Nevera
| Nevera A. Dobrčan |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. • dno |
Kaj je pač človeško življenje? Veden trud in terdo pobijanje od dne do dne, od leta do leta, in vse to, da bi si človek pripravil nekoliko veselih trenutkov, kjer bi pozabil na obdajajoče ga težave, kjer bi pozabil, da je revno Adamovo dete, ter bi mislil, da je srečen. — Srečen? Da, da, srečen biti želi, po sreči hrepeni, a le dozdevno srečo si vlovi samo za trenutek, da potem tem bolje čuti, kako reven, slab, polen nadlog je v resnici. In poprašaj cesarja na zlatem prestolu, poprašaj bogatina v svitlih sobanah, poprašaj skopuha v, sredi zvenečega denarja, poprašaj učenjaka zatopljenega v učene knjige: „ali si srečen, popolnoma srečen?“ Odgovor dobiš povsod enak: „Ne, vse to mi sreče ne da!“
Zakaj toraj živimo, če ne dosežemo tega, v kar nameruje vse naše delovanje? Življenje ni níčesar vredno, veržimo jo proč nadležno butaro! — Toda stoj! to so besede brezvernikove, ki ne veruje v Boga, na dušo, neumerjočnost; res, temuu je življenje, v kojem nikakor ne more zadostiti groznim željam svojega telesa, nično, brez cene! A kerščanski človek misli drugače. Vera mu kaže, da ravno terpljenje je ona pot, če tudi ternjeva, ki nas pelje in gotovo pripelje do večne sreče, do sreče stalne, ktere tam več zgubiti mogli ne bomo; vera mu kaže, da naše življenje je pokora, ktera naj bi nas očistila madežev, ki nam branijo vstop v deželo sladkega miru. Da isti nagon, isto neizbrisljivo hrepenenje po sreči in sicer po sreči stalnej nam ravno poterjuje našo vero o bodočem življenju po smerti, ker, kako bi nam mogel ljubi stvaritelj vsaditi nagon, kakoršnemu bi se nikdar zadostiti ne moglo?
Ker nam toraj vera pokaže pravo ceno našega življenja, ker nam sladi naše britkosti, ker nas ohrani vesele, stanovitne, tudi v najhujih viharjih, zato, predragi, ne dajmo si je odvzeti, marveč jo čujmo bolj od najdražega zaklada! In ravno v poterditev vere naj služi moja mala pripovestica.
I.
[uredi]Noč je razprosterla svoja krila nad utrujenim svetom, razposlala je spanca, sela svojega, v mesta in vaši, da bi blagodejno zatisnil zemljanom oži, ter jim spečim vlival novih moči v onemogle ude. Povsod in tudi v vaši Greben se odpravljajo k počitku; oče moli sveti „rožni venec“, mati odgrinja detetom postelje, pokriža jih še, izroči ljubemu Bogu in angelju varuhu, ter odide tudi sama k pokoju.
Malokje še luž berli; pri Bogatinu je tudi že vse tiho in temno, razun v enej sobi. Mlada žena sedi pri mizi, ter plete, zibaje malo dete. Solza se jej uterne iz lepega očesa in pada po rudečih licih. Ura odbije deset.
„Oh, še zdaj ga ni! Moj mož, moj mož, kam si zabredel? Zmiraj se suče okrog gospode, ktera je pozabila na svojega Boga, in skuša tudi druge odverniti od Njega. Da se jej je moral vdati mož moj! ... Pravi, k zborovanju hodim. Od zadnjega zbora si je prinesel nekov časnik poln bogokletja in zdaj se je naročil nanj — tudi danes ne bo gotovo nič dobrega! ... V cerkev več ne hodi, norčuje se iz vseh, kteri se deržé stare vere! Na moje prošnje se ne zmeni, več mu ni mar ljubezni, obljubljene mi pri zaroki — z vero mu je šla po vodi!“
In žena globoko zdihne spomnivši se prejšnjih časov. Dve leti je poročena, na strani svojega Janeza je menila vživati polno srečo — a sedanji Janez ni več prešnji. Prej so ga vaščaní sami jako čislali, volili so ga za župana, ker se je razumel na bukve in pripisovaje mu več modrosti, hodili so sploh k njemu po svet; kerčma njegova se je močno obiskovala. Sam je bil vesel, družijiv, le nekako preveč častilakomen. Pred dobrim letom so ga dobili v roke neki mestni kričači, kterih je bila sicer le mala peščica, a kteri so se tim glasneje in prederzneje zoperstavljali veri in verskemu življenju — od ta čas se je Janez na slabo spreminjeval in popolnoma spremenil. Mogočno je jel prevzetovati, sokmete pogledavati po strani, popuščati službo Božjo, zahajati vedno pogosteje med ono mestno gospodo, ter zanemarjevati domačnost. Prej je ženo čislal, ljubil, a zdaj jo je zmerjal kot neumno, norčeval se iz njene službe Božje in zakonska edinost — perva podlaga srečnemu zakonu — šla je proč.
To je jako žalostilo dobro ženo, bodočnost jo je skerbela tim bolj, ker je imela mlado dete. Kaj bo ž njim pri tacem očetu? Takošne misli so rezale materno serce, in ni si mogla kaj, če je jela solza pobijati solzo. Vsaj je vedela v kakošnej družbi je zopet mož, dopoldne je že odšel, toda še zdaj ga ni k domu; pričakovala ga je vsak trenutek in vsak trenutek jej je srce bolj nemirno bilo.
Janez se je odpeljal zjutraj v bližnje mesto, kamor so ga povabili preučeni gospodje na zborovanje. Nekdaj je hodil v šolo, obiskal je že drugí latinskí razred, pa knjige ga niso nič kaj razvedrovale, več veselja je kazal do konjičev in poličev, do kmetijstva in kupčijstva; zato ga je obderžal oče doma, ter mu izročil precej dobro posestvo. Sam je začel kupčevati z vinom, vozil ga je iz Štajarskega, Hrovaškega in Dolenskega, prodajal ga na drobno in debelo. Pošten je bil, kakor smo že omenili, a zrabili so ga na svojo stran možje s suknjami in očali, toraj gotovo preučeni, preslepili so ga s svojim gladkim jezikom, vzbudili mu verske dvorne, ter izbijali iz glave resnico. Vabili so ga k svojim zborovanjam, kar je posebno vstrezalo njegovi častilakomnosti, tu so se posvetovali, kako bi se bolj uspešno borili zoper duhovnike in cerkev, ter si povekšali svoje kardelo.
Danes je bil enak shod. V velikej sobani se je zbrala sijajna gospoda, med njimi več „gosposkih“ kmetov, kakor Janez, močno so se čutili počastene, biti v tako visokej družbi. Vsedejo se, pervosednik, dolg, vitek mož, poprime besedo in kratko tako-le beseduje:
„Čas prostosti, čas napredka je sedanji čas. Toda našej prostosti, našemu napredku preti grozen sovražnik, strupena kača in ga nam skuša uničiti s strupenim svojim želom — to je katoličanstvo v duhovnih njegovih. V sužnost nas hočejo vkleniti, zatreti nam presveto prostost v vesti, mislih in djanju, zatretí pridobitke vednostne. Upihati nam hočejo svitlo luč sedanjega veka, da bi vedno živeli v nevednosti, vražah in temini. Zaterimo tega sovražnika, prisezimo mu večno sovraštvo; zato izdajajmo časnike in knjižice, ter jih razširjujmo med prosto ljudstvo, da ga rešimo trinoških rimskih okov!“
To so bile visoke besede še višega modrijana; plosk jim odmeva iz vseh kotov lepe sobe. Zdaj se vzdigne majhen, seden mož, iz obraza se mu sveti divja strast, ognjeno se ozre po zbranih, povzdigne svo glas in pravi:
„V poterjenje predsednikovih besedi, dodam še to-le in vprašam: kaj učé ti farji? Da je Bog, pekel, duša! Ha, ha! Vse to je overgla najnoveja vednost. Pregledala je vse prostore, kjer se sučejo zvezde in ni videla Boga! Prekopala je vse podzenjiske globine, a ni proderla do hudiča! Natanko, z drobnogledom je preiskovala človeško truplo, toda ni je našla duše in tudi ne prostora, kjer bi mogla bivati. Proč toraj z vero! mi le pripoznamo, kar vidimo, kar primemo, vera pa je sramotna za naš napredek, za naš um učeč, da ima človek samo telo, da so toraj čenče, kar se učí o duhu, o podjarmljenju telesa pod dušno oblast. To je zoper našo prostost in prokleta sužnjost, ker se morajo telesní in toraj čisto naravni nagibí zatajevati, zaničevati. Proč s to bedarijo, preč z goljufním farštvom — žívela svoboda, živel napredek!“
Gromoviti plosk je napolnjeval vso sobano. Janez je kar zíjal, to so učení govori, to so dokazí jasní, kakor beli dan! Kako dobro, da je odvergel svojo prešnjo neumnost, zdaj še le zajema s polno žlico iz studenca vednosti! Da, da, nič ni Boga, nič duše! proč s cerkvijo.
Temu govorniku je sledilo še več druzih. Posebno eden je še poslal po dvorani premogočno besedo: „Cerkev bi rada pripeljala nazaj tisti temni srednjí vek, kjer je vse gospodarila — dobro, da so ti časi proč! Pridobljenih prostost si ne damo več odvzeti, visoko deržimo zastavo našo, bojevaje se zoper cerkvene naredbe, kakoršen je post in druge enake rečí primerne za stare babe, a ne za nas! Živili svobodnjaki!“ Ha, ha, hi, hi! se je slišalo po tej preomikanej šali.
Tako so govoríli, zmiraj eno mlatili, veliko besedí metali krog sebe, a nič ne dokazali; potem pa so jedli in pili in časnike brali in sícer časnike vredovane od judov, protestantov, pa očitnih ali skrivnih odpadnikov; v njih so se „prav dobro(?)“ učili, kaj terdi katolíška cerkev; smejali se in norčevali iz verskih naukov.
Ali se je pač Janezovej ženi sanjati moglo, v kako družbo je prišel njen mož? Da je prišel med take modrijane, kteri hote zvedeti kaj cerkev učí, poprašujejo cerkvene nasprotnike, ne pa cerkve same? O, da bi bila to vedela, še bolj bi se bila solzíla, še bolj goreče bi bila prosila k usmiljenemu gospodu, k očetu luči, da naj razsvetli njenega moža.
Kakor smo videli, jedli so, pili in govoríli še mnogo neslanega, posebno, ko jih je začel še vinskí duh navduševati. Boriti se v spisih zoper cerkev in njenega trínoga, spodkopavati vero: to so sklenili. Se ve, v spisih ne povedó svojega namena tako na debelo, kakor v družbi med seboj, marveč počasí vlívajo strup, namešan na videz čistej tekočíni, na korenine; ko te nagnjijejo, treba je le še malega piha, drevo pade, vera je proč, prijatelj cerkve spremeníl se je v strastnega nasprotnika.
