil še premlad za take besede. In kakor za nalašč je začel ponavljati:

„Pa-pa ... pa-pa ... pa... pa...“

Stara Meta, ki si je v kotu dajala opravka, je hudomušno vzkliknila:

„Glejte, gospod, za očeta vas ima!“

Zdravnik je posadil otroka na posteljo. Nagnil se je k njemu in ga poljubil. Zakaj mu je srce tako divje utripalo?

Odtrgal se je od otroka in se vrnil v svoj kabinet. Sedel je za mizo in skril obraz v dlani.

— — — — — — — — — —

To jutro je mladi zdravnik dodelaval svojo razpravo, dolg strokovni članek za zdravniški časopis. Pisal je o potrebi cepiv v moderni zdravniški vedi.

Koliko premagovanja ga je stalo, da se je lotil dela! Kolikokrat mu je med pisanjem zdrknilo pero iz roke ob misli na Ljubo!

Če se ona žrtvuje ... če pristane na to, da mu bo žena ... ali bo imel toliko ponosa, da ji poreče: Ne ... Vaše žrtve ne morem sprejeti! ... Ali bo toliko močan?

Dokončal je članek in ga jel pregledovati.

Samo vrata so delila njegov kabinet od sobe, kjer je stanovala Meta z malim Stankom. Slišal je dobrodušni glas stare strežnice in vzklike razigranega otroka.

Danes je bil Stanko nenavadno vesel. Gotovo je Meta, ki je otroku vedno iskala novih igrač, nekaj odkrila, s čimer ga je razveselila.

Večkrat je mladi zdravnik dvignil glavo in prisluhnil.

„Igra se,“ je mislil sam pri sebi, „zdaj se mi ni treba več bati zanj.“

Nenadoma se je zdrznil. Zvonec na vratih njegovega stanovanja je rezko zazvonil. Stenska ura nad pisalno mizo je udarila devet. Zdravnik je odložil pero.

Meta je potrkala.

„Neka gospodična bi rada z vami govorila, gospod doktor,“ je povedala nekam v zadregi.

„Obisk? Saj vendar veste, Meta, da ob tej uri ne sprejemam.“

„Vem, gospod ... Toda obiskovalka ne prihaja zaradi bolezni.“

„To je pa druga. Ali se vam je predstavila?“

„Ne, a jo poznam. Gospodična Ljuba je, mati malega Stanka.“

Zdravnik je skočil pokonci. Srce mu je skoro zastalo.

„Gospodična Ljuba ...“ je zajecljal, kakor da ne sliši prav.

„Da, gospodična Ljuba!“ je ponovila strežnica.

Že pred dvema mesecema mu je sporočila, da se kmalu vrne. Pričakoval jo je vsak dan. A zakaj mu ni javila svojega prihoda? Ali pa se je morda pismo izgubilo?

Sédel je za mizo in se skušal zbrati.

„Recite gospodični, naj vstopi.“

Meta je šla. Vrnila se je z mlado gospodično v črnini.

Osemnajst mesecev je minilo, kar je bila Ljuba odšla, a kakor da se ni v tem času prav nič izpremenila. Njene črne oči so bile prav tako svetle kakor nekdaj, samo še bolj otožne in globoke. Navzlic vsem preizkušnjam, ki jih je morala deklica prestati, se ji obraz skoro ni bil izpremenil; še zmerom ga je ožarjala tiha vdanost, ki jo je mladi zdravnik tako ljubil na njej.

Liparjev pogled se je srečal z očmi mlade matere. Nemo, brez besed sta se gledala, glas ni mogel iz njunih ust.

„Kako je lepa,“ je pomislil zdravnik. „Lepša kakor kedaj! O, kako jo ljubim!“

Vsi junaški sklepi so tisti trenutek splavali po vodi. Kako slaba je bila njegova volja! Zaklel se je bil, da bo močan ... da se ne bo dal premotiti po njenih čarih ... in zdaj je tako majhen ... slab kakor otrok ...

Njene ustnice so se prve razklenile.

„Gotovo niste bili pripravljeni na moj prihod. Morala bi vam bila včeraj brzojaviti, ko smo se vračali iz Makedonije. Štiri ure smo morali čakati v Beogradu. Lahko bi bila to storila. Oprostite mi!“

Tudi zdravnik se je med tem zavedel.

„Res, gospodična. Pričakoval sem, nadejal sem se drugega pisma ali vsaj brzojavke, ki bi mi potrdila vaš prihod.“

„Vrnila sem se v Ljubljano kasneje kakor sem prvotno nameravala. Prišla sem z dvema usmiljenkama, ki sem vam o njiju že pisala. Bili sta mi edini opori v najhujših trenutkih mojega bivanja na jugu in ne vem, kaj bi se bilo zgodilo z menoj brez njiju. Snoči smo skupaj izstopile na glavni postaji in sestri sta me vzeli s seboj v samostan, kjer sem prenočila. Ko sem vstala, sem takoj pritekla semkaj navzlic zgodnji uri ... Oprostite mi, vem, da nisem prav storila ... a vi ste tako dobri ... saj razumete mojo nestrpnost ...“

Njen glas je postal še mehkejši in nežnejši, njen pogled je nekaj iskal.

Prestregel je ta pogled ... Razumel je ... Iskala je Stanka, svoje dete!

„O, zakaj se opravičujete? Kako dobro vas razumem!“ je tiho rekel in ji ponudil stol. „Poklical bom Stanka.“

To rekši je stopil k vratom, zastrtim z baršunastim zastorom, ki so vodila v sosednjo sobo.

Ljuba ni mogla odtrgati oči od vrat. Samo ta vrata so jo ločila od ljubljenega deteta, ki je bilo njeno vse, od bitja, ki ga je zapustila vsa obupana, bolna, naveličana življenja. Takrat je mislila, da ga ne bo nikoli več videla ...

Kakšnega bo našla zdaj? Ni si ga znala predstavljati. Še zmerom ga je videla pred seboj takega kakor takrat ... s skrivljeno nožico. Ob tej misli jo je zbodlo v srce. Ubogi črviček!

Vrata so se odprla.

Ljubi se je zameglilo pred očmi in kolena so se ji zamajala. Ko je izpregledala, je mislila, da se godi čudež.

Doktor Lipar je stopal proti njej in vedel za roko kodrastega dečka. Kako lep obrazek je imel fantek in ... te črne oči ... o, kako dobro jih je poznala!

Ali je mogoče, da bi bil ta lepi in zdravi otrok tisto malo pohabljeno bitje, ki ga je ustavila v Ljubljani pred poldrugim letom? Ne, o Bog, saj to ni mogoče! A vendar —

Ali morda sanja?

Ne, ne, to niso sanje! ... To očarljivo dete je njeno, samo njeno.

Razen črnih oči, ki so bile njene, je vsaka poteza na njem izdajala njega, Milana Stankoviča. Bil je živa slika svojega očeta, ki ga ne bo nikdar videl ... nikdar!

Zdravnik je med tem šepnil dečku:

„Stanko ... Tolikokrat si klical svojo mamico ... zdaj je tu ... Obljubil sem ti, da pride ... Tako rada te ima ... Poljubi jo ... malček moj ...“

Spustil je dečkovo roko. Malček se je trenutek obotavljal — nato pa je skočil k doslej nepoznani mu mamici — ki je bila tako prijazna, tako dobra in tako lepa v svoji temni obleki! Tiho, da ga je samo ona slišala, je šepnil:

„Mama ... mama ...“

Vsa iz uma od prevelike sreče se je Ljuba sklonila k otroku, ga vzela v roke in strastno stisnila na svoje prsi. Objemala ga je in poljubljala in venomer jecljala:

„Dete moje ... dete moje ...“

In deček je odgovarjal:

„Mama ... mama!“

V tem trenutku je mlada mati pozabila vse, kar je pretrpela v teh dolgih mesecih, pozabila na vse, kar ji je še usojeno.

Doktor Lipar je prizor molče opazoval. Moral je zbrati vso svojo voljo, da se je premagal in ni izdal svojih občutkov, ki so hoteli privreti na dan.

Ljuba je slutila boj, ki ga je mladi zdravnik bil s seboj. Postavila je otroka na tla.

Njuna pogleda sta se srečala. Razumela sta se. Ta pogleda sta drug drugemu izdajala, da se v teh osemnajstih mesecih ni nič izpremenilo. Ljubina ljubezen do mladega častnika se ni ohladila, je čital zdravnik v njenih očeh. Še zmerom me obožuje, morda še bolj kakor preje, si je rekla Ljuba.

„O, kako sem Vam hvaležna! Večno bom vaša dolžnica!“ je reklo dekle s tresočim se glasom.

„Ne zahvaljujte se, gospodična. Srečen sem, da sem mogel kot zdravnik ...“

„Preskromni ste,“ ga je prekinila. „Nihče ne bi bil storil zame, kar ste vi storili. Pustila sem vam svoje dete. Vsi zdravniki so mu prerokovali smrt. A vi mi ga danes vračate zdravega in močnega. O, ko bi vedeli, kolikokrat sem obupavala tam doli! ... Vsak dan sem si rekla s strahom: danes dobim pismo, Stanko je mrtev. In to bi bilo tudi moja smrt — zakaj bi vam prikrivala?

Počasi so minevali tedni, meseci ... Moj strah se ni uresničil. Pisma iz Ljubljane, ki mi jih je pošiljala blaga gospa Jagodičeva, so mi govorila o vaši skrbi za moje dete. Vlivala so mi novega poguma in novih nad.

Pisala mi je, da hodite stalno v bolnico, obveščala me je, kako zelo skrbite za Stanka, da ga usmiljenke kar obožujejo, ker je tako priden in ljubek ... Potem sem zvedela, da ste ga vzeli iz oddelka in ga zdravite doma, da mu je dobro pri vas, da mu ničesar ne manjka ...

Morala bi vam bila pisati, zahvaliti se vam za vse ...

Nisem storila tega ... A ne mislite, da iz nehvaležnosti! Bila sem prepričana, da mi gospa Jagodičeva ni povedala resnice, iz strahu, da me žalost ne umori. Neprestano, noč in dan mi je ležal težak kamen na srcu. Vse minute, vse ure sem z grozo pričakovala usodne vesti. O, ko bi vedeli, koliko sem trpela!

Danes vem, da me gospa Jagodičeva ni varala. Vi ste napravili čudež, — vi, gospod doktor!“

Obmolknila je.

Mali Stanko jo je še vedno opazoval. Časih so se njegovi drobni, zvedavi pogledi obrnili k zdravniku.

Zakaj se ta lepa gospa, o kateri so rekli, da je njegova mamica, ne meni več zanj? Zakaj govori samo z njim?

Janko je poslušal mlado ženo in nervozno trgal košček papirja na pisalni mizi.

„Nisem vreden tolike hvale, gospodična,“ je odkimal in se nasmehnil. „Če je dete ozdravelo, ni moja zasluga. Jaz sem bil samo orodje — srečno orodje, če hočete — zdravniške znanosti. Bolezen vašega Stanka me je posebno mikala in sem jo proučeval ... Tako proučevanje je moja strast ... In potem sem uporabil izkustva, s katerimi sem se okoristil pri vašem detetu, tudi pri drugih malih bolnikih in se mi je obneslo .... Ne zahvaljujte se mi, ker sem vam prav za prav jaz dolžan hvalo.“ Zresnil se je. „Sirota, koliko ste morali pretrpeti!“

„O, ne ... V šoli teh občudovanja vrednih žena, ki sem z njimi delala, sem se naučila potrpežljivo in pogumno prenašati preizkušnje, ki mi jih je naložilo življenje. Tolažila sem druge, oskrbovala ranjence in bolnike, tešila umirajoče in tako sem počasi začela pozabljati ... V taki službi človek ne misli nase, ker pozna samo eno dolžnost: lajšati trpljenje drugim.“

Ura je udarila dvakrat. Počasi je zamrl odmev.

„Zdaj se mi spet vrača pogum. Rešili ste mi dete — zanj hočem živeti. Morda mi bo bodočnost bolj naklonjena kakor prošlost.“

A njena duša je drugače govorila:

„Ne ... ne ... konec je vsega! Kako naj govorim o bodočnosti — brez njega, ki je moja bodočnost? Brez njega, ki ga ljubim in ga bom zmerom ljubila? Umaknem se svetu — daleč pojdem, daleč, da me nihče ne najde, in umrem kakor roža brez vode.“

Janko Lipar je molčal. Niti z besedico še ni izdal svojih čuvstev. Ali ni bil prisegel, da jih ne razodene? Da, navzlic vsej bolesti, navzlic neodoljivemu koprnenju, ki je vstajalo v njegovi duši — navzlic vsemu je molčal. Ne, ona ne sme vedeti, da jo še zmerom tako blazno ljubi, kakor jo je ljubil prvi dan. Ne sme vedeti, da rajši samega sebe onesreči kakor da bi njej vzel srečo. Usta ne smejo izdati tajnosti njegovega srca. Vsaj dotlej ne, dokler Ljuba ne pozabi prošlosti. Dokler ne vzklije v njenem srcu iskrica naklonjenosti do njega, iskrica, iz katere se morda pozneje vžge ljubezen — vse dotlej mora molčati.

Ali bo čas, dobrotni zdravnik, zacelil tudi to rano? O, ko bi to vedel, samo to če bi mogel vedeti!

Ali Ljuba ne vidi, kako trpi?

Če še vedno ljubi Stankoviča — dobro. Umaknil se ji bo in ostal ji bo lep in svetal spomin nanj.

A izvedeti je moral resnico!

Ljuba je še zmerom molčala. Zvesta dani besedi je čakala samo na besedico mladega moža. Tedaj bi mu dejala: ‚Nekoč ste mi rekli, da bi lahko stopila v novo življenje. Prošlost je za menoj. Ali bi me zdaj hoteli za ženo?‘ Lagala bi mu, o, lagala! Navdahnila bi ga z mislijo, da ga ljubi, čeprav je njeno srce še zmerom utripalo za drugega.

Odgnala je težke misli in mu pogledala v obraz.

„Bodočnost mi bo morda bolj naklonjena kakor mi je bila prošlost.“

Doktor je vztrepetal. Njen glas je bil miren, skoro hladen. Kaj naj pomenijo te besede?

Oba je prevzela zadrega, skoraj strah. Nihče se ni upal izpregovoriti besedo. Obraz mladega zdravnika je bil hladen, a Ljuba je vedela, da je ta hladnost prisiljena, lažniva.

Zdajci se je mali Stanko izvil iz materinega objema. Ni maral, da bi bil žalosten on, ki ga je tako rad imel. Pohitel je k njemu in vzkliknil:

„Papa ...!“

Kakor udarec s kladivom je udarila ta beseda v tišino duševnega boja. Janko je prebledel.

Vedel je, kaj hoče otrok. Razklenil je roke in ga stisnil k sebi. Začutil je, da mu nekaj vlažnega sili iz oči.

„Papa ... pa-pa ...“

Otrok se je še bolj stisnil k njemu.

„Papa ... ne jokaj ... ne žalosten ... ne ...!“

Janko se ni upal pogledati Ljubi v obraz. Neprestano je božal otroka in kakor da se hoče opravičiti, je dejal:

„Meta, moja strežnica, ga je naučila teh besed, čeprav sem ji že večkrat rekel, da jih otrok ne sme poznati ...“ Glas mu je trepetal.

Ljuba je opazila njegov nemir. Neskončno usmiljenje jo je obšlo.

„Gospod Janko ... gospod Janko,“ je šepnila. Bilo je prvič, da ga je poklicala po imenu. A on se je naredil kakor da ni čul. Stopila je k njemu.

„Gospod Janko ...“

Tedaj je dvignil glavo.

Pogledala mu je v kalne oči in ga razumela. Hotel je na zunaj kazati mir, ki ga v srcu ni bilo. Njegove solze so jo zapekle. „Zakaj jokate, gospod Janko?“ Hotela je biti mehka, a se je sama ustrašila svojega lastnega glasu.

Obrnil se je proč in presekano zajecljal:

„O, zakaj je otrok izrekel to besedo! Nisem maral, da bi vedeli za mojo žalost, želel sem vam srečo ... samo srečo!“

„Kako naj bom srečna, če vi niste?“ mu je mirno odgovorila.

Vzdrhtel je. Ali sanja? Ali je mogoče, da bi to bile njene besede? Ne, ne, meša se mu!

A Ljuba je povzela:

„Kako naj uživam življenje in srečo, če vem, da ste vi nesrečni? Nikoli ne pozabim, kaj ste storili za mojega otroka in zame. In ali mi niste nekoč rekli: ‚Brez vas bi mi bilo življenje dosmrtna Kalvarija!‘ O, kolikrat sem se domislila teh besed! Zdaj vem, da bi vas mogla ljubiti.“

Mlademu zdravniku je vsa kri udarila v obraz in v očeh mu je zagorel plamen brezumnega upanja.

„Ljuba!“ je zašepetal. In s čisto tihim, prosečim glasom je dodal:

„Ali je resnica, kar govorite? Ali nisem samo igrača neusmiljenih sanj, ki se bodo še ta trenutek razpršile v nič?“

„Ne, niso sanje, gospod Janko,“ je odgovorila Ljuba. „Rekla sem vam, da upajte, a tudi jaz bom srečna, ko bom videla, kako me ljubite.“

Stopila je k njemu, vitka ko jelka, a bleda ko marmor. O, kako je lepa! Mladi mož ni mogel oči odvrniti od nje.

„O, kako ste dobri!“ je zajecljal in jo prijel za roko. „Hotel sem vam prikriti svojo ljubezen. Sklenil sem trpeti kakor sem trpel doslej. Kaj bi vam govoril ... Brez vas mi ni bilo sreče, a vaša sreča mi je bila nad vse.

In zdaj? Živela bova kakor v sanjah. Oboževal vas bom in samo gledal, kako bi si popolnoma osvojil vaše srce. Stanko bo prav tako moj kakor vaš. Oba vaju bom oboževal. Iz vašega spomina izbrišem vse, kar bi žalostilo vaše oči. Preje me je dušilo, zdaj spet diham. Jokal sem, zdaj še smejem. Smrti sem si želel, zdaj se mi hoče življenja!“

Mladi zdravnik je bil srečen, da bi bil najrajši objel ves svet. Tako je bil srečen, da ni opaziil, kako Ljuba izgublja zavest. A tudi če bi bil opazil ... mislil bi bil, da je to od prevelike sreče.

Zakaj mu Ljuba ne bi govorila iz srca? Kaj bi jo moglo prisiliti, da mu reče nekaj, česar ni v njeni duši, da mu razodene ljubezen, ki je srce ne pozna?

„Glejte, Ljuba, novo življenje začneva. Pozabiva vse, kar je bilo doslej žalostnega! Imovit sem in vse vaše želje mi bodo zapovedi. Potovala bova, ogledala si bova širni svet, a najdražje nama bo najina ljubezen.“

Mali Stanko je stal med njima in zvedavo poslušal.

Ljubo je hotelo zadušiti. Z obupnim naporom volje se je premagala in mu pokazala vesel obraz.

„Vaša bom, gospod Janko,“ je rekla. „Storila bom vse, da vam bom dobra žena. Samo prosim vas ... dajte mi še malo odloga. Ljubim vas že ... vsaj malo ... Čutim to. Toda hotela bi vas tako vzljubiti, kakor sem samo enkrat ljubila ...“

Besede so se ji utrgale v grlu.

„O, kakor dolgo hočete! ...“ je vzkliknil zdravnik. „Zdaj, ko ste me odrešili strašne negotovosti, bom lahko čakal.“

„Nekaj časa bi rada ostala pri usmiljenkah, s katerimi sem delila usodo na jugu. Obljubile so mi že, da bom lahko pri njih stanovala. Delala bom.“

„Ne, Ljuba, ne!“ je živo vzkliknil Janko.

„Zakaj ne?“

„O, poslušajte me, Ljuba, in ... ne odbijte mi! Najel sem vam majhno stanovanje.“

„Stanovanje?“

„Da ... Pod Rožnikom ... Opremil sem ga, skromno sicer, a po vašem okusu!“

„Ne, ne ... tega ne morem sprejeti!“

„Morate sprejeti, Ljuba. Ko sem to storil, nisem mislil na to, da boste kedaj moja, kolnem se vam. Rekel sem bil sam pri sebi: Kam pojde gospodična Ljuba, ko pride v Ljubljano? Kje naj se nastani s svojim otrokom? — Tam boste v miru. Tudi delali boste lahko, če vas bo volja. Res, Stanko je zdrav, a potreben je zraka, zelo ga je potreben. Pod Rožnikom mu ga ne bo nedostajalo in na balkonu se bo lahko igral. Če ga daste v samostan, bi bilo to nova nevarnost za njegovo zdravje.“

Zdravnik je udaril na pravo struno. Ni se več upirala.

„Dobro,“ je povzel, „jutri se vselite. Hišnica je že obveščena; ključ dobite pri njej. Rekel sem ji, da ste mlada vdova in da se pišete Slavec. Ne pozabite tega imena! Živeli boste sami zase. Obiščem vas samo, kadar me povabite. Pokoraval se bom vsem vašim željam in nestrpno čakal, da mi porečete: Bodiva srečna!“

Lipar jc vstal in vzdignil Stanka v svoje naročje.

„Tvoj papa bom,“ mu je šepnil na uho. „Ljubil te bom, kakor da si mi rodni sin, kri moje krvi. Ali hočeš biti moj?“

„Papa ... pa-pa,“ je veselo začebljal otrok.

Ko se je mladi zdravnik ozrl po Ljubi, je videl dve debeli solzi, ki sta ji polzeli po licu.

Solze sreče ... si je dejal. Sreče?

Zdravnik ni slutil, da sta to bili solzi bolesti in gorja ...

Tedaj je rekel malčku:

„Pojdi in reci mamici, naj ne plaka ...“

V LOČITEV[uredi]

Uro nato je Ljuba z otrokom pod roko zapustila zdravnikovo stanovanje.

Namenjena je bila v samostan, ker je obljubila sestrama Tereziji in Honoriji, da jima pokaže Stanka. Zdravnik je poklical voz, potlej pa je naročil Meti, naj počedi in pripravi Ljubino stanovanje pod Rožnikom. Ob slovesu je prosil Ljubo za dovoljenje, da jo drugi dan obišče.

Stanko je šel brez obotavljanja z mlado ženo, ki jo je šele pred dvema urama videl, ki pa jo je ljubil z vso nežnostjo svojega mladega srca. Sicer je bil malce žalosten, ko se je moral posloviti od zdravnika, a Ljuba ga je vzela v naročje in mu tako prijazno šepetala na uho, da se je kmalu pomiril.

— — — — — — — — — —

Gospa Jagodičeva je med tem nestrpno mencala v kuhinji in se povpraševala, kaj se neki godi pri zdravniku.

„Prav nič čudnega ne bo,“ je namignila možu, „če se bo to končalo z ženitvijo.“

Mož je ravno umival okna. Odložil je cunjo na stol in se zasmejal:

„Prismojena si, stara. Same ženitve vidiš. Nemara bo res, da se je naš gospod v gospodično malo zagledal, ali da bi jo vzel ...“

Meta že od nekdaj ni prenesla, da bi ji mož ugovarjal.

„Kar molči!“ se je razvnela. „Take kvasiš, da nimajo ne glave ne repa. Ali misliš, da je gospod doktor tak človek, kakor so drugi mladi ljudje?“

„Nu, nu, nikar ne vpij,“ je miril dobričina. „Nič nisem rekel.“ Skomignil je z rameni. „Bomo videli, pravim ... Zakaj si se neki obregnila vame? Rekel sem samo, da se mi čudno zdi ... O, tisto je res, doktor Lipar je poštenjak ...“

„Tako je! On ni tiste sorte, ki se igrajo z ženskami. Če jo ima rad, gotovo nima slabih namenov z njo. Jaz bi bila prav vesela, če bi prišlo do te ženitve ...“

Potlej pa se je vendar nekoliko zamislila:

„Hm, malo čudno bi res bilo, da bi mlad in bogat zdravnik vzel žensko z nezakonskim otrokom. Take reči se dan današnji samo še v romanih bero.“

Obrnila se je k možu.

„Ni bilo prav, da sem te ozmerjala ... menda res ni bilo prav ...“

— — — — — — — — — —

Še vedno ji je hodilo po glavi to srečanje z Ljubo, ko je zagledala mlado mater, ki je prihajala z otrokom po stopnicah.

„Oh, gospodična ... že odhajate? Nu, kaj pravite o Stanku? Ali ni lep otrok? A rečem vam, da tudi jaz izprva nisem prav verjela, da bi se popravil. Ko pa je bil tako slaboten, siromaček, s svojo krivo nožico ... Ko bi vedeli, kako se mi je smilil! ... A da ni bilo gospoda doktorja ...“

Jagodička je vzela Stanka v naročje. Otrok se je neprestano smehljal in jo gledal.

