Nevarna igra

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nevarna igra
anonimno
Izdano: Slovenski narod 2.9. 1905, (38/201)
Viri: dLib 201
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zunaj je šumel dež.

Sedeli smo v obednici in z ve­liko gorečnostjo premetavali hudičeve podobice. Prijatelj Anton je imel strašansko smolo. Pregrešil je bil že dvoje skelečih renona, obakrat z naj­boljšimi kartami in izgubil dva napovedana pagata kar zaporedoma. Kaj čuda, da se je držal tako kislo, zlasti, ko je polomil povrhu še »Klopickega«. Prijatelj Ivan se mu je smejal v obraz, nikar da bi mu z najkrajšo besedico izrazil kaj globokega sočutja, in tudi jaz se nisem vedel dosti bolje. Navzlic hudim udar­cem bridke usode je napovedal kisli Anton tretjič deset tarokov in pagata »na koncu kužkovega repa.« V »judu« je bilo že dvestoštirideset vinarjev, zato smo z napeto pozornostjo zrli v temno prihodnost. Pristopila je celo sivolasa gospa Ana, ki je dozdaj pletla pri oknu. Toda smola se je Toneta držala prav krepko. Veseli Ivan je imel devet tarokov,jaz samo enega, in kisli kvartopirec je zašel med razbojnike in slekli so ga do nagega tam blizu Jeriha.

»Dvanajst tarokov in tri kralje, pa izgubim!« je zdivjal Anton in vrgel karte v kot.

»Juda plačaj, juda, in vesel bodi, da te nisem malo pokropil s ,contra´!«  se mu je muzal Ivan. » Oh, da bi le že imel denar!«

Kisli Tone je zagodrnjal nekaj nerazumnega in plačal. Zastonj ga je hudomušni Ivan tolažil, češ, da je Tone boljši Slovenec nego midva, ker nima sreče. O pravem času je posegla vmes kibieulja gospa Ana, da ni vzplamtel zubelj resnega razpora.

»Gospodje so govorili o ,judu´,« je dejala, »spomnila sem se povesti, ki sem jo slišala od stare matere. Pripovedovali so mi, kako sta igrala dva juda za življenje in smrt.«

»Povejte, prosim, povejte,« je hitel Ivan. »Igrali tako ne bomo več, ker se je vaš mož Tone skisal. Do večerje bo ravno prav. Prosim torej, milostiva!«

Gospa Ana je sedla zopet k oknu in pripovedovala nekako takole:

»Leta 1793. se je dvema pre­možnima popotnikoma tako močno poškodoval voz ob ostrem ovinku na hoimu med Medvodami, da ga kovač ni mogel popraviti prej nego do dru­gega jutra. Potnika, imovit trgovec iz Ljubljane in njegov sin, lajtnant pri ljubljanskem polku Thurn, sta morala peš v bližnjo vas, kjer se izliva Sora v Savo. Šla sta v krčmo; tam je sedelo nekaj kmetov in dvoje umazanih in razcapanih tujcev. Prostora ni bilo nikjer, nego le v pod­strešni sobici. Tja sta dala prenesti svojo prtljago. Poročnik je moral takoj k polku, si najel konja in od ­jezdil.

Drugo jutro je pripeljal kovač popravljeni voz pred gostilnico in mnogo govoril o prekrasnem prstanu na roki ljubljanskega kupca. Čakal je že celo uro, toda Ljubljančana le ni bilo doli. Krčmarica je bila šla že dvakrat trkat na vrata podstrešne sobice, vendar se ni oglasil nihče. Proti poldne so šli kovač, krčmarica in drugi gor, ali tudi na njih trkanje in klicanje ni bilo nobenega odgo­vora. Nato je kovač siloma udrl vrata in prestrašeni ljudje so zagledali na tleh tujca umorjenega, z izbuljenimi očmi in strahovito zavajočimi ustmi. Na vrata so se poznali sledovi močne zanke. Izginila je obleka, kovčeg in tudi dragoceni prstan. Morilec je prišel in odšel bržkone skozi odprto okno.

Vsa vas je letela skupaj in vse je ugibalo, kdo bi bil morilec. Bližno »krajno« sodišče v Goričanah si je zastonj prizadevalo najti zločinca. Drugi dan je dospel lajtnant, plačal račune in spremil očeta k poslednjemu počitku.