Razidejo se še le pozno zvečer. Janez zasede svoj voz, pridruží se mu še drug čisto podoben tovariš. „No, ti Blaže, danes sva pa slišala veliko lepega! Vsaj res! Prostost! Kdo bi me silil v cerkev, posebno k spovedi, kdo bi mi branil jesti v petek mesne jedi? Oho, neumni kmetje naj to delajo, midva pa napredujva!“
„Ha, ha! dobro Janez! radoveden sem, kaj bo pojutranjem ali bodo debelo pogledovali? ha, ha! ti še ktero uganeš! Bes uženi so pa ti možje; verjemi, jaz sem kot vojak mnogo sveta prehodil, a le v največih mestih sem slišal kaj enacega. Že davno se neumnim kmetom posmehujem zarad njihovega praznoverstva; zaničujejo me, šlape, zarad tega, kot prismuknenega korporala! Da bi jih zlodej vzel, ko bi ga kaj bilo! Ha, ha! Kaj pa tvoja babnica doma? Ko bi bila slišala današnje govore, v medlevice bi bila cepnila pri vsacem stavku!“ in oba sta se smejala, norce brila in napletala ubozega konjička.
Hitro privozita na Janezov dom. Blaže odide, Janeza pa začenja jezica treti, ker ni nikogar spregat. Vse mu nagaja, nič ne more prav narediti, zato obeca še svojega ljubljenčeka psa, da prav žalostno zacvili, akoravno se je prišel prilizovaje plazit krog njega.
Žena se je deloma razveselila, deloma ožalostila njegovega prihoda. Veselila, ker je prišel vendar k domu, žalostila, opaziti njegovo nasajenost, njegovo rotenje. Zdaj gre v izbo, silno odpre vrata, silno jih zaloputne, videti pa preplašeno ženo, zareži se na ves glas, ter jo zasmehljivo pozdravi: „No svetnica, koliko je „bogov“? Kaj ne, kolikor v hosti tersov“? Ha, ha!“
Ženi se serce britko zajoče. „Lepo te prosím, Janez, nikar tako ne govori, nikar me še bolj ne žalosti s svojimi bogokletnimi besedami, vsaj sem že tako polna britkost!“
„No, no! le čmeri se! kaj ti pa manjka, jesti imaš dovolj, druzega ne potrebuješ!“
„Kaj mi manjka? Oh, vse, vse! Kje je tisti Janez, kteremu sem se porodila? Tisti pridni gospodar, ljubeznjivi mož, pošteni katoličan ...!“
„Teh litanij pa že ne potrebujem! Večerjo!“ in se terdo vsede. Žena mu jo prinese, ne zine besedice.
„Ha, le jejmo, vidimo, kako se prileže jed zavžita brez molitve? No, le debelo glej! — ozre se zopet zasmehljivo proti ženi, žalostno odkimovajočej, pozabivši, da ga je nekoliko že njegova hitra jezica tresla, — vsaj žival tudi ne moli, sne, pa je! Misliš, da smo mi kaj posebno več? Pervi med njimi, to so danes učeni gospodje v mestu do pičice dokazali — in ti gospodje kaj več vedó, kakor tisti, ki na prižnicah nepotrebno ljudi strašijo z Bogom, kterega nikjer ni! Ha! greh! Greh gre v meh, meh poči, greh van skoči! Jejmo, pijmo, po smerti je tako vsemu konec!“
Tako je govoril nalašč, ne brigaje se zato, da verno ženo vsaka beseda bolj zaboli, kakor bi jo udrihal s palico po herbtu.
„Mož, kam si zabredel? — sklene roke — ali si obnorel, ali se ti meša? Toraj čisto vso vero si zgubil? To je sad, ker ne hodiš v cerkev, ampak se potikuješ okrog tacih, ki ne potrebujejo Boga, vsaj imajo dosti denarja ...“
„Oho, veš kaj, ne vjezi me pa ne! — reče in ženo serdito pogleda — no, pa vsaj se bova že še pomenila, kdo je tu gospodar! Jutri je četertek, zaklalo se bo naše tele; v petek je praznik, pridejo gospodje k nam, in ne smejo reči, kako se jaz neumno deržim še starih postav, jaz hočem biti prost!“ Vstane in gre skozi vrata v pervo nadstropje spat.
Kdo bi pač popisal ženina čutila? Izliva jih v gorkih molitvah in pošilja pred Njega, v čigar roki so serca človeška, prosi ga, naj bi zadel žarek milosti serce zaslepljenega moža. Oči povzdigne kviško, zre skozi okno v zvezdnato nebo, pride jej v glavo, kar je slišala v zadnjej pridigi: Če naletíš na grob kamen, vtegneš reči, ta je slučajno tak, odlomil se je kje od druzega; ako pa najdeš perstan, morda še umetno izdelan, ako dobiš verigo sostavljeno iz več članov, berzo sodiš, da tu ne more vladati naklučje, ampak da je to delala umetna roka, višji razum, um človeški; ako opaziš v hiši lep red, hitro misliš, tu mora biti modra gospodinja, ki vse to vreduje; in če pogledaš neizmerno ozvezdje, ter vidiš, kako je vse vrejeno, kako natančna pot je odmerjena velikanskim truplom, po kterej se morajo vedno gibati in določen čas, v kterem dokončujejo svoj tek, ali nisi prisiljen spoznati, tu je moder vladar, vladar mogočen, veličanski, vzvišen nad vse svetovje, da, mora biti neskončni Bog! Nehoté padeš predenj in ga moliš svojega Stvarnika!“ Da, o Bog, molim Te iz globočine svojega serca, vsaj vem, da le od Tebe pride pravi blagor, pravi mir in prava tolažba! —
Tako je molila, v molitvi se okrepila, oserčila prenesti vse, karkoli bo prinesla prihodnjost in nekako umirjena zaspi.
II.
[uredi]Prišel je petek, praznik Matere Božje. Rotarji so opravili lepo, čedno dopoldansko in popoldansko službo Božjo, potem so si pa hoteli privoščiti maselec dobre, rudeče kapljice in pa kak kos belega kruha. Po navadi jih je prišla velika večina k Janezu — marsikteri polovnjak so mu že spraznili in marsikak groš príneslí, le nekako ošabno jih je jel pogledavati in čudno se jim skrivnosten dozdevati. Čudili so se, videti toliko gospode zbrane, a še čudneje so se spogledali videti, da meni nič, tebi nič, meso jedó.
„E ti Smolej! kaj ne, midva ga pa ne bova?!“
„Ne, ne! — odgovori stari mož — gospodi pač pečenka bolje diši, kakor cerkev; naj ravna po svojej vesti, mi delajmo po svojej, kakor nam cerkev veleva!“
„Tako je — poprime besedo drugi — dobro, stare petice, staro vino, pa stara vera, to je kaj vredno! ha, ha — alo starega vina na mizo!“ —
Kmalo ga imajo, le Janez nima danes nič očesa za nje; zmir se suče samo okoli gosposke mize. Kako se mu iskrijo oči, sveti obraz in nasmehujejo usta. Vsaj je pokazal danes, da ne zaostaja za časovim duhom, da je kaj več, kakor neumni kmetje, ki na tak dan še mesa jesti ne upajo, da je, v kratkem rečeno, olikan in vreden imenitne tovaršije. Da njegovo ženo serce peče, da žena žalosti in sramote ne ve kaj početi, to mu ni mar, češ, naj se kuja, da bo sita.
Korporal Blaže je tudi vmes, toda ravno zdaj gre h kmetom pokazat jim velikanski pogum svoj, da se ne boji v petek mesa jesti. Vsede se med nje, ne glede na to, da ga ne marajo. „No možje! — začne in nagubanči čelo v premodre gube — le veseli, zakaj bi pa ne bili? Ako zdaj ne bomo, kdaj bomo pa mogli biti? In ravno zato se jaz s cerkvijo ne morem sprijazniti, ker nam veselje prepoveduje.“
„Oho, vsaj ga ne — smeja se mož njemu nasproti sedeč — ravno danes smo slišali v cerkvi, da naj se veselimo in radujemo. Zakaj pa nisi prišel poslušat, ne bi ti škodovalo, ne!“ — Vse se smeja, Blaže pa povzdigne zopet svoj glas:
„Kaj ali vam ne kali veselja prepoved danes meso jesti? Vi se štejete v samostojne može, in vendar pustite, da vam cerkev vašo samostojnost tako krati! Lejte, kako tam le meso jedó, nič jim ne škoduje, akoravno je petek!“
Ponosno gleda krog sebe, a ni mislil, kakošno bo skupil.
„Otroci 80, naj jedó — odgovori prešnji mož — jaz pa tako-le mislim. Imam doma 2 poba in 3 dekleta, jaz sem gospodar, uni me morajo slušati. Ako rečem enemu, pojdi derva cepit, druzemu prinesi vode, mora mi to storiti, drugače ga kaznujem, ali pa od hiše spodim, nekaj mora biti, eden je glava, drugi podložni, če ne, gre vse križem. Ravno tako smo vsi kerščeni in v družbi, v cerkvi. Če hočemo v cerkvi ostati, moramo storiti, kar zapové in tudi hočemo, ker smo možje in previdimo, da če eden ne zapoveduje, drugi pa ne ubogajo, morajo se goditi nerodnosti!“ Dobro, vsi možje so njegove misli, to se jim bere z obraza.
„Jaz ravno to mislim — pristavi drugi — kdor pa noče postav spolnjevati in si šteje to še v čast, podoben je razposajenemu otroku in zasluži palico, ali pa naj se izbriše iz kerstnih bukev in vero zataji, potem pa bo delal, kar bo hotel! Ha, ha, ha! gromi mu od vseh strani. Blaže ne ve, kam bi se djal. Ravno o pravem času dohaja Janez in nese mesa Blažetu.
„No možje, ali ga bote vi kaj?“ — popraša Janez zabavljivo. —
„Pravijo, da se vere deržé — odgovori Blaže oserčen videti pomagača na svojej strani — ko bi vedeli, kako ste neumni. Po mestih, kjer so učeni, že so jo izgnali, to vero! Le tepci jo še deržé.“
„Stoj, ravno preveč pa nikar ne jezikuj! Ako znaš par nemških besed in se umeš sukati okrog gospode, ktere nočemo soditi mi, ampak jo bo že Bog, morda meniš, da si učen? A ti se si zlagal, tudi v mestih niso vsi zatajili vere, vsaj sem bral v „Novicah“, kako ravno po mestih najbolj imenitni in učeni možje katoliške družbe snujejo, ker dobro vedó, da bi se po svetu godile čudne komedije, ko bi se odpravila vera.“
„Res je tako, kakor ti praviš, ko bi vsi po veri živeli, ne bilo bi tatvine, ne ubojev, moritev, ne vojske, ne beričev, ne vojakov; ker pa vera peša, peša tudi občni blagor in mir, vedno vpori, umori, samomori in enake reči! da, vera je dobra le deržimo se je, deržimo, kar nam zapoveduje cerkev!“ To je bilo dobro, in resnično mnenje vseh kmetov, vsi so se smejali; Strojev Tomaž je dobro govoril, pa vsaj tudi v farovžu vse časnike na posodo dobiva, zato tako zna.
