Nesrečno bogastvo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nesrečno bogastvo.
Resnična povest.
Izdano: Slovenski narod 30. november 1877 (10/274)
Viri: dLib 274
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nedavno so pokopali v Berlinu spoštovano osemdesetletno žensko. Dolga vrsta žalujočih pogrebcev se je vlekla za mrtvaškim vozom prvega razreda. Poglejmo ta sprevod! Vse kaže na to, da je pokojna gospa imela izredno bogatstvo, a nekaj nam pade v oči — v množici spremljevalcev nij ni jednega tužnega lica, ni jednega objokanega očesa. Zakaj nihče ne plaka za umrlo? Za pogrebom ne gredo sorodniki, temuč zastopniki, deputati in členi raznih zavodov in ustanov, koji imajo podedovati gromadno premoženje ranjce. Pokojna Avgusta B. je namreč zadnji člen ne srečne družine, nad katero je ležalo tako strašno prokletstvo.

Pred petdesetimi leti je nek bore jud, po družini Hirsch, bil po obsodbi primoran ločiti se od svoje žene — bogatinke. Ko mu rabbi v pričujočnosti svoje žene naznani sodnijsko izjavo, se obrne Hirsch k svojej oprostenej soprogi in jej mirno govori: „Prokleta bodi ti, in vsak, kdor podeduje tvoje bogatstvo, umrje naj posilne smrti! Amen, amen, amen!“ Hirsch, izgovorivši te besede, otide. Postal je on potem vice kollektor pri loteriji (tačas zelo teška in nehvaležna služba), kjer je imel svoj kruh in umrl kot revež.

Črez nekoliko mesecev po smrti Hirschevej se je po Berlinu raznesel sluh o strašnem uboju, in ta govorica je bila istinita: gospa Hirsch je bila umorjena v lastnem stanovanji v Wallstrasse. Borila se je, kakor se vidi, nesrečnica dolgo in srčno z ubijalcem, ker je vsa postelja razmetana in na njenem truplu se vidijo zatekli udarci in rane; nekoliko zob ima izbitih, drugi se komaj še drže; dva odgriznena prsta tudi ležita tukaj. Policijski preiskovalec Dunker, strah tedanjih berlinskih tatov in potepuhov kaj kmalu zavoha ubijalce: to sta hišina gospe Hirsch in nje ženin. Krivičneža se izročita sodniji in dobita zasluženo kazen. Gromadno premoženje gospe Hirsch pa pride v roke njenima sinovoma, ki sta uže samostojna. Stareji je bil do tedaj kmet blizu Berlina, drugi pa priljubljen docent na berlinskem vseučilišči. Kmetski posestnik Hirsch je bil ženin hčere advokata L., a zdaj je radi smrti svoje matere odložil ženitev na pol leta, toda nij mu bilo dano izpolniti obljubo v tem obroku, ker umrl je nekoliko dnij pred poroko — kot žrtev prokletstva. Ko je ogledoval sem pa tja po gospodarstvenih rečeh, naletel je na dvoru na besnega psa, koji ga je strašno razkosal, skoraj raztrgal; prihiteli so ljudje, a bilo je uže prepozno. Tako je postal docent Hirsch lastnik vsega bogatstva, ki je tedaj prišlo v ene roke. Spoznavši se v hiši svojega prijatelja s hčerjo bogatega sovétnika P., se mladi Hirsch zaljubi v njo in jo vzame v zakon.

Novoporočenca se naselita v krasnem stanovanji v nekej hiši v Dorotheenstrasse. Sovetnica P. pride stanovat k njima. Sreča se jima smeje. Črez nekoliko časa je dr. Hirsch primoran odpraviti se v Marburg, kamor so ga pozvali; on je odšel, pustivši mlado ženo nosečo, vendar je šel, ker menil je gotovo se vrniti do tega časa, ko ga bo doma treba kot moža in doktorja. Prej se je namenil kmalu obrniti proti domu, a neke okolnosti so ga zavračale v Marburgu, da je odlašal odhod, — slednjič dobi pismo od tašče.