„O, dobro pozna svojo botrico, navihanček, dobro jo pozna. Vedno mi pravi: ‚Bo-ter-ca‘. Ali ga vzamete s seboj?“ se je obrnila k Ljubi.

„Da, gospa Jagodičeva!“

„Gospodu doktorju bo hudo po njem. Tako se ga je že navadil; rad ga ima, kakor bi bil njegov. Ali se boste še kdaj oglasili pri nas?“

„Ne vem ... Zdaj imam stanovanje pod Rožnikom. Gospod doktor je res dober človek; on mi ga je preskrbel.“

„O, potem se bomo pa časih videli. Morate nas kdaj obiskati. Tudi doktor nas menda misli zapustiti; preseli se v Šiško zaradi svoje klijentele. Ko mi je to povedal, mi je bilo zelo hudo ...“

Potegnila si je z roko po očeh.

„Torej ste zadovoljni?“

„Sem. Izprva sicer nisem marala sprejeti zdravnikove ponudbe, saj veste, kakšne jezike imajo ljudje. Toda rekel mi je, da je vse to storil samo zaradi otroka. Da je Stanko še zmerom slaboten, je rekel, in da potrebuje več svežega zraka, ki bi mu ga v zatohli sobi v kaki zakotni ulici sredi mesta manjkalo. Pod takimi pogoji nisem mogla odreči: sprejela sem njegovo ponudbo.“

„Prav ste storili, gospodična. Če bi jo bili odbili, bi bili doktorja užalili ... A ker sva že pri tem,“ Jagodička je nekam v zadregi mencala, „ali ne bi stopili malo k nam v hišo?“

Njen mož je bil očedil okna in se je lotil pometanja. Prislonil je metlo k zidu in pobožal Stanka, ki ga je njegova žena posadila na posteljo.

Gospo Jagodičevo je mikalo izvedeti, kaj je Ljuba govorila z zdravnikom. Dolgo se ni upala pričeti, nato pa se je le ojunačila.

„Ne zamerite, gospodična ... ali ste z gospodom doktorjem govorili zastran stanovanja?“

Ljubo je oblila rahla rdečica.

„Kaj naj bi bila govorila? Povedala sem mu, da začnem svoje prejšnje delo.“

„Nekaj bi vam izdala, gospodična. Če bi samo hoteli, se vam ne bi bilo treba ubijati z delom. Lahko bi čisto drugače preživljali sebe in otroka ...“

„Kaj vendar mislite, gospa Jagodička?“ se je zavzela Ljuba.

„Resnico govorim, čisto resnico. Prepričana sem, da vas ima doktor rad, zelo rad ... Roko bi dala v ogenj, da je tako. Ko bi vedeli, kako je skrbel za Stanka! Tako, da so ljudje rekli ...“

V zadregi je prestala. Začutila je, da je neumnost zinila, in se je ugriznila v jezik.

„Kaj so ljudje rekli?“ je vprašala Ljuba, ki ji je tudi postalo nerodno.

„O, nič, nič ... Neumnosti. Bolje bo, če molčim. Še razjezili bi se, a res ni vredno.“

„Res ne,“ je posegel v pogovor njen mož. „Ženske marnje!“

„Nič ni! Tjavendan sem rekla,“ je spet povzela Jagodička. „Verjemite mi, da nisem mislila, kaj govorim.“

Pred hišo se je začul ropot voza.

„Doktor se odpravlja,“ je menil Jagodič.

„Ne, ne, ta voz je zame,“ je vsa zmešana odvrnila Ljuba. „Gospod Lipar ga je naročil, češ da je za Stanka bolje, če se pelje. Moram se posloviti.“ Bilo ji je, kakor bi jo bil svinčen obroč stisnil okoli senc.

Stisnila je roko Jagodički in njenemu možu in jima obljubila, da ju kmalu spet obišče. Nato je odšla in kmalu je voz oddrdral.

V drugem nadstropju se je zganila zavesa. Za njo je stal mladi zdravnik in gledal za vozom, ki se je naglo oddaljeval.

Mlada mati je strastno stisnila sinčka k sebi in ga obsula s poljubi.

„Ljubi me, mili moj, ljubi me! Ti si moje vse, angelček dragi, vsa moja opora, edina moja tolažba. Nikoli ne boš poznal svojega očeta, ki te tudi ljubi — morda še bolj kakor jaz. O, kako bi bil srečen, če bi te mogel objeti ... Tudi on bo odslej nesrečen kakor jaz, obupaval bo Bog ve kje. Božaj me, srce moje! Ovij mi ročice okoli vratu!“

Kakor da bi bil razumel mamičine besede, se ji je Stanko obesil za vrat in pritisnil svojo glavico na Ljubine lase.

— — — — — — — — — —

V samostanu sta Ljubo sprejeli sestra Terezija in Honorija. Povedali sta ji, da je stanovanje v samostanu zanjo že pripravljeno.

Ljuba se je prestrašila. Kaj bosta mislili, ko jima pove, da ju zapušča? Ko jima prizna, da že ima stanovanje, ki ga ji je najel mladi zdravnik?

Res je, vedeli sta za obljubo, ki jo je storila v Makedoniji: da se žrtvuje zdravniku, če ji reši otroka — čeprav ga ni nikoli ljubila in ga nikdar ne bo. Ali jo bosta potem mogli še obsojati? Ne!

Sestra Terezija je pobožala Stanka.

„Kako je srčkan! In zdravje kar kipi iz njega.“

Ljuba ni odgovorila. Dušilo jo je v grlu.

„Vdajte se v božjo voljo,“ je nadaljevala redovnica. „Molili sva s sestro Honorijo za vas in bova molili. Morda najine molitve ne bodo zaman. Bodite močni, gospodična!“

Prijela je Ljubo za roko in jo vprašala, kako jo je sprejel zdravnik.

Deklica je verno, ne da bi bila kaj zamolčala ali pridejala, jela pripovedovati o svojem srečanju z zdravnikom. Povedala je, kako se ji je izprva zdelo, da se je zdravnik vdal v usodo in kako je potem posegel vmes otrok. S tresočim se glasom je priznala, da je na zdravnikovo prigovarjanje naposled pristala, da se vseli v stanovanje, ki ga je najel zanjo pod Rožnikom.

Sestri sta jo mirno poslušali, ne da bi jo bili prekinili. Morda so se jima za trenutek v napele gube na dobrotljivem obrazu, ko je Ljuba govorila o stanovanju. A rekli nista nič.

Ko je Ljuba odhajala, ji je bilo laglje pri srcu.

— — — — — — — — — —

Pol ure kasneje je stala pred hišo pod Rožnikom. Plačala je izvoščka in vstopila.

Hišnica je bila v svojem stanovanju v kleti. O prihodu nove stanovalke jo je že obvestila stara Meta, ki jo je doktor Lipar poslal pod Rožnik takoj po Ljubinem odhodu.

Ko je zagledala Ljubo, se je začudila. Nadejala se je starejše gospe.

„Gospa Slavčeva?“ je vprašala.

„Da!“

„Kar naprej, gospa! Mislim, da boste zadovoljni. Za hišo imate lep gozdič, na ulico prijazen balkon in dobrega zraka vam ne bo manjkalo. Ključev vam pa ne morem predati, ker jih je pred kake pol ure vzela neka starejša gospa, ki je zdaj gori v vašem stanovanju.“

„Meta!“ je prešinilo Ljubo. Zdravnikova pozornost jo je ganila.

„Zakaj ga ne morem ljubiti, zakaj ga nikoli ne bom mogla ljubiti, ko je tako dober?“

Krenila je v vežo.

„Prvo nadstropje, levo,“ je zaklicala za njo hišnica.

„Videti je dobra ženska,“ je dejala sama pri sebi. „Mladi gospod, ki ji je najel stanovanje, mora biti vanjo zaljubljen. Rekel je, da je njegova sorodnica. Hm, hm, kdo bi to verjel? Sicer pa — dokler ne bo nič nespodobnega, lahko pogledam skozi prste.“

V tem je mlada mati s sinkom v naročju prišla v prvo nadstropje in pozvonila. Meta ji je odprla.

„O, gospodična, kako ste hitro prišli! Jaz sem med tem pospravila sobe. Lepo stanovanje boste imeli — gotovo vam bo ugajalo.“

Otrok jo je spoznal. Zlezel je iz materinega naročja in pohitel k svoji stari znanki. A potlej se je obrnil k mami in jo nedolžno vprašujoče pogledal.

„Papa ... papa ... kje je papa? ...“

„Kako rad ima gospoda doktorja,“ se je nasmehnila Meta. „Angelček ve, koliko dobrega mu je storil ...“

„Bo-ter-ca ... kje je papa?“

Ljuba, ki je hotela skriti svoje vznemirjenje, se je razgledovala po sobi. Pohištvo je bilo preprosto, a vendar lepo in okusno.

„Preveč lepo,“ je zamrmrala, „dosti prelepo ... Kdaj naj mu povrnem?“

„O, gospodična, če bi hoteli ...“ je pomembno namignila Jagodička.

Ljuba je vztrepetala.

„Kaj ste rekli?“

„Z eno samo besedo bi lahko zdravniku povrnil vse, kar je dobrega storil za vas in otroka ...“

„Kako mislite?“

„Saj sami dobro veste! Vzemite ga — ali ne vidite, kako vas ima rad?“

Ljuba se je stresla. Ali res že ves svet pozna zdravnikovo skrivnost?

„Da bi postala njegova žena? Saj bom ... saj bom ...“

Zaprla je oči. Slabost jo je obšla, da se je morala nasloniti na mizo.

„Prepozno ... prepozno!“ je tiho zamrmrala. „O, usoda, zakaj me tako preganjaš?“

VI PROTI DOMU[uredi]

Med bolniki in komaj ozdravelimi vojniki, ki so se vračali iz Makedonije v Ljubljano, je bil tudi stotnik Milan Stankovič. Stotnik, zakaj na ramenih je nosil že tri zvezde. Na prsih se mu je svetil red Karadjordjevićeve zvezde.

Morda ni bil tega odlikovanja nihče tako vreden kakor on. Toda vsa napredovanja mu niso razvedrila obraza.

Vračal se je v Ljubljano ... za kako dolgo?

Koval je načrte za bodočnost. Prvo je bilo, da se čim prej umakne iz kraja, kjer živi Ljuba z drugim. Da, vrne se nazaj v Makedonijo, kjer je ves čas zaman iskal smrti. Morda mu bo zdaj bolj naklonjena. A preden se za zmerom odtrga, mora še nekaj opraviti. Samo zato se je vračal v Ljubljano.

Zaklel se je, da mora videli svojega otroka. Hotel ga je poljubiti, vsaj enkrat pritisniti na svoje srce. A Ljuba ga ne sme videti in ga tudi ne bo videla.

Kako naj to stori? S kakšno pretvezo naj pride do otroka? Sam ni vedel kako, a njegov sklep je bil storjen.

Gledal je vojnike, ki so hodili mimo njega. Vsi so bili veseli in zadovoljnost jim je sijala z lic. Saj so se vračali domov — k ženam, materam in nevestam, ki so jih koprneče pričakovale.

Stotniku se je zmračil obraz in ustnice so mu zadrgetale.

Zdajci je v kotu postaje nekoga opazil. Zdrznil se je. Ali ni lega vojnika poznal? Kje ga je že neki videl?

Neznanec se ni mogel prav odločiti, ali bi stopil v vlak ali ne. Dvakrat je že imel noge na stopnicah vagona, a vselej se je spet obrnil in odšel nazaj na peron.

Postajenačelnik je pogledal na uro.

„Čez četrt ure odpeljemo,“ je rekel oficirjem, ki so stali okoli njega.

Če se neznanec, ki se ni mogel odločiti, ne požuri, odide vlak brez njega.

Milan Stankovič ga ni izpustil iz oči. Zdajci se mu je zabliskalo: spoznal ga je. Bil je redov Ivan Lovrič, ki so mu vojniki rekli ‚Stari‘. Nihče drugi ni bil kakor on.

Stotnik je vedel, da je tudi on na dopustu. Toda kaj mu je? Zakaj omahuje?

„Vstopite!“ je vzkliknil izprevodnik in zapiskal.

V tistem trenutku je pritekel redov Lovrič s skrajnega konca perona. Vlak se je že premikal, ko je skočil na stopnice predzadnjega voza.

Izprevodnik mu je hotel zabraniti vstop v vagon.

„Ali imate dopustnico in dovoljenje za ta vlak?“ ga je vprašal in premeril od nog do glave.

„Imam!“

Pokazal mu je zahtevani listini in sedel na trdo klop. V tem so se odprla vrata sosednjega oddelka prvega razreda in začul je svoje ime.

„Lovrič!“

Redov se je ozrl in pogled se mu je razvedril.

„Kako? Vi, gospod kapetan?“ Tedaj je opazil tri zvezde. „Oprostite, gospod stotnik.“

Milan Stankovič mu je z žalostnim nasmeškom podal roko.

„Vesel sem, da sva se srečala. Toda povejte mi, zakaj ste tako dolgo pomišljevali, ali bi vstopili ali ne?“

Povabil je redova v svoj oddelek prvega razreda, kjer sta bila sama, tako da sta se lahko nemoteno razgovarjala.

Lovrič je molčal. Čelo se mu je nabralo v gube in v očeh mu je zaigral zagoneten lesk. Le nerad je odgovoril na stotnikovo vprašanje.

„Dolgo sem omahoval, gospod stotnik. Hotel sem se vrnili in spet ne. Zaklel sem se, da me Slovenija ne vidi več. Preveč žalostnih spominov je zvezanih z njo. A v poslednjem trenutku sem prelomil svoj sklep ... Rekel sem sam pri sebi: Nikamor ne pojdem, čeprav imam tri mesece dopusta. Močan bom. In sem taval tjavendan, sam ne vem kako in kje in omahoval ob misli na povratek ...“

Njegov glas je postal še resnejši. Sklonil je glavo kakor premaganec.

Na žoltozelenkasti suknji je imel štiri odlikovanja. Njegova blazno obupna hrabrost, ki se ni strašila smrti, je bila po zaslugu poplačana ...

Vlak je drevil naprej. Samotne hišice, vasi, drevesa, travniki so hiteli mimo dveh mož, ki sla bila sama s svojo žalostjo.

Stankovič se je sklonil k njemu:

„Kako mi je žal, da sem vas nekdaj sovražil. Ali ste mi odpustili?“

Lovrič je trudno pokimal z glavo in odkritosrčno rekel:

„Da, odpustil sem vam, gospod stotnik. Ni mi bilo težko, ker vas nisem nikoli sovražil. Narobe! Neko prijateljsko nagnenje sem čutil do vas, ker ste se mi tudi vi zdeli tako osamljeni, obupani ...“

Stotniku se je izvil globok vzdih. Pred očmi se mu je pokazala meglena slika, prikazen prošlosti. V duhu je videl sence, ki so prihajale druga za drugo, čudne in spačene in ga spominjale njegovega trpljenja in muk, ki jih je prestal tam doli, od koder se je zdaj vračal, truden na smrt.

Koliko je bilo teh spominov! Koliko izmed njih ga je spominjalo solza in vzdihov!

In njemu nasproti je sedel „Stari“, izgubljen v svojih mislih. Tudi njemu je bilo hudo.

Iz prvih vagonov se je čulo petje. Vojniki so bili veseli, zakaj vsak obrat koles jih je približal domu in dragim ...

Po dolgem molku je častnik izpregovoril:

„Ali ste namenjeni v Ljubljano?“

„Da.“

„Jaz tudi. Morda se tam kdaj srečava ...“

„Morda ... A ne verjamem. Ne mislim dolgo ostati. Ker me v Makedoniji ni našla smrt, jo grem drugam iskat. Morda v Francijo. Vpisal se bom v tujsko legijo ... Ali pa se odpravim v Ameriko, na divji zapad, kjer žive duše ne poznam ...“ Glas mu je drhtel.

Stotnik ga je pogledal. Ali more tako govoriti mož, ki se je smejal ob pokanju pušk in svetlikanju bajonetov v žarečem solncu na makedonskih hribih?

Stotnik se je zagledal skozi okno.

„Morda pojdem z vami ...“

„V življenje in smrt?“

„V življenje in smrt!“

In komaj slišno, da je Lovrič njegove besede bolj pogodil kakor slišal, je dodal:

„Najrajši samo v smrt.“

Spet sta umolknila. Nato je stotnik segel Lovriču v roko in rekel:

„Velja!“

V srcu si je mislil:

„Ta človek je poštenjak. Ne laže, ni zmožen laganja. In vendar je on tisti, ki sem ga srečal na poti od Zabrega.“

Ta misel mu ni dala miru.

Tedaj je ta nesrečnež ljubil Miro, Lokarjevo ženo? In ona mu je vračala ljubezen? Kako bi mogel to vedeti! ...

Takrat je poizvedoval v Ljubljani in dognal, da se je Mirin ljubimec prostovoljno javil k vojakom in da so ga poslali v Makedonijo.

Njegove misli so se izgubljale v sklepanju bi ugibanju. Naposled je odmahnil z roko:

„Kaj mi vsega tega mar! Lovrič je poštenjak, o tem sem prepričan.“

Ko je vlak zapustil Beograd, je hotel Milan Stankovič še enkrat govoriti z Lovričem. Dobil ga je v njegovem oddelku.

„Kdaj pridete v Ljubljano?“ ga je vprašal.

„Teden dni ostanem v Zagrebu,“ je odgovoril redov, „od tam pa se odpeljem naravnost v Ljubljano.“

„Gotovo imate v Ljubljani sorodnike?“

‚Stari‘ je žalostno odkimal.

„Nimam jih.“

„Ali prijatelje?“

„Tudi njih nimam več.“

„Ali boste stanovali v hotelu?“

„Da, gospod stotnik.“

„In koliko časa ostanete v Ljubljani?“

„Ne vem še,“ je počasi odgovoril redov. „Nekaj dni gotovo, teden ... deset dni ...“

„Potem se bova kdaj videla.“

Lovrič je pomislil.

„Da, gospod stotnik,“ je odgovoril. „Ker boste vi v Ljubljani, ostanem nekaj časa tudi jaz. Morda se dogovoriva o skupnem odhodu v širni svet — v Maroko ...“

Malo pred Zagrebom sta se poslovila. Redov je vstal.

„Kadar me boste potrebovali, gospod stotnik, me dobite pri ‚Slonu‘.“

Stankovič mu je dal roko.

„Z Bogom, prijatelj. Do svidenja!“

„Pri ‚Slonu‘!“ je zamišljen zamrmral stotnik. „Mirin ljubimec je tam stanoval. Ivan Lovrič je bil njen ljubimec! ...“

VII SREČANJE[uredi]

Štirinajst dni nato je neko popoldne sedel stotnik Milan Stankovič v „Zvezdi“.

Ta dan je prvič vstal. Rana, ki se še ni bila popolnoma zacelila, se mu je bila iznova odprla in ga priklenila na posteljo. Štirinajst dni je ležal v vojaški bolnici.

Premišljeval je, kako naj izrabi svoj trimesečni dopust. Vedel je, da bo, ko mu poteče, že daleč v Alžiru. V vojnem ministrstvu je imel dobre prijatelje; z njihovo pomočjo je upal izposlovati nagel odpust iz jugoslovenske vojske.

Ko je dopoldne vprašal pri „Slonu“ po Lovriču, so mu povedali, da človeka tega imena ne poznajo.

Ali je Ivan Lovrič lagal? Ali si je nadel drugo ime? Zakaj se skriva?

A Milan Stankovič se ni dolgo ukvarjal s temi mislimi. Skomignil je z rameni, kakor češ:

„Kaj to meni mar! Mož je grešil in za svoj greh se je dovolj pokoril!“

A njegovo skrivnost bi vendarle rad odkril. Nastanil se je v „Unionu“.

Drugi dan je nameraval posetiti redovnici, ki sta mu tako skrbno stregli v vojaški bolnici v Makedoniji. Morda mu bosta kaj povedali o Ljubi in njegovem otroku ...

V adresarju je našel naslov doktorja Janka Liparja. Ali naj gre k njemu?

Ne, ne! Najprej mora govoriti z redovnicama. Ni ga več strpelo v kavarni.

Dvajset minut kasneje je stal v samostanski sprejemnici. Sestri Terezija in Honorija se nista mogli dovolj načuditi, ko sta ga zagledali.

„Vi tukaj, gospod Stankovič! ... Vi .... v Ljubljani?“

Žalostno se je nasmehnil.

„Da, dobri sestri ... a verujta mi ... Nisem prišel, da bi Ljubo odvrnil od njene zaobljube — ne! Daleč so mi take misli!“

„Kdaj ste se vrnili, gospod stotnik?“

„Že pred dvema tednoma, ali vseh teh štirinajst dni sem preležal v bolnici. Moj prvi obisk je bil namenjen vama.“

„Kako dolgo ostanete v Ljubljani?“

„Ne dolgo,“ je žalostno odkimal. „Vsaka ura, ki jo tu prebijem, je ura muk in trpljenja. Samo nekaj bi še hotel opraviti ...“

Umolknil je. Obup ga je premagoval. Sestri sta ga sočutno pogledali.

„Kaj bi radi opravili?“ ga je vprašala sestra Terezija.

„Preden izginem za zmerom,“ je vzdihnil, „moram videti svoje dete ... zaklel sem se, da ga moram poljubiti v slovo ... poslednjič ...“ Besede so mu zamrle v ihtenju.

Redovnici sta začuli, da bije pod to vojaško suknjo, polno našivov in odlikovanj, mehko in nežno, a obupano srce.

„A videl bi ga rad skrivaj,“ je povzel čez nekaj trenutkov, ko se je malo zbral. „Nočem, da bi Ljuba vedela, da sem v Ljubljani.“

„A kako hočete to storiti?“

„Ne vem še ... Ali bi vas smel ... ali smem vprašati ... Ali je Ljuba še pri vas?“

Redovnici sta se spogledali. Ali mu smeta odgovoriti na to vprašanje?

Sestra Terezija se je prva odločila.

„Rekli ste, da so vam daleč vse slabe misli ... Zato vam zaupam ... Gospodična Ljuba je naš samostan že drugi dan po prihodu v Ljubljano zapustila.“

„Ali ne veste, kam je šla? Gotovo najprej k svojemu otroku.“

„Da, gospod.“

„Sestala se je z doktorjem Liparjem ... kaj ne? ...“ In s strahom je dodal: „A njena zaobljuba ... Ali jo je že, izpolnila? ...“

„Še ne,“ je odgovorila sestra Terezija, vesela, da mu lahko vsaj nekaj dobrega pove. „Toda pripravljena je storiti svojo dolžnost, gospod stotnik ... če bo taka božja volja ...“

„To je strašno ... A kaj naj storim jaz?“

„Ne obupajte ... Božjih sklepov nihče ne razume ...“

Dvignil je glavo. Ali je mogoče? ... Kako mu je rekla redovnica?

Sestra je začutila, da je morda že preveč rekla. Ne, ne sme mu dajati upanja ... če se ne izpolni?

„Kaj vam naj še povem? Toliko sem že premolila za vas. Morda se zgodi čudež ... Obljubite, da boste dobri ... da ne boste iskali gospodične Ljube. Čez nekaj dni se vrnite. Morda boste kaj zvedeli, kar vam bo v tolažbo. Ne pozabite, da imate v nama dve prijateljici, ki sočustvujeta z vami. Saj je naša dolžnost lajšati trpečim bolečine ...“

Tisti mah se je oglasil zvonec. Napočila je ura večerne molitve.

Stotnik je vstal.

„Z Bogom, sestri!“ je zašepetal.

„Ne z Bogom — na svidenje! In pogum, gospod stotnik!“

Redovnici sta spremili obiskovalca do vrat in se poslovili.

— — — — — — — — — —

Vrnil se je v „Zvezdo“ in nekaj malega zaužil. Ni mu šlo v tek. Neprestano je moral misliti na zagonetne sestrine besede.

Ko je drugi dan hodil po ulicah, je zdajci obstal in zrenice so se mu razširile. Kaj je bilo?

Zagledal je bil črno oblečeno damo, ki je stopila iz neke trgovine. Šla je čez cesto in vodila za roko dveletnega otroka. Ni gledala okoli sebe, kakor bi bile njene misli Bog ve kje drugod. V črtah njenega obraza ni bilo težko razbrati globoko in neutolažljivo žalost. Njene oči so bile tihe in vdane. Zaiskrile so se samo, kadar so pogledale za otrokom, ki je capljal zraven nje.

Tramvaj je pripeljal v smeri proti glavni postaji. Neznanka z otrokom je vstopila in izginila Stankoviču izpred oči.

Stotnik se je moral nasloniti na zid. Bilo mu je, kakor da mora zblazneti. Z ustnic, ki si jih je razgrizel v brezmejni boli do krvi, so se mu trgale brezzvezne besede.

Mimoidoči so pristopili k njemu.

