Neviden človek.
| ← Kako se ovce zadelajo? | Neviden človek Narodno blago koroških Slovencev Vinko Möderndorfer |
V škodo bližnjemu → |
| |||||||||||||
(25) Jelenovega pastirja je uklela neka baba. Ukleti morejo samo ženske, ker so bile po porodu vpeljane, nikakor pa tega ne morejo napraviti moški ženskam. Ukletega človeka duša tava po gorskih krajih, truplo pa leži v kakem skalovju in je nevidno. Tako je Jelenov pastir taval pet dni okoli, a končno so ga našli v lepi ravninici, koder so prejšnje dni večkrat hodili, ne da bi ga videli. Na glavi je imel dve majhni kakor šivanki tanki luknjici, v kateri so muhe že nanesle jajca. Obraz pa je imel poln muh, ki so se mastile kakor na mrhovini. Ko so ga zbudili, je šel sam domov, a doma je potem ležal tri dni bolan. Pravil je, da je potoval po gorovju, da je bil tudi na Štajerskem, da je Št. Vidu prosil Orla, ki je ravno vino pretakal, za požirek, a mu ga ni dal. Jelenovi so šli v Št. Vid vprašat, kako in kaj, in so zvedeli, da je Orel resnično pretakal vino, a Janeza ni videl. (4) V Kotnikovih pečeh pod Plešivcem so bivale nekdaj žal-žene. Ujele so si zalega mladeniča in ga redile sedem let. Dobro se mu je godilo, vendar mu je bilo dolgočasno, ker mu ni bilo treba ne jesti ne piti; žal-žene so mu dale neki kamen, da ga je obliznil, in bil je nasičen in napojen. Iz samega dolgočasja je zagrozil žal-ženam, da jim bo ušel. One pa so se mu smejale: »Revček, saj ne moreš uiti, vidimo te povsod, tudi v daljavo in te ujamemo.« Čez nekaj dni je ena izmed žal-žena posadila fanta poleg sebe in naslonila njegovo glavo na svoje krilo. Fant se je napravil spečega in začel smrčati. Prišla je druga žal-žena, kateri je prva povedala, da bi fant rad ušel. Druga je pripomnila: »Dobro je, da ne ve za skrivno moč strožnice, če bi smuknil skozi strožnično podkev, pa bi nam mogle uiti.« Mladenič je drugi dan poiskal strožnico, ki je bila na obeh koncih priraščena k tlom, zlezel skozi ta obroč in srečno pobegnil žal-ženam. (13) Človek bo neviden vsem zlim duhovom, dokler nosi pri sebi konopljino ali brinjevo zrnce. To pa zaradi tega, ker se je Jezus nekoč skril pred hudimi Judi v konoplje in v brinje. Radi tega je tudi na vsaki konoplji podoba monštrance. Isto lastnost ima tudi smrček. O njem pripovedujejo Ziljani tole. Jezus se je skril hudim Judom pod »čmrčič«. Hudi Judi so letali okoli gozda, da bi našli Jezusa in ga umorili. On pa je bil dobro skrit pod smrčkom, ki ga ni izdal, tudi tedaj ne, ko so ga vprašali za Jezusom. Kukavica, izdajica, pa je zakukala: »Jezus je pa v čmrčku skrit!« Hudi Judi so obkolili smrček in ga na drobno prebodli s svojimi sulicami. A smrček je bil trden in je Jezusa tako dobro skril, da ga sulice niso mogle doseči. Smrčka pa so hudo razmesarili, še do današnjega dne se ni mogel popraviti, da je ves pokrit z ranami. Jezus se je smrčku izkazal hvaležnega in mu dal čudežno moč. Ljudje ga zato spoštujejo in se spoštljivo sklanjajo pred njim. Izdajalski kukavici pa je Jezus ukazal: »Na kres, ko si me izdala, boš obmolknila. Dotlej smeš kukati in se rediti s ptičjimi jajčki, po kresu pa niti enkrat več ne smeš zakukati in žreti moraš gnusen mrčes!