Nevesta roparskega poglavarja
Nevesta roparskega poglavarja Jožef Urbanija |
Izdano pod vzdevkom Soteščan.
|
(Povest iz starih časov.)
I.
Slovo in ločitev.
[uredi]Starodavni grad Grmilje je objel mrak prijetnega pomladnega večera. Pod košatimi lipami na prijaznem holmcu so se hladili tlačani po napornem delu in občudovali kresove, ki so goreli krog in krog po hribih na čast junakom, odhajajočim na daljne bojišče. Zvonovi bližnjih cerkvic so naznanjali njih odhod in prosili za zmago.
Navzgor proti gradu so prihajali vozovi: številno plemstvo je hitelo na odhodnico, prirejeno v slovo junaku, vitezu Julijanu, čigar hrabrost so poveličevale tedanje pesmi in pripovedke. Robertu, sivolasemu graščaku z Grmilja, je bil junak najbližji sosed, pa tudi dober prijatelj, zato mu je priredil slavnost, katere so se udeležili povabljenci iz tedanjih visokih krogov.
Ves grad je bil zunaj okusno okrašen in znotraj sijajno opremljen. Tla po hodnikih in dvoranah so odevale težke preproge, na mizah so se lesketale zlate in srebrne posode in dragoceno jedilno orodje. Dvorišče so razsvetljevale močne smolene bakle, daleč po okolici je odmevala njih svetloba.
Vitez Julijan je bil med zadnjimi, ki so prispeli na Grmilje. Povabljenci so ga čakali ob vhodu graščine ter ga počastili z globokimi pokloni. Radovedna množica je silila v ospredje, vsak je hotel videti slavnega junaka.
Slavljenec je najprej odzdravil plemstvu, predvsem se je izredno globoko priklonil graščakovi hčeri Mileni ter ji s toplimi občutki stisnil nežno desnico. Nato je prijazno zamahnil v pozdrav tlačanom, na kar je v spremstvu graščaka Roberta odšel v graščino.
V slavnostni dvorani je odsevalo bogastvo in lepota. Plemeniti gostje so zasedli prostore, v sredino na častni prostor so posadili slavljenca in Mileno, njegovo zaročenko. Njima na čast so zveneli kozarci in napitnice v nočno tišino.
Junaka niso ganile tople poslovilne besede, pač pa so se mu vzbujali ob pogledu na predrago nevesto mehki občutki. Vendar jih je spretno zakrival. Njegovo ponosno oko ni smelo pokazati solze, preveč strahovitih prizorov je videlo že na raznih bojiščih. Ni se mu smela tresti beseda, ki je zapovedovala gromko in neustrašeno v nešteteh spopadih. Nikomur ni maral razodeti, kaj se godi v njegovem srcu.
Milena je hotela biti vredna njegovega junaštva. Ni mu odkrila vpričo drugih notranje bolesti, katero je čutila ob ločitvi. Hrabro se je premagovala, opirajoča se na nade, ki se bodo izpolnile po njegovem povratku. Njen izvoljenec se bo vrnil kot zmagovalec, prsi mu bodo krasila visoka odlikovanja. Zbrali se bodo povabljenci, prišli bodo s čestitkami in z darili, vse bo slavilo dan njune poroke. Isto upanje je prešinjalo tudi njenega sivolasega očeta, grmiljskega graščaka.
»Star sem in bolehen,« je govoril vitezu, svojemu nasledniku. »Kadar se površneš, mi bo napočil najlepši praznik življenja.«
»Čez pol leta, morda pa tudi poprej,« ga je vitez razveselil. »Sovražnika bomo pognali daleč čez naše meje. Potem bo napočil mir, v naši deželi bo cvetelo blagostanje.«
»Živel Julijan, naš slavni vojskovodja!« je donelo okrog miz med žvenketanjem kozarcev. Povabljenci so napivali svojemu prijatelju ter mu želeli sijajno zmago.
Tovariši, ki so spremljali viteza na bojiščih, so pripovedovali zanimivosti, kako so pred leti naskakovali sovražnike. Hvalili so vitezove modre načrte in poveličevali njegovo junaštvo. Niso se mogli načuditi spretnosti, s katero je zasledoval premagance, kadar so bežali.
Na veliki mizi sredi dvorane je bila razvrščena vitezova bojna oprava. Visoka čelada, železni prsni oklep, sulica, meč in drugo bojno orodje je živo pripovedovalo o moči nepremagljivega junaka.
Sivolasi graščak Robert se je z desnico dotaknil orožja ter ga blagoslovil z besedami: »Ščit naj te brani, oklep naj te varuje, meč naj nam pribori mir, varnost in pravico.«
Plemstvo je stalo odkrito kakor ob svečanem obredu. Z besedami častitljevega starčka je spajalo občutke in voščila. Milena je povesila glavo, duša ji je krvavela ob misli na ločitev.
»Oh, če bi mogla iti s teboj!« je vzdihnila skrivoma, ko jo povabljenci niso opazovali.
»Žena ni ustvarjena za bojevanje,« ji je pogladil desnico.
»Dovoli mi, da te spremim in čuvam tvoje življenje. Kolikokrat boš lačen in žejen, pa ne bo nikogar, ki bi ti postregel.«
»Na malenkosti, kakor so lakota in žeja, se junak ne ozira. Ob najhujših naporih mora naprej, dokler ne omaga — tako se glasi povelje.«
»Ako boš ranjen, te bom obvezala. V bolezni ti bom pripravila zdravila.«
»Milena, zame ni treba skrbeti. Kot vojak bom z vsem preskrbljen, samo tebe bom pogrešal.«
»Moje srce bo pri tebi, Julijan. Vse moje misli pojdejo s teboj, spremljalo te bo moje hrepenenje.«
Obema so zamigljale v očesih solze, katere sta skrivoma otrla. Pomešala sta se med povabljence in začela pogovor, ki ju je navidezno razvedril. V njunih srcih pa je še vedno tlela bridkost ločitve.
Grajski uslužbenci in tlačani so sedeli pred graščino ob mizah pod košatimi lipami in prepevali bojne pesmi. Tukaj so se poslavljali prostovoljci, ki so se odločili iti z vitezom. Šteli so si v čast, da jih je uvrstil v svojo četo, že naprej so se ponašali z njegovo slavo.
»Živel naš poveljnik!« se je razlegalo v dolino. Vmes so donele živahne narodne pesmi kakor:
»Oh, kaj si je zmisliv naš cesar in kralj:
pet regimentov je fantov nabrav,
ta luštne, ta fletne, ta zavberske vse.«
Pri mizi kjer je sedela mešana družba, so fantje nagajali dekletom s pesmico:
»Ti boš pa doma ostala,
milo se boš jokala...
Dekleta pa so porogljivo odpevala:
»Jaz se pa ne bom jokala,
zbrala si bom drugega...«
»Saj bo menda res tako,« so se šalili. »Kdor prej pride, prej melje,« so se dekleta norčevala, kar je izzvalo glasno krohotanje.
»Milena ne bo tako govorila,« so jih ustavljali fantje.
»Plemstvo ima svoje običaje,« so žgolela med glasnim hihitanjem. »Ali ne poznate razlike med kmetom in gospodo?«
»Milena je vsa objokana, pa tudi Julijan je nekam otožen, tako težka mu je ločitev.«
»Radi bi, da bi jokale. S solzami vam ob slovesu lahko postrežemo, ako vam ugajajo kisli obrazi...«
»Tisto pa že ne, rajši zapojmo...«
Zadonela je krepka narodna pesem, pomagala so tudi dekleta — v začetku nekoliko nagajivo, kmalu pa so začela brisati oči in povešati obraze. Pevci pa so nemoteno ponavljali:
»Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo,
nazaj nas več ne bo.»
»Tako ne kljubuje vitez svoji zaročenki,« so jim očitale dekleta. »Mi pa nismo vitezi,« so jim vrnili nagajivost.
»Vsi ne moremo biti na gradu rojeni.« »Julijan je dober mladenič.« Dekleta so občudovala vitezovo zlato srce in telesno lepoto. Hvalila so njegovo vedenje in prijaznost proti podložnikom in naštevala njegove vrline. Prav tak se jim je zdel kot nadangel Mihael na oltarju vaške podružnice. Fantje so oboževali Mileno, kateri niso našli sploh nobene primere. Nobena zvezda jim ni bila tako jasna kakor njene oči, nobena vrtnica tako cvetoča ko njene ustnice, slajši ko med jim je bil njen smehljaj, njena beseda jim je bila srebrna kakor rajska pesem.
V grajskem stolpu je zatrobil trobentač, rog je zasekal čas razhoda. Na dvorišču so dogorele bakle, posli in tlačani so se umikali k počitku.
Hrup v slavnostni dvorani je ponehal, vitez se je poslavljal; vsakemu posebej je segel v roko in spregovoril poslovilno besedo.
Ko je prišel do Milene, se je ustavil; glas mu je obtičal v grlu, roka mu je skoro odrevenela. »Milena, tesno mi je pri srcu,« se ni mogel več premagovati. »Sam ne vem, kaj to pomeni.«
Milo je zaihtela in rekla: »Ne hodi, Julijan! Kdo ve, kaj se ti bo pripetilo.«
»Zame se ne boj,« jo je tolažil. »Ne vem, zakaj me obide strah, ko se spomnim nate. Tukaj slutim nevarnost...«
»Ostala bom vendar doma pri očetu v varstvu zvestih služabnikov. Ti pa pojdeš daleč v tuje kraje...«
»Vajen sem truda in naporov, nič mi ne bo škodovalo.«
»Nič ne veš, kaj se ti lahko primeri. Zaradi mene naj te ne skrbi: varovalo me bo močno grajsko obzidje, železna vrata in zapahi. Grad je spredaj dobro zavarovan, zadaj pa je nedostopen — čuvajo ga strmine in prepadi.«
Plemstvo se je strinjalo z mlado graščakinjo in prepričevalo viteza, da nima vzroka gojiti bojazen. Ljudstvo je mirno in zadovoljno, tlačani se dobro počutijo pod graščinsko upravo. Grmiljski graščak je dober in pravičen svojim podložnikom. Njegova okolica ne pozna upornikov, ki drugod razdirajo gradove. Povsod vlada red in pokorščina, koder seže njegovo oblastvo.
Potolažen se je približal Julijan sivolasemu graščaku ter mu stisnil desnico. Z enim očesom je gledal potrtega očeta, z drugim pa Mileno, »čuvajte jo kakor punčico svojega očesa,« mu je skrbno naročil. »Ne pustite jo samo na večerni sprehod, ob gozdu je tema, nič ne vemo, kdo jo zalezuje.«
Starček mu je verno prikimal. Debela solza se mu je utrnila in spolzela po velem licu. Njegovi sivi lasje so se srebrili v večerni luči, ki je svetila po dvorani.
»Zbogom, Milena!« Vitez jo je poljubil na čelo, na kar se ji je iztrgal iz objema. Ustavil se je zopet na pragu ter ji zamahnil z roko v poslovilo. »Na svidenje, Milena! Po slih ti bom pošiljal poročila.«
Na dvorišču so ga čakali oboroženi spremljevalci. Služabnik mu je izročil konja in bojno opravo. Urno so poskakali na konje in odjezdili v dolino. Za njimi so odhajali povabljenci in tlačani, grajski vratar je zaprl železna vrata.
Tedaj je v lipi za graščino sumljivo zašumelo. Možak, ki je čepel med vejami, odkoder se je videlo v dvorano, se je spustil kakor jastreb z drevesa med grmovje in pečine. Spretno se je oprijemal skal in korenin, dokler ni izginil v prepadu. Tam se je oddahnil in pogledal navzgor proti graščini. V slavnostni dvorani je še vedno gorela luč kakor drobna zvezda nad prepadom.
»Ali je bitje ali prikazen?« je škilil v višino. »Danica ne more biti lepša, kadar prisije na obzorje. Dozdeva se mi, da sem jo videl kakor v sanjah in vendar sem užival pol noči njeno deviško lepoto. Njena podoba se je vdelala v okvir mojega srca, od danes naprej sva neločljiva.«
Dotaknil se je s kazalcen in sredincem svojih ustnic, na kar je dvignil desnico. »Pošiljam ti poljub, na svidenje, Milena« je polglasno izgovoril. »Ostani moja zvezda in sveti mi v temo življenja. Premagal bom vse ovire in prišel do tebe, kakor resnično sem roparski poglavar - kralj nezrušljive trdnjave. Našel sem nevesto, moje geslo se glasi: samo ti in nobena druga.«
Ponovno se je ozrl navzgjr proti gradu, na kar je krenil po stezi med grmovjem.
Okrog studenca, žuborečega izpod skale, se je zgrinjala zelena tratica kakor otoček sredi puščave. Tu se je povzpel na konja, ki je bil privezan k drevesu. Krepko ga je spodbodel in usmeril po stezi iz prepada. Preganjalo ga je mlado jutro; nad Grmljem je bledela danica na umiku pred rumeno zarjo.
II.
Tajnosti črne doline.
[uredi]Črno dolino so pokrivali temni gozdovi. Kamor je segal pogled, ni bilo videti ne vasi ne planjave. Na sredi se je dvigal greben, poraščen z gosto smekovino. Nekdaj je stal na vrhu ponosen grad, ki so ga stoletja zrušila v razvaline. Sčasoma jih je preraslo trnje in grmovje, katero so slednjič zadušila drevesa. Čas je zabrisal pota in steze do nekdaj tako mogočne graščine. Polagoma so ugasnili tudi spomini na slavne grajske prebivalce.
Samo podzemeljski prostori so ostali pod razvalinami neporušeni in nepoškodovani. Vhod je tvorila ozka odprtina, osekana v skalo. Ozek hodnik, ob katerem se je temnilo globoko brezno, je držal v prostorno votlino. Tla so bila kamenita in strop obokan, skozi razpoke je prihajalo nekoliko svetlobe. Po vlažnih stenah se je nabirala plesnoba.
Takih votlin je bilo več pod razvalinami. Davnim graščakom so služile za kleti pa tudi kot ječe, kamor so zapirali uporne tlačane. Vezali so jih vlažni rovi, ki so bili ponekod celo tlakovani. Prostoren hodnik je držal do kamenitih stopnic, samo ta pot je peljala navzgor pod razvaline. Spodaj v najnižji votlini je izviral studenec ter se izgubljal v razpokline.
Dolga leta so dajali ti prostori zavetje divjačini, dokler jih niso iztaknili roparji ter jih spremenili v svoje brloge. Pred njimi so se tresli tedanji mogotci, dočim preprostemu ljudstvu niso tvorili krivice.
Kdor je gledal po Črni dolini s kakega griča, ni mogel nič sumljivega zapaziti. Bistremu očesu so bile skrite razvaline in vse, kar se je pod njimi godilo. Gozd je bil na mnogih krajih neprediren, skrivne poti pa niso bile znane vsakemu človeku.
Jezdec, ki se je ranega jutra napotil iz grmiljskega prepada, je divjal skozi vas in sela, semtertja se je ustavil in oddahnil. Bil je dostojno oblečen, zato ni vzbujal nikake pozornosti. Prijazno se je pogovarjal z vaščani, tu pa tam je poizvedoval po krajevnih razmerah. Predvsem ga je zanimala slavnost na Grmilju, kateri je prisostvoval skrit v grajski lipi med gostim vejevjem. Zaradi veseličnega hrupa ga ni nihče opazil; pač so ga zavohali psi in pričeli lajati, čemur ni pripisoval nihče kake važnosti, ker je bilo to noč na gradu mnogo tujih gostov.
Poti v Črno dolino jezdecu ni bilo dolgo iskati. Konj je bil vajen ovinkov in skrivališč, spustil se je v grmovje na parobju gozda. Kmalu je našel uglajeno pot, izsekano v goščavo. Tla so bila mehka in nastlana z listjem. Ni se čulo peketanje kopit, skoro neslišno je dospel do hriba pod razvaline.
Spustil se je s konja ter mu pokazal pot v votlino, zevajočo iz pobočja. Velikan z odurnim obrazom ga je prijel za uzdo ter se priklonil svojemu poglavarju. Oblečen je bil v široko haljo, izza usnjatega pasu mu je gledalo orodje.
»Ovsa mu daj in najboljšega sena,« mu jo poglavar zapovedovalno naročil. »Dolgo in naporno pot sva prehodila.«
»Pokoren sem tvojemu ukazu.« Poslušno kakor suženj je skrivil hrbet ter se odpravil na delo.
Strojin — tako so nazivali poglavarja — je odšel po stezi navzgor po pobočju. Ustavil se je ob skali, pod katero je bil skrivni vhod v podzemsko skrivališče. Ogrnil je ponošen plašč, na kar se je sklonil in zlezel v votlino.
»Sreča, junaštvo!« se je glasilo geslo, s katerim se je bilo treba javiti roparju, ki je stražil vhod v skrivališče. Mahoma je odstranil kamen in prižgal smoleno baklo, svetloba mu je kazala pot v podzemsko temnino. S tem geslom so se spoznavali lopovi med seboj, kadar so se srečali v nočnih urah.
Prostorna votlina je služila rokovnjačem za skupno bivališče. Polnil jo je duh po jestvinah in pijači, iz kotov se je razlegalo ogabno smrčanje. Strojin se je zleknil v naslanjač, po kratkem odmoru je udaril s kladivom po kameniti mizi.
Ponehalo je ostudno zdehanje, roparji so zapuščali ležišča ter se plazili v poglavarjevo bližino. Bila jih je sama pokorščina in postrežljivost, s katero so sprejemali poglavarjeva naročila.
»Zabave hočem, da se razvedrim,« je zahteval kakor vselej, kadar se je utrudil. »Kje sta Bradač in Dihur? Zapojta, da se raztresem po napornem delu.«
Razbojnika s črno zmršeno brado sta se vzravnala in zapela s hreščečim glasom:
»Midva sva rokovnjača;
vsak naju že pozna.
Lenuha, postopača,
povsod, nikjer doma.
Tralalala, fralalala ...
Ko bodeva umrva,
končano še ne bo.
Tam dol ga bova žrva
in meriva zlato.
Tralalala, tralalala...
Tam bova se igrava,
namočena ko čep,
hudiču nagajava,
ga cukava za rep.
Tralalala, tralalala...«
»Dovolj!« ju je zadovoljno ustavil in zamahnil z roko v znamenje za nastop. Tolovaji so se pokorno postavili okrog njega ter mu podajali svoja poročila. Kar je kdo izvedel ali izvohal ponoči, mu je moral zjutraj nemudoma naznaniti.
Prvi se je oglasil Lisjak, poglavarjev zaupnik. Njegovo obnašanje je bilo prikupljivo, gladko mu je tekla beseda, znal je živahno govoriti. Predložil je kos smrekovega lubja, na katero si je narisal načrt, kako bodo oplenili bogato graščino.
»Obzidje je nizko, za prehod zadostujejo lestve, ki so spravljene pod kozolcem,« je zgovorno našteval. »Okno v pritličju nima omrežja, vratar zaklene vrata in zaspi, beriči ne bodo pripravljeni. Odšli bomo nemoteno po stranski poti z bogatim plenom. Treba bo pripraviti voz, vreče ne bodo zadostovale.«
»Načrt ni tako lahek,« mu je Strojin preudarno ovrgel. »Hlapci in beriči so dobro oboroženi. Mi pa ne iščemo boja, marveč se mu izogibamo. Skrivoma pridemo in potihoma odidemo.«
»Tudi meni se gabi nepotrebno prelivanje krvi, ljubim pa drzne napade, ki n zahtevajo človeških žrtev. V sili pa se ne bojim zasukati meča in udariti po glavi.«
»Nehaj, sit sem tvojega modrovanja. Načrt bom proučil in premeril okolnosti, potem se bomo posvetovali.« — Ropar se je zamislil in nadaljeval po kratkem molku: »V seznamu naših obiskov je tudi grad Belinje. Ali si izvedel moje naročilo?«
»V redu, modri poglavar. Tajni vhod je odkrit. Ves dan sem se plazil med skalovjem po strmem pobočju. Našel sem malo odprtino, skozi katero sem prišel na podzemski hodnik do stopnic, držečih navzgor v graščino. Na vrhu prav nad stopnicami je zakladnica — shramba za zlatnino, srebrnino, razne umetnine in druge dragocenost. Z lahkoto jo bomo izpraznili.«
»Lisjak!« Poglavar je veselo poskočil in Iztegnil roke, komaj se je premagal, da ni objel svojega pajdaša, kar bi kot poveljnik ne bi smel storiti. Trdega in osornega se je moral kazati v svojem dostojanstvu.
»Storil sem, kar je bilo v moji moči. Spremljala me je zavest, da te bom zadovoljil, kar mi je ljubše kot še tako veliko plačilo.«
»Poveril ti bom še neko drugo zadevo, o čemer bova pozneje govorila. Dozdaj si bil moj zaupnik, a ne bo več dolgo, ko boš moj namestnik.«
»Govori, poglavar. Tvoj hlapec te posluša.«
»Pozneje, prijatelj. Slišati moram še druga poročila.«
Lisjak se je umaknil v kot nazaj na ležišče. Za njim je pristopil Bradač, njegov tovariš. Pod pazduho je tiščal vrečico, katero je položil na mizo pred poglavarja.