„Gospod ... ali vam je morda slabo?“

Stotnik ni odgovoril. Samo zamahnil je z roko, kakor da jim hoče reči: „Nič ... pustite me ... pojdite svojo pot!“

Besede sočutja, ki jih je čul okoli sebe, so ga presunile. Ni hotel, ni maral, da bi ga ljudje gledali. Prerinil se je med njimi in odhitel naprej.

„Siromak ... znorel je!“ so si mislili vsi, ki so bili svedoki prizora.

Ni se zmenil zanje. Njegov pogled je še vedno visel na tramvaju, ki je izginil za vogalom. Poklical je izvoščka in skočil v avto.

„Za tramvajem, ki vozi pred vami! Ko vam ukažem, ustavite!“

Pred pošlo je mlada žena stopila iz tramvaja. Milan je vrgel šoferju petdeset dinarjev in odhitel za Ljubo. Zakaj ona je bila!

Sledil ji je v kratki razdalji. Precej daleč mora stanovati, si je mislil. Že kakih deset minut je tako hodil za njo.

Tedaj je nenadoma izginila v neki vili. Bilo je pod Rožnikom. Hotel se je prepričati, ali res stanuje v tej vili, ali pa je morda samo koga obiskala. Zato je sklenil počakali. Čez nekaj časa je stopila na balkon.

Zdaj je vedel, da Ljuba res stanuje v tej hiši. Hotel se je obrniti in se vrnili v mesto, a neka nepremagljiva sila mu ni dala. Bilo mu je, kakor da bi bil pijan in kakor bi se vse vrtilo okoli njega.

Hišnica je sedela na klopi pred vilo in čitala časopise. Kaj naj ji reče?

Ustavil se je in pozdravil.

Ženska ga je nekam nezaupljivo pogledala. Zdajci se je nečesa domislil. Segel je v žep in vzel iz denarnice stotak.

„Ali ne stanuje pri vas neka gospa z otrokom?“

Hišnici so se ob pogledu na stotak razširile oči. Potem pa je pomislila. Česa išče ta človek? Zakaj ji ponuja toliko denarja?

Toda stotak ji je potolažil vest.

„Da!“ je odgovorila in spravila ponujeni ji bankovec.

„Kako dolgo že?“

„Kak mesec dni bo tega, kar je prišla.“

„Sama?“

„Da, sama ... to se pravi ... otroka ima pri sebi.“

„S čim se ukvarja?“

„Z ročnimi deli ... O, mlada vdova je, ki se tako malo meni za ljudi ...“

Hišnica je govorila resnico.

„Ali sprejema obiske?“

„Ne ... nihče je ne obiskuje, razen neke stare postrežnice ... Časih prideta tudi dve usmiljenki.“

„Sestra Terezija in Honorija,“ si je dejal stotnik. „Ali gre dostikrat z doma?“

„Večkrat ... kadar gre po naročila in kadar jih vrne.“

„Ali vzame takrat otroka s seboj?“

„Ne vselej.“

„Kdo pa pazi nanj, če je ni doma?“

„Jaz, gospod ...“

Hišnici se je nabralo čelo. Kaj naj bodo te besede? Česa išče neznanec? Res, plačal ji je dobro ... ali ... če ima slabe namene z gospo Slavčevo ...

Častnik je uganil njene misli.

„Ne bojte se!“ je rekel z žalostnim nasmeškom. „Zanimam se za to damo in njenega otroka ... Mnogo mi je do tega, da zvem, kako živi ...“

„O, gospod ... ta gospa je tako dobra! In njen otrok! Kadar ga vidim, se ga razveselim. Siromak je ... nima več očeta. Kako ga je moral ljubiti! In kako šele ona! Kar je pri meni, še nisem opazila smehljaja na njenem obrazu. Vedno misli na njega, ki je umrl ...“

Stari hišnici se je inako storilo. Stotnik se je ugriznil v ustnice, da se ne bi izdal.

Bolele so ga besede te ženske in vendar ... o, koliko bi bil dal, da bi jih še enkrat slišal! Povedale so mu, da ga Ljuba še vedno ljubi ... tako zelo, kakor ne bo nikoli njegovega srečnega tekmeca.

„Ali morda veste,“ je počasi povzel čez nekaj časa, „ali, kaj veste, kdaj boste spet morali paziti na otroka?“

Hišnica se je vznemirila. Kaj prav za prav hoče ta tujec? Zakaj se toliko zanima za gospo? Saj je že kar nespodobno!

Toda stotnik jo je novič premagal. Pomolil ji je drugi stotak. Toliko denarja hišnica že dolgo ni videla. Kaj čuda, da ji je vest utihnila!

A Stankovič jo je hotel popolnoma pomiriti.

„Gospa Slavčeva mi je tako blizu ... zelo blizu ... Toda sprl sem se z njo. A malčka sem imel zmerom tako rad! Odpravljam se na dolgo potovanje, zato bi rad dečka še enkrat poljubil, ne da bi mati kaj vedela. Zato sem vas vprašal. A če ne marate odgovoriti ...“

Po teh besedah ni stara hišnica nič več pomišljala.

„O, verjamem vam, gospod. In zaupam vam. Človek bi res moral biti brez srca, da ne bi ustregel vaši prošnji. — Gospa Slavčeva mi je povedala, da je pojutrišnjem ne bo doma. Vzela bo s seboj v mesto dela, ki jih je izgotovila v zadnjih dneh.“

„Ali bom takrat smel videti otroka?“

„Da, gospod! V mojem stanovanju v kleti bo.“

„Dobro! Kdaj naj pridem?“

„Gospa Slavčeva gre navadno ob dveh z doma, vrne se pa med tretjo in četrto uro.“

„Dobro, pridem! A zaupati vam moram, da se z gospo ne bi rad srečal.“

„To ne bo težko. Pazite samo, kdaj odide. Ko bo že dovolj daleč, pa pridite!“

„Ravnal se bom po vašem nasvetu, gospa. Hvala vam. Nikdar ne pozabim usluge, ki ste mi jo storili.“

Odšel je proti Rožniku. Stara hišnica je gledala za njim, dokler ni izginil v gozdu.

„Dve sto dinarjev!“ je zamrmrala in si pobožno ogledovala bankovca. „A to gotovo še ni vse.“

„Čudno se mi zdi, da mu je mali Stanko tako podoben. Ali je mar stotnik njegov oče? Ali je mlada gospa samo po imenu vdova. Vse bi bilo mogoče!“

Med tem je Milan Stankovič, zatopljen v mračne misli, begal po gozdu. Težko mu je bilo pri srce, tako težko ...

„Kakor tat se moram plaziti v njeno stanovanje, da poslednjič vidim svojega otroka,“ je grenko mislil sam pri sebi.

Spomnil se je Ljubinih besed:

„Zaradi otroka sem se zaobljubila. Nanj pade prekletstvo, če svoje zaobljube ne izpolnim.“

Vzdrhtel je. Tudi on se je bal za Stanka.

„Nemogoče, ne sme se zgoditi,“ je rekel tiho. „Čašo trpljenja morava izpiti do dna, do poslednje kapljice. Trpeti morava do smrti ...“

Pojutrišnjem se vrne semkaj. Čakal bo, dokler Ljuba ne odide. Nato poišče otroka. Objame ga in poljubi. Za trenutek pozabi, koliko je moral pretrpeti ... Potem pojde in se ne vrne nikoli več ... Križ napravi čez prošlost, čez vse, kar je kdaj ljubil in kar mu je bilo dragega ...

Kako počasi so mu tekle ure, ki so ga ločile od sina ...

Končno je le napočil toli zaželjeni in pričakovani dan. Že o pol dveh je čakal v bližini vile, kjer je stanovala Ljuba.

Zdajci so mu vzdrhtele ustnice. Njegov pogled se je ustavil na Ljubi, ki je prišla iz vile. Bila je v črnem in v roki je imela majhen zavitek. Namerila se je proti mestu.

Ko mu je izginila izpred oči, se je skrivoma splazil za njo. Najrajši bi jo bil poklical in vendar se je bal, da se ne bi obrnila.

Potlej je potrkal na vrata hišničnega stanovanja.

Na tleh sredi sobe je sedel med igračami mali dečko, zaradi katerega je bil prišel iz daljnih krajev.

„Kako ste točni!“ ga je pozdravila hišnica, ki fa je takoj spoznala. „Gospa Slavčeva je pravkar odšla. Saj ste se morali srečati?“

Častnik je komaj odzdravil in je na njeno vprašanje samo nemo prikimal. Ni vedel, kaj naj reče. Noge so mu klecnile, ko je stopil k dečku, ki je zvedavo upiral vanj svoje velike jasne oči.

Hišnica je počenila k njemu in ga pobožala.

„Poglej, Stanko, tega gospoda ... Reci mu stric ... Tako dober je ... Poljubil bi te rad ... Zato moraš biti priden ... Kaj ne, da boš, ljubček moj?“

Milan je bil bled ko smrt. Z drhtečimi rokami je bredel po svilenih dečkovih laseh.

„Nikar se me ne boj ...“ je zajecljal s tresočim se glasom. „Ne boj se me, malček moj dragi ... Nič hudega ti ne storim ... rad te imam ... tako rad ...“

Tedaj se je otrok nenadoma oglasil:

„Rad me imaš, stric? Res? Res me imaš rad?“

„Da, dragec moj ...“

„A jaz te ne poznam ...“

„Vem ...“

„Ali ... te ... mamica ... pozna?“

Milan Stankovič si je z roko obrisal znojno čelo. Tiho, skoraj neslišno je odgovoril:

„Ne ... dragec moj ...“

„In moj papa ... ali te on pozna ...?“

To je bilo preveč. Stotnik je zaječal.

Hišnica je bila že po prvih otrokovih besedah obzirno odšla ven. Stala je pred vrati in prisluškovala.

„Njegov oče je,“ si je dejala sama pri sebi. „Ne, niso me varale oči. Kako mu je otrok podoben ... Ubožec, koliko mora trpeti!“

Milan Stankovič je stisnil otroka k sebi. Stanko se ga ni bal.

„Povej mi, stric, ali te moj papa pozna?“ je še enkrat vprašal.

„Ne, ne, dragec ...“ je tiho zajecljal oficir in bolest mu je stisnila grlo.

„Kako me potem moreš imeti rad?“

Stotnik ni odgovoril. Še tesneje je privil otroka k sebi in ga obsul s poljubi.

— — — — — — — — — —

Ko je med tem hišnica pometala po veži, se ji je nenadoma zazdelo, da so se odprla vrata na dvorišče. Kdo naj bi bil prišel ob tej uri?

Ni utegnila razmišljati. Začula je znan ženski glas:

„Pomislite! Vrniti sem se morala! Nekaj sem pozabila doma! Dobro, da še nisem bila daleč!“

Hišnica je od presenečenja in strahu pozabila zapreti usta.

„Gospa Slavčeva!“ je vzkliknila, ko se ji je vrnila zavest. „Na, zdaj pa imam, kar sem iskala,“ si je rekla sama pri sebi. „Ko bi le ne povprašala po otroku! ...“

Mlada žena se je začudila, ko jo je zagledala.

„Kaj pa vam je? Nekam bledi se mi zdite!“

„Nič ... gospa ... nič mi ni ...“ Metla ji je padla iz rok.

Mlado mater so obšle zle slutnje.

„Kje je Stanko?“

„Doli je ... v mojem stanovanju ... to se pravi, ne ... v mojem stanovanju ga ni ... gori bo ...“

Ljuba se je prestrašila.

„Kaj se mu je zgodilo? Ali je zbolel?“

Hišnica ji ni odgovorila.

„Kaj se mu je zgodilo?“ je blazna od strahu zavpila Ljuba in se malone onesvestila. „Bog, ali je mrtev?“

Ni čakala odgovora. Zletela je po stopnicah v hišnično stanovanje in odprla vrata ...

Tedaj je nenadoma obstala. Ustnice so ji vzdrhtele in stisnilo jo je za grlo, kakor da bi jo hotelo zadušiti. Morala se je nasloniti na podboj vrat.

Dva krika sta se zlila v en glas.

„Milan ...!“

„Ljuba ...!“

VIII RESNICA PRIDE NA DAN[uredi]

Sestra Terezija in Honorija sta se spotoma pogovarjali in tesno jima je bilo pri srcu.

„Kako naju bo doktor sprejel? Ali nama bo verjel? Ali se ne upirava božjim sklepom?“ Ta misel ju je strašila.

Komaj dobre četrt ure sta imeli do zdravnikovega stanovanja, a vendar jima je mrzel znoj pokrival čelo, ko sta prišli na cilj.

„Zdaj sva tu,“ je rekla sestra Terezija. „Bog nama pomagaj!“

Sestra Honorija je potrkala.

— — — — — — — — — —

Dr. Lipar je hodil po svoji sobi gor in dol. V zadnjih tednih se je bil ves izpremenil.

Njegov hrbet, preje v dve gube, se je zravnal, lica so spet dobila svežo rdečo barvo zdravja in moči. Oči so mu žarele v novem ognju upanja in poguma. Bil je kakor prerojen in imel je spet veselje do dela.

Tedaj je vstopila Meta.

„Gospod doktor, dve usmiljenki bi radi govorili z vami.“

„Česa želita?“

„Nista mi povedali.“

Doktor je bil takih obiskov vajen. Vzel je denarnico iz žepa.

„Tu imate deset dinarjev, dajte jih jima!“

Meta je odkimala.

„Gospod doktor, sestri ne prosita vbogajme ... Rekli sta, da bi radi osebno govorili z vami.“

„Prav zdaj ju je moralo prinesti,“ se je vznevoljil mladi zdravnik, ki ga je nenadejani poset zmotil v najlepših sanjah. Na glas pa je rekel:

„Naj vstopita!“

Sedel je v naslanjač. Ko je dvignil oči, sta stali pred njim dve usmiljenki. Videti sta bili v zadregi. Nista vedeli, kaj naj rečeta.

„Kaj vaju je privedlo semkaj, častiti sestri?“ jima je hotel pomagati doktor Lipar.

Sestra Terezija, ki je bila starejša in pogumnejša, se je prva ojunačila:

„Gospod doktor,“ je začela, „ne zamerite nama, da vas nadlegujeva. Dolgo sva pomišljali, naposled pa sva se vendarle odločili. V nerodni zadevi prihajava ...“

„V nerodni zadevi?“ se je začudil mladi zdravnik. „Gotovo me prihajata prosit, naj prevzamem zdravljenje kakega bolnika, ki nima sredstev ali kaj podobnega. Na razpolago sem vama!“

„Ne ... ne ... nekaj drugega je, gospod ...“

„Potem vaju ne razumem ...“

Povabil je redovnici, naj sedeta.

Sestra Terezija kar ni mogla začeti, toda zdravnikovi pogledi, ki so že postajali nestrpni, so jo k temu prisilili.

„Takoj vam povem, gospod doktor. Načeti moram vprašanje, ki se mi zdi ... kako naj vam rečem ... silno nerodno ... Vi naju ne poznate ... Medve pa sva že davno čuli o vas ... Poznava vas, vsaj po imenu, po neki osebi, ki se zanjo živo zanimate ... Veva, da ste mož, ki mu je čast vse ... mož, ki noče nikomur delati krivice ... Zato sva se tudi upali priti k vam ... Gospod doktor, vi niste zmožni delati človeku krivico in če bi mu jo storili, bi vam bilo gotovo žal. Toda to pot, gospod doktor ...“

„Prav nič ne razumem, sestra.“

„Gospod doktor, ali se zavedate, da ste na najboljši poti, da onesrečite nekega človeka.“

„Jaz ... da bi koga onesrečil?“

„Proti svoji volji, da! Toda zlo se še dá popraviti.“

Mladi zdravnik se je še vedno smehljal. Niti v sanjah ni mogel slutiti, kam merita sestri.

„Zdaj sem pa res že skoro radoveden,“ je rekel skoro nestrpno. „Ugank mi menda ne mislita zadajati?“

Sestra je preslišala dovtip v zdravnikovem vprašanju.

„Rajši bi vam zadajala uganke,“ je resno povzela. „Toda ponovim, povedati vam moram nekaj resnega ... tako resnega, da sva s sestro Terezijo dolgo razmišljali, ali naj se odločiva za ta korak ali ne ... tako resnega in usodnega, da se bojiva, da ne delava proti božji volji ... Od tega pogovora je odvisna usoda dveh življenj ... in eno teh življenj je vaše ...“

„Moje?“

„Da!“

„Ali poznam osebo, o kateri mi govorita?“

„Da! Mislim celo ... da jo zelo dobro poznate ...“

Sestra Terezija se je otresla prvega vznemirjenja in strahu. Pogledala je zdravniku v oči in v tem pogledu je doktor Lipar čital sočutje.

Sočutje? Za koga?

Sestra Honorija je še zmerom gledala v tla in njene ustnice so se gibale. Molila je ...

Doktorju Liparju je polagoma, skoro neopaženo izginil nasmešek z obraza. Čeprav so ga že prve besede sestre Terezije vznemirile, je vendar hotel ostati hladnokrven. Toda njegova volja je bila preslaba. Ni se mogel premagati.

Redovnica je opazila to izpremembo. Ponovila je:

„Težko sva se odločili in dolgo sva oklevali, preden sva prišli semkaj. Zdelo se nama je, da posegava v božje sklepe, da hočeva preprečiti nekaj, kar je odločil Bog. Toda v najinih dušah se je začel oglašati glas sočutja in usmiljenja, ki nama je ukazal, da storiva ta korak. Ubogali sva.“

„Prosim vaju ... Povejta mi hitro ... brez ovinkov! O kom govorita?“

„O nesrečnem mladem dekletu, ki sva mu bili tovarišici in spremljevalki poldrugo leto.“

„O gospodični Ljubi?“

„Da! Gotovo vam je pravila o dveh usmiljenkah, sestri Tereziji in Honoriji, ki je z njima delila žalost in veselje na svoji trnjevi poti v Makedoniji. Medve sva bili njeni tovarišici ...“

„Res?“ Pogledal je sestri Tereziji v oči, kakor da hoče v njih prečilati vse, kar mu hoče povedati.

Kam meri njeno namigavanje? Zakaj se tako obotavlja? Zakaj ne pride z besedo na dan?

„Vedeti morale, da sva gospodični Ljubi iskreni prijateljici. Zato ne moreva mirno gledali nesreče, ki ji grozi.“

„Ali se ji je kaj zgodilo? Ali je bolna?“

Blazen strah se ga je polotil. Če se je Ljuba ponesrečila ... Morda, je v poslednjih vzdihljajih ... Morda je že umrla! ... In sestri sta prišli, da mu to naznanita! ...

Skočil je pokonci. Bil je bled ko prt. Krčevito se je prijel za pisalno mizo.

„Povejte mi ... Za Boga, povejte mi! ... Kaj se je zgodilo?“

Zdaj sta se šele sestri prav zavedli, kako težko nalogo sta si bili naprtili.

Vedeli sta, da jo ljubi, da je ne ljubi nič manj kakor stotnik, oče njenega otroka.

„Ne bojte se!“ ga je skušala pomiriti sestra Terezija. „Gospodična Ljuba je zdrava!“

Tedaj pa je doktorja minilo potrpljenje.

„Ne razumem vas! Kaj naj vse to pomeni? ... Zakaj hodite po ovinkih? Kaj mi prikrivate? ... Govorite! Prej sem vas prosil, zdaj zahtevam! Govorite! Tak govorite že vendar!“

Zgrudil se je v naslanjač. Oči so mu vročično zažarele in na čelu sta se mu zarezali dve globoki gubi.

Sestra Terezija še zmerom ni vedela, ali naj začne ali ne. Obrnila se je k sesiri Honoriji. Njene oči so ji velele: „Govori!“

Tedaj se je odločila.

„Povedala sem vam že,“ je začela, „da sva prišli zastran gospodične Ljube. Znano nama je, da se je iz hvaležnosti odločila izpolniti vašo željo. Sklenila je postali vaša žena ... Znano nama je pa tudi, da se je žrtvovala ... zakaj ona ... bodite močni ... ona vas ne ljubi ...“

Mladi zdravnik je pobledel na smrt. Kaj je rekla redovnica? Ali je prav slišal? Ne, ne, to je blazna šala. Kakor iz uma se je zagrohotal:

„Ha, ha, ha ... Sestri, ki čitata v srcih! Le kje ste se tega naučili? Morda iz molitvenikov?“

Usmiljenka je preslišala žalitev. Le glas ji je nekoliko drhtel, ko je odgovorila.

„Žal nama je, gospod doktor, da vam morava ravno medve sporočili to žalostno vest. Toda s tem samo izpolniva svojo dolžnost ... Rekla sem vam že, da vas gospodična Ljuba ne ljubi, zdaj vam moram reči še več ... Gospodična Ljuba ljubi drugega! ...“

„To je laž!“ je udarilo iz zdravnika. „Mene ljubi, samo mene! Saj mi je sama priznala! In njene ustnice ne lažejo, ne morejo lagati ... Nekdaj je res ljubila drugega ... očeta svojega otroka. A potlej ga je pozabila ... Sama mi je to povedala ... Verjamem ji!“

„Lagala je! To je bila pobožna laž!“

„Zakaj bi bila lagala?“ je zaklical nesrečnik.

„Poslušajte, gospod! Prosim vas, zberite svoj pogum ... potrebno je ... Vi ste človek, ki mu je čast vse ... Zato tudi ne smete sprejeti njene žrtve ...“

„O kakšni žrtvi govorite?“

„Gospodična Ljuba se je žrtvovala ... žrtvovala s tem, ker vam je obljubila, da postane vaša žena.“

„Žrtvovala ...“ je topo ponovil zdravnik. „Zakaj ta žrtev? Kdo jo je silil k njej?“

„Sama!“ je pokojno odgovorila redovnica. „Nesrečnica se je bala za svojega otroka ... in zaobljubila se je pred Bogom, da vam postane žena, če ji ozdravite Stanka ... Ozdravili ste ji ga in zdaj hoče izpolniti svojo zaobljubo ...“

„A ona me ljubi! Razumete? Ona me ljubi!“ je zavpil mladi mož. „Ozdravil sem ji otroka in si s tem osvojil njeno srce. Sama mi je to rekla. Še več — rekla mi je celo, da me bo ljubila tako, kakor je ljubila samo enkrat ...“

„Nikdar!“

„Molčite!“ je zahropel Lipar. „Molčite!“

A sestra Terezija je bila trdno odločena izpolniti svojo dolžnost do konca.

„Njeno srce utriplje samo za njega, ki ga je zmerom ljubila ... za mladega častnika ... Usoda je bila postavila zid med njega in njo in ju ločila ... Toda njuna čuvstva se niso izpremenila ...“

„Lažete, vam pravim! Ljuba ga je pozabila! Že več let se nista videla ...“

„Motite se, gospod ... Ni še leto dni tega, kar sta se srečala.“

„Srečala? ... Kje?“

„V Makedoniji, v bolnici ... Mladi olicir je bil hudo ranjen ...“

Doktor Lipar se je osvestil. Brezdanji prepad se je odprl pred njegovimi očmi. Mislil je, da mu je zblazneti.

Redovnica je povzela.

„Nekega dne je oficir zvedel, da je bila le nesrečna zmota kriva njunega razprtja. Prosil jo je odpuščanja, njo, ki jo je žalil, ki ji je bil očital najhujše, kar more moški reči ženski ... Prosil jo je na kolenih, naj pozabi njegove žalitve, zaradi njune ljubezni, zaradi svojega otroka ... Tedaj mu je Ljuba odkrila, da se je zaobljubila. Bilo je prepozno. Sreča dveh src je bila uničena. Prisegla je bila, da bo vaša žena, če ji ozdravite otroka, in sklenila je vse pretrpeti, samo da izpolni svojo prisego. Grozno je bilo slovo med njo in mladim častnikom. Bili sva zraven in tega nikoli ne pozabiva ...“

Glas se ji je utrgal. Dve veliki solzi sta zdrknili po njenih licih.

Doktor se je srepo zagledal pred se.

„To sva vam morali povedati,“ je končala sestra Terezija. „Če sva žalili Boga, naj nama oprosti ...“

S temi besedami je počasi vstala.

„Odpustite nama, gospod doktor. Vem, da trpite, toda molčati nisva smeli. Molk bi bil zločin.“

Mladi zdravnik se ni zganil.

„Z Bogom, gospod doktor ...“

Beli oglavnici sla se nagnili. Črni obleki sta zašumeli in dva velika molka sta zarožljala.

Redovnici sla bili opravili svojo žalostno dolžnost. Odšli sta.

Mladi zdravnik si je mehanično segel z roko po čelu. Kako je razbijalo v njem!

Ozrl se je okoli sebe. Njegove mrtve oči so iskale redovnici. Nikogar ni bilo več v sobi ...

Opotekel se je k mizi in se zgrudil v naslanjač.

IX NAJVEČJA PREIZKUŠNJA[uredi]

Uro kasneje je doktor Lipar še vedno sedel v naslanjaču in strmel pred se. Le polagoma so se mu zbirale misli.

