Nesrečnež

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Nesrečnež. Povest.
Anton Medved
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (57. zvezek), 1905, 67–151
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. Očetova smrt.[uredi]

Oče Branék leži na smrtni postelji. Kakšen je, ubogi siromak! Koliko pač trpi! Lice mu je bledo, posušeno do kosti. Ustnice mu postajajo črne; sem ter tja so razpokane. Oči so otemnele, meglene; štrlé mu izpod širokega čela, da jih je groza gledati. Trese se po vsem životu; mrzlica ga muči; poti se, a potne srage so mrzle, ledene. Težko diha; komaj še sapo lovi. Ne bo več dolgo trpel; kmalu bo moral zatisniti oči — za vselej.

Poleg postelje stoji njegov dvanajstletni sin Valentin; navadno so ga vsi le s krajšim imenom Lentek zvali. Edini Branékov otrok je. Sedaj streže v bolezni očetu. K sosedovim hodi po mleka in kruha; opoldne prinese tudi včasi skledčico tople juhe od dobrih ljudij; pri Trudnovih dobi tudi večkrat celó grižljaj mesa za očeta.

Od miloščine živita oba. V sobici gospodari z njima strašno uboštvo. Pri nobenem beraču ni hujše. Zapuščenost zija skoz okno in dveri; siromaštvo vidiš za mizico in ob stenah, na tleh in na stropu. Vse je potrto in pohabljeno, nič ni pobrisano, nič pometeno. Skrbna in vešča roka se tu že dolgo ni gibala.

Ni čudo, da je tako. Oče Branék je bil nekdaj zeló priden premogar v Črnem potoku. Celi dan je leto na leto kopal po globokih in nevarnih jamah premog. Zaslužil si je z žuljavimi rokami lep denar. Dobro se mu je godilo. Bil je ves srečen.

Živel je s svojo ženo prav lepo krščansko in pošteno. A sreča mu ni bila zvesta; prekmalu ga je zapustila. Že pred desetimi leti je svojo ženo pokopal. Njena smrt je bila prvi hudi udarec za njega. Ostal je sam s svojim otrokom.

Kmalu potem je začel bolehati tudi on; jel je hirati nepričakovano hitro. Slednjič ga je bolezen kruto vrgla na postelj; sedaj je že dve leti minilo, da ni več vstal. Kakó dolgo je že to! In v bolezni leta takó počasi tekó!

Zaslužka ni več. Kar si je bil težko prihranil, je hitro porabil. Vse je proč. Ni dela — ne jela. Celó prijatelji so ga zapustili. Ves svet je ndnj pozabil. Nikdo se zanj več ne zmeni. Bridko trpljenje je njegov delež. Zapuščen hira in hira dalje; s solzami uživa priberačeni kruhek. V joku in stoku prebedi cele noči; v neznosnih bolečinah pričakuje zore, istotako zopet mraka. Njegova edina tolažba je samo še — smrt.

Le-tó uboštvo in trpljenje pa še očetu Branéku ni bilo najhujše zlo. Nekaj drugega ga je tako neizmerno peklo. Zavest namreč, da je oče; ta ga sedaj najbolj boli. Če bi bil sam — no, kaj bi mu bile vse bolečine, vse muke, vse stradanje, vse gorjé! Ne bal bi se ničesar. Toda oče je. Otroka ima. Komu naj ga izroči? Komu? Le še nekaj trenutkov — in sin bo osirotel. Sam bo moral ostati — brez očeta, brez matere, brez vsega.

Ta misel je sedaj za očeta najhujše gorjé; skeli ga v globini srca.

„Lentek!“ vzdihne oče jecljaje.

„Saj sem tukaj, oče. Kaj bi pa radi?“

„Lentek, moj Lentek, stopi bliže!“

Lentek gre k postelji.

„Obriši mi čelo!“ Zgodi se.

„Trese me, trese ... oh, trese ...“

Očeta je prijel močen krč v nogah; strese se, da postelj zaškriplje.

„Zima, zima! Lentek, zagrni mi noge!“

Lentek je postregel, kolikor je pač mogel.

„Sedaj pa poslušaj! Tvoja mati, veš ...“ Oče bi rad govoril, a bolečina mu vzame glas. Ko se oddahne, povzame zopet besedo:

„Tvoja mati ... ti je nisi poznal ...“

Debele solze mu pri teh besedah kanejo iz očij.

„Boljše matere ni bilo. Ne, ni je bilo in je ne bo več v tem kraju. Lentek, moli za svojo mater! Ti ne veš, kakó dobro mater si imel. Noben otrok daleč na okoli ni bil tako srečen, kakor ti. Boljše matere nobeden ni imel ... A ni je več. Samo hoditi in očenaš izgovarjati te je naučila — pa je umrla. Take matere ni več ... ni več!“

Oba zajočeta, a bolj oče, kakor sin, zakaj Lentek se na mater ne spominja; on niti ne ve prav, kaj je mati. Oče nadaljuje s tresočim glasom:

„Kmalu izgubiš še mene. Sam boš ostal, čisto sam. Starišev ne bo, sorodnikov ne poznaš, dobrotnikov imaš le malo, malo ... sam boš. Ko umrjem, pojdi k Soteškemu mlinarju. Z njim sem že govoril. Vzel te bo za svojega. Ubogaj rad! Delaj pridno! ... Pa na Boga ne pozabi; ne pozabi matere, tiste predobre matere! ... In molitve ne pozabi, Lentek, drugače boš vedno nesrečen! ... Oh, hudo mi je, hudo! Obriši me!“

Sin ga rahlo obriše.

„Namoči ruto, pa mi jo ... deni ... deni na glavo! ... Takó, dà, takó ...“

Oče zaplače glasno. Dolgo joče; Lentek mu mora solze brisati, solze, ki so nad vse grenke.

„Si čul, Lentek? ... Tudi za mene moli! Ti ne veš, kako me boli, ker te moram zapustiti. Kakó rad bi ti kaj zapustil, pa nimam ničesar, ničesar ne. Sam boš, sam.“

Oče umolkne. Niti jokati več ne more. Sinček pa si zakrije obraz, nasloni se k očetu ob vzglavje, milo vzdihuje; tako žalosten še ni bil nikdar.

Mučna tišina nastane ...

Oče zatisne oči. Zdi se, da spi. Sope globoko, a vendar nekoliko laže.

Hipoma odpre na široko oči; strese se, kakor da bi se bil vzbudil iz sanj in se prestrašil.

„Lentek, čuj! Sedaj je pa boljše, o veliko boljše. Bom kmalu vstal. No, hvala Bogu, da je le boljše! ...

Glej jih, glej! Vidiš jih; angelji že gredó! Dà, tam pri vratih so že. Vse se sveti, kakor v cerkvi med sveto mašo. To je pa lepo, oj tako lepo.“

Lentek se s strahom pritiska k očetovi postelji. Na vsem telesu trepeče. Kaj takega še ni slišal. Da bi angelji v hišo prihajali, tega ni vedel. Nepremično zre proti vratom, da bi kaj videl. Radoveden čaka, čaka in gleda, a ne zapazi ničesar.

Oče pa med tem nekaj dalje mrmra, vendar ga ni več razumeti. Menda bi nekaj rad. Oči se mu jasneje bleščé; kdo ve, kaj to pomeni?

Nič posebnega ne. Tako človek umira. Podoben je v zadnjih trenutkih iskri, ki se še enkrat prav goreče zasveti, predno popolnoma ugasne.

Očetu se pozna, da ni več pri zavesti. Blodi se mu. Nekaj trenutkov zaspi. Kmalu pa zopet izpregleda, pokliče Lenteka ter pravi:

„Na, deni mi roko izpod odeje!“

Tako je bil slab, da je ni mogel več sam dvigniti. Z roko prinese rožni venec nad odejo. Potem se čudno milo ozre na Lenteka. Njegov pogled je očividen izraz neugasljive očetovske ljubezni.

Mirno, kakor da bi ga bil kdo potolažil, reče:

„Lentek, sedaj pa pojdi k Trudnovim! Povej tam gospodarju, da mi je silno hudo. Prosi jih, naj pridejo sem. Če le morejo, kmalu; reci, kmalu!“

„Grem precej. Bom že povedal, kakor ste mi naročili. Kmalu bom zopet tukaj,“ odvrne deček.

Zajokan pogleda vzdihujočega očeta. Usmili se mu v globočino srca. Z njim sedaj trpi; očetova bolečina je tudi njegova bolečina. Ker vidi, da se oče solzi, ga zopet obriše. Ko mu rutico potegne pod očesom, pogleda še enkrat v njegove oči. In oče pogleda tudi njega.

Ta pogled ga je ganil in mogočno presunil. Solzi se. Nič ne reče; taka bolečina človeka premaga. Vzame klobuček in odide zamišljen ...

Oče se ozira za njim. Milo se mu stori. Sin se mu usmili.

Zopet mu kanejo debele solze prek lica. Bog sam ve, kaj bo nekdaj iz dečka, si misli. Ne more se utolažiti, ko premišljuje negotovo prihodnjost svojega ljubljenca. Nič dobrega mu ne prorokuje srce. Nasprotno! Očetu se zdi, kakor da bi videl sina hiteti in dreveti v vihar in v grom, v neizogibno pogubo.

„Je pač nesrečnež, nesrečnež brez matere in brez očeta,“ vzdihne stari Branék.

„Naj bi ne bilo tako! Toda zgodi se volja božja! Bog bodi meni milostljiv ... in njemu!“

Nadaljnje besede mu jok zaduši.

Ko se nekoliko pomiri, začne na rožni venec moliti. Zaupljivo, silno zaupljivo izgovarja besede. Moli, kakor da bi hotel prisiliti Boga, da bi ga uslišal ...

Črez dobre pol ure se je vrnil Lentek z očetom Trudnom. Prinesla sta nekaj jedil s seboj, hotela sta postreči bolniku. A kako se Truden prestraši, ko stopi k postelji. Takoj spozna, kaj se je bilo zgodilo.

Oče Branék je bil že umrl. Rožni venec je krčevito držal, rožni venec z lepim velikim križem. Na oknu poleg postelje je ležala sveča, katero je imel za smrt vedno pripravljeno. Toda ko je prišel odločilni trenutek, ko je zamahnila z ostro koso neizprosna smrt, ni bilo nikogar v sobi poleg umirajočega; nikdo ni prižgal sveče, nikdo mu je ni podal v roko, zastonj jo je varoval tako skrbno. Še ta želja se mu ni izpolnila!

Še tisti večer so odnesli truplo rajnega Branéka na pokopališče v mrtvaščnico. Črez dva dni so ga pokopali. Le nekaj bližnjih sosedov je prišlo k pogrebu. A solzni so bili vsi okrog. Pokojnik je bil namreč v ožjem krogu zeló priljubljen. Kdorkoli ga je poznal, ga je odkritosrčno spoštoval, kajti oče Branék je bil sicer ubog, a poštenjak od nog do glave.

Veliko sočutje je povzročil tudi Lentek. Sedaj je bil sirota, zapuščen popolnoma. Menda ni bilo v celi deželi večjega ubožca, kakor je bil on. Že zaradi njega se je pri pogrebu porosilo marsikatero oko.

Po končanem skromnem obredu je vse navzoče duhovnik lepo potolažil. Ganljivo jih je nagovoril. Med drugim je rekel: „... Velikega trpina smo pokopali. Dopolnil je odločeno zemeljsko pot. Zánj je bila vedno le mučna, samó s trnjem posuta. On je grenko občutil, kaj se pravi: potovati po solzni dolini, v potu svojega obraza kruh jesti, težek križ nositi. Njegovo življenje je bilo neprestano trpljenje. A ker je isto tako voljno in potrpežljivo prenašal, smemo upati, da si je z njim zaslužil venec večnega življenja!“


II. Pri Soteških.[uredi]

Pogreb mine. Sosedje se tiho razidejo.

Soteski mlinar gre na Branékovo stanovanje, z njim tudi Lentek.

Sedaj, ko tudi bolnika ni več tam, sedaj se še le vidi vse uboštvo. Tako, kakor v Branékovi sobici, je samo še med razpokanim zidovjem grajskih razvalin.

Soteški mlinar si skoro ne upa vstopiti. Strah ga obide. Okenca so mala, zakajena; šipe ni niti ene cele, vse so že več ali manj poškodovane, papir pokriva njihove razpoke. In kakšen duh veje iz sobe! Joj, to je ubogo stanovanje!

„Lentek, ti greš z menoj; oče so mi tako naročili,“ pravi mlinar.

„Pa grem,“ odvrne deček suhoparno. Da bi se moral Soteškemu zahvaliti za prijazno povabilo — odkod bi to vedel? Nikdo ga pač ni učil, kako se je treba spodobno vesti.

Hitro pobereta nekaj kuhinjske posode in raztrgane obleke; to je bila vsa Branékova zapuščina. Mizica in postelj sta brez vrednosti.

Sobo pustita odprto. Bode se vsaj malo prezračila. Glasov Jernej jo bo že zaprl; prazno je bil Branéku dal v najem, prazno in siromašno jo bo zopet našel.

Molčé odideta Soteški oče in Lentek; oče je globoko zamišljen. Gotovo misli na rajnkega ubožca.

Lentek gre brez vsega občutka. Nem zapusti rojstno hišico; ker nima v njej nikakih sladkih spominov, mu slovo ni težko. Videl je v njej samo solze teči, čul je samo ihtenje in jok, kako bi mu torej bilo žal po njej! Misliti si je moral, da je drugod lepše.

Kreneta jo naravnost proti Soteškemu domu. Poldrugo uro hodá je; pot pa je zložna in lahka; brez truda jo prehodita.

V Lepem dolu gospodarijo Soteški. Tam je njihovo starodavno posestvo. Krasnejšega si je težko misliti. Tu se mora vsakomur dopasti. Po ozki dolinici šumi bister potok; na levi so zeleni travniki, na desni rodovitno polje. Okrog in okrog pa obdaja dolinico temen gozd; ob vznožju je poln mogočnih hrastov in košatih bukev, gori proti vrhu pa rastejo smreke in mecesni, kakor sveče ravni.

Visoko nad gozdom kraljujeta dve beli cerkvi, na levi strani sloveča božja pot Marijina, na desni pa podružna cerkev svete Katarine.

Sredi te doline je Soteski dom. Zeló čedna je enonadstropna hiša; od znotraj in zunaj je snažna in lična, kakor bi bila vedno za svatbo pripravljena. Vzadi za hišo so gospodarska poslopja. V močnem živinskem hlevu se debeli po tri pare volov, več plodovitih krav in tolstih telet; v drugem hlevu zraven rezgetajo štirje iskri konji. Poleg hlevov je shramba in žitnica, ki je vsako leto polna; blizu nje stoji velik kozolec, po žetvi vedno s snopjem, po košnji pa s senom ali sladko otavo napolnjen.

Povsod, kamor pogledaš, je videti snaga in red, vsako orodje, sploh vsaka stvar je na svojem mestu. Tako mora biti. Zraven je pa opaziti bogat blagoslov, katerega v obilni meri priklenejo na posestvo delavne roke in pa poštena srca.

Res, res, pri Soteških je lepo!

Kakih sto korakov pred hišo stoji mlin. Oko se ga komaj nagleda. Na treh straneh ga obdaja cvetoč vrt; stoji sredi samih dišečih rožic. Za Soteške je ravno ta mlin neusahljiv vir prav dobrih dohodkov, vreden marsikak tisočak. In kakšno življenje je v njem noč in dan! Ne prenehoma ropočejo vroča kolesa, sikajo napeti jermeni, bučijo dreveči kameni, pritrkavajo enomerno neutrudne stope. To ti je žvižganje in vrvenje, piskanje in vrtenje, da kar šumi po ušesih. Ne mine ura, da ne bi prisopihal kak noseč v mlin z vrečo ali z mehom na rami. Drugi pa odhajajo pobeljeni in s smehom na ustnicah; zakaj hudomušni mlinar zna vsakomur kakšno zasoljeno povedati, pa tako šaljivo in dovtipno, da vse poka samega smeha!

Dobro jo je pogodil, kdor je temu kraju dal ime: Lepi dol. Po vsej pravici ga zasluži!

Kako prijetno je biti na takem domu gospodar! Soteški oče je pa bil take sreče tudi vreden. Trideset let že gospodari marljivo in pošteno, da ga ima ves okraj v visoki časti. Vsako jutro ga zlato solnce najde že pri delu: ko pa zvečer milo zahaja za gore, še Soteški oče nikakor ne dene orodja iz rok. Ni dela, da se ga on ne bi lotil; vajen je kose in cepca, pluga in brane. Njegova skrb se ozira v hleve in na pod, v kolarnico in v klet, na polje, na travnike in v vinograd doli na Bizeljskem. On ve za vse, kar se godi pri hiši. Nič mu ne ostane tajno. Kakor moder vojskovodja pogumno vojsko, tako vlada on s krepostno roko Soteški dom.

Z njim pa zvesto deli skrbi in trud njegova zgledna žena Jera. Blagor možu, ki najde tako družico za svoje življenje. Jera ni živela za sebe, temveč le za blagor vseh, ki so ji bili v materino skrb izročeni. Pri delu je hotela biti prva, pri veselju in uživanju zadnja. V marljivosti je ni prekosil nikdo pri hiši. Zbala se tudi ni nobenega dela. Otrokom je bila pravi angelj varuh, deklam in hlapcem pa dobra gospodinja. Kdor je stopil pri njej v službo, je ni več zapustil; pod milim solncem njene ljubeznivosti se je hotel vedno ogrevati.

Njenemu zakonu je Bog podaril dva sinova in tri hčere. Prelepi materini nauki in istotako zgledi so jih vzorno odgojili. Sinova in hčere so bili dopadljivi Bogu in ljudem.

Soteški dom je slovel daleč okoli. Kako tudi ne bi? Gospodar in gospodinja, otroci in vsa družina — vse je bilo natančno in vestno v vseh svojih dolžnostih.

Pri hiši je bilo vse v najlepšem redu. Delali so vsi neumorno; lenoba je bila pri Soteških neznana. Kjer se pa noč in dan gibljejo pridne roke, tam se kmalu sreča udomači. Tako tudi pri Soteških; bilo je vedno vsega dovolj; česar hiša potrebuje, to je bilo najti tam. Le-té sreče pa niso uživali samo Soteški — ne, vsa okolica je je bila deležna. Komur je sila potrkala na vrata, je iskal pri Soteških pomoči; našel jo je gotovo. Za berače in siromake je bila Soteška hiša to, kar je za čebelice cvetoča ajda. Kaj radi so prihajali v njo; ni bilo dneva, da je ta ali oni ne bi obiskal. Soteška mati je utolažila marsikatero srce, obrisala mnogo solz, pregnala kaj dosti gorjá. Ubožci so jo klicali „predobro mater“; med njimi je bila le pod tem imenom znana. A kar se povsod uresniči, je tudi pri njej obveljalo: Kdor revežem dobrote deli, Bogu na obresti posojuje; znano pa je, da Bog dobro plačuje in vračuje ...

Prava krščanska žena vrt svojega delovanja neprenehoma zaliva. S čim? — Z oživljajočim vrelcem odkritosrčne pobožnosti in neomahljive poštenosti. To sta za ženo najlepši čednosti; dve očesci sta ji pri nadzorstvu cele družine, dve roki pri delu, dve nogi na vsem zemeljskem potovanju. Soteška mati je imela te lepi lastnosti v obilni meri. Bila je poštena. Pri hiši ni smel nikdo ziniti grde, nespodobne besede; vsaki hudobiji je bila na Soteškem domu pot z visokim trnjem zaprta. Čista, nekaljena sramežljivost je bila pri vsakih dverih neizprosna vratarica, ki je odpodila vsako nepoklicano pritepenost.

In kako lepo so pri Soteških vsi izpolnjevali božje in cerkvene zapovedi! Kako veselo je cvetelo pri hiši pravo krščansko življenje! Nikdo ni začel dneva brez molitve, zvečer pa ni nikdo zatisnil očesa brez nje. Ko je zjutraj, opoldne ali v mraku zvon milo zapel, so pri Soteških vsako delo ustavili; moliti je moral gospodar kakor težak, gospodinja in dekla, otrok in najemnik. Zvečer so molili skupno rožni venec. Vsak dan je moral vsaj eden od hiše k sveti maši, ob nedeljah in praznikih seveda vsi. Lepo je bilo ob praznikih in nedeljah pri večerji; hčere so namreč morale povedati evangelij, oba sinova pa pridigo, ki so jo slišali isti dan v cerkvi. Kako dobro so jo znali! Na pamet so ponovili božjo besedo. Po večerji so še vselej kaj čitali; zakaj lepih bukvic je bilo mnogo pri hiši in nekaj dobrih časnikov je bilo tudi naročenih. Večkrat je kdo zapel kakšno pesem, včasi ganljivo pobožno, včasi veselo, poskočno, a vsekdar pošteno. Vsako soboto so deklice ovenčale podobo Matere božje, nažgale so lučce pred njo in zraven vselej zapele tisto znano, lepo Marijino:


Veš, o Marija, moje veselje,
veš moje želje — ljubil bi Te!
Zmeraj pri Tebi hotel bi stati,
ljubljena mati, zavrzi me ne!

Kaj pa Ti hočeš, moja kraljica,
sladka devica, da Ti podam?
Drugega nimam, prosim pohlevno,
vzem’ srce revno, rad Ti ga dam ...

Rajsko veselje se je razlilo po hiši. Zdelo se je, da je soba izpremenjena v cerkev; srca so prešinili tisti nepopisni, skrivnostni občutki, koje vzbujajo najbolj ganljive verske svečanosti. Ko so luči pogasnili pri Soteških, so zazibali angelji vse domačine v sladki, najslajši mir ...

Na Soteškem domu ni bilo žalosti, ne tuge, nikakoršnega pomanjkanja ne. Nedolžno veselje je tam kraljevalo, tisto prisrčno veselje, ki je samo v kmetski hiši domá, tista čudovita sreča, ki se navadno izogiblje blestečih mest in najrajši pri dobrem kmetu v gorskem raju stanuje. O blaženi vsi, ki jo uživajo; sami ne vedó, kako so srečni.

* * *

Na le-tá Soteški dom pride torej Branékov Lentek.

Ravno k obedu se zbira družina, ko stopita z očetom v hišo. Kar k mizi sedeta, oče tja gori v kot, kjer je bil vedno njegov sedež, Lenteka pa posadijo na klop ob prednji strani.

Zánj je bil to nenavaden prizor. Toliko ljudij pri jedi še ni videl nikoli. Pa glasno tovorijo, se šalijo, smejejo, dovtipe brijejo ... kaj takega še ni čul. Vsi jedó dovolj in vendar še v vsaki skledi nekaj preostane; takega kosila Lentek ni poznal. Vse mu je novo.

Čisto tih je. Ne zine niti besedice ne. Tudi pogledati si ne upa nikogar. Poveša oči, kakor da bi ga bilo sram. Plašen je. Z drugimi zajema iz sklede, a strašno nerodno. Vse pokablja in umaže. Še žlice ne ve prav držati. Pozna se mu, da je lačen, saj že dolgo ni jedel; vendar si ne upa s slastjo seči po jedi. Boji se.

Izmed domačinov si misli vsak: Ta pobček še jesti ne zna! In res ne zna, kajti pri pravem obedu še bil nikdar ni. Kje neki? Očetov beraški obed — to je bilo vse, kar je videl in izkusil v tem oziru.

„Za pastirja bo ravno dober,“ pravi stari Marko, že od zdavna zvesti hlapec pri Soteških.

„Pa le zvečer bo gonil na pašo,“ odvrne oče; „dve leti bo še moral hoditi v šolo, je še le dvanajst let star; vsako jutro bo moral v šolo.“

„Sirota je,“ pripomni najstarejša hči Lenika.

„Pač sirota. Glej, kako je suh,“ ji zašepeče sestra Jerica; „vsa obleka je raztrgana, v perilu še menda nikoli ni bila.“

„Pozna se, da ni imel matere,“ odgovori Lenika.