Strojin mu je stisnil desnico. »Vidim, da si dobro opravil,« se mu je široko nasmehnil.
»Kakor si mi naročil,« mu je pohlevno odgovoril. »Prinesel sem ti dragocenosti iz grajske zakladnice, nosila jih je kneginja in njena plemenita hčerka. Tukaj so njuni obeski, dragulji, biseri, srebrne zapestnice, prstani in uhani.«
Poglavar je segel po vrečico ter jo je radovedno pretipal. Usta so se mu raztegnila do ušes, tako mu je dopadlo njeno šumenje. Molče jo je položil na polico, vdelano v zid nad njegovo glavo.
»Vrednost je neprecenljiva,« se je Bradač širokoustil. »Dokaj spretnosti in poguma je bilo treba, nobena nevarnost me ni strašila.«
»Ali je šlo brez boja? Si li koga ranil ali celo umoril?«
»Nikogar. Grajski pes Sultan je edina žrtev. Ubil sem ga radi varnosti, da ni rentačil. Samo enkrat je zalajal in potem sem imel mir, nihče me ni opazil. Vrata sem zaklenil, preden sem izginil v temo. Kadar najdejo psa, bodo začeli kaj slutiti.«
»Zaslužil si posebno pohvalo. Tvoj delež bo največji, kadar bomo delili. Zdaj se lahko okrepčaš in odpočiješ; posvetujte se, kako boste zopet začeli kako novo delo.»«
»Obdelali bomo važne načrte in razvrstili obiske. Čaka nas še obilo opravila.« — Bradač se je zasukal in odšel v votlino. Tam so se zbirali roparji, mastili so se s pečenko in gasili žejo. Na sredi je stalo ognjišče, kjer so pekli divjačino, na kamenitih mizah pa so stali vrči s pijačo. Razbojniki so ležali zleknjeni okrog ognjišča, zatopljeni v živahne pogovore. Pri tem so pridno nagibali vrče in zalivali mastno pečenko. Kruh so pomakali v mast, ki se je penila na ražnju.
Za Bradačem je stopil pred Strojina umazan možicelj. Dihur so mu rekli, ker mu je smrdelo iz ust, dočim je bil drugače gibčen in prebrisan. Drobne oči so se mu svetile kakor mačku, ko je podajal poglavarju svoje poročilo.
Dihur se je ukvarjal s tatvino živali, kradel je prašiče, teleta in perutnino. Ves brlog je moral zakladati z živežem, pri čemer mu je pomagalo več tolovajev. Živino so plenili najrajši graščakom, od kmetov so jo navadno kupovali.
»O tebi poredkoma čujem,« ga je poglavar očitajoče nagovoril.
»Ker ne silim v ospredje,« se je potuhnil. »Drugi se svetijo v zlatu in srebru, jaz pa hodim po hlevih kakor vol in grizem jasli.«
Namuznil se je preprostemu odgovoru, v katerem je bilo dokaj resnice. Prijazno ga je prijel za ramo in vprašal: »Dihur, povej mi, s čim si se postavil?«
«S prašičem in s pitanim volom. Na grajskih pašnikih je še obilo zaloge.«
nejasno besedilo. Tudi ti boš deležen bogate nagrade.« nejasno besedilo je zasekal v mizo znamenje, da se nejasno besedilo ob razdelitvi plena. Delitev se je vršila redno vsak drugi teden, kadar se je nabralo več naropanih predmetov. Sam si je pridržal polovico, ostalo pa so dobili lopovi v enakih delih. Poglavarjevo premoženje je bila skupna lastnina.
Dihur se je zadovoljno obliznil in odšel k tovarišem v votlino, kjer si je urezal kos pečenke. K poglavarju pa je prikobacal kakor kužek suhljat možiček, ki si je leno otiral oči in zaspano zdehal.
Strojin ga je že od daleč nadrl: »Lenuh! Nobene koristi nimam od tebe.«
»Oven je bolan,« se je ropar prijel za trebuh. »Sušica se me prijemlje.«
»Saj vem: od lenobe boš poginil. Ampak moja potrpežljivost vzkipeva, neštetokrat sem te že posvaril.«
»Obljubim, da se bom poboljšal. Sam ne vem, zakaj odlašam.«
»Glej, da boš izpolnil besedo. Dam ti še nekaj dni odloga; ako se ne poboljšaš, bo visela tvoja glava zunaj na krivem gabru.«
»Strog si, poglavar, tvoj pogled je oster ko bodalo. Bal bi se tvojih groženj, ako bi ne imel resne volje, da se bom predrugačil. Preden poteče čas odloga, me boš pohvalil.«
»Pojdi!« ga je odslovil. Oven je izginil v temnem rovu, kjer se je zleknil na ležišče s trdnim sklepom, da bo o prvi priliki pobegnil. Naveličal se je zločinskega življenja in poglavarjevega zbadanja in graje. Pristudil se mu je roparski brlog, vedno lepša se mu je zdelo poštenost, s katero se je hotel ponovno okrasiti.
Srd in nejevolja, katero je poglavar izlil nad lenuhom, mu ni pokvarila veselega razpoloženja.
Zadovoljno si je mel roke ob spominu na grajsko Mileno ter na ugodna poročila. Mladenka se mu je zdela kakor prikazen, njen deviški obrazek se mu je neprenehoma smehljal, njena lilijska usta so ga neprestano poljubljala.
Naslonil se je na mizo in ponavljal: »Ona ali nobena druga, brez nje ne morem živeti. Dobiti jo moram s silo ali z zvijačo in utešiti svoje hrepenenje.«
Premišljal je in preudarjal, kako bi našel pot, da bi se ji dostojno približal. Ako bi se preoblekel v gizdavega plemiča in izdal za grofa ali kneza s slavnimi predniki, bi jo morda smel obiskati. Tedaj bi se moral naprej predstaviti staremu Robertu, njenemu očetu in čakati na njegovo milost.
Zanimanje za hčerko bi moral skrivati, kakor skriva svojo nepoštenost. Če bi jo zasnubil, bi moral povedati, kje ima graščino in starec bi jo hotel videti ter se prepričati o njegovem bogastvu. Po tej poti bi kvečjemu dosegel, da bi ga kot sleparja prijeli in zaprli.
»Ugrabil jo bom,« je prišel do sklepa. »Z nakanami in zvijačami si bom ugladil pot do plemenite neveste. Po naključju sem jo našel, sreča mi je odgrnila zastor in pokazala njeno rajsko obličje.«
Podprl si je glavo z rokami ter se poglobil v načrte. Otemneli so mu grajski zakladi, izginili tajni vhodi, biseri in dragulji niso bili več privlačni. Na obzorju mu je plavala samo ena zvezda — njegova nevesta. Zdela pa se mu je tako daleč; skoro ustrašil se je truda, ka ga bo moral premagati, preden jo bo dosegel.
»Na delo, Strojin!« se je ojunačil. »Prvovrstne vohune imaš, ki bodo odšli na prežo. Raziskali bodo okolico in zrahljali ovire. Razposlal bom najboljše moči — može, ki uživajo moje zaupanje in priznanje.«
Obrisal si je čelo, na katerem so se nabirale debele znojne kaplje. Omamljen je vstal in lezel po prstih do ležišča, kjer je počival Lisjak, najbolj prekanjeni ropar in njegov prvi zaupnik. Stresel ga je za ramo ter mu pošepnil, naj gre z njim; znamenje, katero mu je dal z roko, je pomenilo, naj hodi potihoma, da ga kdo ne opazi. Šla sta navzgor po stopnicah pod razvaline, kjer je bil še ostanek grajske sobane — poglavarjevo bivališče.
Strojin je natočil vrč najboljšega vina ter ga postavil na mizo pred razbojnika. Sedel je v njegovo bližino, nepremično mu je gledal v oči, s komolcem se je naslonil celo na njegovo ramo. Napravila sta nekaj globokih požirkov in prigriznila prekajeno svinjetino. Vsak grižljaj sta zopet ponovno zalila.
»Dihurjev plen je okusen,« se je obliznil poglavar, ko je načel obilno pleče. »Kdo ve, kje ga je zopet iztaknil?«
»To je Dihurjevo zlato,« je dodal Lisjak s polnimi ustmi svinjetine. »V dimnikih cvetejo njegovi zakladi.«
»Vidiš, vsak človek ima nekaj svojega. Ta ima jasen razum, drugi tanek nos, tretji je iznajdljiv najdljiv in prekanjen. Mož, ki ima v sebi vse te lastnosti, je moj posebni zaupnik in to si ti, prijatelj.«
Lisjak je spoznal, da ima poglavar zopet nekaj na srcu, zato ga obsiplje s pohvalo. Taka je bila njegova navada, kadar je gojil kako izredno željo. Delal je kot kovač, ki ogreje železo, preden ga začne kovati.
Strojin je nekaj časa molčal, nakar je povzel mehko in prikupljivo: »Prijatelj, prej si ti poročal meni, zdaj boš pa ti poslušal moje poročilo.«
»Bom,« mu je nastavil uho. »Vse svoje misli bom posvetil temu, kar mi boš povedal.«
»Poslušaj, prijatelj. Ali poznaš Grmilje in okolico? Precej daleč je od tukaj, tamkaj menda še nismo bili zaposleni.«
»Grmilje — grad nad prepadom.« — Roparju so se zasvetile drobne mačje oči, zadovoljno si je pogladil trebuh in nadaljeval: »Znane so mi poti in steze, celo znance imam med tamošnjim prebivalstvom. Po ondotnih vaseh me poznajo kot kupca in prodajalca.«
Poglavar je osupnil, nasmeh zadovoljstva se mu je prelival po obrazu. Pohvalno ga je potipal po rami in rekel: »Prijatelj, vedel sem, da imaš povsod poznanstvo. Nikoli se nisem še motil o tebi. Kdaj si pa že stikal okrog Grmilja?«
»Vso okolico sem prehodil lani ob tem času: Poznam tudi graščaka, starega Roberta in njegovo hčerko — lepo Mileno.«
»Ali ti dopade?« ga je slastno prekinil.
»Všeč mi je. ne morem tajiti. Videl pa sem jo le od daleč; pač pa sem slišal ljudi, ki so jo kar občudovali. Kadar se pelje v cerkev ali na sprehod tedaj se zbirajo ob poti ter je ne morejo prehvaliti.«
»Od blizu bi jo bil ogledal. Potem bi bil šele omamljen.«
»Ali meniš?« Lisjak je ostal popolnoma hladen, dočim je kipela poglavarju iz oči strast in poželenje.
»O tem sem prepričan,« je Strojin odločno potrdil. »Ako imaš le srce in trohico občutka.«
Lisjak, ki ni bil toliko nagnjen na ženske, ga je gledal skoro pomilovalno. »Radoveden sem, zakaj se toliko zanimaš za mladenko, ki zaničljivo gleda vse, kar ni grajsko in plemenito?« ga je začudeno vprašal.
»Zato, ker sem si jo izbral za nevesto. Milena je moj vzor, brez nje ne bom nikdar srečen. Ako jo ne dobim, si bom vzel življenje.«
»Prijatelj, ali noriš? No, pa jo ujemi — zlato ribico, ako se upaš v njeno bližino.«
»Nič še ne sluti, da jo ljubim, ker me ni zapazila. Moje oči so ukradle njeno sliko, katero nosim zaprto v svojem srcu. Od tedaj neprestano iščem poti in priložnosti, da ji nastavim zanko.«
»Težke in nevarne zadeve si se lotil. Mnogo poguma, spretnosti in zvijače bo treba, preden boš kaj dosegel.«
»Prav zato sem se obrnil nate, da mi boš pomagal. Dozdaj jo poznam samo še po obrazu, vem le, da ji je ime Milena in da je edinka. Radoveden pa sem, v kakšnem ozračju živi in komu je naklonjena, ako ni že zaročena.«
»Vse to bo treba dognati. Name se lahko zaneseš.«
»Prosim te, pusti vse drugo — tajne vhode in zakladnice — toliko časa, dokler ne izvedeš moje naročilo. Povedi me k njej, katero obožavam, bogato te bom poplačal.«
»Tvoje zaupanje mi je v čast in v plačilo. Potrudil se bom, kolikor bom mogel, da ustrežem tvojim željam. Preden poteče teden, ti bom o vsem natanko poročal.«
»Ne dam ti nobenih nasvetov in navodil, kako se obnašaj. Tvoja modrost prekaša moj razum, kadar je treba kaj razkriti. Sam si začrtaj pot, koder hočeš in kjer ti bo bolje kazalo.«
»Take stvari imam v mezincu. Zaprek se ne bojim; ako bi se slučajno pojavile, jih bom premagal. Bodi brez skrbi, vedi, komu si zaupal.«
»Tebi, ki me še nisi prevaral.« — Poglavar se je pomiril. Zaupal je izkušenemu vohunu kakor samemu sebi. Prav nič ni dvomil o njegovih uspehih, saj ga je zadovoljil vselej, kadar je šlo za kakšno važno zadevo.
Lisjak se je pripravil na pot in založil z denarjem. Oblekel se je v preprosto ponošeno obleko; pokril se je s kučmo in oprl na palico, čez pleča si je obesil lisičjo kožo. Tako se je klatil po grmiljski okolici; navidezno je kupoval in prodajal divje kože, skrivaj pa je vohal okrog graščine in poizvedoval po graščaku in Mileni. Kar je videl in slišal, si je dobro zapomnil.
Nestrpno je čakal Strojin njegove vrnitve. Pričakal ga je končno ob vznožju Črnega griča pred vhodom v votlino. Povedel ga je s sabo v sobano, kjer ga je najprej pogostil in napojil. Silno je bil lačen in utrujen, celo jezik se mu je zapletal.
»No. kako si opravil? Ali si jo videl? Kdaj bo izpolnjeno moje hrepenenje?« je nestrpno čakal poročila.
Lisjak je prigriznil, zalil in začel pripovedovati. Videl jo nisem, ker se vozi v zaprti kočiji.
Vsak večer se pelje na sprehod; grajski gozd, po katerem se vije uglajena cesta, ji je najljubše sprehajališče.«
»Samo to si izvedel? Kaj pa drugo — okolnosti in razmere?«
»Slabe novice. Milena je zaročena...«
»Ni mogoče. Kakšna nezgoda!« — Strojin je obstal kakor kamen, tako se je prestrašil. Ni se nadejal takega poročila.
»Prijatelj ne obupaj, nisem še vsega povedal. Res je zaročena, a njen ženin je odšel na bojišče. Priredili so mu slovesno odhodnico, pogoščeni so bili tudi posli in tlačani. Vitez se je genljivo poslovil, na kar je zajezdil konja in odšel s četico vojščakov, ki so se mu prostovoljno pridružili. Prsi so mu krasila visoka hrabrostua odlikovanja.«
»Zdaj je priložnost, da jo ugrabim. V gozdu, kamor se vozi na sprehod, je samota. V temi nas ne bo nihče opazil.«
»Niti sama se ne bo zavedla. Najprej bomo odstranili voznika; Dihur, ki je vajen vožnje, bo bliskoma zasedel njegovo mesto. Kadar se bo znočilo in bomo že daleč od Grmilja, tedaj se ji bom predstavil.«
»Kap jo bo zadela od žalosti in groze...«
»Znal jo bom potolažiti, upam, da ji ne bo škodovalo. Poklonil ji bom svoje srce in bogastvo.«
»Marala bo za roparjevo srce. Pljunila bo na tvoje prilizovanje.«
»Pripravil jo bom z lepo besedo in s plemenitimi dejanji.«
»Hahaha, tvoje besede in dejanja! Zaman se boš trudil, le dobro se zapomni.«
»Potem bom nastopil s silo — ne glede na njen stan in plemenitost. To pa le v skrajnem primeru, prej bom poskusil druga sredstva in pripomočke. Upam v popolno zmago.«
»Že naprej ti čestitam. Želim ti obilo stanovitne sreče, jaz ti bom vedno na uslugo. Treba pa bo še mnogo posla, preden prideš do smotra.«
»Delo je začeto ter ga moramo hitro izvršiti. Zdaj je priložnost, katero ne smemo zamuditi. Gradovi so osamljeni, plemstvo je odšlo na bojišče, beriči se vlačijo po sencah in zalezujejo dekleta. Grajska gospoda se je omehkužila, zato slabi in propada.« »Ponekod se dvigajo uporniki in podirajo gradove. Ljudstvo se je naveličalo tlake in desetine.«
»Pozneje bom o tem govorili. Najprej moram doseči svoj namen in poskrbeti, da bo gladko izteklo.«
»Poklical bom Bradača in Dihurja. Modra svetovalca sta, pa tudi močna in spretna, kadar je treba pokazati junaštvo.«
»Prideta naj, da se bomo domenili. Določiti moramo, kje bomo izvedli napad in kako bomo zabrisali sled za vozom.«
Dolgo v noč so sedeli roparji v poglavarjevi sobani in kovali načrte, kako bodo zajeli Mileno na večernem sprehodu. Izbrali so še nekatere »boljše« tovariše in odrinili drugi dan našemljeni in preoblečeni vsak po svoji poti proti Grrnilju.
III.
Ugrabljena nevesta.
[uredi]Vitez Julijan je držal besedo. Svoji izvoljenki Mileni je obljubil, da ji bo redno pošiljal poročila, kar je tudi izpolnil. Kmalu po njegovem odhodu je prijezdil na Grmilje vojak, ki ji je prinesel tople pozdrave. Sporočil je njej in graščaku, da je vitez na pohodu k novim zmagam. Njegovo junaštvo bo srečno končalo vojsko in pospešilo povratek v domovino.
Starčku se je pomladilo velo lice in hči je zavrisnila od veselja, ko je čula prijetno poročilo. Vrgla se mu je okrog vratu ter mu žgolela o sreči in zadovoljstvu. Z mehkimi občutki je gladil njene mehke lase, nad vse na svetu je ljubil svojo edinko.
»Za solncem pride rada nevihta,« so ga nenadoma obšle meglene slutnje.
»Oče, nikar me ne strašite,« se ga je tesno oklenila.
»Nekam čudno mi je pri srcu. Sam ne vem, kaj to pomeni.«
»Preveč vas skrbi, kar vam povzroča bojazen.«
»Milena, nekaj se bo zgodilo. Krik sem slišal s pečine.«
Hči se je prestrašila in obledela. Znano je bilo, da nočni krik s pečine naznanja nezgode. Ko je pred leti pogorelo bližnje selo, se je razlegal ponoči strašen glas s pečine; ljudstvo se je treslo in čakalo, kaj se bo pripetilo.
»Predsinočnjem o polnoči je bilo,« je pravil počasi in boječe. »Začul sem strašno vpitje, misleč, da je na dvorišču, sem odprl okno. Plašno sem se odmaknil, zakaj kričanje je prihajalo s pečine.«
»Ali ste razumeli kako besedo?« je trepetala od groze.
»Čuli so se samo odmevi divjega tuljenja...«
Oče in hči sta umolknila, bala sta se preteče nezgode ter se spojila v tesnem objemu.
Okrog graščine je vladala praznota. Hlapci in tlačani so delali na polju, doma je ostal le voznik Luka, ki je pripravljal kočijo za večerno vožnjo. Milena je gledala na dvorišče skozi okno prvega nadstropja. Ko je napočila določena ura, se je poslovila od očeta in stekla nizdol po stopnicah. Sedla je v zapreženo kočijo, hlapec je zaprl vrata in pognal v dolino.
Na južni strani Grmilja se je širila obsežna ravnina. Med njivami in travniki je peljala bela cesta, kamor je seglo oko, se je raztezala grajska zemlja. Milena je hotela ogledati polje in delavce, ki so kosili, orali in sejali.
Med poljem in gozdovi so ležale grajske senožeti. Tam, kjer je bila zemlja rodovitnejša, so kosili celo trikrat na leto. Čim bolj se je približevala gozdu, tembolj je bila trnjeva in kamenita. Tu so se pasle čede ovac, ki so prenočevale v razdrapanih kolibah. Ob parobju gozda se je vila gladka cesta, njeno zunanjo stran je obrobljala gosta živa meja. Na notranji strani pa so rasla visoka drevesa.
Cesta, ki je peljala dokaj časa med gozdom in pašniki, je končno zavila v gozd okrog griča ter dospela po drugi strani nazaj na planoto. Tukaj se je plazil tisto popoldne našemljenec; nemirno je stopical in gledal okrog sebe, videti je bilo, da nekoga zalezuje. Ko je zapazil grajsko kočijo, tedaj se je pomaknil v goščavo, kjer ga je čakal tovariš, s katerim sta si potihoma šepetala.
»Pozor, Milena prihaja!« mu je povedal na uho. »Voz bo kmalu dospel da parobja.«
»Kje je poglavar?« se je zganil možak z odurnim obrazom.