„Zakaj mi je usoda poslala Ljubo na pot?“ je ihte zaječal. „Zakaj? Zakaj? Če je ne bi bil nikoli videl, ne bi bil zdaj tako nesrečen ... Posvetil bi se bil svojemu poklicu, ki je tako lep, tako plemenit ... Morda bi bil dosegel kaj velikega. Rad sem delal in tudi vere v bodočnost mi ni manjkalo. Zdaj pa ...“

Pogled se mu je izgubil skozi okno.

„Zdaj ... Zdaj moram popraviti, kar sem zagrešil v svoji domišljavosti. Ne smem oklevati. Zaradi mene Ljuba ne bo trpela. Niti trenutek ne ... Prosta naj bo ...

O, kako zdaj razumem! Kako dobro razumem toliko njenih besed, ki so se mi časih čudne zdele! Sirota! Ponujala mi je svojo ljubezen, čeprav me ni ljubila. Nikoli me ne bo ljubila! ... Prisegla je, da me osreči, čeprav se ji je srce upiralo. Vrnem ji besedo ... še danes ji jo vrnem ...“

Odločno je vstal. V predsobju je vzel površnik in klobuk.

Skočil je na tramvaj, ki je vozil proti pošti. Tam je izstopil in šel dalje peš proti Rožniku.

Bilo je sivo, megleno popoldne. Nebo je bilo prepreženo z oblaki, ki so obetali dež. V deželo je prihajala jesen.

Doktor Lipar je pospešil korake.

„Ljuba ne sme vedeti, da vse vem,“ si je rekel sam pri sebi. „Povem ji, da sem prišel do prepričanja, da je ne ljubim več, da je sploh nisem nikdar resnično ljubil.“

„Da, tako ji rečem,“ je ponovil. „... da je ne ljubim ... da je nisem nikdar ljubil ...“

Stresel se je.

„Ali bom imel toliko moči, da ji to povem?

Sam ne vedoč kdaj se je znašel mladi zdravnik pred vilo.

Obstal je. „Še je čas, da se premisliš,“ mu je rekel neki notranji glas.

„Ne, ne! Nikoli več!“ je zavpilo v njem.

Ne meneč se za pozdrave hišnice, ki je v zadregi obstala, ko ga je zagledala, je stopil v vežo.

„Ali je gospa Slavčeva doma?“

Hišnica ga je spoznala. Spomnila se je, da je ta človek najel stanovanje, ki je v njem stanovala gospa Ljuba.

„Da, gospod,“ je zajecljala. „Samo ne vem, če zdaj ...“

„Kaj pravite?“ je hlastno vprašal.

„Gospa vas ne bo mogla sprejeti,“ je odgovorila hišnica. „Bolna je.“

„Bolna? Kako, da me ni nihče o tem obvestil?“

„Pravkar se je zgodilo ... Čisto nepričakovano je prišlo ...“

„Živčni napad?“

„Da in ne ... sicer pa ...“

„Kaj je? Tak govorite že vendar!“ je nestrpno zavpil mladi zdravnik.

„Mladi gospe je postalo slabo v mojem stanovanju ... ko je zagledala nekega gospoda ... ki je prišel, ko je ni bilo doma ... da vidi malega Stanka ... Potlej se ji je obrnilo na bolje ... Osvestila se je ... zdaj bo že dobro ... Gospod jo je spremil v njeno sobo ...“

Janko Lipar se je moral nasloniti na vrata, da ni omahnil. Neizrekljiva bolest mu je trgala srce. Šele čez nekaj trenutkov se je toliko osvestil, da je z drhtečim glasom vprašal:

„Ali je ta gospod še pri gospe Slavčevi?“

„Mislim, da. Nisem ga videla, da bi bil odšel.“

Doktor ni vedel, kaj naj stori. Ali naj plane v stanovanje in vpričo mlade žene in srečnejšega tekmeca pove svoj sklep? Ali naj počaka?

„Čemu bi odlašal?“ si je dejal sam pri sebi. „Bolje bo, da čimprej naredim konec njenim mukam. Saj niti ne vem, ali bom jutri še imel toliko moči in poguma, da ji vse odkrijem ...“

Odločno se je obrnil proti stopnicam. Hišnica je ostala sama v veži.

„Tudi ta nori za mlado gospo,“ je zamrmrala in zmajala z glavo. „Radovedna sem le, kaj bo še iz tega. Zame nič dobrega. Na koncu koncev bodo vsi padli po meni ...“

Ko je zdravnik prišel v prvo nadstropje, je opazil, da so vrata Ljubinega stanovanja samo priprta.

Hotel je pozvoniti. Že je pritisnil prst na gumb električnega zvonca. Takrat pa se je domislil. Za temi vrati se je nekaj dogajalo. Nihče ni imel pravice motiti, tudi on ne.

In vendar je odrinil vrata in stopil v mračno predsobje. Iz sosedne sobe so mu udarili na uho glasovi ...

— — — — — — — — — —

Hišnica je resnico govorila.

Ko je Ljuba videla, da stoji pred njo Milan Stankovič, ves srečen, da sme objeti in poljubiti svojega otroka, je vzdrhtela. Kakor bi ji bil kdo nož zasadil v srce, ji je prestal utrip. Zmeglilo se ji je pred očmi in potem ni vedela ničesar več.

„Gospe je slabo,“ je vzkliknila hišnica in vrgla metlo na tla. Prestregla je mlado ženo in jo spustila na stol. Še v nezavesti je Ljuba drhtela.

„Gospa Slavčeva ... gospa Slavčeva ... vzdramite se! ...“

Stanko se je spustil v jok.

„Mamica ... mamica ... odpri oči ... mamica ... poglej me! ...“

Tudi Milan prvi trenutek ni vedel, kaj naj stori. Potlej pa je velel hišnici, naj mu brž prinese kisa.

Hišnica je izginila in se kmalu vrnila s steklenico.

Mladi oficir je vlil nekaj kapljic kisa na robec in jel Ljubi močiti čelo. Ni trajalo dolgo, ko se je mlada žena prebudila in se ozrla okoli sebe.

Vztrepetala je.

„Kje sem? Kaj se je zgodilo?“

Z zavestjo se ji je vrnil tudi spomin. Vstala je z naslanjača in stopila k Stanku.

„Hvala Bogu, nič se ti ni pripetilo. Tako sem se bala zate ...“

Takrat je zagledala Milana, ki je slonel ob oknu. Skesano je stopil k njej:

„Ljuba! Odpusti mi, odpusti!“

Hotela ga je spomnili njegove obljube, da jo ne bo nikoli več iskal. Toda njegov obraz je bil tako trpeč in v očeh mu je bila tako neizrekljiva tuga ...

Sklonil je glavo.

„Naj ti povem, Ljuba ... zakaj sem prišel ... Razumela me boš ... morala me boš razumeti ...“

Mladi materi so se kolena zašibila. Morala se je naslonili na stol, da ni padla.

Milan jo je prijel za roko.

„Samo do tvoje sobe naj te še spremim, je zaprosil. „Potem pojdem in se nikoli več ne vrnem ...“

Ali naj mu odbije prošnjo? Vedela je, da bo ločitev vsak trenutek težja. Vedela je, da se bo morala nasloniti nanj, da bo čula udarce njegovega srca, da bo on čul njen utrip. In tedaj ... tedaj ... Ali bo imela toliko moči, da ga ... odžene?

„Še zmerom ga ljubiš,“ ji je rekel glas srca. „Še zmerom ... Nikoli ne boš ljubila drugega ...“

Izgubila je vero vase, izgubila vero vanj ... Ali bo on močan?

„Ne, prijatelj! Idi! Zapusti me! Tako mora biti ... preveč zahtevaš od mene ... Bodi močan in zaupaj vase!“

Ne, ni mu rekla tega. Besede so ji zastale v grlu.

Tedaj jo je mladi oficir prijel za roko in ji pomagal po stopnicah. Ni se mu uprla.

Obstala sta pred vrati.

Dva pogleda sta se srečala in žalost je bila v obeh.

„Milan,“ je zaječala mlada žena.

Več ni mogla. Stotnik je vzel otroka v naročje in ga jel strastno poljubovati.

„Pojdi z mamico, stric!“ je prosil Stanko. „Reci ji ... naj ne joče več ... Zakaj mamica joka? ...“

Ne vedoč, kaj počne, je Ljuba vzela ključ iz torbice in odklenila vrata. Podzavestno jih je odprla in stopila v sobo ... in Milan je šel za njo ...

Neznana sila ga je gnala k njej in k otroku. Ni vedel, kaj se godi okoli njega. Pozabil je celo vrata zapreti za seboj.

Sredi malega salona sta obstala. Stanko je v kotu zagledal konjička, ki mu ga je bila prišla stara Meta — darilo zdravnika dr. Liparja.

Milan jo je še zmerom držal za roko. V očeh so se mu zalesketale solze.

„Odpusti, Ljuba, odpusti ... Nisem imel slabih namenov ... Ne sodi me krivo! ... Obljubo, ki sem ti jo dal tam doli, bom držal do smrti, kolnem se ti! — Ko sem se vračal, sem čutil, da ne smem ostati v Ljubljani. Sklenil sem iti daleč, od koder ni več vrnitve. V Makedoniji se me smrt ni hotela usmiliti. Morda mi bo drugod bolj naklonjena.

Po naključju sem zvedel tvoj naslov ... Povedali so mi, da pustiš časih otroka samega pri hišnici ... Podkupil sem jo ... Nisem mogel od tod, ne da bi videl tvojega otroka ... najinega otroka ... Moral sem ga objeti in poljubiti. Vedel sem, da me ne ljubiš več ... Mislil sem si ... morda me ima dete rajše ...“

„Ne ljubim te več,“ je mehanično ponovila za njim.

O, kako rada bi bila pohitela k njemu, se mu vrgla okoli vratu in zavpila na ves glas:

„Saj ni res! ... Saj ni res! ... Samo ti si moj, večno moj, moje vse! ...“

Streslo jo je.

„Ali ne bi bilo bolje,“ se je obrnila k njemu z drhtečim glasom, „da bi bil odšel, ne da bi bil videl otroka? ... Zdaj boš še bolj trpel. Zakaj si prišel? Ali ne trpiš že dovolj?“

Potegnil si je z roko po čelu, kakor bi hotel pregnati nadležne sanje.

„Ali si že izpolnila svojo zaobljubo?“

„Še ne ...“

„Kdaj ... hočeš to storiti?“ Glas se mu je utrgal.

„Ne vem ... Kadar bom imela dovolj moči ...“

„Ljuba!“

Razjokal bi se, ko bi bil vedel, da mu bo potem bolje. Pred noge bi se ji vrgel in jih poljubljal ...

Toda spomnil se je, da je mož. Mož!

In zato je molčal. Zato je stal in se ni ganil.

Stanko se je med tem igral s svojim konjičem. „Pridna morava biti, konjiček moj,“ mu je govoril. „Drugače bo mamica žalostna ...“

Mladi častnik ga jc čul. Skočil je k njemu in ga obsul s poljubi.

Nič več ni mogel premagati solz. Same od sebe so prišle in mu zdrknile po gubah, ki jih je zarezalo trpljenje na njegovih licih ...

Dve pičli leti je bilo tega, kar je mladi stotnik odšel iz Ljubljane — in vendar se je med tem postaral za dvajset let. Koliko jih je bilo, ki ga ne bi bili več spoznali ... Ko je odhajal, je bil še mlad, tako mlad ...

Ko je otrok videl solze na njegovih licih, se je tudi on razžalostil:

„Zakaj jokaš, stric?“ ga je vprašal. „Mamica je tako žalostna ... Potem bo še bolj žalostna ...“

Milan ga je skušal potolažiti:

„Čuj me, Stanko, srček moj ... Vem da mamica zaradi mene joka ... Vidiš, zato pojdem proč ... Nikoli več me ne bosta videla ... nikoli več te ne bom jemal v naročje ...“

Stotnik se je komaj premagal, da ni na glas zaihtel.

„A nekaj ti moram povedati ... Zdaj me še ne razumeš ... a pozneje kdaj ... ko boš že velik ... takrat se boš spomnil ... Takrat ti porečejo, da nimaš očeta ... da je odšel in se ni vrnil ... A vedi, da te je ljubil ...“

Ljuba se je zgrudila v naslanjač in si z dlanmi zakrila obraz. Ihtenje ji je streslo telo.

Milan je stopil k njej in ji dal roko.

„Pogum, Ljuba,“ je rekel tiho. Ni se upal dogovoriti.

Ljuba je z muko vstala.

„Pojdi, Milan ... pojdi! ... Niti trenutek ne smeš več ostati tu ... Vsaka minuta rodi novo trpljenje.“

„Ali je res ... tvoja želja? ...“

„Da!“

„Bodi srečna ... Jaz ne bom nikoli ... Z Bogom ...“

„Z Bogom!“

Z omahujočimi koraki je stopil proti vratom. Še enkrat se je obrnil.

S poslednjim pogledom je objel vse, kar mu je ostalo dragega na svetu ... Vse, kar mora zapustiti. Ženo, ki jo je oboževal iz vse svoje duše. Otroka, svojo živo sliko, ki ga je gledal z velikimi črnimi očmi ... O, da bi zdajle prišla smrt in ga vzela s seboj v večno pozabljenje in večni mir! A smrti ni bilo ...

„Z Bogom ... Nikoli več ...“

A tisti trenutek so se odprla vrata in nekdo je stopil v sobo.

Kdo je bil neznanec?

Bil je mlad mož bledih lic. Obstal je pri vratih in jih zaprl za seboj. Nato se je obrnil k stotniku:

„Ostanite, gospod!“

Ljuba ga je spoznala. Stemnilo se ji je pred očmi.

„Gospod Lipar!“

Stotnik je odskočil. Divje sovraštvo ga je zgrabilo za vrat. Da se la človek predrzne —

Stanko je stekel k zdravniku in se mu obesil za roke:

„Papa ... papa ...“

Na zdravnikovem obrazu je zaigral bolesten usmev.

„Jaz nisem tvoj papa ... Kolikokrat sem ti že povedal ... Tam je tvoj papa ... Poljubi ga ....“

Ljuba je skočila k njemu:

„Gospod doktor! ... Kaj ... kaj vam je? ...“

„Nič ... Prišel sem, da opravim svojo dolžnost,“ je mirno odgovoril. Ni ji pogledal v oči.

„Dovolite, gospodična Ljuba, da prekličem svojo besedo. Upam, da mi odpustite ...“

Ljuba ga ni razumela. Vsa osupla ga je pogledala. On pa je sklonil glavo.

„Moram se vam izpovedati,“ je rekel mrtvo. „Lažnivec sem, ničvrednež ...“

Mlada mali ga je hotela prekiniti, a zdravnik ji ni dal, da bi izpregovorila.

„Dve leti in pol bo tega, kar sem vas prvič videl,“ je povzel. „Takrat se mi je zahotelo vaše ljubezni. Vleklo me je k vam, a vendar to ni bila ljubezen. Ko sem vam rekel, da vas ljubim, sem lagal ... Mnogo let je že tega, kar sem spoznal neko žensko. Bila je moja prva ljubezen. Sreča mi ni bila naklonjena. Nisem si mogel osvojiti njenega srca. Premlad sem ji bil in premalo znamenit. Izbrala si je drugega ... A jaz je nisem mogel pozabili ...

Potem sem srečal vas, gospodična Ljuba. Tako podobni ste ji bili in ... v vas sem ljubil njo ... Vrnili ste mi jo ...

Danes sem zvedel, da se je vrnil mož, ki je oče vašega otroka. Zvedel sem tudi, da vas še zmerom ljubi. Zato sem prišel, da vam vrnem besedo ...

Ali mi morete odpustili? Ali mi morete odpustili, ne da bi me zaničevali? Grešil sem, gospodična! Odpustite mi!“

Milan in Ljuba sta mislila, da sanjata.

Ne, ne, to ne more biti resnica. Tolika sreča bi bila preveč ... V trenutku, ko sta mislila, da sta za zmerom izgubljena drug za drugega —

Ne, to so samo sanje, prelepe sanje ...

„Ko sem prišel pred nekaj minutami,“ je nadaljeval zdravnik in glas mu je komaj slišno zadrhtel, „mi je hišnica povedala, da je stotnik pri vas. Oprostite mi, da sem vseeno vstopil ... toda ... hotel sem vam prihraniti trpljenje.“

Milan je stal kakor ukopan.

Tudi Ljuba se ni zganila. V njeni duši so se zbudili dvomi.

Kako jo je mogel ta človek varati? Hliniti čuvstva, ki jih ni poznal? Ne, ne ... Besede, ki jih je govoril, niso bile iskrene! ... Solze, ki so mu silile v oči, so ga izdajale! ... Moral je imeti druge vzroke ... Vzroke, ki jih skriva ... ki jih noče izdati ...

Ali se hoče on žrtvovati namestu nje?

Hotela je izpregovoriti ... Povedati mu je hotela, da mu ne verjame, da mu ne bo nikoli verjela — a mladi zdravnik ji ni dal do besede.

Prijel jo je za roko in odvedel k Milanu Stankoviču, ki je stal v kotu. Prijel je tudi njega za roko in sklonil glavo, da ne bi mlada ljubimca videla njegovih drhtečih ustnic. In tiho, a odločno je rekel:

„Bodita srečna!“

X TAJNOST PROFESORJA MAGISTRA[uredi]

Dva meseca sta minila, odkar sta orožnika odpeljala lovskega tatu Skobca v zapor.

Ta dva meseca sta bila za tovarnarja Lokarja dva meseca neznosnega trpljenja.

Kdor bi videl tega sključenega moža, ki so mu globoke gube razorale čelo, bi mu bil prisodil sedemdeset let. Iz njegovih upadlih lic in vdrtih oči ne bi bil nihče mogel sklepali, da nima še niti šest križev.

Dotlej ... do tiste preklete ure, ko mu je Skobec odprl oči, je vsaj upal, da bo Mira ozdravela, da pozabi Cirila, ki ga je nekoč ljubila ...

Bila je še mlada ... Pred njo je bilo še dolgo življenje ... S svojo ljubeznijo in dobrotljivostjo ji bo pomagal pozabiti, da ni volila po svojem srcu ...

Vedel je, da Mira trpi, toda pomagati ji ni mogel. To ga je bolelo. Kolikokrat je premišljal, da bi se ločil od nje in ji dal, da posluša glas svojega srca ...

Morda bi ga bilo to umorilo, toda umrl bi bil z zavestjo, da je ravnal plemenito ... Mira bi bila srečna ... Mira, ki je ob njej preživel toliko lepih dni ... toliko lepih ur, ki jih je tako drago plačevala!

Tako je mislil poprej ...

Danes je mislil drugače. Saj je čul iz ust divjega lovca, da je bila Mira vse prej ko svetnica in mučenica!

Vedel je, da je Mira onečastila sebe in njega. Da je pod krinko vdanosti in ljubezni samo skrivala svojo brezmejno pokvarjenost. V njegovi hiši je sprejemala ljubimca!

Odpustil bi ji bil, da ga je vzela brez ljubezni, odpustil bi ji bil, da je mesece in leta gojila pregrešna čuvstva. A da se je pregrešila zoper zakonsko zvestobo —!

Skrčil je pesti in oči so se mu zalile s krvjo. O, gorje ji! Strašno bo njegovo maščevanje!

Domislil se je Ljube, nedolžnega dekleta, ki je vso krivdo prevzelo nase. Kje je zdaj? Kaj počne? Mora jo poiskati, da ne bo več po nedolžnem trpela.

Nekaj dni po Skobčevih odkritjih se je peljal v Ljubljano. Kakor vselej, je tudi to pot stopil k Mirini materi.

Ko ga je zagledala, jo je streslo.

„Kaj ti je, Andrej? Kaj se je zgodilo?“

Ni ji odzdravil. Srdito je udaril s pestjo po mizi.

„Presleparili sta me ti in tvoja hči!“

Stara gospa je prebledela. Slutila je, kaj ji hoče tovarnar povedali ... Da vse ve ... Da ga Mira ni ljubila ... da je ljubila drugega!

Kaj naj mu na to odgovori? Najbolje bo, da se naredi nevedno.

„Kaj ti je vendar? Zakaj se razburjaš? Ali ti je kdo kaj natvezil?“

Ponudila mu je stol. Sedel je in se razgledal po salonu. Lep je bil ta salon, poln izbranega pohištva, dragocenih zaves in preprog. Ha, ha, za njegov denar!

„Tak, pomiri se, Andrej! ... Pameten bodi, saj nisi otrok. Daj, da se v miru pogovoriva!“

Njene besede so ga še bolj ujezile.

„„Da, dogovorila se bova, res. Toda odkrilo — čas laži in sleparjenja je minil.“

Stara gospa se je prestrašila. Ali morda ona ne ve vsega, kar se je zgodilo?

„Kaj mi misliš povedati?“

„Prosim te, da vendar že strgaš krinko z obraza in mi odkrito poveš. Želim, da mi odgovoriš na moja vprašanja!“

„Ne bodi tako osoren! Povej najprej, kaj je Mira storila. Sirota se sama ne more branili, kot mati pa imam pravico, da jo zagovarjam!“

„Dovolj!“ jo je prekinil. „Odprli so mi oči. Kakšen tepec sem bil! Ljudje so se mi morali smejati. Za mojim hrbtom je počenjala stvari, ki me je sram misliti nanje. Ha, ha, tako se plačuje prevelika zaupljivost! ...“

Mirina mati je bila bleda ko zid.

„Sicer pa po toči ne pomaga zvoniti,“ je bridko povzel. „Kar se je zgodilo, ni moči več popraviti. Zakaj mi nisi resnice povedala takrat, ko sem Miro zasnubil? Zakaj mi nisi povedala, da si jo prisilila v ta zakon?“

„Kolnem se ti, da sem ti vse povedala, kar sem vedela. Mislila sem, da je njeno srce svobodno.“

„A potlej si spoznala, da si se zmotila ... Zakaj mi nisi tedaj povedala?“

„Takrat je bilo že prepozno. Res, Mira je bila svoje čase zaljubljena v mladega uradnika, ki se je z njim seznanila pri svojih prijateljicah — to bi bila morala povedati ... A on ni bil zanjo. Prepovedala sem ji shajanje z njim, ker ni bil po mojem okusu. Potem ni več govorila o njem. Kmalu nato si ti prosil za njeno roko. Po smrti mojega moža sva živeli v veliki bedi in zato sem Miro prosila, naj te ne odbije. Zdaj veš vse ...“

Ne! To ni bilo vse! Tovarnar je slutil, da ve tašča še več. Oči so se mu odprle: ta poroka je bila samo kupčija, plod samoljubnosti stare ženske in slabosti njene hčere.

Da, vsa krivda je na tej ženski, ona je odgovorna za vse, ker je zaradi svoje koristi tako nepremišljeno in lahkomiselno žrtvovala srečo svojega otroka.

„Malo preje si mi rekla, da je bilo že prepozno, ko si opazila, da tvoja hči še zmerom ljubi ... onega prvega. Kdaj je to bilo?“

Vdova je za trenutek pomislila.

„Nekaj dni, preden je sirota zblaznela. Neko noč, ko sem slučajno stopila k njeni postelji, sem čula, da je v sanjah izgovorila neko ime ...“

„‚Ciril‘, kaj ne?“

„Da, ‚Ciril‘. Tako mu je bilo ime. Ni ga mogla preboleti in pozabiti. O, ko bi vedel, kako me je zaskrbelo — a pomagati nisem mogla. Kaj naj bi bila storila? Poklicala sem jo na odgovor in ji materinsko prigovarjala ... A Mira mi je prisegla, da ljubi samo tebe ...“

„Ha, ha, ha, kakopak! Zato pa je še tisto noč sprejela ljubimca v svoji sobi!“

„Ljubimca? Ne, Andrej, to ni mogoče! To ni res ... laž je ... podla laž!“

Mirina mati je ogorčena skočila s stola.

„Da, svojega ljubčka,“ je gluho ponovil Lokar. „Saj takrat ni bilo prvič. Vselej, kadar sem se peljal v Ljubljano, je bil pri njej. Nekoč pa sem se vrnil, ko se me ni nadejala, in jima zmešal štrene. Kakšen osel sem bil! In potem so mi še natvezli, da je bila grešnica njena sestrična Ljuba, ta svetnica, ki je ljubila samo svojega zaročenca! Ljuba, ki se je žrtvovala za zakonolomko ...“

Mirina mati je skrila obraz v dlani.

„Ne, Andrej, to ni mogoče! Pomisli vendar, kaj govoriš! Da bi bila Mira imela ljubimca? Ne, ne, nikdar! Trpela je res, toga grešila ni. To ti lahko prisežem.“

Toda Andrej je bil neizprosen.

