Neusojena ljubica
| Neusojena ljubica. |
| |||||||||||||
Nigdar mi nij môči zábiti, kolikrat mi je pripovedoval. In vselej so mu bile pri tem oči rosne. In vedno se mu je žarilo lice, kadar jo izustil ime lepe Magduške. Opisavajoč nje krasôto, preimnjal se je slikar v govornika, pesnika — potem je obmolknil, položil je rôko na srce — ljubezni, kèsa, vihárja, hrepenjenja oblast ga je popolnem prevzela.
Armin Grosse je v Varšavi naglo zaslúl in njega zgodovinske slike iz národnega življenja ter portrete so hvalili najodličnejši strokovnjaki. Navzlic svojej mladosti je prejemal za svoje slike znamenita plačila. V jednem prvih salonov izpoznal ga je jeden najplemenitejših narodnih velikašev, grof Adam Potocky ter ga povabil na svoje zasélje, da ondu naslika podobo mlade njemu soproge.
Prvo vzpomladansko cvetje je uže odpadalo, ko se s svojim slikarskim orodjem Armin Grosse napoti v Kršišovice. Grofica je bila, kolikor se smé to reči, vzor ženstvu. Imela je blago srce, bila duhovita in temeljito naobražena. — Takim modelom nasproti preobraža se portretni slikar v umeteljnika, umeteljnik v stvaritelja nebeške podobe. Nadzemski ogenj vodi mu čopič.
Kaj je bilo neki temu uzrok, da je čelo Arminovo vselej obsenčil oblak, kadar je grof, ljubeč svojo cvetočo zaročníco z vso strastjo mladega moža, prišedši v sobo, kjer je slikal umeteljnik nje podobo, svojo soprogo objemal in poljubljal prav po domače, ter mu je tudi ona prisrčno vračala njega ljubeznjivosti dokaze? Izvestno ga nij delalo nevoljnega, biti motenemu — niti ga nij vznemirjala ljubosumnost, kakor bi utegnil kedó misliti; — najbrž je dajala njega dušnemu nepokoju povod nekaka zavist, ki se mu je vzbujala v srci, nevedočemu zakaj, zavist, katera celo najblažjega človeka obvzimlje, ako vidi veliko ljubezensko srečo.
Oba po golobje ljubeča se soproga sta opazila to Arminovo premembo. Nekega dne, ko se je mlademu umeteljniku lice omračilo, videčemu, kakó je grof pri slovesu poljubil svojo soprogo, nagnil se je grof ter pošepetal jej nekaj na uho.
Tekar drugo nedeljo se mu je imelo razkriti vse. Pripeljavši se iz cerkve domov je stopil grof v sobo svojega mladega gosta ter mu dejal: „Cenjeni moj prijatelj! Danes izvolite z nama peljati se na izprehod. Sklenila sva namreč, da vam pokaževa krasôto tukajšnje okolice, ker bi nam sicer preveč udali se melanholičnosti. V vasi praznujejo danes majnikovo svečanost. Na našem travniku bode veselo življenje in rajanje. Pri plesu bodete videli zalih in brdkih kmetiških deklet, tako da se bode oko umeteljnikovo in, kakor mislim, tudi njega srce paslo v radosti. Ker sta gozd in travnik moja, dovoljujem vam, da se veselite kolikor vam drago.“ Armin je zdaj izvedel, kaj je grof šepnil na uho svojej soprogi, in je rad obljubil porabiti lepo priliko
Po obédu so se odpeljali. Grofica z gospo, katera jo je prišla obiskat, sta se vozili v kočiji. Grof in Armin sta jahala. V kratkej pol uri so prispeli do gozda, po katerem je držala ozka in senčnata cesta do velikega travnika, razprostirajočega se sredi lesovja.
Uže z dalje so prišleci čuli glasno petje in rajanje. Grof se je ustavil, isto tako kočija. Jahača sta sedla raz konja, gospé sta stopili z voza in peš so vsi krenili po stezi skozi grmovje proti veselej družbi. Jedino nekoliko zelenih vej je bilo treba še upogniti in odkrila se je njih očem radostnih ljudij šarovita gneča.