»Ob cesti za gričem prav na ovinku. Tam je tudi Dihur in pomagači. Menda ni treba ponavljati, kako smo se dogovorili.«
»Trenili bomo ko blisk in odhiteli s plenom.«
»Pa ne vsi, to si zapomni. Nekaj jih mora ostati in zabrisati sled za vozom. Kolesnice in kopita bi nas utegnila izdati.«
»Cesta je uglajena in trda ko kamen, kolesa iu stopinje se ne bodo poznale. Bodiva previdna in oprezna.«
Roparja Bradač in Lisjak sta šinila v grmovje in hitela za grič, k poglavarju. Nesla sta mu veselo poročilo: »Milena je na poti, voz bo zdaj zdaj prispel izza ovinka.«
Strojin je šepetal na desno in levo: »Tovariši, pozor! Zavedajte se, da izvajate imenitno delo. Razdelimo se v dve polovici ter se postavimo na obe strani ceste. Ko se bo voz pomikal mirno nas, tedaj planimo in odstranimo voznika. Dihur naj prime za vajeti in požene v divjem diru. Tudi jaz bom prisedel, Lisjak pa naj ostane s pomagači pri vozniku. Kadar ga bodo obdelali, naj zabrišejo sled za vozom. Tukaj je treba največje pozornosti, opravite natanko in zanesljivo. Iskali jo bodo biriči in vojščaki, pazite, da jo ne uderejo za nami.«
Nagloma in neslišno so se poskrili ob cesti, že se je čulo drdranje voza in peketanje konjskih kopit. Po cesti je drčala kočija, pred katero sta stopala ponosna vranca. Glavo sta držala gizdavo pokonci, kakor bi se zavedala, da vozita kraljico gomiljske okolice — graščakovo edinko.
Voznik je pritegnil vajeti in tlesknil z jezikom, potegniti je hotel okrog griča na desno tam, kjer je na levo cepila pot po dolini. Neprenehoma je gledal predse na konja, pri čemer je nenadoma začutil, da je nekdo silno planil no voz ter ga zgrabil za roko. Preden je mogel zakričati, se mu je stemnilo pred očmi, na kar je zdrknil z voza v obcestni jarek. Skušal se je izviti in teči za vozom, a razbojnika sta ga tiščala k tlom in tolkla s kamenjem po glavi. Bolestno se je zvijal in stokal, dokler ni omagal in obležal nezavesten. Tedaj sta ga pustila v jarku iu začela brisati sledove, koder so se poznali.
Milena ni v zaprtem vozu ničesar zapazila, občutila pa je močan sunek in pritajeno kričanje. Napad je bil izvršen z bliskovito naglico, prav kot je bil zamišljen. Šele ko je voz krenil s ceste, je poklicala voznika, misleča, da se mu upirajo konji, kar se-bilo včasih že pripetilo. Ker le ni bilo odgovora in je voz tekel v napačni smeri, je stopila k oknu in hotela odpreti vrata. Strahoma je opazila, da so zaklenjena.
»Luka, ustavi!« je pozvala voznika. »Kdo ti je ukazal voziti ob mraku po tej poti?«
Vsa obupana je stala ob oknu, videla pa ni drugega ko gozd v medli svetlobi večernega solnca. Begale so jo strašne misli, nekaj ji je reklo, da je ujeta. Nekdo je moral podkupiti voznika, ki jo je izročil strahoviti usodi. Njeni tresoči vzdihi so se izlivali v tiho prošnjo: »Kje je rešitelj? Kdo mi bo pomagal?«
Večerni mrak se je zgostil v nepredirno temo. Med vožnjo so zaškripala vrata, v kočijo se je priplazil mladenič in sedel k ujetnici na mehko sedalo. Rahlo jo je prijel za roko in rekel: »Ne boj se, dušica. Jaz sem tukaj. Nič žalega se ti ne bo zgodilo.«
Mladenka se je sprva prestrašila, brž pa se je opogumila in odločno nastopila. »Kdo si, predrznik, da se me upaš dotikati?« ga je porinila od sebe.
»Jaz, ki te ljubim,« se ji je dobrikal. »Moje oko te je našlo, naključje je tako hotelo. Od tedaj živim le zate, vse drugo na svetu zame nima pomena. Sklepal sem, kako bi te osvojil in zamislil načrt, ki sem ga pravkar izvedel. Narekovala sta mi ga razum in ljubezen. Ne zameri, ako sem napačno ravnal. Nisem mogel drugače.«
»Vse ti odpustim, ako se mirno odstraniš. Luka naj nemudoma obrne konje in krene nazaj na Grmilje.«
» Voznik je zaostal... Precej daleč smo že od ceste...«
»Daj, naj primem vajeti Tudi jaz znam ježiti.«
»Ne morem, Milena. Za vedno si se nastanila v mojem srcu, ne morem te pregnati...«
»Kdo si?« je ostrmela. Ali jo pozna, da jo kliče po imenu? Kdaj jo je videl in kako je prišel v njeno bližino?«
»Ako me izpustiš, dobiš bogato nagrado,« mu je obljubila po kratkem molku. »Povej mi, koliko zahtevaš.«
»Nič drugega kakor tebe. Zlato bi pohodil v prah, ako bi moral izbirati med njim in teboj. Osrečiti me moreš le ti in tvoja ljubezen.«
»Te sreče ne boš nikoli doživel. Branila se bom do zadnjega dihljaja, pripravljena sem umreti.«
»Ne misli, da ti strežem po življenju. Čuval te bom kot svoje oko, na rokah te bom nosil, vsega boš imela v izobilju.«
»Od tebe ne maram drugega kakor prostost. Tvoje prilizovanje me žali in ponižuje. Moj oče je graščak, jaz sem njegova edinka.«
»Pri meni boš prosta kakor ptica v zelenem gaju. Skupaj bova uživala življenje — raj na zemlji.«
»Prosim te, izpusti me, da pohitim k očetu. Od žalosti bo umrl, ako se ne povrnem.«
»Tudi jaz sem zapustil očeta, dolgo je že od tega. Pri meni se ti ne bo tožilo po domu, kmalu ga boš pozabila.«
»Studiš se mi, ker te ne poznam in ne verjamem besedam. Gabi se mi tvoje vedenje.«
»Priznam, da nisem pravilno ravnal, kar mi boš odpustila. Ljubezen bo vse poravnala.«
»Kdo si, nesramnik, da se me upaš tako brezvestno žaliti?«
»Človek sem, ki te ljubi in obožuje. Srce mi poka od žalosti, ker me odklanjaš. Ne ugašaj moje nade, gorijo naj kot svetiljka na tvojem oltarju.«
»Ne išči ljubezni, da si ne nakoplješ sovraštva. Moj oče se bo maščeval, prav gotovo ne uideš njegovi kazni. Lahko me umoriš, toda pravica bo odkrila zločin in zahtevala zadoščenje.«
»Tvojih groženj se ne bojim,« jo je trpko zavrnil. »Živela bova odrezana od sveta, nikomur ne bo znano najino bivališče.«
Plemkinja je kriknila od strahu, z vso silo se je uprla v vrata, da bi skočila z voza in zbežala. Ropar jo je ujel z roko in jo posadil zraven sebe.
Šiloma jo je prijel okrog pasu, rad bi jo bil pomiril in potolažil.
Jezno ga je pahnila od sebe in kričala: »Pusti me, nasilnik! Kdo ti je dovolil? Maščuj se Julijan. Oče, pomagajte!«
Izvil ji je desnico ter jo pritisnil na svoja usti. »Poljubljam jo, ker te čislam,« ji je sladko šepnil. »Klanjam se ti kot boginji na svojem oltarju.«
»A jaz te sovražim in zaničujem,« mu je pogumno priznala. »Zato, ker si me ugrabil slabotnemu očetu, ker me mučiš in nadleguješ.«
»Kdo pa je Julijan, katerega si poprej klicala?« je siknil skozi zobe.
»Moj zaročenec, njemu sem prisegla zvestobo...«
»Milena, ne udajaj se praznim nadam. Julijan se ne bo nikoli šopiril na prestolu tvojega srca, zato je poskrbljeno.«
»On ali pa nihče drugi. Umrjem naj, čim bi kaj drugega privolila. Moje srce naj izkrvavi kot žrtev nasilstva.«
»Ne kliči smrti, ko ti ponujam življenje.« — Ropar se je krotil in premagoval, da ji ni povedal, kdo je gospodar njene prostosti. Toliko odpora ni pričakoval, mislil je, da se bo prej ustrašila in popustila.
Iztrgala se mu je ter se pomaknila od njega. »Ali te res ne gane nobena prošnja?« je milo zaihtela.
»Tukaj sem trd in neizprosen,« je odločno poudaril. Nato se je prisiljeno nasmehnil, da popravi, ako se je pretrdo izrazil.
»Usmili se vsaj sivolasega starčka — mojega očeta...«
»Morala ga boš polagoma pozabiti, kar ti bo olajšalo ločitev.«
»Nehaj, trdosrčnik! Sramuj se govoriti o ljubezni, ker ne poznaš sočutja. Vsaka tvoja beseda je ostudno hinavstvo.«
Taki očitki so vendarle pretresli srce, ki res ni poznalo usmiljenja, kadar so se zvijale nedolžne žrtve. Milena je bila prva, za katero je občutil čisto ljubezen. Sklenil je celo, da bo predrugačil življenje — na ljubo svoji nevesti, ako se mu posreči omajati njeno voljo.
»Od danes naprej si moja nevesta, pri tebi bom neizmerno srečen,« je prezrl njeno zaničevanje.
»Jaz pa sem najnesrečnejše bitje na svetu. Umrjem naj, preden okusim čašo trpljenja.«
»Umreti hočem s teboj, ako ti ni za življenje.« Široko je iztegnil roke, da bi jo pritegnil k sebi. Iz prsi mu je kipela strast in poželenje.
Sesedla se mu je na tla in pričela glasno jokati. Obupno je klicala očeta in Julijana, Boga in svetnike, naj jo rešijo nasilstva. Razbojniku je odrevenela roka, ni se je upal dotakniti.
»Milena, zakaj me ne ljubiš!« je stokal, da bi jo omečil z lepo besedo.
»Zato, ker te sovražim... Pred menoj si najgrši človek, najbolj umazana duša...«
»Nehaj! Rotim te pri nebu in zemlji...«
»Ugrabil si me kot razbojnik. Očetu si me iztrgal iz naročja...«
»Dovolj, Milena! Tvoje besede so trše od železa.«
»O, Bog! Ali res ni več pomoči? Zakaj si me tako strašno obsodil? Kaj sem zagrešila?«
Sočutno jo je dvignil na sedalo, kjer se je izmučena naslonila na steno in pokrila lice z rokama. Tudi ropar se je utrudil. Naslonil je glavo v dlan in komolce na koleno — tako je ustvarjal nova sredstva, katera bo uporabil, preden poseže po skrajnih pripomočkih.
Kočija z roparjevo nevesto se je pomikala proti Črni dolini. Svetila je močna bakla, katero je nosil ropar spredaj na čilem konju. Pod kolesi je pokalo kamenje, in hreščalo preperelo dračje.
IV.
Skrbi in žalovanje.
[uredi]Graščak Robert je zrl sklonjen skozi okno na dvorišče. Hlapci so opravljali živino in pospravljali orodje, biriči so jih nadzorovali. Delo so izvajali v lepem redu brez upiranja in godrnjanja.
Starčkove oči so bile nepremično obrnjene na cesto, držečo iz doline na Grmilje. Večerni mrak je bil vedno gostejši, Milene pa ni bilo od nikoder. Ob tem času je bila že vselej doma, nocoj pa se je tako dolgo zapoznila. Nikjer ni bilo čuti ne drdranja voza, ne peketanje konjskih kopit, ki so se vedno tako ubrano razlegali v nočno tišino. Začelo ga je skrbeti, da se ji ni morda kaj primerilo.
»Najbrž se je zamudila na pristavi,« se je tolažil. Vendar pa se mu ni zdelo verjetuo, ker mu ni omenila, da se popelje na pristavo.
Tudi hlapce je skrbelo, kje je voznik Luka, ki se je vsak večer vrnil že pred mrakom. Vpraševali so drug drugega, a vsak je odmignil zamišljeno z rameni. Soglasno so menili, da je Luka vesten v svoji službi ter se ni zakasnil brez povoda.
Graščaka so obhajale nemirne misli. »Čudno, zakaj se ne vrne? Nesreča je skoro izključena; ljudje so ob tem času še na cesti ter bi nam takoj povedali, ako bi se kaj pripetilo.«
»Pa je res čudno,« je skrbelo oskrbnika. »Sicer je Luka izurjen voznik, še nikoli ga ni polomil.«
Vzlic temu je poslal služabnika z naročilom, naj pogleda po cesti ob gozdu, na kar naj se nemudoma vrne. Birič pa je odjezdil na pristavo; menili so, da ju je zajela noč ter sta sklenila tamkaj prenočiti.
Vrnila sta se skoro istočasno, oba z nezadostnimi poročili. Služabnik je neuspešno prehodil pot ob gozdu; videl ni ne voza, ne Milene, tudi birič jo ni našel na pristavi.
»Kam je izginila?« je vznemirilo graščaka. »Pa nič ni omenila, da bo tako dolgo izostala...«
Od najvišjega med številnim grajskim osebjem pa do najnižjega tlačana — vsi so ugibali in razmišljali, kaj se je zgodilo plemeniti graščakovi edinki in zvestemu vozniku. Njih mnenje se je križalo, nihče ni mogel kaj pravega pogoditi.
Graščak je odredil, naj se zberejo hlapci in beriči ter naj vso cesto ob gozdu temeljito preiščejo. »Poglejte tudi v obcestno grmovje,« jim je naročil ob odhodu. »Kar boste zapazili, mi nemudoma sporočite.«
Pridružilo se jim je tudi nekaj kmetov, zakaj po bližnjih vaseh se je mahoma raznesla vest, da na Grmilju pogrešajo Mileno. Razdelili so se v skupini: prva za desno in druga za levo stran ceste. Vsaki je svetila močna bakla.
Med glasnim pomenkovanjem so preiskali skoro že polovico poti, ne da so kaj sumljivega zapazili. Redkokje se je poznala kaka sled voza, cesta je bila kakor ulita, izpralo jo je zadnje deževje. Posipati so jo morali tlačani, pa tudi pometati v jeseni, ko je odpadalo listje. Veje so bile na obeh straneh enakomerno odrezane, tvorile so nad cesto obok, kar je dajalo sprehajalcem poseben užitek.
Za gričem tam, kjer se je odcepila stranska cesta, so jih iznenadile ob robu komaj vidne človeške stopinje. Hlapec, ki je svetil skupini, se je skoro izpotaknil — plaho je kriknil — zadel je ob človeka v obcestnem jarku. Ležal je na obrazu, zato ga niso takoj spoznali. Po glavi so se mu poznali madeži krvi, tudi obleka je bila krvava.
»Mrtev je,« so ga plašno obstopili.
»Morda je kdo iz okolice,« je pristopila druga skupina. »Zgodil se je zločin, ali pa se je ponesrečil.«
Berič se je sklonil nad nesrečnika in poslušal, ali še kaj diha. Prijel ga je za roko in čutil, da mu žila rahlo bije. Previdno ga je obrnil, pri čemer so zapazili, da ima oči zavezane z debelo krpo. Brž so mu jo odstranili ter mu posvetili v obličje.
»Luka je,« so ga mahoma spoznali. »Pa vso glavo ima razbito, obraz mu je strahovito razmesarjen.«
»Zločin!« so klicali drug za drugim. »Kje so konji in Milena?«
Dvignili so mu glavo ter ga sočutno opazovali. Iz odprtih ran se mu je cedila kri in polzela po obrazu. Rane so mu bile nedvomno zadane s kamenjem ali s topim orodjem. Njegovo bolestno hropenje je razodevalo notranje bolečine.
Pričeli so ga klicati in tresti. Ležal je v globoki nezavesti, dihanje je bilo edini znak življenja. Morda bi ga bili vzdramili mrzli obkladki, a nikjer v bližini ni bilo vode. Zaman so se prizadevali, da bi ga spravili iz omedlevice, pa vsi poizkusi so se izjalovili. Hlapec je stekel v najbližjo vas po voznika, zakaj nad vse je bilo važno, da mu ohranijo življenje.
Samo on jim bo mogel povedati, kako je bil napaden in kdo je odvedel Mileno. Šele potem bodo mogli uspešno nadaljevati preiskavo.
Posedli so na tla okrog ranjenca in čakali voznika. Nekateri so iskali po okolici znakov, ki bi dogodek vsaj nekoliko pojasnili. Želeli so dobiti kako sled za vozom, a ni se jim hotelo izpolniti. Čim dlje so hodili po gozdu, tim manj so bili na jasnem. Končno so uganili, da so se odpeljali po zraku. Pomagal jim je sam peklenšček; roparji so namreč v stalni zvezi z vragom in s čarovnicami, ki začarajo vsakemu, kdor bi se jim ustavil. Kadar jim preti nevarnost, tedaj jih zakrije hudobec s črno meglo, zato jim ne more nihče do živega. Za plačilo mu morajo zapisati dušo, po katero pride ob zadnji uri.
Prispel je navaden kmečki voz z lestvami in s slamo. Naložili so nezavestnega voznika in pognali konja. Pomoč je bila nujna, nobenega hipa niso smeli zamuditi.
Grajski zdravnik ga je skrbno pregledal in ugotovil težke poškodbe na glavi in po životu. Izmil mu je rane ter jih obvezal, na čelo mu je neprestano polagal hladilne obkladke. V usta mu je spuščal kapljice učinkovitega zdravila.
Graščaku niso povedali, kaj se je dogodilo. Bali so se, da mu bo škodovalo, ako mu naznanijo usodno novico. Starček pa je slutil nezgodo ter ni prej odnehal, dokler mu niso vse natanko razložili. Strah mu je zasukal oči, bolestno je zastokal ter se zgrudil poleg nezavestnega voznika. Ko so ga spravili k zavesti, je venomer sklepal roke in klical: »Kje je Milena, moja zlata edinka? Kam so jo odvedli? Kdo se je drznil kaj takega storiti?«
Luka se je začel po zaužitem zdravilu nekoliko premikati, vendar še ni mogel govoriti. Zdravnik si je resno prizadeval, da bi ga čimprej spravil na noge, graščak mu je obljubil obilno nagrado. Vse je poskusil, kar je premogla takrat zdravniška veda.
Šele tretji dan je trudoma odprl oči, zvijal se je od bolečin in dajal nerazločne glasove. Glava in roke so mu bile zatečene od udarcev, trpel je strašne bolečine. Graščak je čul ob njegovi postelji, nestrpno je čakal, kdaj bo spregovoril in kaj bo izpovedal.
»Milena!« je bila prva beseda, ki jo je mukoma izgovoril. Zmedeno, kakor bi se bil prebudil iz strašnih sanj, je pogledal okrog sebe.
Zdravnik je bil zadovoljen s svojimi uspehi, čeprav še ni bila odstranjena vsa nevarnost. Izbral je bolniku posebno sobo, kjer je imel mir in dobro postrežbo. Celo graščaku je prepovedal, naj ga ne vznemirja, dokler popolnoma ne ozdravi.
Hlapec Luka je bil čudovito močne narave, ki je kmalu prebolela težke udarce. Čez nekaj dni je že toliko okreval, da je mogel odgovarjati. Vedel pa ni drugega povedati kakor to, da sta med vožnjo planila na voz neznanca, ki sta mi zavezala oči ter ga vrgla v obcestni jarek. Tam sta ga pričela obdelovati s kamenjem, kar mu je povzročalo grozne bolečine. Vpiti ni mogel, ker sta mu lopova tudi zamašila usta. Slišal je še nekaj časa drdranje voza, nato pa se mu je stemnilo pred očmi. Obležal je nezavesten, nič več ni čutil ne strahu ne bolesti.
»Kdo ve, ali je Milena vedela, kaj se je zgodilo,« se je tresel graščak od groze in bridkosti.
»Napad je bil izveden hitro, kakor bi trenil,« se je Luka komaj še spominjal. »Dvomim, da je kaj opazila.«
»O, Milena, moja draga Milena! Kje si, moj edini zaklad na svetu? Kam so te odpeljali?« Graščak je omahnil v naslanjač, v grlu mu je zastala beseda.
Podatki, ki jih je navedel Luka, niso mogli nikogar zadovoljiti. Prinesli niso nikakega pojasnila, kdo je odvedel Mileno. Napadenec ni mogel opisati zločincev, niti pokazati smeri, kamor so jo odpeljali. Skrbi obupanega graščaka so se izlivale v strašne slutnje: njegova zlata edinka je v oblastvu roparske druhali.
»Milena, nikdar več se ne bova videla!« je plakal kakor dete. »Kdo ve, kako te bodo trpinčili in nazadnje morda celo umorili. Nekdo je izvršil grdo maščevanje. Joj, kaj poreče Julijan, ko bo izvedel o strahoviti nezgodi. Očital mi bo, da sem zanemaril, kar mi je naročil pred odhodom. Oh. kako sem bil površen, dasi me je opominjal razen viteza tudi krik s pečine.«
Za razkritje zločina je bila razpisana visoka nagrada. Vsi graščinski veljaki so se trudili, kako bi jo zaslužili. Poskusi pa se jim niso obnesli. Vitez Julijan je bil graščaku edino upanje; samo on jo bo še mogel rešiti, ker je razumen in hraber zasledovalec.