Prosi ga ona, da naj vse pomeče proč, ter hiti k ženi, ki ga potrebuje. Po brzovlaku se poda bodoči oče v Berlin in črez nekoliko ur je uže v znanej nam ulici, toda, o groza, prepozno je, pred seboj vidi dvoje trupel — ženino in detetovo. Kmalu po pogrebu umrje tudi nesrečni vdovec. Pravijo ljudje, da se je sam sebe končal, a preiskava je dokazala, da mu je počilo srce. V krasnih zapuščenih sobanah ostane sama sovetnica, kot naslednica ogromnega premoženja. Živeča brez slug (samo zjutraj je k njej hodila ženska, ki je, izpolnivša kar je bilo treba, odšla) je imela ta bogata dama nekako čudno življenje, bila je nepriljudna, zatvorljiva, skoraj zmešana. Mineta dva meseca po smrti zeta gospe P., in glej! nekega jutra se pri gospodarju one hiše oglasi služabnica, češ, da gospa sovetnica uže drugi dan ne odpre vrat svoje sobe. Morebiti se je kaj primerilo. Naznanijo policiji. Na trikratno trkanje nij odgovora. Ulomijo duri, gredo notri in kaj vidijo? Gospa P. na pol leži za vratmi. Obesila se je bila na vrvico, prive­zano za kljuko pri ključavnici. Dejanje samoumora je dokazano in potem začnejo ceniti imetje. Kmalu zasledijo velike predale, v ko­jih je bilo na kupe zlata in srebra. V neko­liko dneh so uradniki našteli čistega denarja 56.800 tolarjev, vse imetje skupaj je bilo pa cenjeno na 250.000 tolarjev.

V malem mesticu, na meji Poznanske in Prusije, v bromberškem okraji, je živel tačas judovsk trgovec po imenu Jona Pikrun. Sreča njegovega življenja so žena in dvoje otrok — deček in deklica. Vse njegovo premoženje je, tako rekoč, konji in vozovi. Kakor prej jud, hodi on po vaseh, nakupuje od kmetov raznih stvarij in prodaja blago v svojem domačem mesticu. Spoštujejo ga kot kupca, da pošteno ravna. Pokaže se, da je ta Jona daljni sorodnik umrle gospe Hirsch, in osoda je hotela, da ga narede edinega deda celega bogatstva, ki je ostalo po sovetnici P. Omamljen po tako nepričakovanej sreči se odpravi Pikrun v Berlin, kjer tudi kmalu dobi vse, kakor je bilo zapisano. Naznanivši svojim v preradostnem pismu, kako srečno se mu je reč iztekla, pove ženi, da se povrne prihodnji petek, in jo prosi, da naj mu pošlje v Bromberg konja z vozom. Bil je zimsk čas, zgodaj se je jelo mračiti, a Pikrun kot pošten jud je hotel gotovo priti domov do začetka sobote, tedaj ukaže vozniku pognati konja. Popolnem se uže stemni, ko pride Jona do poslednje zavore. Šrango spuste. Pokliče mitničarja in mu plača cestnino, nad voznikom pa zavpije: „Poženi!“ A konj, mesto da bi skočil naprej, potegne nazaj, in mitničar, ki nij bil tega zapazil, spusti ravnokar dvigneno šrango, in — teško bruno pade Jonu ravno na glavo, da se kakor mrtev zvali po vozu. Komaj živega pripeljejo domov, a drugo noč umrje. Vdova Pikrun z obema otrokama in sestro, edino sorodnico, se poda v Berlin, kjer si kupi prekrasno gospodsko hišo v Thiergartenstrasse. Črez leto jo zadene strašna nesreča: njena otroka, hči in sin, sta se zvalila raz okno in se ubila. Črez leto je pa nesrečna mati utonila v toplicah. Sestra in edina naslednica ogromnega bogatstva je ravno ta Av­gusta B., ki je preživela 80 let. Malo pred smrtjo vdove Pikrun, ko Avgusta B. še nij mislila, da bo dobila njeno premoženje, se je ona pokristijanila. Ljubezen k stavbarju Soldanu jo je napravila storiti ta korak. A stavbar kmalu umrje in Avgusta se zaveže ne več omožiti se. Istina je, da je ta dama umrla v visokej starosti, a uzrok njenej smrti je bil vendar nesrečen slučaj. Necega dne sedi ona pri oknu in železna palica od zagrinjala jej pade ravno na glavo, od tega udarca se je naredila rožena oteklina, ki je spravila starko pod zemljo. — Kaj ne, čudna je bila osoda tega premoženja, ki kaže, da kdor je bogat, nij vselej tudi srečen. Na vprašanje, komu naj pripisujemo to nakopičeno slučajnost, nam pa nij lehko odgovoriti.