Vse, kar je tukaj videl Armin, ga je prijetno iznenadilo. Grof, govoreč o krasnih hčerah Evinih, povedal je golo istino. Zbrana so bila tu dekleta z najmičnejšimi lici, časih res prav čarobno lepoto, katero mogó prejemati jedino od nepopačene matere prirode. Svetli lasje so jim v dolgih in debelih kitah viseli po plečah, a na konci so bili zvezani s širokimi pisanimi trakovi. Módreci rudeče boje ter ko sneg bele srajce, pod katerimi so se živahno dvigale prsi, bili so krasen pogled. Krila so imela kratka in svetla, noge pod njimi tako nežne in majhne, kakor jih ima malo mestnih gospodičin. Ta brdka in cvetoča dekleta so, držeča se za roke, plesala nekakšno „kolo“, ter popevala narodne pesmi. Daleč od njih, okolo in okolo na tleh, so ležali, sedeli ali stali starejši ljudje, očetje in matere, kateri so se denes posebno živo vzpominjali srečnih svojih mladostnih let. — Vaški mladeniči so jedva čakajoči konca temu plesu in hoteči sukati se z dekleti, nestrpljivi dajali takt in pri njih se je zabavala tudi druga še nezrela mladina. Ukali so, ploskali z rokami, privezovali bele in rudeče rute na palice ter jih vihteli po vzduhu ali jih metali k višku. Zelenemu sagu, katerega je svojim veselim gostom razprostrla dobra mati priroda, primerna so bila zelena drevesa, rastoča okrog travnika in napolnjujoča ga z najzdravejšim vonjem, ter po njih razobešeni rudeči čreveljci, katere so si sezula dekleta, da so lažje plesala.
Opazivše odlične goste, so plesalke nekoliko prestale. Toda, ko jih je grof prijaznjivo pozdravil in jim dejal, naj se ne dadé motiti, pričela se je zopet prejšnja radost.
Vnovič so se poprijela dekletca ter s početka v počasnih kolobarjih, a potem vedno hitrejše vrtela se po mehkej gravi. Napósled so se razredila v dva polukroga, katera sta tako-le pevala in si odpevala:
„Hoja dunda hoja, kraljica nas pošilja, hoja dunda hoja!
Hoja dunda hoja, po kaj vas jo poslala? hoja dunda hoja!
Hoja dunda hoja, po tri vozove kamenja, hoja dunda hoja!
Hoja dunda hoja, čemu vam bode kamen? hoja dunda hoja!
Hoja dunda hoja, postavimo zlat móstek, hoja dunda hoja!
Hoja dunda hoja, dovolite li nam čez móstek, hoja dunda hoja!
Hoja dunda hoja, kaj rodete nam dali? hoja dunda hoja!
Hoja dunda hoja, dekletce črnoóko, hoja dunda hoja!
Hoja dunda hoja, tecíte dakle pónje brž, hoja dunda hoja!“
Ko je bila okončana ta igra, zasukale so se mladenke ter plesale mazurko in pele na rodnih „májovek“ (majnikovih pésnij).
Armin je vse, kar se je poleg njega vršilo, opazoval samo s polovičnim zanimanjem. Oko mu je obviselo na onej prezalej deklici, o katerej si nij mogel stolmačiti, kakó je zašla v kmétiško družbo in nosila narodno obleko. Magduška je v tem ko so nje továrišice plesale, stala na strani ter slonela z rokó na rámeni mladeniča, kateri je svojo desnico imel položeno njej okolo ledij. Ona je bila mej vsemi najkrasnejša. Arminu se je najbrž v tem hipu zdela najlepša devica na vsem širem sveti. Nigdar mi nij dovolj natanko mogel opisati ovratnika iz rudečih koral, vijočega se okrog nje vratu in vrat sam, nego je vselej, porabivši vseh izrazov, kar jih ima jesi za jednake opise na razpolaganje, dejal ves utrujen: „Oj, to še vse nič nij!“
Magduška, ugledavša mej grofovimi gosti tudi Armina, ga je pogledala nedolžno ter se potem zopet obrnila od njega. Toda, opazivša, da je nekako prevzet jo neprestano zrl, nij jej bilo nič kaj prijetno v srci, bila je v zadregi. Svojo roko je dela z mladeničevega rámena ter se osvobodila njega objema. Videti je bila vsa pobita, ozbiljna, in nij si upala vzdvigniti očij.