Janezu je šinila kri v glavo in jezen je začel blesti o prostosti, ki jo vera jemlje. A zopet ga pobije govor Tomažev, kterega so kmetje še z očmi vžigali, naj še ktero zasoli:
„Kakošno prostost nam pa vera jemlje? Ne ubijaj! Ne kradi! Ne prešestvuj! Ne govori po krivem zoper svojega bližnjega! Ne lagaj, ne podpiraj druge v hudobiji, ne odiraj ubožcev, vdov in sirot! To, pravi vera, naj ne storim! In čisto prav je to; kam bi prišli, ko bi bilo to dovoljeno? da bi jo le vsi ubogali! Vsaj to vse tudi zdrava pamet zahteva. Pač ni škoda, če nam pristriga tako prostost, prav radi jo damo, ko bi nam jo le čisto uničiti mogla! Kaj bi pa bilo, ko bi se smeli pobijati med saboj, kakor smemo pse in mačke, ali krasti, ter ropati, kakor tigri in volkovi — to bi bila lepa prostost! Kaj ne možje? E Janez, ti si neumen, ti, ne pa mi!“
„Kaj, jaz neumen? Kdo izmed vas je toliko študiral, kakor jaz? kdo od vas je prehodil toliko sveta, kdo zna brati nemške časnike, kdo od vas sme zahajati med gospodo, kakor jaz? Vi ste neumni, prismojeni!“
Tako je začel Janez kričati s pripomočjo Blažeta.
„Farji vas Vodijo, kakor ravno hočejo, strašijo s hudičem, vznemirjajo vest in meso jesti prepovedujejo, nazadnje vam bodo prepovedali vse jedi in ukázali, da se živite le od zraka in besede Božje!“ „Ne, tako pa ne pustimo govoriti! Zabavljati zna vsak norec! Mi pa ravno ne pustimo, da bi se oskrunjevalo naše prepričanje in po neumnem z blatom ometavali naši duhovni! — poskočijo kmetje na noge — in ti, oštir, za naše denarje nam postreži, druzega ne govori. Sploh pa če smo ti ravno preneumni, no, vsaj te lahko oprostimo naše tebi neljube nazočnosti! In ti Blaže se lepo čedno zgubi iz naše družbe!“
Vname se prepir in šum. Janez kriči v svojej jezi, in kako bi ne bil jezen, taki le se prederznejo kratiti mu čast! On vpije, da naj le kar gredó, da jih ne potrebuje.
„Dobro, — pravijo pošteni kmetje — dobro, povej račun in gremo, da nič več ne pridemo! Naj ti gospoda vino pije, naj ti ona polni mošnjico, nas ne bo več!“
Gospoda je pogledovala šunder in zdaj poprašuje, kaj se je zgodilo? Janez se še jeze trese, vdari ob mizo, da so zazvenele vse kupice.
„Zlodjeva neumnost kmečka! najboljim dokazom se posmehujejo, in zraven pravijo, da sem neumen! Naj gredó, kamor jim drago!“
„In jaz sem jih še le dal skozi klobuk! to so zijali videti, kako se v petek meso je, da ravno tako diši, kakor druge dni! ha, ha! — smeja se Blaže, ter kvasi, laze in skúša reševati svojo čast sam pred seboj — potem so se pa spomnili, daje to greh, ter me začeli zmerjati, ti surovci!“
In gospoda? Smejala se je spektakelnu. Hvalila Janezovo pogumnost, ker je kmetom kar v obraz resnico povedal in Blažeta je gladila zarad serčnosti njegove; v hvali in govorih se je približal večer. Izkazoval se je s svojim jezikom posebno nek ptujec, prišedši že, predenj so odšli kmetje, k gosposkej mizi; sícer je bil dosti snažno oblečen, toda koj na obrazu mu je stalo zapísano, da je zvít, kakor kozji rog. Janeza bi bil kar na ramah nosil, češ, on je posebno redka prikazen, tako olikan človek se na deželi ne dobi lahko, navadno se vse le vražje cerkve derži; toliko razsvitljenih, da bi spoznali ves nesmisel, je strašno malo, da prav bele vrane, zatoraj živio Janez! To je zgačkalo Janeza, jeza ga je hitro minula, smeh se mu povernil na obraz, sam med ga je bil.
Mestni gostje odidejo med velikim šumom obetovaje, da pridejo večkrat in prigovarjaje, naj si skušata Se mnogo druzih pridobiti na svojo stran. Le ptujec je ostal, in prosil prenočišča.
„Tacemu gospodu prav rad postrežem z najboljim, kar imam!“ — reče Janez, ter zapové deklam napraviti izbrano večerjo.
Koliko je žena tačas terpela, kar misliti si ne moremo! Da se v njenej hiši tako praznik oskrunjuje! Oh, ko bi bila mogla zabraniti — ali kaj, pregovarjanje ni zdalo, prošnje so bile zastonj in sila? Kaj bo slabotna ženska opravila nasproti močnemu možu? Nikamor se ni mogla oberniti za pomoč! Le eden je slišal njene goreče prošnje, le eden je videl njeno žalost, njene solze. On, ki vse vidi in vse ve, pred čigar obličjem so take solze predragi biseri, kakoršnih ne more zavreči.
Mož razkazavši ptujcu vse, kajti odperla sta se mu serce in jezik, pelje ga spat in pride k ženi, pervič v teku današnjega dneva jo vidi.
„Prav lepo se prikupuješ mojim gostom, lepo skerbiš za dobro ime hiše, še doli te nič ni!“ — tako jo nagovori na pol nejevolno, na pol zbadljivo. Žena vzdihne le, milo se jej stori in reče le: „Ali se ne bojiš Boga?“
„Ha, ha! — zadoni jej na ušesa — vsaj sem ti pravil, da ga nič ni! Kaj se mi je danes zgodilo? Hiša se mi ni vderla v zemljo, pečenka tudi ni v gerlu zavstala! ha, ha! — in pristaví resno — glej, da boš tudi ti kmalo enacih misel z menoj, take-le čmerike te ne morem gledati!“
„Mož, mož! nikar se ne zagrešuj nad pravičnostjo Božjo in ne kliči serda Božjega nad naju. Bogu ni treba čudežev delati, čeravno jih naredi včasih, da upornike hipoma spokori, greh se sam tepe. Bog že tako okoliščine obrača, da ravno iz greha nad človeka najhuje nesreče treščijo; bojim se, da bi se tudi pri tebi kaj enacega ne zgodilo!“
Beži s svojimi čenčami, in če se jih kmalo ne znebiš, ne vem, kaj bi naredil!“ Žena omolkne videti, da moža le draži, da je zastonj njeno prizadevanje, zato ga lepo prosí, naj odíde spat in naj je ne nadleguje. Mož odide in tudí žena se priporoči Bogu in se vleže počivat.
Druzega jutra postreže mož zopet gostu, ukaže hlapcu napreči in ga nekolíko potegniti. Posle pošlje na delo; čas je bil jesenskemu oranju, drugi so vse že podelali, on je zadnji. Sam še nekolíko berna po izbah, potem piše necemu hrovaškemu vinokupcu, naj preskerbi vina, v tednu pride ponj. Písmu hoče pridjati nekaj denarja, zato ga gre iskat. Toda strahu se mu pošibe noge, opaziti blagajnico prazno, za več polovnjakov je bilo v njej, a vse se je osušilo. Urno dirja nad ženo, ko bi bila kam denar preložila. Dobi jo v kuhinji, ona se enako ali še bolj prestraši, kuhovnica jej pade iz rok, hiti gledat, če je res, če se morda mož ne moti.
„Kam je denar prišel? Ti si ga skrila! — vpije mož — ti si ga skrila, da bi se maščevala nad menoj, ali pa so ga pokradli pošli; še danes spodim vse od hiše!“
„Janez, pomisli! morda si ga včeraj kam vtaknil? kaj pa, ko bi ga bil ptujec ...
„Kaj ptujec? — prestriže mož besedo — to je poštenjak, izolikanec! Ne, vi svetaci, ki hodite v cerkev, ti, pošli hinavski! Uni? Ne, ni mogoče!“
„Če je tak nevernik, kakor ti, prav lahko! Ni Boga, ni greha, in če tega ni, stori se vse lahko, naj bo že pravično, ali krivično, da le gosposka ne zve! Glej, to je pervi vdarec, greh se sam tepe!“
„Molči, to ni mogoče, ti svetaški posli, ker so včeraj bili lačni, nehoté jesti mesa, ti mi kljubujejo! Le tiho bodi, vse spodim in ako se ne izgubiš hitro izpred oči, še tebe!“
Žena odide od razjarjenega moža; zmešana je bila tako, da se jej je pri kuhi vse narobe delalo. Mož je letal po stopnjicah, loputal z vrati, stikal po vseh kotih, a denarja ni bilo. Opoldne pridejo posli domu.
„Denar nazaj, kar ste ga pobrali! če ne, ukažem vas vse zapreti!“ Poštenim poslom zavre kri pri tacem šumu; že včeraj so bili nejevoljni in razžaljeni, danes pa kaj tacega slišijo — ne, to naj prenese, kdor hoče, kar pusté delo, zvežejo svojo obleko in gredó; ostaneta mož in žena sama, polje pa neobdelano.
„Vsaj druzih dobim, pravičnih, svetacev ne več!“ vpreže konja in se pelje, kam? ne pové. Zvečer se pripelje nazaj z Blažetom, hvalečim ga zarad njegovega obnašanja in terdečim, kako mu pojde vse izpod rok pri novih poslih — tem pa ne bo vsaka reč greh, da jim le jesti da in piti, delali mu bodo noč in dan.
„Polič na mizo — vpije mož — pošle sem dobil, jutri pridete dve dekli, en hlapec v torek, potem se bo že kaj podelalo!“
Žena ne reče ničesar, le sama pri sebi meni, da bo šla hiša rakovo pot, če so taki, kakor jih popisujeta.
III.
[uredi]Imenovana tatvina je bila hiši hud vdarec, vendar ni še Janeza poderla, vsaj so mu bili kerčmarji daleč na okrog mnogo za vino dolžni; sicer je imel tudi bri Blažetu nekaj denarja, a temu je zagotovil, da ga čaka še celo leto, če bi trebalo. Obiskoval je toraj druge dolžnike vse zapored in terdno zahteval poplačati nagloma, če ne, jih toži. S svojim surovim obnašanjem se je vsem zameril, vsakdo je na tihem sklenil, če bo le mogoče, od njega ne več vina jemati. Kmetje so se pa tudi deržali grožnje, da ne pridejo več k njemu, češ, ne vemo, zakaj bi nadlegovali tacega, o komur vemó, da nas težko gleda, ter se norčuje iz nas v svojej učenosti. Zahajati so jeli k Lazarju, môžu srednje starosti, kteri se je z lastno pridnostjo dokopal do sedanjega, akoravno ne ogromnega, vendar dovoljnega premoženja. Začetkoma je prodajal kokoši nosé jih na herbtu, počasi si je napravil voz, konja, hišo, kerčmo. Vino je jemal od slovečega Janeza, ravno pred 14 dnevi mu je plačal zadnji dolg 200 gold. Ker je bil poštenjak, nadlegovali so ga vsi oštirji zapustivši Janeza, naj on prične kupčijo v velicem in res, šel je po vino z dvojno vprego in ravno danes je prišel s polnimi vozovi in sodovi.
Zložili so vse v to določene klete, snidli so se okoliščani in pijejo ga na dobro srečo. Židane volje so — kar jim pride siten brencelj druščino kalit — sitni, brezverni Blaže je kar naenkrat med njimi. V imenu Janezovem je opazoval, kaj se godi pri Lazarju, zato se je tudi zdaj vril v druščino. Vsi ga od strani pogledujejo, le premagujejo se obleči svoj serd v jasne besede. Pa Blaže je že naredil prepir, kamorkoli se je vtaknil, ako z druzim ne, pa s svojim zabavljanjem zoper vero. Tudi danes jo kmalo prav iz terte izvije, začne namreč tajiti pekel in hudiča.