„Vem, koliko so vredne ženske prisege. Dovolj mi jih je že. Le brani Miro, saj je tvoja dolžnost, ker si njena mati. Toda dejanj tvoje besede ne bodo nikoli izbrisale. Tvoja hči je neko noč v moji hiši sprejela svojega ljubimca. Skočil je skozi okno in nesramnica je vrgla poljub za njim. Vse to sem videl na lastne oči ... Ali nimam dovolj vzrokov, da jo preklinjam? Bog sam jo je zato kaznoval — še premalo!“

Zdaj je bila Mirina mati prepričana, da tovarnar resnico govori.

„Tole ti povem, zato sem prišel sem,“ je trdo povzel tovarnar. „Nikoli več te nesramnice pred moje oči! Če ozdravi in se ji vrne razum, ne bo več nosila mojega poštenega imena, ki ga je onečastila. Ločim se od nje.“

Lokar je umolknil. Zrenice so se mu razširile in s prsti se je krčevito oklenil roba mize.

„Če pa ne ozdravi,“ je povzel čez čas, „če ne ozdravi, bom molčal ...“

Mirina mati se je spustila v krčevit jok.

„Moj Bog, Lokar,“ je zaihtela, „prosim te, zaklinjam te, ne veruj vsega — vse to so ti natvezli Mirini sovražniki. Ne, ne! Nalagali so te. Mira ni imela ljubimca ... Ne, ne ... Verjemi mi, rotim te! Kdor ti je to povedal, je lagal ...“

„Škoda besed,“ je mrzlo odgovoril Andrej. „Ne verjamem jim!“

To rekši je vstal.

„To je vse, kar sem ti hotel povedati. Moj sklep je neomajen.“

A v srcu mu ni bilo tako, kakor se je kazal na zunaj. Ko se je hotel obrniti, se je moral oprijeti stola, da se ni opotekel — morda pa Mirina mati vendarle resnico govori?

Z vsem naporom svoje volje se je obvladal. Hladno se je priklonil, odprl vrata in šel.

Ko je bil že na ulici, je dejal sam pri sebi:

„Prav je bilo, da sem odšel, drugače bi me bila res še preslepila. Ničesar si nimam očitali. Njena mati je vsemu kriva. Bog ve, ali bom še kdaj videl to nesramno zakonolomko? Ne, ne smem ... Da bi vsaj zvedel, kaj pravi doktor! K njemu moram, da, k njemu!“

Tako se je z naglimi koraki nameril proti sanatoriju profesorja Magistra.

Vratar ga je spoštljivo pozdravil. Poznal je tovarnarja, ki je že dve leti skoraj vsak mesec prihajal pogledat svojo ženo.

„Ali je gospod profesor dama?“

„Ne, odpotoval je za nekaj dni. Toda njegov tajnik je v pisarni.“

„Prijavite me njemu!“

Vratar ga je odvedel v predsobje in stopil z njegovo posetnico v tajnikovo pisarno.

Lokar je prisluhnil. V sosednji sobi je začul dva glasova.

— — — — — — — — — —

Mladi tajnik se ni zmenil za vratarja, ki mu je prinesel posetnico. Le mimogrede mu je rekel:

„Recite gospodu, naj malo počaka. Takoj pridem!“

Lokar je skozi priprla vrata razumel sleherno besedo. Izprva sploh ni pazil na pogovor v sosednji sobi, toda kmalu je začul besede, ob katerih je postal pozoren.

„Profesor Magister je odkril nov način zdravljenja umobolnih, ki ni dosedanjim metodam prav nič podoben ... Zdaj preizkuša svoje odkritje na bolnikih v našem sanatoriju. Samo en primer naj ti povem!

Tu imamo ženo nekega tovarnarja, ki je že dolga bolna na duhu. A profesor je trdno prepričan, da jo reši, če izsledi nekaj izginulih oseb, ki so v zvezi z njeno tragedijo.“

„A kako neki?“

„Sklical bi jih semkaj in z njimi ponovil prizor, pri katerem je tovarnarjeva žena zblaznela. To bo nanjo delovalo tako silno, da se ji bo vrnil razum ...“

Tedaj je moral tajnik opaziti ime na posetnici. Zakaj tiše je nadaljeval:

„Glej, njen mož je v čakalnici. Upam, da ni čul najinega razgovora. On namreč ni med osebami, ki jih išče zdravnik ...“

Vrata zdravnikovega kabineta so se odprla in v čakalnico sta stopila dva gospoda. Prvi, obiskovalec, se je poslovil in šel, a drugi, profesorjev tajnik, je segel tovarnarju v roko in ga povabil s seboj v kabinet.

Tajnik je bil še mlad, eleganten gospod, oblečen po najnovejši modi. Tovarnar ga je imel za lahkoživca in ljubitelja žensk.

„Gospod Lokar, če se ne motim?“ ga je pozdravil tajnik in mu ponudil stol. „Gotovo bi radi videli svojo ženo? Mislim, da vam bomo že v kratkem lahko javili, da je zdrava ...“

„Je že prav ...“ ga je prekinil tovarnar. „Danes ne nameravam z njo govoriti, pač pa bi rad vas nekaj vprašal.“

„Mene?“ se je začudil tajnik. „Jaz vendar nisem zdravnik!“

„Vem,“ ga je skoro osorno zavrnil tovarnar, „a zato veste nekaj, kar bi me utegnilo zanimati. O čem ste govorili z gospodom, ki je bil pred menoj v kabinetu?“

Tajnik je prebledel.

„Ne razumem vas ...“

„Nikar se ne izmikajte! Dobro veste, kaj mislim. Ni še pet minut tega, kar ste pripovedovali, da je doktor Magister odkril nov način zdravljenja blaznosti, ki ga hoče preizkusiti na moji ženi.“

Tajnik se še vedno ni hotel vdati.

„Motite se, gospod. Krivo ste me razumeli ...“

Tovarnar je sklenil udariti na druge strune.

„Čujte!“ je rekel prijazneje. „Zvedeti hočem resnico. Če mi je vi ne poveste, mi jo bo pač kdo drugi. Vam so znani zdravnikovi načrti. Zaupajte mi jih! Imovit sem in vam bogato poplačam to uslugo.“

„A če zve ...“ je plaho oporekel tajnik.

„Kdo naj mu pove? Vi gotovo ne, jaz pa tudi ne. Nu, koliko zahtevate? Dva tisočaka? Premalo? Pa recimo tri!“

„Kaj vendar mislite, gospod!“

Toda tajnikovo ogorčenje je bilo le navidezno. V misel so mu prišle zabave, ženske in dolgovi, ki jih je napravil pri kvartanju ... Zdaj je prilika, da poplača vse, in še ostalo mu bo ...

Tovarnar je videl, da je bila njegova pot prava. Potegnil je denarnico iz žepa in mu stisnil v roko nekaj bankovcev.

„Kako misli profesor Magister ozdraviti mojo ženo?“

„Ali mi obljubite, da ne boste nikomur izdali, če vam povem ...“

„Zanesite se — zdaj pa k stvari!“

Po kratkem oklevanju je tajnik začel:

„Profesor Magister se zelo zanima za ta primer blaznosti. Prepričan je, da je posledica hudega duševnega trpljenja. Vaša žena je morala ... imeti ...“

„Ljubčka!“ mu je hladno skočil v besedo tovarnar.

„Recimo, prijatelja ... profesor ga je sklenil poiskati in mu je res prišel na sled ...“

Lokar je skočil pokonci.

„Pisal mu je pismo, v katerem ga je prosil, naj se zglasi pri njem, toda pismo je prišlo nazaj s pripombo, da je naslovljenec odpotoval neznano kam. — To je bilo za profesorja hudo razočaranje, ker je postavil vse svoje nade na tega človeka ... Najti bi bil moral tudi neko mlado dekle, ki je v tej tragediji igrala veliko vlogo ...“

„Ljubo!“ je zamrmral tovarnar.

„Profesor sicer skrbno prikriva svoje načrte, toda po naključju mi je vendar prišlo na uho. Izrazil je tudi svoje trdno upanje, da bo kaj kmalu našel oba — čeprav ju že dve leti zaman išče.“

Tovarnar se je zamislil.

„Hvala vam, gospod,“ je naposled izpregovoril. „Bodite uverjeni, da vaših besed nikomur ne izdam. Le nečesa bi vas še prosil ...“

„Če bo v moji moči ...“

„Gotovo. Obveščali me boste sproti o vsem, kar bo v zvezi z zdravljenjem moje žene.“

„To ne bo tako lahko ...“

„Zakaj ne?“ Tovarnar se je prezirljivo nasmehnil.

„Če me profesor dobi? ...“

„Boste že kako uredili. Obvestite me o vsem, karkoli se zgodi. In zastran denarja ...“

„Dobro! Če torej profesor odkrije katero izmed omenjenih oseb ...“

„... me obvestite. Tudi o vseh poizkusih, ki jih bo delal z njo. Ne bo vam žal! Moj naslov poznate?“

Tajnik je prikimal. „Ali ne bi stopili pogledat, kako je z gospo?“

„Ne!“ je mrzlo odgovoril tovarnar, vzel klobuk in odšel.

Na ulici je pozval prvega izvoščka in se odpeljal v svoj hotel. Njegov obraz je bil pokojen, a to je bil le mir pred viharjem.

Drugi dan se je vrnil v Zabreg.

Potem so mu v dveh mesecih osiveli lasje in upadla lica. Iz krepkega moža najboljših let je postal sključen starec. Živel je samo še za eno: potrpežljivo je čakal novic, ki niso hotele priti.

XI PROŠLOST PRIDE NA DAN[uredi]

„Bodita srečna!“

Mirno je izrekel dr. Lipar te besede, a miru ni bilo v njegovi duši. Milanu in Ljubi so prišle tako nenadejano, da se prvi mah nista niti zavedla njihovega pomena. Sreča se jima je nasmehnila, a nista vedela, kam z njo.

Kako kruta je časih usoda! je pomislil mladi zdravnik. Jaz jima moram prinesti srečo, jaz, ki sem na svojo srečo zaman čakal vse svoje življenje. Jaz, ki sem svojo srečo poteptal, samo, da bo ona srečna!

„Ljubite ga! ... Pozabite trpljenje zadnjih let ... Uživajta srečo, ki vama je namenjena!“

Dva hvaležna pogleda sta bila zahvala za njegove besede.

Imel je samo še eno željo, da izgine od tod, iz te sobe, kjer mu je vsak trenutek prinašal novih muk.

— — — — — — — — — —

Kako prazno in tuje je bilo zdaj njegovo stanovanje! Najrajši bi se bil razjokal, a solz ni bilo. Prevelika je bila njegova bol.

Vrgel se je na divan in zaril glavo v blazine. O, kako si je tisti trenutek zaželel smrti!

Sam ni vedel, kako dolgo je tako ležal in ihtel. Osvetilo ga je trkanje na vrata.

Bila je Meta. Povedala mu je, da bi profesor Magister rad z njim govoril.

V naglici si je popravil obleko in si uravnal lase. Nato je odprl vrata in prisrčno stisnil došlecu roko.

Profesor je takoj prešel na vzrok svojega prihoda.

„Za neko uslugo bi vas rad prosil. V sanatoriju imam bolnico, mlado mater, ki je nedavno tega zblaznela. Vrhu tega hira tudi na sušici. Ker vas poznam kot strokovnjaka za to bolezen, bi vas prosil, da mi pomagate.“

Dr. Lipar si je štel v čast, da ga prosi tak strokovnjak za pomoč. Razen tega si je obetal, da ga bo delo odvrnilo od grenkih misli. Zato je brez pomišljanja pristal.

„Z največjim veseljem,“ je odgovoril. „Ali ste jo že preiskali?“

„Seveda,“ je odvrnil profesor Magister, „vendar ni izključeno, da je moja diagnoza kriva. Če bi me hoteli obiskati, bi vam bil zelo hvaležen ... Kdaj bi se najlaglje odtrgali od svojega dela?“

„Jutri popoldne, če vam prija.“

„Dobro!“

„Zelo mi boste ustregli, če mi boste pokazali svoje bolnike. Pravijo, da delate čudeže ...“

„Čudeže? Kdo more govoriti o čudežih? Kakor preizkušate vi svoje znanje in izkustva pri pljučnih in otroških boleznih, tako delam jaz pri boleznih duhá. Našel sem poseben način zdravljenja blaznosti, ki temelji na starem izreku: hudiča je treba izgnati z Belcebubom. Moji tovariši so doslej premalo upoštevali zapoved: poišči najprej vzroke blaznosti. Jaz sem to storil in ustvaril nov način zdravljenja, ki odpove komaj v enem primeru izmed sto.

Vzrok blaznosti je običajno prestrašenje ali hudo duševno trpljenje. Ko mi pripeljejo bolnika, povprašam najprej po okoliščinah, v katerih je zblaznel ...“

Profesor Magister se je bil razvnel. Oddahnil se je za trenutek, nato pa je nekam sanjavo povzel:

„Čudno je življenje blaznikov. Oni vidijo nekaj, česar mi ne vidimo. Časih pozabijo, kaj so bili prej, in če jih človek na to spomni, ozdrave. Seveda jim tega ne smemo povedati samo z besedami. Smejali bi se nam. Spomniti jih moramo na drugi način — in v tem je baš jedro mojega zdravljenja. Bolnika moramo vrniti okolici, v kateri je zblaznel.

Sicer pa vas gotovo že dolgočasim, dragi prijatelj! Oprostite mi!“

Vstal je, da bi se poslovil. Tedaj pa je opazil, da je mladi zdravnik nenavadno bled.

„Kaj vam je danes, gospod doktor?“

Mladega zdravnika je spravilo profesorjevo vprašanje v nemajhno zadrego.

„O ... nič ... Samo glava me hoče nekaj boleti.“

„Stavim, da preveč delate. Pazite na svoje zdravje! Saj niste iz železa!“

Nasmehnil se je in dodal:

„Če boste jutri popoldne kaj več utegnili, vas pridržim pri sebi. Krasen park imam in malo izprehoda vam bo gotovo dobro delo. Tam lahko tudi kaj pokramljava.“

„Hvala vam, gospod profesor! Pridem zanesljivo!“

Profesor Magister se je poslovil in odšel.

— — — — — — — — — —

Zvest dani obljubi se je dr. Lipar drugi dan odpravil k profesorju.

Bil je krasen jesenski dan. Na ulici je kar mrgolelo ljudi. Ko je Janko gledal vesele obraze, mu je postalo težko okoli srca. Kdaj bo tudi on tako vesel? Nikoli ...

Ko je zavil v manj obljudene ulice, mu je nekoliko odleglo. Sam ne vedoč kdaj, se je znašel pred sanatorijem profesorja Magistra.

Profesor je bil že pripravljen nanj. Odvedel ga je k bolnici.

Bila je mlada ženska, ki je zblaznela od žalosti, ko ji je umrl otrok na škrlatinki. Njegova smrt je bila zanjo tako hud udarec, da ga ni mogla preboleti.

Njen obraz je bil bled ko zid in neprestano se je smehljala. Ta smeh je bil nekaj groznega. Časih je poklicala svojega otroka. Pomirila se je za trenutek in prisluhnila, kje bo zaslišala njegov mili glasek. Toda odgovora ni bilo ... Tedaj jo je napadlo. Zobje so ji zašklepetali in oči so ji stopile iz jamic. Začela je kričati, da je človeka groza obhajala.

Mladi zdravnik jo je skrbno preiskal.

„Niste se zmotili, gospod profesor. Bolnica res kaže vse znake razvite sušice. Vendar mislim, da bi jo bilo moči ozdraviti. Ker primernih zdravil v sanatoriju najbrže ne boste imeli, vam jih jaz pošljem. Ležati mora v posebni sobi in spati pri odprtem oknu.“

„Storil bom po vašem nasvetu,“ je odgovoril profesor. „Če vas zanima, bi vam zdaj pojasnil, kako nameravam ozdraviti njeno blaznost ...“

To rekši je povabil gosta v svojo delovno sobo in mu ponudil stol.

„Kakor sem vam že povedal, se ji je zmešalo, ko ji je umrl otrok. Zato bom njeno sobo tako opremil, kakor je bila prej urejena njena spalnica. Sredi sobe ji postavim zibelko in vanjo denem otroka, ki bo približno toliko star kakor je bilo njeno dete. Potem naročim, da jo ob določeni uri pripeljejo v njeno sobo in jo ostavijo pred zibelko. To jo bo tako pretreslo, da se ji bo vrnil razum.

Morda porečete: stara metoda. Res; a zadnja leta so jo precej zanemarili.“

„Ali jo uporabljate pri vseh bolnikih?“

„Skoraj pri vseh. Le časih je težko izslediti ljudi, ki so s tragedijo v zvezi.“

Lipar ga ni hotel več nadlegovati z vprašanji. Z veseljem je sprejel profesorjevo povabilo, da se malo izprehodita po vrtu.

Mladi zdravnik se je začudil, ko je na vrtu zagledal toliko izprehajalcev. Bili so sami mirni, že skoro ozdraveli bolniki, kakor mu je povedal profesor.

Zdajci sta zagledala mlado žensko, ki se je dr. Liparju videla nekam znana. Ko se je oddaljila od njiju, ga je profesor sam opozoril nanjo.

„Pravkar sem vam rekel, da časih zaman iščem osebe, ki so igrale vlogo v tragediji. Oglejte si tole nesrečnico. Že dve leti zaman iščem ljudi, ki bi mi pomagali, da jo rešim večne teme.“

Profesor je premolknil. Domislil se je, da bi jo bil dr. Lipar moral poznati.

„Ali je ne poznate? Na poti v Zabreg ...“

„Da,“ je pritrdil Lipar. „Žena tovarnarja Lokarja — ali ne?“ Streslo ga je. „Ali jo upate ozdraviti?“

Profesor Magister je skomignil z rameni.

„Morda se mi posreči. Če mi uspe, bom na ta uspeh bolj ponosen, kakor na vse druge, kar jih imam do zdaj za seboj. O vzrokih njene blaznosti mi namreč nihče ni hotel izdali besedice. Sam sem jim moral priti do dna. Poslušajte:

Ta ženska se je na materino zahtevo poročila z možem, ki ga ni ljubila, zakaj njeno srce je gorelo za drugega ... Ko nekega dne moža ni bilo doma, jo je obiskal njen prvi ljubimec. Mož pa se je nepričakovano vrnil in opazil ljubimca, ki je ravno skočil z okna na vrt ...“

„Cel roman,“ je pripomnil dr. Lipar.

„Prav ste rekli ... cel roman. Konca vam še nisem povedal. V tovarnarjevi hiši je živelo tudi neko mlado dekle, ki se je žrtvovalo za nesrečno ženo. Vzelo je krivdo nase. To je bilo tem laglje, ker tovarnar v temi ni mogel razločiti njenega obraza.

Zdaj pa pride najžalostnejše poglavje to zgodbe. Mlado dekle, ki se je žrtvovalo, je imelo zaročenca, mladega oficirja, in tovarnar ga je obvestil o njenem „grehu“. Kakšne so bile posledice, si lahko mislite.

Prava grešnica se je zavedla, koliko gorja je prizadela plemenitemu dekletu. Kesanje jo je obšlo in sklenila je vse priznati. Toda v trenutku, ko je hotela to storiti, jo je prevzel tak strah, da se ji je omračil um ...“

Profesor je umolknil. Pogledal je mladega zdravnika, ki se je bil naslonil na drevo.

„Zakaj sle tako bledi? Ali vam je slabo?“

Lipar je odkimal. „Nič, nič ...“ je zajecljal.

Lagal je. Profesorjeva povest ga je bila pretresla. O, poznal je to zgodbo. Kako dobro je vedel, da je bila Ljuba tisto nesrečno dekle ... Ljuba, ki jo je tako ljubil — Ljuba, ki se ji je moral odreči za vselej ...

Moral je zbrati vso voljo, da se je obvladal. Obrnil se je k profesorju.

„Nadaljujte!“ je dejal suho.

„Saj sva že skoraj pri koncu, Gospodična se ni mogla braniti in madež je ostal na njej. Tovarnar jo je spodil iz hiše in potem je niso več videli.“

„Kdo vam je vse to povedal?“

Profesor Magister se je nasmehnil.

„Nihče. Iskal sem in opazoval. Počasi sem dognal vse in uverjen sem, da je točno. O svojem iskanju nisem nikomur omenil besedice. Tovarnar Lokar še danes nič ne ve in upam, da tudi nikoli ne bo zvedel.

Potrebna sta mi bila dva človeka, če naj nesrečnico ozdravim: njen ljubimec in sestrična, ki se je zanjo žrtvovala. Toda oba sta izginila kakor bi se bila pogreznila in do danes jima še nisem prišel na sled. Vendar mislim, da sem na pravi poti in da ju v kratkem odkrijem.“

Mladi zdravnik se je zamislil.

„Pravite, da na vsak način potrebujete njeno sestrično?“

„Da!“

„Evo vam njenega naslova: Gospa Slavčeva, Cesta na Rožnik. Pod tem imenom živi zdaj v Ljubljani.“

„Ali dobro veste, da je to ona?“

„Zanesite se na mojo besedo. Dobro jo Poznam.“

Profesor Magister mu je segel v roko in se mu zahvalil za dragoceno odkritje. Nato sta se poslovila.

XII SREČNI IN NESREČNI[uredi]

„Mamica, ali je ta gospod res moj papa?“

„Res, srček!“

„Ali naj mu tako rečem?“

„Seveda!“

„In oni drug gospod, ki me je tako rad imel, ali on ni moj papa?“

„Tisti pa ni tvoj papa ... dveh papanov vendar ne moreš imeti, norček!“

Mali Stanko je dvignil svoje lepe črne oči k srečni materi.

„Veš, mamica ... včeraj sem hotel prvega papana poljubiti, pa sem se bal ... da ne bi bil hud gospod ... ki je moj papa ...“

Ljubino čelo se je zmračilo.

Saj je bila srečna; vedela je, da jo Milan obožuje nad vse, a vendar so ji vedno iznova vstajale v duši misli na nesrečnega zdravnika.

Dobro je vedela, da mladi zdravnik ni resnice govoril, ko je rekel, da je ne ljubi. Zgodba o ženi, ki naj bi bila na las podobna njej, je bila izmišljena. Porabil jo je kot pretvezo, da se ji na lep način odpove. Sam Bog ve, kako zdaj trpi!

Ta misel je kalila srečo mlade in oboževane matere. Bodla pa jo je tudi zavest, da še zmerom stanuje v stanovanju, ki ga je najel in opremil mladi zdravnik.

Malemu Stanku ono glede dveh papanov še vedno ni hotelo iz misli. Zlezel je mamici v naročje in ji tiho rekel:

„Mamica ... povej, zakaj je včeraj moj prejšnji papa jokal?“

„Ne vem ... pusti me zdaj ... Poišči si konjička in se igraj z njim!“

Hotela je biti sama. Poiskala je ročna dela, ki jih je morala dokončati do prihodnjega dne.

Sicer jo je Milan prosil, naj ne dela več za druge ljudi, ker ima sam dovolj denarja, da skrbi zase in za svojo družinico. Toda ona je bila odločno odbila njegovo ponudbo. Hotela se je preživljati z delom svojih rok — vse dotlej, dokler ne bo njegova žena.

— — — — — — — — — —

Lahko si mislimo, kako brezmejna je bila njuna sreča po doktorjevem odhodu. Vedela sta, da je zdaj konec njunega trpljenja, da teh strašnih let ne bo nikoli več.

Nova zarja jima je zasijala na obzorju. Skupaj pojdeta v svet, roko v roki, in nihče jima ne bo zastavil poti. O, kako daleč jima je že bila prošlost! Mislila sta le še na bodočnost.

— — — — — — — — — —

Kako težko ga je pričakovala drugi dan! Naposled je vendar zabrnel hišni zvonec.

Mlado mater je oblila nežna rdečica. „Milan!“ so zamrmrale njene ustnice.

Vrata so se odprla. Da, bil je stotnik, njen Milan.

O, koliko lepega sta si še imela povedati. Venomer bi govorila in se gledala in ljubkovala, nikoli se ne bi naveličala.

A vendar ... popolnoma srečna še nista bila.

Misel je glodala v njunih srcih, obema je bilo na ustnicah eno ime, a nihče se ga ni upal izgovoriti.

„Ali si zdaj srečna?“ jo je vprašal mladi oficir.

Uprla je vanj svoje lepe oči, a odgovorila mu ni.

Skril je njeno nežno belo ročico v svoje dlani.

„Ko bi vedela, kako te ljubim,“ ji je rekel vroče in jo privil k sebi. „Vso noč nisem mogel spati. Tvoja slika mi je lebdela pred očmi. Sanjal sem o tvoji ... najini bodočnosti ... Kako bo lepa ... Samo proč morava od tod, proč iz te hiše, ki nama obuja toliko žalostnih spominov.“

„Da, proč morava, proč od tod ...“

„Jutri najamem sobo v hotelu, sobo zate in za Stanka. Upam, da mi doktor tega ne bo zameril.“

„O, razumel naju bo ...“

„Potem zaprosim za odpust iz vojske. Dovolj sem žrtvoval za domovino. Živela bova nekje daleč, skrita pred svetom ... Saj so take tudi tvoje želje, Ljuba?“

„Kar želiš ti, želim tudi jaz, dragi Milan ...“

Tako sta sanjala sama nista vedela kako dolgo. Mračilo se je že, ko sta se prebudila iz sanj.