„Pozna, pozna,“ pristavi Marko.

„Odslej bo naš. Rajni oče Branék me je prosil, da naj zánj skrbim. To pa tudi bom. Naš otrok naj postane! Naj se nikar zánj ne boji, če bo le storil dobro. Tako sem mu obljubil. Nesrečnež je, nima ne očeta, ne matere.“

Vsi so molčé poslušali le-té očetove besede.

„Ali ima kaj žlahte?“ vpraša po daljšem premolku Marko.

„Bog sam ve,“ odvrne oče. „Jaz nikogar ne poznam, Branék mi pa tudi ni pravil nikdar o njej.“

Ko Lentek opazi, da o njem govorijo, zardi. Vidi se, da mu je to zeló neljubo. Postane še bolj plašen.

„Upam, da ga bomo lahko preredili; toliko se bo že še našlo pri hiši. Za vbogajme sem ga vzel, ker me je oče takó lepo prosil.“

„Oče, če bo priden, se mu ne bo godilo slabo,“ pripomni Marko.

„Bog ne daj! Jesti bo že, oblačilo se bo tudi dobilo. V nedeljo mu kupim vso novo opravo.“

Vsi gledajo na Lenteka. Ljubeznivo in prijazno se ozirajo nánj; vsakdo ga v srcu pozdravi kot novega domačina, kot milega brata.

Lenteku pa vsa prikupljiva prijaznost ni veliko mari. Celó očetove besede ga ne ganejo. Jed mu vedno bolj diši; pogosteje sega v skledo, kablja naprej, ne pogleda pa nikogar.

Menda čuti, da je pri tujih ljudeh. Najrajši bi se skril pred njimi, v temen kot bi se potisnil ... a sedaj je treba jesti, jesti, in take lepe priložnosti Lentek še nikdar ni imel.

Še le, ko po jedi molijo, pogleda kvišku. Radovedno in nekako strahopetno obrača oči na okrog. Zraven si nohte zagrizava, ne moli pa nič ne. Ob sklepu molitve še križa ne napravi.

Dobro ve, da je pri tujih ljudeh.

Nova družba, nova hiša, nove šege, tuji obrazi ... Kaj takega ni vajen. Vse ga je tako presenetilo, da še tega ne zna uporabiti, kar vendar dobro ve.

Po jedi, ko drugi odhajajo, gleda plašno za njimi; tako izpod obrvij gleda. Ne ve, kam bi se obrnil, s kom bi šel. Debelo pogleda sedaj tega, sedaj drugega, pa zopet tretjega. A nikdo mu ne ugaja. Vse mu je pač tuje, zaupanja nima do nikogar.

Slednjič ga potegne mati s seboj; pelje ga v kuhinjo ...

Lentek se Soteškemu domu ne more privaditi. Lepi dol je zánj grd dol. Vsa prirodna krasota Lepega dola — mu nič ne ugaja. Kjer vsako drugo srce radosti poskakuje, kjer se vsako drugo oko po divni dolinici in po ljubkih hribih željno pase, tam njemu ni prestati.

Poseben otrok je ta Lentek. Vedno je čemeren in siten. Nič mu ni prav. Nobeno delo mu ne gre gladko od rok. Ne govori skoro ničesar. Vsi domačini so mu vedno in vedno samo tuji ljudje. Misli, da ga nima nikdo rad, da ga vsi sovražijo. Zató tudi on nikogar ne ljubi. Obnaša se, kakor da bi vse črtil. Gadja zalega mu je vsa družba, v katero je zašel.

Ve, da je beračev sin, a vede se, kakor da bi bil Soteški dom njegov, kakor da bi drugi uživali njegove milosti.

V družbi se mu nihče ne dopade. Najrajši je sam, daleč proč od ljudij. S temnim obrazom in povešenimi očmi se izmuzne iz vsake tovarišije.

In vendar uživa toliko neizmernih dobrot! Soteški oče skrbi zánj, kakor bi bil njegov lastni sin. Lepo ga oblači. Vse, karkoli potrebuje, mu da v obilni meri. Kaže mu posebno notranjo ljubezen. Nežno in ljubeznivo z njim govori. Iz njegovih ust ne pride nikdar žal beseda. Tudi če jo Lentek včasi zasluži, jo Soteški oče obdrži med zobmi ali vsaj lepo ublaži. Če je treba, ga milo opomni, rahlo posvari, previdno zavrne.

A še bolj ganljivo se vede proti njemu Soteška mati, kajti žensko srce prekosi moško v ljubeznivosti. Vsakdo bi rekel: ‚Lentek je Soteške matere sinček, njen premili ljubček.‘ Nánj pazi z vso materino ljubeznijo. Njegova obleka mora biti vedno snažna. Prej kuštrav in mršav, zamazan in zanemarjen, postal je Lentek v kratkem času lep, čeden dečko. Ker je prej več let hudo stradal, je bil suh kakor trn, slaboten kakor trepetlika ob vodi. A sedaj ima dobro in tečno hrano; jé, kadar in kolikor se mu hoče. Soteška mati mu streže, kakor svojim otrokom.

Kmalu je Lentek krepak, v lice rdeč kakor črešnja. Vsa zunanjost priča, da se mu dobro godi. Veselje ga je gledati.

A zraven se tako nerodno vede! Kdo bi si to mislil!

Ko Soteški oče sčasoma opazi, da vsa ljubeznivost nič ne koristi, napne polagoma druge strune. Pri hudobnih otrokih se mora vse poskusiti. Če je kdaj treba, postane Soteški oče hud in resno strog. Kadar zapazi Lentekovo trmo, zapoje šiba, kakor pri Soteških že zdavna ni pela. Česar že več let ni bilo pri hiši, se uvede zopet. Gori za tram namreč vtakne Soteški oče spleteno brezovko; bela je, da se lahko vidi tudi v mraku. Če vrezava po hlačah, takrat je joj; v lopi se včasi vse kadi, kadar Soteški oče in Lentek poljko plešeta; kure in race in gosi bežijo na vse strani, kakor da bi bila grozna nevihta prihrula.

Tudi to sredstvo torej Soteški oče poskusi. Misli si: če ne gre z dobrim, bo šlo pa s hudim.

A vse zastonj. Lentek ostane, kakoršen je: trmast, oduren, zoprn v vsem svojem vedenju. Če ga kdo posvari, vrne z ostrimi psovkami; če ga celó oštejejo oče ali s šibo malce pobožajo, zaškriplje z zobmi, postane zelen kakor kuščar ter grize na okrog kakor škorpijon. —

V Črnem potoku je hodil nekaj let v šolo. Sevéda jo je strašno zanemarjal. Imel je vedno izgovor, da mora bolnemu očetu streči. Navadno je bilo to tudi res. A mnogokrat je pa izostal, ker v šolo ni hotel iti. Učenci, ki šolo večkrat zamudijo, najdejo vselej kakšen vzrok, da se ji izognejo; začetkoma izostajajo po pravici, pozneje po krivici, iz lenobe in hudobije.

Lenteku se je šola še v drugem oziru pristudila. Sošolcev namreč ni maral. Vsi so bili bolje oblečeni kakor on; to ga je strašno peklo. Drugi so prinašali s seboj kruha in sadja, a on ni imel ničesar. To ga je grozno jezilo. Videl je in z bridkostjo spoznal, da je revček, siromak. Tovarišije ni nikdar iskal; vseh se je ogibal. Radi tega je izostal iz šole, če je le mogel.

Kaj je bila temu naravna posledica? Tá-le: šola ni vzgojila pri njem tistih čutov in pojmov, kateri bujno vzkalijo pri vsakem otroku, ki se z vso vnemo oklene šole. Lentek je bil učenec brez veselja do šole, brez zanimanja za pouk, brez navdušenja za napredovanje. Taki učenci so izgubljeni; to so drevesa brez sadú, struge brez vode, trupla brez duš.

V Lepem dolu je moral Lentek šolo nadaljevati. Soteški oče so ga z največjim veseljem izročili učitelju. Upali so, da bo šola popolnoma popravila, izpremenila in poboljšala dečka. Domnevali so si celó, da ga bodo v višje šole dali, če se bode le učil dobro. Karkoli bo treba, vse bodo storili zánj. Če bi bilo treba žita iz mlina, ali nekaj polovnjakov najboljšega bizeljčana iz kleti, vse naj gre, da se bo le Lentek lahko šolal. Potem bo veselje tem večje, čast velika, če bo kaj postalo iz njega.

Takó so sanjali Soteški oče ...

Najprej pa mora Lentek dovršiti domačo šolo. Gori k Sv. Katarini hodi, kjer imajo dvorazredno šolo. Gospod učitelj je izvrsten, vse hvale vreden; ravno takó gospod katehet, ki prihaja dvakrat na teden iz Črnega potoka. Oba se trudita z vsemi močmi, da bi deco v šoli res odlično poučila in vzgojila.

Lentek je bistre glave; to se mu hipoma pozna. V začetku mu gre kaj dobro. Čita, računa, piše in riše, da je veselje. Malo je takih učencev. Tudi krščanski nauk zna, da ga vse gleda, če je vprašan. Uči se ga na pamet, da skoro nobeden ne tako. Zdi se, da odgovore kar gladko iz rokava siplje, tako zna ...

In vendar ga nihče ne hvali. Začetkoma ga tudi učitelj in katehet nista hotela hvaliti, kakor sploh nobenega otroka ne, da se ne bi prevzel, pozneje pa hvale ni bil več vreden.

Zakaj ne? Ker njegovo vedenje ni bilo v redu.

Gospod učitelj je njegov značaj takoj spoznal. Lentek svoje narave ni izpremenil, lisjak je kmalu pokazal zobé. Tista trmoglavost in svojevoljnost, ki sta ga vedno pačili, ne izgineta od njega ter kažeta, da Lentekovo srce ni tako plemenito, kakor je bister njegov duh. Glava je dobra, sreé je slabo. To pa je najhujše. Brez posebno dobre glave se še doseže ljuba zadovoljnost in sreča v življenju, brez dobrega srca pa ne smemo nobenega človeka hvaliti, še manj pa zavidati. Srce popačeno, ves človek popačen!

Kmalu se začnejo proti Lenteku razne pritožbe. Učenci večkrat pravijo, da se na potu iz šole in v šolo rad pretepava, suva, meče kamenje. To je za vsakega šolarja grdo, nespodobno. Dober učenec že tega ne bo nikdar storil. Ljubeznivost, bratoljubje in prijaznost do tovarišev je Lenteku povsem neznana stvar. Vé, da je pri Soteških domá, zató druge učence, ki nimajo takega doma, zaničuje in sovraži. Neverjetno! On, beračev sin, revček, da ni revnejšega — pa je prevzeten, ošaben! On, ki samo od milosti drugih živi, pa prezira tovariše!

Vrh tega je gospod učitelj opazil, da Lentek sem ter tja izostane. Poprašuje učence, kje da je. Od njih zve, da se dostikrat potepa, ne da bi šel v šolo. Če ga pa za to ošteje, je vedno nedolžen. Izgovarja se, da je moral ostati domá ter tu in tam pomagati. Da laže, je bilo očitno. Laž pa je pri otrokih najnevarnejša pregreha, laž je pri njih mati vse hudobije.

Učitelj vpraša tudi Soteškega očeta, zakaj Lenteka redoma ne pošiljajo v šolo. Od njih čuje, kar je s strahom slutil in deloma že vedel, da gre Lentek vsak dan s torbico v šolo. Med potom pa se kam izmuzne; namesto v šolo, gre v gozd ptic lovit in jih trpinčit. Po zimi se drsa in kepa, v šolo pa noče.

Taka nerednost je čim dalje večja in hujša. Ostri opomini učiteljevi in katehetovi so bob ob steno; Lenteka se nič ne primejo. Tudi različne kazni nič ne pomagajo; nekaj časa ga ostrašijo, polagoma pa se jim privadi in se jim hudomušno smeji.

Nekega dne se pogovarjata o njem gospoda učitelj in katehet. Takó-le sta modrovala:

„To je čuden deček, ta Lentek!“ opomni učitelj.

„Kaj ne! Takega pa ni. Kdo bi si to mislil?“ odvrne katehet.

„Tako neizmerno lepo ga je Soteški oče sprejel,“ pravi učitelj. „Za svojega ga ima. Kateri oče more lepše skrbeti za lastnega sina? Pa vse zastonj. Ta nesrečnež ne stori dobro.“

„Gospod učitelj, tako je moralo priti. Jaz Lenteka že več let poznam. Sedaj se mu nikakor ne čudim. Na kratko samo rečem: Vidite, to je pač jasen dokaz, kako neobhodno potrebna je otrokom prva domača vzgoja. Kjer prvi nauki iz materinih ust manjkajo, tam je navadno vse zamujeno, ne dá se nič več doseči. Dvanajst let je bil Lentek popolnoma zapuščen, brez domače vzgoje, brez materinih opominov. Mater je komaj nekaterekrati videl, ko še govoriti ni znal. Oče je vedno le vzdihoval v svojih bolečinah. Kdo bi ga bil torej učil? Moral je hoditi po hišah beračit, pri tem se pa tudi ne izuči nič dobrega.“

„Dà, dà! Oče ga ni mogel poučevati, ker je bil vedno bolan. Deček je rastel, kakor divja roža med trnjem. Izkusil ni nikdar nič dobrega. Kar otroke zanima, kar jim poraja veselje, vzbuja zanimanje, to mu je bilo vse neznano. Videl je le trpljenje, izkusil samo žalost. Odtod njegov oduren, zoprn značaj.“

„Pozna se, da ste že veliko značajev spoznali, dragi mi tovariš,“ nadaljuje katehet. „In veste, kaj me najbolj žalosti?“

„Že vem,“ odvrne učitelj, „da ne bo nikdar boljše.“

„Žali Bog, res je. Tega se bojim. Jaz nimam upanja, da bi se dečko kdaj poboljšal.“

„Žali Bog, tudi jaz ne. Lentek je že prevelik, njegov značaj je že preveč razvit, volja že preveč odločna. Deblo je postalo že tako močno, da ga ni moči več upogniti ali zravnati, temveč le prelomiti.“

„Dà, in kamor se je nagnilo, na tisto stran bo rastlo in slednjič tudi padlo,“ pristavi katehet.

Učitelj upre svoje oči v tla. Nekako v zadregi je in ne vé, kaj bi rekel; preveč ga Lentekova tužna usoda žalosti. Nato se molčé razideta.

Česar sta se oba bala, to se je zgodilo. Lentek je ostal zvest svojim razvadam. Vsi opomini, domá in v šoli, so bili zastonj. Dečko jih ni pozabil, temveč nalašč zanemarjal. Začel je celó sovražiti tiste, ki so ga ljubeznivo opominjali. Več vem, kakor vsi drugi! Tako se je navadno odrezal. Ohranite lepe besede za sebe, potrebujete jih bolj kakor jaz! Kaj vas briga moje obnašanje? Tako se je večkrat repenčil.

Črez dve leti je stopil iz šole. Lepi dol je postal poslej še bolj njegov pravi dom. Tam je imel vsega v izobilici: predobrega gospodarja in nad vse blago gospodinjo, prijazne brate in zgledne sestre. On sam je bil ud Soteške družine in obitelji. Vsakdo je mislil in pravil, da je on lastni Soteški sin.

Te časti in sreče pa se ni izkazal vrednega. Kaj sta mu bili mar? Užival je sicer dobrote, a ni pomislil, da uživa le milost, samó mili prostovoljni dar preblagih src v Soteški hiši. Vedel se je, kakor da bi bila to njegova pravica. Delo mu je mrzelo, češ, saj je drugih dosti. Beračev sin je postal ošaben; tujega kruha sit, je jel biti prevzeten. Srcé se mu je napihnilo, namesto da bi se topilo hvaležnosti; glavo je nosil po koncu, navihano, namesto da bi se vadil v skromni ponižnosti. Preobilna sreča ga je oslepila.

Soteški bi bili še to vse prenašali, tako dobri ljudje so bili. A pri le-teh razvadah Lentek ni ostal. Ko je postajal starejši, je zabredel še v hujšo nerednost in v očitne pregreške. Ločil se je od mladih let, ne pa od mladostne lahkomiselnosti.

Najbolj je Soteškega očeta in mater bolelo, da Lentek nedelje in praznike skruni. K maši sicer odide, potem ga pa ves božji dan ni domov. Še z večerjo ga morajo čakati. Pa da bi le prišel k njej! Toda večkrat ga še k pozni večerji ni. Kdo vé, kdaj se priklati domov?

Kod li hodi? Kje li postaja? Zasledovati bo treba njegove korake; to mora skrben oče storiti. Dober gospodar mora vedeti za vsako družinče, kod hodi in kaj dela in počenja.

V največjo žalost so Soteški oče od različnih stranij zvedeli, da se Lentek potika po krčmah. V slabe tovarišije hodi, prepeva nespodobne pesmi, popiva, zapravlja čas in denar in dobro ime. Soteški hiši dela sramoto. Nihče od Soteških, niti hlapec, niti dekla, še manj pa sinovi in hčere, niso zahajali v slabe tovarišije, nobeden se ni družil z ničvrednimi pobalini — Lentek se pa k temu predrzne!

Kaj takega morajo oče slišati! Za glavo se primejo, strepečejo, ko to zvedó.

Ne, Soteška hiša ne sme izgubiti dobrega glasu. To je očetov trdni sklep. In to mora obveljati, naj se zgodi, karkoli hoče ...

Neko nedeljo večer pričakujejo Lenteka. Dolgo, dolgo se ne vrne. Polnoči je že odbilo, ko je prišel domov. V lopi se snideta z očetom. Vino mu je bilo razgrelo glavo in srce. To se mu na hip pozna. Oče ga pri pragu samo ostro pogledajo, a ne rečejo mu nič žalega. Tako je bilo prav. Okajene ljudi moraš v miru pustiti. Dobra beseda pri njih nič ne koristi, ob hudi pa zdivjajo. Dokler človek ni trezen, se mu izogni kakor bodečemu trnu; dotakniti se nobenega ni dobro, oba namreč zbodeta.

A drugi dan, v ponedeljek, je moral priti pouk. Tako ne sme in ne more dalje iti. Konec mora biti takemu pohujšanju.

Pred kosilom nagovorijo oče Lenteka, pa ne hudo, temveč očetovsko milo, ljubeznivo in prijazno:

„Kje si pa včeraj bil? Čemú si se tako dolgo mudil?“

„Imel sem svoje opravke,“ odvrne Lentek.

„To bi pa lahko prej opravil.“

„Ne, prej ni bilo mogoče.“

„Slišal sem, da hodiš v slabe tovarišije.“

„Kaj še! Kdo vam je to rekel? To ni res.“

„Je res, je. Jaz to dobro vem,“ nadaljujejo oče. „Meni so to pravili ljudje, katerim se mora verovati.“

„Nič ni res, vse samo laž,“ prestriže Lentek prav na glas očetu besedo.

„V slabi tovarišiji se nič dobrega ne učiš; vsak mladenič se v njej pokvari. Med hudobnimi ljudmi ima samo hudi duh veselje, pošten človek pred njimi črez hribe in doline zbeži.“

Oče postanejo na licu rdeči. Rezki opomin jih vname. S povzdignjenim glasom odločno poudarijo:

„Iz moje hiše se v slabe tovarišije ne hodi. Razumeš? To si pa tudi za vselej zapomni, da se v mojo hišo ne prihaja po noči!“

Lentek kar molči.

„Tudi ti ne smeš, če hočeš ostati pri nas. Zapomni si to!“

Lentek očeta srepo pogleda; z zobmi zaškriplje. Pozna se, da se mu je vnela jeza. Vse vre v njem. Rdečica ga oblije, oči se lesketajo kakor iskre. A toliko se premaga, da molči.

„Domá imaš vsega dovolj, jesti in piti. Sile pri hiši nikdo ne trpi, zato ti ni treba drugam hoditi. Nedelja je sveti dan; pri nas mora biti vse domá, pri večerni molitvi ne sme nihče manjkati. Ali se še do sedaj tega nisi naučil?“

„Kaj pa je to, če enkrat izostanem,“ poseže Lentek vmes.

„To se je pa že večkrat zgodilo!“ se hudujejo oče naprej. „Ti si že večkrat domačo navado prelomil. Tega ne pustim več, nikdar več ne! Pri nas mora vladati red in mir. Tako je bilo in tako mora vedno ostati. Če ti ni prav, pa pojdi od hiše!“

„No, no! ... Saj bom šel. Ne bo dolgo. Kmalu bom šel. Nič se ne bojte, bom se vam že ognil,“ pravi Lentek lahkomerno.

„Le pojdi, kamor hočeš in kadar hočeš,“ pristavijo oče s povzdignjenim glasom. „V Lepem dolu mora biti mir. Ti ga ne smeš kaliti; rajši od hiše proč, in če ti je ljubo, še danes pojdi.“

„Saj vem, da bi vam bilo ljubše danes kakor jutri. V žlici vode bi me utopili. Vsi ste enaki; vsi me črtite. Vam pa ne bom dolgo več nadležen.“

„Kakor ti ljubo; če se nočeš pokoriti, je boljše, da te ni pri nas.“

„O, že dolgo opazujem, da štejete vsak grižljaj, ki ga vzamem v usta; vem, da ste si zapisali vsako nit, ki jo nosim na sebi ...“

Hipoma zakričijo oče nad njim:

„Lentek, kaj govoriš? Ti si upaš kaj takega očitati! Sram te bodi! Je li to zahvala, da sem te vzel po smrti tvojega očeta na svoj dom?“

„Zató sem vam pa tudi delal, dà, zastonj, čisto zastonj delal! In kaj imam sedaj od tega?“

„Ti nehvaležnež!“ denejo oče.

„Nič nehvaležnež! Jaz že vem, kaj govorim. Dolžen vam ne bom ničesar ostal, kadar pojdem! ... Drugod se pa tudi živi, veste ... Morebiti še bolje živi, kakor pri vas. Dà, vem, da se bolje živi! ...“

Soteškemu očetu se zablisne solza v očesu. Niti besede ne reče več. Zadnje Lentekove opazke so ga preveč presunile. To je bilo prebridko. Kaj takega pa ni pričakoval. Toliko dobrot je Lenteku izkazal, odprl mu je svojo hišo na stežaj, kakor izgubljenega sina ga je sprejel z vso mogočo ljubeznivostjo pod svojo streho!

In sedaj pa tako očitanje! Sramoto prejeti za plačilo! To strašno peče, hudo boli. To pregrenko spoznanje zbode Soteškega očeta globoko, globoko; rani mu srce, da krvavi ... hudo krvavi.

Če bi bilo srce še tako neobčutljivo, v takem slučaju bi se razvnelo; tem bolj pa tako rahločuteče, kakor je bilo Soteškega očeta.

Molčé odide oče v svojo sobo. Morebiti si je tam obrisal marsikatero solzo. Kdo vé, če ne?

Lentek pa je šel v družinsko sobo k obedu. Sicer je bil malo rdeč, drugače se mu pa ni nič poznalo, da je ravnokar prenehal vihar, kakoršen še ni menda nikdar tulil v Soteški hiši. Ko se je zbrala vsa obitelj, se je začel obed; a bilo je pri njem tedaj vse tako tiho, kakor že zdavna ne.

III. V tuji svet.[uredi]

Lentek je hotel kar oditi. V Črni potok med rudarje ga je mikalo. Tam, kjer je njegov oče neizmerno trpel, kjer je njegova mati jedla kruh s solzami, kjer je sam v prvi mladosti stradal, mrazú trepetal, vsakojako pomanjkanje trpel, da je bil res usmiljenja vreden, tam hoče tudi on poskusiti svojo srečo.

V Lepem dolu mu nikakor ne dopade več. Vse mu je prestrogo. Kdo bo pa tako natančnost prenašal! Pa za druge delal, pa se dajal opominjati in svariti, pa po noči vedno domá smrčal, pa moral gospodarju povedati, če hoče kam iti ... ne, ne — tega Lentek ne stori! Tako si misli. On hoče biti sam svoj gospod, jesti, kadar on hoče, pa iti, kadar in kamor se zljubi njemu samemu!