Sosednji graščaki so izražali žalujočemu starčku iskreno sožalje ter mu ponudili pomoč pri zasledovanju rokovnjačev. Čete oboroženih vojščakov so prodirale v gozdove, vračale so se utrujene, nihče ni mogel pokazati uspehov. Močni nalivi so jim odplavili sledove. Robert je tarnal in plakal podnevu in ponoči brez miru in tolažbe. Samo spomin na viteza mu je branil, da ni popolnoma obupal. Kadar so ga begale črne misli, da je hči umorjena, tedaj so se mu zasvetile skrivne nade v njeno vrnitev. Obljubil je sezidati kapelico, ako se srečno povrne. Njegov sel je jezdil od vasi do vasi in pozival ljudstvo, naj moli za grajsko Mileno.
Podložniki grmiljske graščine so sloveli kot zelo poslušni in pobožni. Vsak večer so se zbrali po končanem delu ob znamenjih in molili dolge molitve za mlado graščakinjo. Po opravljeni pobožnosti so posedli v travo, kjer so se hladili in pomenkovali. Resni možje so kadili iz nejasno besedilo in pripovedovali strašne zgodbe, mladina jih je poslušala. Stari Ažman je vedel mnogo pripovedk; mož je marsikaj izkusil — vsake kvatre ga je strašilo. Ono noč, ko je izginila Milena, je slišal krik s peči... Prav o polnoči je grmelo v dolino: »Pomagajte, pomagajte!« iz česar je sklepal, da se bo nekaj pripetilo. »To je nekaj strašnega,« je dostavil.
»Očka, kdo pa kriči s pečine?« so poizvedovali mladi radovedneži.
»I, kdo neki!« je povzel in važno razlagal: »Nihče drugi kot duh nesreče. Nesreča je človeku vedno poprej določena, njen duh ga išče in ko ga najde, ga objame. Včasih ga tudi opozori, naj se ji izogne. Mi ne vemo vselej, kaj pomenijo ti glasovi, zato nas onesreči.«
Možiček jo je »pogruntal.« Vsa vas se je čudila njegovi modrosti, nihče ni vprašal, kje je vse to izvedel.
Sličen po zgovornosti mu je bil sosed Rožanc, ki je videl tisto noč ob križu belo ženo. Na rami se ji je lesketala kosa, zakaj na nebu je svetila polna luna. Opogumil se je ter jo nagovoril. Pokazala mu je na Grmilje.
Vrbač je čul zabijati rakev, votli odmevi so prihajali z Grmilja. Vmes se je slišalo tudi neko mrmranje — kakor pogrebne molitve. Videl je mrtvaški sprevod, ki se je pomikal z gradu v dolino. Naprej so stopali pogrebci s krsto, za njo pa ljudstvo. Poznal ni nikogar, ker ni imel nobeden glave.
»Vse to je pomenilo,« so sklepali vaščani. »Najbrž Milene ni več med živimi. Res, škoda blage mladenke! Oh, ubogi oče! Kak udarec za njenega zaročenca!«
»Smrt pa res ne izbira,« so modrovale vaščanke.
Pod vtisi grajskega dogodka je bila celo vihrava mladina nekam zamišljena in potrta. Več ni bilo slišati med fanti in dekleti šaljivih pogovorov, vesele poskočnice so se umaknile popevkam z otožnimi napevi. Ko so tisti večer odšli možje in matere, tedaj so ostali ob znamenju še fantje in zapeli pesem o smrti mladega dekleta, ki se je glasila:
»Oj ti rožca ljubezniva,
kakšen cir si bla na svet!
Grenka smrt te je umoriva.
Bog te hotev je imet.
Padari so se trudili,
kar imeli so moči,
zanjo v cerkvah so molili,
a ozdravit več jo ni.
Bela smrt je zamahniva
s svojo brušeno koso.
Deklica je izdihniva,
duša šva je gor v nebo.«
Kakor med ljudstvom, tako so živele takrat pravljice in pripovedke tudi v preprostih narodnih pesmih. Fantje so se spomnili tiste ganljive zgodbe o »Mrtvaški kosti« ter so jo domov grede urezali:
«En fantič je hodiv prav deleč u vas
k svoji ljubci tja v tretjo vas.
Srečava ga je mrtvaška kost,
z njo je hodiva božja modrost.
Suniv jo je s ta desno nogo
s ceste v travo zeleno. —
Mrtvaška kost spregovori:
»Zakaj me suvaš, fantič ti?
Preden bo tretič beli dan,
mrtev boš in pokopan.«
Z bojišča so prihajala ugodna poročila. Na Grmilje je zopet prijezdil sel s toplimi pozdravi za Mileno. Namesto iskrenega odzdrava je ponesel vitezu Julijanu žalno vest, da je njegova zaročenka žrtev drznega roparskega napada.
Vitez je vzdihnil in prebledel, nato pa je dvignil meč in prisegel maščevanje krutim hudodelcem. Z novim pogumom se je vrgel v odločilni boj, da izvojuje zmago in pospeši odhod v domovino.
V.
V roparskem barlogu.
[uredi]Razvaline Črnega gradu so podsule tudi krasno dvorano v pritličju na robu griča. Njen debeli obok je kljuboval stoletja in stoletja silni teži kamenja, nakopičenega nad tem delom graščine. Debela plast je odvajala mokroto, ki jo niti v najhujšem deževju ni mogla prepojiti.
Edini vhod v to dvorano so bile stopnice iz podzemeljskih prostorov, druge je zasulo razpadajoče zidovje. Omreženo okno je bilo obrnjeno proti vzhodu, zakrivalo ga je močno vejevje, radi česar je dajalo motno svetlobo. Dvorana je bila opremljena s starinsko opravo: postelje, omare, mize, stoli in naslanjači. Kar se je pokvarilo in preperelo, so roparji odstranili in nadomestili.
Tukaj se je prebudila Milena iz dolge omedlevice, v katero jo je pahnila žalost in groza. Strahoma je pogledala okrog sebe, v nos ji je udaril smrad po plesnobi. Obdajale so jo puste razkopane stene, nikjer ni videla vrat, okno je zastiralo debelo železno omrežje. Nikjer ni bilo žive duše; čula ni nikakega glasu, samo sem in tja se je odluščil kak kamenček in zdrknil v globino. In vendar se ji je sanjalo, da objema očeta; v omotici je pozabila bridko resnico, katere se je zavedla, čim se je vzdramila.
»Kje sem?« je vztrepetala. »Kaj je z mano?«
»No, vendar ji je odleglo,« si je oddahnil roparski poglavar, ki je prečul vso noč ob njeni postelji. Sočutno se je sklonil proti njej in rekel z nežnim glasom: »Ne boj se, Milena. Jaz sem pri tebi, ki te ljubim nadvse na svetu.«
»Kdo si?« je viknila v silnem strahu.
»Jaz. Ali ti nisem povedal?«
»Kaj naj pričakujem od tebe: smrt ali rešitev?«
»Življenje, posuto s cvetlicami in čisto ljubezen...«
»Torej me boš oprostil in povedel na Grmilje... S tem mi boš pokazal, da me ljubiš...«
»Ni mogoče. Izkoreninil sem te in presadil na svojo gredico, kjer boš rasla in cvetela... Grela se bova v medsebojni ljubezni in uživala nebesa...«
»Tukaj v tem brlogu? Kaj sem ti storila, da me zasmehuješ?«
»Kar ti ne ugaja, bomo preuredili... Zahtevaj dušica, vsako željo ti bomo izpolnili...«
»Ne želim in ne zahtevam drugega kakor to, da me povedeš nazaj na Grmilje. Tam je grob moje matere in dom mojega očeta. Kdo ve, ali že ni od žalosti umrl?«
»Sporočil mu bom, da živiš v mojem kraljestvu...«
»V ječi kot zapuščena jetnica. Ne lagaj mu in ne misli, da ti verjamem. Povej mu, da si me ugrabil in onesrečil.«
»Dragica, nimam zlobnih namenov. Poginem naj, ako ne govorim resnice.«
»Lažnik! Boj se Boga in njegove kazni. Strašno te bo udaril.«
»On, ki ga kličeš, ve, da te ljubim. Znano mu je pa tudi, da me sovražiš. Modro bo razsodil.«
»Predrznik! Ali te ni strah njegove pravične obsodbe?«
»Zakaj? Izbral sem te za nevesto, ne bom te nehal ljubiti. Ljubezen ne more biti kaznovana.«
»Gorje ti, kadar te bo zadelo maščevanje. Moj oče bo ukrenil vse, da me najde. Julijan bo nabrusil meč in zajezdil konja...«
»Odzdaj si v mojem oblastvu.« — Strojin je potihoma škrtnil z zobmi, komaj se je premagal, da ni ošabno nastopil. Napol resno jo je pogledal in rekel: »Milena, boli me tvoja trmoglavost. Vendar ti ne zamerim, ker te razumem. Sčasoma boš pohlevna in krotka kakor jagnje...«
»Ne odlašaj, kar misliš storiti, ako si gospodar mojega življenja. Ničesar nisem zagrešila.«
»Ali ni greh sovraštvo, katero vračuješ moji ljubezni?« .
»Hinavstvo in ljubezen...« .
»Rekel sem ti že, da sem te izbral za nevesto. Prisegel sem ti zvestobo, pa si jo odklonila. Rotil sem te in prosil, a nisem bil uslišan. S. čim naj ti ustreženi?«
»Tega, kar te prosim, mi ne izpolniš. Za vse drugo sem gluha in nedostopna.«
»Kakor hočeš, dam ti nekaj dni odloga. Odšel bom po opravkih, ti pa premisli, dokler se ne povrnem. Stregla ti bo moja služabnica, vsi moji podložniki te bodo spoštovali.«
Hotel jo je v slovo poljubiti, a Milena ga je pahnila od sebe. Obrnila se je proti oknu in zajokala. Ropar jo je pomilovalno pogledal, na kar je izginil v podzemeljske prostore. Zunaj na drevesu tik okna so pozdravljali krilatci mlado jutro.
Milena je pohitela v duhu na Grmilje. Videla je hlapce in beriče, ki so jo iskali in očeta, ki je neprestano plakal. Z bojišča so prispeli novi pozdravi, pa jih ne more vrniti. Morda je celo dospelo poročilo, kdaj in kje naj pričakuje zaročenca, toda usoda jo je zaprla v smradljivo ječo.
Kako rada bi mu pohitela naproti ter mu čestitala k zmagi.
»Ko bi vsaj ob oknu ne bilo drevja,« je stopila na prste, da bi videla v daljavo. A okno je bilo previsoko, ni ga mogla doseči.
Otrla si je solzo in vzdihnila: »Vse je zaprto, nikjer nobenega izhoda. Kako naj pohitim domov, ko pa ni nikogar, ki bi me spremljal na nevarni poti. Kdo ve, kako daleč sem od ljubega doma.«
Začula je drobne korake, ženišče srednje starosti se je pojavilo kakor prikazen v njeni bližini. Druga druge sta se ustrašili ter se od daleč pogledovali. Babnica je strmela v brhko mladenko, ki pa je bila vsa preplašena in objokana. Globoko se ji je zasmilila, saj je vedela, da je tukaj proti svoji volji, kjer jo ne čaka nič dobrega, čeprav je poglavarjeva nevesta.
Priklonila se je in čakala njenega ukaza. Ker se jetnica ni ganila, je stopila bliže ter jo vprašala, s čim naj ji postreže.
»Prinesi mi kozarec čiste vode,« jo je zaprosila. »Grlo mi je razbeljeno od žeje.«
Ženica se je spustila navzdol po stopnicah. Šele zdaj je zapazila Milena, kje je tajni izhod iz brloga. Srce ji je poskočilo v zavesti, da ima njena ječa le še nekoliko zveze z zunanjim svetom. Odprtina, zevajoča iz trhlih tal, ji je vzbujala upanje v rešitev.
Postrežnica se je vrnila z vrčem hladne studenčnice. Milena jo je zaželela, napravila je nekaj globokih požirkov, na kar se ji je prijazno zahvalila. Ženica je pobrisala prah in uredila sobano, nato je sedla zraven nje in prekrižala roki na kolenu.
»Tukaj sem vam vedno na razpolago,« je utemeljila svojo prisotnost. »Naročeno mi je, da vas čuvam ter vam postrežem z vsem, karkoli poželite.«
»Kdo si, blaga žena?« jo je Milena nezaupno pogledovala.
»Sirota, kakršnih je mnogo na svetu. Vse me je zapustilo, zvesta mi je le še kruta usoda...«
»Poglej, tudi jaz sem nesrečna. Pred dnevi sem bila še graščakinja, danes pa sem zapuščena jetnica. Menda sva si enaki, zato mi lahko odkriješ svojo bolečino.«
Žena je zbrala spomine in pričela: »Ime mi je Marjeta, rodila sem se v siromašni grajski koči. Moj oče je bil ubog graščinski hlapec, matere nisem nikoli poznala. Naposled sem izgubila še očeta, ostala sem sama na tem revnem svetu. Usmilila se me je plemenita grajska gospa ter me vzela k sebi v graščino. Tam se mi je dobro godilo, kmalu pa me je zadela strašna nezgoda.
Sirota se je Mileni na mah prikupila. Iz njenih besed je odsevala bridka resnica: beda, žalost in trpljenje. Ko je za hip umolknila, jo je sočutno pozvala, naj nadaljuje.
»Ali vam smem zaupati ?« se je spomnila, da ji o tem ni dovoljeno govoriti.
»Brez skrbi mi odkrij, kar imaš na srcu. Druga drugi bova lajšali bolečino...«
»Med nama je velika razlika. Vi ste poglavarjeva nevesta...«
»Dejstvo, da sem tukaj, je zame najhujša nesreča...«
»Rada vam verjamem.« Marjeta je šla po prstih k odprtini, prepričati se je hotela, ali jo kdo ne posluša. Čula ni nič sumljivega, zato se je vrnila nazaj in potihoma nadaljevala: »Grad, kjer sem živela, so nekoč napadli roparji ter ga oplenili. Prebudil me je ropot sredi nočne tišine, začela sem glasno kričati. Tedaj mi je ropar zamašil usta in zavezal oči, na kar sem se onesvestila. Drugi dan sem se zavedla v tem brlogu. Pripravila sem se na smrt, meneča, da me bodo umorili. Saj bi bila rada umrla, samo da bi bilo hitro končano. Namesto smrti pa so me zasužnjili: razbojnikom moram kuhati in streči, noč in dan nimam ne miru ne počitka.«
Milena si je otrla solzo, v njenem pripovedovanju je videla jasno sliko svoje usode.
Vzdihnila je in dejala: »Obe sva enako nesrečni. Kdo ve, kaj vse bove morali še prestati.«
»Vas so postavili vsaj na častno mesto...«
»Zdaj šele vem, kam so me odpeljali...« Obupno je sklenila roke in pričela milo jokati.
Marjeta jo je tolažila: »Nihče vam ne bo skrivil lasu, dočim sem jaz zatirana in zaničevana. Vaš ženin je bogat ter ima tukaj vso moč in veljavo. Kar zapove, se mora zgoditi.«
»Pa kdo je moj ženin? Pokaži mi ga v pravi podobi.«
»Torej še ne veste... Ali vam še ni povedal imena? Rada bi vam izkazala uslugo, toda... Tukaj ni usmiljenja — v najboljšem primeru bi me zadela smrtna kazen...«
»Boli me, ker mi ne zaupaš. Rajši umrjem, kot bi izrekla besedico v tvojo škodo.«
»Bojim se, nikar mi ne zamerite. Vsa sem preplašena.« —
»Bodi popolnoma mirna, radi mene ne boš trpela krivice. Naj bo resnica še tako grenka in strašna, nikar jo ne prikrivaj.«
»Vem, da vas je sama ljubeznjlvost. Vaša usta niso zmožna hinavstva in prevare.«
»Povej mi, kdo je nasilnik, ki je zmožen tolike hudobije?«
»Roparski poglavar, gospodar brloga. Strojin se imenuje. Proglasil vas je za svojo nevesto...«
Jetnici se je stemnilo pred očmi, gnus in groza sta se ji vzbudila ob razkritju. Položila je roko na srce, glava ji je omahnila v naslanjalo.
»Zadala sem vam novo rano,« je tarnala Marjeta. »Zakaj ste me silili? Sama bi ne bila tega nikdar storila...«
»Povedala si mi resnico, kakor sem želela. Zamerila bi ti, ako bi bila molčala. Povej mi natanko vse, kar veš o tem brlogu in o njegovih temnih prebivalcih.«
Marjeta se je spustila v podrobnosti, kolikor ji je dopuščal spomin in pogled v tajnosti roparskega življenja. Opisala ji je razbojnike, osobito poglavarja, ki čuva naropane zaklade. Morajo sc mu nepogojno pokoriti in izvajati njegova naročila. Podnevu spijo, jedo in snujejo načrte, ponoči pa odhajajo na rop ter se vračajo z obilnim plenom. »Ob priložnosti vam pokažem naropano bogastvo,« je končala pripovedovanje.
»Prejeli bodo zasluženo plačilo,« je vzdihnih Milena kakor trpin pod težkim bremenom. »Moj oče bo vse ukrenil, da jih polovi in kaznuje.«
»Dozdaj jim še niso prišli do živega,« je dvomila v njene grožnje. »Druhal je oprezna in prekanjena; kadar slutijo nevarnost, se poskrijejo ali pa dvignejo orožje. Bog ve, koliko umorov imajo na vesti te zverine!«
»Moj zaročenec je junak. Pred njim bežijo armade, kaj šele peščica tolovajev. Morda jih že zasleduje.«
»Blagor vam, ki upate v rešitev. Tudi jaz sem čakala in hrepenela, zdaj pa sem se vdala usodi.«
»Poskusive pobegniti. Ali res ni rešilne poti?«
»Edini izhod je odprtina nad vznožjem griča, a je zastražena podnevu in ponoči, radi česar se nama ni treba žalostiti. Saj ne poznava temnili gozdnih poti, ako zaideve, sva izgubljeni. Roparji imajo čile konje, psi bi naju izvohali in izdali.
Milena se je zgrabila za glavo in vzdihnila: »Torej ne preostane drugo kakor čakati in trpeti. Kdo ve, kdaj bo napočil dan rešitve?«
»Vaš zaročenec ne bo miroval prej, dokler vas ne najde. Ako se mu posreči vdreti v roparsko trdnjavo, tedaj bo zasijala tudi meni zarja svobode...«
»Julijan bo rešil obe, mene in tebe. Z mečem nama bo ugladil pot iz brloga. Gorje mu, kdor se mu bo ustavil.«
»Ne smete govoriti o tem, da ne bodo pripravljeni. Strogo bodo pazili na vas, vsaka slutnja jim bo pozornost še poostrila.«
»Oh, ko bi mogla vsaj potolažiti očeta; bojim se, da bodo zboleli od žalosti, ali celo umrli, preden pride rešenje. Bolehni in stari bo, vsaka neprijetnost jih potare, kar jim škoduje.«
»Razumem vašo žalost ter vam jo bom skušala olajšati. Stregla vam bom kakor svoji sestri, vse vam bom povedala, kar se bo o vas govorih.«
»Hvaležna ti bom za vse, kar mi boš storila. Vendar se obnašajve na videz kakor tujki, ker naju bodo skoro gotovo opazovali. Kadar napoči rešilni dan, boš prejela veliko plačilo.«
»Ne zamerite mi, ker bom skrbno pazila na vas in zapirala izhod na stopnjice. Poglavar mora vedeti, da sem zvesta njegovemu naročilu.«
Tedaj je spodaj pod dvorano močno zaropotalo. Marjeta je urno stopila k odprtini, Milena pa se je obrnila proti oknu kakor jetnica, koprneča po svetlobi.
Dozdevni ropot je prihajal iz brloga, kjer so se zbirali roparji okrog poglavarja. Menili so se o ugrabljeni nevesti in slavili svoje uspehe. Lisjak si je prisvajal načrte, Bradač in Dihur pa sta se ponašala z gibčnostjo in s hitrostjo. Baharije in pretiravanja ni bilo ne konca ne kraja.
»Ali ste zabrisali sled?« je Strojina najbolj skrbelo. »Ako se za vozom poznajo kolesnice, tedaj smo izgubljeni. Biriči nas bodo našli; vem, da pridno vohajo za nami.«
»Odpravljeno je vse, kar bi nas moglo izdati,« so prisegali lopovi. »Postreli nas, ako nismo izvedli, kar nam je bilo naročeno.«
»Videli bomo, kmalu se bo pokazalo.« Poglavar se je pomiril, zanesel se je na vestnost svojih tovarišev. Z zadovoljstvom in ponosom je sprejemal čestitke, prikupil se mu je, kdor mu je pohvalil lepo nevesto. Vesel je pričel deliti darove v spomin na srečni dan svojega življenja.