„Kdo ga je videl? — kriči — povejte mi! Vi strašite o Miklavžu svoje otroke s parkeljnom, enako strašijo vas tisti, ki nosijo dolge, černe suknje! Nič ni res!“
„Bežite, bežite, kdo se bo prepiral ž njim! Vsaj ne veruje na Boga, ne na večnost, kako bi mogel na hudega duha!“
„Ha, ha, če je vaš Bog tako dober in usmiljen, zakaj je pa vstvaril hudiča in pekel? zakaj vas vseh kar ne vzame v nebeško veselje, ampak vas nekoliko večnemu terpljenju prepusti? ha, ha, ha!“
„Ha, ha, ha — odziva se mu nazaj z enako zbadljivostjo in čeravno je mislil, da je on kmete popolnoma na limanice vjel, prepričal se je naglo, da so kmetje njega — pozna se ti, da ne hodiš v cerkev in toraj tudi ne veš pervih naukov znanih vsacemu otroku, ni čuda, da se ti tako blede! Ti Janezek — in govoreči mož pokliče malega Lazarjevega sina — pojdi sem in povej nam, kdo je vstvaril hudobnega duha? Ali ga je dobri Bog? No, nič se ne boj, le pojdi sem! Tako, vidiš, zdaj pa povej. Ves kos pogače dobiš, če prav odgovoriš!“
Pobič oserčen se odreže: „Ne, Bog ga že ni vstvaril, kar je on naredil, bilo je vse dobro!“
„Od kod pa je hudobni duh? Le pogumno povej! Lej, kakošen kos te tu čaka!“
„Dobri angelji so se sperli zoper Boga, zato jih je pahnil Bog od sebe in kraj, kjer stanujejo, se imenuje pekel!“ „Dobro, dobro — pravijo kmetje — vidiš Blaže, k otroku te moramo v šolo pošiljati. No, Janezek, zakaj pa ne pridejo vsi v nebesa?“
„To so nam pa ravno danes razlagali gospod kaplan, rekli so: Bog nas je vse vstvaril, da bi prišli v nebesa. Le dve poti imamo, v nebesa ali pa v pekel; če hočemo v nebesa priti, moramo po tistej poti hoditi, ktero je Bog pokazal, da v nebesa derži, kakor moramo tudi hoditi po ovej poti, ki derži v Ljubljano, če hočemo v Ljubljano priti. Če pa nalašč Boga ne ubogamo, ampak se nasprotno pot zavernemo, pa pridemo v pekel!“
„Dobro Janezek, no, zdaj pa še pokaži, da znaš pogačo jesti, le pogumno zobe vanjo zasadi!“ — Veselé se kmetje in muzajo Blažetu, češ, zdaj vemo, kako so modri on in učitelji njegovi, majhen šolarček jih osramoti in mu te misli kar naravnost povedó. Blaže se stogoti, da se kmetje tako iz njega norčujejo! V svojej sramoti in togoti se začne rotiti in ob mizo tolči. To je bilo pa kmetom že dovolj, dva ga primeta in lepo čedno postavita pred duri med smehom vseh.
Blaže ne ve, kaj bi počel? Ne, tako osramotil ga ni še nihče! Prisega v svojem černem sercu, da se hoče maščevati posebno nad Lazarjem. Marijo je že davno odzvonilo, a on le še tava po vaši okrog, kuhaje ove sovražne misli — kar ploskne v roke, posveti se mu obraz in usta zamermrajo: „Dobro, hočem pokazati, če je kaj hudiča, ali nič — za vas bova z Janezom prava vraga!“ in pospeši korake naravnost k bogatinovemu Janezu. Dobi ga doma, pomigne mu na stran, kakor bi mu imel povedati nekaj jako skrivnostnega.
„Janez — prične — ta Lazar te bo treščil v veliko škodo, ako se ga kako ne odkrižaš, že ti je prevzel vso vinsko kupčijo!“
„Da vse mi je prevzel — in stisne pest — kak capin pride še k meni pit, celih štirinajst dni nisem toliko spečal, kolikor sem prej v enem dnevu, kadar mi je šlo najslabše. Temu vražjemu Lazarju bi škodoval, ako bi se le dalo!“
„Prav imaš! Zob za zob! Enako mero z enako, če ne naravnost, pa po ovinkih, da se le namen doseže. Ali ti je Lazar že plačal tistih 200 goldinarjev?“
„Da, kaj pa nameruješ?“
„Ali si mu pobotnice kaj dal in ali je kdo videl?“
„Pobotnice sploh ni bilo treba dajati, dal mi je pozno zvečer in bila sva sama! Zakaj hočeš to vedeti?“
„Kakor nalašč!“ in pogleda krog sebe, tiho govori, šepeta, da bi ga vsaj kdo ne slišal. Janez pomišljuje, po dalnjem razgovoru pravi nekoliko glasneje: „Kaj če pride stvar na prisego?“
„Ha, ha, ne bodi otročji — se zasmeje Blaže — vsaj ni Boga, ž njo si lahko nekaj pridobiš in vsekaš nasprotnika svojemu hudo rano. Buteljni vražasti bi paô ne prisegali v tacem slučaju, ti bi bil pa prismojen, če bi ne porabil tako lepe prilike!“
„E, vsaj res — prime se Janez za glavo — še zmiraj se ne morem znebiti starih predsodkov! Pojutranjem greva v mesto, vsaj me spremiš, ne?“
Podasta si roke, Blaže gre s škodoželjnim obrazom in veselim sercem domu, Janez se pa tudi v hišo zgubi. Videla, ju je žena razgovarjajoča, videla v luninem svitu satanski smeh na Blažetu, dozdevalo se jej je, da ne moreta naklepati nič dobrega.
„Kaj pa ti je povedal Blaže?“ vpraša moža prišlega v sobo.
„Pravil je, da bo v treh tednih sneg padel, in pa, da se ženske za metlo, šivanko in kuhalnico brigajte, drugo vam nič mar!“ tako jej zbadljivo odgovori po svojej že v navado prišlej ljubeznjivosti.
„Janez, kje je tvoja odkritoserčnost, kje je sreča, ktero si mi obetal, ko sem ti podala roko v zakon? Odkar si vergel vero od sebe, vergel si tudi ljubezen do mene, ljubezen do poštenih ljudi in poštenosti; zato se te ogibajo vsi verni, vsi pošteni, in če pojde tako naprej, kmalo boš ubožec. Lej, pregreha se sama tepe, kaj si si koristil s svojo nevero — proč je tek, proč Božji blagoslov!“ govori žena prav resno.
„No, škoda, da nisi pridigar, prav dobra bi bila na leci, le naprej, rad te poslušam, morebiti še angeljčka narediš iz mene?“ zbada mož.
„Norčuj se iz mene, kar ti drago — odgovori žena in se ozre proseče vanj — oh zapusti le svojo družbo; koliko imaš hasni od nje? Samo škodo predaj in zadaj; da ti ne omenjam duše!“
Možu se obraz stemni, ker je žena govorila resnico, a on je škodo pripisoval le škodoželjnim ljudem, ne pa sebi, zato še enkrat sklene storiti gotovo, kar mu je svetoval Blaže.
„Pojutranjem me ne bo doma, pa lahko celi dan govoriš, pridiguješ in spreobračaš!“ Ženi se milo stori, še ne ve, kam zahaja njeni mož, pa naj bo, na Boga se zanaša in terpi.
Pride drugi dan in ž njim Blaže; hajd v mesto k sodniji! Janez toži Lazarja, da mu je dolžan 200 gold., da mu jih ne plača, naj se mu toraj pošije pečat in ako ne da denarja z lepo, naj se rubi. Se ve, sodnija obljubi vstreči njegovim željam. Popoldne obiščeta še svoje znane gospode, da si pri njih dobita nove vednosti in nove luči in se bota mogla zopet za par palcev više poveličati nad neumnim kmetom. Na noč še le, čisto v mraku zaberneta svoje korake proti domu; bila sta več kakor židane volje. Hodita skoz polje in travnike, da prideta do čedne kmečke hišice. Na levo je ravno nekaj zašumelo in zacvililo. Janez skoči pogledat, kaj je, Blaže pa ostane sredi ceste. Kar pridersi nekaj černega po poti in kar naravnost na Blažeta, vsede se mu za vrat, ter ga objame z ostrimi kremplji. Ta nenadna dogodba ga strašno iz uma spravi, na ves glas začne kričati:
„Hudič me ima, hudič me bo vzel! Janez, vsi svetniki pomagajte!“
„Ha, ha, — mu zadoni iz hiše, kjer so se nagloma okna odperla in glave primolele iz hiše — ha, ha! nevernega korporala hudič trese! Derži ga, derži!“
Maček je bil, ravsal se je s psom na strani, od tod šum, Janez ju je razpodil in maček mene, da stoji sredi ceste visok hlod, dobro zavetje zoper psa, zaletel se je na Blažeta. Ta se ga zdaj znebiti ne more, strah ga je sicer popustil, toda maček ga objemlje zmir huje, videti spodaj svojega smertnega sovražnika, psa. Janez pride, smeja se nehote Blaževemu strahu in, sramoti, skuša ga rešiti hudiča v mačkovej podobi; a ne gre, maček piha in piha in kaže ostre zobe. Janez ga prime, da bi ga odtergal, a zasadi mu zobe v kožo med kazalcem in palcem in zdaj je oba hudič imel. Kaj sta hotela, Janez seže po nož, ter ga zabode mačku v serce, mertvega pustita na cesti.
Hitro se je razglasila pripoved po vsej vaši in na daleč okrog, daleč so se norčevali iz Blažeta in njegovega prepričanja, češ, kako terdno vero ima v hudiča in svetnike, kar je že vse tako pogosto tajil. Nocoj se je pa še Janez nekoliko šalil iz svojega tovariša: „E, nič ne de! zdaj bova laglje umerla; hudiča ni več, vsaj sva ga zaklala! ha, ha! Na to veselje ga hočeva še en poliček sprazniti!“
Žena je bila ta dan doma. Poseben križ so jej delali pošli, svarila je moža pred njimi, a mož je ni slušal, raje je vse veroval priliznenim poslom tožečim gospodinjo, kako je ostra in sitna. Ako je posel veren, zvest je gospodarju vsikdar zarad vesti, opravi mu vse najbolje, ne premakne mu niti novca, ko bi ga tudi mogel. Ako je pa posel vest v sebi vdušil, posebno, ako je čisto neveren, kaj mu brani bolj skerbeti zase, kakor za gospodarja, vsaj je vsakdo najbližji samemu sebi in zakaj bi se zdaj tako pobijal, vsaj ni po smerti nobenega veselja! Ni se treba zdaj preveč pretegovati in dovoljeno je, si napraviti veselje, kakoršno je po veri pregrešno, zraven pa še s pripomočki, kakoršne vera in čisto po veri živeči zametuje. Pri prešnjih je bilo vse v redu, le kteri jo je goljufoval, ali nemarno svoje dolžnosti spolnoval, imela je pred njimi vse odperto. Toda zdaj? Kolikokrat jih je videla lene, nered je bil povsod in še ključ je morala skrivati pred njimi. Polje slabo obdelano ni tako rodilo, pač pa je obilen sad rodila samopridnost poslov. Nedelj niso posvečevali, pozno v večer so hodili domu. In kako je bil Janez hud, ako se mu je žena pritoževala.