Tedaj je mladi stotnik prijel Ljubo za roko in ji tiho rekel:

„Nekaj bi le vprašal, Ljuba. Ali mi boš odkrito odgovorila?“

„Zakaj tako govoriš? Ali mi ne zaupaš, Milan? Ničesar ne maram skrivati pred teboj, zdaj, ko si moj, samo moj ...“

„Povej mi, Ljuba, ali misliš, da je doktor resnico govoril?“

Mlada žena je prebledela.

„Ne ... Mislim, da ni povedal resnice ...“ je žalostno odvrnila. „Odrekel se mi je, ker je vedel, da me ti še zmerom ljubiš ... da ne bi bila nikoli srečna z njim ... A jaz se mu nisem izdala. Kar sem mogla, sem storila, da ne bi nikoli poznal resnice. Svojo zaobljubo sem hotela izpolniti. Bog vedi, kdo mu je razodel mojo skrivnost ...

Vprašal si me, zakaj sem tako žalostna ... Zato, ker vem, da trpi. Rešil mi je otroka, skrbel zanj in upal, da bom nekoč njegova. Kako naj se mu za vse to oddolživa?“

Milan ni odgovoril. Sklonil je glavo in se zamislil.

— — — — — — — — — —

Kmalu po odhodu mladega oficirja sta se oglasili pri Ljubi sestri Terezija in Honorija, ki še nista vedeli, kako se je odločil doktor Lipar.

Kaj naj ji rečeta? Ali naj ji povesta, da sta zdravniku vse odkrili? Kaj poreče Ljuba? Ali bo zadovoljna?

A ko sta jo zagledali, so se njuni dvomi razpršili.

Obraz ji je sijal od sreče. Mehak smehljaj ji je žarel na licih in njene oči so gorele kakor še nikoli.

Sestri se nista več bali. Prepričani sta bili, da se je vse srečno končalo. Doktor Lipar je moral bati pri njej in odkloniti njeno žrtev ...

„Prav sta imeli, sestri, ko sta mi rekli, da človek ne sme nikoli obupati,“ ju je pozdravila Ljuba. „Bog je uslišal vajine in moje molitve. Ko sem mislila, da je že vse izgubljeno, se mi je nasmehnila sreča ... Odkar sem vaju zadnjič videla, se je marsikaj zgodilo, česar še ne vesta. Doktor Lipar me je odvezal besede, ki sem mu jo dala ... A tudi on, ki se ni hotel več vrniti, je prišel nazaj.“

„Milan Stankovič?“

„Da,“ je prikimala Ljuba in razpovedala sestrama vse, kar se je prejšnji dan zgodilo.

Usmiljenki sta se spogledali in težak kamen se jima je odvalil s srca. Tedaj je bilo le prav, kar sta bili storili. A pomislili sta tudi na mladega zdravnika, na njegovo žalost in na njegovo globoko ljubezen ...

Pozabili sta, da ju ni sprejel preveč prijazno ... da se jima je posmehoval ... da ju je žalil ...

Razumeli sta ga. Če človek trpi, se ne more obvladati ... Gotovo mu je zdaj že žal ...

Iz vsega srca sta Ljubi privoščili njeno srečo. Toda vedeli sta, da ta sreča ne bo prej popolna, dokler se mladi zdravnik —

„Molili bova zanj,“ sta si rekli, ko sta odhajali od mlade matere.

— — — — — — — — — —

Ko se je Milan vračal v mesto, je bil že večer. Lep, a otožen septembrski večer.

Srečaval je uradnike in delavce, ki so se vračali z dela domov v predmestja. Vsi so bili videti veseli in zadovoljni.

Spomnil se je, kako je bilo pred nekaj dnevi ... Tudi takrat jih je srečaval, a zdeli so se mu tako trudni, izmučeni.

Mimo njega so hiteli, tramvaji, vozovi, avtomobili — a on jih ni videl. Mislil je na Ljubo in na svojega otroka in praznično je bilo njegovo razpoloženje.

Tudi zdravnikova žrtev se mu ni zdela več tako strašna.

„Pozabil bo ...“ je zamrmral in zavil v restavracijo na večerjo. Poiskal si je mizo v kotu in naročil jedilni list.

Pri sosedni mizi je sedel gospod, ki se mu je videl nekam znan. Kje ga je že neki videl? Bil je že starejši mož, sivolas in upadlega obraza. Iz njegovih vdrtih oči je odsevala velika žalost in sitost življenja.

„Andrej,“ je šepnil stotnik. Spoznal ga je bil: bil je Andrej Lokar, tovarnar iz Zabrega ...

Kako strašno se je izpremenil! Še pred dvema letoma je bil tako krepak in vesel. Danes pa ...

Stotnik je vstal in pristopil k njegovi mizi. Toda Lokar je bil tako zatopljen v svoje misli, da ga ni niti opazil.

„Andrej!“

Skoraj nejevoljno se je tovarnar ozrl za nenadejanim gostom, ki ga je bil zmotil v žalostnih mislih. Ko je spoznal stotnika, mu je preletel ustnice bolesten usmev.

„Ti, Milan? Ali je mogoče?“

„Zakaj pa ne bi bilo! A kaj je tebi? Saj te skoro ne bi bil spoznal ...“

„Izpremenil sem se bil in postaral, jeli? ...“ se je po sili nasmehnil tovarnar. „O, verjamem, da me nisi takoj spoznal ...“

„Bolan si, Andrej ...“

„E, star sem, kaj hočeš,“ se je hotel tovarnar zasmejati, a njegov smeh ni bil pristen. „Mislim, da že trka smrt na vrata.“

Stotnik ni vedel, kje naj začne pogovor.

„Ali bi smel prisesti? Pogovorila bi se malo. Saj bo že nekaj let, kar se nisva videla! Kaj Počne gospa Mira?“

Tovarnar je vztrepetal.

„Saj res, ti še ne veš,“ je zajecljal in odvrnil pogled. „Dolgo ti že nisem pisal ... Ker se nisi od nikoder oglasil, nisem vedel, ali sploh še živiš ... Kdaj si se vrnil v Ljubljano?“

„Ni še dolgo ... Tri tedne bo tega ...“

„In se nisi nič oglasil pri meni! Toliko bi ti imel povedati ... Morda bi mi bila izpoved olajšala bol ... Ne veš, koliko sem trpel ...

Pravkar si povprašal po Miri. Prosim te, da mi tega imena ne omeniš več. Mira je nesramnica, ki ni vredna ne usmiljenja, ne sočutja ... A pustiva to ... Kako pa je kaj s teboj?“

„E, tudi jaz sem nekaj pretrpel. V Makedoniji sem iskal smrti, a me ni marala ...“

„In zdaj?“

„Zdaj sem srečen.“

„Torej si jo vendarle pozabil?“ je vprašal tovarnar in oči so se mu malce razvedrile.

„Ne ... Usoda se me je usmilila ...“

Kako naj pove Lokarju, da je bila Ljuba nedolžna? ... Gotovo ne ve, da je bila kriva njegova žena ...

Tudi tovarnarja je zaskrbelo:

„Kaj bo, ko mu povem, da je Ljuba nedolžna? Ko mu priznam, da sem po krivem obdolžil njegovo zaročenko? Najbrže ljubi drugo in je z njo srečen. Če mu odkrijem, kar mi je izdal Skobec, se bo hotel vrniti k njej, ki je mati njegovega otroka ...“

Mučna tišina je zavladala.

„Nisi prav storil, da mi nisi pisal,“ je prvi izpregovoril tovarnar. „Koliko stvari sem med tem zvedel! Da sem te mogel obvestiti, bi bil tudi tebi prihranil veliko trpljenja ...“

„Ne vem, kaj hočeš reči ...“

„Poslušaj me, Milan. Obljubi mi samo, da se ne boš srdil ...“

Stotnik ni odgovoril. Zaslutil je, da tovarnar že vse ve ...

„Gotovo še nisi pozabil dogodka, ki se je odigral v moji hiši pred dvema letoma,“ je začel Lokar z mrzličnim glasom. „Saj pomniš, da sem potem prišel k tebi v Ljubljano in ti odkril Ljubino nezvestobo ... Vidiš, tisto ni bilo res ... Nalagali so me, a jaz sem nehote nalagal tebe ...“

Pogledal je stotniku v obraz. Milan se je žalostno nasmehnil.

„Vem, kaj mi hočeš povedati ...“

„Veš? Kaj veš?“

„Da je bila Ljuba nedolžna.“

„In je nisi poiskal?“ se je zgrozil tovarnar.

„Iskal sem jo in ... našel,“ je mirno odvrnil stotnik. „V Ljubljani sem jo našel ... Prepričal sem se, da je bila vredna moje ljubezni, da je ljubila samo mene ... O, kako sem se kesal svoje okrutnosti!“

„In otrok?“

„Ni se mi ga treba sramovati ... Stanko je moj!“ In Milan je v kratkih besedah povedal tovarnarju vso svojo povest.

Med tem sla povečerjala. Tovarnar se je jedi komaj pritaknil.

„Zdaj ko veš, da je bila Ljuba nedolžna,“ je povzel pogovor, „imaš tudi pravico, da zveš ime grešnice ... O, ta nizkotnost ženske, ki sem jo tako ljubil in je še zdaj ne morem iztrgati iz srca! Ko bi vedel, Milan, koliko sem pretrpel ... Neprestano sem si govoril: ‚Pozabi jo!‘ A nisem mogel ... nisem mogel ...“

Tovarnar je zaihtel malone na glas.

„In ti si vedel, da je bila Mira kriva?“ je hripavo zastokal po dolgem molku.

Stotnik je nemo prikimal.

„Ko sem dognal resnico, sem mislil, da umrem od žalosti ... Morda bi bilo tako bolje ... V svojih prvih pismih sem ti priznal bojazen, da se za tem dogodkom skriva neka tajnost. Že od vsega početka me je glodala sumnja, da me Mira ni vzela iz ljubezni. Slutil sem komedijo, ki so jo igrali za mojim hrbtom, komedijo, v kateri sem imel vlogo neumnega, zaslepljenega moža ...

Miri se je bil omračil um. Zato od nje nisem mogel zvedeti resnice. Nadejal sem se, da me reši vseh dvomov, ko ozdravi. Zdaj tudi te nade nimam več ...“

„Kje je zdaj Mira?“ ga je sočutno vprašal stotnik.

„Še zmerom v Magistrovem sanatoriju.“

Tovarnarju je bilo laglje pri srcu, ko je videl, da je našel človeka, ki mu lahko potoži svoje gorje.

Povedal je prijatelju vse, kar je zvedel od profesorjevega tajnika, pa tudi to, da profesor neumorno išče Ljubo in Mirinega ljubimca.

„Če ozdravi, se ločim od nje,“ je končal. „Ne morem in nočem več živeti v njeni bližini.“

Milan še je zamislil. Spomnil se je, da ga čaka Lovrič, s katerim se je domenil, da se snideta v Ljubljani. In znova si je dejal, da je bil on tisti tajinstveni ranjenec, ki ga je našel na poti od Zabrega. Če je profesorjev način zdravljenja blaznosti pravi, mu ne bo težko rešiti ubogo Miro ...

Povedal bi Lovriču, da samo njegova prisotnost lahko Miro reši ...

„Kdaj se z Ljubo poročiš?“ ga je zmotil tovarnar v razmišljanju.

„Čim prej mi bo mogoče.“

„Grdo sem ravnal z njo. Toliko hudega sem ji prizadejal ... Ali mi bo mogla odpustiti?“

„Ne boj se, prijatelj.“

„Rad bi govoril z njo, da jo prosim odpuščanja ...“

„Ko bi vedel, kako sem ti hvaležen za te besede,“ je vzdihnil tovarnar in mu prijateljsko stisnil roko.

Ob slovesu ga je Milan še enkrat skušal potolažiti, naj ne misli več na prošlost. Zaman: tovarnarjevo srce je bilo mrtvo.

XIII POD KRINKO[uredi]

Dve noči sla minili, kar je Milan našel svojo Ljubo.

Prvo noč ni spal od prevelike sreče, ki je prišla tako nepričakovano in mu odprla pot v novo življenje.

Tudi noč po svidenju z Andrejem ni spal ...

Mislil je na usodo, ki je zadela njegovega prijatelja Andreja ... Premišljal je, kaj naj ukrene, ko najde Lovriča, Mirinega ljubimca.

Ko je vstajal novi dan, je bil njegov sklep storjen. Lovriča poišče in ga odvede k profesorju Magistru.

Ob osmih je šel po Andreja. Dobil ga je v sobi, sedečega na postelji, ki je bila še nedotaknjena. Črni kolobarji pod očmi so svedočili o prečuti noči.

Odpravila sta se k Ljubi. Lahko si mislimo, kako je bila mlada mati presenečena, ko ji zagledala Andreja. Vedela je, da je v srcu dober in plemenit in vendar ... nista še minili dve leti, kar jo je osramotil in odgnal od hiše, njo, ki je bila nedolžna in čista. Ko ga je zdaj videla ponižanega in trpečega, jo je obšlo neizmerno sočutje in usmiljenje.

„Odpusti mi, Ljuba, odpusti ... Krivico sem ti storil ...“

Ljuba je prebledela.

„O, kdaj sem to že pozabila!“ je odgovorila nato mirno in brez sovraštva. „Niti na misel mi več ne pride!“

„Ali je mogoče? Ali je res, Ljuba?“

„Res je, Andrej. Tu je moja roka.“

Hlastno ji je stisnil roko.

„Kaj je z Miro?“ ga je vprašala mlada mati, ki še ni vedela, kaj se je medtem zgodilo v Zabregu.

„Z Miro?“ je ponovil tovarnar s tresočim se glasom. „Mira se pokori ... toda pokori se po pravici.“

Tako trpke so bile te besede, da je Ljubo izpreletelo. Ali niso bile izgovorjene z neizmernim zaničevanjem in sovraštvom? Pogledala je povprašujé k Milanu, ki ji je odkimal, kakor bi bil hotel reči: ne izprašuj ga!

Lokarja ni več strpelo v sobi. Hotel je biti sam s svojo globoko žalostjo. Sreča, ki sta jo uživala Milan in Ljuba, veselje, ki jima je sijalo z lic — vse to je še povečalo njegovo bol.

Poslovil se je in odšel.

„Siromak,“ je ganjena zamrmrala Ljuba. „Koliko je moral prestati! ...“

Pomislila je na Milana, ki se mu še pred nekaj dnevi ni godilo nič bolje, in streslo jo je. Z ročico mu je segla v kodre in jih pobožala. Nato se ga je oklenila okoli vratu in ga privila k sebi, nežno, a vendar strastno, kakor da se boji, da ji ga kdo ne iztrga za zmerom.

„Ubogi Andrej ... ubogi Andrej ... Zakaj je moralo ravno nadenj priti to prekletstvo ...?“

„Kaj misli Ljuba,“ jo je vprašal Milan, „ali se je Mira res pregrešila?“

„Ne, nikdar nisem verjela, da bi bila kriva, in tudi zdaj ne verjamem.“

„A vendar je vse proti njej ... Sam sem peljal v Ljubljano njenega ljubimca ...“

„Njenega ljubimca? Res ga je ljubila, toda njena ljubezen je bila čista. Premagovala se je. Sama sem videla, da trpi, da ga hoče pozabiti ... Če ga ni mogla, ni njena krivda ...“

„Tudi on jo ljubi ...“

„Kako to veš?“

„Poznam ga. Še danes se sestanem z njim ...“

Kako hitro so tekle ure! Zdelo se jima je, da nista bila skupaj niti pol ure, ko je zazvonilo poldne.

„Pisala sem doktorju, da se izselim iz stanovanja, ki mi ga je najel,“ je rekla Ljuba.

„Prav bi bilo, da stopim k njemu in se mu zahvalim, ker mi je ozdravil otroka. Takrat, ko naju je presenetil in nama odprl vrata v raj, sem bil tako srečen, da se nisem zavedel te svoje dolžnosti. Gotovo me ima za nehvaležneža ...“

„Ne,“ ga je zavrnila Ljuba s prepričevalnim glasom.

Povedal ji je vse, kar je vedel o Lovriču. Priznal ji je tudi, da bi po njegovi sodbi on utegnil biti neznanec, ki ga je pobral na poti iz Zabrega. Prosil ga bo, naj pomaga Miro ozdraviti.

Vneto mu je pritrdila.

„Pustiti Miro v blaznosti, bi bil zločin. Saj je profesor povedal, da jo lahko ozdravi ... Res bo trpela, ko se ji povrne razum ... toda ...“

Milan jo je stisnil k sebi in odhitel proti Mestu.

— — — — — — — — — —

Vrata so se odprla.

„Gospod stotnik ... vi?“ je presenečen vzkliknil mož, ki jih je odprl.

Milan Stankovič je staremu znancu Božu Lovriču krepko stisnil roko.

„Težko sem vas že pričakoval, gospod stotnik ... Tako pusto je tu v Ljubljani in opravkov tudi nisem imel nikakih ... Že davno sem se pripravil za odhod ...“

„Ali se res odpravljate?“ ga je vprašal stotnik.

„Kaj me veže na to dolgočasno mesto? Nikogar nimam, ki bi mu mogel reči prijatelj ... Razen vas. Pa kaj bi to! Vam se je sreča nasmejala, odkar se nisva videla. Na obrazu vam čitam. Prej ste bili tako žalostni ...“

„Da, prej,“ se je otožno nasmehnil Milan. „Vi ste pa še zmerom kakor ste bili takrat. Ali se zla usoda še ni odvrnila od vas?“

„Ne ... Tega niti nisem od nje pričakoval ...“ je trpko odvrnil. „Pokopal sem upanje v bodočnost — kaj mi še ostane? ...“

Pobesil je glavo.

„Res ... Bog ni pravičen ...“ je dodal čez čas. „Zakaj me je privedel nazaj? Mar bi me bil pustil tam doli med onimi, ki ne trpe več ...“

Milan je premišljal, kako naj načne kočijivo vprašanje. Zdajci mu je pogled obstal na zemljevidu, ki je bil razpet na steni. Bil je zemljevid Slovenije in na njem je bil z rdečim svinčnikom zaznamovan ... Zabreg! Zakaj ravno Zabreg?

Stotnik se ni dolgo pomudil pri tem vprašanju. Pogled mu je pal na mizo, kjer je bila razprostrta cela vrsta zemljevidov Alžira in Maroka. „Stari“ se je tedaj zares pripravljal na odhod!

Gotovo ga je njegov prihod presenetil. Niti toliko ni utegnil, da bi bil zemljevide spravil.

Lovrič je bil tako zatopljen v svoje misli, da ni opazil, kam merijo stotnikovi pogledi.

„Ali ne greste z menoj v tujsko legijo?“ ga je vprašal.

„Ne ...“

„Potem pojdem pač sam ...“ je vzdihnil mladi mož.

„Ne pojdite! Bodite mož in pozabite! Poiščite si službo in ostanite v domovini! Morda vas bo še kdaj potrebovala ...“

„Ne boste me pregovorili, gospod stotnik. Zaman so vaše prošnje. Moj sklep je neomajen.“

Stotnik je umolknil. Tako težko mu je bilo začeli. Končno je le zbral pogum in odločno rekel:

„Lovrič, povejte po pravici, ali niste bili vi tisti tajinstveni ranjenec, ki sem mu pomagal na poti iz Zabrega?“

Lovrič je odvrnil oči, toda odgovoril ni.

„Zakaj ne odgovorite? Zakaj molčite? Saj veste, da je molk tiho priznanje. Ali mi ne zaupate? ... Ne morem vas prisiliti, da bi mi priznali ... rečem vam le to, da vas brez vzroka ne bi bil vprašal.“

Lovrič je bil še vedno v zadregi. Okleval je. Ali naj se izpove? Če bi bilo šlo samo zanj, bi mu bilo pač vseeno ...

Stotnik ni čakal njegovega odgovora. Naslonil se je na stol in mu rekel prijazno:

„Čujte me, Lovrič. Povem vam: nekaj, kar vas utegne zanimati. Saj poznate gospo Miro Lokarjevo, ženo tovarnarja iz Zabrega?“

Premolknil je. Mladi mož ni mogel prenesti njegovega pogleda, ki mu je prodiral v dušo. Sklonil je glavo in tiho rekel:

„Nadaljujte, gospod stotnik ...“

„Osem let je, kar sta se poročila. Ni še dolgo, kar se je gospe Lokarjevi omračil um. Pravijo, da je bil temu vzrok skrivnosten dogodek, ki se je odigral na tovarnarjevem domu. Mož jo je poslal v oskrbo nekega slavnega zdravnika, ki pa ji ni mogel pomagati. Dve leti sta že minuli, a ona je še vedno blazna ...“

Lovrič je trdovratno molčal. Toda njegovi prsti so se krčevito oprijeli roba pisalne mize in so se zagrebli z nohti v mehki les. Žile na sencih so mu nabrekle.

„Vendar pa je zdravnik prepričan, da bo ozdravil nesrečno ženo,“ je neizprosno nadaljeval stotnik, „če odkrije nekega človeka, ki je izginil brez sledu. Najti mora mladega moža, ki ga je nesrečnica ljubila, in z njegovo pomočjo bo ozdravela ...“

Koliko je pretrpel ubogi Lovrič med stotnikovim pripovedovanjem! Ko je dvignil glavo, je Stankovič opazil v njegovih očeh dve veliki solzi.

„O ... gospod stotnik ...“ je zajecljal nesrečnež, „odpustite mi ... Preizkušnja je prehuda ... Izgubil sem pogum ... Srce mi je hotelo počiti, ko sem vas poslušal ...“

„Ali zdaj priznate?“

Lovrič se je vdal.

„Da ... da ... priznam ...“

„Kaj ne, da niste Božo Lovrič?“

„Nisem ... Ciril Samec je moje pravo ime ...“

Otrl si je solze.

„Vse ... vse ... vam razjasnim, samo recite mi, ali je to res, kar ste mi pravkar povedali?“

„Gola resnica ...“

„Tedaj je res, da bo Mi...“

Hotel je reči Mira, a se je popravil.

„... da bo gospa Lokarjeva ozdravela ...?“

„Zdravnik je prepričan, da se mu z vašo pomočjo posreči ...“

„Z mojo pomočjo? Kaj naj storim?“

„Zdravnik vas pouči. Idiva k njemu!“

Lovrič je vstal.

„Moj Bog, zakaj si mi poslal to preizkušnjo?“ je vzdihnil malone na glas. „Ali nisem že dovolj pretrpel? Videl jo bom ... Ali bom dovolj močan, da se premagam ...?“

Stankovič ga je nemo opazoval.

V njegovi duši je vstajal sum ... in počasi je izginjalo iz nje prijateljstvo do tega tujca, ki ga ni mogel razumeti.

Gotovo so bili vzroki, da se je Ciril Samec skrival pod tujim imenom, zelo tehtni, vendar niso mogli opravičiti vseh njegovih laži ...

„Stari“ je moral uganiti njegove misli, zakaj rekel je:

„Odkriti vam hočem nekaj, česar še nihče ne ve. Prisiljen sem to storiti, da me ne boste krivo sodili ... Morda mi ne boste verjeli ... Ko sem prišel v Makedonijo, sem si prisegel, da ne bom več mislil na prošlost. Nadel sem si tuje ime in se pridružil vojakom, ki so branili domovino.

Ko sem vas prvič srečal, sem vas takoj spoznal. Spomnil sem še žalostnih okoliščin, v katerih ste mi pritekli na pomoč ... Hvaležen sem vam bil iz dna srca. Hotel sem vam zaupati ... toda ko ste me začeli izpraševati in mi zbujali spomin na dogodke, ki sem jih hotel pokopati v pozabljenje, me je pogum minil ... Nisem hotel onesrečiti ženo, ki sem jo oboževal, ki jo še danes obožujem. Zato sem takrat molčal ... zato nisem povedal resnice ....

Odpustite mi, gospod stotnik ...“

„Hvala vam za priznanje. Dovolj ste mi povedali. Zdaj vse vem. Samo nekaj je še, česar vam nihče ne more odpustiti ...“ In mirno, a strogo je dodal:

„Ciril Samec ... bili ste podlež in strahopetnež ...“

Obraz mladega vojaka je zalila rdečica.

„Kaj pravite ... gospod stotnik?“

„Vašega ravnanja ne morem drugače imenovati. Onečastili ste hišo poštenega človeka, ki mu je bilo dobro ime vse.“

„Jaz ... onečastil ...“

Ni razumel stotnikovih očitkov. Šele čez nekaj časa se je zavedel, kam meri Stankovič.