»Spoštujte jo kot vašo gospo,« je zabičil sodrgi, ki je pričela zbijati neslane burke. »Kar sem vam jaz, to vam mora biti ona, prepovem vam vsako nespodobno namigavanje. Kdor se bo pregrešil, tega bo zadela težka kazen.«
»Prognanstvo v krtovo deželo,« so se muzali in dregali s komolci. Brž pa so se jim zresnili obrazi, zakaj Strojinu se je nabiralo čelo v srdite gube. Pohlevno so povešali glave in mrmrali: »Sveti so nam tvoji ukazi.«
»V njeno sobo ne sme nihče razen mene,« je izpopolnil strogo povelje. »Kogar bom zasačil na stopnicah, tega bom umoril. Nikomur ne bom odpustil ali prizanesel.«
»Poslušamo,« so obljubili enoglasno, stoječi kakor sveča.
Naročil jim je, naj pazijo na izhod ter okolico ob vznožju hriba. Javijo naj mu vsako sumljivo senco, vsako še tako neznatno pokanje dračja ali šepetanje. Pregledal je orožje in poskusil, ali so nabrušeni noži in kako delujejo puške na kresanje. Nato jih je pozval k zvestobi ter jim dal navodila, kako naj odbijejo napad, ako jih dohitijo grajski biriči. Odmeril jim je več pijače, na kar je odšel po hodniku proti stopnicam. Dospevši do vrha, je odrinil pokrov ter se potegnil skozi odprtino. Pomignil je Marjeti, naj se odstrani, kar je bliskoma izvršila. Nato je prisedel k Mileni.
»Dušica, ali si se že premislila?« jo je ljubeznivo pogledal.
»Odlok še menda ni potekel,« ga je pogumno zavrnila.
»Pa poteka,« se je nasmehnil.
Milena mu ni odgovorila. Globoko je vzdihnila ter si zakrila lice z rokama.
»No, kako ti dopade moja postrežnica?« je hitro spremenil vprašanje.
»Tujka mi je kakor ti in kraj, kjer prebivam. Vse mi je zoprno in neznano.«
Odgovor mu ni ugajal, zato jo je posvaril: »Milena, vedi, da si v mojem oblastvu...«
»Vem,« mu je odvrnila. »Pripravljena sem na muke pa tudi na smrt, ki mi bo prinesla rešitev.«
»Smrt je še daleč, Milena. Sprejmi zabavo in veselje, srečo in zadovoljstvo. Noč in dan te bom obsipal z dobrotami, sama boš odločevala. Naj ti bom stvaritelj sreče, ne pa povzročitelj žalosti in trpljenja.«
»Dovoli mi, da premislim,« ga je prosila, da bi se ga vsaj za nekaj časa odkrižala.
»Potrebna sem miru in počitka.«
»Kakor želiš,« se je laskavo uklonil njeni želji. Srce mu je poskočilo od veselja, zakaj zazdelo se mu je, da se Milena že nagiba ter bo zdajzdaj omahnila v njegovo naročje. Rad ji je dovolil, naj se mirno odloči. Prevzet od zavesti zmage se je spustil nizdol po stopnicah nazaj med rajajoče tovariše.
Pozdravili so ga z glasnim vikom in krikom. Pravkar so lenemu Ovnu zvezali roke ter ga posadili pred vrč, napolnjen z vinom. Tu je moral sedeti za kazen ter se ga ni smel dotakniti. Sodrga mu je pljuvala v obraz ter mu napovedovala bodočnost. Škodoželjno so se mu režali v obraz, češ: kmalu boš visel na krivem gabru, drugo itak ne zaslužiš. Vmes pa so napivali poglavarju in njegovi nevesti.
Vzlic divjemu veselju tovarišev Strojin ni bil posebno dobre volje. Mračno je gledal predse, včasih se je prisiljeno zakrohotal ali nemo prikimal. Strašili so ga oboroženi grajski biriči, katerim bo težko uteči, kadar jih izsledijo. Njegove skrbi je uganil zviti Lisjak, ki mu je razvijal važne obrambne načrte. Predlagal je, da bi bilo umestno odstraniti nesposobnega Ovna ter ga nadomestiti s krepko zanesljivo močjo — s kakim novim tolovajem.
»Poišči ga, proste roke imaš,« mu je brez pomišljanja dovolil. »Izberi ga po svojem okusu, privedi mi junaka.«
»Pa še nekaj,« se je spomnil Lisjak, da bi mu bolj ustregel. »Na vsak način moramo vedeti, kaj se godi na Grmilju. Za nas je važno, kaj sklepajo biriči in kje poizvedujejo. Potrebno je izvohati, kdaj se povrne vitez z zapadnega bojišča. Njemu moramo ustaviti korak, zakaj on nam je najbolj nevaren.«
»Ta nalog poverim tebi, ker vem, da ga boš najbolje izvedel. Preobleči se in pojdi, kamor hočeš; samo glej, da boš kaj dosegel. Zalezuj, išči, delaj ali postopaj — toda čuvaj se, da te ne spoznajo.«
»Sprejmem poverilo, a poprej se moram naspati. Dovolj smo se nadivjali, pojdimo počivat.«
Kakor na povelje je utihnilo veseljačenje, roparji so polegli in pričeli ostudno smrčati. Ostal je le Strojin, ki je pozval Marjeto, naj postreže Mileni z vsem, kar bo poželela. Našla jo je, sključeno pod oknom v bridkem ihtenju.
IV.
Vitez odide med roparje.
[uredi]Na Grmilje je prispelo veselo poročilo: združena graščinska vojska je izvojevala po odločilnem boju popolno zmago. Vsa okolica se je pripravljala, da počasti junake in obsuje s cvetjem viteza, ki je premagal sovražnika na celi črti.
Vojaki so se vrnili v domovino, a viteza ni bilo od nikoder. Zaradi žalosti je odklonil slovesni sprejem in pozdravljanje ob prihodu. Nalašč je zaostal med potjo pri sosednjem graščaku, šele pozno ponoči je prijezdil skrivoma na Grmilje.
»Kje je Milena, moja draga zaročenka?« se mu je izvilo iz prsi čim je prestopil prag graščine.
Robert se mu je ovil v odgovor okrog vratu, vele roke so se mu tresle, debele solze so lile po njegovem obrazu. Počasi in s trepetajočim glasom mu je razložil vse, kar je doživel hudega po njegovem odhodu. Smrt bi mu bila slajša od zavesti, da je njegova edinka v oblastvu divjih tolovajev.
Vitez mu ni očital malomarnosti, česar bi potrti starček tudi ne bil mogel prenesti. Dvignil je roko ter se zarotil pri svojem viteškem ponosu: »Maščeval se bom, kakor resnično živim; prej ne bom miroval, dokler jo ne najdem — živo ali mrtvo...«
»Mrtvo?« je vzdihnil žalujoči oče. »Morda pa le živi... Ne podirajmo nad, dokler se ne bodo same zrušile...«
»Živo ali mrtvo...« je odločno ponovil. »Njen grob bo grob moje sreče, v njem bo pokopano moje življenje. Ako pa jo najdem, bomo praznovali zmagoslavje.«
»Zaupajmo, krik s pečine je utihnil...« Vraževerni starec ni mogel zamolčati odmeva nesreče, ki se je oglašal v nočni tišini. Sam ga je slišal, a zdaj je umolknil, kar naj pomeni, da bo nezgoda morda vendarle preprečena.
Junak si je med pripovedovanjem odpel železni prsni oklep, odpasal je meč in odložil čelado. »Vsega tega ne potrebujem,« je shranil bojno opravo. »Nevesto bom iskal v ponošeni obleki s praznimi rokami. Preoblekel se bom v pocestnega capina in šel med tolovaje. V temnih gozdovih črne doline bom čakal priložnosti, da se jim pridružim.«
Graščak je naslonil čelo v dlan, kar je slišal, ni mogel verjeti. Zvenelo mu je kakor starodavna bajka, zdelo se mu je poniževalno, ni pa hotel oporekati izkušenemu borilcu, ki se nikdar ne loti, česar ne more izvesti.
»Moja vrnitev z bojišča naj ostane tajna,« je vitez skrbno naročil. »Biriči naj širijo vest, da sem zaposlen pri sklepanju miru, kjer se bom nekaj časa zamudil. Oskrbnik naj mi priskrbi ponošeno obleko... Jutri odidem...«
»Mislil sem, da se šališ,« ga je Robert dvomljivo pogledal.
»Kar sem sklenil, bom izvršil,« je potrdil. Neka tajna sila me žene navzdol v prepad človeštva, v temne roparske brloge. Tam je moja zaročenka...«
»Julijan!« ga je starec svarilno pogledal. »Kdor nevarnost ljubi, v nevarnosti pogine...«
»Ali naj jo prepustim usodi? Čutim skrivnostno povelje, kateremu se ne smem ustaviti...«
»Bojim se za tvoje življenje...«
»Nič vas ni treba skrbeti. Verujte v moj pogum, zaupajte v mojo vztrajnost — pričakujte naju v najkrajšem času.«
»Pa pojdi, ne morem ti braniti. V duhu te bom spremljal, noč in dan bom mislil nate...«
»Verujem v zmago, ne bojim se nobene žrtve. Zbogom, Robert! Čaka me Milena...«
Vitez se je moral nekoliko odpočiti in premisliti, kako bo izvedel težko delo. Zavedal se je truda in naporov, pa tudi nevarnosti, s katerimi se bo moral boriti.
Ko se je nekoliko oddahnil, se je preoblekel in poslovil. Vratar mu je odprl stranska vrata, kjer se je izmuznil iz graščine. Poraščen, umazan, v oguljeni obleki in ponošenih škornjih je stopal ob palici navzdol v dolino. Prispel je do gozda in sedel v mahovino. Na vzhodu se je bočila prva jutranja zarja, gozd je pričel oživljali, ptički to prepevali mične slavospeve. Pred njim so se cepile poti: na desno okrog griča in na levo v goščavo. Skoro je prišel v zadrego, kam naj se obrne.
»Kdo ve, koliko časa bom pohajal, preden naletim na kakega sumljivega človeka,« je mislil sam pri sebi. »In kako se bova dogovorila? Kam me bo povedel?«
Komaj je to v mislih izrekel, je zahreščalo v goščavi preperelo dračje, čul je oprezne stopinje, ponavljajoče se v kratkih presledkih. Dvignil je glavo in oprezno poslušal.
Iz gozda se je prikazal možak, preprosto oblečen. Čez ramo so mu visele divje kože. Na glavi je nosil kučmo, opiral se je na debelo gorjačo. Čim je zagledal na parobju moža, si je otrkal listje, ki se je držalo obleke. Nedvomno je moral v gozdu prenočiti.
»Danes bo srečen dan, ker srečujem moža«, si je mislil prišlec, meneč, da je naletel na navadnega seljaka, katerega bo lahko po svoje izprašal. Prav takega si je želel, z neukim človekom se da govoriti; tak ne pozna zavijanj, pove resnico in točno odgovarja.
Približal se mu je ter ga prijazno pozdravil. Stala sta si nasproti najhujša sovražnika, ki se pa nista poznala. Preoblečeni vitez ni slutil, da sedi pred roparjem, še manj pa se je nadejal Lisjak, koga je nagovoril.
»Tukaj ste zgodnji,« je tujec začel kramljati. »Kakor vidim, vstajate še pred solncem, čeprav se podajate pozno počivat.«
»Pa ne vsi,« ga je vitez zavrnil. »Nekateri vstanemo, dočim drugi še ležijo...«
»Hm, na Grmilju seveda še počivajo...« mu je namignil na griček, kjer se je belilo v vzhajajoči zarji grajsko zidovje.
»Gospodi se dobro godi,« se je nasmehnil. »Pohaja in lenari...«
»Tlačani pa garajo ko živina in dajejo desetino. Vendar pa imajo tudi graščaki svoje križe in težave...«
»Posebno gospoda na Grmilju. Pred leti je umrla graščakinja in zdaj so izgubili Mileno... Nesreča pač nikomur ne prizanese.«
»Udarec usode,« je capin prisiljeno vzdihnil. »Kdo ve, kam jo je odneslo?«
Vitez je moral biti previden, ker ni vedel, s kom občuje. Počasi kakor preprosti seljak je skomignil z rameni in rekel: »Zdaj je že najbrž ni med živimi. Robert mora imeti skritega sovražnika, ki jo je odvedel in umoril.«
Lisjaku je prijal odgovor, kar je vitez skrivoma zapazil. Nekaj mu je reklo, da govori s sumljivim človekom. Imeti mora posebne vzroke, sicer bi se toliko ne zanimal.
»Kakor čujem, se graščak premalo briga,« je razbojnik namišljeno poudaril. »Saj ima vendar biriče in vojščake, pa tudi oblast in veljavo. Zakaj ne pokaže svoje moči in dostojanstva?«
»Povej mu, kaj naj ukrene. Milena je izginila brez sledi, hlapec ni mogel ničesar povedati...«
Zopet je tolovaju zažarelo lice, a je veselje spretno prikrival. Sedel je na tla poleg viteza, palico je zasadil v zemljo in odložil kože. Krog usten se mu je nabiral prijeten nasmeh zadovoljstva.
Po kratkem molku je nadaljeval: »Graščakinja je bila menda zaročena. Zakaj niso obvestili njenega ženina, ki bi napravil primerne korake, dokler še ni prepozno.«
»Vitez je na bojišču ter se ne more tako naglo vrniti. Sicer je rojen junak, bila sva skupaj na bojišču...«
»No, potem ste najbrž že končali...«
»Jaz seveda, dočim so drugi komaj šele pričeli. Naveličal sem se neprestanih bojev, najbolj pa stradanja in truda. Človek nima pravega reda in ničesar ne zasluži. Tako sem odložil orožje in pobegnil. Zdaj bi se jim rad prikril, vojaške begunce zadene huda kazen — vrv ali krogla.«
»Hm, delati si se odvadil...« ga je premotril neznanec od nog do glave.
»Privadil pa sem se krasti in moriti. Najrajši bi šel med roparje, tam bi se še najbolje počutil. Pravijo, da živijo v utrjenih skrivališčih, kjer bi bil vsaj varen pred kaznijo, ker sem pobegnil iz vojne. Vem, da me bodo zasledovali.«
»Menda se šališ,« ga je nezaupno pogledal.
»Življenje je resno, prijatelj. Kot ubežnik moram dan zamenjati z nočjo in svojo domačijo z gozdnim zavetiščem. Ako moreš, mi pomagaj...«
Preoblečeni vitez je udaril na pravo struno. Neznanec se ni več čudil njegovi prošnji, kar je pomenilo, da mu bo ustregel. Vendar se mu ni še upal tega glasno razodeti. Ni mu še namreč popolnoma zaupal, čeprav ni imel povoda dvomiti.
»Ako greš z menoj, bi te uvedel v kupčijo,« ga je prebrisano povabil. »Kože bova kupovala in prodajala. Pri tem bi nekaj zaslužila.«
»Nimam veselja do kupčije. Manjka mi potrebne zmožnosti, pa tudi denarja.«
»Nekaj bi ti posodil ali podaril. Sčasoma si boš pridobil izkušenj ter se privadil. Pojdi, da se dogovoriva.«
Vstala sta in rinila v goščavo. Vitez se je skrivoma ozrl na Grmilje, v duhu je pozdravil Roberta — na odhodu po nevesto.
Iz goščave sta dospela na prostor, kjer so se redčila drevesa. Tu sta se ustavila in legla v visoko travo. Tolovaju se je odprla zgovornost, v gozdu se je čutil varnega in domačega kakor v svojem brlogu. Vedel je, da sta sama, da ju ne čuje živa duša.
»Praviš, da si ustvarjen za razbojnika,« se mu je pričel dobrikati. »Ne morem ti verjeti...«
»Čutim poklic in sposobnost. Drugam me sploh ne vleče, vsega sem se naveličal.«
»Tudi razbojništvo je danes težko opravilo. Treba je pretkanosti, trdosrčnosti in poguma. Ropar mora biti odločen in neustrašen, ne sme se mu smiliti nobena žrtev. Znati mora pomeriti in zadeti.«
»Ali misliš, da nimam takih zmožnosti?« Vitez je pobral kamen ter ga vrgel v veverico, ki je na bližnjem drevesu glodala smrekov storžek. Pogodil jo je v glavo, prav kot je bil nameril. Živalica je padla na tla in obležala.
»Spretno roko imaš,« ga je pohvalil. »Samo, ali se ti ni primerilo, prijatelj?«
»Ako ne verjameš, ti bom dokazal...«
Kot nalašč je skočil iz grma zajec, vitez ga je podrl s kamenjem, ne da je pomeril. Krogla bi ga ne bila bolje zadela.
»Zdaj ti verjamem,« je bil ropar presenečen. »Zajca bova spekla in pojedla, za kosilo sva preskrbljena.«
»Večerjo bova pa še poiskala, morda najdeva kako srno. Stradala ne bova.«
»Večerjala bova že kje drugje... Človek ne potrebuje samo jedi, ampak tudi pijače.«
»Kje bova večerjala?« ga je vitez zgrabil za besedo.
»Rekel si, da hočeš med junake... Ako hočeš, te povedem k poglavarju...«
»Izpolnil mi boš veliko željo. Ne bojim se nikogar; ni ga, ki bi me premagal...«
»Poglavar zna ceniti zmožnosti in junaštvo. Ako ga boš zadovoljil, boš preskrbljen za bodočnost. Izbral te bo za zaupnika ali celo za namestnika, kar bo zate veliko odlikovanje.«
»Pokazal mu bom svoje znanje. Poskusi naj me, kako znam sukati orožje.«
»Seveda te bo preizkusil. Izvedel boš kako junaško dejanje, po katerem te bo ocenil. Oziral se bo tudi na moje priporočilo. Rekel mu bom, da se poznava, kar moraš odločno potrditi.«
»Saj sva se menda reš že nekje videla... Požuri se in pokaži mi pot, ostal ti bom hvaležen prijatelj.«
»Pojdiva. Hiteti morava, ako hočeva dospeti do večera. Sicer pa se nama ne mudi, v gozdu tudi lahko prenočiva.«
»Ali je daleč kraj, kamor me boš povedel?«
»Ni tako blizu, prijatelj. Ponoči ne bova mogla hoditi, ker nimava luči. Morda srečava kakega junaka iz našega tabora; spoznala ga bova po geslu, s katerim naju bo nagovoril.«
Vitez je pobral ubitega zajca ter ga vrgel čez ramo. Med grmovjem sta našla stezico, ropar je šel naprej in razmikal veje. Hodila sta molče, le semtertja sta kaj navadnega spregovorila.
Šele proti večeru sta dospela do studenca, izvirajočega izpod skale. Napila sta se vode in pogasila žejo, nista pa še utešila gladu, ki jima je krulil v želodcu.
»Tukaj sva šele na polovici poti,« mu je povedal Lisjak. »Morda si že utrujen.«
»Najbrž me sodiš po sebi... No, pa si odpočijva; zakuriva in speciva zajca, nekaj bo že zaleglo.«
»Ne bilo bi napačno.« — Ropar je nabral suhega dračja in ukresal ogenj. Nato sta odrla zajca ter ga obesila nad plamen. Meso se je začelo pražiti, prijeten duh se je širil po okolici.
Použila sta vsak svojo polovico ter se ponovno napila studenčnice. Nove moči so jima zaplale po telesu.
»Zdaj pa kar naprej,« se je dvignil Lisjak. »Za silo sva se okrepila in odpočila.«
»Temni se, kar tukaj ostaniva. Bolj pripravnega prostora ne bova dobila za prenočišče.«
Nagrabila sta z rokami kup listja ter se vanj zarila. Zgovornega Lisjaka je kmalu premagal spanec, dočim vitez ni mogel zatisniti očesa. Sklepal je, kako bo uničil rokovnjače ter jim iztrgal nevesto. Ako jo ne najde v tem brlogu, pojde naprej — rešiti jo mora, prej ne bo odnehal. Zastavil bo ves svoj pogum, vso moč in zvijačnost.
Zbudilo ju je jutranje solnce, ki je stalo že precej visoko nad gorami. Noč jima je izpraznila želodec, zopet sta se ozirala okrog sebe, kako bi prišla do mastne pečenke. Njuno hrepenenje pa se ni hotelo izpolniti. Tešča sta odrinila na pot, niti govoriti se jima ni ljubilo.
»Kako dolgo bova še hodila?« je bil vitez radoveden. »V katero smer se bova obrnila?«
»Raz Goli grič ti bom pokazal naše kraljestvo,« se je pobahal. »Spotoma ti ga bom površno opisal.«
Vrh Golega griča je bil kamenit, le semtertja ga je pokrivala nizka leskovina. Ko sta prispela do vrha, sta sedla na kamen in gledala v dolino. Krog in krog pod njima so se raztezali gozdovi — temno zeleno morje.
»Poglej,« mu je pokazal ropar s prstom proti zapadu. »Tam doli na onem nizkem gričku se skrivajo starodavne razvaline...«
»Mhm,« je vitez nalašč preprosto zategnil.
