Nevoščljivi zdravnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nevoščljivi zdravnik.
Bolgarska pravljica.

anonimno
Izdano: Mladika 2/3(1921) 44
Viri: dLib 3
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nekoč je živel car, ki je imel zdravnika; ta je bil zelo učen, a tudi zelo nevoščljiv in ni imel niti služabnika, da bi se ta česa ne navadil od njega. Živel pa je zvit deček, ki se je napravil mutastega in šel po svetu, da bi poizkusil srečo, tako je prišel tudi k zdravniku. Ko je ta videl, da je deček mutast, je dejal sam pri sebi: »Ej, to je služabnik zame, če tudi se nauči moje umetnosti, je ne bo mogel uporabiti, ker je mutast«. In obdržal ga je pri sebi.

Deček je bil sedem let pri njem in nihče ni opazil, da more govoriti. Zdravnik ni nobene stvari skrival pred njim, tako da je postal učen kot zdravnik in skoraj še bolj.

Car pa je imel hčer, ki jo je že dolgo mučil glavobol. Car je ukazal zdravniku, naj poizkusi vse, da jo ozdravi. Zdravnik pa je dejal carju: »Veličanstvo! Njena bolezen je zelo nevarna; samo še eno sredstvo imam, s katerim lahko poizkusim; toda to je strašno; lahko jo tudi umori. Zato mi daj pisano in podpisano, da mi ne napraviš nič hudega, če — kar Bog varuj — umrje tvoja hči«. Car pa je vprašal svojo hčer, ki mu je odgovorila: »Naj živim ali naj umrjem, teh bolečin ni ni mogoče več prenašati«.

Car je dal zdravniku dovoljenje; ta se je zaprl s carjem in njegovo hčerko v sobo in je vzel s seboj vse, kar je rabil, dečku pa ni pustil, da bi gledal in se naučil še to, zakaj to je bila bolezen posebne vrste. Deček, ki je srčno želel, da bi se naučil še to, ni hotel odjenjati. Zlezel je na tihem pod streho in zvrtal v pod tako veliko luknjo, da je lahko videl, kaj dela zdravnik. Ta je položil carjevo hčer na mizo, jo trdno privezal, da se ni mogla ganiti, jo omamil, nato ji je preklal glavo in odprl čelo. In kaj je videl? Hrošča, ki se je bil z nogami zaril v možgane. Zdravnik je vzel klešče, da bi ga odtrgal, toda ko ga je hotel prijeti, je zaslišal glas od stropa: »Za božjo voljo, čuj me! Ne potegni hrošča z kleščami, da ne bo raztrgal možganov in bi deklica umrla. Segrej iglo in ga zbodi od zadaj, da jo bo sam izpustil in odpadel, ne da bi ranil možgan«. Zdravnik je videl, da je res tako boljše in je storil, kot mu je velel glas od stropa. Nato je nežno zaprl dekličjo glavo in jo povezal. Deklica se je prebudila in čutila, da se počuti bolje kot poprej. Ko je ozdravela, je poklical car zdravnika in mu je dejal: »Kaj hočeš, da ti dam, ko si mi ozdravel hčer?« Zdravnik mu je odgovoril: »Hočem, da umoriš mojega učenca«.

Ko je car to slišal, se je zavzel in dejal: »Zahtevaj kaj drugega, samo tega ne«. Zdravnik ni hotel drugega. Deček pa je dejal carju: »Veličanstvo, vidim, da mi nočeš storiti hudega, in da imaš usmiljenje z menoj; toda zdravnik noče drugače, kot da jaz umrem. Toda zapovej mu, da naj me on zastrupi in če ne umrem tistega dne, da potem jaz pripravim strup za njega, in videli bomo, če se bo znal rešiti tako kot jaz«.

Car je bil s tem zadovoljen, prvič, ker ni hotel, da bi deček umrl, in drugič, ker se mu je zdelo najlože, da izbere njega za zdravnika. Zaukazal je, in drugi dan je prinesel zdravnik najmočnejšega strupa in ga je dal dečku pred carjevimi očmi. Deček pa je vprašal zdravnika: »Koliko ur še bom živel, ko izpijem strup?« Ta je odgovoril: »Sedem ur«. Deček pa, ki je preje popil neko tekočino proti strupu, je popil strup in odšel iz sobe. Čez sedem ur je stopil zopet čil in zdrav pred carja in dejal: »Zdaj sem jaz na vrsti, da pripravim strup za svojega mojstra, toda prosim te, Veličanstvo, okliči na trgu, da ne sme tri dni in tri noči nihče iz hiše, tako dolgo kot bom jaz kuhal strup, zakaj že vsled njegovega dima padajo ptice mrtve na zemljo«. Na te besede sta odšla car in zdravnik.

Na četrti dan se je zopet prikazal pred carjem, nalil pred njegovimi očmi v steklenico nekoliko vode in jo zapečatil. Nato je dejal carju, naj pokliče zdravnika. Ko je ta prišel, mu je dal steklenico. Zdravnik ga je vprašal: »Koliko ur še bom živel, ko to izpijem?« Deček mu je odgovoril: »Kakor hitro boš vzel steklenico v roko, boš umrl«. In res, ko jo je zdravnik zgrabil, je padel mrtev na tla.