No, čez šest let je zapazil stot­nik ljubljanskega polka čudovito sve­tel prstan na roki podčastnika, ko mu je ta salutiral. Poklical je takoj narednika, pozval podčastnika in ga vprašal, odkod ima tako lep prstan. Podčastnik je odgovoril, da mu ga je podaril oče, ki ž njim vred služi pri polku kot vojaški tesar. Stotniku se je zdela stvar seveda sumna; dal je očeta in sina zapreti, vsakega posebej.

V preiskavi je izpovedal oče, da sta oba rojena na Ogrskem, da sta Žida in da sta krošnjarila po svetu. Ko sta se naveličala takega življenja, da sta prostovoljno vstopila med vojake. Kaznovana da nista bila še nik­dar ne.

Sin pa je izpovedal drugače.

»Klatila sva se v največji revščini okoli in v sili doprinesla marsikaj prepovedanega«, je pripovedoval. »Pred šestimi leti sva prenoče­vala v krčmi, približno dve uri od Ljubljane na potu proti Kranju, ko­der teko dve reki skupaj. Slučajno sta prenočevala tam tudi dva Ljubljančana. Kmetje v gostilnici so go­vorili o bogastvu obeh tujcev — midva z očetom pa sva životarila v skrajni bedi ... Ko so vsi zaspali, sva se splazila tiho iz krčme, našla lestvo in jo prislonila ob okno po- strešne sobice, kjer je spal bogati Ljubljančan sam. Jaz sem držal lestvo in pazil, če bi kdo prišel ... Kmalu sem slišal lahen ropot od zgoraj, po­tem stokanje in slabotno ječanje — nato je bilo vse tiho. Oče mi je mignil pri oknu in kolikor najtišje sva odnesla kovčeg in prečnico, to je zaboj, kjer je sedel trgovec na vozu. Postavila sva lestvo nazaj; v gozdu sva odprla kovčeg in zaboj. Iz kovčega sva vzela perilo in obleko, iz zaboja pa zlato in srebro. — Bala sva se, da naju nebi zalotili; zato sva šla prostovoljno služit k ljubljanskemu polku.«

Oče je grdo zmerjal sina in ga dolžil, da je umoril trgovca; on sam, oče, da je le shranil plen.

Zdaj pa sin ni hotel pričati zoper očeta, niti mu ugovarjati. Tako so obsodili obadva; polkovno poveljstvo je potrdilo »sentenco« in obsodbo na smrt na vešalih ...

Nebrojna množica je hitela po Dunajski cesti proti morišču na ljubljansko polje. Kjer stroji najstarejši stolp za smodnik, tam blizu ceste je bil postavljen visok lesen kol. Zraven njega je že čakal rabelj v rdeči obleki s svojimi hlapci. Gologlava, v slabih vojaških plaščih, uklenjena sta prikorakala obsojena Žida pred vislice. Vojaki so ju obstopili od vseh strani. Prebrali so jima še enkrat obsodbo. Bobnarji so odbobnali, polkovni profos pa je glasno trikrat prosil milosti.

»Pomiloščen naj bo eden!« je odgovoril štabni častnik, ki je vodil eksekucijo. »Kdo izmed obeh naj umre, o tem naj odločijo kocke!«

Prinesli so boben in dvoje kock. Kdor bo vrgel več pik, tisti bo prost.

Bobnarji so zabobnali trikrat v znamenje, da se pričenja strašna igra za življenje in smrt.

Stari Izak je znal dobro kockati že od nekdaj. Pokleknil je in zaupljivo vzel usodepolni kocki in ji dolgo preobračal, preden ji je zagnal na boben. Ta je zamolklo zapel. Kocki sta kazali skupaj enajst pik ...

Brezupno, pa mirno je stal sin poleg bobna. Veselilo ga je pač, da je oče skoraj rešen.

»Zdaj je na vrsti on! Zakaj noče vreči kock?« ga je vprašal polkovni profos.

»Moj oče bodi rešen! Jaz nočem kockati«, je rekel sin odločno.

Čudno je izpreletelo množico ob teh besedah.

»Takoj naj vrže tudi on!« je zapovedal štabni častnik.

Ravnodušno je vzel sin kocki in ji zagnal na boben, ne da bi se kaj brigal, kako padeti.

»Dvanajst pik!« je šlo od ust do ust. »Sam Bog je odločil! Bog je pravičen.«

Tamburji so odbobnali. Sin je omedlel. Dobrotljiva usoda ga je obvarovala, da ni videl sramotne smrti očeta. Drugi dan so ga odvedli v blaznico.«

Tako je pripovedovala sivolasa gospa Ana. Kisli Tone pa jo je pokaral, češ, da take povesti niso posebno prikladne pred večerjo. In hudo se mi zdi, da je imel vendar enkrat prav.