Nesrečni ljubimec
| Nesrečni ljubimec Vladimir Bartol |
| |||||||||||||
Onega leta, ko sem bival v Parizu, je dvignila med montparnaškam svetom dokaj prahu ljubezenska zgodba ruskega emigranta Ivana Fjodoroviča Kalinina. Bil je ta Kalinin približno tridesetleten mož sloke postave in nenavadno bledega obraza. Vsak večer je prihajal z lepo rojakinjo v »Rotondo« ali »Caffe du Dome« in vsi smo na videz poznali zanimivi parček.
Nenadoma je začel zahajati v njuno družbo mlad človek, bržkone tudi emigrant, in prav kmalu se je zgodilo, da se je zagledala vanj temperamentna Rusinja. Zapustila je svojega dotedanjega ljubimca in se popolnoma obrnila k njemu. Med možema je prišlo do nekaj hrupnih prizorov; no, naposled je prevarani le odjenjal in prepustil ljubico tekmecu.
Nedolgo za tem se je seznanil z nesrečnim Kalininom moj prijatelj Walter. Obiskal me je in mi ves navdušen povedal, da je ruski emigrant prav zanimiva osebnost in da mu je zato tembolj žal, ker je pri svoji rojakinji tako slabo naletel.
»Da bi vrag vzel vse ženske!« je dejal srdito. »V nebo že kipi njihova neumnost. Povem ti, da nisem srečal zlepa tako imenitnega človeka kot je prav ta Kalinin. Prava zakladnica znanja in duhovitosti je, poleg tega pa gentleman, da mu ga ni para. Povabil sem njega in še nekaj znancev za današnji večer k sebi na dom. Upam, da bom videl tam tudi tebe. Baš zato sem te obiskal ...«
Ko sem stopil zvečer v Walterjevo sobo – stanoval je v malem hotelu na periferiji mesta –, sem našel tam že nekaj ljudi, ki so se živahno pomenkovali. Bili so to študentje – tujci in pa Walterjev vojni tovariš Berthold, ki se je zaletel v Pariz ne vem po kakem šaljivem naključju Usode.
Tik za mano je prišel Kalinin. Pri vratih se nam je rahlo priklonil, nato je z energičnimi koraki premeril sobo in obesil klobuk na kavelj ob omari, kakor da je že star gost v Wialterjevem stanovanju. Gostitelj nam ga je na kratko predstavil. S spretnostjo, ki mu je, poznavajoč ga samo po videzu z Montparnassa, ne bi bil nikoli prisodil, se je tujec vpletel v pogovor. Kmalu sem spoznal, da ni Walter v ničemer pretiraval, ko mi je pripovedoval o njem.
Moj prijatelj nam je pripravil pravo gostijo. Sendvičev in najrazličnejšega peciva je bilo na izbiro; pridno smo segali po obojem, zraven pa pili izvrstno francosko vino.
»Samo žensk nam še manjka,« je pripomnil nekdo izmed navzočih.
»Srečni bodite, da jih ni zraven,« ga je zavrnil Berthold, polneč si usta s kosom mastne torte. »Človek že tako nima od njih drugega kakor skrb in izgubo. Ni je, ki bi ji lahko od srca zaupal.«
Walter mu je naglo namignil, naj utihne, kažoč pri tem z očmi, na Kalinina. Rus je njegov pogled ujel in se zagonetno nasmehnil. Pri tem se mu je leva poteza ob ustnicah močneje zarezala v lice, kar je vtisnilo njegovemu obrazu za trenutek izraz nečesa porogljivega. Dejal je:
»Govorite zaradi mene popolnoma svobodno. Morda vam še sam kaj povem iz svojih ljubezenskih izkušenj.«
Vrgel je ogorek cigarete v pljuvalnik in začel meriti sobo z dolgimi koraki, držeč roke na hrbtu, kot da bi se bil globoko zamislil. V tej enakomerni hoji se mi je zdel podoben v kletko zaprti zveri.