»AIi poznaš njih zgodovino? So ti li znani tisti kraji?«
»Niso, pa se bom že privadil. Samo da bom varen, čeprav je dolgočasno.«
»Tudi samota ima svojo lepoto. Predvsem pa bogastvo, bogastvo! Pod razvalinami je zlata jama.«
»Zlato je trdo in mrzlo, četudi se sveti. Včasih se prileže tudi dobra pijača, osobito zabava.«
»Seveda, to je umevno. Tudi veselice bomo prirejali; ako se boš hotel kratkočasiti, ti ne bomo branili.«
»Brez zabave bi ne mogel živeti. Imate li kako krasotico?«
»Hm, splošno velja pravilo, naj se junak ne ukvarja z nežnim spolom. Prepovedano pa ni, moral si jo boš poiskati...«
Vitez ni dobil pričakovanega odgovora. Nadejal se je, da bo ropar kaj izbleknil, a se je previdno izognil. Kar ga je najbolj zanimalo, o tem rokovnjač ni hotel govoriti.
»Lepa mladenka bi bila izboren plen,« se ni dal kar tako odgnati. »Poklonil bi jo poglavarju...«
»Ne vem, kako bi mu ustregel,« se mu je ponovno umaknil.
»Ali meniš, da bi mi zameril?«
»Pojdiva, o tem bova pozneje govorila.«
Ko sta ogledala okolico, sta se napotila v dolino. Vitez je bil pozoren na vse, kar je videl ob poti, katero si je hotel zapomniti. Ropar mu je spotoma razkrival tajnosti Črne doline in roparskega brloga. Samo o Mileni ni črhnil besedice.
VII.
Rešilni angel.
[uredi]Nad razvalinami Črne doline so krožili jastrebi in vrani, ki so gnezdili med podrtim zidovjem. Pod njim je zdihovala Milena kakor jetnica, na smrt obsojena. Več dni že ni videla ljubega solnca in cvetoče prirode. Bila je kakor živa pokopana.
Napovedani rok je potekal, bližala se je odločitev. Vznemirilo jo je vsako ropotanje: skoro bo prirasel iz tal nasilnik in zahteval odgovor. Njegove želje mu ne more izpolniti, morala bo — umreti. Smrt se ji je zdela še groznejša ob misli na Julijana in na ljubega očeta.
Njena bojazen je bila upravičena. Poglavar je prišel, čim je potekel dogovorjeni rok in sedel k jetnici, ki je nepremično zrla skozi omreženo okna. Marjeta se je morala umakniti.
»Milena, prišel sem, da izpolniš obljubo,« se ji je dobrikal.
»Izpusti me!« je milo zaihtela. »Kako rada bi videla dom in očeta!«
»Dušica, boli me tvoja žalost. Ali res ne maraš tolažila?«
»Samo on ne more potolažiti...«
»Kdo?« se je rahlo vznemiril.
»On, kateremu sem prisegla večno zvestobo...«
»Torej ne maraš moje ljubezni?«
»Ne, ker mi ponujaš strupa. Siloma si me odvedel. Vzel si mi prostost ter me zasužnjil. Ponižal si me pod navadno vlačugo. Nikdar ne bom nevesta roparskega poglavarja.«
»Nehaj! Poglej mi v oči in reci, ali te ne ljubim. Posadil sem te na častno mesto. Moji podložniki ližejo prah pod tvojimi nogami.«
»Pahnil si me v prepad — na dno človeške hudobije... Jaz naj bom deležna tvojih zločinov in hudodelstva?«
»Kdo ti je to povedal?«
»Ozračje, kjer živim, spričuje, da bivam med lopovi... Utaji, ako moreš utajiti.«
»Predrznost! Kdo drugi bi jo poplačal s smrtjo, a tebi prizanesem. Zato, ker te tako iskreno ljubim.«
»Naredi, kar hočeš. Pripravljena sem takoj umreti...«
»Živela boš prav zato, ker nočeš živeti. Hočem, da me ljubiš in spoštuješ.«
»Nikdar! Zaničujem te in želim, da me sovražiš.«
»Jaz pa zahtevam ljubezen. Odpovej se vsemu: domu in zaročencu. Odslej boš služila meni...«
»Tebi — poglavarju roparjev in morilcev? Ali naj hodim s teboj na rop in pobijam nedolžne žrtve?«
»Tiho! Odgovori: ali me ljubiš?«
»Sovražim te, kakor še nisem nikogar sovražila. To je moj prvi in zadnji odgovor.«
Lopov je škrtnil z zobmi, obraz se mu je stemnil, prsi mu je dvigal srd, ki je iskal izhoda, da bi izbruhnil. Siloma ga je zadušil, ponovno je hotel poskusiti ter jo zlepa pridobiti.
Iztegnil je roke ter se krčevito oklenil. »Milena, ali me ljubiš?« se je glasilo kratko vprašanje. Strast in poželjenje je gorelo iz njegovega pogleda. Podžigala ga je divja jeza.
»Miruj!« se mu je izvijala. »Bog naj te kaznuje.«
»Prisezi mi zvestobo in ljubezen.« — Zopet jo je pritegnil k sebi ter pritisnil njeno glavo na svoje lice.
»Davi me, pomagajte!« je pojemala v tesnem objemu. »Zbogom, oče! Julijan naj se maščuje...«
»Odpovej se mu za vedno!« je odločno zahteval. »Poljubi me v dokaz, da si moja nevesta.«
»Nikdar!« ji je grgrala beseda. »Odnehaj, sicer me boš zadušil.«
»Vdaj se prostovoljno, sicer te bom prisilil.« — Z obema rokama jo je zgrabil za vrat ter jo podrl na posteljo. Branila se mu je s čudovito spretnostjo; rokovnjač se je čudil, odkod jemlje slabotna mladenka toliko moči in poguma, šele po dolgem boju je pričela pešati in omagovati.
Takrat je spodaj pod sobano glasno zaropotalo. Čuli so se trije votli udarci — znamenje za poglavarja. Lopov je preplašen odskočil, meneč, da se je nekaj posebnega pripetilo. Zbal se je grajskih beričev in srditega boja. Nagloma je zbiral načrte, kako bi se jim uprl.
»Milena, usoda ti je prizanesla. Še se lahko premisliš,« se je poslovil in planil nizdol po stopnicah.
»Kdo je? Kaj se je zgodilo?« je begal spodaj v temnem rovu.
»Straža je pred vhodom ustavila tujca, ki je prišel z Lisjakom,« mu je sporočil Bradač.
»Čakamo tvojega povelja.« Strojin se je pomiril in oddahnil. »Vstopita naj,« je zapovedal. »Lisjak je moj zaupnik.«
Bradač je prižgal baklo in svetil poglavarja k izhodu. Oba sta bila radovedna, kakšen bo prirastek.
Poglavar je bil zadovoljen, čim ga je zagledal. »Lisjak zna izbirati,« se je pohvalno izrazil, »Mladenič je močan, pogum mu je zapisan na obrazu. Vse bo bežalo, kadar se bo potrkal na junaške prsi.«
Lisjak mu ga je predstavil kot prijatelja iz mladosti, kar je novinec dobesedno potrdil. Obenem je poprosil za sprejem v roparsko družbo. Poglavar ga je povedel v brlog h kameniti mizi ter ga posadil zraven sebe.
»Prijatelj, kaj te je privedlo semkaj?« ga je motril s pozornim očesom. »Resen namen ali dobičkaželjnost?«
»Želja po takšnem življenju me je podila širom sveta, dokler se mi ni končno izpolnila. Zvest in marljiv, vdan in pokoren bom služil svojemu poklicu.«
Poglavar ga je laskavo pohvalil: »Ako je res, kar govoriš, boš kot nalašč za našo družbo. Rad te sprejmem, vendar moram poprej poskusiti tvoje junaštvo…«
»Pokazal ti bom svojo moč in voljo. Veselilo me bo, ako te bom mogel zadovoljiti.« — Spoštljivo je poljubil poglavarjev meč v znak pokorščine in zvestobe.
Lopovi so mu segli v roko ter ga pogostili, na kar so se umaknili k posvetovanju. Določiti so morali dejanje novemu članu, po katerem ga bodo ocenili. Krstili so ga za Brdavsa ter mu odbrali orožje, krinko in posebno obleko. Večina je zahtevala odstranitev Ovna, Brdavs naj bi bil njegov namestnik.
»Lenuh me je imel za norca,« se je strinjal poglavar s predlogom. »Dolgo sem mu prizanašal.« »Brdavs naj ga umori,« je predlagal Lisjak. »Videli bomo, kako se bo zasukal.«
»Saj res,« so soglasno potrdili. Vsi so namreč Ovna smrtno sovražili.
»Tukaj naj pokaže svojo spretnost,« so silili drug za drugim. »Poprej mu ne moremo verjeti.« »Dobra misel,« je soglašal Strojin. »Zdaj je priložnost, da se iznebimo postopača in preizkusimo «
»Določi, kako naj pogine,« so silili v poglavarja.
»Brdavs naj ga obesi zunaj na krivem gabru, ali pa naj ga vrže v prepad,« se je glasila poglavarjeva obsodba.
»Bolje je, da pogine v prepadu,« so popravljali lopovi. »Tam ne bomo hodili mimo, kakor hodimo mimo krivega gabra.«
Čim so se vsi izrekli za prepad, so poklicali Brdavsa ter mu poverili morilno delo. »Tako nam boš pokazal sposobnost,« so se mu prilizovali in odkrivali obsojenčeve napake. »Jutri ga moraš treščiti v prepad tako, da se niti sam ne bo zanesel.«
»Odletel bo ko žaba na tarči.« — Brdavs je škrtnil z zobmi in zavihal rokave.
Roparji so začeli kričati in razglašati smrtno obsodbo. Nekateri so ploskali, drugi so od veselja cepetali z nogami in tolkli s kamenjem ob steno.
»Storite, kar hočete,« jim je zabrusil Oven, ko je polegel hrup in ropotanje. Upiranje bi mu ne bilo koristilo, zato se je pohlevno vdal usodi.
Zvezali so ga še tesneje in vrgli v posebno votlino. Izhod so založili z debelo skalo, tam je moral počakati izvršitve. Obsojenec ni črhnil besedice, molče je sprejel obsodbo.
Vsi roparji so bili zaradi Brdavsa izredno pogoščeni. Prepevali so bojevite pesmi ter se krohotali. Pripovedovali so si razne znamenitosti; Brdavs je vedel največ povedati; prav nič se mu ni poznalo, da si izmišlja.
Pijača jih je omamila, tuljenje in razgrajanje jih je utrudilo. Zleknili so se po klopeh in zaspali. Tudi Strojin je zadremal, a ga je kmalu predramil ropar z važnim poročilom. Vrnil se je z opazovanja.
Poglavar ga je vedel v posebni oddelek, kjer sta se skrivoma natančno porazgovorila. Od tam se ni povrnil, med pogovorom ju je premagal spanec.
Vitez se ni upijanil, zato tudi ni mogel zaspati. Mučilo ga je silno dolgočasje, dušil ga je smrad po vlagi in plesnobi. Najrajši bi bil pobegnil, toda zavedal se je vloge, katero mora doigrati. Izvedel je marsikako tajnost, samo o Mileni še ni nihče črhnil besedice. Zdaj je priložnost, da jo poišče, ako že ni prepozno.
Spomnil se je roparja, katerega mora usmrtiti. Obsodba je izrečena, kraj je določen. Morda bo iz maščevanja izpovedal, kar mu je znano o njeni usodi. V zahvalo ga bo skušal rešiti.
Splazil se je iz brloga k votlini, v kateri je ležal obsojenec, zvezan z močno verigo. Odmaknil je skalo — toliko, da je mogel vstopiti. Sedel je zraven njega ter mu položil roko na vroče čelo.
«Nikar na glavo!« je zastokal. »Pritisni na vrat ali na srce, ako imaš nož ali bodalo. Tako bo prej končano.«
»Nisem te prišel morit, čeprav mi je naročeno,« mu je pošepnil. »Prišel sem te tolažit, zakaj težko mi je izvesti, za kar so me določili.«
»Prijatelj, pomilujem te, ker si zašel med rokovnjače. Kaj te je vendar privedlo tako daleč! Beži, še je čas; pozneje se ne boš mogel več vrniti.«
»Oho, tudi ti si bil na mojem mestu. Zakaj se nisi spreobrnil?«
»Zato, ker sem odlašal. Sicer nisem storil nikomur krivice, radi tega se me hočejo iznebiti.«
»Smiliš se mi, ako govoriš resnico. Poskusil bom, da te otmem pogina.«
»Ali je mogoče? S čim naj ti ustrežem?«
»Rad bi nekaj pojasnila. Razkrij mi tajnosti brloga.«
»Ako hočeš, ti Izdam zakladnico, kjer je nakopičeno ogromno bogastvo. Opleni jo in pobegni.«
»Ne maram naropanega imetja. Ali ni tukaj v brlogu skrita neka mladenka?«
»To je poglavarjeva nevesta. Nekje jo je ugrabil, menda samo joka in zdihuje.«
»Vidiš, to je, kar sem hotel vedeti. Prišel sem, da jo rešim. Hči je graščaka Roberta z Grmilja in moja zaročenka...«
»Vitez Julijan!« Obsojenec se je nenadoma pomiril. Glas se mu je spremenil, nadaljeval je zaupno in spoštljivo: »O vas sem čul že mnogokdaj govoriti. Poglavar se vas boji ter vam streže po življenju. Ne dajte se mu spoznati.«
»Zato sem se pa našemil in preoblekel. Kje je torej Milena, moja draga zaročenka? Odkrij mi njeno bivališče.«
»Iz brloga pelje hodnik do kamenitih stopnic, ki držijo navzgor pod razvaline. Tam gori je še ohranjena soba — poglavarjeva dvorana. Toda sedaj ne morete do nje, bodite previdni.«
Vitez je vzdihnil: »Ubožica, kam so te odpeljali! Koliko trpiš in kako željno čakaš rešitve!«
»Pomanjkanja ne trpi,« mu je razlagal. »Streže ji ženica, katero je doletela ista usoda. Z njo se morate seznaniti, Marjeta se imenuje.«
»Morda še nocoj, dolgo ne bom odlašal. Lopovi spijo, poglavar se je nekam odpravil.«
»Nikar se ne prenaglite. Kdo ve, ali vas nihče ne opazuje.«
»Milena trpi. Moram ji olajšati bolečino.«
»Počakajte priložnosti. Marjeta je zanesljiva.«
»Seveda se ne smem prenagliti. Ali ve, da je v roparskem brlogu?«
»O tem ni dvoma. Marjeta ji je razodela...«
»Oh, kako je nesrečna! Rokovnjač se ji najbrž neprestano vsiljuje. Kaj bi dal, da bi mogel to preprečiti!«
»Bodite previdni. Rad bi vam pomagal, pa ne morem. Jutri bom izdihnil.«
»Rešil te bom, zanesi se na mojo zvijačnost. Kakor ptička te bom izpustil iz kletke v zlato svobodo. In ko pojdeš mimo Grmilja, povej graščaku Robertu, da sem našel Mileno.
»Rešitev ne bo uspela,« je dvomil Oven. »Izključeno. Nemogoče.«
»Poskusimo. Bomo videli.«
»Ako rešite mene, boste samega sebe pokopali...«
»Poslušaj. Kakor veš, je dogovorjeno, da te vržem v prepad. Povedel te bom do pečine, kjer mi moraš ubežati. Tako jih bova premotila, utekel boš grozoviti smrti.«
»Pustil se bom nizdol po drči, katero sem že nekoč preplezal. Samo roke mi morate odvezati. V dolini bom krenil po bližnjici na Grmilje z vašim naročilom.«
»Reci graščaku, da bo kmalu objel svojo hčer! Drugo mu ni treba pripovedovati, preveč bi ga okrbelo.«
»Ako me osvobodite, tedaj vam bom najzvestejši služabnik. Znane so mi vse poti in steze v Črni dolini skozi temne gozdove.«
»S teboj bom jutri vpričo roparjev surov in neusmiljen. Z očmi si bova dajala tajna znamenja. Zdaj moram oditi, da me ne bodo pogrešili.«
Vitez je zopet primaknil skalo in odšel na prejšnje mesto. Lopovi so še vedno ostudno hropli, nihče se ni predramil. Legel je mednje, čeprav ni bil utrujen. Kot vojak je bil navajen vseh naporov, za Mileno je bil pripravljen vse pretrpeti.
Na koncu dolgega rova se je nekaj zasvetilo. Tam je našel stopnice, prav kot mu jih je obsojenec označil. Spodaj je stala ženska z umazano leščerbo, namenjena v dvorano.
»Ali si ti, Marjeta?« jo je potihoma vprašal.
»Kdo si?« se je zganila. Vedela je, da je tolovajem prepovedano hoditi po tem prostoru.
»S teboj naj grem — k Mileni,« ji je nagloma pošepnil. »Samo za trenutek.«
»Ti?« je vztrepetala. »Boj se poglavarja.«
»Bliskoma bom opravil...«
»Ne morem dovoliti. Glej, da se mahoma odstraniš.«
»Grem, ker poznam nevarnost. Reci Mileni, da jo pozdravlja Julijan, njen rešitelj. Prišel sem, da jo povedem iz ječe na Grmilje.«
»Vitez Julijan!« Skoro na glas ji je ušla beseda, zato je umaknila luč pod predpasnik,
»Pazite, da vas ne poznajo.«
»Kako je Mileni? Ali je zdrava?« je hitel v eni sapi.
»Žalostna je in potrta. Samo misel na rešitev jo drži pokonci.«
»Povej ji, da sem tukaj in čakam priložnosti…«
»Bežite od tukaj. Sicer sva izgubljena.«
»Moram. Oh!« je vzdihnil bolestno. »Na svidenje, Milena!«
»Pst!« Svarilno je položila prst na usta in odšla po stopnicah. Hitela je k Mileni, ki se je pravkar prebudila iz omedlevice. »Vitez je tukaj!« ji je podala razveseljivo poročilo.
»Kje?« je nezaupno pogledala okrog sebe.
»Spodaj v brlogu. Preoblečen je in čaka priložnosti, da vas povede k očetu na Grmilje.«
Milena se jo je oklenila okrog vratu ter je od veselja zaplakala. Skozi okno se ji je nasmehnila rešilna zarja.
VIII.
Prvi uspehi.
[uredi]V brlogu je mrgolelo kakor v zverinjaku. Roparji so se prebudili; nekateri so vstajali, drugi so se prekupicevali po tleh in uganjali neslane burke. Norčevali so se iz Ovna, kako se pripravlja na smrt, katere so se škodoželjno veselili.
Brdavsa, kakor so imenovali novega tovariša, so gledali nekam zavidljivo in nevoščljivo. Radi bi ga bili zbadali in imeli za norca, vendar se tega očitno niso upali, ker so se bali Lisjaka, ki bi jih bil zatožil poglavarju. Skrivaj so se dregali s komolci in namigovali na ležišče, kjer je ležal novinec — navidezno v globokem spanju. V resnici pa se je le potuhnil, da bi zopet kaj novega izvedel.
»AIi je to kaj posebnega ubiti zvezanega človeka?« so ga pričeli zasmehovati. »Tako izkušnjo bi napravila vsaka baba.«
»Gre samo za to, da odpravimo Ovna,« je menil Dihur, da ustreže Lisjaku.
»Spretnost bo pa le pokazal,« je dostavil Bradač, ki je spadal tudi med poglavarjeve zaupnike.
»Jaz bi ga niti ne preizkusil, ker se mi ne zdi potrebno. Poglejte njegove roke in prsi! Tak hrust je kot nalašč za našo družbo.«
»Zaradi tebe je lahko navaden plašljivec,« mu je zabrusil dolgin s poraščenim obrazom.
»Brdavs ima zaslombo,« so modrovali lopovi v temnem kotu. »Marsikoga bo še izpodrinil.«
»Mirno!« je porasel Lisjak. »Komu izmed vas se godi krivica? Čemu rentačite in godrnjate?«
Zbali so se odločnega nastopa in utihnili. Le semintja je še kdo zaškripal z zobmi ter se potihoma zgražal, zakaj daje poglavar prednost novincu in zapostavlja stare izkušene rokovnjače.
»Tiho, sicer vas pobijem kot zverino,« je Lisjak ponovno nastopil. Zavedal se je svojega oblastva; zastopal je odsotnega poglavarja. Vsako nesoglasje je moral naglo zadušiti, zakaj nevarno je, ako pride med roparji do prepira.
Zgrabil je poglavarjev meč, kar je pomenilo, da govori v njegovem imenu. Začel je deliti ukaze, vsakemu je naložil kakšno opravilo. Naposled je stopil tudi k Brdavsu ter ga prebudil.
»AIi veš, kaj ti je naročeno?« ga je opomnil.
»Vem,« se je dvignil in zavihal rokave. »Zdaj sem pripravljen.«
»Kar hitro se zasukaj.«
»Nimam še natančnih navodil. Pokaži mi pot do prepada.«
»S tabo pojdem za pričo. Ocenil bom tvoje delo in poročal poglavarju.«
Vitez se je skrivoma ustrašil in prišel v zadrego. Srdito je pograbil zvezanega Ovna, ki nejasno besedilo ga je privedel razbojnik ter ga pehal po rovu. Zunaj pred izhodom mu je pritrdil verigo ter si jo ovil okrog roke. Kot žival ga je gnal na morišče.
