Nevarni soprog
| Neverni soprog Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Pisal se je Tomaž Rijanec. Zahajal je pogosto in z veseljem v domači krog svojega naklonjenega prijatelja, ki se je čutil počaščenega z njegovimi poseti. Njegovo ime je že obdajal nek svetli nimbus prvega priznanja, in zato je gledal doktor nanj, kakor na prihodnjega moža, ki ga čaka slava in nesmrtnost in ki bo sijal s peresom, kakor zmagalec z mečem, in bo odsev njegove svetlobe padel tudi na prijatelje in mecene. Prijazni in dobrotni doktor seveda ni zapazil, da veljajo poseti mladega pisatelja ne toliko njemu, kakor njegovi — ženi, ki je bila žarke lepote in bujnega zdravja. Sprva in mogoče tudi kasneje sam ni vedel, kaj ga vabi k prijatelju, ali pa si ni hotel priznati, ker se mu je zdelo pod častjo varati naklonjenega in zaupljivega doktorja. Sklenil je pretrgati svoje posete, in jih je opustil za nekaj dni, a čutil je, da mu nečesa manjka, in čez kratko — njemu se je zdelo dolgo — je potrkal zopet na znana vrata. In ko je vstopil in pozdravil, je videl, ali vsaj mislil, da vidi v očeh lepe in mlade žene tiho očitanje. Spomnil se je, da so mu te oči že večkrat hotele nekaj povedati, in ni dvomil o tem, kaj bi utegnilo biti. Tajen in dolgi njen pogled, v katerem je hrepenela temna luč po svobodi in ljubezni, je prodrl v njegovo dušo, a neuslišanemu hrepenenju je sledila srdita solza, ki se je utrnila pod židanimi resami. In za njo je prišlo tiho in užaljeno očitanje. Rijanec ni hotel in ni mogel. Soprog je bil prezaupljiv, in tu ni bilo nikakšne nevarnosti, a kjer ni nevarnosti, ni junaštva, temveč sama navadna goljufija. Žarka strast in divja ljubezen gresta v ogenj, a kjer ni ognja, je blato in gnjiloba. V obraz je hotel soprogu priznati svoj strah in svojo strast, oči v oči se je hotel bojevati ž njim za ljubezen njegove soproge. Pili so čaj in pušili in se razgovarjali. Gospa je slonela na divanu poleg Rijanca, in njene oči so bile trudne in žalostne. Bilo je navadno, da jo je tabak opojil z melanholijo, in njeno srce je bilo težko in plaho. Doktor se je razvalil v naslanjaču, in njegov rdeči in polni obraz se je svetil v zadovoljnem smehljaju.
»Ah,« je vzdihnil sito in ležerno, »pisatelji ste grozni fantasti. Življenja ne pozna nihče. Vsi ste zaljubljeni in zaverovani v svojo modrost in svoj globoki in daleki pogled. V resnici pa ste samo teoretiki, domišljija je nam realnost, in nazadnje niti ne veste, kje se prva neha, in začne druga. Pristni idealisti ste, akoprav se imenujete drugače.« Gospa je zazdehala in pogledala pisatelja z usmiljenim in nagajivim pogledom. Nasmehnila se je in položila roko na rame Rijancu.
»Torej takšni ste! Moj soprog vas bo naučil, kakšni morate biti pisatelji. Seveda —« Rijanec je potrdil in prašal: »Ti imaš na vsak način dovolj dokazov za to, kar trdiš, in misliš, da pisatelji sploh ne poznajo življenja, temveč da je vse to neuka in naivna staja koštrunov. Čestitam ti!«
»Ne pravim, da ravno vsi. Povsod so izjeme, a večina zmaguje. In celo najboljši so pogosto čisto nedolžni teoretiki. Kaj vse ne pišejo Francozje o zakonolomstvu, a vse je povečini sama romantika; to so fabule, ki so neverjetno in nemogoče. Rijanec se je smehljal.
»Fabule! Nič ni nemogočega, in pisatelj sme in more vse opisovati,in ako je umetnik, ter je položil v stvar ogenj in dušo svojo, tedaj spis živi. In vse neverjetnosti postanejo verjetne. Napišem novelo in povem, kako je zapeljal prijatelj prijateljevo ženo pred njegovimi očmi.«
Zdaj se je zasmejal doktor in vzkliknil pomilovalno: »O, kako ste domišljavi!«
Rijanec je kimal z glavo in se zagledal v lepo gospo, in njene oči so prav tedaj zopet žarele pritajeno hrepenenje in jarko strast. Polastila se ga je prijetna slast in nemirno čuvstvo, željno boja in zmage.
Obrnil se je k doktorju:»Nič ni lažjega nego to. Niti duhovit, niti posebno bistroumen ti ni treba biti, in vse gre krasno spod rok.«
»Jako me zanima, kako si pravzaprav misliš to stvar.«
»Čisto enostavno! Pridem k mladi ženi in njenemu soprogu, prijateljstvo je prisrčno, in tako sedimo dan za dnem, pijemo čaj, debatiramo in pušimo. Govorimo o tem in onem. Ko nam že poide gradivo, in smo prerešetali umetnost, politiko in fiziko in metafiziko, začnem sanjavo govoriti o lepi naturi in svobodnem polju in pisani prelesti solnčnih gajev.«
»Lepo, lepo,« je zamrmral doktor. Gospa se je ljubeznjivo smehljala in pozorno poskušala pisatelja Rijanca.
»In govorim o izprehodih. Jaz ljubim silno brezove gozdiče, šetnja pod vznesenimi in zamišljenimi princeznjami, pod njihovim srebrnim šepetom in nežnim plapolanjem je zame nekaj lepega. Gospa, ali vi ne ljubite brezovih gozdičev?«
»Oh, da,« je odvrnila in pozorno okrenila glavo proti Rijancu. Gledal jo je z mislimi, in hrepenenje njegovih oči se je srečalo z njenim hrepenenjem.
»Kdaj smo bili? V nedeljo smo bili tam, in jaz ne morem pozabiti. Odslej pojdem vsak teden. Ob sredah utegnem najbolj. Ah, ti večeri pod brezami! Okoli osme ure zapada solnce, in takrat se zlato zlije na bele neveste, in tajen šepet, poln hrepenenja, žubori med listi.« Nasmehljal se je mladi gospe in njegove oči so govorile in prisegale ljubezen.
»Ah, brezovi gozdiči!« je vzdihnila gospa. Kako vas zavidam! Večeri morajo biti krasni, a takrat bi jaz ne utegnila. Koliko je že ura, gospod Rijanec.«
»Pol treh!«
»Kako imate lepo uro! Pokažite mi jo!« Vzela jo je in naravnala kazalce na pet.
»Da, da,« jo pohitel pisatelj.
»Mnogo nemogočega se zgodi na svetu.«
»Jaz sem tudi tega mnenja, a samo v knjigah.« je dejal doktor.
»A kdaj boste povedali, kako je zapeljal prijatelj prijateljevo ženo, ha, ha?«
»Jaz? Zakaj? Jaz samo pišem, in mogoče bi utegnili Še čitati kdaj enako stvar.«
»Ha - ha, že mogoče, vi ste zmožni vsega!« Smehljali so se vsi trije, in gospa je imela celo solzne oči.
In prihodnjo sredo točno ob peti uri sta se sešla mlada gospa in pisatelj Rijanec v brezovem gozdiču. Ta ko se je začela lepa in grešna ljubezen pred očmi nevernega soproga.