Pri Soteških nikogar več ne mara. Z očetom več tednov niti besedice ne izpregovori. Še pogledati ga noče. Odhaja od doma, kadar se mu zazdi. Pri delu večkrat noče pomagati, rajši gre k drugim kmetom, da si nekaj penez za nedeljo prisluži. V nedeljo pa jih meče potem po gostilnah godcem na krožnike, tudi liter za litrom plačuje, se suče pri plesu, da se kadi izpod nog, vriska, da zašklepečejo šipe, bije ob tla, da se hiša trese. Najbolj razposajen je med vsemi. Če je treba, pa tudi svojo pest pokaže, tudi noža se ne zboji; gledati, če kri teče, mu je prijetna šala; kakšnega tovariša pod mizo zakaditi, da kar jekne, ali ga pa črez prag suniti, da kar odfrči — to zna on, da nihče ne bolje. Pravcati razgrajač postane, kakor da bi bil peklenščak stric njegov.

Domá noče več redno k mizi prihajati. Večerne molitve se pa sploh ogiblje. Radi tega ga začnejo domači nekako križema gledati. Da bo kdaj tak postal, tega ni nikdo slutil in nikdo mislil. Vsi se zgražajo nad njim.

Samo nekdo ga še vedno enako ljubi, morebiti še bolj sedaj kakor prej, ko je bil še bolj mlad in majhen. To so bili Soteška mati. Materino srce je pač neizmerno morje čiste ljubezni; nikdar ne usahne, nikoli ne izgine, vedno je enako polno.

Ko je Lentek nekoč povedal Soteški materi, da bo odšel, mu mati pomirljivo rečejo:

„Moj Lentek, nikar ne hodi! Saj imaš pri nas vsega dovolj. Kaj ti pa manjka? Ti si naš in boš naš ostal vedno. Ko boš starejši, boš tudi nekaj dedščine dobil.“

„To si bom tudi zaslužil drugod,“ pripomni Lentek ponosno.

„Bog ve, če boš mogel. Pri nas si za vselej preskrbljen. Ostani! Kaj pa če zboliš, kam pa tedaj? Ali pa če se ti kakšna druga nesreča zgodi? Daj si vendar dopovedati: nikar ne hodi! Ne pehaj sreče od sebe! Ne zametuj božjega blagoslova, ki te sedaj obdaja! Bog ve, če ga boš našel povsod?“

„Vidite, mati, táke roke, táke-le roke najdejo povsod blagoslov. Ni se treba nič bati,“ dene Lentek samozavestno.

„Je že res, močne in zdrave roke si zaslužijo povsod ljubi kruhek; pa če se ti kaj hudega zgodi, odkod boš pa živel potem? Lentek, varuj se, da ne postaneš kdaj strašen nesrečnež! Bog te sedaj blagruje, kaj pa, če bo kdaj dvignil svojo šibo nad tebe?“

Le-te materine besede ganejo Lenteka. Jekleno srce ima, a pri takih milih glasovih se omehča tudi ono.

Radi tega sklene ostati — materi na ljubo. A ne za vselej; pride drug čas, pridejo tudi novi sklepi. Trdni namen mu ne preide iz glave, da zapusti Soteški dom pri prvi dobri priložnosti.

Taka se mu kmalu ponudi.

V dvajsetem letu je bil, pa dobi od okrajnega glavarstva poziv, da mora iti k vojaškemu naboru. Tako se še nobenega dneva ni veselil, kakor tega. Bil je prepričan, da ga morajo vzeti k vojakom. Tega si pa on ravno želi, neizrečeno se raduje že v upanju, da bo cesarsko suknjo nosil. Lep, krepek mladenič je, vitke rasti, dobrih prsij, roke, noge, vse je zdravo. Na to je bil Lentek ponosen.

Na vse zgodaj je isti zaželjeni dan vstal. Oblekel se je, kar je le bilo mogoče, praznično. Bil je sicer silno oster mraz, zimski dan, da je drevje pokalo, a vendar si je pripel za suknjico lep šopek zelenega rožmarina. Soteškove deklice so mu ga spletle. Vesel je korakal iz Lepega dola črez Črni potok na železnico, da se od tam pelje v mesto. Ves čas je bil dobre volje, vriskal je in popeval, da so ga drugi mladeniči strmé gledali. Pri vojaškem naboru je bil, sevé, kakor je upal, odbran. Cesarja bo šel služit, puško bo nosil — hej, to je bilo veselje. In daleč, daleč bo potoval, v tuje kraje, kjer je vse boljše, kakor v Lepem dolu. Videl bo velika, krasna mesta, spoznaval tuje ljudi in vendar bo povsod sam svoj gospod — take misli so ga brezmejno navdušile. Kako torej ne bi na ves glas zapel:


Dopolnil sem devetnajst let,
pet čevljev merim, palcev pet
in čvrste sem postave
od nog do glave.

Učeni stan je zanič’van,
skrbi in huda leta
moré uboz’ga kmeta. —
Najlepši stan vojaški stan,
vojak živi vesel v en dan,
saj cesar dá pol hleba
in kar je treba.

Prihranil si je bil nekaj petakov nalašč za tisti dan; tudi Soteški oče so mu bili desetak potisnili v desnico. Pri tej veseli priliki naj odletijo kar vsi, kakor metuljčki; bodo se že drugi prislužili. Poiskal je gostilno, kjer je bilo največ hrušča in trušča. A on je potem v kričanju in vriskanju vse prekosil. S kupicami je bil ob mizo, da jih je raztrupil več na drobne kosce. Naj se razbijejo v solnčni prah, si misli — Lentek ima danes dovolj pod palcem. Plačeval je tudi drugim, češ, naj si vsi zapomnijo, kdaj je bil Lentek odbran k vojakom!

Nekateri mladeniči so zapeli prvo kitico tiste znane narodne pesmi:


Fantič sem star še le osemnajst let,
pa cesar me hoče k soldatom imet’;
kako bom soldat,
k’ sem fantič premlad,
ne morem še puške držat’.

Komaj zadoné prvi glasovi, že zakriči Lentek:

„Klaverni figovci, kaj boste to peli! Pozna se, da niste za nič, ve puhle šleve!“

Vendar jih več ne moti, da zapojejo še zadnjo kitico:


V kosarno sem stopil korajžen, vesel,
sem puško zagledal, sem jokat’ začel:
oj, fantič ti moj,
nikar se ne boj,
veselo zaukaj, zapoj!

Pri besedah: zaukaj, zapoj! pa skoči Lentek kvišku in zauka, kar se le da, pa klobuček visoko vihti in ob enem tresne z nogo ob tla, da se vse ozre na njega.

Do pozne noči traja veseli šum. Lentek je kralj v oduševljeni družbi, on je središče in vodja vse zabave. Pesmi se vrsté, posvetne in cerkvene, polzko-sumljive in pobožne, vse, kar pač fantje znajo, vse zapojejo. Tudi napitnic ni manjkalo; častitalo se je vsem, ki so bili vzeti; vse se je popisovalo, kako bodo neizmerno veliko za cesarja trpeli, kako bodo krogle švigale krog njih glav, kako se bodo lesketali svetli meči in vojaki kakor snopje padali. Razume se, da so bili marsikateri do solz ginjeni. Po napitnicah zažvenketajo kupice, zdravica se razlega, potem pa teče vince v toliki meri, da se bleščijo vsem oči, kakor da bi gorelo v njih.

Z zadnjim vlakom istega večera se Lentek pelje domov. Črez Črni potok prepeva in vriska, da probuja ljudi iz sladkega spanja. Še v Lepem dolu ne umolkne; kdor ga je pa slišal, je takoj vedel, da je Lentek potrjen v vojake.

Kdo bi veroval, da bo Lentek drugi dan ves izpremenjen! Povedal je samo, da je bil potrjen, in sicer h konjenikom, k dragoncem; v jeseni bo moral oditi — kam, še sam ne ve; oblast mu bo že poslala ukaz.

Drugače je bil pa večinoma tih. Le kaj malega je izpregovoril. —

Čudni značaji, neumljivi ljudje hodijo pod božjim solncem. Tak čudak je bil Lentek tudi. Drugod — recimo — besen samega veselja! Kakor plamen plapola iz njega hrupna radost, domá pa molči kakor puščavnik. Drugod ga je sama ljubeznivost, dobrotljivost in prijaznost, domá pa, kjer bi lahko našel naj čistejšo ljubezen in neomejeno spoštovanje, je oduren in nezaupljiv. Temen mrak mu pokriva lice.

Lepi dol pač ni za njega, nikdar ni bil in nikdar ne bo! Ne! Prej ko se ga reši, ljubše mu bo.

S hrepenenjem je torej pričakoval prvega vinotoka. In tisti odločilni dan je prišel, prišel morebiti prehitro!

Soteška hiša že dolgo let ni bila tako žalostna, kakor takrat. Treba bo slovó jemati; slovó je pa itak vedno grenko in hudo. Sicer so bili z Lentekom včasi navzkriž, a sedaj je vse pozabljeno. Slovó ovije zopet okoli vseh venec najiskrenejše ljubezni.

Če kdaj, tisto jutro se je nad vse lepo pokazala ljubezen do Lenteka. Dekleta mu spletejo in povijejo šopke, nikdo ne sme lepših imeti, ne za klobukom in ne v suknjiči na prsih, kakor Lentek. Skrbna mati pa so mu natlačili velik kovčeg; mastno potico in tolsto raco, beli kruh, ki se kar drobi, tako dobro je pripravljen, in rdečkasto gnjat ali kračo so pazljivo spravili vánj. Pa še nekaj slatinskih steklenic najboljšega bizeljčana, rdečega kakor kri, so pridejali, tako da Lenteka nekaj dnij ne bo treba trpeti pomanjkanja. Oče so pa mošnjiček posebno široko odprli in globoko segli vánj, da bi Lentek imel dovolj za pot in še potem pri vojakih za kako potrebščino, ali če bi mu sila grozila, za kak poboljšek.

Lentek, videč tako dobrotljivost in postrežljivost, je bil ves ginjen; tako še nikoli ne. Solze mu stopijo v oči. Kako se pa tudi v takem trenutku ne bi razsolzil? Zdi se, da mu vsa Soteška hiša in ves Lepi dol s slovenskim pesnikom prepevata, kakor bi ga hotela prisiliti, da naj še ostane:


In to ti nič ni mar,
da dragi, srčnovdani
ti kličejo: Ostani!
Nikar odtod, nikar! ...

Kmalu potem drdra voz, zalo ovenčan, iz Lepega dola v Črni potok na kolodvor. Oče in starejši sin spremljata Lenteka. Ko se kolodvoru bližajo, zaslišijo petje in vriskanje; drugi mladeniči so, ki odhajajo k vojakom. Skoro vsi so zajokani, a to nič ne dé; oči se solzijo, usta pa ukajo, srce se žalosti topi po dragem domu, jezik pa prepeva junaške pesmi — tako je pač ob tej priliki povsod navada.

Lenteka sprejmejo hrupno med sebe. Že vedó dobro, kdo da je. Poznajo vse njegove lastnosti; da ima dobro srce in da svojim prijateljem vse podari, to so že večkrat izkusili; njegova druščina jim je bila vselej prijetna.

Da je med njimi, to tudi njega veseli. Vnamejo se nove iskre posebnega poguma v njegovih prsih. V srcu nekako zavre. Hipoma se čuti v tej tovarišiji čisto domačega, brat med brati!

Ljubeznivo mu stisnejo oče roko, za njimi še njihov sin. „Bog daj, da bi se zdravi zopet videli!“ pravijo oče, a v istem trenutku prihiti vlak. „Črni potok!“ kriči izprevodnik, in lepa četa krepkih mladeničev iz cele okolice se usuje na vlak. Hlapon zopet zažvižga, kolesa zaropotajo in kakor večerna senca izgine ves vlak tamkaj za kolodvorskim gričem. Razlega se še petje, vidijo se beli robci vihrati ob vlaku ; ... odmevi že pojemajo, drdranje utihne, ljudstvo se vrača s kolodvora; črez nekaj minut je vse na njem zopet tiho.

* * *

Lentek je prišel v Maribor. Tam je bil nastanjen njegov polk. Mladeniči s Spodnjega Štajerja in s Kranjske so bili le-tem dragoncem prideljeni. Sami slovenski mladeniči. Lepe postave, junaška srca, vojaki, da jim ni vrste! S temi mora pač cesar sam imeti posebno veselje.

Vsakemu se je Maribor kmalu vrlo dobro prikupil. Čedno mesto je; leži kaj lepo in mično ob deroči Dravi. Na severni strani kraljujeta dva ljubka hribčka, Piramida in Kalvarija, njima iznad vrhov pa gledata daleč doli po ravnem dravskem polju dve kapelici, sezidani ob času grozne kuge v Mariboru v 17. stoletju vsled zaobljube pobožnih Mariborčanov. Proti zapadu se razširja gori do Koroškega zanimivo Pohorje, najbogatejše gorovje na vsem Slovenskem; ob vznožju pri Mariboru in na široko okoli Slovenske Bistrice rodi najplemenitejšo vinsko trto, ki daje v obilici zeló dragocene kapljice, nad vinogradi pa se razprostirajo, kakor daleč vidi oko, po vsem Pohorju gosti, temnozeleni gozdi, ki so vrlim kmetom že od davnih časov bogat vir prav lepih dohodkov. Na vzhodni strani stoji hribček za hribčkom, vsi posajeni s plodovitimi vinogradi; to so po vsej domovini znane Slovenske gorice.

Lentek se je tako lepemu kraju kmalu privadil. Ves se je udomačil v prijazno mesto in njegovo mnogolično okolico. Po Lepem dolu, kjer je imel toliko predragih znancev in dobrotnikov, kjer mu je vedno bilo odprto naročje sladkega doma, se mu ni nikdar tožilo. Kaj lahko in hitro ga je skoro popolnoma pozabil. Sem ter tja mu je še vzbudilo kakšno pismo od Soteških žive spomine na minula leta, a tudi tisto ga je pustilo le hladnega do prejšnjih znancev. Hrepenenja po očetovem domu ni poznal, niti si ni želel vrniti se med tiste, ki so ga ljubili resnično.

Priden vojak ima pa tudi malo časa in prav redko priložnost, misliti na svoj dom. Preveč je opravkov. Noč in dan nima mirú. In posebno še dragonec, konjenik! Ne sme skrbeti samo za sebe, temveč tudi za svojega najboljšega spremljevalca, za svojega konja. On je njegovo veselje, njegov ponos. Na vse zgodaj, že pred jutranjo zoro, mora vstati ter mu ljubeznivo postreči; očedi ga, nasiti ga, napoji ga, prej kakor samega sebe. Nikak prah ne sme ostati med njegovo dlako, svetiti se mora kakor nov srebrnjak. Če je otožen, ga lepo po čelu poboža, pa glavico pritisne na svoje prsi, pa ga prijazno gladi po hrbtu in po plečih. Ako ga potem konjiček milo pogleda s svojimi žarečimi očmi, vé, da je našel zvesto in vdano stvar, nekakega tovariša in prijatelja. Konjiček ima čuteče srcé! Ko ga zajaše ter konj veselo zarezgeta, sta pa oba ponosna in vselej pripravljena, hiteti med bojni grom; če je treba ter cesar kliče, žrtvujeta kaj rada oba svoje življenje ...

Pri vojakih je bilo za Lenteka pravo življenje. Hà, to se mu dopade! Sedaj je še le našel svoj posel: le-tá mu ugaja docela. Sicer je hrana strašno pičla; košček mesa, tako droben, da bi ga lahko odpihnil; juhe tudi ni nikdar preveč. Kaj je to proti polnim skledam pri Soteških, proti okusnim poticam, od katerih je lahko vsako nedeljo toliko jedel, da se mu je cedila mast po laktu. Sedaj si je prav jasno domišljal, kako so Izraelci hrepeneli po egipčanskih loncih.

Vendar mu to veselja ne kvari. Z vsem je zadovoljen; pri vojakih mu je prav in vse dobro. Tudi dela se ne brani. Prvi je zjutraj po koncu. Noben tovariš ga ne sme prekositi. Vse ima lepo v redu. Če je še toliko nujnega in mučnega dela, nikdar ne godrnja. Vedno opravi zvesto svoje dolžnosti.

Radi tega je priljubljen pri vseh svojih predstojnikih; častniki ga spoštujejo, nánj se popolnoma zanesejo v vsakem oziru. Tudi tovarišem je mil in drag. Pri delu je kratkočasen, v službi vesten, v vsaki sili kolikor mogoče postrežljiv; s takim se da lahko prav dobro izhajati.

Kdo bi se torej čudil, da je Lentek napredoval v svoji službi? Komaj je leto njegovega vojaškega življenja minilo, je že dobil bele, svetle zvezde na ovratnik, na vsako stran dve; postal je korporal. Taka čast ga je neizmerno veselila. Kako slovesno so to njegovo imenovanje obhajali! Povabil je svoje najboljše prijatelje, pa jih peljal gori v narodne Ruše ter jim tam postregel, da je bilo veselje.

Črez dolgo časa se je v svojem dostojanstvu spomnil tudi Soteške hiše. Fotografirati se je dal, visoko na konju sedeč. Za Soteške pa je bil naročil še posebno veliko sliko; sredi na sliki je on, dragonski korporal na konju, nad njim je cesarjeva podoba, ovenčana z bujnozelenim lavorom; na spodnjem delu so podobe treh dragonskih generalov, na obeh straneh pa so različna vojaška znamenja: zastave, meči, samokresi, puške, top in druge take priprave. Le tó sliko je poslal Soteškim, dobro vedoč, da jo bodo dejali v zlat okvir, jo obesili na steno, naj jo vsakdo vidi, in če Lenteka ne pozna, naj vpraša, kdo je ta junaški vojak na konju. Skoda, da k tej sliki ni pridejal malo bolj prisrčnega in dolgega pisma, kar bi bilo neizrečeno razveselilo Soteške; pisal je namreč samo suhoparne besede: „Tu Vam pošiljam svojo fotografijo in Vas vse skupaj lepo pozdravljam.“ To je bilo vse, za radovedne ljudi v Lepem dolu seveda premalo; vsakateri si je moral misliti, da je Lentek pri vojakih še bolj molčeč in redkobeseden postal, kakor je bil prej domá.

Posebne važnosti zánj so bile vsakoletne vojaške velike vaje, takozvani manêvri. K njim se zbere do sto tisoč in še več vojakov iz celega cesarstva, od vsakega polka, vsake vrste službujočega moštva. Ob taki priložnosti je prepotoval s svojim ljubljencem, iskrim konjem, skoro vesoljno Avstrijo. Prvo leto je šel črez Zidani most v Zagreb, v Djakovo, v Slavonijo in potem črez gozdnati Banat na južno Ogrsko, kjer so bile velike vaje. Sam cesar si jih je bil prišel ogledovat Drugo leto je potoval daleč, daleč tjakaj v vzhodno Galicijo, čisto do ruske meje; videl je divno mesto Krakovo, v Lvovu je ostal tri tedne ter je precej natančno spoznal gališko glavno mesto. Tretje leto je moral črez Koroško na Solnograško, od ondod na Gornje Avstrijsko in potem na severno-vzhodno Češko, kjer so bile blizu Kolina velikanske vaje; tako ogromnih in obsežnih že v Avstriji več desetletij ni bilo. Ob povratku iz kolinske okolice se je mudil nekaj časa dragonski polk v zlati Pragi. Nad vse lepa se je Lenteku zdela ta slovanska prestolnica. Komu se pa tudi ne bi? Nje čarobna lega ob veličastni Moldavi, njene dražestne palače, njene sloveče cerkve, cvetoči vrtovi v okolici, rajskolepa polja in prijazno hribovje na vseh straneh — komu bi se ves ta kras ne dopadal? Nepopisno divno in slikovito je le-tó preslavno oko obširne češke zemlje ...

Dolga potovanja so človeku zeló koristna. Pokažejo mu ves mnogolični, čudežni svet. Tu gleda prirodni kras in čar, tam občuduje neverjetne izdelke in proizvode človeškega uma; tu spoznava bogastvo podjetnih in neumorno delujočih mest, tam proučuje umetne priprave za razumno obdelovanje plodonosnih polj in vinskih goric; tu mu drevi pred očmi stotero obloženih vlakov po železnici, tam po globokih rekah in po morju pa bučijo parobrodi, vozéč različno blago na vse meje obširne zemlje. Neštevilne roke so noč in dan pri delu, nikdar ne počivajo, nikdar ne mirujejo; tajnostno vrvenje in vršenje preveva vse dežele. Človeški duh je neumoren; orjaška je njegova moč, občudovanja vredna so njegova dela. Kdor je obhodil veliko sveta, jih je videl in strmel je nad njimi. Nehoté je oduševljen vzkliknil: ‚Velik in lep, zanimiv in poučljiv si ti, širni svet!‘ Kdor si ne upa od domačega praga v tujino, svetá ne pozna, on nima niti pojma o velikosti in lepoti različnih krajev in dežel.

In vendar ne bi smel nihče potovanja in romanja po daljnem svetu vsakomur priporočati. Zakaj li ne? Ker se vidi širom svetá tudi mnogo hudega, pohujšljivega, zapeljivega in pogubljivega. Sovražnik človeškega rodu se neprenehoma trudi, kako bi tega ali onega pogubil. O koliko mladeničev in mož, koliko deklet in žen je že to grenko izkusilo! Koliko jih je že letelo v tuji svet samo v — grob, v naj hujšo nesrečo, v pogubljenje za čas in za večnost!

Nikjer ne bodi tako previden in pazljiv, kakor v tujem svetu! Bodi moder in pameten! Ne zaupaj ljudem! Še v spanju bi moral imeti odprte oči, kadar si na tujem. Če si tam zanikaren, si že izgubljen!

Premalo pazljiv na svojih potovanjih je bil tudi Lentek. Z največjim veseljem se je odpravil vsakokrat v daljne kraje. Zaukal je s svojimi tovariši, ko je odhajal iz Maribora po prašnih cestah ob poletnem času, bodisi doli proti prijazni Slivnici, ali gori proti solnčni Selnici, ali pa mimo železniškega predora na severno stran proti probujenemu Št. Ilju. Želel si je vedno le daleč, daleč v tuji svet; če izostane prav dolgo, mu je tem ljubše; tudi nič ne dé, če bi mariborskega stolpa, ki gleda tako daleč v tujino, ne videl nikdar več. V tujem svetu je zašel med hudobne tovarišije; kar je v njih videl in slišal in uganjal, ni treba omenjati; ni bilo niti lepo, niti pošteno, niti koristno. Tam si je izpraznil mnogokrat žepe, nikdar si pa ni napolnil srca z blagimi čuti; napredoval je v lahkomiselnosti, nazadoval pa v poštenju; našel je šumno veselje, izgubil pa ponos in čast zglednega mladeniča in hvalevrednega vojščaka. Kaj ne, pač žalostna zamenjava, objokovanja vredna izprememba!

Tudi v svojih opravkih Lentek ni več takšen, kakoršen je bil precej dolgo v svoji vojaški službi. Tista natančnost v izpolnjevanju dolžnostij je minila; tiste vnetosti ni več, ki ga je prej ogrevala pri vseh opravilih ter mu je sladila muke in težave vojaškega stanú. Sedaj ga ni nič pekla vest, če je kakšno delo zanemaril; potruditi se, napeti se, tovariše v marljivosti prekositi in nadkriliti — to se mu ni več zljubilo.