„Ti jih tožiš, ker niso tako svetniški kakor ti, ker ne tičé zmir v cerkvi, ker v petkih z manoj vred meso jedó, zato bi se jih rada znebila. Naj bodo veseli, kdo jim more braniti, jaz jim še nočem ne!“
Danes je bil ves ljubi dan nered, še posmehovali so se jej! Pritoži se prišlemu môžu, kaže slabo opravljena dela, nečeden hlev, nečedno, zmir bolj suho živino, akoravno se kupi sena tako hitro zmanjšujejo. Pred ni bilo tako, — a prešnji posli so hodili k spovedi, prejemali sv. zakramente in spoštovali sveto cerkev.
„Spravi jih proč in dobi si prešnjim enake, vsaj na svoja korist glej!“ tako konca svoj govor — a zastonj se je trudila.
„Beži s svojim vednim moledovanjem! Vesele posle imam rad, vsaj mi strežejo prav dobro, ne vedó, kako bi se mi bolj prikupili. Po kaj bi govoril, polič vina prinesi na mizo!“ Kaj je žena hotela? Storila je po moževem, potem se pa odstránila, pustila ju sama, naj delata, kar hočeta! In res še dolgo v noč sta se pogovarjala o junaškem delu denašnjega dneva in o korakih, kolikor jih bo še trebalo narediti. Vest njena je sicer molčala, vendar sta pokazala s svojim djanjem, da delata pregrešno. Zakaj sta tako skrivala svoje naklepe, zakaj šepetala, da bi se vsaj kaj ne slišalo? Kdor hudo dela, sovraži luč in ne pride na luč, da se ne spoznajo in obsodijo dela njegova; kdor pa služi resnici, pride na luč, da se pokažejo dela njegova, vsaj so storjena v Bogu.
IV.
[uredi]Kako debelo je pač Lazar pogledal, dobivši pečat od sodnije? „Ha, more li človek tako daleč zabresti? S tem toraj me hoče uničiti?“ — to izusti, verže delo iz rok in teče k sodniji. Tudi sodniki pričnejo z glavami migati poslušaje Lazarjevo pritožbo.
„Eden je goljuf! A mi besedam ne moremo veliko verjeti; da ste vino prejemali od njega, sami terdite, toraj je to brezdvomno. Če ste res plačali, spričajte! Imate kaj prič? kaj mož pri plači nazočih, ali pobotnico? Zmenite se z Janezom, danes teden ob 10 uri pridete zopet, mi povabimo tudi Janeza.“ To mu je sodnija izrekla, a ničesar v njegovo tolažbo, vsaj nima prič, vjet je v zanjke, ne more ne naprej, ne nazaj. K Janezu iti in poterkati na njegovo poštenost? To ne gre pri človeku, kteri je v blato vergel vso poštenost — pred sodnijo se bo ta videla.
Pride napovedani dan, nasprotnika gresta v mesto, vsak z drugimi občutki. Janez ne hodi sam, stoji mu na strani njegov levi angelj varuh v podobi Blažetovej podpihovaje ga k vsemu slabemu. Posebno te dni se je sukal vedno okrog njega, zapaživši, da se hoče Janezu vest obujevati. In res je vest Janezu nekake čudne čute vzrojevala, ni si jih mogel razjasniti, zraven pa tudi ne kaj miren biti od čaša, od kar je Lazarju omenjeno tožbo natvezel, — toda začeto je, nazaj se ne more več, pregreha poriva v pregreho. Vendar dobri čuti se niso mogli nič kaj vkoreniniti, prerasel in zaduševal jih je čut maščevanja, kakoršnega mu je Blaže zmiraj bolje podžigal.
Nekoliko prezgodaj sta dospela v mesto, zato jo vrežeta še na verček piva v gostilnico. Ondi dobita zbrano društvo v živahnem razgovoru, spoznala sta hipoma svoje može; a nimajo čaša, če pozdravijo ju komaj, ker vsi so zapaljeni, prepiraje se z mladim možem mimo se branečim zoper ostre napade, ktere je vse razdiral z umom razsvitljenim po veri. Janez in Blaže se vsedeta k bližnjej mizi in poslušata.
„Vi tajite dušo, gospoda moja — govori mož — češ, da le pripoznavate, kar vidite in otipate in zato dušo zanikate, ker je ni še nikdo videl, kjer je ni dobil noben zdravnik v človeškem telesu in tudi ne prostora, kjer bi mogla biti. Kolikor besedi, toliko laži in zmot. Vsaj veliko verujete, česar ne viditi in ne otipate. Ali ne pripoznavate moči, vsled ktere mora telo izpuščeno na zemljo padati in ktero imenujete težnost? In magnetno moč? Kdaj ste jo videli? Ali pa električno moč, kdaj ste jo videli in otipali, pa je vendar porabljujete pri telegrafu?“
„Oho, — oglasi se eden — mi sicer ne vidimo teh moči, pa vidimo to, kar naredé: da telo pada, mora imeti svoj vzrok in ta vzrok imenujemo težnost!“
„Dobro — zasmeje se pervi — to sem hotel imeti, ha, ha! toraj vendar pripoznavate, ali verujete, no le nič se ne ustražite te besede, kaj tacega, česar ne vidite, in neresničen je pervi del vaših terditev! Kako morate toraj zahtevati, da bi morali tudi dušo gledati od obličja do obličja? In jaz ravno pravim, ko bi se mogla zreti in ko bi se mogel dobiti prostor, v kterem stanuje, potem bi ne bila duša, namreč neumerjoča, ampak podobna drugemu mesu in kakor tega červi snedo, snedli bi tudi dušo! Jaz verujem vanjo, ker je ne vidim ravno z isto pravice, kakor vi v zgoraj omenjene moči — vsaj čutim in opazujem to, kar duša dela. Misli? ali so te iz mesa, kosti, kervi, možgan? Ali niso čisto nasprotno duhovne? In boj v človeku? Kjer je boj, morata si stati nasprotnika, drug od druzega različna; v človeku se tudi nekaj bojuje zoper meso in kri, meseno poželjenje in meseno voljo, in to nekaj mora toraj biti različno od mesa in kervi, čisto nasprotno, ne more izhajati iz mesa in kervi, ter enake natore ž njim biti, mora biti toraj duh, duša samostojna, ne odvisna od mesa, drugače bi se ne mogla bojevati zoper njega. Kdo mora toraj tajiti dušo? Grem od tod dalje in vprašam, kdo more tajiti večnost, Boga? Meso ali telo namreč je postavljeno iz delov in spade v tiste dele, duša pa ni iz delov, ker je ravno nasprotne natore z mesom, zato tudi v dele razpasti ne more, mora biti neumerjoča in če je neumerjoča, mora biti večnost in Bog, kamor in h kteremu se duša preseli po srečno dokončanem boju na svetu, kjer se ravno poskuša, če je vredna tiste sreče, ali ne! Vidite, to so pač jasne misli, kdo od vas jih more ovreči?“
Nasprotniki vernega moža res ne vedó besede čerhniti. V svojih judovskih in nevernih listih niso nikdar brali tacih. dôkazov overženih, zato so zdaj čisto iz sebe in ne vedó, kako bi si pomagali iz zadrege. A, da bi se ne pokazali premaganih, zine vendar le eden modro besedo:
„Pa vendar, ko bi tudi duše imeli, vendar čemu so nam farji? terdeči, da samo oni prav učijo, da drugačnih misel nobeden imeti ne sme, zakaj nam je pa Bog um dal?“
„Dobro, dobro! — zagromi društvo — gospodine, razložite, ali nam ni s tem zaterta naša prostost v mislih, ako moramo samo tako misliti, kakor oni učé? Ali ni zaterta naša prostost v življenju, če moramo tako živeti, kakor oni zahtevajo? ha, ha, zdaj govorite!“ — kriče navskriž, češ, zdaj smo ga pa v zadrego spravili!
„Kakor otroci, taki ste! No, pa da se prepričate, koliko več mislimo mi branitelji vere, od vas spodkopovalcev njenih, hočem vam razjasniti tudi to! Se ve, dokler ne verujete v Boga, zastonj je moje govorjenje, a pravite, naj bo, pripoznavam dušo in zato morate tudi verovati v Boga, kakor sem prej izpeljal; toraj poslušajte! Bog je vstvaril človeka, in kakor jaz, kadar kaj naredim, n. pr. voz, sekiro in drugo, naredim v kak namen, zato tudi Bog, razumni Bog, ni delal slepo, ampak zavoljo gotovega namena, kakoršnega je tudi človeku postaviti moral. Vsaka stvar je le kaj vredna, če je za namen priravna, enako človek. Da bi mogel priti do namena, moral ga je najprej spoznati, zato mu ga je moral pervič Bog povedati, drugič pokazati mu pot, ki pelja do njega in tretjič dati potrebnih moči; drugače bi bil človek nesposoben za to, za kar ga je Bog vstvaril, a da bi ga bil Bog naredil tacega, nikakor si misliti ne moremo. In res, Bog je storil vse to: povedal mu namen, namreč tesna zveza ž njim; povedal mu pot, vsaj mu je dal zapovedi, ktere kažejo, kaj naj storimo in kaj opustimo, da se zvežemo z Bogom in dal je tudi potrebnih moči: razum, prostost in svojo milost. Človek je toraj zdaj lahko šel proti namenu, ali pa se odtergal od Boga, vsaj je bil prost in hodil po svojih potih. In res, padel je že pervi človek in nas vse pokopal v svojem padcu, on se je odtergal od Boga in ž njim ves zarod njegov, zgubil je milost Božjo za se in za vse. On se je toraj pokazil, ni bil več zmožen priti do namena in kakor uničim jaz orodje, če ne služi več za namen svoj, enako bi bil moral tudi Bog uničiti človeka. Toda Božji sin se nas je usmilil, sam je hotel priti na svet, ter potolažiti razžaljeno veličastvo Božje, storiti nas še enkrat pripravne za naš namen in nas zopet zvezati z Bogom — človek sam ni mogel storiti tega; zakaj? Kolikor veči osebo jaz žalim, toliko veče zadolženje, veči dolg si naložim; če razžalim Neskončnega, naložim si neskončen dolg, tacega pa more le neskončno bogati plačati, toraj le Bog. Zato je hotel priti na svet Sin Božji — toda ni se hotel ljudem vrivati, prosto so se odtergali od Boga, prosto naj poželé zopet ž njim se zvezati. In res v 4000 letih je človeštvo spoznalo, da samo iz sebe pada zmir dalje, da hudobija porodi hudobijo, in da najbolj modri ne morejo rešiti najbolj važnega vprašanja: odkod in zakaj smo na svetu? Želeli so sploh in pričakovali rešenje od zgoraj. Zdaj je poslal Bog svojega sina. Ta nas je pervič podučil zopet o našem namenu in nam še enkrat na novo pokazal pot, po kterej naj hodimo, podučevaje nas, kaj naj storimo in kaj opustimo, da bomo prišli do Boga; drugič je plačal namesto nas neskončni dolg, ker je namesto nas umerl na križu; in tretjič je ustanovil sv. cerkev. Zakaj pač? On je vedel, kako je človek slab, kako hitro pozabi ali vsaj popači oznanjeno mu čisto resnico, kakor hitro bi toraj zopet zašel iz prave poti, zastonj bi bil njegov prihod. Zato je izbral 12 aposteljnov z glavarjem Petrom rekoč: „Poj- dite in učiti vse narode!“ Pa vsaj se tudi ti lahko motijo, vsaj so ljudje, ko mi! Zveličar je to vedel, zato jim je obljubil, da jih bo sam vodil in varoval zmote, da bo sv. Duh pri njih ostal do konca sveta. Rekel je posebej še s v. Petru: „Ti si skala, na to skalo bom sozidal svojo cerkev in vrata peklenske je ne bodo zmagale!“ Toraj Peter in njegovi nasledniki so skala, skala neomakljiva, ktere ne more zmagati najhuja sila. Te besede Gospodove bi bile pa lažnjive, ako bi se zmotili v veri, ter odpadli od resnice Peter ali kak njegov naslednik papež, vsaj bi ne bil skala, ampak slabotna šibica in cerkev bi bila zmagana, pokončana!