Lisjaku je ugajalo kruto postopanje, tak človek je rojen za rokovnjača. Izvajal bo junaška dejanja, dvignil roparsko druhal ter ji pomnožil imetje. Ponosno so se mu širile prsi v zavesti, da je ta izredna pridobitev samo njegova zasluga.
Pot do prepada se je vzpenjala po strmini med bodečim trnjem in ostrim skalovjem. Lisjak je zaostajal ter si brisal znoj, čeprav je še pihljala prijetna jutranja sapica. Oven in Brdavs pa sta se čvrsto pomikala navzgor proti vrhu. Hotela sta biti sama ter se natanko domeniti.
»Smolo imava,« mu je pošepnil vitez za grmovjem. »Vendar ne obupaj.«
»Poglavarja pa ni doma,« je Oven važno omenil. »Pripravljajo se na večji rop, katerega se bodo menda vsi udeležili. V brlogu bo ostala le straža ob izhodu, Marjeta in pa njena varovanka. Takrat ne bo težko ubežati.«
»Glej, da se kmalu povrneš z Grmilja. Rabil te bom za vodnika.«
»Hitel bom, kar bo mogoče. Kadar pojdete na rop, bodite zadaj, da vas bom našel. Čakal vas bom kje v grmovju, najbrž tam ob studencu na vznožju griča.«
»Na svidenje, Oven! Ko prideva do vrha, moraš nagloma izginiti. Počeni kam med pečine, da te ne opazi. Gledal bom, da ga premotim, ako bi te želel videti na zadnji poti. Stopiva, da naju nc bo dohitel.«
Ozrla sta se skrivoma nazaj na roparja, ki je med skalovjem zaostajal. Videla sta, da je zašel med trnje, iz katerega se ni mogel izmotati. Pravkar se je ustavil in zaklical: »Brdavs, kar pogumno naprej do roba, kjer ga pahni med pečine. Kadar opraviš, se vrni. Tukaj te bom počakal.«
»Oven, ali čuješ?« se je vitez razveselil. »Nevarnost je končana. Takega izida nisva pričakovala.«
Dospela sta do vrha ter se skrila za skalo. Oven se je ginjen zahvalil rešilcu, ki mu je odvzel verige ter jih je vrgel med pečine. Opozoril ga je, naj pazi, da se ne ponesreči na opasni poti, pa tudi naj se daleč izogne poglavarju in njegovemu spremljevalcu, oba sta namreč še pred jutrom nekam odpotovala.
Oven se je spustil v prepad, spretno se je oprijemal skal, nobena stopinja mu ni izpodletela. Vitez je zrl nekaj časa za njim, moral pa je kmalu oditi. Vedel je, da ga čaka Lisjak v nestrpni radovednosti, kaj mu bo povedal. Moral ga je zadovoljiti.
»Nič več ga ni,« mu je pokazal z roko. »Kar splaval je v globino.«
»Ali se je branil?« je poizvedoval s peklenskim zadovoljstvom.
»Ni bilo časa. Nekam nakremženo me je pogledal, preden je odletel. Sunil sem ga tako spretno, da je padel naravnost v globino.«
»Dobro, pohvalil te bom poglavarju. Reci mu, da sem bil zraven, kar sem opustil, ker ti zaupam. Povej mi še, kakšne občutke si imel, ko si videl, kaj si napravil.«
»Nobenih, prijatelj. Srečno pot sem mu voščil in dodal: pa brez zamere.«
»Tako je prav. Morilec ne sme objokovati svoje žrtve. Velika je tvoja sposobnost.«
»Malenkost ne zasluži pohvale. Večja dejanja bodo govorila.«
Lisjak je bil živahen in zgovoren, dočim mu je Brdavs na kratko odgovarjal. Mislil je na Mileno vse drugo se mu je studilo. Samo pot ga je zanimala, tista ozka razdrapana steza od brloga proti gozdu. Tudi geslo si je zapomnil, ki ga je izgovoril Lisjak ob vhodu v votlino.
Poglavar se je vrnil šele proti večeru. Bil je izredno dobre volje; povprašal je po Ovnu, čigar usmrtitev je zadostno pozdravil. Ni ga zanimalo, kako se je izvršila, njegove misli so se ukvarjale z važnimi načrti. Nameravali so oropati Grmilje; roparski vohun se je ves teden klatil po okolici. Ogledal si je grad in obzidje. Obenem je skrivoma poizvedoval, kje spijo služabniki, posli in beriči.
Njegovi podatki so bili točni in zanesljivi, obetali so najlepše uspehe. Poglavar se je prepričal na mestu, kamor je odšel z vohunom. Silno je bil previden, preden se je odpravil na delo.
Sklical je dolgo posvetovanje. Vsak je moral povedati svoje mnenje; kar je slišal dobrega, je sprejel in zavrnil, kar se mu ni zdelo primerno. Za najboljši nasvet je dal nagrado.
Pripravili so vlomilno orodje, pa tudi potrebno orožje. Čakali so pripravne temne noči, v kakoršnih so navadno izvajali zločinska dejanja. Poglavar je pozabil na vse, upanje v obilen plen, ga je popolnoma omamilo. Celo za Mileno se ni več brigal, prepričan, da mu jo nihče ne more odvesti.
Temna noč je nastopila po oblačnem jesenskem dnevu. Roparji so se zbrali v vrsto, poglavar Strojin ji je stal na čelu. Satansko prekanjeni Lisjak je bil na sredi, Brdavsa pa so postavili na zadnje mesto. Oboroženi so bili s sekirami, vreče za plen so ovili okrog života. Obrazi so jim bili poraščeni in namazani s sajami. Sličili so pošastim, pred katerimi bi bil bežal človek že pri belem dnevu.
Poglavar jih je preštel in odredil vsakemu posebno opravilo. Določil je, kdo bo stražil, preplezal obzidje, odprl vrata in odnašal blago. Ko je končal, jih je pozval k zvestobi.
»Prisegamo!« so mu enoglasno odgovorili.
»Odhod!« je zapovedal. »Samo eden naj ostane doma na straži ob izhodu.«
Vitezu se je širilo srce, kar je napovedal Oven, se je izpolnilo. Postavili so ga v vrsto na zadnja mesto, za orožje so mu dali ostro sekiro. Odhajali so na rop, a nihče razen zaupnikov ni vedel, kje bodo plenili. Brlog bo nekaj časa prazen — ugodna prilika za rešitev. V duhu je objemal Mileno in obhajal praznik zmagoslavja.
Med veselje in zadovoljstvo pa so se mu urivale skrbi in kalile nade. Bo li Oven držal besedo ter se vrnil o pravem času, kot mu je možato obljubil? Kdo mu bo pokazal pot iz Črne doline, ako ga je pustil na cedilu? Kako naj odbija napade in varuje nevesto?
Pogum ga je navdušil ter mu odgnal bojazen. Po žilah mu je zaplala nova moč ob misli na nevesto. Milena mu je bila vse na svetu, zanjo je bil pripravljen dati kri in življenje.
»Prižgimo bakle,« je ukazal poveljnik. »Ali je vse v redu? Nismo li česa pozabili?«
»Ničesar,« so mu enoglasno pritrdili. »Tako je, kakor si naročil.«
»Naprej v imenu junaštva!« Strojin je dvignil roko v znamenje odhoda. Za njim se je pomikala vrsta črnih junakov ob svitu gorečih bakel, ki so puščale za sabo dim in ugašajoče utrinke.
IX.
Maščevanje.
[uredi]Črno dolino je pokrivala nepredirna tema. Nebo je bilo oblačno, gosti oblaki so naznanjali vremensko spremembo. Od juga je pihal topel veter ter se poigraval z odpadajočim listjem. Razbojniki so se zunaj brloga ponovno strnili v vrsto. Noge so si ovili s cunjami, da se niso slišali koraki. Govoriti jim je bilo prepovedano, sporazumevali so se z žvižganjem. Po žvižgu so se spoznavali, kadar so se razkropili ter se opozarjali na nevarnost.
Vitezu se je posrečilo, da so ga uvrstili kot zadnjega — tako ga ni mogel nihče opazovati. Nedaleč od brloga je shranil sekiro ter si zapomnil mesto, kamor jo je položil. Vedel je, da jo bo še nujno rabil, kadar napoči čas maščevanja. V goščavi je začel polagoma zaostajati, česar tolovaji seveda niso opazili. Srce mu je glasno utripalo, ko je stopal mimo studenca. Tukaj ga morda že čaka Oven, kot sta se dogovorila. Vsak hip je pričakoval, da bo čul kako tajno znamenje, ali ali da se ga bo dotaknil.
Upanje se mu je izpolnilo. Nekaj korakov od studenca je segel iz goščave ter ga je rahlo prijel za ramo. »Hitro se vrniva,« mu je pošepnil.
»Nič ne bodo vedeli, da si se odstranil. V brlogu se jih ne bojiva, ako prav prihrujejo za nama.«
Zmenila sta se, kdo bo udaril na skalo v znamenje prihoda. Vitez je pobral sekiro in potrkal na pečino, da je glasno zazvenelo.
»Kdo je?« se je oglasil ropar na straži ob izhodu. Slutil ni nikake nevarnosti, meneč da je roparjem ugasnila luč ali da so kaj pozabili, kar se je že včasih pripetilo.
»Sreča, junaštvo!« Oven je izrekel geslo, brez katerega ni smel nihče vstopiti. Brž se je odmaknila skala, na njenem mestu je nastala odprtina — tolika, da sta lahko zlezla v votlino.
Ropar se je zvijal od strahu, ko je zagledal Ovna, katerega so nedavno usmrtili. Smatral ga je za prikazen z drugega sveta, ki se hoče maščevati. Preden je prišel k sebi, ga je zgrabil od zadaj vitez, podrl ga je na tla ter mu stopil na vrat kot strupeni kači. Nato je segel po sekiro in spretno zamahnil.
Ropar je divje zatulil, na kar je sklenil svoje temno življenje. Zategnila sta ga v zevajoče brezdno, kjer so trohnele nedolžne žrtve roparskega nasilstva.
»Zdaj sva gospodarja brloga!« se je vitez potrkal na prsi. »Pozdravljena Milena!«
»Povejte ji, da sva tukaj. Jaz bom tačas ostal na straži.«
»Ali je več vhodov v brlog?« je zanimalo viteza, preden se je odpravil k zaročenki.
»Samo eden, drugi so zasuti in preraščeni z grmovjem. Bodite brez skrbi in kmalu se vrnite. Čaka naju še mnogo opravila.«
Šele zdaj se je spomnil Julijan nekaj, česar bi ne bil smel pozabiti. Nevoljno se je udaril po čelu in vprašal: »Ali si bil na Grmilju? Kako si opisaI moje naročilo?«
»Tako, kakor ste mi naročili. Pozdravil sem graščaka Roberta ter mu povedal, da ste našli Mileno, katero boste skoro povedli njemu v naročje. Sprva mi ni hotel tega nihče verjeti, celo zapreti so me hoteli, meneči, da vohunim. Šele ko sem jim dopovedal, da bom pospešil hčerino vrnitev ter vam pokazal pot, tedaj so me izpustili.«
»Škoda, ako bi te bili pridržali. Brez tebe bi bila rešitev zelo naporna, ne vem, ali bi bila gladko iztekla.«
»Pa še nekaj. Beriče sem opozoril tudi na roparski napad, katerega pripravlja krdelo tolovajev. Opisal seni jim poglavarja, ki ima zadaj na temenu veliko brazgotino. Živega bodo ujeli ter ga shranili v ječo, vi boste izrekli obsodbo.«
»Grmilje so nameravali izropati? Povej mi, kako si izvedel.«
»Roparja sem srečal, ki mi je zaupal. Vračal se je z opazovanja ter mu ni bila znana moja obsodba.«
»Čudno, da ni omenil, ko se je povrnil. Njegova pozabljivost nama je mnogo koristila. Tako bo roparska zalega kmalu pokončana.«
Vitez je prižgal baklo in odšel po rovu. Do stopnic ga je spremil Oven, kjer je udaril ob strop z dolgim drogom. Tako je opozoril postrežnico, naj pride odpirat. Nato se je vrnil k izhodu, zaprl ga je s skalo in sedel na klop, pritrjeno k zidu. Zraven njega je ležala krvava sekira, pripravljena za ponovno maščevanje.
Marjeta je čula votle udarce in premišljevala, kaj se je zgodilo. Vedela je, da so roparji odšli iz brloga, zato jo je tem bolj skrbelo. Strahoma je pogledala skozi odprtino in kriknila od veselja. Vitez Julijan se je pomikal navzgor po stopnicah.
Milena je ob kriku svoje postrežnice skoro omedlela. Mislila je, da prihaja razbojnik z novim nasilstvom. V motnem svitu leščerbe je videla moža, ki se ji je bližal z razprostrtima rokama. Še preden je spregovorila, jo je zagrnil v svoje naročje.
»Milena, moja izgubljenka!«
»Julijan, moj rešilec!«
Beseda jima je zastala, zatopilo jo je preobilno veselje. Naslonila sta se drug na drugega ter iskala izrazov temu, kar sta občutila. V hipu je bila pozabljena žalost in trpljenje.
»Milena, moja zlata Milena!« Vitezove oči so razodevale nepopisno srečo, njune ustnice so se spojile.
»Julijan, moj dragi Julijan!« se ga je tesno ovila. »Poglej, kako sem bila nesrečna in kam so me odvedli. Povej mi, kako si me našel? Sam Bog te je privedel!«
»Ljubezen mi je svetila.« Opisal ji je žalost, katero je občutil, ko so mu sporočili njeno usodo. Vse v njem je molčalo, prave tolažbe ni bilo od nikoder. Tedaj se mu je zbudil pogum, razum mu je pokazal naporno pot ter jo okrajšal z upanjem v rešitev. Oblekel se je v oguljene cape ter se spustil v nižino človeške propalosti — med rokovnjače. Sreča mu je bila naklonjena, načrti so mu uspeli, kakor se jih je zamislil.
Milena se ni mogla dovolj načuditi zvijačnosti, s katero je prevaral ošabne hudodelce. Razodela mu je ves strah in grozo, katero je morala prestati v neprestanem trepetu, da jo bodo oskrunili ali umorili. Borila se je odločno in izvojevala popolno zmago.
Vitez se je ponovno vzradostil, z izbranimi besedami je povzdignil njeno junaštvo. Najbolj se je bal za njeno devištvo; misel, da bo omagala v težkem boju, mu je podirala korake.
Marjeta je sedela v naslanjaču, zadovoljstvo iu veselje je kipelo v njenem srcu. Po dolgem času bo zopet gledala solnčno prirodo in uživala njeno lepoto. »Ali res ni več nobene nevarnosti?« je prekinila njun pogovor.
»Nobene,« je potrdil smehljaje. »Brlog je v mojem oblastvu. Šel sem s tolovaji na rop, a sem se neopaženo vrnil. Razen mene in Ovna ni nikogar v votlini.«
»Oven je vendar mrtev!« je osupnila Marjeta. »Ali ga niste usmrtili?«
»Samo na videz, ljuba žena. Oven ni maral ubijati in pleniti, zato so ga obsodili. Spoznal sem njegovo poštenost ter mu ohranil življenje. Spretno se je spustil v prepad in nesel poročilo na Grmilje.«
»Oče vedo? Ali še živijo?« je vzkliknila Milena. »O Bog, kako sem ti hvaležna!«
»Sporočil sem mu, da sem te našel. Nestrpno te pričakuje.«
»Bežimo, Julijan! Daj mi, naj razveselim očeta. Čakanje je neznosno in povzroča težke duševne muke.«
»Ne smemo, dušica, ni še vse končano. S tolovaji bom obračunal, čim se povrnejo z ropa. Oven je na straži.«
Milena je vzdihnila: »Torej ni še vse prestano! Ti in Oven sta samo dva, rokovnjačev pa je celo krdelo...«
»Pa se jih ne bojiva. Ako bi se borila kje zunaj, bi naju morda premagali, v brlog pa bodo prihajali posamezno — po trebuhu. Čim bo kdo pokazal glavo, mu bo odletela.«
»Strašno!« se je zgrozila v svoji nežnosti. »Ali boš pa mogel izvesti tako krvavo opravilo? Niti gledati bi ne mogla takega prizora.«
»Ne morem drugače, ako te hočem rešiti. Roparji niso vredni usmiljenja; prejmejo naj, kar so zaslužili.«
»Kdo ve, koliko umorov imajo na vesti!« se je Marjeta strinjala z rešilcem. Natančno kolikor je mogla misliti, je navedla nekatera grozodejstva, ki so jih izvajali v brlogu. Nekoč so privedli plemenito gospo ter jo mučili in pretepali, naposled so ji odsekali glavo. Nekemu mlademu gospodu so odsekali ud za udom, preden so ga umorili. Malega otročiča so pred zvezano materjo pekli na ražnju, njene obupne prošnje jih niso omehčale.
Milena si je sočutno zakrila obraz, celo Julijami so se ježili lasje, čeprav je bil vajen krvavih prizorov. »Vsi do zadnjega bodo poginili,« je ponovil nepreklicno obsodbo. »Nikomur ne bom prizanesel.«
Marjeta se je zasukala in pripravila okrepčilo. Milena je namreč dozdaj zaužila le toliko hrane, kolikor je bilo potrebno, da je živela. Tudi vitez je bil lačen in utrujen. Privoščil si je jedi in pijače, čeprav mu ni posebno dišala v ostudnem roparskem brlogu.
Ko so se nekoliko okrepčali, so ogledali votlino. Marjeta je vedela za tajne shrambe, kjer so roparji hranili naplenjeno premoženje. Vitez jih je odpiral z močnim železom. Našli so nakupičene dragocenosti: uhane, prstane, zlate in srebrne posode, pristne bisere in rubine.
»Kam bomo s tolikim bogastvom?« je vprašala Milena.
»Pozvali bomo oropane lastnike, naj vzamejo, kar jim pripada. Nekaj bosta dobila tudi Oven in Marjeta; ostalo pa bomo darovali obljubljeni kapeli, katero bomo dali zgraditi v zahvalo za srečno rešitev.«
»Tudi siromakov ne smemo pozabiti,« se je spomnila Milena. »Družine ubogih tlačanov stradajo, poznam sirote brez staršev, ki nimajo ne živeža ne obleke. Zdaj šele vem, kako strašna je beda, ko sem jo sama okusila.«
»Na Grmilju boš razpolagala z obilnim premoženjem in delila dobrote. Najino geslo se bo glasilo: Revežem kruha in prostosti.«
Mladenki se je smehljalo novo življenje — bodočnosti, posvečena siromakom. Čutila je sladko zadovoljstvo: v njeni okolici ne bo več pomanjkanja. Hladila bo solze in lajšala gorje, dan na dan bo poslušala prošnje in delala tolažbo.
Njeno sladko veselje je morila tiha žalost. Ob vhodu v brlog bo tekla kri, Julijan bo sekal glave... Mora, tako zahteva pravica, vendar... Srečnejšo bi se čutila, ako bi se mogel izogniti strašnemu opravilu.
»Julijan, ne maži se s krvjo rokovnjačev,« ga je prosila. »Do smrti jo bom videla na tebi.«
»Poslušal bi te, a ne poznam druge rešilne poti. Pokaži mi jo, pa ti bom ugodil.«
Milena se je trudila, da bi preprečila prelivanje krvi, najti pa ni mogla pravega izhoda. Prav nerada je odnehala, končno pa se je udala, naj se zgodi, kar se ima zgoditi.
»Morda pa jih bo potolkel kdo drugi,« ji je tolažilno namignil.
»Kdo?« je hlastnila za besedo.
»Hm.« — Vitez je zmignil z rameni; ni ji mogel povedati, da jo bodo skupili na Grmiljah, še preden bodo začeli pleniti. Preveč bi bila v strahu za očeta, ako bi bila vedela, kaj se bo zgodilo.
Preden so ogledali vse podzemeljske prostore, je minulo pol dneva. Odpirala se jim je votlina za votlino, kjer so se davni predniki Črnega gradu skrivali pred divjimi Turki, pozneje pa so jih spremenili v ječe, kamor so zapirali uporne tlačane. Odtod ni bilo več rešitve; kdor je bil obsojen v grajsko ječo, je bil zapisan strašnemu poginu.
Na straži pri izhodu je vitez za nekaj časa nadomestil Ovna, ki se je moral okrepčati. Silno je bil izmučen, že dva dni ni okusil gorkega jedila. Dolga in naporna pot ga je utrudila, ni si privoščil ne hrane, ne počitka. Hitel je brez prestanka; zavest, da služi svojemu rešilcu, ga je nasičevala.
Marjeta ga je kot starega znanca izborno pogostila. Imela je obilno zalogo, katero je hotela izprazniti, preden odidejo iz brloga. Vmes ji je moral pripovedovati, kako bodo razbili roparsko zalego. Milena ga je pazljivo poslušala; tako je mirila nestrpnost, s katero je čakala čas odhoda. Oven jo je znal razvedriti, ob pijači se mu je zbudila zgovornost, začel je praviti zanimive doživljaje iz roparskega življenja.
Skozi lino roparske sobane se je svetlikalo jesensko jutro. Mileno je zaskrbelo, da bodo razbojniki tukaj vdrli pod razvaline, kar pa je izkušeni Oven odločno zanikal.
