Neta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Neta
Zofka Kveder
Spisal Poluks.
Izdano: Edinost 24/30b, 31b, 32b; 1899
Viri: dLib 30b, 31b, 32b
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zjutraj je bilo. Počasno je stopala po ulicah in oprezno nesla škaf perila na glavi, katerega je bila že izprala doli ob reki.

Ljudje so hiteli mimo nje, tu pekovski učenec z veliko canjo žemelj, ondi mesarski pomočnik z svojim bremenom. Tu je kaka branjevka razkladala svoje blago po bornem štantu, tam so glasno škripali ključi v železnih vratih velike prodajalne. Na hišah so se odpirala okna in kaka zaspana glava prikazala se je na prozoru, tu je hitela kaka pobožna kuharica iz cerkve domov, ondi je premogovozec natepal svoje suhe konje.

Hiteli so mimo nje, nihče ni pazil nanjo, a če jej je kdo nehoté pogledal v obraz, obrnil je takoj svoj pogled od nje, stresnil se je, osupelost, strah se mu je bral iz oči in še urneje je hitel dalje. Branjevki se je povesil tolsti obraz in lice ji je malce pobledelo, komiju tam na prodajalničinih vratih pa so ostali ključi v roki in tako srpo, tako z grozo je zrl v njo, da jo je zazeblo v dno srca. Pohitela je nekoliko, potem pa se ustavila pri veliki starinski hiši konci ulic.

Naglo je šla preko veže po stopnicah gori, v prvo, drugo, tretje nastropje, po ozkem hodniku ter se ustavila pred malimi, začrnelimi vrati. Postavila je škaf na tla, izravnala se, potem pa potrkala.

»Precej!« čulo se je izza vrat, a še le čez nekaj časa so se odprla ista in mej njimi se je prikazala velika sloka ženska srednje starosti v pogosposki sivi obleki z malo avbico na glavi.

»A si ti Neta? je dejala, snela z žeblja velik zarujavel ključ in nadaljevala:

»Tu ključ! Razobesi pod streho perilo in pazi, da se kaj no zamaže, jaz zbudim mej tem Filipo.

Pa glej, da bodeš kmalu gotova, en četrt na sedem je in Filipa ne more čakati na zajutrk«.

»»Je že dobro«« se je oglasila Neta z nenekako žalostnim, trpkim glasom, vzela zopet škaf s perilom in stopala po starih vegastih stopnicah gori pod streho.

Odprla je podstrešna vrata, potem pa jelu razobešavati perilo.

Bilo je dokaj mrzlo in nje roke so bile vse trde in višnjevkasto rudeče.

Zunaj je čivkalo par vrabcev, pri oslepelem podstrešnem oknu pa je mijavkala velika siva mačka ter mahala z svojim dolgim repom, krog katerega se je oplela velika pajčevina, ki je visela z črvivega podboja.

»Muc, muc!« je poklicala Neta in mačka se je z velikim skokom pognala doli k njej ter drgnila hrbet ob njeno slabo, ponošeno krilo.

»O ti muc ti!« je mrmrala Neta, pogladila parkrat svitlo, mehko dlako, potem pa zopet hitela razobešavati perilo.

Ravno je jemala zadnjo srajco iz škafa, ko se je oglašal nekdo spodaj:

»Neta, Neta!«

»»Precej!«« je mrmrala mej zobmi, pograbila škaf, zaloputnila težka stara vrata in stekla po stopnicah, ki so se majale pod njeno težo.

»Kaj pa vendar delaš toliko časa ?« jo je vprašala osorno ona žena v sivem krilu in ukazovala godrnjavo:

»Zdaj mi hitro zakuri in glej, da ne bo kava preslaba ali da mleko ne prekipi!« Nemo je postavila Neta škaf v kot, odvihala si rokave in zanetila ogenj.

Živahno je prasketal ogenj v malem štedilniku, ona pa je stala tiho zraven in pristavljala mleko. Dnevna svitloba, ki je prihajala skozi malo kuhinjsko okno, padala ji je v obraz, a ta obraz je bil grd, zelo grd.

Bilo je, kakor da je ves obraz ena sama rana. Rudeča, razpokana, po nekaterih krajih celo višnjevkasta koža dajala je obrazu nek grozen, strašljiv izraz; ustnice so bile široke, višnjeve; nos potlačen, da sti se videli temni nosni luknji.