Naravno je, da ga tudi predstojniki več ne marajo. Oni imajo bistre oči; kar hipoma zapazijo, če kje karkoli ni v redu. Sledijo pazljivo vsakemu koraku, preračunijo natančno vrednost vsakega opravila, gledajo vestno na vseh deset prstov. Pri Lenteku so hitro zapazili popustljivost; mahoma je bila očita vsaka malomarnost, ki se je dogodila. Zaupanje je takoj izpodkopano, z njim pade pa tudi spoštovanje in naklonjenost do podložnikov. Najhujše pa je, da se take dragocene lastnosti ne povrnejo skoro nikdar več. Ko so zapravljene, jih ni moči več najti ali pridobiti.

Tak preobrat se je izvršil tudi pri Lenteku. Ko ga je častnik prvič okaral in grajal, se je grozno razsrdil. Penil se je same jeze. Samo strah pred hudimi kaznimi pri vojakih ga je zadrževal, da ni postal javno uporen; zakaj pri njih se podložnik nasproti predstojnikom ne sme niti ganiti. Bog obvaruj, da bi se kdo drznil ugovarjati; popolna pokorščina, ki ne pozna nobenega izgovora, je pri vojaštvu prva postava. Gorjé mu, kdor jo prelomi. Zaprejo ga, vklenejo ga v ozke verige, naložijo mu post. Vojaška kazen je vedno krvava obsodba. Tam ne poznajo nobene šale; vsak prestopek, posebno pa nepokorščino in upornost kaznujejo silno hudo.

Lentek se je navidezno pokoril, a vnel se je notranji stud nad stanom, ki mu je bil prej tako mil. Ako bi bil v službi trajno tako zvest in vnet, kakor je bil začetkoma, bi bil še prav lahko dospel više. Celó dalje, kakor tri leta, bi bilo zánj dobro služiti. Postal bi četovodja, imel bi dokaj lep zaslužek in če mu pri vojakih ne bi več ugajalo, dobil bi takoj katero drugo cesarsko službo, kajti v tem oziru je za doslužene vojake prav lepo preskrbljeno; povsod imajo potem prednost. Sreča ga je čakala, ponujala se mu je, za suknjo se mu je obešala ... a ni je hotel. Oh — nesrečnež! Za celo življenje bi bil našel dovolj umestno službo, a kakor nalašč se ji je izognil, jo je zavrgel. Tuji svet zánj ni obrodil blagoslova.

Izprememba v njegovem službovanju se ni izvršila na mah. Polagoma jo je bilo opazovati. Največ so bile pač temu krive hudobne priložnosti, koje je našel križem svojega bivanja. Stalnosti v svojem obnašanju in prepričanju pa že itak prej ni imel; manjkala mu je ista blagodejna podlaga, ki je naravna posledica dobre otroške odgoje.

Nezadovoljen s cesarsko suknjo je čakal komaj slovesa. Štel je že dneve; čas je meril samo po tednih, katere bo moral prebiti še v vojašnici. Da bi jih bil vendar kmalu konec, tako si je želel večkrat.

A vmes je koval načrte za prihodnjost. Kam bi šel? Kaj bi počel, ko bo treba odpasati sabljico, pa vzeti slovo od konjička? Taka vprašanja ga niso čisto nič vznemirjala. Bilo je že vse določeno. Veliko je hodil po svetu, mnogo je videl. Slišal je različne stvari, spoznal dokaj sveta; kako si torej ne bi mogel pomagati? Prebrisana glava vse ve, za njo ni nikakih zaprek.

V veseli družbi je Lentek prvič razodel svoje namene. Čujmo, kdaj in kako!

Neko nedeljo popoldne je šlo več mariborskih dragoncev doli za Dravo na izprehod. Med njimi je tudi Lentek. Vsi so najboljše volje; človek bi mislil, da so to najsrečnejši ljudje. Čemú, odkod neki tako veselje? Bliža se ura slovesa od vojaške službe. Radi tega jim srce utriplje same radosti. Videli bodo zopet svoj premili domači kraj, zrli zopet dragi materi v obraz. Povsod je lepo, domá pač najlepše; to je prislovica tudi pri vojakih.

Oni dragonci pridejo v Pobrežje. Cesta jih pelje po visokem dravskem pobrežju — odtod ime tega predmestja. Prav lep, krasen kraj je tu. Pobrežje je pokrito z vrtnimi nasadi. Hruške in jabolka ravno zorijo; obrodila so to leto, kakor že Bog ve kdaj ne tako. Polna so kakor grozd; šibijo se, da stočejo opore pod njimi. Nekatera drevesa so videti vsa zlata, toliko sadja imajo. Spodaj ob pobrežju pa šumijo zeleni valovi deroče Drave; mogočno drevijo po široki strugi.

Sredi pobreškega predmestja, na najvišjem mestu, stoji velika, košata lipa, pod lipo kamnata miza s preprostimi stoli; prav tako, kakor se poje v narodni pesmi:


Stoji, stoji tam lipica,
pod lip’co miz’ca kamnata,
krog miz’ce stoli rezani ...

Pod le-tó lipo obstojé dragonci, lepi, čvrsti slovenski mladeniči. Obodi na črevljih se jim svetijo kakor zrcalo, ostroge jim žvenketajo kakor srebrni zvončki; hlače so čedne, rdeče kakor kri; višnjeva suknja oklepa junaške prsi, kakor bi bila vlita na telo. Res, krasni vojaki, dika naše vojske! Skoro vsi so na ovratniku okrašeni z zvezdami, znamenje torej, da niso, kar si bodi; skoro sami podčastniki so.

Nekoliko si ogledajo okolico, katera jim je že sicer dobro znana; večkrat so že odtod uživali zanimiv razgled. Pred nogami se vije Drava; na zapadni strani vidiš ves Maribor, lepo, cvetoče mesto; naravnost pred teboj, onstran Drave, se razprostira Melje; vzadi za njim so bujne vinske gorice; na desni od Melja pa te pozdravlja zeló čedna, bela cerkev Matere božje gorske, neminljiva stavba prezaslužnega kanonika in župnika Marka Glaserja; cerkvica z zeleno okolico ti daje tako lep prizor, kakor bi ga bil nalašč naslikal kak umetnik; pod goro spodaj pa stoluje v tihi samoti sv. Peter, ki zvesto čuva in bogato blagruje svoje vedno pridne, pobožne in narodne župljane.

Menda so se vojaki tukaj nalašč zbrali, da se še enkrat divijo na tem tako mičnem razgledu. Bržčas jih je tudi nekoliko mikala rujna kapljica, katero toči krčmar „Pod lipo“. Da se torej obojnega naužijejo, zasedejo obmizje. Glasni so; pozna se jim, da hočejo danes dati duška svojemu veselju, naj velja, kar hoče; nikdo jim ga ne more kaliti. Med vsemi najbolj glasen je Vršičev Jurij, naddesetnik, domá iz ljutomerskega okraja.

„Bratje, tovariši,“ pravi s krepostnim naglasom, „danes še, morebiti nikdar več ne skupaj! Tri leta smo nosili cesarsko suknjo; zvezde na ovratniku nam dajejo laskavo izpričevalo, da smo zvesto in vrlo opravljali svojo službo. Vedno smo se ljubili in radi imeli ...“

Med tem si natočijo najboljšega, Jurij pa z ognjenim glasom zavpije:

„Bog vas živi! Živio!“

„Živio! Bog živi!“ Tako si enoglasno nazdravlja živahna družba.

Živio! se razlega daleč okoli. Mariborčanom mora na uho doneti prisrčna zdravica. Zapeli so potem marsikatero; vojščakom jih nikdar ne zmanjka, kakor je obče znano.

Vmes se pa pogovarjajo o bodočnosti. Malo se zbadajo, drug drugega ščipljejo z rezkimi opazkami.

„Jurij, ti boš kralj ljutomerskih goric; pazi, da se v vinu ne utopiš,“ pravi Vršiču Florijan Namestnik, rodom s Kranjskega.

„Kaj še,“ pripomni Lešnik Tina iz Rogatca, „utopil se v vinu ne bo, pa priimek Jurij Krstnik bo dobil.“

„Hà, hà!“ se jih hipoma več zagrohoče, „ker bo vode prilival!“

„Ti, Tina,“ pravi Vršič, „kakšen razloček je med teboj in med potreno harmoniko?“

„Jaz ne vem,“ odgovori Lešnik presenečen.

„Jaz tudi nobenega ne poznam, ker sta oba enaka; oba nista piškavega oreha vredna.“

„Hà, hà, polamana lesa, dobro si mu jo zasolil,“ se začuje od več stranij; Tina pa kar utihne, kakor da bi ga bil z mrzlo vodo polil; ta hudomušna uganka mu je kar vzela sapo.

„Na zdravje, ljubi Vrtavec!“ dene Namestnik.

„Na zdravje tudi tebi in vsem dragim tovarišem s Štajerske in Kranjske!“ se zahvali Vrtavec. On je bil iz Rožne doline na Koroškem in vsem posebno ljub in mil; bil je bolj tihe narave, a pošten od nog do glave, zato ga je vse visoko čislalo.

„Ko bomo romali drugo leto o binkoštih na Sv. Višarje, se bomo videli, kaj ne?“

„Gotovo, gotovo, le pridite, pridite k nam na Koroško!“

„Najlepši časi pa tebe čakajo, Lipnik!“ oglasi se nekdo. „Bogata kmetija gori blizu Velike kape bode tvoj lastni dom. Saj vem, izvoljena nevesta teče vsak dan na planino, pa gleda s hrepenenjem, kdaj in odkod boš prišel, da jo popelješ pred oltar. Tisočake ti bode štel bogati tast, pol Pohorja boš dobil od očeta; debele smreke, ki nikoli ne pozebejo in jih nobena toča ne pobije, ti bodo polnile žepe; kako boš ti srečen!“

„No, ti me ne boš zavidal, ko boš iz vinske pokrajine dolenjske pošiljal polovnjake na vse štiri vetrove,“ odvrne možati Lipnik.

„Kaj to hasni! Ali ne poznaš pregovora, ki je dandanes bolj resničen, kakor je bil še sploh kdaj: kjer raste smreka, potice pečejo, kjer raste pa trta, črn kruh žvečejo.“

„Lentek, ti pa na nas nikar ne pozabi!“ se začuje na drugi strani.

„Ne bom ne, nikdar ne bom, če bodem še tako daleč prišel,“ odgovori tolažljivo Lentek.

„Sedaj nam pa povej, Lentek, kam boš prav za prav šel? Kam si namenjen?“ vpraša Vršičev Jurij.

„Jaz? Jaz grem na Nemško,“ razlaga Lentek. „Hamborn se pravi kraju, kamor pridem. Služba me že čaka. Dobra služba, upam, čisto dobra. Če bom le zdrav, mi ne bo sile.“

„Kaj pa, če se motiš,“ ga zavrne Lešnik. Celo omizje je radovedno, kaj bo Lentek odgovoril. Vse šale in dovtipi ponehajo, vse gleda le nánj. Nobeden ni tako daleč namenjen, kakor on; zaradi tega sedaj vsi ravno v njega upró oči.

„Kako bi se motil, če pa vse dobro vem! Moj prijatelj, Glasov Pavlek, je bil več let premogar v Črnem potoku. A ni se mu več dopadlo. Kako bi pa izhajal s tako beraško plačo? Po 80 krajcarjev na dan, kaj je to? To je še za smrt premalo. Pri nas v Avstriji ni mogoče živeti; kdo bo delal za tako sramotno betvico? Drugod je vse drugače, neprimerno boljše. Pavlek se ni dolgo pomišljal, kaj bi storil. Po dobrih, zvestih znancih je zvedel, da se na Nemškem delo plačuje drugače. Prihranil si je nekaj goldinarjev za na pot in ko je imel dovolj, pa jo je mahoma potegnil v tuje dežele. Sedaj je že več let tam; v Hambornu dela. In kaj mislite, kaj si zasluži? Na dan po 5, 6, celó po 7 ali 8 mark, to je po našem denarju: po tri, štiri, skoro po pet goldinarjev na dan! Razumete: po pet goldinarjev na dan! Kaj ne, to je čisto kaj drugega, kakor pa pri naših plačah stradati in žejo trpeti, pa mrazú trepetati.“

Močno potegne Lentek dim iz smodke ter ga ponosno izpuhti, da se daleč na okoli zakadi pred njim. Potem pa še kupico nastavi, jo izprazni, ji pogleda čisto na dno ter jo ropotaje postavi zopet na mizo. S tem je dal nekak poudarek svojim glasnim besedam.

Tovariši ga začudeni gledajo; v trenutku je vsa družba postala resna; vse je očarano in omamljeno od popisane sreče, ki bojda v drugih krajih, tam daleč na Nemškem, cvete delavcem.

„Ti greš torej za Pavlekom?“

„Kar na mah, ko slečem tó-le suknjo. Črez štirinajst dnij me več ne bo pod tem cesarjem.“

„Pa li že imaš potni list in denar za potovanje in vse drugo, kar je treba?“ vpraša Lipnik.

„Misliš, da sem šema, ki ne vé, kaj dela? Če si človek naredi načrt, pa si skuje kakšen namen, si mora poiskati tudi sredstva, da ga doseže. Lentek ima glavo, da misli, veš, Lipnik! Kaj imam menda glavo samo zató, da devam kapo na njo? Bodi brez skrbi; vse je že oskrbljeno. V Hambornu je že vse pripravljeno. Pavlek mi je pisal, naj le pridem hitro. Prej ko je, boljše je, ker prihaja vsak dan vse polno delavcev tjakaj iz vseh krajev svetá.“

„Ali boš vedno tam delal? Ali še prideš kdaj v naše kraje?“ ga vpraša več tovarišev.

„Sevéda pridem še nazaj! Vsaka tri ali štiri leta se bomo lahko videli. Ko si bom pa dovolj prislužil, se bom vrnil zopet za vselej v svojo domovino. Najljubše bi mi bilo, če bi si mogel toliko prihraniti, da bi si kupil malo posestvo, pa na njem sam postal svoj gospodar.“

„Lentek, Bog ti daj to srečo!“ pravi Vršič in trči krepko z Lentekom, da glasno zapojeta kupici.

Drugi tovariši se pa pogovarjajo o tem, kar so z zanimanjem slišali. Ta in oni pravi:

„Če me ne bi oče klicali domov, šel bi z njim.“

„Kdo vé, če ne pridem za teboj,“ pravi Brodnik Jožko, ki je doli za Savo domá.

„Prav boš storil, če prideš,“ odgovori Lentek. „Bodi pameten, pa pobiraj denar tam, kjer na kupih leži! Ali ti ni ljubša mesena juha na tujem, kakor pa domá sirotka z ovsenim kruhom? Ali ni boljše, da v tujem svetu za dober denar delaš, ob nedeljah pa smodke kadiš in zlate prstane nosiš, na ušesih se ti pa murčki svetijo? Domá pa žulje prediraš, a krajcarja po cele mesece ne dobiš pod palec. Svojo glavico vprašaj, glavico!“

„Kar je res, je pa res; drugod je vse boljše, kakor pri nas,“ nadaljuje Brodnik.

„Nič ni res, povsod je enako,“ odvrne precej glasno Vršič. „Pridni in pošteni ljudje najdejo povsod svoj zaslužek.“

„Dà, zaslužek, pa kakšen! To je zaslužek, ki je za oči dober, ker ga nič ni — tak je pri nas. Pri nas je delavec suženj, drugod je pa toliko, kakor pri nas vsak gospod!“ poudarja Lentek oblastno.

„Nikar tega ne veruj! Misliš, da je tam sama gospoda? Povsod je tako, kakor pri nas.“

„Ti, bogatašev sin, lahko tako govoriš. Ti si se domá kruha preobjedel, tedaj ne veš, kaj je pomanjkanje. Mene je pa mladost izučila drugače! Ti nisi nikdar služil, nisi nikdar trpel, pa ne veš, kako se cepec suče in kako se vlada kosa. Kaj boš ti govoril? Ti ne veš, kaj se pravi delati.“

Duhovi se vedno bolj vnemajo; razburjeni so že. Vršič je pameten mož; zató pa govor lepo čedno na drugo stran zasuče ter pravi:

„Lentek, ne misli, da sem ti nevoščljiv, ali da te zadržujem od tvojega namena. Bog obvaruj; še na misel mi to ne pride. Želim ti vse najboljše. Najdalje izmed nas vseh boš šel, Bog daj, da bi tudi postal najbolj srečen!“

„Tudi jaz ti to želim!“

„Jaz tudi!“

„Kaj misliš, da jaz ne?“

Vsi nazdravljajo Lenteku, mu podajajo roke, želeč mu mnogo sreče. Tako je modri in previdni Vršič pogovor spravil zopet v pravi tir, drugače bi se utegnilo kaj zgoditi. Kdo vé, kakšna rabuka bi bila nastala, ker so bili v družbi tudi prepirljivci. Dobra beseda o pravem času neizmerno veliko korisli; kakor oljčna vejica je, ki oznanjuje ljubi mir in obrodi blagodejno spravo kot žlahtni sad.

Dolgo časa so še ostali pod košato lipo. Zadonela je še marsikatera pesem, vrstilo se je še več gorečih napitnic. Bratovska ljubezen je žarno obsevala veselo družbo. Iz različnih krajev so bili, a lepi vojaški stan jih je tako tesno združil in z medsebojno ljubeznijo napolnil, da se pristni rodni bratje ne morejo ljubiti srčneje. Brez tovariške ljubavi bi bil vojak najubožnejši siromak. Daleč od doma je, v tujem kraju, med neznanimi, trdosrčnimi ljudmi. Delati mora, kakor črna živina, priznanja pa ni skoro nobenega. Tako je pogostoma vojaško življenje. Le ljubezen med tovariši je osladi; srca, ki enako hrepenijo in trpijo enako, vzplamtijo kmalu med seboj.

Taki prijatelji in tovariši, ali bolje rečeno, bratje so si bili le-tí naši vojaki. Obljubili so si, da si bodo tako zvesti ostali celo življenje; sveto so si prisegli neminljivo ljubezen. Ločil jih bo svet, a bratovske vezi ne bode pretrgal, ki jih veže. Ne samo enkrat, štiri- ali petkrat so zapeli tisto vedno lepo pesem:


Naj čuje zemlja in nebo,
kar dan’s pobratimi pojó;
naj se od ust do ust razlega,
kar tu med nami vsak prisega:
da srce zvesto kakor zdaj,
ostalo bode vekomaj!

Beseda dana, vez velja,
ne zemlje moč, ne moč nebá
in ne peklá ognjena sila
vezi ne bode razrušila;
saj srca zvesta, kakor zdaj,
ostala bodo vekomaj!

Koga taki glasovi ne bi ganili mogočno? Kdor je že to pesem v večji družbi prepeval, je pač živahno občutil, kako pretresejo srčne globočine ognjeviti izrazi svete obljube.

Našim vojakom je bilo silno tužno pri srcu, ko so ponavljali ta spev. Vojak ima trdo srce, ne gane ga, kar si bodi. Mora tudi biti nekako kamenit. Ne boji se niti svinčene krogle, ki po zraku strašno žvižga, niti svetlega meča, ki je oster kakor britev ter reže in zasekava kakor mesarski nož. A taki trenutki omehčajo tudi vojaško srce; taki slovesni trenutki izžamejo celó iz vojaškega očesa biserno solzico. Je li se treba tiste sramovati? Nikakor ne. Saj ni znamenje strahú ali slabosti, temveč le jasen pojav bratovske ljubezni.

Zvezde so že zdavna migljale na jasnem nebu, ko je „Pod lipo“ zadnji gost pozdravil krčmarja: „Lahko noč!“ Gori proti Mariboru so korakali naši vojaki, dobro vedoč, da ne bodo nikdar več skupno delali takega izprehoda. Divna noč je bila, obnebje čisto kakor ribje oko; luna je svetila tako žarno, da je bila videti cela mariborska okolica. V Dravi se je zrcalilo obnebje; v njeni globini so brlele neštevilne zvezde in druga luna je veličastno sijala spodaj pod bisernimi valovi. Zraven pa so v Dravi odsevale še mnogoštevilne luči mariborskih ulic ob pobrežju: prizor, ki gledalca spominja na čarobne Benetke, ono neprimerljivo morsko kraljico, ali pa na mnogolično Sêno, ki se vije skoz blesteči Pariz ...

Malo pred železniškim mostom postoji Lentek, pa pravi tovarišem:

„Lepo je bilo tukaj za nas! Lepa si ti, mila mi Drava; krasno si mi, zeleno Pohorje! Nikdar vas ne bom pozabil! Veseli spomin na vas bom nosil vse svoje žive dni, do hladnega groba. Najsrčnejša hvala tudi vam, premili tovariši, ki ste mi s svojo prijaznostjo in ljubeznivostjo sladili vojaška leta ... Z Bogom!“

„Vsi ti želimo srečno pot!“

„Res, vsi,“ se oglašajo tovariši zopet drug za drugim.

„Nikar nas ne pozabi! Tudi če boš prišel kdaj domov in prinesel stotake za klobukom in polne žepe cekinov s seboj, tudi takrat se nas spomni!“ pravi Tine.

„Brez zamere, če sem storil komu kakšno krivico.“

„Ah, nič, nikdar nič; sevéda ne!“ mu zatrjuje Vršič.

Polagoma pridejo na razpotje tržaške in pobreške ceste. Krenejo v stran gori črez stopnice. Mimo cerkve sv. Magdalene jih pelje pešpot vzadi za župnišče, potem črez polje in prek koroške železnice do starega pokopališča. Kolikokrat so hodili tod! Kolikokrat so tod prepevali slovenske pesmi, da se je treslo celo magdalensko predmestje! Vmes so tu in tam zavriskali, da je vse reklo: „Takih vojakov ni, kakor so slovenski dragonci!“

Nocoj so pa čudno tihi. Niso ravno žalostni; to se ne sme reči. A peti se vendar nikomur ne ljubi. Zató rajši molčijo. Niti pogovor jim gladko ne teče. Vsak ima svoje misli; le v nje je zatopljen, za druge se ne briga. Vsak sika nekaj pred se, kakor bi hotel žvižgati; zraven še luskne sem ter tja s prsti, kakor pač vsakdo stori, ko ne ve, kaj bi počel.

Tako pridejo do vojašnice. Vsak je že bolj domá, pri svojih stariših, bratih in sestrah, kakor na tujem.

Vse že počiva. Trará, trará, vojaški mirozov je že zdavna oddonel. Ko vstopijo skoz prva vrata, pozdravi straža; krepek vojak tresne s petami ob tla, da ostroge zazvenijo, desnico pa vzdigne ob glavo ter zamahne z njo zopet ob stran — vse natančno po pravilih. Lep, zali korenjak je.

Črez nekaj minut izginejo naši vojaki po različnih sobanah ...

Od tistega večera je Lentek nekoliko izpremenjen. S tovariši skoro nič ne govori. Vedno je zamišljen. Nekaj premišlja in preudarja, a nikdo ne vé, kaj. Svoje reči pospravlja. Veliko jih itak ni. Kaj bo pa vojak imel? Komaj, da se enkrat obleče; to je vse, dostikrat še tega nima.

Lentek si je kupil čisto nov kovčeg. Saj ga bo treba — za daljno, dolgo potovanje. Vánj natlači vse, kar ima: nekaj perila, obleko, vojaško kapo, katero je smel vzeti s seboj za spomin; tudi nekaj priročnega orodja vzame s seboj in kar je pač treba take ropotije, če človek odhaja daleč. Dela pa vse bolj na tihem, nekako skrivnostno, kakor da ne bi hotel nikomur nič povedati, kam gre; menda misli, da so tovariši že pozabili, kar jim je pravil v nedeljo „Pod lipo“.

Čemú li je tak? Kaj pa mu je?

Te dni ima v svojih prsih hud, strašen boj. Njegovo skrivnostno, bolj otožno kakor veselo obnašanje bo le tisti razumel, ki mu pogleda sedaj na dno srca. Kje tiči torej vzrok?