„Zdaj razumem, gospod stotnik ... Ali je mogoče, da mi pripisujete tako podlo dejanje ... da mislite, da je Mira grešila ... da sem jaz grešil ...? Moj Bog, to je strašno ... Mira, ki je svetnica in mučenica! ... Zdaj razumem vaše misli! ... Obsojate me ... ker ne veste, da sem takrat, tisto noč, prišel po slovo od Mire ...

Vedno sem jo spoštoval in niti v najskrivnejših sanjah se nisem upal misliti, da bi mogla kdaj biti moja ... Takrat sem se vračal iz tujine v Ljubljano. Nisem vedel, da je poročena. Bil sem pri njeni materi in šele od nje sem zvedel resnico ... O, koliko sem trpel tisti trenutek! Vedel sem, da mi je sreča uničena, vedel, da tudi ona ne bo srečna ... Hotel sem izginiti od tod, da se ne bi nikdar več srečal z njo, ki mi je bila vse.

A v poslednjem trenutku, tik pred odhodom, me je pograbila brezumna želja, da jo še enkrat vidim, da se za zmerom poslovim od nje ... in takrat me je zalotil njen mož ...“

Govoril je z drhtečim glasom. Stankovič mu je pogledal v oči.

„Mož ne laže,“ si je rekel sam pri sebi. „Mira je ostala zvesta svojemu možu ... A zakaj mu ni po pravici povedala? Zakaj je Ljubi pustila, da je vzela krivdo nase? Andrej bi ji bil brez dvoma odpustil ...“

„Kako hudo sem se moral pokoriti za to nepremišljenost, nihče ne ve,“ je nadaljeval Ciril Samec. „In kako šele ona ... Zdaj hočem vse popraviti. Če pravi doktor, da z mojo pomočjo Miro lahko ozdravi, sem mu na razpolago. Nočem si naprtiti očitkov, da nisem hotel pomagati ...“

„Verjamem vam, gospod Samec,“ ga je sočutno prekinil stotnik. „To, kar hočete zdaj storiti, je plemenito in vredno poštenjaka.“

„Hvala vam za te besede, gospod stotnik ...“

„Zakaj niste že prej povedali? ... Koliko nesreče bi bili odvrnili ... Tovarnar Lokar sam mi je rekel ...“

„Tovarnar Lokar? Ali ste bili v Zabregu?“

„Ne. Včeraj sem ga srečal v Ljubljani.“

„Kaj vam je rekel?“

„Lahko si mislite ...“

„Moj Bog ... on torej misli, da je Mira kriva? ...“

„Da, to misli. Mira sama se ne more braniti, ker se ji je omračil um ...“

„Moj Bog ... Moj Bog ...,“ je vzdihnil nesrečni vojnik.

„Tajnik profesorja Magistra mi je izdal tajnost, kako misli zdravnik nesrečnico odzdraviti. Profesor Magister je hotel dognati, v kakšnih okoliščinah je gospa Lokarjeva zblaznela. To se mu je tudi posrečilo in zdaj je prepričan, da jo lahko reši. Dolgo vas je iskal, a zaman; izginili ste brez sledu.“

„Iskal me je?“

„Tudi jaz sem vas iskal in ... našel. Ne čudite se temu. Dovolj vzrokov sem imel. Žena, ki je takrat vzela Mirino krivdo nase ... je bila moja zaročenka ... Ko sem vas pobral na cesti iz Zabrega, še nisem vedel, kaj se je zgodilo v tovarnarjevi hiši. Potem ste se zdravili v tem hotelu. Ko ste ozdraveli, ste se odpeljali na jug ... Zdaj vem, da ste iskali smrt, ki pa vas ni marala. Morda vam je usoda namenila kaj drugega ... Morda vas še čaka sreča? Tudi jaz sem trpel, obupaval in iskal smrt — danes sem srečen ...“

„Jaz ne bom nikdar,“ je grenko menil Samec.

„Zakaj obupujete? Če Mira ozdravi ... se bo njen mož ...“

Stankovič ni odgovoril. Spomnil se je Lokarjevih besed: ‚Če Mira ozdravi, se ločim od nje!‘ Ali bi bilo prav, da to izda Cirilu Samcu?

„Zakaj ste umolknili, gospod stotnik?“ je silil vanj Ciril Samec. „Nekaj ste hoteli reči!“

„Nič, nič ... nič posebnega,“ je hlastno odgovoril Stankovič. „Do svidenja, gospod Samec, kmalu se vidiva!“

XIV ALI BO MIRA OZDRAVELA?[uredi]

„Ali bom našel vse osebe, ki jih že tako dolgo zaman iščem?“ se je vprašal profesor Magister po kiparjevem odhodu. „Zdaj vem, kje stanuje mlada mati, ki je vzela nase krivdo tovarnarjeve žene. Če odkrijem še izginulega ljubimca ...“

Pol ure kasneje ga vidimo na poti pod Rožnik.

Ljuba se je zelo čudila, ko ji je hišnica povedala, da želi neznan gospod z njo govoriti. Saj razen Milana, Andreja in mladega zdravnika nihče ni vedel za njen naslov!

Posetnik se ji je predstavil za profesorja Magistra in mlada mati ga je odvedla v salon. Povedal ji je, da prihaja zaradi Mire.

„Ali bo ozdravela?“ ga je hlastno prekinila Ljuba.

„Upam,“ je odvrnil profesor. Povedal ji je, da hoče preizkusiti na Miri svojo novo metodo. Prosil jo je, naj bi mu pomagala z nekaterimi pojasnili.

„Zakaj ne, če je v moji moči, je dejala Ljuba. „Kar vprašajte ...“

„Toda nekatera vprašanja utegnejo biti malce, hm ...“

„Tudi nanje vam odgovorim ...“

„Kolikor vem,“ je začel profesor, „je bil vzrok Mirine blaznosti dogodek, ki se je odigral neko noč v tovarnarjevi hiši ... Gospa Mira je imela v sobi ljubimca in vi ste vzeli nase njeno krivdo. Ali je tako?“

„Res je ...“

„Zdaj bi vas prosil, da mi poveste, kaj se je potem zgodilo. Takoj po tistem dogodku gospa Mira ni zblaznela. Neposredni povod je moralo biti nekaj drugega, kar mi še ni znano ...“

Ljuba ni smela molčali. Razpovedala je profesorju vse, kar je vedela.

„Zdaj mi je marsikaj jasno, česar si preje nisem mogel razlagati,“ je rekel profesor in se ji zahvalil. „V splošnem pa so bile moje domneve pravilne. Dobiti moram še ljubimca, ki je izginil brez sledu. Če mi bo sreča naklonjena, ga najdem, kakor sem našel vas ...“

„Kdo vam je izdal moj naslov?“ ga je radovedno vprašala Ljuba.

„Pričakoval sem to vprašanje,“ se je nasmehnil profesor Magister. „Moje priznanje; dobro ste se skrili. Če mi ne bi bil pomagal slučaj, bi še danes ne vedel, kje ste. Dolgo sem vas iskal, gospodična. Slutil sem, da morate biti v Ljubljani, nisem pa vedel, da se skrivate pod tujim imenom. — Predvčerajšnjim sem nekemu tovarišu pripovedoval o bolezni gospe Mire. Povedal sem mu tudi, da vas že dolgo zaman iščem. A kdo popiše moje presenečenje, ko mi pove, da vas pozna.“

„Ta tovariš je bil doktor Lipar, kaj ne?“

„Da, gospodična. Zdaj pa moram iti, ker me čaka še mnogo dela. Prosil bi vas pa, da se javile v mojem sanatoriju, če bi vas potreboval. Obvestim vas pismeno. Do svidenja!“

Spoštljivo se je priklonil in odšel.

— — — — — — — — — —

Star pregovor pravi, da vesela vest nikoli ne pride sama.

Dva dni po obisku pri Ljubi je profesorju Magistru tajnik javil obisk.

„Naj vstopi!“

V sobo je stopil mlad, črno oblečen gospod. Profesor ga je premeril od nog do glave, vendar se ni mogel spomniti, da bi ga bil že kdaj videl. Ponudil mu je stol in ga vprašal, česa želi.

„Čul sem, da me že dolgo iščete, gospod profesor,“ je začel neznanec. „Morda zdaj veste, kdo sem?“

„Ciril Samec?“

Profesor se je komaj premagal, da ni toli dolgo iskanega neznanca objel.

„Da, Ciril Samec. Zvedel sem, da upate z mojo pomočjo ozdraviti gospo Lokarjevo, in moja dolžnost je, da vam pomagam.“

Profesor se je kmalu opomogel od prvega razburjenja. Povedal je gostu, kako misli ozdraviti nesrečno ženo.

Ciril ga je mirno poslušal, le od časa do časa mu je šinila rdečica v obraz in v očeh so se mu zalesketale solze.

„Kdaj me boste potrebovali, gospod doktor?“

„Kmalu. Ali ste zdaj v Ljubljani?“

„Da, a le za nekaj dni. Pripravljen sem bil že na odhod, ko sem zvedel, da me iščete.“

„Kam se odpravljate?“

„V tujino. V vročem Alžirju ali Maroku se nadejam miru. Prijavil sem se k tujski legiji v nekaj dneh odpotujem.“

„Treba se bo požuriti,“ je pomislil profesor. „Ali lahko ostanete še teden dni v Ljubljani?“

„Ostanem.“

„To je skrajni rok. Upam, da se mi poskus že prej posreči. Samo nečesa bi vas še prosil. Povejte mi odkrito, ali vas je gospa Lokarjeva ljubila že pred poroko?“

„Da,“ je tiho odvrnil legijonar.

„Tudi to sem vedel ...“ se je nasmehnil profesor.

„Kako ste mogli vedeti? Kdo vam je povedal?“

„Nihče, toda ... zdravnik sem in zdravnikova dolžnost je uganiti, česar ne more zvedeti.“

Ciril je umolknil in mu pogledal v oči.

„Gospod doktor ...“

„Kaj je?“

„Povejte mi ... povejte, ali je gospa Lokarjeva pri vas?“

„Da, že dolgo.“

„Ali je njen mož kdaj obišče?“

„Časih ... Zdaj ga že dolgo ni bilo ...“

„Ali Mira ... Ali gospa Lokarjeva zelo trpi?“

„Ne ... Saj se niti ne zaveda, da živi ...“

„Toda ... če ozdravi ... potem bo trpela toliko bolj ... Ali ni bolje, da ostane tako kakor je ...?“

Doktor mu ni odgovoril. Stopil je k oknu in se zagledal na vrt. Čez nekaj časa je poklical nesrečnega vojnika.

„Poglejte!“

Tam doli pod oknom je videl mlado ženo. Lepa je bila. Dolgi svetli lasje so se ji lesketali v solncu, njen obraz pa je bil tako žalosten, tako otožen ...

Ciril Samec se je moral nasloniti na okno, da ni omahnil. Zameglilo se mu je pred očmi in z bolestnim glasom je dahnil edino besedico:

„Mira ...!“

Njegovi prsti so sc krčevito prijeli za zastor in njegov pogled se ni mogel odtrgati od žene, ki je bila tam doli pod oknom. Če bi smel zdaj stopiti k njej in ji reči:

„Mira ... tukaj sem ...“

Kakor bi bila mlada žena zaslutila, kaj se dogaja v zdravnikovi sobi, je pogledala proti oknu, toda videla ni ničesar več. Profesor je bil zagrnil zaveso in rekel presenečenemu Samcu:

„Zdaj vas še ne sme videti. Prezgodaj je še.“ In z resnim glasom je dodal:

„Gospod Samec, če hočete, bo ta žena v treh ali štirih dneh zdrava ...“

Takrat so se odprla vrata. V sobo je stopil tajnik.

„Česa želite?“ ga je vprašal profesor.

„Črnila mi je zmanjkalo.“

„Vzemite moje ...“

Profesor je vedel, da je bil to samo izgovor. Vendar mu ni niti prišlo na misel, da bi bil tajnik po naročilu tovarnarja Lokarja prisluškoval razgovoru ... Niti slutil ni, da je Lokar obveščen o vsem, kar se pripravlja v njegovem sanatoriju.

A tudi, če bi bil vedel ... Saj mora tovarnar itak prej ali slej zvedeti resnico.

Profesor je opazil, kako silen vtis je napravila Mira na mladega moža. Še zdaj je strmel v okno, ki pa se ni hotelo več odpreti in mu pokazati ljubljeno ženo. Položil mu je roko na ramo in še enkrat rekel:

„Ali hočete ...?“

„Da ...“ je tiho odvrnil Ciril, „... toda pod pogojem ...“

„Sprejmem ga!“

„... da po končanem poizkusu lahko takoj izginem ...“

Zdaj šele je profesor Magister spoznal njegovo velikodušnost in njegovo neizmerno ljubezen do uboge Mire. Segel mu je v roko in mu ganjen rekel:

„Velja ...“

XV POIZKUS[uredi]

Pozorišče je bilo pripravljeno.

Po Ljubinih navodilih so Magistrovi služabniki preuredili eno izmed sob sanatorija tako, kakor je bila opremljena soba v Lokarjevi hiši, kjer sta se našla Mira in Ciril Samec.

Doktor je že dva dni pripravljal Miro na ta poslednji poskus. V ordinacijski sobi, kjer je imel vse polno raznih aparatov, je poizkušal na njej učinke električnega toka.

Ko je ob štirih popoldne prišel profesor domov, so mu povedali, da Mira spi.

„Ali je kaj jokala in kričala?“ je vprašal sestro, ki ji je stregla.

„Ne. Bila je nenavadno mirna ...“

„Še en poizkus z elektriko, potem lahko pričnemo,“ si je dejal profesor in ukazal sestri, naj Miro zbudi in privede v ordinacijsko sobo.

Preden je odšel, je še naročil tajniku:

„Ob šestih naj bo vse pripravljeno!“

— — — — — — — — — —

Prišel je večer.

Na hodniku pred sobo, kjer se je imel izvršiti poizkus, je bilo zbranih več naših znancev. Profesor jim je dajal poslednja navodila.

Milan in Ljuba sla stala pri vhodu v sobo in ga poslušala. Zavedala sta se važnosti trenutka. Ciril Samec pa je sedel na klopi in skrival obraz v dlani. Njegovo srce je bilo mrtvo.

Kaj mu še ostane v življenju? Samo nečesa si je želel: da bi bilo čim preje konec zdravnikovega poizkusa, da bi lahko izginil od tod, kjer ga je čakalo samo gorje in trpljenje.

Da, izginil bo in Mira ga ne bo več videla. Prihranil ji bo nadaljnje muke, saj je dovolj trpela ...

Tedaj ga je zdravnikov glas prebudil iz žalostnega razmišljanja. Stari „čudodelnik“, kakor so mu rekli ljudje, je jel razdeljevati vloge.

„Vidva, gospodična Ljuba in gospod Stankovič, bosta že v sobi, ko usmiljenka privede Miro.“ Odvedel ju je v sobo.

Ko sta bila Milan in Ljuba na svojem mestu, je profesor prijel Cirila za roko in šel z njim na vrt.

„Vi počakale tu pod oknom,“ mu je dejal. „Okno bo odprto. Ko začujete, da se vrata v sobo odpro, bodite pripravljeni.“

Odšel je. Ciril se je naslonil na zid.

— — — — — — — — — —

Mira je bila spet v svoji sobi. Eter, ki ji ga je pravkar vbrizgnil profesor, je napel njene živce do skrajnosti. Hodila je po sobi, se dotikala predmetov, ki so ji prišli pod roko, in mrmrala nerazumljive besede.

„Moj Bog, kako trpi!“ si je rekla usmiljenka. Stopila je k njej in jo hotela odvesti, toda Mira se ji je iztrgala z rok. Kaj naj stori? Poklicala je zdravnika in mu povedala, da se nesrečnica upira.

Profesor je Miro samo pogledal in že je bila krotka ko jagnje.

Prijel jo je za roko. Nesrečnica je zaprla oči in šla brez ugovora z njim.

Ko je pogledala okoli sebe, je stala v sobi. Čudni, davni spomini so se ji obudili v duši. Dva človeka je videla zraven sebe — kje ju je videla, kdaj je že čula ta nekam znana glasova?

„Jaz sem Ljuba ... Ali me ne poznaš?“

„Jaz sem poročnik Milan Stankovič. Ali se me ne spominjate?“

Ljuba ... Milan Stankovič ... Ti dve imeni je že čula ... kdaj? ... kje? ... Tako daleč je bilo vse to ...

„Jaz sem, Ljuba ...“

„Jaz sem, poročnik Milan Stankovič ...“

Potne srage so ji pokrile čelo. Zrenice so se ji razširile.

Tedaj je pristopil profesor in ji pogledal v oči. Prijel jo je za roko in jo odvedel k oknu. Zastor se je odgrnil.

Mira je odskočila. Njen pogled se je ustavil na možu, ki se je pravkar pojavil v sobi. Kdo je ta človek?

„Mira ... jaz sem ... Ciril ... imej usmiljenje z menoj ... odpusti mi .... Mira ...!“

Pri njenih nogah je klečal nekdo. Nekdo ... Kdo? ... Oooo ...

Vztrepetala je ... kri ji je zalila obraz ... vzkliknila je in se zgrudila kakor podsekana jelka.

— — — — — — — — — —

Mira je ležala v svoji sobi. Ob njenem zglavju je stal profesor, pri vznožju pa je sedela sestra-strežnica. Tiho je bilo v sobi.

Doktor Magister je bil prepričan, da se je njegov poizkus posrečil. Zdaj je čakal, da se Mira prebudi iz nezavesti. V sosednji sobi so čakali Ljuba, Milan in Ciril Samec ...

Zdajci je profesor Magister opazil, da se je Mirin obraz rahlo pobarval. Njene ustnice so se zganile in počasi so se ji odprle oči.

Pogled ji je splaval po sobi. Obstal je na možu v dolgi beli halji.

Kje je? Kako je prišla v to veliko belo sobo, kjer ji je vse tuje?

Počasi se ji je obujal spomin. Ali ni bila že dolgo v tej sobi? Tako dolgo ...

Profesor jo je ogovoril. Tako od daleč, se ji je zdelo, prihaja njegov glas ...

„Ne bojte se, gospa! ... Bili ste bolni, dolgo, dolgo, a zdaj ste spel zdravi ...“

Segla si je z roko po čelu, kakor bi hotela pregnati vse misli, ki so ji vstajale. In tedaj se je nečesa spomnila.

„Ciril ...“ je šepnila.

Doktor se je zmagoslavno nasmehnil. Zdaj je šele vedel, da se je Miri vrnil razum.

„Poslušajte me, gospa ... Vse je dobro ...“

„Ali sem bila hudo bolna?“ je z muko izpregovorila.

„Da, hudo ...“

„Dolgo ...?“

„Zelo dolgo ...“

„Kje sem ...?“

„V mojem sanatoriju v Ljubljani.“

Streslo jo je.

„Kaj mi je bilo?“ je šepnila in si skušala obuditi spomin. „O, zdaj vem ... zvrtilo se mi je ... pala sem ... Kje so moji prijatelji ... Milan ... Ljuba ... in Ciril ... Ciril ...?“

„Videli jih boste, gospa ...“

„Ali jih že nisem videla ... danes ...?“ Vztrepetala je.

„Nikar ne obujajte žalostnih spominov,“ jo je miril profesor. „Če boste jutri dovolj močni, zveste vse. A zdaj morate počivati ...“

Pogledal ji je v oči in ji položil roko na čelo. Nekaj trenutkov nato je Mira zaspala.

Profesor je ukazal usmiljenki, naj pazi nanjo, in se vrnil v sobo, kjer so ga naši znanci pričakovali.

Opazili so njegovo vedro čelo in njegov nasmejani obraz. Profesorjev poizkus se je posrečil!

„Mira? ...“

„Vse je dobro!“

Tedaj je Ciril Samec vstal, stopil k profesorju in mu segel v roko.

„Gospod doktor ... hvala vam ... zdaj pojdem v miru.“

„Pojdite ... Bolje je tako ... Tudi jaz sem vam dolžan hvalo. Vi ste rešili gospo Lokarjevo, ne jaz ...“

Nesrečni legijonar je odkimal z glavo. Obrnil se je k Milanu, da vzame še od njega slovo.

„Zbogom, gospod stotnik.“

„Zakaj že proč? Počakajte še malo!“

„Dovolj sem čakal in trpel ...“ je žalostno odvrnil Ciril Samec. Priklonil se je Ljubi in odšel.

„Nikdar več jih ne bom videl,“ si je rekel. Neki glas pa mu je zašepetal:

„Še jih boš videl ... in srečen boš, kakor so oni ...“

— — — — — — — — — —

Pol ure nato je bil profesorjev tajnik na pošti. Napisal je brzojavko za Lokarja in mu sporočil, da je njegova žena ozdravela.

XVI NESREČEN SLUČAJ ...[uredi]

„Kaj je, Nosan?“

„Brzojavka za vas, gospod Lokar!“

„Brzojavka?“

Lokar je planil pokonci. Vzel je v roke zganjeni košček papirja, ki je imel odločiti njegovo usodo. Ni se ga upal odpreti.

Kaj bo v njem?

Profesorjev tajnik ga je redno obveščal o Miri. Sporočil mu je tudi, kdaj napravi doktor odločilni poizkus. Snoči se je moralo zgoditi ...

Ni se mogel več premagati. Odprl je brzojavko in prečital:

Uspelo. Gospa Lokarjeva ozdravela.

Šele zdaj se je Lokar prav zavedel svojega položaja.

Dostikrat je že premišljeval, kaj naj stori, če Mira ozdravi, a nikdar se ni mogel prav odločiti.

Zdaj je Mira spet pri zdravi pameti, zdaj se zaveda svoje krivde ...

Gotovo še ni pozabila svojega ljubimca, ki ji je bil več od njenega lastnega moža. Tudi če se vrne v Zabreg, bo vedno mislila nanj. Saj ga je morala videti, saj je moral biti pri Magistrovem poizkusu, ker je stari profesor rekel, da Miro lahko ozdravi samo z njegovo pomočjo.

Ta misel mu je razjedala dušo. Kakor bi se mu ostra igla zadirala v srce ... Ali naj se loči? Ne, ne, tisočkrat ne. Mira bi ga pustila in živela s svojim ljubimcem. Te sreče ji ne sme privoščiti, ko je toliko trpel zaradi nje.

V teh mislih ga je zmotil Nosan, ki mu je predal novo brzojavko. Profesor Magister mu je v njej potrdil vest o ozdravljenju in mu javil, da ga pričakuje.

Andrej je dolgo premišljal, kaj naj stori. Ali naj se odpelje v Ljubljano, ali naj ostane v Zabregu in počaka novih vesti?

Proti večeru mu je sluga prinesel pismo, ki je bilo pravkar prišlo s pošto.

Hlastno je raztrgal ovitek in čital:

Dragi prijatelj!

Že davno bi ti bil moral pisati, kaj se pripravlja v Ljubljani, toda molčal sem, ker ti nisem hotel obujati žalostnih spominov in varljivih nad.

Gotovo že veš, da ti je žena ozdravela. Profesor Magister ti je utegnil sporočiti, da mu je po dolgotrajnem trudu uspelo rešiti Miro večne teme, ki je legla na njo pred dvema letoma.

Zdaj se vrne k tebi. A preden jo vidiš, ti moram nekaj odkriti, kar sem šele pred kratkim zvedel.

Ko si bil zadnjič v Ljubljani, si mi povedal, kaj ti je izdal lovski tat Skobec. Povedal si mi, da je Mira imela ljubimca v svoji sobi ...

Dragi Andrej, bil si v zmoti!

Človek, ki si ga takrat zasačil v svoji hiši, ni oskrunil dobrega imena Tvojega doma. Mira Ti je ostala zvesta, kakor ti je bila zvesta dotlej. Vse Ti je žrtvovala, samo ljubezni Ti ni mogla dati, zakaj njeno srce je bilo mrtvo ...

Verjemi mojim besedam — čista resnica so. Nikdar še ni prišla laž iz mojih ust.

Poznam Cirila Samca — slučajno sva se našla na bojnem polju v Makedoniji. Ljubil je Miro in tudi ona ga je ljubila, a bil je siromak. Ko je videl, da Mirina mati nikdar ne bo dala hčere beraču, je odšel v svet za bogastvom. Vrnil se je s precejšnjim premoženjem in z njim je hotel zagotoviti brezskrbno življenje sebi in svoji izvoljenki. Toda kakšno razočaranje ga je čakalo doma! Hotel je Mirino mater zaprositi za roko ljubljene hčere, a je zvedel, da je Mira že poročena s Teboj.

Lahko si misliš, kakšen udarec je to bil zanj. Hotel je izginiti v svet in poiskati smrt, saj ni imel ničesar več na svetu, za kar bi živel. Toda preden je odšel, je hotel še enkrat videti njo, ki mu je bila vse.