Toda Kristus ni človek, da bi se lagal, on stori, kar obljubi, vsaj je mogočen dovolj! In če reče, da cerkev njegova ostane vedno, ostati mora, in ostala bo vkljub vsem sovražnim silam! On veruje vsake zmote papeže in ž njim zedinjene škofe. Kar učé papeži in ž njim zedinjeni škofje, ter mašniki zedinjeni s škofi, to je res, v vsacem dvomu se smemo zanesljivo na nje oberniti. To je ena. V drugo se pa človek lahko spodtakne, vkljub temu, da resnico ve, njej nasproti ravna in se odterga od Boga. Kdo ga bo zopet z Bogom zedinil? kdo ga vdeležil zasluženja Kristusovega? Gotovo tisti, komur je Kristus v to potrebno oblast dal. In to so škofje in mašniki! — Tu sem vam, kolikor mogoče ob kratkem razložil ves nauk in zdaj veste, 1. čemu so duhovniki, ali niso pravi blagor revnema človeštvu, oni učé resnico in zdravijo dušne rane; 2. da oni ne zatirajo prostosti v mislih; oni le učé, kar je res in to vedo, ker so se nalašč zato učili pod vodstvom od papeža poterjenih škofov; mi se jim moramo zahvaljevati za njihov trud, ne pa nepremišljeno jih zasramovati. Če kdo reče 2krat 2 je 4, to je res, vsak mora temu priterjevati, in kar nič se ne bo pritoževal, da mu to omejuje prostost, kdor bi terdil kaj enacega, peljali bi ga v norišnico; še bolj pa, ko bi hotel svetu dokazovati, da je 2krat 2 kake 15! Enaka je v veri; kar je resnica, ostane resnica, vsakdo jej mora priterditi, kdor to taji, temu se meša; 3. vidite svojo nespamet vtikati se v verska vprašanja, vsaj se niste tega prevažnega nauka natanko učili! In če se jaz nisem učil zdravništva, ne bom o tem govoril, in tudi ne govoriti hotel, vsaj bi še mi moral vsakdo smejati. Če bom pa kaj pozvedeti hotel o zdravništvu, šel bom prašat na to učene, ne pa druge, kteri so morda tudi le memogrede kaj slišali o zdravništvu. Enako tudi vi storite v verskih rečeh, ne sodite o njih sami in v dvomu pojdite duhovnike prašat, ne pa nevedno časnike! To zadostuje, primoran sem to povedal, akoravno vem, da sem metal bob v steno.“
Tako neha verni mož in ne more se deržati pomilovajočega smeha, videti svoje nasprotnike v velikej zadregi, kako bi mu jo zdaj zvili.
„Ne zamerite gospodje, iti moram po opravilih, čas me kliče, morda se še kaj vidimo, do toraj premišljujte moje besede, z Bogom!“ to izgovorivši se prikloni in odide.
Ostali gospodje se spogledujejo, tacega govora še niso slišali, pa tudi tako zbadljivih besedi ne, kakor te, s kakoršnimi je gospod govor dokončal.
„Jaz bi mu bil že ktero zasolil — oglasi se eden — ko bi ne bil tako hitro govoril.“ „Jaz tudi, jaz tudi — oglašajo se zapored — vsaj bi ga bilo lahko vreči, pa ni pustil nič vmes priti!“ Tako govoré, da bi zakrili svojo nevednost.
Janez je tudi kar zijal, zdaj sedi zamišljen, še na pijačo je pozabil. „Kaj, ko bi bilo to res?“ Ta misel se mu je začela nekako temno vzdigovati in naraščati, v pravem času ga dregne Blaže, češ, pij in jej! Lej kako se oni gospodje smejajo neumnemu govorjenju, pravijo, da ni vredno le besede ziniti o vsem, kar se je odešlemu bledlo in res! kako je otrobe vezal, zdaj jo je pa popihal, da bi kdo kaj ugovoriti ne mogel.“
Janez se je poprijel tega bila, ter skočil čez neljube vzdigovajoče se mu misli, natočil kupico in jo spil v dušku, dobro se mu je prilegla pijača, a še bolje Blažetove besede in norčevanje gospodov. Odvezal se mu je jezik, z gospodi se je šalil in govoril neprestano, vsaj so ga častili, ž njim terkali, to je bolje delo njegovej častiželjnosti, kakor sladek med jeziku, še na svoj namen današnji bi bil skoro pozabil — tako se vjame muha na kapljico medu.
„Treba je oditi — pravi poslovljaje se — imam sitno tožbo z necim goljufom.“
„Oho, vsaj se popoldne še vidimo, pridite sem kosit!“
„Pridem“ — odgovori in odide k gosposki z maščevalnim sercem. Lazar ga je že čakal, zagledavši ga vzbudi se Janezu zopet ves spomin na škodo, ktero zdaj zarad njega terpi, odkar ga je vse zapustilo in se obernilo k Lazarju.
„Ha, — si misli — danes te naviham, da ne boš vedel, kje se te glava derži“, in prične se obravnava. Tekla je na Janezov prid; Lazar ni tajil, da bi mu Janez ne bil vina dajal, a da mu je plačal, v to ni imel nikakoršnih prič v svojo veliko žalost.
„Dobro — zavpije po hudem, viharnem razgovoru — dobro, priseže naj, da mu nisem plačal, ako se prederzne!“
„Zakaj pa ne! — odgovori Janez in res prisega. Lazar obleduje, pa tudi z zobmi škriplje; ne, take prederzne nesramnosti ni pričakoval in s tacim človekom se noče več pečati. Zato potegne denarnico iz žepa, všteje 200 gld. na mizo rekoč: „En krivičen vinar 10 pravičnih požre; greh se gotovo sam tepe!“ oberne herbet in odide.
In Janez z Blažetom? Denar pobereta in halo! Maščevanje se je izverstno dobro steklo, še ob dobro ime je prišel Lazar, vsaj mora sodnija in ž njo ves svet misliti, da je Lazar slepar. Zato se radujeta in vidimo ju opoldne polna zadovoljnosti v znanej brezvernej družbi, kjer se Janezu vest ni nikdar vzbujevala, marveč vse govorjenje tako vstrezalo vsem nagibom njegovega spačenega serca.
Zadovoljen z današnjim dnevom jo je primahal še za časa domu. A zopet ga začne žena nadlegovati. Dopoldne jej je stara ženica prinesla strašno novico, da njen mož Lazarja toži in sicer, kakor se sploh govori po krivem. Grozne misli za verno ženo, da bi njen mož mogel kaj tacega narediti? Ne, tega bi ne mogla prenesti! Pa vendar! Prekanjeni Blaže je zraven in njen mož je zgubil vso vero! Ko bi bilo le res! Za Božjo voljo! Popoldne je že zvedela, da je njen mož prisegel in denar potegnil! Ni jej bilo sicer znano, ali je Lazar plačal, a Lazar je veljal in velja povsod za poštenjaka, nasproti njen mož? Neveren, v družbi nevernih tovarišev, zadrege ga tlačijo, ko bi se bil poslužil tacega sredstva! Ne, ni mogoče, ni mogoče! Enake misli so divjale celi dan po njenih možganih, niso jej dale pokoja. Zdaj dohaja njen mož; ne ve, kako bi ga poprašala.
„Halo, vina na mizo, z Blažetom sva žejna!“ Žena stori.
Prosim te, povej, kje si bil? Ljudje čudne reči od tebe govoré. Zakaj mi skrivaš? Kaj sta imela z Lazarjem?“ poprašuje moža in serce jej urneje bije.
„I, kje? po denar sem šel! Kar mi je naredil škode, plačal mi je danes, rad ali nerad, tega nisem prašal. No, zdaj veš! Blaže, pij!“ A žena ne miruje.
„Pravijo, da si ga ti goljufal, da si po krivem prisegel! Oh, če je to res, ne morem več živeti!“ — in pogleda ga s plašnim očesom. Mož poskoči kviško; komaj si je vdušil notranjega červa v ljubej družbi, že ga mu žena zopet vzbuja.
„Kdo pravi to? In če bi bilo tudi res, kaj komu mar? In tebi, veš, kaj ti povem? Še enkrat mi pridi pred oči s tvojimi pridigami, s tvojim javkanjem, kakor si se navadila, pela bova drugačno, prečudno pesmico! In sploh ne bom dolgo terpel tvojih izjem: danes nedelja, post, grem v cerkev, ne smem tega! kar jaz, to ti!“ Izgovorivši kar stojé natoči kupico, izpije do dna, vsede se, natoči drugo in naredi enako. Blaže se mu pa smeja rekoč:
„Dobro kar ti, to žena, vsaj sta eno! Ti si gospodar, žena naj se ravna po tebi, ne ti po ženi!“
In pila sta ga, da se je poznalo. Revna žena pa je odšla plakat, a ne plakat, vsaj se jej je že posušil studenec solza, ampak molit v zgornjo izbico. V molitvi je dobila tolažila, vsaj jej je tu jasno pred oči stopilo, da le kratko je življenje na zemlji, toraj tudi kratko terpljenje njegovo, večno pa veselje tam v naročju neskončne ljubezni. Ni šla več gledat, kaj se godi spodaj, čula je le še krik in šum prihajajoč iz pers polnih vinske pijače. Gospodar je napil tudi poslom, vse je sklical vkup, da bi bilo veselje veče; ti so ga hvalili, povzdigovali in pili na njegov račun do terde tme. Kaj je bilo Janezu mar za nekoliko bokalov, vsaj je danes lahko k denarju prišel in v vinu se je vtapljal in zaduševal vzbujevajoči se červ.
V.
[uredi]Globoko je Janez padel in sicer vsled svoje nevere; res, ako ni Boga, ni večnosti, če je s smertjo vse pri kraju, gotovo je prav ravnal, vsaj je sledil naravnemu nagonu po sreči in temu nagonu vstavljati se, to bi bila največa pregreha, neumnost po neverskih naukih. Da se pa zoper tako početje vzdigne vsa narava in ga obsodi tudi najbolj spačeni in se obsodi v takej krivdi zapleteni sam, kadar ima bolj jasne trenutke, to nam priča, da je napačen verski nauk in toraj tudi napačen vzrok, iz kterega nauk izvira. Napačno je toraj, da bi ne bilo Boga in duše, človekova narava sama to priča.