Po plesu je bil kratek odmor. Grof je, to priliko uporabivši, stopil mej veseljake in je svojemu gostu, katerega je imenoval kneza umeteljnosti, pokazal dve najlepši dekleti, Rožo in Bronislavo. Osupneni sta menda obe mislili, da je njih gospoda beseda istina, zatorej ste se tujcu klonili do kolen in mu poljubili suknje rób.
Magduške mu grof nij pozval.
Drugi dan, ko je Armin zopet slikal mesta, da nasliče podobo gospe grofice, in tudi mene hče slikati, ker sem mu po všeči.
„Ej, to je res lepo,“ odgovori Greguš, „samo milostivi gospod ne bode mož-beseda.“
„Žal, bojim se, da sva svojega dragega gosta še bolj učemerila, hoteča ga zabavati,“ je rekla nekega dne grofica svojemu soprogu v navzočnosti Arminovej. „Drago mi je, da je moja slika skoraj dovršena, kajti naše podnebje ne prija našemu umeteljniku.“
„Motite se, milostiva grofica,“ opomni Armin, „nasprotno bi vas prosil, da mi dovolite še nekaj časa ostati tukaj, dokler izgotovim doli v vasi sliko kmétiške dekline Magduške, ki jo delam záse.“
Grofu in grofici se je posilil glasán smeh. Armin je obledel.
Res je bil pričel slikar delati podobo krasnega dekleta, ali slikal jo je počasi, dasi s krilato dušo, z gorečim srcem. Sleherni dan je hodil v vas, v očetovo hišo Magduškino. Tam je bilo njega platno razpeto, in Greguš sam je umeteljniku stesal stojalo. Pred njim je sedelo najblažje dekle, neizrecno ginljívo v svojej preprostej dražesti, o katerej niti sama mene nij vedela. Čim bolj je mladenič to prekrasno podobo oživljal na plante, tem globočje mu je segala v omamljivo njega srce. Polotila se ga je ona zamišljenost in tožnost, katera napoveduje ozbiljno strast. A Magduška je bila vedno zaupljivejša, veselejša in zgovornejša. Arminu je v malo dneh razkrila vso svojo dušno zadovoljnost. Izprva so bili pri slikanji navzočni Magduškini roditelji in tudi Greguš, in zaročenca sta se prav po otroški radovala, videča, kako je slika zadobivala pri vsakej potezi s čopičem večjo podobnost. Poznejše se je pripetilo, da sta bila slikar in dekle skoraj vedno sama. Tedaj sta se zabavala mnogo svobodnejše. Če ja, je potem iznenadil Greguš, sta oba na hip utihnila. Armin je ves v zadregi molčal, Magduška je bila videti zlovoljna, ter se je tudi tako vedla.
Dan je tako mineval za dnem. Nekoč — bilo je pri obedi — opazi Armin, da sta njega visoka prijatelja precej slabe volje. Grofuse je videlo na lici, da mu nekaj teží screw, in grofici takisto. Intendant, kateri je bil takrat povabljen h kosilu, imel je stvar sprožiti. Ko so prinesli na mizo po končanem kosilu vina, vpraša grof Armina, v koliko je podoba dekleta iz vasi dovršena, in je poznejše pogovoru uplel s slabo prikrivano prostosrčnostjo opomnjo: „Ali znate, dragi moj, da vi s svojimi vsega priznanja vrednimi študijami morebiti lehko pouzročite zelo resno nesrečo?“
„Kako naj si to mislim?“ vpraša Armin.
„Vi nijste sami, tekmeca imate,“ naglasi grof polu smihajoč se, a polu ozbiljno misleč. „V nepokvarjeno srce preprostega kmetiškega mladeniča ste zasejali seme ljubosumja, in zdaj razmišljuje jedino, kako bi se usmrtil, ali celó, kako bi učinil strašno hudodelstvo.“
„Vi se šalite, gospod grof,“ reče slikar, „toda šalite se, kakor menim, neimejoči uzroka,“ dostavi potem. Rudečica mu je oblila lice in v duši se je nekoliko prestrašil.