»Gotovo ste preje mislili z vašim namigovanjem na mojo zadnjo ljubezensko zgodbo, ki se je bila dokaj dramatično zaključila,« je začel govoriti čez nekaj časa, gledajoč Walterju v obraz. »Povedati vam moram, da je bil to samo eden izmed številnih slučajev, ki neprestano spremljajo moje življenje. Vsaka moja ljubezen se namreč konča na podoben način. Sem pač nesrečni ljubimec ,par excellence'.«
Komaj da se je pri zadnjih besedah malce nasmehnil. Prižgal si je novo cigareto, neutrudno stopajoč po sobi gori in doli. Ostali smo sedeli deloma na stolih, deloma smo se pa kar zleknili po postelji; verno smo ga poslušali. Povzel je znova:
»Preden vam pojasnim, gospoda, kje tiči jedro tej čudni okoliščini, mi morate dovoliti, da zaidem na malo stranpot. Opozoriti vas moram namreč na dejstvo, da je nesreča v ljubezni eden onih činiteljev, ki najbolj kvarno vplivajo na življenjsko pot človeka. Koliko samomorov na primer ima ta žalostni pojav na vesti, o tem se lahko prepričate, če pogledate v katerikoli dnevnik. Moški se streljajo in obešajo, ženske se zastrupljajo in skačejo v vodo. Vojna, kuga in lakota se samo sporadično pojavljajo v zgodovini človeštva. Samomori iz nesrečne ljubezni pa gredo od pamtiveka sem kakor rdeča nit skozi življenje vseh narodov in ljudstev. Koliko znamenitih mož je padlo v dvobojih in borbah za ljubljeno ženo! Spominjam vas samo na Puškina in Lasalla. In koliko tihih tragedij se zaradi razočaranj v ljubezni dan za dnem dogaja šele med štirimi stenami! Kdor motri življenje z odprtim očesom, ne more mirno preiti teh dejstev. Mož, ki ga je ženska, katero je ljubil, prevarala, pade pogostoma iz tira, preda se pijančevanju in razuzdanosti, in neredko se zgodi, da človeštvo v njem za zmerom izgubi koristnega člana. In komu se ne smili ženska, ki jo je zapustil oni, kateremu je darovala svojo ljubezen?! Največkrat je uničena za vse življenje, ne more se dvigniti več, čuti se zavrženo, ponižano in poteptano. Nič čudnega ni, če zabrede na pot, od koder ji ni več rešitve.«
Prestal je za hip, da se osveži s kozarcem krepkega vina. Začudena sva se z Walterjem spogledala. Kako je mogel tako mirno govoriti o stvareh, ki so se vendar tikale rane v njegovem lastnem srcu?! Ko si je še prižgal cigareto, je nadaljeval:
»S svojim pripovedovanjem sem vam hotel pokazati, gospoda, da je nesreča v ljubezni nekaj, kar lahko silno potere človeka ali ga pa celo popolnoma uniči. Da vam bodo moja izvajanja razumljivejša, si dovolim hitro še mal ovinek. Vprašam vas: Kakšen je moral biti za časa naših prednikov človek, ki je hotel veljati za idealnega moža? Odgovor je kaj lahak. Viteški je moral biti in to vselej in povsod. No, in danes? Danes, vidite, pa mora biti gentleman, in sicer vseskozi gentleman. Jedro pravega viteza in pravega gentlemana je v svojem bistvu eno in isto. Proti možem odkritost, odločnost in vljudnost, proti ženam pa spoštovanje, taktnost in neprestana pripravljenost, braniti vsako pred karšnimikoli napadi. – No, in sedaj vas vprašam, gospoda: »Ali je mož, ki prizadene ženi nekaj hudega, še gentleman? (Biti gentleman pa mora biti težnja vsakega resničnega moža sedanjosti.)«
Zopet se je malo oddahnil. »Rad bi vedel, kam meri ta vrag!« mi je šepnil Walter na uho. Še zmerom je stopal Kalinin z rokama na hrbtu med nami gori in doli, rahlo upognjen v ramenih, ko da skuša iz skromnosti in obzira do nas prikriti sloko rast svojega telesa. Okretno se je izmikal predmetom, ki so mu bili na potu; podoben je bil v tesen prostor zaprtemu tigru. Kmalu je vnovič spregovoril. Začel je:
»Najbolj negentlemansko pa je – mislim, da se strinjate z menoj vsi, kar vas je tu, gospodje –, če stori ženi zlo oni, ki ga žena ljubi. Kako tedaj preprečiti, da bi ji ne bilo hudo, če ste recimo nekoliko veternjaškega in nestanovitnega značaja? Skratka, ako ste se je nenadoma naveličali, kaj vam je v tem slučaju storiti? To vprašanje, vidite, mi je začelo beliti glavo takoj, ko sem spoznal samega sebe. Kako sem se ga naposled rešil, vam hočem sedaj povedati. Slučaj mi je, kakor se tako pogostoma zgodi v življenju, tudi topot pomagal. Imel sem ljubico, ki sem se je bil pa že naveličal. Vendar mi moj gentlemanski čut ni dopustil, da bi ji bil dal slutiti svoja čuvstva. Tedaj sem se spomnil prijatelja, ki se je zelo zanimal nekoč za dekle. Poiskal sem ga in mu jo začel na vso moč hvaliti, pripovedujoč mu, kako sem srečen, da jo imam. Isto sem storil tudi pri njej. Jemal sem ga s seboj na sestanke in prav kmalu sem opazil, da se je spletla med obema tajna vez. Skrivaj sem plamenčku priliva! olja in glej! ni trajalo dolgo, pa sta že bila sredi mogočnega požara. Da bi ju v njuni zmoti še bolj utrdil, sem priredil nekaj ljubosumnih prizorov, no, naposled sem se umaknil s pozornice. Na njej sem zapustil junaka, ki se je košati! v čuvstvu nepremagljivega ljubimca, in pa žensko, ki se je zdela, vkljub zavesti krivde, ki pa je bila kajpada zmotna, sami sebi vsemogočna osvojevalka moških src. Tako sem storil tudi zadnjič v »Rotondi«. Kako drugačna bi bila stvar, če bi bil proti obema iskren! Nikoli bi se ne bil on vanjo zaljubil, ona pa, svesta si svojega poraza, bi bila morda sploh obupala nad možnostjo, da bi jo lahko še kdo imel zares rad. Tako, vidite, gospodje, sem z neznatno prevarico dvignil življensko samozavest dveh ljudi in ju storil srečna ...«
Tiho se je začel smejati. Walter ga je vprašal: »Ali lahko prenesete, da se vam parček skrivaj posmehuje in da vas smatra vsa okolica za nesrečnega ljubimca?«
»Z največjo lahkoto,« mu je odvrnil Kalinin. »Mnenje bedastih radovednežev me prav malo zanima, glede onih dveh pa vem, koliko imata sama zasluge, da sta se našla. Kaj bi me torej še utegnilo vznemirjati?!«
»Kako pa, če bi naleteli na žensko, ki bi se tako navezala na vas, da se je z načinom, katerega ste nam bili pravkar opisali, ne bi mogli iznebiti?« sem mu vpadel z vprašanjem v besedo. »Mislim, da ta vrsta žensk ni tolikšna redkost?«
Kalinin je parkrat molče premeril sobo, puhajoč predse goste oblake dima. Potem je dejal:
»Zdi se mi, gospod, da število takih idealnih damic visoko precenjujete. Poleg tega me pa taka tiha in ponižna bitja ne zanimajo posebno. Ljubim predvsem ogenj in ženske s to lastnostjo se sicer kaj kmalu vnamejo, pa tudi prav tako lahko zopet ohlade. Torej ne pridem zlepa v nevarnost, da bi se katera prehudo obesila name. Če pa bi že kdaj prišlo do tega, potem hi se pač poslužil starega in preizkušenega sredstva, ki ga talko lepo izraža znani latinski stavek: In fuga salus!«
Posilil ga je glasen smeh.
»Popolen cinik ste,« je pripomnil Berthold nekam razburjeno.
»Kaj pa bi storili, če bi vas ona prej zapustila?«
»Dobro, da ste me spomnili na to okoliščino,« se je Rus nenadoma zopet razgrel. »Ni mi neznana; večkrat sem se bil v življenju že srečal z njo. Proti njej sem si izmislil posebno učinkovito metodo. Ako namreč opazim, da se mi ljubica odtujuje, preden sem se je bil naveličal, postanem nenadoma prav posebno nežen proti njej, da jo za nekaj časa zopet trdno priklenem nase. Medtem ji pa pripravim presenečenje, ki ji ostane gotovo še dolgo v spominu. Po največkrat si poiščem drugo žensko in seznanim ljubico z njo v trenutku, ki ji je vse prej ko prijeten. Tako prehitim zavratnico in jo sam lopnem z orožjem, ki ga je bila namenila meni. – Ljubezen, gospodje, je večkrat silno nevarna igra, pri kateri gre pogostoma samo za dan, neredko celo samo za uro, da odideš iz nje ali zmagovalec ali pa premaganec. Če se ti je pripetilo zadnje, se čutiš nesrečnega, poraženega, malodušnega, čeprav bi zadostovala včasih samo še ura, pa bi zvrnil vse te neprijetnosti na svojega ljubezenskega soigralca, sam pa zapustil bojišče poln zmagoslavja in samozavesti. V svojih dolgoletnih izkušnjah sem si pridobi], hvalabogu, v tem pogledu precejšnjo spretnost, in prav vražjega kova bi morala biti ženska, ki bi me hotela prehiteti s prevaro. Zakaj pri taki borbi, gospodje, odpadejo vsi gentlemanski oziri ...«
Tedaj mu je vpadel Walter v besedo.