Vsacega je moralo pretresti, kdor je pogledal v ta razorani, odurni obraz.

Čelo je bilo ogljato, široko in rudeče, s temnikastimi, raskavimi pikicami posejano, le oči so ti gledale tako neizmerno žalostno v svet iz tega grdega obraza, tako trudno in tožno, da je moralo ganiti vsacega, kdor se je srečal s tem pogledom. A kaj, saj ni nihče zapazil teh oči; kratek, površen pogled in vsakdo se je obrnil od ubozega nesrečnega bitja.

— Vrata sobe so zaškripala in mlada, sveža dekliška glava se je pomolila skozi špranjo. Bil je res lep obrazek, a glas je donel trdo in brezsrčno, ko so spregovorila lepa usta:

»Vode mi prinesi, Neta!« —

In Neta je nalila vode v lavor in jo nesla v sobo, kjer je lepa nje polusestra na pol opravljena stala pri postelji.

»Tukaj je voda, Filipa« je dejala Neta z svojim mehkim tožnim glasom in postavila vodo na stol. Filipa pa se je jezno obrnila k njej:

»Zakaj mi ne pripraviš vode zvečer! Kaj moram že res na vse zgodaj gledati tvoj obraz, da sem slabe volje že pred zajutrkom?! — Zvečer mi pripravi vode!«

In ko je Neta obotavljaje se stala pred njo, zavpila je še:

»Pojdi no že, jaz to ne morem gledati in stresla se je mrzlično, Neta pa je nemo odšla v kuhinjo. —

Bili sti polusestri ti tako različni dekleti. — Netina mati je umrla že, ko je le-ta še ječala v povojih in nje oče so je drugič oženil kmalu po smrti svoje prve žene. Filipina je bila hči druge žene. Oče je umrl pred par leti in vdova je živela od penzije, katero je dobivala po svojem možu kakor bivšem uradniku. Nete se je polastila še pred očetovo smrtjo neka kožna bolezen v obrazu, proti kateri niso pomagala nobena zdravila. Vsaki dan bolj se ji je pačil obraz in vsaki dan manj sti se brigali zanjo mačeha in polu-sestra. Filipina je hodila v učiteljsko pripravnico, Neta pa je delala doma mesto dekle, katero je vdova odslovila, da bi Neta ne jedla zastonj...

»Torej vendar že kava gotova! Jaz ne vem, kaj misliš v zadnjem času, Neta! Na vse je treba čakati, kar koli se ti je naročilo. — Morda si pregosposka za delo. — No, zahvaliti bi morala Boga, da svi z Filipino toliko dobri, da te trpivi pod streho! — Tvoj pogled je že kar neznosen, meni gineva ves okus, če pogledam tebi v obraz!«

In vdova v sivem krilu je nabrala ustna in pogledala Neto, kakor se gleda garjevega psa. Zaničevalno je zmajala z rameni, vzela dve čašici, nalila v isti kave in mleka in ja na mali ploščici nesla v sobo.

Neta pa je zastokala, pograbila ključ do podstrešja in stekla venkaj iz kuhinje.

Zgoraj pod streho je zdrknila na tla, naslonila svoj obraz na star polomljen stol in plakala, da so vroče nje solze močile prašna tla.

»Kaj neki sem zagrešila, o Bog, da se me ljudje boje in ogibljejo, kakor se ogibljemo strupenih kač! — Kaj sem zakrivila, da sem družim v grozo in stud! — Oh, saj sem mlada, mlada sem, a ljudje se zgražajo nad menoj, kakor nad črvivim okostjem mrtveca; mrzé me, kakor mrzé divje zveri!« —

»O Bog, o Bog, zakaj je nad menoj to prokletstvo! — Ni ga, ki bi mi privoščil prijaznega pogleda, pozabila sem že, kedaj sem čula zadnjo dobro besedo!« In nadaljevala je:

»O moj Bog, kako grozno me pečejo te opazke, ti pogledi, to zgražanje! - Kaj je res ni, je res ni pomoči?! — Stradala bi, delala, kolikor more delati človek, ko bi le kedo, samo kedo bil dober z menoj! — Pa kaj, saj vem, daje zastonj, da je nemogoče! Saj se sama strašim pred seboj, če sem se pogledala v ogledalo, saj se tresem, če ta gozni obraz strmi s stene va-me!« —

»Reši me, o Bog, reši me! — Daj, da umrem, daj da bo konec vsega!« –

»O Bog, o Bog reši me, vsmili se me!« —

Zamolklo so se razlegali Netini vzdihi po prostornem podstrešju. Iz ulice je bilo čuti ropot vozov, krik ljudij, jutrajnje solnce pa je prijazno svetilo skozi malo podstrešno okno tja na stari polomljeni stol, pred katerim je še vedno drhtela nesrečna Neta.