Tisto nedeljo zvečer, ko je prišel s tovariši domov, je našel na stolu poleg svoje postelje pismo. Vojaški pismonoša je bil isto položil tjakaj. Lentek ga prečita. A takoj ga dene zopet nazaj v ovitek. Nikomur ne pove, odkod je. A tem bolj gre njemu k srcu. Vsebina ga je močno ganila. Taka-le je bila, to-le je pismo:

Preljubi naš Lentek!
Želim iz vsega srca, da bi Te to moje pismo našlo pri najboljšem zdravju in veselju, kakor Ti to vsi domači resnično želimo. Minilo je že dve dolgi leti, odkar se nismo več videli. Pred kratkim smo pa slišali, da boš kmalu zopet prišel domov. Ljudje že vsi tako govorijo. Oh, kako smo strašno žalostni, ker nam Ti sam nič ne pišeš. Zakaj pa vendar tega ne storiš? Ali smo se Ti zamerili? Si li na koga izmed nas jezen? Ali ne veš, da Te imamo vsi radi? Samo ena vrstica od Tebe bi nas vse razveselila. Lepo Te torej prosim, preljubi Lentek, piši nam, piši! Nikar ne pozabi naravnost k nam priti, precej ko boš slekel vojaško suknjo. Oče in mati želita Tebe kmalu zopet videti.
Mi smo še, hvala bodi Bogu, vsi zdravi; kar je pa novega po naših krajih, Ti bomo povedali, ko prideš k nam. Vsi, stariši, bratje in sestre, vsi Te prisrčno pozdravljajo in Te v vsej ljubezni pričakujejo. Ne pozabi pisati, kateri dan in katero uro prideš, da bodo šli oče ali brat na kolodvor z vozom po Tebe. V imenu vseh domačih Ti pišem te vrstice in v imenu vseh Te še enkrat prav srčno pozdravljam
Tvoja vedno zvesta sestra
Malika.

Tako prijazno pismo od Soteških! Najmlajša hči mu piše v imenu vseh. Stari spomini se mu vrnejo, spomini na Lepi dol. Tam je bil kakor domá; vse ga zopet z veseljem pričakuje.

Kaj je torej storiti? Iti na Soteški dom, ali pa v tujino?

Kaj bi storil? ...

Notranji glas mu pravi: „Pojdi v Lepi dol! Nazaj, nazaj k tistim, ki te imajo radi! Tam najdeš ljubezen; tam te čaka blagoslov kmetske sreče. Kaj te pa čaka drugod, v daljnem, tujem svetu? Bog sam vé, kaj!“

A odmeva še drugi glas v njegovem srcu. Še močnejši, krepkejši je! „Ne k Soteškim!“ mu pravi. „Ne nazaj v hišo, v kateri ne poznajo zlate svobode in prostosti. Le med svet, med svet! Dalje ko prideš, boljše bo. Tam zunaj je prostost, zunaj cvete bogastvo, zunaj sije solnce prave sreče. Ali hočeš biti pokoren sluga, ponižen hlapec in teptan suženj v Lepem dolu, ali pa sam svoj gospod v lepših in krasnejših deželah?“

Taka vprašanja so mučila Lenteka. A sklep je bil že storjen, čemú se torej še pomišljati? Nekaj ga sicer še vleče v Lepi dol; zdi se mu, da mu nekdo noč in dan trobi na ušesa: „Nikar drugam, kakor k Soteškim!“ A s silo zatrè tak opomin.

Celo življenje je s tem odločeno. Ta notranji boj je odkazal pot za vso bodočnost. Vsa prihodnjost bi se bila razvila drugače, ako bi se bil drugače odločil v teh trenutkih.

Na tuje torej gre Lentek. Tja ga vleče srce; v daljnem svetu hoče poskusiti svojo srečo ...

Ravno na dan sv. Mihaela je bilo, ko je odpasal svetlo sabljico ter ji rekel: „Nekaj let me ne boš več videla.“ Proti polnoči je šla cela truma dragoncev na mariborski južni kolodvor, da se odpeljejo vsak na svoj dom. Vsi srečni so. Vsak si pač misli: „Povsod je dobro, domá pa najboljše.“ Radi tega prepevajo in ukajo, da se razlega po vsem mestu.

Samo Lentek je tih. Molčé se skriva vzadi v kakšnem kotičku. Komaj nekaj besedic izpregovori, ko podaja najboljšim prijateljem in tovarišem roko. Črez nekaj trenutkov pa odžvižga z njim vlak tja v daljavo. Niti ene zvezdice ni na nebu. Ko Lentek pogleda skoz okno, opazi, da pokriva tema hrib in dol. V neznano tujino hiti z njim hlapon; gre li tudi njegovo življenje v negotovo, temno prihodnjost?

Ko se izdani, se prikažejo lepe zelene planine srednjega Štajerja. Ob Muri se vrsti vas za vasjo; več lepih trgov je videti ob levi in desni. Vlak drevi, da je komaj razločevati v bližini drevo od drevesa. Pride Semernik — meja štajerske zemlje. Tu postane Lenteku najbolj tužno pri srcu. Žalosten sicer ni, tega ne pozna njegov značaj, a vendar mu srce vzdihne: „Žal mi je za teboj, ti rojstna mi dežela!“

Bliskoma šviga brzovlak mimo cvetočih nižjeavstrijskih mest, skoz bogate ravnine mimo krasno obdelanih goric. Prej ko bi slutil kdo, zakričijo izprevodniki: Dunaj!

Marsikateri potnik je z največjo radovednostjo pričakoval tega trenutka. Hrepeneč je gledal skoz okno. Kakor morje široko, je videl daleč tja ogromno množico hiš. Prešteti jih ni mogoče, preveč jih je. Kakor daleč sega oko na zahodno-severno stran, so same hiše, bele, sive, rjave, vsakojake barve; nizke, na eno ali dve nadstropji, druge pa silno visoke, na štiri, celó pet nadstropij, ali še višje. Tu in tam so videti velikanske cerkve; tam daleč sredi hiš se dviga prekrasen zvonik, visok, kakor bi se hotel dotikati zvezd — to je stolp starodavne cerkve svetega Štefana, mogočnega zaščitnika in varuha dunajskega mesta. Vmes med vojaškimi poslopji štrlijo strmo proti nebu mnogobrojni dimniki različnih tovaren. Kaj jih je in koliko! Ne mirujejo nikdar; dim se vali noč in dan v gostih oblakih iz njih in kakor jesenska megla plava potem nad mestom ...

To je veliki, cesarski Dunaj! Nepozabljiv, čaroben je vtisk prvega pogleda prek njega. Posebno tisti, ki še ni videl velikega mesta, se ne more načuditi lepoti in velikosti avstrijske prestolnice.

Lentek je ostal dva dni na Dunaju. Mesto je že površno poznal, kajti že trikrat se je mudil tam kot vojak. A vendar ga hoče zopet nekoliko ogledati. Nekaj cvenka se bo sicer na ta način potrosilo; a nič ne dé, saj ga ima Lentek; kdor nima denarja, naj nikamor ne hodi, domá za pečjo naj ostane, si misli.

Še tisti dan se izprehaja po dunajskih ulicah. To ga zeló osrči. Vse se mu neizmerno dopade. Há, kakšen je promet, kakšno vrvenje in vršenje po kamenitih cestah! Na tisoče ljudij srečavaš, kamorkoli se obrneš; le postoj kje ob oglu, pa bo v nekaterih minutah na stotine vozov drdralo mimo tebe, kakor bi jih nesla burja. Komaj se izogibaš. Letati in odskakovati ti je treba, da te na tla ne poderó. Kdor tega še ni videl, si niti misliti ne more, kakšno življenje tu veje. Ako prideš v širše ulice, te omami krasota in nepopisni sijaj raznovrstnih palač. V pritličju imajo navadno bogate izložbe. Kaj se vse v njih vidi, je neverjetno. Tu zlatnina, srebrnina in žlahtni kameni na izbero; tam svila in sukno v vseh le mogočih barvah; drugje zopet so kipi, podobe, sohe, slike in mnogolične umetnosti. Vsega si ne bi mogel nikoli ogledati; toliko in takih stvarij je povsod nakopičenih, da moreš le strmeti nad njimi; sama krasota ti jemlje oči!

Kako ne bi vse to ugajalo Lenteku? Pogum mu je rastel, srce se mu je širilo. Sedaj še le prav blagruje tisto srečno misel, ki mu je rekla: „Ne v Lepi dol! Le naprej v tuji svet!“ Kaj je Lepi dol?! Kaj je njegova beračija, kaj je njegovo siromaštvo proti krasoti cesarskega Dunaja? Kdor se hoče upogibati pod peto Soteškega očeta, naj tam ostane, kdor pa hoče glavo nositi po koncu, prosto dihati s prsmi, biti sam svoj gospod, ta naj gre daleč proč od Lepega dola, daleč v tujino!

Take misli so napihovale Lenteka. V dveh dnevih se je čutil na Dunaju že domačega. Sevéda ni imel o velikomestnem življenju niti pojma ne. Dunajske prizore je sodil le po prvem pogledu. Globokeje ni mislil. Da je to le zunanji blišč, ki je že marsikoga hudo oslepil in — goljufal, tega ni razumel. Z močno viržinko v ustih se je izprehajal po Dunaju, pa si je predrzno mislil in domneval, da je že dunajski meščan, dunajski velikaš! ...

Vendar dalje ne more ostati na Dunaju. Da je namreč življenje na Dunaju strašno drago, hitro občuti. Kamorkoli greš, ti zasolijo vsak račun tako grozno, da se moraš za ušesi popraskati. Kar oguliti in oskubsti hočejo tujca. Jesti in piti bi moral pozabiti, če bi hotel dalje časa prebivati na Dunaju. Zato pravi stari, resnični pregovor:


Kdor hoče iti na Dunaj,
naj pusti želodec zunaj!

Lentek zapusti naše glavno mesto. Na Nemško odide. Izroči se zopet hitrosti in varnosti železniškega vlaka. Z njim se kaj hitro potuje. Primeroma tudi drag ni. Če najdeš na njem še prijaznega tovariša, ti bo prav kratek čas, tako prijetno, da bi se vozil leto in dan. Železnica je res čudovita iznajdba novega veka. Kamor se je potrebovalo prej celi dan hude in težavne hoje, tja dospeš z železnico v dobri uri. V enem dnevi je bil Lentek še na Dunaju in isti dan že tudi v Pasovi, ki leži na nemško-avstrijski meji, a že na Bavarskem, pod drugim cesarjem. Tam so Lenteku vso prtljago pregledali, kakor to storijo na vseh obmejnih postajah. Nihče ne sme v drugo državo nič prepovedanega prinesti; ako ima s seboj razen obleke, ki jo ravno potrebuje za enkratno preobleko, še kake jedi ali smodke, mora pošteno plačati takozvano carino. Na nekaterih krajih so uradniki posebno strogi. Preiščejo vsak kotiček v kovčegu, vsako culico pretipljejo, da bi le kaj izvohali za obdačenje. Pri izseljencih pogledajo tudi potni list zeló natančno; če je v njem količkaj pomanjkljivega ali samo sumljivega, pa naženejo potnika mahoma nazaj. Lenteku se tolika natančnost ni dopadla. Uradnik mu je vse prebrskal. Zaradi nekaj grižljajev mesa in zaradi dveh steklenic štajerskega vina mu je še zaračunil visoko carino. Skoro bi se bila sprla. Taka natančnost je sitna, preneumna! Zató se je Lentek nekoliko jezil; to mu nikakor ni bilo všeč.

S tako jezico mora stopiti na tuja tla. Tako znamenje ni dobro. Željno je pričakoval trenutka, da zopet odpotuje.

No — dolgo mu itak ni bilo treba čakati. Črez tri ure gre že naprej. A vožnja ni nič kaj prijetna. Kmalu mu postane dolg čas. Nobenega znanca ni. Kamor se ozre — sami tujci. Gledajo ga vsi le bolj čemerno, nezaupljivo. Kako bi se torej on mogel prijazno ozirati na nje? Govorijo čisto nerazumljivo; le sem ter tja ujame kakšno besedico, iz katere spozna, da je nemška. Daljših pogovorov nikakor ne razume. Nemci namreč občujejo med seboj v onih krajih v tako čudnem narečju, da jih ni mogoče razumeti. Vlečejo in zategujejo zloge, z glasom padajo in poskakujejo, da jih je težko poslušati. To je takozvano švabsko narečje, katerega še celó drugi pristni Nemci ne morejo razumeti, ali mu sledijo le z največjo težavo. Kdor pa ni nemščine popolnoma vešč in zmožen, ne razume ničesar.

Kako se je takrat Lenteku milo storilo po domačem slovenskem jeziku! Kako lepo le-tá doni na ušesa! Kako sladka je naša govorica! Slovenski jezik, lepo in pravilno govorjen, je ljubka pesmica, je milo zvonjenje, je ubrano šumljanje prozornih valčkov v čistem potoku, je kakor škijančkov slavospev, kadar se dvigne v sinje nebeške visočine. Kdo ga torej ne bi ljubil? Kateri Slovenec ga ne bi rabil rad povsod? Kdo ga ne bi s ponosom in z gorečo ljubeznijo govoril? Kdo se ne bi zánj možato potegoval? Dà, prav poje pohorski pevec Vodovnik:


Beseda vedno krasna,
nad vse mi blagoglasna,
na svetu lepše najti ni,
kot matere si naše ti! ...

Ne bi bil rajši tam ostal, kjer tvoj jezik govorijo? Zakaj nisi ostal v svoji ljubi slovenski domovini? Ne bi li bilo dobro, da se takoj sedaj vrneš domov, in če si tudi že na pol pota?

Tako poprašuje Lentekovo srce. Po milem materinem jeziku se vsakomur še le takrat najbolj toži, kadar ga več ne sliši, ravno tako, kakor solnce najbolj pogrešamo, kadar se nam skrije za črne oblake ...

Ogledoval si je Lentek lepe kraje, po katerih je drevil z njim brzi vlak. Res, priznati se jim mora, da so lepi. Narava sama jih sicer ni preveč razkošno s krasoto obdarila, a kar jim je ona odrekla in skopo pridržala, to je nadomestila vztrajna marljivost tamošnjega prebivalstva. Ljudje so tam vztrajno marljivi, delavni kakor čebelica, neutrudljivi kakor mravljica. V tem oziru jih mora vsakdo pohvaliti. Vsak košček zemlje skrbno in razumno obdelajo. Polje je urejeno, kakor pri nas najlepši vrti, vinogradi so prava krasota, še celó gozd in travnik morata biti uravnana in osnažena, kakor pri nas marsikje niti vinogradov ne očedijo. V le-teh krajih bi se lahko Slovenec mnogo, mnogo naučil. Da bi le ljudje, ki zahajajo v nje in se zopet vračajo v svojo domovino, pripovedovali o njih ter vnemali svoje rojake k enaki marljivosti, podjetnosti in vztrajnosti!

Lentek je ves presenečen gledal one pokrajine. Cela dolina, po kateri teče reka Majn, je kakor nepregleden raj. Oko se ne more dovolj naužiti krasote, ki se mu ponuja tukaj. Vsa pokrajina je obdelana vzorno; radi tega se ji na prvi pogled pozna, da je bogata in imovita. Vasi in trgi so jako okusno zidani; blagostanje se na vsaki strehi in steni opazuje.

Še lepša in bogatejša je renska dolina. Pravi biser nemškega cesarstva je. Obljudena je silno gosto; velikih mest in trgov kar mrgoli. Ljudstvo je tam zgledno pridno, po postavi krepko, dušno in telesno nepokvarjeno. Ker je pa tako delavno, mu zemlja bogato obrodi; renske dežele so nekaka zakladnica za sosednje pokrajine. Poglavitno mesto je Kolonija, znano po vsem svetu zaradi velikanske in prekrasne cerkve sv. treh kraljev. Tja prihaja vsako leto na sto tisoče tujcev, deloma pobožnih romarjev, deloma radovednih potovalcev. Iz naših krajev je v prejšnjih stoletjih tjakaj romalo prav mnogo vernega ljudstva; mesto samo so imenovali v različnih jezikih le „sveto Kolonijo“ vsi romarji; še dandanes ima tak priimek.

Prihod v Kolonijo je presenetljiv. Vlak pridrevi v velikanski kolodvor, ki spada med največje in najznamenitejše na vsem svetu. Pravcato mesto je kolodvor sam. Kdo vé, koliko je železniških tirov, ki vodijo iz njega na vse strani, kakor solnčni žarki. Vozov, osebnih in tovornih, pa je brez števila. Hlaponi pihajo in žvižgajo in s soparom sikajo in vriskajo, da bi si človek moral zamašiti ušesa. Potnikov je ves kolodvor skoro vsak dan poln. Hitijo na levo in desno, naprej in nazaj, da se opazovalcu kar v glavi vrti pred tako množico. Kdor tolikemu vrvenju ni vajen, ne vé, kam bi šel; vse mu je novo; kar zija v nepregledne čete in strmi nad šumečim hruščem. Izgubiti bi se moral sredi takega neverjetnega ropota. Takega prometa še na Dunaju ni.

Lentek je sicer že mnogo videl, a takoj se vendar ne bi bil mogel spoznati. Sreča, da je imel dobrega prijatelja v tujini. Glasov Pavlek mu je namreč prišel do semkaj naproti. Na kolodvoru ga je pričakoval, natančno ob določeni uri, pri dotičnem vlaku, kakor mu je bil pisal Lentek. Ob tiru stoji; radoveden zre v prihajajoči vlak. Vsak voz hipoma, na mah, pregleda; sokol ne more bolj pazljivo zasledovati svojega plena, kakor on svoje oči obrača za Lentekom. Kje bi bil? Kje bo izstopil?

Vlak obstoji.

„Kolonija! Kolonija!“ se čuje iz stoterih ust. Iz vozov pa se usuje nešteta truma mnogoličnih potovalcev. V trenutku nastane stiska, hlastno klicanje, pozdravljanje, odzdravljanje, objemanje in poljubovanje med znanci, vrišč in hitenje, da zmede marsikomu možgane.

Z roko se Pavlek trdno oklene svetilnika, da ga ne bi množica izpodrinila v stran. Od tam gleda in gleda; hrepeneče pričakuje prijatelja. Sredi gruče došlih potnikov zagleda visoko, močno postavo — takoj na prvi hip jo spozna.

„Lentek, sèm, sèm na to stran!“

A besede se izgubijo v občnem šepetanju, klicanju in kričanju.

„Lentek, ne čuješ? Sèm na to stran!“ zavpije Pavlek glasneje.

Lentek razume. Ves zardi. Radost ga prešine. Ob svetilniku zapazi prijatelja. S prtljago rije proti njemu. Če pri tem koga neljubko dregne in sune, nič ne dene; k prijatelju dospeti je sedaj prva stvar. Le nekaj trenutkov še — in to se mu posreči.

„Preljubi, pozdravljam te iz vsega srca! Hvala, hvala, da si prišel! Nikdar ti tega ne pozabim!“

Objameta se, poljubita, kakor najzvestejša brata. Do solz sta ginjena oba. Besede utihnejo, govor zastane, usta molčijo, a srce tem glasneje utriplje in — govori.

Blažen trenutek veselega svidenja ... in še v taki daljavi! Tako grozno daleč od ljubega doma! Med vsemi tisoči ni niti enega znanca, niti enega, ki bi znal ali govoril premili slovenski materin jezik! Ne! ... V le-tem mestu, med neobčutljivo množico tujega ljudstva se najdeta vendar ljuba prijatelja, zvesta si bratca! Razume se torej, da rajata sladkega veselja ...

„Sedaj pa le za menoj! A drži se me! Glej, da se ne izgubiš; varuj se, da te kdo ne pahne v stran!“

„Bom že, bom že! Le naprej! Ne boj se; bom se te že tesno oklenil!“

Proti izhodu se rivata skoz množico. Komaj dospeta tjakaj. Še le na drugi strani kolodvora, ob pročelju, si lahko oddahneta.

„Hvala Bogu, da sva tukaj! Vidiš, Lentek, takega življenja ni v celem avstrijskem cesarstvu, tukaj v renski dolini pa na več krajih. A danes je še posebno veliko ljudij. Je pač zopet prišlo vse polno romarjev in potovalcev v Kolonijo.“

„Pavlek, ali si ne bi šla nekoliko odpočivat?“

„Dobro, sediva kar tam-le v čakalnico! Pojdi, tam na levi smeva ostati, kakor dolgo hočeva.“

V čakalnici se usedeta. Lentek si briše obraz. Ves sajast je od dolge vožnje. Z robcem si otepe klobuk in obleko; vse je polno prahu.

„Ravno prav, da sva tukaj nekoliko bolj na samem. Povedal ti bom, kam pojdeš. Pisal sem ti bil, da dobiš v Hambornu dovolj dobrega dela. A med tem sem zvedel še za boljše. Ga li hočeš?“

„Sevéda. Zato sem prišel. Le povej, kje je!“

„V mestu Brilonu. Ni daleč odtod. Tam so veliki premogokopi, delavci pa najbolje plačani. Takega zaslužka ne najdeš nikjer, ne v renski dolini in ne drugod na Vestfalskem. Pet do osem mark na dan, to je po avstrijskem denarju: tri do pet goldinarjev! Kakor boš delal, tako si boš pa služil. Si li zdrav?“

„Popolnoma zdrav. Bolan še nikdar nisem bil,“ odgovori Lentek.

„No, potem se ti ni bati. Stotaki ti bodo kar frcali v žepe. Samo delaj, kolikor le moreš!“

„Bom, gotovo da bom,“ zatrdi Lentek.

„Vsaj dolgo itak ne bo treba,“ nadaljuje Pavlek. „Tri do štiri leta, pa bo dobro. Če le en tisočak zaslužiš, bo že dobro. Greš lahko takoj potem domov. Domá si pa kupiš kakšno posestvo, ali kar si bodi.“

„Bomo že videli, kako bo kaj,“ pravi Lentek. „Sedaj mi samo še povej, kje je tisto mesto? Kako se mu že pravi?“

„Brilon! Razumeš? Brilon! Tako se zove. Ti se boš peljal odtod nekoliko nazaj proti vzhodni strani. Takó-le, vidiš, na severno-vzhodno stran. Odtod do Brilona je primeroma tako daleč, kakor od Ljubljane do Gradca. A menda še tako daleč ni. Z brzovlakom si v treh urah tam.“

„Kdaj pa naj grem?“

„Kdaj? Kadar ti je ljubo in drago. Ako hočeš, še nocoj. Jutri zjutraj si lahko že v Brilonu.“

„Kje si pa ti, Pavlek, nastavljen? Kje delaš ti?“

„Jaz? Jaz sem v Hambornu, kakor sem ti pisal. A ne ostanem več dolgo tam. Pridem za teboj v Brilon.“

„To bi bilo pač dobro. Za oba bi bilo boljše, ako bi bila skupaj.“

„Sevéda boljše. Čisto drugo življenje je, če sta dva znanca in dva rojaka skupaj. Zato pa pridem kmalu za teboj. Ako bi bil prej vedel, da je v Brilonu tak lep zaslužek, bi bil že zdavna odrinil tja.“

„Ali misliš, da bom jaz lahko dobil delo?“

„Ne bodi v skrbéh! Še tisoč tovarišev bi bil lahko pripeljal s seboj in še bi jih ne bilo preveč.“

„Kam pa naj torej grem? Kam se naj obrnem? S kom naj najprvo govorim?“

„Vidiš, to se takó-le naredi; zapomni si, saj je čisto lahko! Tukaj imaš ime premogokopa v Brilonu, v katerem dobiš delo. Pravi se mu „Katarinin rov“ v Brilonu. V mestu boš samo vprašal, kje je imenovani rov. Šel boš potem tja in tam boš vprašal, kje je gospod Albert Merk, nadpaznik v Katarininem rovu. Takoj ga boš našel. Ljudje so prijazni, v obče zeló postrežljivi; vse ti bodo pokazali.“

„Zastonj, ali moram kaj plačati?“

„Vse zastonj! To je malenkost. Gospod Merk te bo peljal k ravnatelju, kakor sem ga že prosil; poznava se dobro. Tam se ti bo mahoma odkazalo delo; drugi dan greš v rov, koncem tedna dobiš že plačo, morebiti od začetka nekoliko manjšo, pozneje pa večjo, kakor sem ti rekel.“

„Če bo to le vse tako šlo, kakor praviš,“ opomni Lentek nekako nezaupno.