»Popolnoma nemogoče,« jo je tolažil. »Lina je trkaj visoko nad prepadom, pod njo je strašna globočina. Tudi nimajo priprave, da bi se tako visoko povpeli.«
Milena se je pomirila, misel na moritev pa ji je še vedno grenila veselje. »Padale bodo glave...« je premišljevala. »Julijan bo delil plačilo...«
»Meni naj poveri to delo,« se je ponudil Oven. »Vestno ga bom opravil...«
Ponudba jo je vzradostila. Smrtni kazni sicer ni ugovarjala, samo kdo drug naj jo izvede. Roke, ki jo bodo tolikokrat objemale, ne smejo biti okrvavljene. Kri roparjev jo ne sme spominjati na strašno jetništvo.
Na Črno dolino se je zopet spustila gosta tema. Vitez in Oven sta se pripravljala na krvavo opravilo. Nabrusila sta več sekir, da jih bosta lahko menjala, zakaj tla ob izhodu so bila kamenita.
»Zdajle se roparji odpravljajo na Grmilje,« sta se pogovarjala kot dolgoletna prijatelja. »V gozdu so morali počakati, da se je stemnilo. Morda so se že razvrstil okrog graščine, ali pa so že preplezali obzidje. Beriči pa čakajo kje skriti, ter jim pripravljajo nepričakovano presenečenje. Najbrž jih bodo mnogo polovili, ubežnika pa bodo vztrajno zasledovali. Prignali jih bodo — smrti v naročje.
Milena in Marjeta sta uredili vse potrebno za odhod. Zbrali sta umetnine in dragocenosti v globoke vreče, ter jih skrbno zavezali. Vse je bilo pripravljeno in čakalo rešilne ure.
X.
Rešitev.
[uredi]Grmilje je odevala večerna tišina. V graščini so prej kot običajno ugasnili luči in odšli počivat. V starodavnih lipah okrog obzidja se ni genila nobena vejica; vse se je nekam potuhnilo, kakor bi nekoga zalezovalo.
Na robu za gosto živo mejo so se skrivali beriči in vojščaki, oboroženi z meči in bodali. Spodaj pod robom pa so čakali tlačani z vilami, krampi in sekirami. Molče so sedeli vsak na svojem mestu in prisluškovali v temino.
Okrog enajste ure so začuli goste korake. Po cesti navzgor proti gradu je stopala četa črnih mož, vsak je imel pri sebi kakšno orodje. Ustavili so se pri gradu ob stranskem vhodu — tam, kjer je bilo obzidje najnižje, komaj dva metra visoko. Nihče ni črhnil besedice, znamenja so si dajali z roko, s čimer so se sporazumeli.
Porazdelili so se okrog graščine in čakali povelja. Ko je poglavar zamahnil z roko, tedaj so se pričeli gibati. Nekaj jih je ostalo na straži, drugi so postavili lestve, splezali na obzidje, odkoder so se spustili na dvorišče. Začulo se je škrtanje in praskanje — roparji so šiloma odpirali okna in železna vrata.
Takrat je na robu okrog žive meje nenadoma oživelo. Beriči in vojščaki so skokoma obkrožili grad, odprla so se velika železna vrata, hlapci in tlačani so z divjim rjovenjem vdrli na dvorišče. »Roparji! tatovi! Po njih!« je odmevalo v dolino.
Roparji so pustili orodje in skušali pobegniti. Nekaj jih je bliskoma poskakalo čez zid in zbežalo v gozdove, drugi pa so se spustili z beriči v obupen boj. Kmalu pa so morali odnehati, zakaj mnogi so že stokali na tleh in prosili, naj jim bo prizanešeno. Vojščaki so jih zvezali in zaprli v najnižjo ječo. Med jetniki je bil tudi lopov z brazgotino na temenu — roparski poglavar, ki je ugrabil Mileno.
Vpitje in tulenje na Grmiljah je prebudilo malone vso okolico. Ljudstvo je prestrašeno drlo iz vasi in vpraševalo, kaj se je zgodilo. Kmalu je dospela v dolino prva vest o roparskem napadu. Vsak je pograbil, kar le mogel, vile, kladivo ali motiko in hitel pomagat.
Spodaj na grajski pristavi so se zbirali vojščaki — najboljši jezdeci, ki so se spustili na iskrih konjih za bežečimi tolovaji. Za njimi so drli vaščani, nekateri iz radovednosti, drugi pa so bili pripravljeni sodelovati. Nebo se je proti jutru nekoliko zjasnilo, motna mesečina je srebrila sulice in čelade. Daleč naokrog je zvenelo peketanje kopit, pod katerimi so se utrinjale iskre.
Rokovnjači so bežali po temnih gozdovih proti Črni dolini. Niso imeli časa iskati potov, odložili so celo orožje in vse, kar bi jih bilo oviralo pri begu. Glasno so preklinjali usodo; vedeli so, da so bili izdani. Že prejšnje jutro čim se je zdanilo, so pogrešali Brdavsa, mislili pa so, da je kje zaostal in da bo prišel za njimi. V gozdu, kjer so podnevu taborili, jih je ves dan skrbelo, kam je izginil. Lisjak ga je hotel poiskati, a Strojin mu je ubranil, češ: tudi brez njega bomo opravili. Zdaj pa je bilo jasno, da jih je ovadil.
Zanašali so se, da bodo beričem v Črni dolini zmešali sled, a so se temeljito zmotili. Ves čas so jim bili za petami. Kamor so zavili, povsod so jo ubrali. Znali pa so se toliko izogibati, da jih niso mogli dohiteti. Ko se je zdanilo, so se porazgubili med skalovjem Mrzlega hriba, kjer jih spretni grajski jezdeci niso mogli zasledovati.
Ustavili so se pod hribom, odkoder ni bilo več daleč do roparskega brloga. Treba je bilo popraviti sedla, pa tudi konji so bili upehani, da so skoro omagovali. Privezali so jih k grmovju, kjer so obirali zelenje in trgali visoko travo. Tu jih je dohitela oborožena četa tlačanov, ki so jo ubrali naprej med pečine za rokovnjači. Znamenja so si dajali s piščalkami in z rogovi.
Roparji so si odahnili, čim so jezdeci zaostali. Vajeni so bili strmin in skalovja, skokoma so jo ubirali po pečinah ter se spuščali navzdol po drčah v prepade. Spremljali so jih maščevalni občutki: v brlogu bodo zmagovalci.
Zbirali so se v tesni soteski, kjer se jih je nabralo precejšnje število. Manjkalo je najbolj izkušenih tolovajev, predvsem so pogrešili Strojina in Lisjaka, pa tudi Dihurja in Bradača. In prav ti so bili najboljši svetovalci, vsako zadevo so znali modro izpeljati. V spopadih so se borili ko levi, do zdaj jih ni še nihče premagal. Tudi po Brdavsu se jim je tožilo, čeprav so ga poprej zaničevali.
Vitez in Oven sta se ves dan dolgočasila pri zaprtem izhodu. Iznenadili so ju nagli koraki in močni udarci na skalo. »So že tukaj!« sta si pošepnila. Vitez si je zavihal rokave in pograbil sekiro.
»Sreča, junaštvo!« je zadonelo roparsko geslo. Glas je razodeval nemir in bojazen; tako govorijo ljudje, kadar iščejo zavetja.
Oven je odmaknil skalo, začulo se je sopihanje in prerivanje ob votlini. Skozi odprtino je trenutno posilil dan, svetloba pa je kmalu ugasnila — ropar je lezel v votlino.
»Straža, luč in sekiro!« je zakričal, čim je pomolel glavo v votlino. To je bila njegova zadnja beseda. Vitez ga je pritisnil k tlom in Oven je mahnil s sekiro. Roparjeva glava je odletela kakor jabolko z drevesa.
Truplo sta potegnila iz odprtine ter ga vrgla v brezdno. Morala sta hiteti, zakaj skozi luknjo, se je plazil že drugi, katerega je zadela ista usoda. Za njim je prilezel tretji in četrti — vsi do zadnjega so bili pokončani in pometani v globočino.
»Kakor kaže, sva končala,« je omenil vitez po daljšem prestanku. »Manjka jih skoro polovica.«
»Nekaj jih je gotovo ostalo na Grmilju,« je odvrnil Oven. »Dovolj zgodaj sem jih opozoril.«
»Poglavarja nisem opazil, pa tudi Lisjaka ni bilo...«
»Veste, da sta se borila do zadnjega. Ako ju niso ubili, so ju pa prav gotovo ujeli in zaprli.«
»Škoda, ako so ju usmrtili. Jaz bi ju moral soditi...«
»Morda pa sta ubežala. Kdo ve, kam sta jo popihala, da bi zmešala sledove...«
Vitez se je razsrdil in rekel s krepkim odločilnim glasom: »Preganjal ju bom do konca sveta. Najti ju moram, prej ne bom odnehal.«
Zunaj se je pojavilo divje kričanje. »Uraa! Smrt rokovnjačem!« se je razleglo po dolini.
»So že tukaj!« je Oven poskočil od veselja.
»Kdo? Pa ne beriči z Grmilja?« je bil vitez presenečen.
»Prepozno so dospeli. Ali naj jim povem, da sva opravila krvavo delo?«
»Počakaj, ni še varno. Grmilci te ne poznajo; kaj pa, če bi kdo zamahnil, kadar pokažeš glavo. Saj veš, kako sva naredila.«
»Vas bodo pa gotovo poznali. Povejte jim, kdo sva, da naju ne bodo napadali.«
Vitez je spregovoril skozi odprtino nekaj besed, ki pa niso našle pravega odmeva. Graščinci so mislili, da se nekdo izmed roparjev izdaja za viteza ter jih hoče izvabiti v votlino, kjer bi se ne mogli več braniti. Bali so se drug drugega, obojim je šlo za življenje.
»Kaj bo pa zdaj?« je skrbelo Ovna. »Kako se bomo dogovorili?«
»Bodi brez skrbi,« ga je pomiril. »Našel sem pripomoček: omenil jim bom Mileno...«
Čim so čuli Grmiljci njeno ime, so pričeli ugibati, kaj naj storijo. Da je v brlogu vitez, se jim je zdelo skoro nemogoče, lopovi bi ga bili že z.avnaj umorili. Omahovali so med resnico in prevaro, končno pa so pozvali dozdevnega viteza, nnj se jim pokaže. Jamčili so mu popolno varnost, nihče se ga ne bo dotaknil.
Radovedno so se postavili pred skalo in zrli nepremično v odprtino, pripravljeni na vsako razočaranje.
»Vitez, vitez!« so vzkliknili, čim so ga zagledali ter ga začeli glasno pozdravljati.
»No, ali mi zdaj verjamete?« je spregovoril, ko se je dvignil iz votline. »Kaj ne, da niste pričakovali, da me boste našli tukaj v roparskem brlogu. Vedel sem, da vas bom iznenadil.«
»Joj, pa v takšni obleki!« se niso mogli načuditi.
»Tako je moralo biti,« jim je pričel razlagati svoje načrte, ki so rodili tako krasne uspehe. Sam je dvomil, da se bo tako gladko izteklo.
Iz brloga je prilezel Oven, katerega so beriči spoznali, saj so ga videli pred dnevi na Grmilju. Njegovo poročilo je preprečilo roparski napad na graščino. Pripovedovali so, kako so zajeli roparje pri vlomilnem delu. Ujeli so poglavarja z brazgotino na temenu in še nekatere druge, ki so se hoteli bojevati. Večina pa je ubežala. Brž so zasedli konje ter jo udrli za njimi v gozdove. Vso pot so jih imeli pred očmi, tu pa so izginili v votlino.
»Pribežali so v varno zavetje, vendar ni vrnitve,« se je vitez porogljivo nasmehnil. »V brezdno sva jih shranila...«
Oven jim je pokazal krvavo sekiro in prinesel iz brloga orodje, s katerim so povečali vhod v votlino. Več se ni bilo treba sklanjati in plezati po kolenih, odprtina je bila široka in primerna človeški velikosti.
»Zdaj pa kar naprej, da vidite moje kraljestvo« jih je povabil v duplino. »Roparsko gnezdo je razdejano.«
Ogledali so brlog in njegove posamezne oddelke, strmeči nad naropanim bogastvom. Vse to pa jih ni popolnoma zadovoljilo. »Kje je Milena?« so se radovedno ozirali okrog sebe.
Oven je ukresal luč in prižgal smoleno bakljo. Svetil je vitezu do stopnic, na katerih se je kmalu prikazala njegova zaročenka. Globoko so se ji priklonili, burnega vzklikanja in pozdravljanja ni bilo ne konca ne kraja. Zdela se jim je kot prikazen — živa slika iz pravljične dežele. Njen pogled je sličil skrivnostni zvezdi, ki ozdravlja utrujenost in težave. Obličje ji je bilo belo ko sneg — edino znamenje prestanega napora.
V sobani so se pokrepčali in porazgovorili, Marjeto je čakalo dovolj posla, preden jih je pogostila. Nabralo se jih je precejšnje število; prispeli so tudi tlačani, ki so lovili roparje med skalovjem. Tudi te je bilo treba nasititi, da niso opešali pri nakladanju plena na voz, ki so ga našli v manjši votlini spodaj ob vznožju griča. Iztaknili so tudi grajske konje, roparskega hlapca pa so zvezali in odvedli na Grmilje.
Pred odhodom so zasuli vhod v brlog s kamenjem, nabranim pod razvalinami na pobočju. Kamenje so zametali s prstjo in zasadili s trnjem, tako so zabrisali pot pod razvaline. Na stezo do brloga so navalili težke skale.
V dolini pri studencu je čakal ukradeni grajski voz ozaljšan z gozdnim cvetjem in zelenjem. Nanj so posadili Mileno in Marjeto, vitez pa je zmagovalno jezdil naprej na čilem vrancu. Na mršavih konjih iz roparskega brloga so jezdili zadaj za vozom grajski služabniki z vrečami naplenjenega imetja. Sledila jim je truma tlačanov.
Na najhitrejšem konju je odjezdil grajski berič, naznanit graščaku prihod Milene. Konj je bil lastnina roparskega poglavarja. Kakor srna jo je ubiral po ozkih razdrapanih stezah čez skalovje in strmine. Izvežbal ga je poglavar, nihče drug ga ni smel zasesti.
Graščak se je razjokal od veselja, ko je prejel težko pričakovano poročilo. Ves se je tresel od nestrpnega hrepenenja. Brž je dal napreči konja ter se popeljal naproti.
Mahoma se je po okolici raznesla vest, da prihajata Milena in Julijan iz roparskega brloga. Izvedelo pa se je tudi, da je roparsko gnezdo popolnoma razdejano. Novica je pomirila prebivalce, zbegane zavoljo nočnega napada na graščino. Bali so se za svoje imetje, zdaj pa je odstranjena vsa nevarnost. Zavest, da je ujet roparski poglavar, jih je prevzela z glasnim zadovoljstvom.
Skoro na istem mestu, kjer je bila Milena ugrabljena, sta se srečala z očetom. Prizora ni mogoče opisati. Kriknila sta ter se oklenila drug drugega, od veselja sta jokala. Ljudstvo se je trlo okrog voza ter ju ginjeno opazovalo.
Vasi, koder so se pomikali vozovi, so bile praznično ozaljšane, pot je bila posuta s cvetlicami, vaščani so plezali na drevesa in pozdravljali Mileno. Mlado in staro se je veselilo njenega prihoda, najbolj pa siromaki, ki so bili ta dan bogato obdarovani. S sivolasim graščakom se je radovala vsa okolica, vsak mu je privoščil to veselje na stara leta.
Globoko v vlažni grajski ječi pa je preklinjal roparski poglavar in njegov zločinski tovariš. Usmiljenja nista pričakovala, prevelike so bile njune hudobije. Vedela sta, da bosta zdajzdaj pozvana na obsodbo. Beriči že pripravljajo vislice, kjer bosta sramotno končala. Bradač in Dihur sta vsaj poginila v častnem boju in sta najbrž že pokopana. Zato pa hočeta skleniti brez kesanja kot trdovratna hudodelca.
Priklenjena za roke in noge k stebru sta zrla mrko predse in premišljevala usodo. Nekaj časa sta molčala, potem pa sta se začela obdelovati z groznimi očitki. Drug drugega sta obdolževala, kdo je kriv poraza.
Kar so zaškripala železna vrata, prispeli so beriči ter ju odvedli iz ječe. S povečenim obrazom sta stopala po temnih hodnikih, iz vsakega kota se jima je režala smrt v strahoviti podobi. Čeprav sta skrivala bojazen, vendar so se jima šibile noge, mrzel znoj jima je oblival čelo.
Oblastno kakor na sodnem stolu je sedel vitez Julijan v veliki grajski sobani. Pred njim na mizi je ležala debela knjiga — zakonik, po katerem so sodili davni predniki upornike in zločince. Nekaj korakov od mize so stali trije kameniti stebri, kamor so privezovali obtožene hudodelce. Ob straneh je bil prostor za občinstvo, ki je smelo prisostvovati razpravi.
Vitezov obraz je bil strog in resen, gromko mu je zvenela beseda. »Privežite ju k srednjemu stebru,« je ukazal beričem, ko so mahoma izpolnili povelje.
Grajski pisar je razvil papir in čakal novih ukazov. Dvorano je napolnilo povabljeno plemstvo, prišel je tudi graščak Robert in sedel poleg viteza. Samo Milena se ni hotela pokazati.
Vitez je uvodoma pojasnil dogodek, kako je bila ugrabljena Milena in kako jo je našel kot jetnico v roparskem brlogu. Pohvalil je Marjeto, ki ji je postrežljivo stregla ter ji potihoma odkrivala tajnosti Črne doline. Visoko je povzdignil Ovna, zakaj prav on mu je pomagal izvesti rešilno delo.
Vse plemstvo je navdušeno pozdravilo rešilca in Marjeto. Sam graščak se je dvignil ter jima hvaležno stisnil desnico.
»Grozovitnik, ki je povzročil meni in očetu toliko gorja, stoji pred nami,« jim je vitez predstavil rokovnjača. »Razen tega pa imata na vesti še druge hudobije...«
Ljudstvo se je zgražalo, pljuvalo jima je v obraz in zahtevalo smrtno kazen.
»Ali sta kriva?« je zagrmel vitez. »Kdo je ugrabil Mileno?«
»Jaz,« je priznal poglavar. »Njena lepota me je zapeljala.«
»In ti?« je srpo pogledal Lisjaka.
»Jaz sem mu pomagal,« je odkrito povedal. »Tako je bilo vedno pri vsakem zločinu.«
»Koliko jih imata na vesti?« je vprašal vitez ob mučni tišini poslušalcev.
»Nisva zapisovala,« se je odrezal poglavar.
»Obžalujta, kar sta storila!«
»Jokala ne bova,« mu je odvrnil Lisjak. »Sicer se pa tudi ne marava poboljšati. Stori, kar misliš, da bo prej končano.«
»Smrt na vešalih,« se je glasila kratka obsodba. Vsi navzoči so jo enoglasno potrdili in odšli z zadoščenjem, saj je bila smrt za tolika zločinstva še najmilejša kazen.
Nedaleč od graščine je bil prostor, kamor je gledala z grozo vsa grmiljska okolica. Tukaj so nekdaj obešali upornike. Še sta bila ohranjena stebra, spojena z drogom — vislice, kjer je izdihnil marsikak obsojenec. Zdaj pa že dolgo niso služile svojemu namenu. Nedaleč od vešal so se še dobro poznale gomile — grobovi nekdanjih obešencev.
Kmalu po obsodbi je bila izvršena smrtna kazen. Roparski poglavar in njegov tovariš sta na vislicah sramotno končala. Pokopali so ju nedaleč od vešal, na grob so jima zavalili debelo skalo. Ljudska domišljija je videla tamkaj strašne pošasti in slišala divje glasove ob polnočnih urah.
Na najlepšem kraju ob.graščini so pričeli graditi obljubljeno kapelico v zahvalo za srečno rešitev Milene iz roparskega brloga. Olepšali so jo z naplenjenimi dragocenostmi, katere so jih poklonili lastniki za darilo. Dali so jih preliti v znamenite okraske za stene in oltarje. Kapelico so posvetili nadangelu Rafaelu kot čudodelnemu spremljevalcu po nevarnih potih. Vsa okolica se je priporočala njegovemu varstvu.
Prva slovesnost, ki se je vršila v novi kapelici, je bila poroka viteza in Milene ob obilni udeležbi plemstva in domačega ljudstva. Vsi so bili bogato pogoščeni, reveži pa so prejeli obilna darila. Sivolasi graščak Robert je dočakal v pozni starosti najlepši dan svojega življenja.
Oven in Marjeta sta dobila za darilo grajsko pristavo, kjer sta se naselila. Milena in Julijan sta zahtevala, da se morata poročiti. Živela sta srečno in zadovoljno, čeprav nista bila deležna popolnega zakonskega blagoslova. Uživala pa sta namesto družinskega veselja vso naklonjenost grajske gospode, ki ju je z dobrotami neprenehoma obsipala.