„Dakle, potrdite vi moje besede, gospod Dizma, ter povedite našemu predragemu gostu, kaj ste včeraj čuli iz ust Greguševih,“ pozove grof intendanta svojega.
„Gospod, vse je res, kar je govoril milostivi gospod grof,“ ponavlja intendant pokorno, Greguš, katerega sem vedno imel za najveselejšega, najpoštenejšega iu najvrlejšega delavca, se je čudno izpremenil v novejšem časi. Ves pobit in žalosten tava okolo, često blêde, ne vedoč kaj, niti se ne meni, kaj drugi o njem govoré. Prijateljskih svetov in tolažeb nehče slušati. Včeraj je bil prišel k meni po svoje zaslužene novce, zatorej sem ga sklenil malo izpovedati. „Kedaj bodete imeli svojo poroko, Greguš?“ ga vprašam.
„Nigdar!“ mi odgovori kratko. — „Kako to, kaj se vam je neki zmêdlo, kakšne zapreke imate?“ — Mladenič me srpo pogleda, toda niti slova nij črhnil, ném je stal pred menoj. Naposled me vpraša: „Kedaj odpotuje tuji gospod, kateri biva v graščini pri gospodu grofu?“ — „Ne vem. Ali kaj to briga vas?“ povzamem zopet. — „Nu, — ker — če se to skoraj ne zgodi, navežem si okolo vratu težak kamen in skočim v reko — a prej s kroglo prestrelim dekletu nezvesto srce!“
Po obedu se je grofica htela šetati po vrtu. „Ali vas smem prositi, da mi daste svojo roko in me izpremite na izprehod,“ prosi Armina. Prišedša po belih potih do visoke senčnate lipe, séde grofica na klop pod njo ter pozove slikarja, naj séde njej nasproti.
„Zelo žal mi je,“ začne po kratkem odmoru grofica govoriti z največjo odkritosrčnostjo ter z ljubeznjivim glasom sočutja, „da ste vi, dragi moj prijatelj, tako otožen v poslednjih dneh. Ne bojim se, da me kaznujete s svojim molkom, kakor ste mojega soproga, dasi bi rada, kakor on, z vami se pogovarjala o stvari, katera bi me res ne imela brigati. Ženske vselej rade pomagamo, kjer slutimo nesrečo, in če tudi se tukaj še nij zgodila, je možno, da se pripéti. Nehčem prisojevati besedam neolikanega in razdraženega kmetiča posebno velikega pomena — toda, blagi prijatelj, pomislite, kako nepravo ravnate, ako strup nezadovoljnosti s svojo sedanjo usodo ulivate v dušo doslé nepokvarjeno in srečno, ako jo opozarjate na boljše, plemenitejše in lepše vzore, katerih jej nigdar doseči nij mogoče — in kakšna nesreča za vaji oba, ako imate ozbiljne misli z dekletom! — Kajti celo tedaj, če bi si mogla domišljevati, da se ta ne dovolj resno premišljeni roman okonča s svetega zakona zvezo, vam rečem, da se vam nigdar in nikoli ne bode posrečilo, preprostemu kmetiškemu dekletu raztolmačiti dovoljno svoj stan, nigdar je ne bodete dovêli do tega, da bi le nekoliko umela ceniti vaše napore ter samo sebe. In to, kar zdaj smatrate nesmrtno ljubeznijo, vam bode preskoraj nadležno, tuje — vzrok obestranske béde. Toda, izvestno ste preplemenit človek — kakó bi tudi bili sicer v tako mladostnih letih dosegli najvzvišenejših tajnostij svoje umeteljnosti — zategadelj upam, da nehčete, ker vam je dražestni modél navdihnil begóč srčen nemir, žrtvovati svojej strasti na ljubo poštenega človeka srečo!“
Tako je še dolgo govorila grofica, in kaj jej je odgovarjal Armin, katerega je vzvišenost v istini mile in človekoljubive žêne čim dlje tem bolj napolnjevala s sramom — tega ne ve, ker se ne spominja več. Jedino to si je zapomnil, kako je ves skesan obljubil grofici, da poravna svojo napako, da jej je naglo poljubil roko in odšel s trdnim sklepom pozabiti Magduško.