„Šlo? Kaj ne bi šlo? Natanko, kakor sem rekel. Če je treba, ti glavo zastavim.“

„Kdaj pa, misliš, bi bilo najbolje iti?“

„Veš kaj? Jutri zjutraj. Opoldne si v Brilonu. Zadeneš ravno prav. Popoldne si že lahko pri ravnatelju.“

„Dobro; tudi meni je tako ljubo. Bom vsaj po noči tukaj mirno spal, ker sem strašno utrujen.“

„Gotovo da, verujem,“ pristavi Pavlek. „Kolonijo si pa moraš tudi nekoliko ogledati. Te-le ure pridejo danes ravno prav. Hej, boš ti videl, kakšno mesto je to; lepo, krasno, da mu ni enakega na svetu.“

„Sem prav radoveden.“

„Si tudi lahko. Takega pod avstrijskim cesarjem ni, pa ga ni, naj reče kdo, kar hoče. Pojdiva; prej ko odideva, več bova videla.“

„Dobro, pojdiva!“ ...

Pri vratarju pustita Lentekovo prtljago, potem pa jo kreneta naravnost v najbolj obljudene ulice. Lentek pogostoma maje z glavo, se čudi, strmi nad tem in nad onim. A tako silno se mu pa vendar ne dopade mesto. Zakaj neki ne? Morebiti zato ne, ker je preveč utrujen in ker je zadnje dni toliko videl, da se mu vse vrti po glavi. Morebiti si pa zraven tudi misli: Lepa je, lepa, Kolonija, res, pa avstrijski cesar ima vendar še lepša mesta pod seboj!

Solnce je že zatonilo, ko sta se prijatelja vračala proti kolodvoru. Treba je bilo za Lenteka najti prenočišče. V veliki gostilni poleg kolodvora ga najdeta, lepo in primerno prenočišče. Vse je Lenteku ugajalo, samo nekaj mu je delalo preglavico — da je vse tako drago! Joj, cene so visoke, naj jé, ali pije, ali prenoči — vse zabelijo, da je strah. Ako se v onih krajih veliko zasluži, pa se tudi veliko potroši ...

Drugo jutro, lep jesenski dan, se odpelje Lentek v Brilon. Kakor mu je bil Pavlek povedal in naročil, vse se je točno zgodilo. Pred Katarininim rovom je našel gospoda Merka. Spoštljivo ga pozdravi, mu izroči tudi Pavlekove pozdrave ter ga prosi ljubeznive pomoči. Gospod Merk mu jo kaj prijazno obljubi; postrežljiv je, da Lentek take vljudnosti še videl ni.

Pelje ga v ravnateljsko dvorano. Tam vprašajo Lenteka za različna pisma; vse listine mu preiščejo. Celó natančno mu preštejejo denar, ki ga je prinesel s seboj. Zdravnik ga je po vsem životu vestno preiskal, je li zdrav, ali nima nobene hude pege, ali ni sumljiv vsled nalezljivih boleznij. Dva uradnika mu odvzameta kovčeg, ga odpreta, preiščeta v njem vse, vse: obleko, jedila, nekaj knjižic; preiščeta mu vso obleko na životu, sežeta v vsak žep; vprašata ga, ima li s seboj kakšne tiskovine, ki bi bile v Avstriji prepovedane. Vprašata ga, je li ud kakšnega društva, je li sploh bil kdaj pri kakšnem društvu. Opisati jima mora vse družbinske razmere: Ima li stariše? Kdo je do sedaj skrbel zanj? Kdo bi ga sprejel pod streho, ako bi zbolel? Vse jima mora do pičice natančno razložiti in dopovedati. Tako natančno še izpovednik ne izprašuje vesti, kakor sedaj njega obdelujeta le-tá uradnika. Kar vroče mu postane pri tako obsežnem in ostrem izpraševanju.

Ker so vsi odgovori povoljni in vsi pogoji izpolnjeni, ga sprejmejo v delo. A ne takoj s plačo. Dva tedna se mora ob svoji plači učiti; le ako bo ob večerih po naročilu pomagal drugim najemnikom, bo dobil nekaj odškodnine.

Slednjič še stopi neki gospod z mečem ob strani pred njega; Lentek ne ve, kdo bi to bil. Zakriči nad njim, da se Lentek strese. Osorno reče:

„Povem vam, da se morate pošteno vesti, vse postave izpolnjevati, svoje oblastnike spoštovati in ubogati; vse storiti, kar zahtevajo zakoni, in vse opustiti, kar prepovedujejo! Ste li razumeli?“

Lentek prikima z glavo.

„Ako bi se proti katerikoli postavi pregrešili in kalili javni red pri našem podjetju, boste strogo in ostro po vseh postavah kaznovani! Ste li razumeli?“

Lentek zopet, nekaj jecljaje, prikima.

„Še to vam moram povedati: Kdor se pri nas postavam ustavi, kdor jih zlobno prelomi, kdor jih noče do zadnje pičice izpolnjevati, le-tá ne sme upati milostne sodbe. Prizanašanja, pomiloščenja ali kakoršnegakoli oproščenja pri nas ne poznamo! Ste li razumeli?“

Pri zadnjih besedah trči strogi gospod z mečem ob tla, pritrdi še s črevlja krepkim udarcem ter se zasuče po vojaško ob peti in odide.

Lenteku se je koža zgrbančila, ko je moral tak evangelij poslušati. Ni ga pričakoval. Videl je, da na Nemškem gospoda ne da šaliti s seboj.

Tak začetni strah je prav dober in koristen. Marsikoga dolgo časa prevladuje.

Tudi pri Lenteku se je dokaj časa poznal. Pod njegovim vtiskom si je prvi dan ogledoval ogromni premogovnik v Brilonu. Velezanimiv je tak ogled.

Brilon namreč leži v Ardejskem pogorju, ki ima v sebi neizmerne zaklade izbornega premoga. Samo v premogovnikih okrog mest Brilona in Olpe ga izkopljejo na leto poprečno 540 milijonov stotov ali centov. In koliko to nese na leto? Silno veliko: približno 120 milijonov goldinarjev ali dvakrat toliko kron.

Premogovne jame so lastnina različnih podjetnikov in veletržcev, samih milijonarjev, orjaških bogatašev. Nekateri izmed njih ima po mnogo tisoč in tisoč delavcev ali premogarjev, ki kopljejo noč in dan, leto za letom premog po podzemeljskih jamah.

Po tri sto, pet sto ali še več metrov globoko kopljejo rove. Po umetnih strojih se vsak dan peljejo v nje in ostanejo pod zemljo ves dan; zvečer jih gredó drugi nadomestovat. Tako tam doli delo nikdar, nikdar ne počiva. Spodaj je večen šum, vedno kopanje in udrihanje, tolčenje in mahanje. Orodje nikoli ne miruje. Premogar vzame zunaj svoj kij, kramp, kopačo, lopato, ali kar pač potrebuje, in z njimi zasekava, koplje in bije, da se vnemajo neprenehoma iskre.

Brez hudih nevarnostij tako delo ni. Gorjé, če se vsled nepazljivosti strè kakšen stroj! Gorjé, če se po nesreči pri razstreljavanju prehitro vname smodnik ali dinamit! A najhujše gorjé, če se vžgó globoko doli v jamah plini ali premogovni sopari ter spodaj zadušijo vse delavce ali jih strahovito sežgó! Tudi če voda nenadoma priteče v jame in rove, je nevarnost zeló huda.

Radi tega mora premogar vedno jako paziti pri svojem delu. Kajti če se zgodi nesreča, je izgubljen ne le eden, temveč po sto in sto jih včasi pomori najmučnejša smrt.

Delo samo je jako mučno in utrudljivo. Le krepki mladeniči in zdravi možje so mu kos. A zaradi velikega napora in zaradi vedne nevarnosti imajo tudi kaj lepo plačo. Sevéda ne povsod enake. V Severni Ameriki in na Nemškem so bojda najbolje plačani. Kdor pridno in vztrajno dela, si toliko zasluži, da lahko vsak mesec po sto in še več goldinarjev položi v hranilnico. Zaslužek je torej lep, vabljiv, da malokje takó.

Premogarji pa tudi vedó, kdo so in koliko da zaslužijo! Nekateri so ob nedeljah oblečeni bolj drago, kakor marsikateri visok gospod.

Ako so varčni, marljivi in pazljivi, prihranijo si lep denar. Zraven tega ostanejo dobrega srca, so verni, pobožni, hodijo radi v cerkev in se varujejo vsega hudega. A strašne izkušnjave jih zalezujejo. Med premogarje pridejo včasi od vseh vetrov najhudobnejši tovariši, ki nimajo niti iskrice vere, niti poštenja, niti strahú božjega. Ako je v veliki družbi le eden tak, utegne popolnoma pokvariti in zapeljati vse svoje sodruge. Povsod se to sicer lahko zgodi, a ravno pri le-téh najlaže, ker prihajajo od tako različnih krajev.

Premogarsko življenje je čudno življenje, sem ter tja prav dobro, včasi pa prav slabo, prijetno ali žalostno, koristno ali pogubljivo — kakor si ga pač hoče premogar sam pripraviti in urediti ...

Lentek se je bil kaj hitro privadil premogarskega življenja. Saj je bil že njegov oče premogar; v prvi mladosti je že gledal in natančno spoznaval premogarski stan.

Črez dva tedna je dopolnil poskuševalni pouk. Potem pa je dobival takoj plačo, in sicer lepo plačo — že začetkoma štiri marke na dan; kmalu so mu plačo še povišali.

Kakó torej ne bi bil vedno dobre volje! Zdrav je, močen je kakor hrust, denarja dovolj — ej, to se živi kakor ptiček pod nebom! Ničesar mu ne manjka. Vsega ima dovolj!

Tudi nekaj slovenskih tovarišev najde tam. Z njimi sklene ozko in srčno prijateljstvo. Večkrat se z njimi shaja. Le-ti slovenski prijatelji in tovariši so zánj prava dobrota, kajti dobri so, značajni poštenjaki, res vse hvale vredni možje.

Njihova tovarišija mu je začetkoma nad vse ugajala. Z njimi se je veselil in zabaval, z njimi je poveličeval veselje, a tudi slajšal trpljenje premogarskega stanú. Če so ob nedeljah zapeli prelepe slovenske pesmi, se je vsem zdelo, da so domá, sredi svojih prisrčnih rojakov.

Med njimi je bil tudi neki Ferdo Samec, domá z Goriškega. Prej je bil premogar v Črnem potoku. Znal je posebno lepo peti. In koliko pesmij je vedel na pamet! Nikdar mu jih ni zmanjkalo. Vsa družba je hrupno ploskala, kadar je kakšno zapel; vse ga je čislalo. Najlepša pa je bila njegova pesem, ki jo je prinesel iz Črnega potoka. Rekel je, da so jo bili zložili neki gospod kaplan v Črnem potoku in da so jo potem zeló radi in pogosto prepevali vsi premogarji. V njej je trpljenje in težko delo premogarjevo res ganljivo popisano. Slovenski tovariši so bili vselej do solz ginjeni, ko je pel tisto lepo „Premogarjevo pesem“. Ker je bil napev ob enem poln srčnih občutkov in globoko pretresljiv, so jo tudi drugi tovariši željno poslušali, ki so v bili iz Nemčije, s Francoskega, Angleškega ali Laškega. „Še enkrat, še enkrat!“ je viharno donelo, ko je končal. In Samec se ni dal mnogo prositi, saj se je tudi njemu črez vse dopadala tista:

Premogarjeva pesem.


Nevarno je povsod življenje,
povsod preti tisoč pogub,
a tako ni nikjer trpljenje,
ko tvoje je, premogar ljub!
Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Tja doli v črne globočine
te vedno vodi strma pot,
med grozne skale in pečine
si s trudom koplješ nov dohod.
Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Za tebe solnce nič ne sije,
za tebe zvezde ne goré;
le tema tvoje jame krije,
za tebe ni noči, ne dné.
Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Ti ne poznaš zelene trate,
za tebe polje ne zori;
tam doli ni gorice zlate
in vrt dišeč ti ne cveti.
Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Za tebe ptice ne žgolijo,
potoček bister ne šumlja;
pečine tvoje le molčijo,
v njih pesem sladka ni domá.
Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Po zemlji ljudstvo se raduje,
prepeva, raja med seboj,
pri tebi kij se samo čuje,
ko vdariš z njim — to spev je tvoj!
Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Globoko doli v temnih jamah
se v prahu trudiš in potiš,
na rokah žulje in na ramah —
veliko siromak trpiš!
Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Opomni te stopinja vsaka,
da poleg tebe smrt stoji;
povsod na tebe strastno čaka,
nad glavo koso ti vihti.
Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Tolažba ena ti ostane,
in ta naj srce ti sladi:
da Bog bo nekdaj svoje vdane
po delu sodil zemskih dnij!
Kdo potrebuje, kakor ti,
vsak dan nebeške pomoči?

Ako kdo take poštene in spodobne pesmi prepeva, mora biti dober in vrl mož! v Kakoršne pesmi kdo rad prepeva, takšen je on sam. Človek se po tovarišiji, njegovo srce pa po pesmi pozna.

A ne samo na posameznika, temveč tudi na celo družbo mogočno vpliva lepa in spodobna pesem. Kakoršna je družba, takšne pesmi se v njej pojó ...

O, da bi bil Lentek vedno v družbi svojih slovenskih bratov ostal! Neizmerne koristi bi bilo to zánj.

A tega ni storil. Zakaj ne? Sam Bog vé, zakaj da ne. V njej se mu ni nikdar nič žalega pripetilo; krivica se mu nikdar ni storila. Izkušal je v njej le ljubezen, užival samo najsrčnejšo prijaznost.

In vendar je ni maral! Morebiti mu je bila sčasoma predolgočasna. Mogoče! Morebiti so mu bili slovenski tovariši pretihi, premalo podjetni. Mogoče; on je namreč ljubil hrupno veselje. Čim večji je bil dirindaj, tem bolj je bil zadovoljen.

Posledica je bila, da se je jel svojih slovenskih tovarišev bolj in bolj ogibati. Nekaj časa ni v njihovo družbo več hotel iti, potem pa ni mogel, ker je mislil, da ne sme več priti. Tako se je tekom nekaterih mesecev izvršil v njegovem srcu nekak preobrat. Zašel je, prej kakor bi bil kdo mislil, na slaba pota. Da bode to zanj pogubljivo, si niti domneval ni.

Začel je razkošno in prevzetno živeti. Kadar je bil prost, šel je med svoje nove tovariše. Pri njih se ni učil prav nič dobrega. Poslušal je brezverne pogovore, začetkoma nekoliko s strahom; pozneje pa se jim je toliko privadil, da so se mu popolnoma dopadali. Njegovo versko prepričanje je bilo omajano, a z njim tudi vsak čednostni čut, vsa nravstvena podlaga. Padal je vedno globlje.

Zanemarjal je verske dolžnosti. Ogibal se je cerkve, celó vsakdanjo molitev je opuščal. Toliko pridnih, poštenih in pobožnih tovarišev je imel! Vsak dan jih je videl, kako so molili, ako drugje ne, vsaj pri odhodu v podzemeljske rove, ko premogarji tako vneto, mnogoteri ganljivo molijo na čast sv. Barbari, da bi jih varovala časne in večne nesreče! Prej je on tudi molil, sčasoma je prenehal, pozneje pa je že druge pikal in zasramoval zaradi molitve.

Kakor so njegovi malomarni prijatelji iztrebili poštenje in vsako dobro prepričanje iz njegovega srca, tako so njegove še malomarnejše prijateljice praznile njegove žepe. Take družice so hujše kakor tovariši; kdor se da njim ujeti, je izgubljen.

Lentekovo prorokovanje o bodočih stotakih in celó tisočakih se torej ni moglo uresničiti. Služil je na dobrem mestu, prislužil si je mnogo penez, a prihranil ni skoro ničesar. Kar je v soboto večer za ves teden potegnil, je večinoma vse potrosil v nedeljo. Lahkomiselne tovarišije so pijavke, ki nimajo nikdar dovolj. Lentek jim je žrtvoval belič za beličem brez konca in kraja, kakor da bi sipal v kad brez dna.

Kdo vé, kako dolgo bo trajalo tako življenje? Menda neprenehoma. Lentek ga že uživa tretje leto tam v daljni tujini, a mu povsem ugaja. Njegov značaj se mu je popolnoma prilagodil.

A vendar se bliža svojemu koncu. Kdo bi mislil, da tako hitro in tako nepričakovano! In še vsled takega povoda! ...

Med mnogoterimi uradniki in predstojniki je bil namreč tudi neki Filip Kern, zeló strog in osoren mož. Premogarje je z vso natančnostjo nadzoroval. Ako se je zakasnil kdo le za minuto, ga je takoj ujel, surovo oštel in vrh tega še zatožil ravnateljstvu. Ob sobotah pri obračunanju pa so sledile denarne globe, kazni, ki so bile za delavce strašno občutne in skrajno zoprne. Komur je bilo le pol marke odtegnjeno, je preklinjal celi večer; mnogoterim pa so pri blagajni odškrnili zaslužek za eden ali za dva dni. Nevolja med premogarji je bila brezmejna. Peklenščaka niso bolj črteli kakor hudega Kerna. Nikdo ga ni pogledal prijazno; kamor je prišel, so zaškripali z zobmi; za njegovim hrbtom pa so stiskali pesti in se rotili s sveto prisego, da se bodo maščevali nad njim.

„Kakor stekel pes — mora poginiti.“

„Toplega bo pekel požrl.“

„Na solnčni prah se mora razkaditi ...“

Take grožnje so se ponavljale dan na dan; najostudnejše psovke so šle od ust do ust, vse skovane proti Kernu.

Nekega dne dobi Kern po pošti mali zabojček. Mislil je, da so v njem knjige. Brezskrbno vzame močen nož, da bi zabojček rahlo odprl, pazljivo ločil pokrov in tako ohranil zabojček nepokvarjen. Tako je delal pri vsaki pošiljatvi, ki jo je dobil; kajti bil je več kakor štedljiv, bil je skop; hotel je vsako poslano reč še kako uporabiti.

Prav rahlo, čisto rahlo odpira; vsak žrebeljček izdere posebej; tudi nje še lahko kje uporabi. Previdno, silno previdno dvigne pokrovček. Kakor bi štel: ena, dve, tri, ga loči.

A ko ga loči — o groza! V tistem hipu zagleda v zabojčku žreblje, jeklene škrbine, ostre koščke železa in svinca. Kakor bi trenil, plane kvišku, s suknjo trči ob zabojček, ga vrže na tla in kakor bi treščilo, se začuje grozen strel, ki pretrese stene. Na hip je soba polna dima. Iz sosednjih dvoran planejo uradniki ... in kaj zagledajo: Kern leži na tleh poleg mize, vpije ter se vije v bolečinah. Groza ga je gledati; strašen je pogled po vsej sobi. Kernu je odbita desna noga spodaj pod kolenom; vsa obleka na njem je raztrgana, v cunjah visi od njega. V obrazu ga je strel osmodil, da je ves črn, po rokah in po licu ima pekoče rane. Siromak ječi in kriči vsled hudih opeklin.

Dvignejo ga; zdravniki priskočijo. V nekaterih minutah ga umijejo, iztrebijo rane, očistijo razstreljeno meso, mažejo z različnimi tekočinami proti gnilobi ... Vse se mahoma zgodi, kolikor pač premore zdravniška moč in umetnost.

Ko se Kernu zopet vrne zavest, pové, kaj in kako se je bilo zgodilo. Stvar je bila jasna. Sovražniki Kernovi so ga hoteli zavratno, na jako zvit način umoriti. V tisti zabojček so dejali razstrelivnih snovij, nasuli zraven žrebljev, jeklenih smetij in odrezkov; pripravili so vse tako, da se morajo razstrelivne snovi v trenutku vneti, ko bo kdo trdneje udaril ali sunil ob nje, kakor da bi sprožil petelina na puški. Ves zabojček bi se moral bliskoma vneti in puhniti naravnost v glavo, katero bi sevéda razdrobil v prah.

Kern je imel neizmerno srečo. Njegova štedljivost mu je rešila glavo in življenje. Ako bi bil po zabojčku krepko in trdno udaril, bi bil vnel one snovi, glava bi se bila na tisoč koscev razletela. A ker je tako rahlo in previdno odpiral, se pošast v zaboju ni vžgala. Ko je pa pogledal v zabojček, je takoj spoznal, kaj da je. Taki zavratni napadi se večkrat dogajajo. V prvem hipu se je tako prestrašil, da je nevedé planil kvišku; smrti, posebno pa tako strahovite, se vsakdo boji. Ko je zabojček treščil na tla, so se vsled močnega udarca vnele snovi; odtod razpok. K sreči jih ni bilo toliko, da bi mu bile celo truplo razkosale; odtrgale so le spodaj desno nogo, drugo truplo so le žreblji razmesarili, a vendar ne umorili ...

Kakor jek odmeva po vsem Brilonu glas o predrznem napadu. Med uradniki in pazniki je bil občen strah. Nekaj dnij je ves promet v Brilonu zamrl. Vse je bilo pobito. Le v manjših delavskih krogih so se na tihem smejali. „Hà, hà, hà! Prav se mu je zgodilo!“ je bilo čuti sem ter tja. Nekateri so celó obžalovali, da ni Kern več dobil; glavo bi mu bilo moralo razstreliti. Jeza ne pozna nobene meje; sovraštvo se nikdar ne more nasititi. Tudi Kernovim besnim sovražnikom to ni bilo dovolj ako bi bili Kerna pogreznili v skrajno peklensko globočino, menda še ne bi bili zadovoljni.

Kern je postal hudo, hudo nesrečen. Trpel je neznosne bolečine. Jeklene iveri so se mu vjedle v meso, globoko pod kožo. Treba je bilo vsako posebej izdreti, izpuliti kakor trn iz pete. To je bolelo, da je Kern naravnost tulil in rjovel same bolečine; večkrat je postal nezavesten. Desno nogo mu je strel tako razbil pod kolenom, da je visela le v nekaterih kosih kakor na traku. Odrezali so mu jo.

Nesreča je bila za Kerna tem hujša, ker premogokopni podjetniki niso bili po postavi primorani, dati mu kakšno odškodnino ali celó pokojnino; zakaj ponesrečil se ni v službi, temveč v zasebnem opravku. Dobil je sicer lepo svoto od ravnateljstva; a kdo mu poplača bolečine, kdo mu bo odškodoval strašno zavest in brezupno prepričanje, da bo do hladnega groba ostal ubog, hrom siromak, da bo za vselej nesposoben za službo. To je grenko, to peče, to še le boli! ...

Naravno je, da je takoj po zlobnem napadu nastalo važno vprašanje: Kdo je storil to? Od prvega ravnatelja do zadnjega delavca, od najtežjega milijonarja do najubožnejšega berača v Brilonu — vse je popraševalo in ponavljalo stokrat na dan: Kdo je storil to? ...

Nikdo ne ve. O napadalcu ni sluha, ne duha. Zabojček je bil oddan na pošti v sosednjem mestu Olpe, a podpis na poštni listini pošiljateljevi je bil sevéda izmišljen. To je bilo jasno vsakomur. Na pošti v Olpi so rekli, da je neki deček prinesel zabojček, a čigav, odkod? tega nihče ne ve. Sumničijo sedaj tega, sedaj onega, a pravega dokaza ni mogoče dobiti. Vse zastonj. Kdo pa bi bil takrat slutil na pošti, da je s tistim preprostim zabojčkom tak satanski namen v zvezi?!

Redarstvo preiskuje, kolikor je mogoče, natančno in — zvito. Vsako, tudi najmanjšo slutnjo uporabi, da bi zasačilo grdega zločinca. Tisoč mark razpiše kot darilo za tistega, ki bi vedel povedati kaj zanesljivega in gotovega o hudodelniku.