Da, da, ko bi ne bilo tistega kragulja v sercu, kteri se sicer zamori za nekoliko čaša, toda se zopet vzbudi, ter kljuje neprenehoma noč in dan. V Janezu se je oglašal zmir bolj pogosto in zmir krepkeje. Pregreho je naredil, prigoljufal toliko denarja in prisegel po krivem? A kaj prisega? Bog se pokliče na pričo! Vsaj ga ni, toda, ko bi le bil, ko bi bil pekel? Dvomi so se mu vrivali v serce, v misel, nič ni pomagalo, če se jih je tudi skušal znebiti, naraščali so in naraščali, enaka ponočnemu strahu. V življenju ženinem se je ogledaval, kakor v čistem zerkalu, ter videl svojo gerdo podobo! Pridna gospodinja, varčna, poterpežljiva, ko bi le te vražje, njemu tako zoperne vere ne imela! In vendar, če ima ona pravo! Ne, ne! ni mogoče! In zaletaval se je v časnike, neverne knjige, iz njih serkal v umirjenje nepokojne vesti, letal v mesto v svoje družbe in če še to ni zdalo, zatopil se je v pijači. Gospodarstvo? E vsaj so pošli za to!
To je v kratkem življenje, kakoršno se je razvijalo v Janezu po zimi, spomladi in pričetku leta. Se ve, da ova temota in čmernost in huda vojska je trajala le kake dni, a potem je bil zopet stari brezverni lahkoživec.
Ker se je kupčija skerhala, ker si denarja ni znal kovati iz kmetijstva, ker se ni brigal za zanikarne pošle vkljub ženinih opominjevanj, jelo mu je primanjkovati denarja. Res, da ga je včasih gospoda še obiskala, in pritepel se je včasih tudi še kak drugi pijanček, a to ni nešlo! Kje dobi denar?
Alo, Blaže naj dolg plača! Slednji je zahajal prav pogosto k Janezu, na kterega ga je vezala lastna korist, skušal se mu je narediti potrebnega, češ, vsaj brez njega bi ne imel nobene stalne tovaršije. Necega dne ga Janez opomni, naj poskerbi za denar, ker bi ga on potreboval.
„Kakošen denar? — začudi se Blaže, kakor bi kar nič zanj ne vedel — jaz o nobenem ne vem!“ Janeza spreleti jezica.
„No, nikar se nalašč ne šali; le povej, kdaj mi ga moreš poverniti, kake tedne bi te že še čakal; tačas si izposodim od drugod, vsaj imam v mestu dosti prijateljev!“
„Ha, ha! — smeja se brezserčni, brezvestni Blaže — ko bi ti bil tudi kaj dolžan, ali ti nisem naklonil tistih Lazar je vib denarjev?“
„Goljuf, kaj pa misliš, tožim te!“ govori Janez osorno.
„Ha, ha! — zasliši Janez zopet zaničljiv smeh — ha, ha! Goljuf! Ali nisi ti sam največi? Tožiš me? Varuj se, varuj, da jaz o Lazarju kaj ne povem!“
Kaj tacega se Janez ni nadjal, jeze mu zavre kri, šine v glavo, roke sežejo po stol, da bi na tla pobil Blažeta. Zarad nenadno hitrega napada se ne more čisto izogniti, stol mu posname nekoliko kože na desnej strani glave in se vstavi padši terdo na rame; kri se pocedi, pa tudi ježa vzbudi in boj bi se bil pričel, a Blaže se ni upal zmagati, zaleti se na Janeza, pahne nazaj in odnese pete roté se in grozé, da ga gre tožit in res jo mahne naravnost k sodniji. Janez je moral plačati škodo in bil je nekaj malega zapert, ker poškodovanje ni bilo ravno težko. Zdaj je previdel veliko prijaznost; a doletela ga je zaslužena kazen, kar je on naredil Lazarju, to mu je zdaj naredil Blaže, ravnaje se po čisto enacem pravilu. Da bi ga mogel zdrobiti! Jezen na-se, jezen na ves svet, zapustil je ječo, pa ni spoznal, da vsa ježa in serd pada nanj nazaj, vsaj je bil Blažetu v vsem podoben, kakor krajcar krajcarju.
„Vidiš — pravi žena — kakove prijatelje imaš! Ja, če ni Boga, ni greha, prav ravna, kdor je bolj zvit in močan, ima tudi prav. Vera pa vse drugače uči; tisti dela pravo, kdor se ravna po večnih Božjih postavah, kdor jih prestopi, vpre se volji Božjej in doseže ga kazen, ako ne na tem, pa tem bolj gotovo na unem svetu. Če pa vere ni, potem je prav, kar, komu vstreza, kar je komu dobiček. Spoznaj vendar, kam nevera pripelje. Oh, ko bi bil ti veren, ko bi ti zopet v cerkev hodil!“
Mož je molčal, vsaj je sprevidel, da so ženine besede nekako resnične, vzela jih je prav iz skušnje njegove; vsaka beseda je bila zanj klofuta, odzivajoč se notri v globocih persih. Ne more dalje poslušati, odide iz sobe in tava dolgo zamišljeno po vertu.
Toda kje denar dobiti? To vprašanje se je vedno ponavljalo. Žena je sama komaj za vsakdanje potrebe poskerbela. A treba je pripraviti vozovja, popraviti hišo, poplačati več zastalega. Blaže ni dal denarja, kam bi še šel zdaj iskat? Kmete okrog prositi? Raje glada umreti! misli si Janez, vsaj imam prijatelje v mestu, tje grem! Gre. Terka na vrata in serca — povsod se mu izgovarjajo in ga odpravljajo naprej, pride že do zadnjega.
„Bi že dal, bi že dal — mu odgovori praskaje se za ušesi, — koliko odstotkov mi bote pa plačevali? Ako jih daste deset, naj bo!“
„Kaj tako skopi vendar ne bote? vsaj sva že stara znanca, vsaj nekoliko bolji kup mi pomagajte iz zadrege! V štirih mescih vam vse vernem!“ odgovarja Janez.
„Kaj, znanec tu, znanec tam! V drazih sedanjih časih se zastonj nič ne naredi; hvaležni bodite, ako vam tako dam, ravno ne silim vas pa ne vzeti“ — odgovori mu gospod hladnokervno.
„Naj bo, pa dajte! Sila kola lomi!“ Mož pozvoni, strežaj pride.
„Pojdi po doktorja A. naj pride malo k meni!“ zavkaže, sluga gre.
„Čemu to?“ — vpraša Janez.
„Ali mislite, da se denar koj tako posojuje? na golo besedo? Brez prič? Lahko ga mi jutri, ali pojutranjem odtajite in obrisal bi si roke; pismo se mora narediti!“ — odgovori gospod in ne more umeti Janezovega stermenja nad tem postopanjem. Janez je pač dobro čutil, da ima gospod prav, ako denar tako zavaruje, ne zaupaje tudi prijatelju.
Doktor pride, pismo se naredi, priče podpišejo, kolek pritisne in denar se Janezu odšteje.
„Tu vidite vsi, koliko sem posodil; doktorjev trud in kolek plačate vi Janez!“ govori hladno in mirno. Za Janeza nov vdarec, a kaj hoče, plača, vzame denar in gre zagotovljaje gospoda, da v štirih mescih, to je o vseh Svetih plača, češ na polju vse dobro kaže; ajda, proso, koruza, zelje, repa, korenje, nekoliko se proda, prešiči se opitajo, pokoljejo in plačano je.
Domu grede ga ježa poprijema, denar bi bil „dobremu prijatelju“ pod noge vergel, a potrebuje ga. Pred oči so mu stopili časi, ko je kupčeval z vernimi kmeti, tedaj je veljala poštena beseda, v spomin mu stopila njegova žena, kterej ne more ničesar očitati, kakor njeno neumno pobožnost in prazno vero; tako premišljevaje je počasi korakal, ove temne misli so se mu zopet vzdigovale; podpirali so jih govori kmetov tisti nesrečni petek in ognjene besede mladega moža v kerčmi tisti nesrečni dan, vzrok vsem notranjim bojem! Nasproti je stavil vse te besede svojih prijateljev in svojih časnikov, misli so se mu zapletale in razpletale, v duši se mu je jelo svitati, d a bi bila res cerkev, ako tudi ne prava, vsaj bolja od nevere. Kaj, ko bi se ... Dvignila se mu je neka misel, a berzo jo je pahnil nazaj v tmino.
„Ne, ne! — zamermra pred saboj in mahne z roko po zraku — ne, v cerkev nazaj nikdar! Kaj bodo ljudje djali? Smejali bi se mi! In k spovedi? Nikdar! Nikdar!“ In kri se mu vlije burneje po žilah, prej nekako mirne misli pričnejo divjati in poditi se po možganih, počasni koraki se spremené v hitre in ne! ne! nikoli! te besede mu vzhajajo iz ust. Kaj bodo ljudje rekli? k spovedi? Tako ponižati se, to bi bilo preveč, tega ne more prenesti še v misli ne.
Pride domu, ne more mirovati, notri se mu nekaj v serce zajeda, podvojuje svoje grizenje v ženinej nazočnosti: vera! nevera! in pije, da si pripije mir in pokoj vsaj za nekoliko časa, akoravno ga s tem kali ženi, ki bi morala že davno obupati, ko bi v veri ne zajemala obile tolažbe.
Pervej potrebi se je vstreglo. Janez je hodil tamen okrog, vsaj ni imel prijatelja, tovariša; tamota se mu je množila pri pogledu na polje, kamor je zdaj večkrat zahajal; odpraviti je moral vse pošle razun enega. Na polju toraj je sicer lepo raslo proso, krasno cvetela ajda, a na repo in zelje so se vsedle požrešne gosenice, skoro po vseh njivah je repa kazala le sama rebra, znamenje, da bodo tudi prešiči rebrati, ne odebeljeni ostali! Toda to še ni bilo vse! Dnevi avgusta in pervi septembra so grozno pripekali, da je poljski sadež začel močno zaostajati; zrak je bil soparičen, suša je pretila vse uničiti. Janez je hodil klavern po polju rote se nad svojo prežalostno osodo, tudi danes hodi, pogleda prek gora, bližnja gora ima megleno kapico, obraz se mu naredi na smeh, vsaj je to znamenje bližnjega dežja.
Zvečer so pokrivali gosti oblaki že vse nebo — le nekako pregoreči so bili videti. Zdaj je začelo kapati, a ne, to so zerni toče, zmir gosteje padajo debeli, kakor lešniki, zdaj se vsujejo, šum in hrum in ropot se razlega čez in čez, blisk in grom in tresk — toča ponehuje, dež lije curkoma. Zjutraj je vse jasno, nedolžno priplava solnce izza gora s smehljajočim obrazom, kakor bi se hotelo norčevati iz revnih kmetov škodo terpečih. Vse je stolčeno, ajda, proso, repe ne bo, korenja in zelja tudi ne! Bodi Bogu potoženo.
Janez je ravno pred kosilom prišel s polja, a jed mu ne diši.
„V dobrem mesecu bom moral plačati dolg, denar mi je pa noč pojedla!“
„E, pa pojdi k gospodu in prosi ga, da naj poterpi, počasi se bo denar že dobil,“ nagovarja žena.