Odpravil se je torej v Zabreg in počakal, da si Ti odšel z doma.

Ko je bila Mira zvečer v svoji sobi, ni niti slutila, da je on, ki ga je še vedno klicalo njeno srce, tako blizu.

Tedaj se ji je prikazal in ji povedal, da jo še zmerom ljubi. In ko se je ves obupan poslavljal od nje, ji je hotelo počiti srce.

Odšel je. Njo pa je obšlo divje hrepenenje po njem, ki ga ne bo več videla, pohitela je na balkon in mu vrgla z roko v slovo poslednji poljub. In ta poljub si Ti videl ...

Morda porečeš: Zakaj ni Mira tega priznala? Vživi se v njen položaj! Ali bi ji bil verjel? Odkrito Ti priznam, jaz ne, da sem v podobnih okoliščinah.

In vendar je hotela vse priznati, ko je videla, koliko gorja je zvrnila na mojo nevesto Ljubo. Bilo pa je že prepozno. Ko je izgovorila prve besede svoje samoobtožbe, ko je hotela popraviti, kar je zagrešila, se ji je omračil um. Preveliko je bilo njeno duševno trpljenje.

Zdaj veš vse, dragi Andrej. Moral sem Ti odkriti resnico, čeprav mi je bilo težko.

Mira je zdrava. Pridi v Ljubljano in odpusti ji! Poizkusi poiskati novo srečo sebi in njej! Ni še prepozno.

Morda bo vzklila na razvalinah dolgega trpljenja nova ljubezen, ki bi ti jo tako privoščil

Tvoj prijatelj

Milan.

Ko jo Andrej prebral pismo, ni vedel, kaj naj stori. Še enkrat ga je prečital, počasi in hladnokrvno. In ko ga je odložil, je bil čudno miren.

Zakaj ni lega že prej zvedel? Koliko težkih noči brez spanja bi mu bilo prihranjenih, koliko grenkih ur!

Odprl je predal pisalne mize, kjer je hranil najvažnejše dokumente, vzel iz njega nekaj pisem in jih raztrgal na drobne koščke.

Nato je sedel in pričel pisati. List za listom belega papirja se je polnil z velikimi črkami.

Ko je bil s pisanjem gotov, je odprl blagajno in vzel iz nje šop bankovcev. Vtaknil jih je v žep in stopil v pisarno.

Uradnikom so kar zastala peresa, ko so ga videli veselega in smejočega se v svoji sredi. Kaj takega se že dolgo ni zgodilo.

V kratkih besedah jim je pojasnil vzrok svoje radosti. Prosil jih je, naj se z njim vesele srečnega ozdravljenja njegove žene, in izročil vsakemu bankovec za tisoč dinarjev.

Nato je odšel v tovarno in obdaril tudi vse delavce.

„Pa je vendarle dober človek ...“ so si rekli uslužbenci, ko so se opomogli od prve osuplosti.

Ko se je vrnil v svojo sobo, se je preoblekel v lovsko obleko, vzel puško in poklical svoja dva lovska psa, Črta in Volka.

Služinčad se ni malo začudila, ko je videla, da odhaja gospodar pri takem vremenu na lov. Saj je vendar vse kazalo na dež!

V parku je srečal Nosana, ki se je pravkar vračal iz gozda. Stari čuvaj je tovarnarja začudeno pogledal in se mu spoštljivo odkril.

„Pa vendar ne greste na lov, gospod Lokar?“ ga je vprašal. „Ali ne vidite, da se že spušča megla? Saj v nekaj minutah ne boste več videli korak pred seboj!“

„Če bo tako, se pač vrnem,“ ga je zavrnil Lokar. „Mislim pa, da gori v gozdu ne bo tako hudo.“

Stari paznik je samo pomenljivo zmajal z glavo, vendar pa se svojemu gospodarju ni upal ugovarjati.

Tedaj mu je Lokar stisnil v roko nekaj bankovcev. Veliki bankovci so bili, tako veliki, kakor jih Nosan že dolgo ni videl, kaj šele imel.

Skoraj se jih je bal vtakniti v žep, toda tovarnar ga je prijazno potrepljal po rami in mu veselo rekel:

„Kar spravite! Naj vam bo za spomin na dan, ko je ozdravela moja žena.“

„Ali prav slišim?“ je vzkliknil Nosan in vesel nasmešek mu je preletel obraz. „Gospa je ozdravela? Zdaj ne bo več žalosti v vaši hiši, gospod Lokar ...“

Hotel se mu je zahvaliti za nepričakovani dar, a Lokar ga ni več slišal; naglo je odhitel proti gozdu.

Megla se je čedalje bolj zgoščala. Črt in Volk, ki sta poslušno sledila svojemu gospodarju, sta že zavohala prve sledove. Tovarnar ju je spustil z vrvice in psa sta se zakadila med grmovje, da preženeta divjačino, ki se je v zadnjem času, kar je bil Skobec v zaporu, občutno pomnožila.

Da, kar je bil Skobec v zaporu ...

Tovarnar se je spomnil nesrečnega divjega lovca, ki ga je obup nad sinovo smrtjo pripravil tako daleč, da se mora zdaj za svoj zločin pokoriti v ječi. Spomnil se je uboge družine, ki mora stradati, ker ni gospodarja doma. Pet let bo morala še stradati ...

Nekaj korakov vstran je stala Skobčeva hiša. Tovarnar je zavil proti njej in stopil v malo zatohlo izbo.

Nikogar ni bilo doma. Skobčevka je delala v tovarni. Otroci pa so se porazgubili po gošči, da naberejo suhljadi za zimo.

Na mizi je našel prazno skledo. Pustil je v njej nekaj denarja in jo pokril s starimi časopisi.

Ko je stopil iz hiše, sta ga čakala pred vrati Črt in Volk ... Zakaj nista lovila? Ali sta morda slutila, kaj namerava gospodar?

Kaj namerava?

Tiho je bilo v gozdu. Tišino so motile samo deževne kapljice, ki so padale s praznih vej na tla, na porumenelo listje.

Tovarnarju se je zdelo, da je nekje daleč, daleč v tajinstveni deželi miru, kjer v blaženih sanjah umira vse, groza in trpljenje, kjer umira življenje.

Zdrznil se je. Psa sta se vzpela po njem in mu jela lizati roke.

„Ubogi Črt ... Ubogi Volk ...“

Zazdelo se mu je, da ga živali razumeta, da ga razumeta bolj kakor ljudje, ki se ne menijo za tujo bolest, za tuje trpljenje ...

— — — — — — — — — —

Čez jaso pred hišo je pritekel zajec. Bog ve, kaj ga je zmotilo ta megleni dan. Tovarnar je nagnal psa za njim.

Ubogala sta ga, a kmalu sta se vrnila in legla gospodarju k nogam.

Ali sta res vedela, kaj se godi v Lokarjevi duši?

Počasi je šel v hrib. Steza je bila slaba, vsa prepletena s koreninami stoletnih bukev, da se je spodtikal vsak korak.

Še vedno je držal puško v roki. Črt in Volk sla skočila naprej in izginila v goščavi.

Tedaj se je Lokar ustavil.

Pred njim je bil širok jarek. Težko je bilo priti čezenj. Psa sta ga z lahkoto preskočila, on pa je bil star in slaboten ... Opreti bi se bil moral na puško ...

Ozrl se je: psov ni bilo več v bližini. Nato je prisluhnil. Nikakega glasu, samo pritajeno šumenje studenčka, ki se je izgubljal med kamenjem in debelimi koreninami.

Kaj poreko ljudje, če ga najdejo tod mrtvega? Da se mu je pripetila nesreča ... Da se mu je sprožila puška, ko je plezal črez jarek, in ga ubila ...

Vsi bodo tako mislili ... Tudi ona ...

— — — — — — — — — —

Trdneje se je oklenil puške. Cev je bila mrzla in mokra. Koliko življenj je že upihnila — naj utrne še njegovo ...

Krčevito je pritisnil na petelin. Zamolklo je jeknil strel po gozdu.

Ko se je dim razkadil, je ležal tovarnar Lokar mrtev na dnu jarka.

Blažen usmev se mu je razlil po licih in iz prsi mu je brizgala kri.

Okrog njega pa sta skakala Črt in Volk in njuno žalostno zavijanje se je razlegalo po samotnem gozdu.

XVII PO NEVIHTI[uredi]

Po povratku v hotel je moral Ciril Samec leči v posteljo. Poslednja preizkušnja je bila tako velika, da bi jo še zdrav človek težko prenesel, kaj šele on, ki so mu duševni boji zadnjih let razdejali živce.

Dva dni je ležal. Zdravnik, ki ga je poklical, je sicer ugotovil, da ni nič hudega, a vendar ... ko bi bil vedel, kaj muči mladega vojnika, ne bi bil govoril tako brezbrižno.

Ko se je malo opomogel, se je pripravil na odhod. Sicer pa mu itak ni bilo treba mnogo pripravljati. Kaj naj vzame s seboj, ko bi ga pa vsaka stvar spominjala domovine in nje?

Vedel je, da je Milan odkril tovarnarju resnico, da se bo Mira torej lahko vrnila k svojemu možu in živela z njim.

Še vedno jo je videl pred očmi kakor je bila takrat, ko ga je spoznala in se zgrudila. Kdaj bo to pozabil?

Takrat, takrat je hotel zakričati:

„Mira ... jaz sem ... tvoj Ciril ... Pojdi z menoj ... bežala bova daleč ... tja, kjer naju nihče ne najde.“

O, koliko se je moral premagovati, da se ni izdal!

Kadar se je spomnil tega trenutka, ga je izpreletelo. In neprestano si je ponavljal.

„Proč moram, proč od tod ...“

Vedel je, da bi bilo treba samo ene besede in Mira bi šla za njim kamorkoli bi hotel. A te besede ni izrekel. Hotel je ostati mož.

— — — — — — — — — —

Pol ure nato se je vozil na postajo. Kupil je listek do Sušaka in stopil na peron.

Vlak je bil že pripravljen. Velika lokomotiva je čakala samo še znaka za odhod.

„Še nekaj minut in prošlost bo za menoj ...“ si je mislil in se žalostno nasmehnil. „Še nekaj minut ...“

Podzavestno je razgrnil dnevnik, ki ga je bil kupil in pogled mu je obstal na temle dopisu:

Zabreg, 17. oktobra. — Snoči so našli mrtvega v gozdu nad Zabregom tovarnarja Andreja Lokarja, ki se je na lovu ponesrečil. Ko je hotel preskočiti širok jarek, mu je spodrsnilo, puška se mu je zapletla med korenine in se sprožila. Strel ga je zadel v prsa, da je bil na mestu mrtev. Ko so ga našli, se je še vedno krčevito oprijemal puške, poleg njega pa sta zavijala njegova dva zvesta psa, ki ga niti v smrti nista zapustila ...

Ciril ni mogel verjeli svojim očem. Ali bdi ali sanja?

Še enkrat je pozorno in počasi prečital vest, ki je zanj toliko pomenila.

Ni se več pomišljal. Odhitel je s postaje in se odpeljal v hotel, kjer sta stanovala Milan in Ljuba.

— — — — — — — — — —

Prejšnji večer je bil Milan pri doktorju Liparju, da se mu zahvali za usluge, ki jih je bil izkazal njegovi nevesti. Toda že po prvih besedah ga je mladi zdravnik zavrnil:

„Pustiva to! Ni vredno ...“

„A dovolite vsaj, da se vam zahvalim za rešitev mojega otroka. Brez vas ne bi bil nikdar ozdravel ...“

„To ni bila moja zasluga, gospod Stankovič,“ se je branil doktor Lipar. „Hvalo dolgujete zdravniški znanosti. Res, deček mi je bil drag, morda celo dražji kakor če bi bil moj ...“

Glas mu je zadrhtel. Z muko se je zbral.

„Saj dovolite, da ga še enkrat vidim ... poslednjič ... in da se poslovim od ...“

Ni dogovoril.

Milan je opazil njegovo zadrego. Segel mu je v roko.

„Zakaj ne, gospod doktor! Vselej ste mi dobro došel gost.“

Nato se je poslovil.

Doma ga je čakala brzojavka z vestjo, da se je Lokar ponesrečil na lovu.

Kakor okamenel je obstal.

Andrej umrl! ... Umrl prav tisti dan, ko je dobil vest, da je Mira ozdravela.

Kako čuden slučaj ...

— — — — — — — — — —

Po večerji sta odšla z Ljubo v Magistrov sanatorij. Profesor je že čakal. Tudi on je že vedel, da tovarnarja Lokarja ni več med živimi.

Miri se ni upal tega odkriti. Bal se je, da ne bi slabo vplivalo na živce mlade žene, ki je bila pravkar prestala tako hudo bolezen. Zato je holel to težko nalogo prepustiti Ljubi.

Mira je bila v svoji sobi. Bila je še preslabotna, da bi sama hodila. Le časih je vstala, toda pomagati ji je morala usmiljenka.

Pričakovala je obiska. Profesor ji je povedal, da prideta danes Milan in Ljuba in težko je čakala trenutka, ko ju bo spet videla.

Zdajci so se odprla vrata. V sobo so stopili Milan, Ljuba in profesor Magister.

Kako ganljivo je bilo snidenje teh treh oseb, ki se že tako dolgo niso videle! Še celo profesorja Magistra je presunilo.

Stopil je k oknu in se zagledal na vrt, ko je zdajci začul Mirin glas.

„Ali moj mož že ve, da sem ozdravela?“

„Da, obvestil sem ga.“

„Ali pride še danes?“

„Ne vem ... Upam ...“ se je izmikal stari zdravnik.

Mira je zaprla oči, nato pa se je obrnila k njemu in mu odločno rekla:

„Gospod doktor, resnico hočem vedeti! Dovolj močna sem že ...“

„Še prezgodaj jo boste zvedeli ...“

„Povejte mi vse, kar se je zgodilo! Vse od trenutka, ko so se začele priprave za operacijo, ki mi je vrnila razum. Spominjam se sicer nekaterih obrazov, ki sem jih videla v polusanjah, toda zveze še ne morem najti med njimi. Kdo je bil takrat v sobi?“

„Gospod Stankovič in njegova zaročenka, gospodična Ljuba!“

„In nihče drugi?“

Tedaj se je spomnila.

„Bog ... o Bog! ... Še nekdo je bil ... On je bil ... on, Ciril ...“

„Pozabite to ime, gospa,“ je resno velel zdravnik. „Gospod Samec je odšel in se ne vrne več ...“

Nato se je obrnil k Milanu in Ljubi in jima tiho rekel:

„Za danes je dovolj. Ne smemo ji še vsega povedati. Vrnita se jutri!“

— — — — — — — — — —

Štiri in dvajset ur pozneje sta bila Milan in Ljuba spet v zdravnikovem kabinetu. Doktor jima je dajal poslednja navodila, kako naj sporočita Miri žalostno vest, da je njen mož mrtev.

Tedaj je stopil v sobo zdravnikov tajnik in javil profesorju, da želi nekdo z njim govoriti.

„Ali vam je dal posetnico?“

„Ne ... Toda poznam ga. Gospod, ki je bil pri nedavni operaciji ...“

„Ciril Samec?“ so vprašali vsi v en glas.

Mladi legijonar je stopil v sobo in pozdravil.

„Kaj vas je spet privedlo semkaj?“ ga je tiho vprašal zdravnik.

„Ali še ne veste ...?“

Videl je žalostne obraze, ki so mu vse odkrili.

„Ne obsojajte me! Če me ne bi bila bolezen priklenila na posteljo, me zdajle ne bi videli v svoji sredi. Davi sem prvič vstal. Bil sem že na postaji in se hotel odpeljati. Kupil sem si liste in v njih sem čital žalostno vest ... Lahko si mislite, kako me je pretresla. Prvi mah sem hotel skočili v vlak, toda izkušnjava je bila prevelika. Podlegel sem ji. Ali me obsojate?“

„Ne,“ je prijazno odgovoril zdravnik in mu segel v roko. „Ne obsojamo vas, zakaj poslušali ste glas svojega srca.“

„Ali gospa Lokarjeva že ve za nesrečo, ki je doletela njenega moža?“ je vprašal čez nekaj časa.

„Še ne ... Gospodična Ljuba bo tako prijazna ...“

„Ali mi dovolite, da dotlej počakam?“

Njegov glas je bil tako proseč, da mu doktor ni mogel odreči. Tudi ni imel vzroka.

— — — — — — — — — —

Profesor Magister je stopil v Mirino sobo in povedal mladi ženi, da čakata v njegovem kabinetu Milan in Ljuba.

Po prestani operaciji se je Mirino zdravje vidno boljšalo. Rdečica se je spet vračala v njen obraz in sledovi dolgotrajne bolezni so se polagoma izgubljali.

Prisrčno ju je sprejela. Včeraj je bila še precej slaba, zato ji doktor ni dovolil dolgega pogovora. Danes pa so se lahko pogovorili o vsem, kar je težilo Mirino dušo.

Obujali so spomine. Žalostna je bila prošlost, tako žalostna, da se je Mira razjokala ...

„Ali si mi odpustila, Ljuba, da sem te pustila tako dolgo trpeti?“ je vprašala med solzami svojo prijateljico.

„Kako moreš vprašati! Nikdar nisem imela zle misli. Ostal mi je žalosten spomin, nič drugega ...“

„Rekli so mi, da si zdaj srečna ... Ali je res?“

„Res je, Mira ... Moj Milan se je vrnil,“ je odvrnila mlada mati in se privila k svojemu zaročencu.

Mučna tišina je zavladala v sobi. Nihče se ni prav upal načeti vprašanja, zaradi katerega je bila Ljuba prišla. Končno se je ohrabrila Mira in vprašala:

„Kaj je z Andrejem? Ali ve, da sem ozdravela?“

Ljuba ni odgovorila.

„Povej mi ... povej ... tako me skrbi ...“

„Andrej je zvedel ... Brzojavili so mu ...“

„Zakaj ni prišel ...? Čakala sem ga ...“

Tedaj se je spomnila, da Andrej morda še ne ve resnice, da še ne ve, da ni grešila. Ali morda zato noče priti?

„Andrej je zvedel vso resnico ...“ je odgovorila mlada mati.

„Potem mora biti bolan ...“ je vzkliknila Mira. Neznana strašna slutnja jo je prevzela.

„Andrej je mrtev ...“ je tiho rekla Ljuba in si otrla solze, ki so ji prišle v oči.

„O Bog ...“ je zaječala Mira. „Še to je moralo priti ...“

Zavest jo je zapuščala. Zdaj je razumela vse. Andrej je bil dolgo prepričan o njeni krivdi, do zadnjega jo je obsojal ... Ko pa je zvedel, da jo je dolžil po krivem, je s svojo smrtjo opral svoj greh ...

Kako je bil dober, kako plemenit ...

Ljuba se je ni upala tolažiti. Videla je njene solze, vedela pa je tudi, da niso bile samo solze žalosti, temveč tudi solze sreče in hvaležnosti. Tudi ona je bila od vsega početka prepričana, da Lokarjeve smrti ni povzročil nesrečen slučaj.

„Ali je že pokopan?“ je komaj slišno vprašala Mira, ko se je nekoliko pomirila.

„Še ne ...“

„Potem pojdem tudi jaz na pogreb. Dovolj sem že močna. Upam, da mi bo doktor dovolil.“

„Milan in jaz te spremiva,“ je tiho rekla Ljuba.

„Še nekaj bi te vprašala. Ali mi boš odgovorila po resnici?“

„Bom ... Vem, kaj me hočeš vprašati ...“

„Ali je on še tu ...?“

Ljubo jc pretreslo. Sklonila je glavo in prikimala.

To je bilo za Miro preveč. Zakrilila je in se nezavestna zgrudila Ljubi v naročje.

XIX SKLEP[uredi]

Z večernim vlakom so se Mira, Ljuba in Milan odpeljali v Zabreg.

Mira je bila zelo slaba. Duševni napori teh dveh dni so bili prehudi, da ne bi bili vplivali na njeno rahlo zdravje.

Ciril je bil toliko obziren, da se ji ni hotel približati ob uri, ko je ležal njen mož na mrtvaškem odru. Tudi ni mogel vedeti, ali se niso Mirina čuvstva v teh dolgih letih izpremenila.

Sklenil se je vrniti za leto dni v Makedonijo, kjer so komitske tolpe vnovič ogrožale meje naše domovine. Šele potem, ko bo doba Mirinega žalovanja pri kraju, se je nameraval vrniti in vprašati Miro, ali mu hoče postali ljubljena žena ...

Ko so naši znanci prišli v Zabreg, so se ljudje že vračali s pogreba.

Delavci in uslužbenci, ki so jih srečavali, so spoštljivo pozdravljali mlado vdovo. Vsem je segla smrt nesrečnega tovarnarja v srce.

Med papirji so našli pokojnikovo poslednjo voljo.

Oporoko, ki jo je napisal na dan svoje smrti ... In v njej je bilo pisano, da zapušča imetje Miri in Ljubi, vsaki pol. Naj bosta srečni! ...

— — — — — — — — — —

Med tem ko je v Zabregu nesrečna vdova objokovala žalostno usodo plemenitega pokojnika, med tem, ko se je daleč na jugu boril Ciril Samec in štel dneve in ure, kdaj bo leto okoli, sta živela Milan in Ljuba v Ljubljani. Nič jima ni manjkalo do popolne sreče.

Samo eden ni bil srečen. On, ki je največ pripomogel k sreči Milana in Ljube — zdravnik Janko Lipar.

Nekaj dni po nesrečnem dogodku je bil odšel v hotel, kjer sta stanovala mlada zaročenca. Še enkrat je hotel objeti dečka, ki ga je ozdravil, še enkrat videli njo, ki se ji je bil odrekel za zmerom.

Toda kdo bi mogel popisati njegovo žalost, ko je zvedel, da je Ljuba odpotovala!

Žalosten se je obrnil. Kje naj dobi toliko moči, da se spet oprime posvečenega dela, ki je v njem hotel pozabiti svoje trpljenje?

Deževalo je ... Vse se mu je zdelo tako otožno, tako bolno ... kakor da vsa narava žaluje z njim ...

Pretreslo ga je ... Blodil je po mestu, po okolici, še celo pod Rožnik je zašel, kjer je nekdaj stanovala Ljuba ... njegova edina ljubezen.

Mrak je že legal na zemljo. Iz daleka je čul zvonove, ki so zvonili zdravo Marijo. Kako mirni in pokojni so bili ti glasovi, prihajajoči iz daljave. Prinašali so mir v človeške duše. Tudi v njegovo ...

Tedaj sc je zdramil in odšel počasi proti mestu.

— — — — — — — — — —

In vendar je tudi on našel tolažnika.

Ko se je vrnil domov, mu je Meta povedala, da ga nekdo že dolgo čaka.

Kdo naj bi bil ta pozni obiskovalec? Kdo se še briga zanj, ki ga je zapustil ves svet?

Odprl je vrata v ordinacijsko sobo. Star, sivolas mož je sedel za mizo ...

„Oče ...“ je presenečeno vzkliknil zdravnik.

Da, bil je njegov oče, ki je prišel iz Kranja, da vidi svojega sina. Stopil je k njemu in ga objel z drhtečimi rokami.

Tedaj — o, zakaj se vračajo spomini, ki jih človek ne kliče — tedaj se je zazdelo Janku, da vidi Ljubo, svojo ljubljeno Ljubo v objemu nekoga drugega, njega, ki je zdaj srečen ob njeni strani ...

Izpreletelo ga je ...

Stari doktor Lipar je opazil ta drget. Prijel je sina za roke in ga odvedel k oknu.

Dolgo mu je gledal v oči ... Videl je njegova upadla lica in čelo, kamor je trpljenje začrtalo prve gube.

„Sinko moj ... kakšna globoka bolest ti razjeda dušo? Povej mi ... saj sem tvoj oče ...“

Janko ni odgovoril. Sklonil je glavo in se zagledal v tla.

Oče pa ni odnehal.

„Nesrečna ljubezen, kajne?“

Sin je prikimal in se oklenil njegove roke. Zdelo se mu je, da se mu je odvalil s srca težak kamen, ki ga je dušil že leta ... Droben nasmešek mu je preletel lice.

Oče ga je opazil. Vedel je, da bo sin ozdravel.

„Nekdaj si bil pogumen dečko,“ mu je rekel vzpodbudljivo, „bodi še zdaj! Nam vsem sta v življenju namenjena trpljenje in sreča. Trpljenje je za teboj, izpil si kupo trpljenja do dna, zdaj te čaka še sreča. Morda jo srečaš danes, morda jutri, kdo ve. Najdeš jo gotovo. Tudi jaz nisem bil vedno srečen, toda zaupal sem vase in našel srečo v delu ...“

In čez nekaj časa je svečano dodal:

„Nič ni izgubljenega, dokler ima človek pred seboj bodočnost in delo ...“