Netopir Kazimir

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Netopir Kazimir
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (1992). Netopir Kazimir. Ljubljana: Mladika. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Netopir Kazimir

V mračni skalni votlini je dremal netopir obešen z glavo navzdol, kajti tako netopirji najraje spijo. Nad njegovimi nogami je bil v skalo vklesan napis: Kazimir. Ker tako je bilo temu netopirju ime. To ime so mu dali drugi netopirji v votlini, ker jim res nikoli ni dal miru, razen kadar je spal. Drugače pa se je vedno hotel pogovarjati, bil je namreč zelo radoveden. Spraševal je na primer, ali muha še živi, potem ko si jo požrl, spraševal je, kako se počuti luna, če jo skrije oblak, in kaj bi bilo, če bi drevesa rasla s koreninami navzgor, netopirji pa spali z glavami navzgor – in take neumnosti. Vsem pa je začel neznosno presedati z vprašanjem, ali so netopirji krilate miši ali mišji ptiči.

Zgodilo se je, da mu nihče ni več odgovarjal na vprašanja, ampak odnehal ni. Preden je zaspal, je silil v starega, zlovoljnega netopirja:

»Kaj se zgodi, če ena zvezda trči v drugo?«

»Saj ne trči,« je zagodrnjal stari in se pripravljal, da zaspi.

»Ampak če bi vendarle dve zvezdi trčili ... kaj praviš?«

Stari je že dremal. Kazimir pa ni odnehal.

»Ali bi počilo?«

Stari netopir je že smrčal.

»No, povej, ali bi počilo?« ga je stresel Kazimir. Stari netopir se je zdramil in zarohnel: »Bi, počilo bi! Takole!«

In je Kazimira krepko počil po glavi. Nekaj časa je Kazimir od udarca omamljen molčal, kakor hitro pa je prišel do sape, je spet začel:

»Če bi bili netopirji miši, ne bi mogli letati, ali ne?«

Zdaj so se zdramili tudi drugi netopirji. Eden je zavpil:

»Če ne boš tiho, ti bomo odrezali perutnice, pa boš prava miš!«

Kazimir bi bil še klepetal, pa je postajal zaspan in že v polsnu je zamrmral:

»Mogoče so miši bile prej netopirji ... pa so jim odrezali perutnice ... ali pa so miši hotele uiti mački, pa so jim zrasle perutnice in so postale netopirji ... mogoče sem bil tudi jaz miš ... ali pa ...«

Potem je zaspal in imel tako čudne, tako razburljive sanje, da se je prebudil, si pomel oči in zaklical:

»Moram vprašati kakšno miš!«

Zletel je iz votline, preletel gozd in smuknil v star skedenj. Mišja družina je bila ravno pri večerji. Kazimir je lepo pozdravil: »Dober večer, in če nočete, mi ni treba dati nič jesti.«

Mlade miške so zacvilile od veselja. Še nikoli niso videle netopirja tako od blizu.

»Imeniten je!« so klicale. »Miš s perutnicami! Mama, zakaj nimamo tudi me peruti? Mama, mama! Jaz bi tudi rada perutnice!«

Oče miš je povabil Kazimira:

»Prisedi pa večerjaj z nami, če nimaš slabih namenov!«

Kazimir je prisedel in razgrnil mehke peruti okoli sebe. Potem so jedli. Po večerji, brž ko je pogoltnil zadnji zalogaj, da je lahko govoril, je Kazimir začel:

»Ali se ve, miši, spominjate – ali ste bile kdaj netopirji?«

»Ne da bi vedel,« je zamišljeno rekel oče miš, mama miš pa je vzdihnila.

»Odkar pomnim, sem navadna miš. Oh, če bi imele me perutnice, nam ne bi bilo treba živeti v večnem strahu pred mačko!«

»Mislil sem namreč,« je važno povzel netopir, »da ste bile mogoče kdaj prej netopirji, pa so vam porezali peruti.«

»No, kaj takega!« se je začudila mama miš. »In če bi bile tudi imele peruti, zakaj naj bi nam jih porezali?«

»Tako ... zaradi radovednosti ali kaj vem česa,« je rekel Kazimir.

»Kakšne čudne reči se pogovarjamo,« je zaklical oče miš. »Ena stvar je jasna, namreč da ti spadaš k ptičem, prav gotovo si ptič.« Mlade miške so zavpile:

»Ni ptič, saj ima mišjo glavo!«

»Tišina!« je siknil oče, »ptič je pa konec! Naj gre vprašat ptiče, kako je s tem!«

Kazimir se je popraskal za velikim uhljem in odletel. Za večerjo sploh ni rekel hvala, ampak to se lahko zgodi, če je kdo preveč zamišljen, in mišja družina ni nič zamerila.

Kazimir je letel skozi gozd in nenadoma zaslišal sovo:

»Glejte miš, kako leti!«

Lepa reč, si je mislil Kazimir, miši me imajo za ptiča, ptiči pa za miš – kaj pravzaprav sem?

Danilo se je že, ko je priletel na zvonik vaške cerkvice. Za zabavo je švignil nekajkrat okoli cerkve in spotoma pogledal skozi okno.

Kaj je videl? Po stenah cerkvice so bili naslikani ljudje s perutnicami. No, kaj takega! Kazimir je gledal in strmel!

»Kaj pa gledaš?« se je zadrl za njegovim hrbtom kuštrav vrabec.

»Uh, kako si me prestrašil,« se je zdrznil Kazimir.

»Prestrašil si ti mene. Skoraj bo dan, vsi netopirji bi že morali spati, ti se pa potepaš. No, kaj zijaš?«

»Kaj je tisto na steni?« je vprašal Kazimir.

»To so angeli, človeški angeli,« je rekel vrabec.

»Aha!« se je posvetilo Kazimiru. »Če so tole človeški angeli, potem smo mi, netopirji, mišji angeli.«

In je bil zadovoljen, ker je našel odgovor na svoje vprašanje.