Neumnost in čudežno ozdravljenje idiota
| Neumnost in čudežno ozdravljenje idiota Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
»Človek ne bi dejal,« je pripovedoval Frank Parker, »kaj se more pripetiti poročevalcu pri izvrševanju njegovega posla. Na primer to, da (nečitljivo) historijo, ki se zdi preveč neverjetna – da, gospodje, njemu samemu, časnikarskemu poročevalcu preveč neverjetna, da bi jo napotil med svet. In so pa takšne historije, in celo jaz sam sem jih srečeval b teku dolgih let svojega neresnicoljubnega poklica.«
Mi ostali smo z napetostjo čakali njegove povesti. Frank Parker je držal v roki številke časopisa, nekakšne dunajske fijakarske revije s podobami, kakršne služijo boljšemu občinstvu ljubljanskih kavosrebalnic poleg »Pschütta«, »Bombe« in drugih slaščic v uteševanje umetniške potrebe. Na ovitku se je z vsiljivo reklamo razpregala blagovest profesorja D. F. Sento in Pygropolis, Minn., U. S. A., ki je ponujal svojim učencem »orjaško moč duha, prožnost spomina, neodoljivo oblast nad ljudmi, uspeh pri ženskih srcih in gotovost bogate ženitve. Tako je jadral čolnič razgovora s polnimi jadri proti skrivnostim hipnotizma in sugestije.
Frank Parker ni dvomil o realnosti enakih reklam; ostali pa smo se uprli s takšno zagrizenostjo, da je šel razgovor kmalu o budalosti, oslariji in idiotstvu vobče.
»Tako tukaj smo!« je dejal Parker. »In kmalu se znajdemo pri moji historiji, ki sem vam jo obljubil. Gospodje, vidi se mi, vi vsi skupaj podcenjujete neumnost. Ali bog je dobro vedel, zakaj je obdaril človeka z njo, ki ga odlikuje pred vsemi drugimi živinami. Neumnost, gospodje, se prišteva k najstarodavnejšim krepostim človeka; saj veli znani rek, da so se bogovi brez upa zmage borili zoper njeno silo, takrat ko so še delali zgago po zemlji. Sveto pismo priča, da je služila zabitost starega Izaka pobožnemu očaku Jakobu in njegovi zviti materi kot skalnat temelj vse kasnejše slave židovskega rodu. Neumnost ljudi, gospoda moja, je omogočila ljudem vse dobrote in pridobitve, s katerimi se hvali današnja civilizacija: vere, cerkve, ustroj države, naprave človekoljubja — in ne pozabimo — enakopravnost ženske. — Kadar nam gospod Bog odtegne neumnost, gospoda moja, tisti dan, ko umre zemlji njen zadnji idiot, se poruši vsa evropska kultura. Niti od kranjskih političnih razmer ne bi več ostal kamen na kamenu; brez bogokletnih Ferrerjevcev, brez Kristanovih kapuci nad in brez škofove knjižice bi napočil konec sveta, finis Selavoniae. Naposled, neumnost je tudi najboljši protistrup za samomorilne izkušnjave prosvetljenega človeka: varuje ga grehov, ki jih Bog kaznuje, in skrbi za to, da ne stoka od ni kakih posebnih križev in težav, ki — upam da — tarejo vso našo družbo kot tantalsko prokletstvo, prihranjen delež bistroumnikov in filozofov. Kdo izmed nas, prijatelji, ne bi gojil za svojo prihodnjo eksistenco goreče želje, da se zopet narodi kot blaženo govedo: v polni zabitosti bi mu tekli srečni dnevi, vsa hrepenenja bi se začenjala in nehavala v senu, pomijah, sveži travi, bistri vodi korita — in tuintam, po pameti in potrebi, v krepki pesnici ljubezni. Saj kadar je treba dali kri in kožo – tisto še davno ni takohudo, in je usojeno vsakemu živemu bitju, in mine mnogo hitreje nego sveti zakon ali kakšen drugi človeški način ugonabljanja. Vi , cenjeni literat, ste se prej pritoževali, da je neumnost neozdravljiva? Ah, dragi moj, rajši zahvalite Boga in prosite ga da naj vam vzame makar vso pamet, samo da vam pusti vse, kar je s to šibo božjo le količkaj v nasprotju. In vendar, znan mi je slučaj — saj tega si lahko nadejam, da mojih besed niste sprejeli za pravo prepričanje? — ko se je pripetilo čudežno ozdravljenje neumnosti; in ta slučaj je moja historija.«
Naročil si je nov kozarec viskija s sodo, popravil si pipo ter nadaljeval.
»Takrat — dasi imam povest iz verodostojnega vira, ki zasluži vso čast in vse uvaževanje — nisem verjel, da bi bilo mogoče; kajti neumnost je kakor ljubezen: uporen satan je — če jo kličeš, ne pride, če jo goniš, ne gre. V tistem slučaju seveda ni šlo delo o podedovani neumnosti, stupiditas hereditaria irreparabilis, nego o drugačni, nepodedovani.