Iz vrta idoč se je Armin napotil naravnost v hišo, kjer je stanovala njega obožavano dekle. Solnce je tonilo za gorami in dveh trepetlík veje so zadnjim njega žarkom prikrivale Magduškinega bivališča bele stene. Slikar je prišel v hišo svoje ljubljenke, čudeč se, da ga nij pričakovala na pragu, kakor sicer.
„Kde je Magduška?“ vpraša umeteljnik.
„Na polji!“ pravi mati dekletova, a videlo se jej je, da nijso nje besede resnične.
Armin se zlovoljen ozre nazaj. Potem stopi k svojemu stojalu in razkrije Magduškino sliko — ali, oj groza! Zašibila so se mu kolena, prijel se je za stol. Vsa podoba je bila razprana in boje razmazane!
„Kedo je to učinil?“ zavpije Armin in črne sumnje so mu obmamile dušo.
„Greguš,“ izpregovori naposled hišni oča.
„In kde je Magduška? Kde je Magduška?“ vprašuje ves razvnet slikar.
„Tamkaj v čumnati, zaprla se je vanjo in jaz prosim milostivega gospoda, naj gre svojim pótem, sicer se tukaj utegne pripetiti kakšna nesreča.“
„Magduška,“ pokliče Armin, potrkavši na vrata, „čemú si se zaprla, zakaj ne prideš ven?“
Vse tiho.
„Odpri, dekle!“
„Naj le brž odide milostivi gospod iz te nevredne hiše,“ oglasi se plakajoča Magduška v zaprtej čumnati, „nigdar več ga ne bodem videla!“
„Kaj se je zgodilo tukaj?“ vpraša Armin roditeljev.
„Prosimo milostivega gospoda, naj nas v bodoče ne počesti s svojimi obiski,“ bil mu je odgovor.
„Zdravstvujte dekle!“ Armin se obrne, da bi odšel. Ali, kakor da se je še nečesa domislil, se zopet borne in gre k vratom držé čim v čumnato, rekoč: „Še jedenkrat poslednjič pridem k tebi, Magduška, da vzamem slovo, potem odpotujem za vselej v Varšavo!“
„Jezus Marija,“ zastoče v čumnati dekle. Potem utihne zopet vse in Armin odide.
Še istega večera je slikar pozval intendanta k sebi, ter ga je prosil, naj s primernimi besedami še nocoj naznani Gregušu, da Armin namerava odpotovati. Toda Greguša nij bilo najti, iskali so ga zaman do pozne noči. Arminu tudi nij bilo môči dobro spati, divje sanje so ga budile in drugi dan mu je čas tekel silno počasi. V nemiru je čakal hipa, da pojde poslovit se pri Magduški, kakor je bil obljubil. Navlašč si je bil izbral v ta namen večer, da lažje najde dekleta doma.