« In tako je še dandanes. (4) človek postane neviden, če nosi kost črnega mačka pri sebi. Dva Podgorca sta si želela nevidne kosti črnega mačka, da bi mogla nevidna in nepovabljena obiskati vse pojedine in gostije in biti zastonjkarja pri jedi in pijači, kadar bi se jima zljubilo. Videti bi ju mogel edino oni, ki bi imel veliko ogledalo na mizi in prav zato gledal vanj, da bi opazil take tatove. Že pred kresom sta ujela mačka, črnega kakor vrag. Na kresnico se nista ne umila ne prekrižala in sta prebila ves dan od zore do mraka v Jelenovem jarku, kamor še nobenega zvona glas ni prodrl. Šele o mraku, ko sta prišla domov po mačka, sta se umila, a ne obrisala. Z mačkom sta se vrnila v jarek, zakurila ogenj in mačka tako dolgo kuhala, da so se odločile kosti od mesa. Potem sta prebirala kosti, da bi dobila ono, ki podeli človeku nevidnost. Med prebiranjem je nekaj zašumelo in prvega prebirača je zmanjkalo na mestu. Drugi pa v dir, ker je mislil, da je tovariša že odnesel vrag. Čimbolj je tekel, te hitreje je copotalo za njim. Skrivaj se je ozrl, če bo kmalu po njem, a nikogar ni videl, samo cop, cop, cop, cop je tolklo za njim. Nato pa se mu je zdelo, da je tudi copotanje prenehalo in se je zopet uzrl in videl, da se pravkar pobira ves zasopljen od tal njegov tovariš. Ustavil ga je: - Zakaj si zbežal? - Zbežal? Bežim vendar samo za teboj! Kaj si pa zagledal, da si ušel? - Tebe, ko te je vrag vzel, da te je kar zmanjkalo! - Mene vrag vzel? Lepo kost sem držal v rokah, ti pa v dir, da se je kar smodilo za teboj! - Ojej, nevidno kost, kje jo imaš? - Baš sem se spotaknil in zdrsnila mi je iz roke! Zaman sta vse pretaknila, da bi jo našla, kajti nevidna postane zopet takoj, ko se dotakne zemlje. (1)Drugo sredstvo, da postane človek neviden, je »grendeljev« kamenček, v Zili pravijo temu ptičku tudi grindelje. V gnezdu ima kamenček, ki mu napravi gnezdo in mladiče nevidne. Tako gnezdo je zelo težo iztakniti, ker je gnezdo samo nevidno, videti je mogoče le kamenček in senco gnezda. Kdor tak kamenček dobi in ga dene pod jezik, postane neviden. Uporabljajo ga tatovi in razni glumači. (26) O glumaču, ki je imel tak kamenček, pripovedujejo v Rožu, da je znal napraviti tako, da so ljudje videli, kako vlači petelin velik hlod, in vsi so se čudili, da more biti tako majhna živalca tako močna kakor drvar. Ljudstvu je razjasnila to neka deklica, ki je nevede nosila pri sebi štiriperesno deteljico. Štiriperesna deteljica ima namreč isto lastnost, kakor ogledalo, ki prikazuje nevidne potepuhe. (27) To ogledalo poznajo tudi v Zili in jim prikazuje tudi coprnice. Okoli leta 1908 so v občini Brdo neki kmetici leto za letom poginile vse krave. Ljudje so trdili, da kmetica premalo pazi na krmo in da govedo dobila žeblje. Ona pa ni verjela in je šla šest ur hoda daleč, da ji je nekdo, ki je imel ogledalo, ki kaže coprnice in coprnike, pokazal zločinca, ki ji je moril goved. Bil je znan mesar, ki ji je prav poceni odkupil obolelo živino. V ogledalu je baje videla več oseb, a mož ji je povedal, da je prav tisti, ki se ji bo zdel že na prvi pogleda najbolj znan. Ko jo zopet obolelo živino prodala drugemu mesarju, živina ni več bolehala. (4) Srce katerekoli divjačine ima prav nasprotno lastnost. Kdor bi ustrelil na Veliki petek pred sočnim vzhodom divjačino in bi srce te divjačine pojedel na drugi Veliki petek pred sončnim vzhodom na tešče, tisti bi vsakokrat skozi vse leto, kadar bi stopil v gozd, takoj videl in zadel iste vrste divjačino. Težko je seveda vse to napraviti, ker se vsakemu že pri prvem grižljaju ustavi. Še celo psa redkokdaj pripraviš do tega, da bi po enem letu požrl srce one živali, ki jo je pred letom ujel. A če je požre, je najboljši pes pod božjim soncem in prignal bo lovcu vsakokrat divjačino pred cev. Menda radi tega, ker ovce napravljajo nevidne za volkove, ima ovčje meso to lastnost, da oslepi onega, ki bi ga preveč jedel.