A vse zaman — zločinca ni mogoče najti.

Še silneje, kakor odkrito in javno, deluje redarstvo tajno, na tihem. Visoki redarstveni uradniki se preoblečejo v navadne premogarje, hodijo z njimi po gostilnah, jim plačujejo iz polnih žepov za jed in pijačo, vohajo na levo in desno, brskajo po vsaki malenkosti; a zločinca ni!

Kdo je storil to? Noče — in ne sme utihniti tako nujno vprašanje!

Redarstvo vdere v zasebna stanovanja, preišče vse skrinje in omare, vse postelje, vse kleti, vsa podstrešja, še v pljuvalnike pogleda — ali se ne bi kje našla toli zaželjena sled do zločinstva?

Neki redar pride v hišo, kjer stanuje premogar Alfred Minder, katerega pozna ves Brilon. Zakaj pozna? Ker je bil strasten hujskač, nemiren, prepirljiv, ki je posebno proti gosposki in proti oblastvom, kjer je le mogel, zbadal in vznemirjal ljudi. Ko stopi redar v Minderjevo sobo, sedi Minder poleg preproste mizice ter čita. Vstane in zardi.

„Kaj iščete tukaj vi? Kdo vas je klical? Kdo vam je dal pravico, vdréti v mojo sobo brez dovoljenja?“

Tako se huduje Minder. Kriči in vpije ves besen.

„Haló, za menoj!“ zavpije redar in črez nekaj trenutkov se usiplje celo krdelo redarjev v sobo; čakali so le na povelje svojega vodja.

Kakor na povelje, planejo na Minderja. Kakih deset rok ga zgrabi; za goltanec, za roke, za lase, povsod ga primejo urni redarji. On je v prvem hipu segel po samokres na steni, a bilo je prepozno. Držale so ga že orjaške redarjeve roke.

„Ti si! Ti in nikdo drug!“ kliče zmagonosno redarstveni vodja.

„Sedaj te imamo! Ne uideš nikdar več!“

Minder, ki je bil nenavadno močen in krepek, pahne z vso silo redarje, ki ga držijo. Dva tresne ob tla. S pestjo bije na levo in desno ter se brani kakor rjoveč lev. A redarjev je preveč; primejo ga drugi in črez nekaj minut zvežejo Minderja v železne verige.

„Kje imaš orodje za pripravo razstrelivnih snovij?“ vpraša vodja.

„Satani, pri meni ne najdete ničesar!“

Redarji začnejo preiskovati sami sobo. Pogledajo v vsak kotiček, pod posteljo, v miznico, pod klopi in v posteljo. Preiščejo še omaro. Res, spodaj v kotu, vzadi za obleko, najdejo škatlico, v kateri je bila betev dinamita.

„Ga že imamo!“ se začudijo redarji ter dvignejo zeló pazljivo škatlico z dinamitom.

„Odkod imaš to?“

„To betev dinamita sem vzel pri razstreljevanju pečin.“

„To ni res!“

„Je res!“

„Sicer pa — nisi li vedel, da je strogo prepovedano, take stvari jemati s seboj v stanovanje?“

Minder molči in s plamenečim očesom meri redarje. Zvija roke, da bi se otresel verig, a ne more.

„Kje imaš druge take stvari?“ vpraša vodja.

„Nimam ničesar.“

„Že še imaš. Le povej rajši sam!“

„Pa iščite, lopovi, če hočete kaj najti!“

„Žaliti nas tudi hočeš?!“

„Kdor svojevoljno v tujo hišo vlomi, je lopov!“

„Imamo pravico!“

„Pravice ni!“ se zadere Minder.

Redarji iščejo naprej. Ker ne najdejo ničesar, odvedejo v preiskovalni zapor Minderja. Tam ga izprašujejo na vse mogoče načine, a zvedeti ne morejo ničesar.

Vprašajo ga tudi, ima li kake prijatelje, se li s kom pogostoma shaja? A on ne izpove ničesar. Redarje in sodnike zmerja in psuje, da je groza poslušati.

A česar ne pove on, povedó drugi ljudje, ki ga poznajo. Od njih zve preiskovalni sodnik, da ima Minder tri tovariše, s katerimi se je na tihem shajal. Prihajali so k njemu v stanovanje, niso marali drugih, temveč le med seboj so občevali. O čem so se pogovarjali, nihče ne ve.

Gotovega ne zve torej sodnik ničesar, a vendar zadostujejo ti podatki, da zapove zapreti v preiskovalni zapor vse njegove ožje prijatelje.

Med njimi je tudi — Lentek.

On v zaporu! Sicer ne kot hudodelnik, ne! Samo zaradi preiskave mu vzamejo zlato prostost. Sodnik meni, da bo kaj iz Minderjevih prijateljev izvil, ker iz njega samega ničesar ne more.

Lenteka to strahovito peče. Kaj takega se mu še ni pripetilo nikoli ne! Po noči se joče v zaporu, nikdar ne zatisne očesa; niti jesti noče; ves zelen je od same jeze. Užaljen, ranjen, prizadet je v globočino srca. Ako ga paznik ali sodnik zbada, ker ima zajokane oči, se še huje raztogoti in reče s poudarkom:

„Ravno to je znamenje, da se mi krivica godi. Jaz sem nedolžen. Kako morete mene zapreti! To je vnebovpijoča krivica. Moje solze so vam priča in najzvestejši porok. To so solze zrelega moža, to so solze avstrijskega vojaka, to so solze zasledovane in po krivici teptane poštenosti! Mož se ne joče, za kar si bodi. Njegove solze se ne hlinijo. Jaz sem nedolžen!“

A sodniki so trdosrčni ljudje. Solze jih ne ganejo nobene. Vse Lentekovo rotenje je zastonj, vse prisege in vsa priduševanja ne pomagajo nič. Lentek ostane kot sumljiv v zaporu.

A najhujši udarec še le pride. Sodnik je takoj naznanil ravnateljstvu v premogovniku, da so Minder in njegovi tovariši v zaporu. Ravnateljstvu je le-tó obvestilo dobrodošlo; prišlo je kakor nalašč. Sedaj ima namreč ravnateljstvo povod in pravico, službo odpovedati Minderju in vsem njegovim tovarišem. Dolgo jih je zasledovalo; vedelo je, da Minder vedno in povsod, kjer le more, hujska proti vsem oblastvom. Krivice in zločina mu sicer ne morejo dokazati; a sumljiv, skrajno sumljiv je. On neti nezadovoljnost med delavstvom; on je ščuva, naj se upre zaradi premajhnega plačila in preobilnih delavnih ur. On mora ven, daleč proč! In z njim vsi njegovi ožji prijatelji! Naj so krivi ali nedolžni zaradi hudodelstva proti Kernu, vse eno — proč morajo! Potem bo mir!

Odpusti jih takoj. Ob enem prosi redarstvo, da jih naj odvede vsakega v pristojno občino, kadar jih bo sodnija izpustila iz zapora.

Vsem se naznani sklep ravnateljstva že v zaporu. Vsi izgubijo službo; nobenemu izmed njih se ne dá več dela v premogovniku.

Lenteka je ta odpoved neizmerno razburila. Pred sodnijskim uradnikom, ki mu je to naznanil, je naravnost zdivjal in zbesnel. Vedel je namreč, da odslej na Nemškem nikjer več ne dobi službe.

Kam torej potem? To vprašanje ga je težilo in mučilo. Na svojo domovino je skoro popolnoma pozabil; Lepi dol mu skoro nikoli več ne pride v spomin; zatrl je nalašč vsako sled, ki bi ga bila vodila v tisto nekdanje bivališče.

Kam torej, ko ga bodo izpustili?

Lentek si stvar dobro premisli. V zaporu ima časa dovolj, da si nariše načrt za prihodnje življenje. Nad tri tedne je moral trpeti v zaduhli ječi; tako dolgo je moral delati hudo pokoro samo zato, ker je bil prijatelj Minderjev. Vrh tega se mu je še vedno bati, ali ne bo morebiti obsojen, morebiti celó na dolgotrajen zapor. Kaj, če kdo krivično izpove proti njemu, ga obdolži po krivici, ga z zlobnim obrekovanjem pahne še v večjo nesrečo!

To se ni zgodilo. Zakaj vkljub najnatančnejšim preiskovanjem sodišče ni moglo dognati, da bi bil Minder ali kateri njegovih prijateljev kriv groznega napada na Kerna. Le zaradi tiste betve dinamita je bil Minder obsojen v trimesečni zapor, vsi njegovi tovariši so bili oproščeni. A huda kazen je bila za vse odpoved dobre službe, ki so jo imeli v premogovniku. Dober kruh izgubiti — in ne vedeti, kam bi šel iskat novega, je hudo.

Lentek je vložil na ravnateljstvo ponižno prošnjo, naj ga vendar še obdržijo v službi. V njej s prisego zatrjuje, da mu je iz vsega srca žal, da je preveč hodil v slabe tovarišije in da je posebno z Minderjem tako prijazno občeval; pri Bogu in pri svoji duši se roti, da druge krivice ni storil, da je prišel le vsled neverjetne lahkomiselnosti po svojih tovariših na slab glas; sveto obljubi, da se bo v bodočnosti poboljšal in se vestno ogibal vsega, karkoli bi utegnilo škodovati dobremu imenu.

A ravnateljstvo prav nič ne veruje vsem njegovim prisegam in vsem svetim obljubam. Da je Lentek ničvreden malomarnež, zvit hujskač, nevaren prepirljivec med delavci, garjeva ovca v čredi, o tem je prepričano. Radi tega nobenega odpuščenja, nobenega sprejema več! Lentek, kakor i vsi njegovi ožji prijatelji morajo proč! ...

Nekega dne pokliče sodnik Lenteka pred sebe. Z ostrim naglasom mu pravi:

„Od obdolžitve sokrivde pri napadu na uradnika Kerna ste oproščeni. A vsled zapora in vsled vašega dosedanjega obnašanja vas slavno ravnateljstvo premogarskega podjetja odslovi iz službe. Po naših državnih postavah pa inozemec, ki nima stalne, poštene službe, tudi nima pravice bivati na ozemlju nemškega cesarstva; zato se vam naznani, da je sodnija odredila, vas takoj izgnati v vašo domovino.“

Na Nemškem so v tem oziru prav strogi. Inozemca, ki se tam le količkaj pregreši, primejo ter ga kratkomalo pahnejo črez mejo. In taka strogost je na pravem mestu, ista bi tudi po drugih državah koristila!

Orožnik pride po Lenteka. Pelje ga na njegovo prejšnje stanovanje. Tam mu veli pobrati vse svoje stvari, poplačati takoj vse dolgove, ako jih ima, in sploh poravnati vse obveznosti.

V nekaterih urah je vse končano; veliko itak ni bilo opraviti.

„Sedaj pa takoj z menoj! S prvim vlakom morate odtod. Povelje imam, vas po odgonu spremiti do Pasave, tam na meji vas pa izročiti avstrijskim oblastvom.“ Tako zapoveduje orožnik osorno.

„Jaz sem nedolžen,“ reče Lentek s prosečim glasom.

„O tem ni več vprašanja,“ ga zavrne orožnik.

„Kam se naj obrnem, da najdem pravico?“

„Sedaj so vse prošnje zastonj. Jaz poznam samo eno povelje: Urno naprej!“

Milo vzdihne Lentek ter pravi:

„Sedaj še le vidim, kako resnično so vsi govorili ob smrtni postelji mojega očeta, ko so na mene kazali, rekoč: ‚To je nesrečnež!‘ Po odgonu moram domov, kakor razbojnik, zločinec ali tolovaj. Kaj sem pa zakrivil?“

„Tiho in mir! Nedolžno jagnje niste! Mi vas poznamo predobro. Ne godi se vam krivica!“ se zareži orožnik.

„Krivica ...!“ hoče Lentek odvrniti, a orožnik udari s puško ob tla ter kriči:

„Dovolj, niti besedice ne več! Naprej, mahoma naprej!“

Orožnik odpre na stežaj vrata in pokaže Lenteku pot. Molčé nese Lentek svojo prtljago; tesno za njim pa koraka orožnik. Ljudje po ulicah postojijo ter zijajo radovedni v Lenteka. Mnogoteri ga poznajo; z zaničljivim posmehom se grohotajo in kažejo s prstom nanj, češ:

„Ahà, ahà, to je tisti, ki je pomagal pri napadu na Kerna.“

„Ta je izmed tiste prekucijske družbe.“

„Sedaj pa peljejo orožniki vsakega na drugo stran. Še le na sodnji dan se bodo zopet videli. Hà, hà, hà!“

Take opazke so čuti. Lentek gleda v tla ter molče koraka.

Črez dobro uro sta z orožnikom že na vlaku. Potem pa gre pot urno, urno, kakor pač v novi dobi človek z železnico potuje. Črez noč in dan ga pripelje vlak do avstrijske meje. Tam izroči orožnik Lenteka avstrijskim oblastvom, dobi potrdilo za to ter se loči od svojega neprostovoljnega sopotovalca.

IV. Nazaj v domovino.[uredi]

Na avstrijski obmejni straži Lenteka niso nič kaj prijazno sprejeli.

„Že zopet eden!“ zavpije nánj neki uradnik.

„Ti ljudje nam delajo v inozemstvu sramoto,“ dostavi drugi.

„Kaj ste pa storili?“ nadaljuje prvi.

„Ničesar ne,“ odvrne Lentek.

„Ničesar?! Že poznamo take ptičke, ki se same nedolžnosti cedijo, a vendar prihajajo k nam po odgonu.“

„Res, ničesar,“ poudarja Lentek.

„To vam naj veruje kdo drug! Jaz sem že predolgo v službi na obmejni stražnici. Sicer je pa tukaj vse zapisano.“

Uradnik odpre pismo, katero mu je bil izročil orožnik iz Nemčije. Nekaj mrmra in čita.

„Na sumu ste torej, da ste sodelovali pri tistem napadu na uradnika Kerna, o katerem smo tudi pri nas čitali v časnikih.“

„Pa ni čisto nič res,“ se odreže Lentek.

„Je ali ne — to je za mene sedaj vse eno. A zahajali ste v slabe tovarišije — to je tudi zapisano tukaj.“

Lentek pogleda v tla in zmaje z ramenom.

„Ali tega niste prej vedeli, da se mora človek ogibati slabe tovarišije? Kaj? So li vas morali še le tam zunaj poučiti o tem?“

Lentek se grize v ustnice; v srcu mu jeza kipi, to se mu pozna na obrazu, a molči.

„Imate li kaj denarja?“

„Toliko imam, da se lahko pripeljem v svojo domovino,“ odgovori Lentek.

„Ali ste tjakaj namenjeni?“ vpraša uradnik.

„Dà, v Črni potok.“

„Ali naravnost?“

„Naravnost,“ pravi Lentek.

„Se li torej ne bodete nikjer mudili?“

„Nikjer.“

„Bomo že videli. Odpustimo vas torej v Črni potok. A ob enem poročamo to županstvu v Črni potok. Ako vas v štirih dnevih tam ne bi bilo, bo županstvo javilo semkaj nazaj, in mi vas damo takoj zasledovati in prijeti in potem ostro kaznovati. Ste li razumeli?“

„Sem razumel.“

„Tu imate svoje listine! Spremiti vas mora do Dunaja avstrijski orožnik; od ondod smete že sami potovati.“

Takoj s prihodnjim vlakom je odpotoval Lentek z orožnikom. Sram ga je sicer, da mora v Avstriji po odgonu potovati, a vendar se tolaži, da bo trajalo to spremstvo le do Dunaja.

Med vožnjo je tih. Orožnika niti ne pogleda. Dela se, kakor da bi se mu godila krivica.

Takega potovanja nazaj v domovino sevéda ni pričakoval. Upal je, da bo prišel z denarjem obložen, v svili in v dragocenem suknu zopet v svoje kraje. Tudi prijateljem je obetal to. Kako dražestno jim je popisoval svojo bodočnost! Kako so se mu laskali in prilizovali, češ: ‚Ko se bodemo takrat sešli, boš že velik bogataš!‘

A sedaj taka strahovita prevara! O tisočakih, ki jih je pričakoval, niti sluha ni. Reven, kakoršen je odhajal na Nemško, se vrača zopet domov. V žepu niti bakra ni, kaj še le zlata! Edino, kar si je pridobil, je grenka zavest, da se vrača v domovino, kakor izgubljeni sin v hišo ljubega očeta.

A kaj si hoče? Sedaj ni mogoče pomagati. Položaj je žalosten, a izogniti se mu ni mogoče. Vdati se v tužno usodo, je še najboljše.

To stori Lentek. Poguma ima dovolj, da ne obupa. Med potom si napravi načrt za bodočnost. Sčasoma potihnejo strahoviti valovi, ki so besneli v njegovem srcu. Tista divja jeza nad preteklostjo, ki ga je razburjala, polagoma mine. Oči, ki so bile mnogokrat s solzami zalite vsled notranjega srda in boja, se izjasnijo. Srce se pomiri; kakor po toplem jugu spomladi, napočijo lepši, prijaznejši, srečnejši dnevi. Lentek gleda zopet ponosno in zaupno v boljšo bodočnost.

Još Hrvatska ni propala — tako je rekel Lentek že večkrat v obupnih dnevih!

Ko ga na Dunaju orožnik zapusti, se pelje naravnost v Črni potok. Tam ga bodo sicer nekateri poznali, a kaj je komu mar, kako se mu je godilo na Nemškem? Nikomur ne bo pravil ničesar. O svoji preteklosti bo molčal. Posebno se bo ogibal vseh prijateljev iz vojaških let, s katerimi si je zidal zlate gradove. Pred njimi ga je nekoliko sram. Ogibal se bo tudi hiše in vseh njenih prebivalcev, v kateri je preživel mladeniška leta. Lepega dola zánj ni več na svetu. Sploh nikogar več ni iz prejšnjih let; kar je bilo, je minilo. Preteklost pozabiti in novo življenje začeti — to je sedaj Lentekov načrt, tako si nadepolno slika prihodnjost ...

V Črnem potoku je dokaj velik premogovnik. In do štiri tisoč premogarjev najde tam zaslužek. Lentekov oče je več let delal med njimi; do svoje hude bolezni si je tam služil težek kruhek. V Črnem potoku je i Lentek rojen; tam je preživel prva leta svoje ubožne mladosti. V Črnem potoku sta mu umrla oče in mati, tam blizu sta tudi pokopana.

Dovolj spominov torej veže Lenteka s Črnim potokom, a on se hoče nalašč otresti vseh; nobeden ga ne sme motiti, kajti kar je bilo, je minilo! „Sicer pa,“ si misli Lentek, „morebiti me ne bo nihče poznal. Premogarji zeló radi izpreminjajo svoje kraje; vsakih pet let se delavstvo izpremeni; morebiti je sedaj v Črnem potoku že čisto drugo ljudstvo.“

Ko pride tjakaj, gre takoj k ravnateljstvu prosit za sprejem med premogarje. Ravnatelj je čemeren, strog, hud mož. Z jekleno ostrostjo vlada premogarje, ki mu morajo biti vsi brezpogojno pokorni. Gorjé tistemu, ki bi se ustavljal. Takih uradnikov in predstojnikov je Lentek že vajen; dobro jih pozna. Ve tudi do pičice, kako se je treba vesti do njih. Ne boji se jih. Ako mu bo ravnatelj ali kdo drug kaj očital, mu bo že premeteno ugovarjal. Opravičevanj ima dovolj pripravljenih.

A ni mu jih treba rabiti; zakaj pri ravnateljstvu ga sprejmejo prav prijazno. Izurjenih delavcev tam namreč potrebujejo. Spretni premogarji iz Nemčije so jim zeló dobrodošli, ker mislijo, da tisti pač vse bolje znajo kakor domačini. Oddajo jim takoj najboljša mesta, nadejajoč se, da bodo dobrodejno vplivali na delavstvo.

Proti Lenteku je ravnatelj ves mil in sladek. Ko prebere listine njegove, ga pogleda sicer malo po strani, nekako strogo ga premeri od nog do glave, a ne reče mu niti ene žal besede. Nasprotno! Pove mu, da ga sprejme; še ljubeznivo ga opominja, naj bode vesten in marljiv; opozori ga celó, da so med rudarji odličnejša mesta, katera dobivajo najbolj pridni in najzanesljivejši delavci. Bedast bi moral biti, kdor ne bi razumel takih migljajev. Tak pa Lentek nikakor ni bil. O, dobro je vedel, kaj pomenijo ravnateljeve opazke. Razumela sta se od besede do besede.

Lentek je vesel, da mu srce raja. Kako težko je prihajal v Črni potok! Večkrat se je med potjo nevoljno vprašal: „Ali bi šel, ali ne bi šel? Kaj bo, če me ne sprejmejo? Ali ne bo boljše, ako se obrnem kam drugam?“ Obupni dvomi so mu zastavljali korake; sem ter tja si je domneval, da mu bodo prošnjo za sprejem odbili, da ga bodo po vsem Črnem potoku zasramovali, da bodo šale brili o — prevzetnežu iz Lepega dola. Rajši bi storil smrt, kakor doživel tako sramoto!

Sedaj pa tak sprejem! Taka ljubeznivost, taka gotova prihodnjost, take obljube! Kako ne bi vzkipela Lentekova že itak vroča kri ...

Takšni so nekateri ljudje; ako jim ne gre vse po volji, gladko kakor z oljem mazano, potem obupajo, mislijo na samomor, malenkostno poniževanje jim je neprenosna sramota pred celim svetom. Ko jim pa v takih slučajih zasije nenadoma le en žarek opojne sreče, potem zbesnijo same radosti, razum se jim potopi v veselju.

Ko Lentek odhaja od ravnateljeve hiše, dvigne glavo visoko po koncu, kakor vojskovodja po dobljeni zmagi. Premogarje pa gleda po strani, češ, ti bodo še nekdaj vsi pod menoj, plesali bodo, kakor bom jaz žvižgal, sukali se, kakor bom jaz zavrtel. Hahá, Branékov Lentek je dečko, da ni takega!

Sreča se mu res smehlja; za petami mu hodi, ob cesto se mu nastavlja. Neumen bi bil, ako se je ne bi oklenil z obema rokama. Preteklost je pozabljena, predstojniki so mu naklonjeni, glava je bistra dovolj, izkušenj ima mnogo, premogarsko delo razume, da nikdo ne bolje; kakó ne bi torej vesel gledal v bodočnost? Ni se bati, vse bo šlo dobro.

Ali bo pa res tako? To je težko vprašanje ...

Drugi dan je Lentek že na delu. Z novo krepostjo se mu posveti. Vedrega duha in čilih močij začne novo službo. Na vse zgodaj pride k rovu. Paznik mu odkaže mesto, kjer bo delal. Prideli ga k večji skupini delavcev, ki kopljejo premog globoko, globoko pod zemljo. Pred jamo stoji lesena, preprosta koliba, kjer se vsi pripravijo za odhod. Pred podobo sv. Barbare, ki je njihova pomočnica in zaščitnica, molijo. Črez dolgo časa sliši Lentek zopet v svojem materinem jeziku moliti. Neizmerno ga to gane. Kdor je dalje časa bival v tujem svetu, se privadil tuji govorici, njemu donijo tisočkrat lepše premili glasovi materinega jezika; a tem lepši in ganljivejši se mu zdijo v molitvi. Molitev v materinem jeziku je moč, ki bi kamen omehčala, izpreobrnila nevernika, presunila grešnika, in naj je še tako trdovraten in zaslepljen; njej se vda vsako srce. Mogočno spominja na tiste blažene čase, ko mati sklepa roke otroku, ga privaja govoriti v naj lepšem jeziku ter mu roke in srce povzdiguje k nebeškemu Očetu. Lentek je v tako slovesnem trenutku ginjen do solz; že zdavna ni imel tako nežnih in bogoljubnih občutkov, kakor pri tej priliki; srce bi se raztopilo, da bi taki trenutki trajali dalje.