„Kaj? na posodo sem prosil, sramote bi se bil skoro raji v zemljo vderl, in ko bi kmetje vedeli, da ima Bogatinov Janez dolg! Tacega ponižanja ne bi prenesel! In zdaj bi še prosil za odlog?“ — in ponosni Janez se skloni kviško in govori hitreje. Vendar teden za tednom je tekel, v osmih dneh mine obrok, denarja še nima. Kaj še hoče, mora se ponižati, drugače pride na boben in vse bo to zvedelo! Izmed dvojnega hudega izbere si manje. Napravi se v mesto — navadno je rad vanj zahajal, a danes je bila pot ternjeva. Gre k upniku svojemu, prijazno je sprejet, a ko pride po ovinkih do kočljive točke o denarju, zgerbanči se gospodu čelo, prijaznost zgine z obraza in jezik zaostane.
„Vi ste zagotovili, da plačate o svojem času; ako ne spolnite obljube, niste mož in tudi z vami kot z možem ravnati ne morem. Danes teden je zadnji dan in če se mi denar ne prinese, poiščem si ga sam,“ tako govori mož merzlo in odločno. Janeza besede zbodejo, nekaj ga dvigne s stola, podi iz sobe, podi iz mesta. Domu idoč preklinja ves svet, preklinja svojo družbo, preklinja samega sebe. Toda, kako zdaj? Njivo prodati? Če ne, gre na boben! Prevzetnemu Janezu se je dozdevalo neprenesljivo. Tudi ženi se je zdelo hudo, a vse bi bila rada prestala, ko bi le nesreča moža spametovala, pripeljala k veri nazaj.
„Oh, lej, kolikokrat sem ti pravila, da se greh sam tepe! Odkar se je pričela tvoja nevera, zginil je iz hiše blagoslov Božji. Še je čas, vsaj imava toliko, da se izkopljeva iz zadrege! Verni se nazaj k Bogu, da ti tudi on zopet pošlje blagoslov svoj!“ Tako in enako mu je govorila na serce, a moža se ni nič moglo prijeti, ker kaj bodo ljudje rekli in Lazar in spoved!
Pervo vprašanje pa je zdaj bilo, od kod denar, da ne pride v sramoto? Ni kazalo druzega, kakor prodati njivo, bolje prostovoljno, kakor prisiljeno. Naznanil je to kmetom in res, k sreči se koj oglasi njegov sosed; prej reven, a pridobil si je s pridnimi rokami in pomočjo Božjo nekaj denarja, rad bi si nakupil nekaj polja in pri Janezu se mu je ponudila priložnost. Kaka sprememba, kaka sramota za Janeza! Vzame denar, in zdaj, kako ga spraviti v roke brezserčnemu? Sam iti predenj? Ne! tudi v mesto več ne, vsi so se mu pristudili! A drugi ne ve zanj. V pismu? Toda, kako pobotnico dobiti? ker drugače ... in prišlo mu je v spomin ravnanje z Lazarjem, ter prisega. „Nič sam grem!“ Šel je zopet po ternjevej cesti, a se zarotil, da nikdar več v mesto, nikdar več k gospodi, ktera ne da druzega kakor gole besede!
VI.
[uredi]Dva vzroka sta zaderževala Janeza v neveri: prevzetna napuhnenost in nesrečna prisega. Napuh se mu je zadnje dni strašne vlomil in napuh potert težko zopet vzraste, ako ne dobi ravno posebne hrane; te nevarnosti ni bilo pri Janezu, vsaj ni imel več neverne družbe. En sovražnik bi bil toraj zmagan, toda pretil je drugi. Ali je Bog vslišal jok in plak v zaupanju neomahljive žene in hoče Janeza pripeljati k pravemu spoznanju? Morda je previdnost Božja pripustila, da je Janez izdelal to prebritko šolo v lastni poduk? da je vžil ves sad neverstva, da bi se prepričal o njegovej zapeljivej sladkoti? Morda je božja modrost dovolila vsaj nekoliko po- gledati v strašanski prepad, kamor bi nevera pahnila vse človeštvo, da bi se sprevidši svojo tamoto in okuženost toliko bolj gorko oklenil Njega, usmiljenega očeta vseh stvari? Morebiti zgine po volji Božjej še slednji sovražnik?
Vseh svetnikov dan je prišel; zvečer je odšla žena v cerkev molit za verne duše, sam je ostal doma. V samoti se dvomi povernejo, mrak je posebno vgoden za nje, Janeza strašne mučijo, tako silni kakor danes, niso še bili! Ko bi le te prisege ne bilo! ... Smert in potlej? ... Ne more sterpeti doma, vzame klobuk in gre, kamor ga noge nesó. Pride k pokopališču, na misel mu pride ranjki, dobri oče, neka nevidna moč ga vleče k njegovemu grobu. Molil bi zanj, toda če je po smerti vse proč? Morda pa ni? Morda ga zdaj oče gleda iz unega sveta? ko bi zdaj vstal iz groba, ali bi ga ne preklel lastnega sina, preklel dan, na kterega se je rodil? ...
Noč se je narodila, ljudje so v cerkvi odmolili, mimo pokopališča idoči so opazili nekoga na grobih sedeti, a niso ga poznali vkljub luninemu svitu. Luna se zakrije, tema se povekša, vse hiti domu, le Janezova žena jo zavije med grobove, poklekne na grob svoje matere in moli preserčno. Nekaj zašumi, žena se ozre okrog, strah jo nekoliko spreleti. Toda, ali ni to njen mož? Kaj, budi li, ali se jej sanja? Ravno iznad groba je vstal, tam je sedel precej dolgo, razne misli so mu švigale po glavi, misli o sedanjosti, minulosti in prihodnjosti, vzdigovale so se mu persi, mračilo oko, temnilo čelo. Zapazi prišlo ženo, oditi hoče natihoma — a že ga je zapazila, že je pri njem, pretresne se, ko ga nagovori s čudne milotožnim glasom.
„Janez! tudi ti si tukaj? Oh, da bi te obsenčil duh tvojega očeta! da bi te zadel žarek milosti Božje, tu kjer počivajo mertvi!“
Janez se strešne, odpre usta, a ne ve kaj odgovoriti; proč bi šel od tod, proč, daleč; po nočnej tmini, toda ne more je premakniti noge, kakor bi mu bila prevelika teža na sercu.
„Kaj bi oče rekli — nadaljuje žena — ko bi zdaj stopili pred te, prešnji Janez in sedanji?“
„Žena molči — izpusti Janez — molči, ne budi mertvih! da me ne prekolnejo!“ prešine ga nekak strah, noge se mu omajejo in v hitrej sapi se zgubi iz pokopališča, zgubi se ženi izpred oči v tami, gre, gre, sam komaj ve kam ... Žena stopa za njim, ne vidi ga, ne čuje več njegovih stopinj, gre domu, a Janeza ni! Oh, kam je šel? strašan je bil nocoj, obup se mu je bral na obrazu. Dolgo sedi pričakovaje moža, morda pride ... Ura bije polnoči, ni ga še, žena še sedi, težko jej je pri sercu, šla bi ležat, a ne more, ni zaspana!
Neke stopinje se zaslišijo, nekdo gre po stopnjicah, vrata se odpró, Janez vstopi: a za Božjo voljo, kakošen? ves bled, prepaden, čuden blesk v očeh, grozno se mu dvigajo persi.
„Oh mož, mož!“ — in solze jo polijó. —
„Žena, reši me! če ne grem ... in ne vidiš me več!“ — votlo izusti mož.
„Za Boga, kaj ti je“ — milo javkne žena in prime moža za roko.
„Prisega, Lazar, denar!“ votlo zadoni po sobi, Janez stisne pesti, ter onemogel sede na stol. Žena zavikne, kri jej skoro zastane; malo besedi, a vse ve, strah in groza — mož je krivo prisegel. Toda ni čas premišljevati, mož je obupal, že zopet vstaja in pogleduje po vratih.
„Kaj naj storim?“ zajoka žena in prime moža terdno za roko ... vdarci cerkvene ure zadonó, ura bije dve.
„Počakaj do jutra, jaz grem k Lazarjii, obljubim, da plačava, da naj za-se obderži!“ ti sklepi jej šinejo v glavo in jih pové, da bi vsaj moža prideržala doma. Mož je komaj čul besede, le pomiga jej, naj stori. Ona ga prosi, da bi se vlegel, vzdigne ga, pelje k postelji, pa koj napravljen se vleže na odejo. Žena ostane blizo njega, zaspati ne more, misel podi misel, zdaj joka, zdaj moli, zdaj premišljuje, kako bo jutri pri Lazarju govorila, kako ga prosila.
Zjutraj zgodaj se poda na težavno pot. Lazar je doma, prosi ga, da bi rada ž njim samem besedo spregovorila. Pelje jo v posebno sobo; oh, kako jej bije serce! Dolgo je ni nazaj, zdaj se vrata odpirajo, žena je objokana, a vendar jej žari veselje iz od solz rudečih oči; besede zahvale govori Lazarju, ki je videti jako ginen. Ne prav rad, a vendar se je dal omečiti, kako bi mogel ostati terd nasproti nedolžno terpečej ženi.
Kako ima zdaj labke noge, kar tekla bi Janezu poročat veselo naznanilo. Dobi ga tamnega sedeti v gornjej sobi, pove mu, da Lazar bode molčal o vsem, ne bo ga tožil zarad prisege, le denar mu mora poverniti. Neverno jo pogleda in posluša Janez — Lazar bi bil tako velikodušen? Serce se mu začne tajati ...
Pride nedelja. Ljudje gredó od perve maše, glave stikajo, postajajo in se čudijo. Ali ste videli Bogatinovega Janeza? Pri obhajilu je bil? Od kod to? Nobeden ni mogel vganiti. Vsi so se o njem menili, milovali njegovo ženo, privoščili jej, da bi Janez zlezel iz domnevane višine, ter bi hotel biti njim enak in sicer enak v veri, ponižnosti in poštenosti! Potem bi ga hoteli čislati, kakor so ga nekdaj.
Ženinega veselja pa popisati ne morem. Dolgo so puhtele do Boga le prošnje iz njenega serca, a danes je pela Bogu čast in hvalo, pozivala je vse angelje in svetnike in stvari, naj ž njo slave in poveličujejo milost Gospodovo, ž njo molijo njegovo modrost in skrivnostno previdnost! Dolgo so lile po obrazu solze žalosti in tuge, a danes so lile solze veselja in namakalo obraz žareč se notranje radosti. Tako srečna še ni bila, da, zaupala je v Gospoda in ni bila osramotena, zaupati hoče vedno in vselej, ter klicati: hosana na višavah!
In moževo serce? Divjali so prej v njem silni viharji, ter ga metali v vse britkosti in nadloge — a zdaj so potihnili, lahna sapica pihlja in ga neizrečeno, nebeško blaži. Prej ga je grizel neumorljiv červ, težil pretežek kamen, a zdaj mu je tako lahko, razlivajo se v sercu čuti nepoznani neverskemu življenju; kako prosto se dviga v nebeske višine, ter plava v morju Božje ljubezni; skusil je, da človeško serce ne počiva pred, dokler ne najde svojega pokoja v Gospodu, le Neskončni ga more oblažiti ... Prej se je Lazarja bal, zdaj je šel sam k njemu, sramoval se je svojega prešnjega dela, posebno videti Lazarjevo dobro serce. Lazar namreč ga vabi, naj stopi ž njim v zvezo, naj vkup kupčujeta, drug druzemu na roko gresta. Zgodilo se je tako. Kmalo so ljudje zopet Janeza obiskovali, stara kupčija se je odperla, ter počasi hiša poravnala, prišel je k njej zopet Božji blagoslov.