Stopivšega v sobo sta pozdravila roditelja, a potem sta šla oba ven ter pustila svojo hčer samo z umeteljnikom. Prva je Magduška poprijela besedo, hoteča opravičiti svoje vedenje prejšnjega dne. Povedala je vse: da jo v poslednjem časi Greguš muči s svojim ljubosumjem, da je včeraj pred Arminovim prihodom razsajal po nje dômu kakor besen, da je nje krasno slikano podobo razrezal, pri čemer se jej je zdelo, kakor bi njej samej z nožem bodel srce, in da je naposled, ko ga je zapodila z osornimi besedami, rotil se, ter se zaklinjal, da napade Armina in ga pošlje na „óni svet“, ako še dalje občuje z Magduško. In britko je zaplakalo ubogo dekle. Skrivša svoje lice v rokah je dejala: „Oh, kako ga črtim, tega hudobneža!“
„Nemaš prav, če govoriš takisto,“ jo tolaži Armin, „strastna njega ljubezen ga tira do tolike besnosti. On ima večje pravice do tebe nego li jaz. Ne zapiraj mu duri svojega srca! Tvoj zaročnik je, zatorej bodi tudi tvoj soprog. Meni zdaj še ne moreš biti žena. Čestitelj sem umeteljnosti, katerej sem posvetil vse svoje moči, vse svoje življenje. Dolgo mi je še tavati po sveti, predno mi bode môči misliti, da si ustanovim svoje domače ognjišče. Oni ti ostane veren do smrti, a moje mišljenje se lehko izpremeni. Za stalnost svojih nazorov si nijsem pôrok.“ Tako je Armin besedoval, prepričujoč svojega dekleta. Naposled jo je prijel okolo vratu in jej poljubil čelo, ter vzel slovo od nje. Nema je ostala Magduška, toda bila je obledela in okolo oči so se jej vlegli ozki kolobarčki, temni kakor večerne oblačíce.
Z brzimi koraki je ustavljal Armin dom Magduškin, kar se mu zazdi, da je nekaj zašumelo v meji poleg hišice. Naglo se obrne in ozre nazaj, in menil je, da vidi tamkaj čepečega možá in puškino cev. Nekoliko pomišlja, vendar potem zopet srčno gre svojim potem. Dasi je bil sicer nestrašljiv, danes je imel kakor svinec težki nogi in vedno je domišljeval si, da čuje prožiti petelina na puški ter žvižgati kroglo. Bilo mu je iti po precej samotnem drevoredu, ako je htel priti v grofovi grad. Jedva je prišel kacih sto korakov daleč, kar se mu dozdeva, da gre nekdo za njim. Obrnivši se, izpozna natanko Greguša, idočega streljaj daleč za njim, kateri se je hitro skril za drevesnim deblom. Zdaj je bilo povsem jasno Arminu, kaj namerava zdvojeni mladenič, zatorej storí v sebi nagel sklep. Brž krenivši nazaj, hiti proti drevesu, za katerim je stal Greguš. Prišedši tako blizu, da ga je óni lehko čul, izpregovorí glasno: „Si li ti, Greguš? Rad bi se še poslovil pri tebi, ker jutri odpotujem od tod za vselej! Baš sem vzel slovo tudi od tvoje Magduške, katerej si, ti ljubosumni neumnik, razmesaril podobo, ki sem jo htel vama pokloniti za poročno darilo. Pojdi semkaj iz-za drevesa, bedak, in hodi streljat zajcev, a ne ljudij!“
Tako govoreč je Armin prišel prav do drevesa in Gregušu nasproti. Slikar vzame mladeniču puško in tresočega se motri z mirnim pogledom.
„Ali res odpotuje milostivi gospod, ter ima poštene namene z nama?“ jeclja Greguš.
„Bedak bedasti, si li izgubil pamet? Idi in prosi dekleta odpuščanja. Ravnaj z njo, kakor z angeljem, a ne kakor s človekom svoje mére!“ opomni Armin in mu dá puško.
„Odpustite mi!“ vzdihne Greguš in pade na kolena, toda Armin mu je bil uže obrnil hrbet, ter korakal gori v grofov grad.
Ne drugega dne, nego še istega večera se je poslovil Armin pri grofu in grofici ter je določno izjavil, da odide z nočnim vlakom. Odlična pokrovitelja sta povabila umeteljnika še k sebi na večerjo, želeča mu nekoliko razvedriti mračno čelo. In ko je prišla ura slovesa, ter je služabnik naznanil, da je kočija uže naprežena, nij se dala gospoda pregovoriti, da bi ne izpremila slikarja prav na kolodvor. Tam je grof še obljubil Arminu, da mu bode pismeno poročal o Magduški, a tudi Arminu je bilo dati besedo in rokó, da svoje plemenite „prijatelje“ obišče v Kršišovicah, kadar bi mu v to dovolile okolnosti.