***

»Povem vam mama, jaz zbolim ali pa si kaj naredim, če bo Neta še kaj dolgo pri hiši. Jaz jo ne morem videti nič več!«

»Ah, prosim te, potrpi, kaj hočem žnjo, saj nam dela!«

»Ah kaj dela! To delo! Naj gre drugam, naj drugje dela, če ne, pojdem jaz! — Jaz je nečem gledati več! — Sedlarjeva Pepina se je zaročila minoli teden. Z menoj hodi v šolo, nima nič, kakor jaz, a je grji nego jaz. — Ne bo se jej več treba beliti glave. — Jaz imam tudi že dovolj teh knjig! — Lahko bi bilo res že drugače, koliko se jih je že zanimalo za-me! Oni sodni pristav je bil do cela zaljubljen v me, ni dosti manjkalo in vprašal bi bil pri vas za me. Bogat je in konec bi bilo teh skrbij! — Da, konec bi bilo zdaj že vsemu, ko ne bi bil zvedel, da je ono pošastno bitje, katero je srečal nekoč pred neko hišo, ko je čakal na me, da je oni stvor moja sestra! — Za tako svakinjo bi se seveda zahvalil vsakdo! — Proč naj gre!«

»Ali prosim te, kaj porečejo ljudje! Kakov škandal bo to!«

»Brr škandal! Kak škandal?! — Mar ni že stara štiriindvajset let! — Kdo je primoran rediti jo zastonj! — Škandal! Ha, ha! Kaj hočete večega škandala, nego je ona sama za nas! — Ko bi bila vsaj blazna, dali bi jo v norišnico! — Iznebiti se je moramo, — slišiš mama, — moramo!«

In Filipina je jezno skočila s stola, stisnila pest in ponavljala:

»Moramo, moramo!«

»Ko bi se je le mogli!« prigovarjala ji je mati, zunaj pa so se zaprla kuhinjska vrata in Neta je vsa iz sebe hitela po hodniku, čez stopnice, doli na ulico.

»Moramo ..., moramo! ... Iznebiti se je moramo«, donelo ji je po ušesih in drvila je po ulicah, da so se je ljudje ogibali plaho in začudeno zrli za njo.

Ona pa je hitela vedno dalje in dalje. — Le proč od ljudij, le proč od človeških bitij!

Pritekla je že venkaj iz mesta na polje, a vedno jo je še podilo dalje, tam ob reki pa se je zgrudila na zemljo vsa utrujena.

»O Bog, saj moram, saj moram!« In vila je roke in solze so ji lile preko grdega, raskavega obraza. Trepalnice so ji bile zatekle od joka, lica pa so jo skelela od solz.

»Odpusti mi, o Bog, odpusti mi! ... Saj moram jaz, da oni ne bodo morali! ..«

»O Bog, odpusti mi ta greh! ...« Ne morem nič več dalje živeti tako! O Bog, odpusti mi, odpusti mi! ... Oh, saj moram, moram! ..«

In zvijala se je po zemlji, stezala roke proti nebu in plakala:

»O Bog, zakaj sem taka! ... Zakaj?! ... Kaj sem zakrivila?! ... Odpusti mi, o Bog, odpusti mi! ...«

In planila je kvišku ter se zagnala doli v reko.

Zelenkasti valovi so tožno žuboreli mej skalami, belo se penili krog pečin in lahno močili grmovje ob strugi. Visoko je plusknila voda ob Netinem skoku, za hip se bliščala v zraku v solčnih žarkih, a takoj potem so vode zagrnile hladni grob nesrečnega dekleta.

Še enkrat se je nekoliko dalje prikazala nje glava izmej valov, še za trenotek je obsevalo solnce oni razorani, popačeni obraz, a val ga je pokril v istem hipu in voda je mirno tekla dalje.

Valovi so žuboreli mej skalami in bilo je, kakor da se v jednakomerni šepet njihov vmešavajo tožni klici:

»Moram ..., moram! ...«