Dovolite, gospodje, da pri tej priliki pomilujem vas, revne Evropce, ki škilite na našo Ameriko ter jo imenujete deželo čudežev in nemogočosti; res, Amerika je dežela čudežev, in kar je v Evropi nemogoče, se v Ameriki godi, brez dobre in brez zle razlike. Kje ima na primer vsa Evropa moža, kakršen je bil pokojni Mr. Macleod, kralj železniškega trusta, najbogatejši milijardar, gospodarski diktator vsega znanega sveta, eden največjih borznih (nečitljivo) krovitelj vseh slovečih vseučilišč, zgraditelj neštetih domov prosvete, umetnosti in človekoljubja — pri tem pa sam eden najbistrejših duhov svoje dobe, politik, filozof, poet in kritik brez primere. Vidite, Amerika ga je imela, in jaz sem ga poznal. Bilo je leta 19 , ko je Mr. Macleod za časa njihove vojske z Japonsko podaril Združenim državam večje brodovje, nego so ga imele same na razpolago. Ta velikodušni čin ga je pokazal mahoma v ospredju obče pozornosti, in kakor drugi listi so poslale »Chicago Daily News« mene, da ga intervivam o njegovem, javnosti dokaj neznanem življenju. Izvedel sem več nego ostali reporterji — zakaj? to je moja tajnost.
Mr. Macleod me je sprejel v svojem krasnem gradu ob Ontariju — grad — ah, ko bi vam ga mogel opisati: Versailles je pasja hišica proti njemu. In ko sva sedela v njegovem razkošnem kabinetu, majhnem muzeju, ki ga je bilo skoraj petdeset vekov okrasilo s svojimi najlepšimi umetninami, ter sva pušila njegove smotke, v katerih je bila Havana dala svojo najžlahtnejšo žetev, se je nasmehnil moji želji s fino, zelo prikupljivo zvijačnostjo.
»Well«, je dejal, »Mr. Parker, dolžan sem vam zahvale za vašo (nečitljivo) bili ponudili zastonj. In tako vam hočem povedati nekoliko več o zgodbah svojega življenja.
Moj oče je bil škotski tkalec; ker ni mogel rediti svoje družine, me je vzel stric mehanik s seboj na Nemško ter me vtaknil v gimnazijo. Kakšen sem bil takrat po umu, tega ne vem; spominjam se le, da sem si prigulil leto za le toni pošteno izpričevalo ter se po dovršeni Oberprimi napotil v Ameriko, kjer si je bil tačas moj oče kot izseljenec pridobil v novi naselbini v Severnih državah nekoliko premoženja in župansko čast. Kakšen sem bil tiste čase tudi ne vem; vem le to, da je pričela vsa okolica takoj po mojem prihodu opažati na meni znake gorostasne zabitosti. Oče me je vtaknil v svojo trgovino: četrt leta nato je bil napol miniran. Vstopil sem v drug kontor, za pisarja: račune sem pošiljal upnikom, naročnikom pa prošnje, naj počakajo. Nato so me hoteli oženiti, ter me poslali snubit: namesto pred nevesto, sem padel pred bodočo taščo na kolena ter ji prisegel, da bi šel z njo skozi časno in večno življenje. Bil sem šiba božja za svojce, sramota za ulico, kjer smo stanovali, nadloga mesta, ki mu je oče županih. Zadaviti me niso smeli, v norišnico me niso sprejeli, ker nisem bil blazen, marveč le zabit — kaj torej s mano?
Nekega dne me pokliče mati:
»Dick, v pisarni sta oče in tuj gospod, ki bi rada govorila s teboj. Pojdi doli in ne skušaj biti pametnejši, nego si, da se ne boš videl še bolj neumen.
Očetov gost je bil eleganten gentleman srednjih let z obritim licem in krivimi jahalskimi nogami. Takoj, ko vstopim, me je ostro in pazno pomeril z očmi.
»Moj sin Dick, idiot, o katerem se pogajava,« me je pokazal oče,
»Mr. Harrison, cirkus Pointer& Harrison«, se je predstavil tujec. Nato se je vršil med njim in med mano nekakšen izpit — nešteto vprašanj in odgovorov; tujec se je včasih pomuzal, nazadnje pa je vzel klobuk ter dejal mojemu očetu:
»Žal mi je, Mr. Macleod, toda vas sin je neraben za naše podjetje; idiotje, kakršni se razstavljajo po cirkih svetovne slave, morajo biti vsaj toliko sposobni, da se dado dresirati, kakor kodri in morski prešički.«
Ko sva bila sama, je oče divje udaril ob mizo:
»S teboj, kazen božja, ni napraviti niti najslabše kupčije! Čemu sem potem sploh postal tvoj oče!«
Toda nekaj mesecev nato nas je posetil zdravnik iz New - Jorka, ki je potoval skozi tisti kraj ter se je zanimal pred vsem za duševne abnormalnosti. Jedva me je zagledal, je vprašal očeta in mater, če me sme brezplačno ozdraviti. Kdo bi privolil z večjim veseljem?
Doktor me je posadil v stol, velel mi sedeti nepremično ter se uprl vame s presunljivim, vspavnim pogledom.
»Trudni ste, Dick Macleod. Dremlje se vam ... Zdaj boste zaspali. Vi spite, kajneda?« In že sem spal.
»Dick Macleod! Zdaj pozabite nemudoma vse, česar ste se naučili v gimnaziji: verouk, latinščino, grščino, zgodovino politično in literarno, vse, razen pisanja, branja, matematike in prirodoslovja! Pozabili ste ... Česa se še spominjate?«
»Ničesar,« sem odgovoril v snu, z dremotnim glasom.
»Dick Macleod, zbudite se!« Ko sem se zbudil ter se ogledal med ljudmi, sem bil prerojen, vsi so me nahajali duhovitega in nadebudnega, zaslovel sem kot talent, našel sem srečo in sem postal to, kar sem ...«
Tako mi je pripovedoval Mr. Macleod, največji človek svoje dobe, je zaključil Frank Parker.
»Mr. Parker, vi lažete!«
»Ali right!« je odgovoril ravnodušno. »Resnica, ki sem jo hotel povedati, pa tudi ni ta, da je Mr. Macleod sploh kdaj živel.«