Mesec dni je Armin, vrnivši se v Varšavo, samotaril samovoljno, dôkler ga na jedenkrat zopet ne predrami iz bolestnih spominov pismo, katero mu je pisala neznana okorna rôka. Čudno je bilo sestavljeno, jedva razumno, — podpisan je bil Greguš sam. List je naznanjal ubogemu slikarju, da je Magduška opasno zbolela in da po njega odhodi od dné do dné hira. „V svojih sanjah kliče vedno k sebi milostivega gospoda,“ mu piše Greguš in poroča dalje „prosim zatorej, pridite v našo vas. Otmite dekleta gotovej smrti! Anti vam jo Greguš privošči od vsega srca, ter je nehče še nadlegovati.“ Arminov odgovor je bil tolažljiv, in dasi je v njem poudarjal, da se v tem, kar se tiče njega odpovedi, nič nij premislil, upotrebil je vendar tako blažilne besede, da bi izvestno bile krepile in tolažile bolnico, ako bi jih čitala. Potem je prosil, naj mu še dalje pošiljajo poročil, kakó se ima njega „mila prijateljica s kmetov“.
Umeje se, da mu jih nijso pošiljali. A nekoliko tednov poznejše se mu je vendar izpolnila želja. Prejel je namreč grofovo pismo, v katerem ga vabi, naj pride še jedenkrat v Kršišovice, da naslika tudi grofa in se udeleži „okrezne“ (ljudske svečanosti o žetvi). Razen tega je pisalec pisma morebiti slučajno ali tudi navlašč omenjal Magduške, katera je le zaradi svoje prirodne kreposti prebila zelo nevarno „srčno“ vročinsko bolezen ter bode zdaj zopet krasna in ljubeznjiva prejela venec klasovja o vseobčem narodnem praznovanji. „Ta venec potem v kratkem zamenja z nevestnim vencem,“ tako je slula opazka o tem predmetu.
Njo videti še jedenkrat! Kakó je ta misel mučila ubozega Armina vse dni in noči, dasi ga je navdajala tudi z neko blaženostjo! In — udal se je! Drznil se je odtrgati obvezo svoje vedno krvaveče srčne rane!
Baš v dan narodne veselice je prispel na določeni kraj. Ali nij imel poguma oglasiti se pri grofu niti iti v vas. Peš je šel od kolodvora po potu, ko se je po drugej strani pomikal h gradu izprevod vaščanov, žetev praznujočih. Obstal je slikar na griči, pod katerim je stal grad, in tam je izza drevesa lehko videl vse natančno, dasi njega opaziti nij bilo môči. Od tod jo je htel videti, videti še jedenkrat!
Kako je bila bleda! In vendar koli dražestnejša! Koli sijajnejša v svojej preprostosti! Kako jej je prijala vznemirjenost, ko so jej na lepo glavo déli iz klasov spleteni venec! In kako ponosno in radostno se je vkrog sebe oziral Greguš, ko so venčali njega najkrasnejšo nevesto! Armin je gledal prizor, ne vedoč, kaj se godí z njim samim. Vzemši iz žepa svojo slikarsko mapo, prične risati. Ali svinčnik v roki se mu je tresel. Glasno mu je utripalo srce. Oko so mu zalivale solzé.
In zopet je odpotoval, da nikogar nij videl, a niti njega nij videl nihče v Kršišovicah.
Dve leti poznejše se je sešel mladi umeteljnik s svojima plemenitima prijateljema slučajno v istem salonu, kjer sta se bila prvič spoznala z grofom. Tu je izvedel, da je Magduška umrla. Malo mesecev po svojej poroki je ostavila svet. „Ta ženska je nosila v srci smrtno bolezen,“ pomenljivo naglasi grof, „in ta ste bili vi.“
Od tega hipa je Armin izgubil za vselej vso prejšnjo svojo veselost. Ako se je kedaj vzradoval, zdelo se mi je, da je njega veselje takšno, kakor cvetlice, razcvitajoče se na gomili. „Nij mi je bilo pustiti ter se od nje ločiti,“ karal je često samega sebe. „Pravo ljubezen, kjerkoli jo najdeš, sprejmi za darilo nebes. Kedor jo pahne lehkomiselno od sêbe, vkončá dve duši!“