»Ali se vam ne zdi, Ivan Fjodorovič, da je tudi sicer vaše „gentlemansko" ponašanje koncem koncev prav malo gentlemansko? Mar ne žalite s svojimi prevarami in lažmi najprimitivnejših čuvstev človeškega dostojanstva dveh dobrih ljudi, od katerih vam je bil eden prijatelj, drugi pa celo – ljubica?«
Kalin se je porogljivo nasmehnil.
»Najprimitivnejših čuvstev človeškega dostojanstva,« je dejal, Walterja oponašajoč. »Le verjemite mi, gospod, da se po svetu veliko preveč govori o „človeškem dostojanstvu". Kaj pa je človek pravzaprav takega, da bi bila žalitev „njegovih najprimitivnejših čuvstev človeškega dostojanstva" upoštevanja vreden činitelj? Mar ni že Descartes podvomil o vsem, kar vidimo okrog sebe, da zares biva? In ali ni on dokazal, da je za nas resnično samo naše zavedanje, da pa je predmet tega zavedanja kaj lahko zmoten? V čem se razlikuje njuna zavest, da sta ona dva mene prevarila, recimo od zavesti, da me zares vidita? V ničemer. Ker pa je važno samo, česa se zavedaš, ne pa ali je ono, česar se zavedaš, tudi resnično, bi bilo od mene negentlemansko in malone nečloveško, če bi potegnil srečno, dvojico iz njune zmote le zato, da ji natvezem nekaj, kar je morda prav tako neresnično, kakor ono, v kar verujeta, samo da je za njun blagor skoroda pogubno. Kdo nam more vendar dokazati, da nismo vsi, kolikor nas je, in z nami vred vse naše dejanje in nehanje samo izrodek možganov demona, ki zleknjen preko vsemirja sanja ostudne sanje?! Mi pa, upodobljene spake njegove zle fantazije, se gnetemo tu in pehamo, misleč, da je bilo vesoljstvo ustvarjeno zavoljo nas, in kričimo v svet o nedotakljivosti nekakega „človeškega dostojanstva", ki pa je le izhlapevanje naših možganov, ki so zopet morda samo puh zloveščih sanj spečega zlodja? Kdo ve, iz katerih razlogov nam hudi Duh ne razkrije našega pravega bistva? Morda je njegovi satanski naravi v večje zadoščenje, da nas pusti tavati v zmoti, ter mu je naše smešno onegavljenje še v prav posebno veselje in zabavo. Morda pa tiči tudi v njem nekaj onega gentlemanskega čuta, ki narekuje meni, da pustim srečni parček v prevari, ker mu nočem kvariti dobre volje, in še, ker mi je popolnoma vseeno, kaj si zaljubljenca in vsi ljudje sploh mislijo o meni.«
»Pri moji veri, vi ste pa filozof!« je vzkliknil Walter.
»To je še edino, kar mi brani, da si ne poženem krogle v glavo. Zakaj, verjemite mi, živeti zaradi življenja samega, se zares ne izplača. Posebno še, če ne veš, da-li si to zares ti, ali pa je vse samo zlobna kompozicija zlega Angela, čigar gnusna fantazija si je ustvarila v ljudeh svoje lutke, da se z njimi poigrava. Zalezujočemu sledi njegovih peklenskih prstov mi mineva življenje še dokaj znosno. Vendar ne bom trenil niti z eno samo trepalnico, ko bom videl prihajati svojo poslednjo uro ...«
Sedel je in dal s tem znak, da se je bil izgovoril. »Kdo bi si bil mislil, kaj, da se skriva za onim navidezno nesrečnim ljubimcem tako ciničen nestvor?« mi je pošepetal Berthold čez nekaj časa. Nekam poparjeni smo bili vsi in ostanek večera je potekel dokaj klavrno. Pili smo še nekoliko, potem smo se polagoma razšli.
Z Walterjem sva spremila Kalinina domov. Ni bival daleč. Šli smo ves čas molče. Preden se je poslovil, je nenadoma dejal čisto tiho:
»Morda bi pa le bilo bolje, če bi si bil pognal kroglo v glavo. Kakšen smisel imej še zame življenje? Enkrat samkrat sem resnično ljubil. Povem vam to, ker sem pil. Mnogo let je že minilo od tega. Neznatna stvarca. Nič. Prav tako smešen izrodek možganov sanjajočega demona morda, kakor je vse, o čemer mislimo, da je in da nas obdaja. Ni vredno, da bi človek nanje pljunil.« Po teh besedah je zaklenil vrata za sabo in njegovi koraki so izzveneli po temnem stopnišču.