Toda molitev pred sv. Barbaro je sicer vneta, a kratka. Mudi se na delo. Premogarji zgrabijo svoja orodja in na paznikovo povelje gredó v jamo. Črez nekaj minut izginejo pod zemljo. Nekateri nesejo še celó obed s seboj: košček sira in trdega kruha. Pri borni lučci kopljejo v globočini po cele dneve. Razbijajo premog, da se vse kadi. Spodaj je šum in ropot, da ljudje zunaj nimajo pojma o njem. Kdor ga ni videl, ga ne more poznati — podzemeljskega sveta. V prahu in dimu se poti premogar, rije in rije naprej, kakor da bi hotel predreti zemljo in na drugi strani dospeti na površje. Ob skali slonéč zaužije svoje kosilce; srečnega se čuti in Boga hvali, ako se mu ne pripeti nič hudega. Ko mu opešajo moči, ko se mu žuljava roka že trese samega truda, ko pljuča vsled prahu in dima že skoro več dihati ne morejo, potem še le začne misliti na odhod gori v sveži zrak, pod prosto nebo, v čarobni sijaj božjega solnca. Konec moči je pri njem sklep dela; dan zánj ne neha, kadar solnce zaide, temveč, kadar telo obnemore pod pezo trudapolnega dela.

Takega dela se Lentek skoro nič ne boji. Njega je že vajen. Prenaša ga tisoč in tisoč delavcev, čemu ga ne bi tudi on? Marsikdo si z njim kuje srečo za celo življenje, si pridobi lepo premoženje, preživi pošteno in dobro sebe in otroke, zakaj ne bi bilo tudi zánj tako srečno? Sreča marljivemu človeku povsod cvete, ne bo li tudi njemu, ki je zdrav, krepek kakor hrust in izurjen pri svojem opravilu, da ga nikdo ne prekosi?

Mož se dela nikdar ne ustraši. Trdna volja in zdrave roke premagajo vse težave. Treba je le še neomadeževane poštenosti — in božji blagoslov ne izostane.

Z dobrim namenom je Lentek začel. Da bi le tak ostal vedno! Vse ga ima rado. Komaj mine nekaj mesecev, mu že ravnateljstvo obljubi, da bo postal paznik, če bo pa posebno vesten, tudi pozneje nadpaznik.

Tovariši ga enako čislajo. Vidijo, kako vztrajno dela, da se ne izogne nobeni težavi, ne zaostaja za nikomer. Vsem daje lep zgled; vse izpodbuja in osrčuje. Premogar je, da mu ni kmalu vrste.


V. Med stavko.[uredi]

Ravno tisti čas začne med premogarji v Črnem potoku nekaj vreti. Delavstvo postaja nemirno. Nezadovoljnost se ga poloti. Veselje, ki je prej vladalo, mine. Petje, ki je bilo prej čuti ob vsaki uri, preneha. Kdo ve, kaj pomenijo črni oblaki, ki se zbirajo nad le-tem krajem?

Kdor razmere že od nekaj let pozna, vidi razloček na prvi pogled. Izprememba je očividna. Prej je bil Črni potok vedno poln dobre volje; veselice in hrupne zabave so se vrstile pogostoma — sedaj postaja pa vse tako tiho. Ulice so skoro ves dan prazne; še tisti ljudje, ki jih srečaš, leté in bežé nemi, kakor mutci, drug mimo drugega. Zdi se, da si med seboj več ne zaupajo, da so se jeli črteti, sovražiti, zavidati.

Najbolj čudno pa postaja obnašanje ljudstva proti predstojnikom. Prej je bila med uradniki in med delavci neka ljubezen, kakor med dobrim očetom in med družino, ki mu je srčno vdana. Vladala je sporazumnost, da se je vsakdo, ki je prišel v Črni potok, čutil takoj domačega in vsega srečnega. A taki lepi in prijetni odnošaji ginejo bolj od dne do dne. Delavec vidi v vsakem predstojniku krutega tlačitelja, nasilnika, ki ne pozna drugega veselja, kakor delavce mučiti in preganjati, njihove žulje izkoriščati in se veseliti njihovega trpljenja. Vsak premogar začne z jezo gledati na svoje predstojnike; pozna se mu na obrazu, da jih sovraži. Ako le more, se vsakemu izogne, ako pa katerega sreča, ga pozdravi z nevoljo, potem pa takoj pogleda v tla; najljubše bi mu menda bilo, da bi sploh nikdar več ne videl nobenega predstojnika.

Kje le tiči vzrok tolikega preobrata?

Večina med delavci sama tega ne ve. Ljudstvo je dobro, pošteno, marljivo, ima pred oblastvi vedno sveto spoštovanje. Slovenec je spravljiv, prijazen, živi najrajši z vsemi v sladkem miru. Komu krivico delati, ga preganjati, ga sovražiti — to mu niti na misel ne pride. Tako je jedro obilnega prebivalstva v Črnem potoku.

Toda nekaj tednov sem hodi od gostilne do gostilne več neznanih mož. Lepo so oblečeni, nosijo se po gosposko. Le z nekaterimi delavci so znani; z njimi tu pa tam tiho šepečejo, v širše kroge pa ne pridejo.

Odkar so le-ti v Črnem potoku, je izginil ljubi mir. Nikdo si ne bi mogel misliti, da se ljudski značaj tako hitro izpremeni. V dveh ali treh tednih je predrugačen ves položaj. Koder je prej milo in ljubko vel blagodejni jug, brije sedaj ostri, ledeni sever. Črni potok se pripravlja na boj; divji zmaj dviguje svojo glavo.

Tisti premogarji, ki z onimi tujimi gospodi občujejo, pravijo, da se delavcem v Črnem potoku godi grozna krivica. Tako govorijo povsod: po gostilnah, v jamah pri delu; ob nedeljah pa sploh ves kraj in njegovo okolico obletajo in opisujejo to krivico na vse mogoče načine.

Ljudje dvigujejo glave. Poslušajo z ušesi in še usta odpirajo, kakor bi hoteli požirati take glasove. Uporni duh tiči malo ne v vsakem človeku, pri njih se sedaj vzbudi. Govornikom prikimavajo, pa pravijo:

„Rés, rés je takó. Krivica se nam godi!“

Celó taki, ki so bili dotlej vedno popolnoma zadovoljni in srečni, občutijo grenko krivico, ki jih bojda mori. Prej je bilo vse dobro: oblastva so bila vljudna in prijazna, zaslužek je bil zadosten in pravičen, življenje v Črnem potoku prijetno in veselo. Sedaj je skoro na mah vse narobe: oblastva so surova in odurna, zaslužek je veliko premajhen in krivičen, življenje je mučno in neznosno. Vsak govornik sklene vselej svoja razlaganja z besedami:

„To se mora izpremeniti!“

Ljudje pritrjujejo in rečejo:

„Oh, sevéda! To se mora izpremeniti!“

Le-té besede so, kakor viharna burja, potegnile črez ves Črni potok. Vse govori tako. Kjer se snideta le dva, stakneta glavi, jadikujeta o krivici, pa skleneta:

„To se mora izpremeniti!“

V vsaki hiši je to vsakdanji govor. Iz najglobokejšega rova donijo le-té besede v zadnji kotiček najbornejše kočice v Črnem potoku.

Začetkoma si še nikdo ne upa javno take misli izraziti. Le skrivaj šepečejo o njej. Navidezno se zdi, da mora vse ostati tajno. A sčasoma si že nekateri upajo očitno na cesti obsojati krivice, zabavljati proti vodstvu, grajati vso upravo, sploh vse, kar je in kar je bilo v Črnem potoku.

Odtod izvirata nezadovoljnost in nezaupljivost med delavci; širita se z grozno hitrostjo. Vseh slojev sta se polastili. Jeza že vzkipeva, je že splošna; le kake malenkosti je še treba — in bruhnila bode, da se bo ves Črni Potok tresel. Nevolje v ljudskih krogih ni mogoče zlepa udušiti, preveč koprni po krvi.

Da tak vihar ni več daleč, je brezdvomno, gotovo. Tisti gosposki hujskači pa tudi delajo z vsemi močmi, da bi le kmalu zarjul.

Pri Hlastniku v gostilni se zbirajo ob večerih. Na tihem zvabijo tja vse uglednejše delavce in delavke. Tam se kuje bojni načrt; od tam se vse vodi ...

Pozno po noči je bilo. Tisti gospodje so že pri Hlastniku sedeli dalje časa. Z njimi so se posvetovali najbolj jezični premogarji iz vsega okraja.

Neki Eder, ki je prišel Bog ve odkod, se dvigne ter pravi:

„Tovariši in tovarišice! Naš načrt je gotov. Krivica mora nehati ...“

„Tako je, tako je! Mora ...“ poudarjajo po vsej sobi, a ne preglasno, da se ne bi slišalo ven.

„Mi moramo in hočemo tudi živeti. A s tem, kar si zaslužimo sedaj, ni mogoče živeti, to je še za smrt premalo.“

„Premalo, premalo!“ odmeva po dvorani.

„Gosposka nas guli, da je strah. Mi delamo, oni se mastijo; mi vsled truda umiramo, oni pa plešejo okrog naših trupel.“

„Tako je, tako je!“

„Ali hočemo še dalje biti sužnji? Ali hočemo, da nam potegnejo kožo prek ušes?“

„Ne, ne! Ne en dan ne več,“ zagrmi po dvorani. Nikdo ne pomisli več, da utegnejo zunaj poslušati. Duhovi so že preveč razburjeni.

„Preljubi, predragi očetje, ki ste tukaj! Pomislite, koliko gladú pretrpite vi, koliko pa še le vaše žene in vaši otroci. A to je še le začetek trpljenja. Gorjé, ako še pride čas, ko bodo iz vaših kož, možje, da, iz vaših lastnih kož rezali jermene in z njimi krvavo pretepali vaše otroke. Očetje, hočete dočakati takih dnij?“

„Nikdar ne! Nikdar ne!“ Možje si brišejo oči: do solz jih je ganil Eder.

„Na eni strani brezmejno raste bogastvo, to je takozvani kapital, na drugi strani se vedno globlje v neskončno siromaštvo podira ubogo ljudstvo, ki se zove proletarijat. Ali veš, o revno ljudstvo, kje so tvoji sovražniki? Kapital je volk, ti, ljudstvo, si jagnje, ki bode kmalu izginilo v nenasitnem volkovem žrelu.“

„Nočemo! Ne smemo! Ne, ne! Ne bomo!“ grmi križem po dvorani. Možje dvigajo pesti, nekatere žene kričijo na ves glas. Vse je zdivjano, vse besni.

„Kapital je že dvignil nogo, da stopi ljudstvu na tilnik.“

„Ne sme! Ne bo!“ zavpijejo nekateri možje, se trčijo ob prsi ter planejo kvišku.

„Ah, moje ubogo, preljubo ljudstvo! Bojim se in slutim s svetim strahom, da se bo to vendar zgodilo,“ nadaljuje Eder.

„Nikdar, nikdar!“ se pridušuje ves zbor.

„Zadnji trenutek je sedaj, ako hočete to svojo pogubo odvrniti od sebe. Zato vas prosim in rotim, poslušajte moj nasvet in ravnajte se po njem!“

„Bodemo! Hočemo!“ mu zadoni v odgovor kakor iz enega grla.

„Zarotim vas v imenu vaših žen, vaših otrok, vaših družin, sploh vseh, za katere skrbite po očetovsko ...“

„Prosimo, svetujte nam! Vse hočemo storiti.“

„Čujte torej! Moj nasvet je tá-le: Ker groznih krivic ne moremo in ne smemo dalje prenašati, jih hočemo polagoma odstraniti. To se bo pa zgodilo na dvojni način: prvič, da se vsakomur tukaj v premogovniku skrajša delo za eno uro na dan, in drugič, da se poviša vsakomur plača za 25 odstotkov, to je torej za eno četrtino.“

„Živio!“ vzkliknejo vsi navzoči, kakor bi bili omamljeni. Veselje jim pri le-teh besedah zažari na obrazih.

„Ste li zadovoljni z mojim predlogom?“ vpraša Eder, ki jasno vidi, kako izborno je rešil svojo nalogo.

„Se vé! Se vé! Zadovoljni!“ odmeva enoglasno.

„To bomo od oblasti zahtevali, pa takoj, še jutri. In sicer zahtevali z vso silo in z neizmerno krepostjo. Predlagam torej, da izvolite tri može, zanesljive in delavne, neustrašljive in neupogljive, ki naj jutri gredó k ravnateljstvu s temi zahtevami. Povejte torej, kateri možje, ki so sedaj tukaj, bi bili sposobni za ta važni posel?“

Nekaj trenutkov vse obmolči. A kmalu dvigne neki govornik roko ter pravi resno:

„Jaz poznam skoro vse premogarje, ker sem izmed vseh, ki so tukaj, najstarejši. Radi tega se najbolj meni spodobi, da nasvetujem najsposobnejše može. Vem pa, da boljših ni, kakor so sledeči: 1. Branék Lentek, 2. Žerjav Matija, 3. Trnovec Janez. Le-ti so zanesljivi, možje naših mislij, naših želj, naše krvi. Imajo tudi poguma dovolj, da bodo branili naše svete pravice. Ti trije naj torej gredó k ravnateljstvu posredovat!“

Eder vstane in vpraša:

„Ali ste s temi tremi možmi vsi zadovoljni?“

„Zadovoljni! Boljših nimamo!“ zadoni od vseh stranij.

„Ali pa tudi vi trije sprejmete ta častni posel? Si li upate neustrašljivo stopiti pred vsako gosposko?“

Branék Lentek se takoj dvigne ter reče:

„Ne bojte se, vse časti vredni gospod! Šli bomo pred gosposko, naj se zove, kakor hoče, in ako je njen poglavar Lucifer sam, se je ne ustrašimo. Jaz sem služil cesarja, sem slišal puške pokati in topove grmeti, sem videl bridke meče bliskati. Koga se bo tak vojščak bal? Naj se ogenj in žveplo ulijeta iz neba, naj se začne svet podirati, naj se pekel odpira — nič ne dé, vsega tega se mi ne bojimo!“

„Živio Branék!“ vpijejo možje in ženske.

„Ta, ta zna! Takega pa ni!“ se sliši po sobi.

„Jaz sem bil že daleč po svetu,“ nadaljuje nató Lentek, „bil sem pod drugim cesarjem, zató vem, kje je pravica, kje pa krivica. Toliko povem, da slabše nikjer ni, kakor ravno tukaj!“

Vsi zardijo; strast jim vnema srca.

„Taka krivica se mora zatreti. Ljudstvo mora zmagati. To bomo dosegli in naj tudi nas vse postrelijo. V naši krvi naj utonejo naši sovragi, a v naši krvi naj tudi utone krivica, ki nas tlači! ...“

Brezmejno navdušenje se polasti vseh po teh Lentekovih besedah. Branék je ves v ognju, jeza mu plamti na licu. Rad bi še govoril, a besni živioklici ga prevpijejo. Vnel je vihar, kakoršnega še v Črnem potoku ni bilo. Možje in žene so pripravljeni planiti ven — na poboj. Le s težavo pomiri Eder ljudstvo; maha z roko ter veleva vsem se zopet usesti:

„Pst! Pst! Le tiho! Nocoj še mir! Nikdo se ne sme ganiti. Ti trije možje torej gredó jutri k ravnateljstvu. Kaj bodo izposlovali in dosegli, se vam jutri takoj naznani. Sedaj pa mir! Pojdite vsi narazen! Takoj vsak na svoj dom! Jutri se vidimo.“

Le polagoma se poleže strastni srd, ki je vzkipel med delavci. Z nogami so bili ob tla, z rokami pa ob mize, da je vse ropotalo. Preklinjali so in nekaj med seboj mrmrali. Ljudsko nevoljo je pač težko pomiriti, mahoma je to sploh nemogoče doseči.

Marsikateri ni zatisnil tisto noč očesa. V strastnih pogovorih so mnogoteri bedeli do zjutraj. Nestrpno so čakali poročila, kako bo ravnateljstvo rešilo njihove zahteve.

Oni trije odposlanci so šli po dogovoru k ravnatelju. Branékov Lentek jih je vodil; on je v imenu vsega delavstva govoril. Kar naravnost je razložil zahteve ter je prosil takoj odgovora.

Ravnatelj, strog, neizprosen mož, ga pazljivo posluša. V tla gleda, suče si brke, sem ter tja udari z nogo ob tla; ko pa Branék konča, ga srepo pogleda, ga zmeri, kakor je dolg in širok, potem pa reče z zaničljivim posmehom:

„Imate li še kakšne zahteve?“

„Sedaj samo te,“ odgovori Branék.

„Hahá! Sedaj samo te! Prihodnjič bodete sevéda zahtevali dveurno delo na dan, pa petkrat večjo plačo — kaj ne? Hahá, kako ste danes skromni in ponižni! Iz te moke ne bo kruha — zapomnite si to! Nič, čisto nič se vam ne dovoli. Dela nimate preveč, plače je za vsakogar dovolj. Kdor ni zadovoljen, pa naj gre; ako hoče, še danes naj gre! Kdor pa hoče ostati pri nas v službi, se mora ravnati po delavskih postavah. Kdor tega ne stori, bo kaznovan z vso ostrostjo in brezobzirnostjo. Tako je in tako bo! Pojdite in povejte to vsem tistim, ki so se predrznih poslati vas semkaj! Sedaj pa z Bogom!“

Ravnatelj se zasuče in odide na levi, odposlanci pa odidejo na desni strani iz sobane.

Da veliko ne bodo dosegli, to so pričakovali. Toda, da bi jih ravnatelj odslovil tako osorno in surovo — tega niso mislili!

Kako torej ne bi bili še bolj razjarjeni? Srditi gredó k Hlastniku, kjer jih pričakuje vse polno delavcev in delavk.

Tiho, kakor v grobu, je po obširni dvorani, ko vstopijo. Lentek gre takoj k mizi, kjer sedijo okoli Ederja tisti tuji, gosposko oblečeni delavci. Ko Eder vse zve, zakliče:

„Posluh, posluh! Branék Valentin naj poroča, kaj je dosegel pri ravnateljstvu.“

Vsi vstanejo in se ozrejo na Lenteka. S tresočim glasom pravi isti:

„Ljudstvo moje, ljudstvo tlačeno in teptano! Nočem veliko govoriti. Samo to vam povem, kar nam je ravnatelj odločno odgovoril: nič, čisto nič se vam ne dovoli! Tako nam je odgovoril. Trpeli smo do sedaj, veliko hujše bo naše trpljenje odslej. Do sedaj smo bili živina v jarmu, odslej bomo živina v mesnici. Ali me razumete? Veste, kaj to pomeni?“

„Fej! Nad nje! Ne, klati se ne damo! Gorjé njim!“ Tako kriči in besni vsa množica. Tu molijo pesti, tam vihtijo že nože. Nepopisen vrisk in vik se razlega po sobani.

Voditelji se trudijo ljudstvo zopet pomoriti. Črez dolgo časa se posreči Ederju vsaj toliko hrup udušiti, da more izpregovoriti nekaj besed:

„Le mir, mir vam pravim. Potrpite; z združenimi močmi se bo vsaj nekaj doseglo. Vedeli smo, kaj bo ravnatelj odgovoril odposlancem. Tako ravnajo povsod. A tudi mi moramo ravnati, kakor ravna delavstvo drugod. Naša zadeva še ni končana, naša stvar še ni izgubljena. Delavstvo, ti imaš silno moč v rokah. Tvoja moč je — tvoje delo. Mi hočemo opustiti delo in potem naj kapitalisti gledajo, od česa bodo živeli. Torej delo ustavimo in videli boste, da bomo ravnateljstvo prisilili, naše želje izpolniti. Odposlanci naj se vrnejo k ravnateljstvu ter tam zagrozijo s tem najhujšim sredstvom. Ali se strinjate z mojim predlogom?“

„Vsi, vsi brez izjeme!“ je enoglasni odgovor.

Odposlanci odidejo zopet k ravnateljstvu. V enem tednu — pravijo — bo pričelo vse delavstvo v Črnem potoku in v okolici stavko ali takozvani štrajk, ako ne ugodi ravnateljstvo takoj vsem predloženim zahtevam.

Ravnatelj ostro posvari odposlance; nujno jim svetuje, naj nikakor ne hujskajo ljudstva k protipostavni stavki, ki bi utegnila delavcem neizmerno škodovati: zakaj ako uslužbenci ne bodo delali, tudi ničesar zaslužili ne bodo. S čim pa naj potem preživijo sebe in svoje družine?

A zaman je vse njegovo svarjenje. Ko odposlanci povedó, da ravnateljstvo načeloma ničesar ne dovoli, sklenejo vsi, ki so pri Hlastniku zbrani, takoj drugi teden začeti s stavko.

In res — drugi ponedeljek ne gre nikdo na delo. V velikih trumah se otroci in delavci, moški in ženske zbirajo po Črnem potoku. Hodijo gori in doli, a dela se nikdo ne loti; niti prsta nikdo ne gane. Vsi stroji so se ustavili; na premogovnikovi železnici se niti en voziček ne pregiblje. Rovi zijajo odprti; pod zemljo počivajo vsa orodja. Kjer je bil prej živahen promet, viharen šum in ropot, tam je sedaj grobna tišina. Vse miruje, nihče ne dela.

Med množico pa korakajo z nasajenimi bajoneti orožniki. Iz celega okraja so prišli v Črni potok. Toliko jih še nikdar ni bilo tam.

Mine prvi, mine drugi dan. Nikdo ne dela. Mine sobota. Vse miruje. Ravno tako ves drugi teden. Še vedno nihče ne dela. Mine že druga sobota. Tisti večer bi morali vsi dobiti plačilo. A sevéda — nikdo ne dobi niti beliča ne.

S čim pa živeti? Pri marsikateri družini potrka pomanjkanje na duri. Ni živeža; ne enega koščka kruha ni. Otroci se že jočejo, prosijo kruha. A odkod ga vzeti? Dva tedna že ni nikdo zaslužil niti beliča. To je hudo, grozno hudo pri ljudeh, ki nimajo denarja v hranilnici.

Strastno razburjenje se polasti ljudstva. Nevolja raste strašno od dne do dne. Po ulicah se še vidijo brezposelne gruče. Kakor sence tavajo in se vlačijo sem ter tja. Tu in tam se jočejo otroci in vpijejo: kruha! kruha! Celó možje zajočejo, ko slišijo tako vpitje, take prošnje.

Kaj bo? Voditelji ne odnehajo od svojih zahtev. Pravijo, da bo vse delavstvo stavkalo še mesece in mesece.

A tudi ravnateljstvo ima svojo glavo. Ne ukloni se. Niti trohice priboljška noče priznati delavcem. Njegovo načelo za prihodnjost je: delavstvo se bo izstradalo, še klečé bo prosilo za delo, prosilo pod sedanjimi pogoji.

Ravnatelj vse delavsko gibanje dobro pozna. Ve, da se je vsa nezadovoljnost začela vsled hujskanja od zunaj. Ve tudi, da vodijo sedanjo stavko samo zunanji delavci, ki so le nekatere premogarje iz Črnega potoka preslepili, da jim pomagajo sedaj pri hujskanju in zdražbi. Med slednjimi je najhujši Lentek, ki je prišel iz Nemčije, ki je začetkoma tako vrlo dobro ugajal, a sčasoma je zašel v tovarišijo brezvestnih nezadovoljnežev.

Ravnatelj tudi dobro ve, da bodo hoteli delavci s silo zahtevati svoje dozdevne pravice. Radi tega se takoj obrne na oblasti, da mu pošljejo vojaštvo na pomoč. Vse se mu dovoli. Cela stotnija vojakov pride. Pred stanovanje vsakega uradnika postavijo vojaške straže, po celem kraju pa hodijo noč in dan orožniki, da vzdržujejo mir in red.

Ves Črni potok je podoben vojaškemu taboru. Delavstvo je vznemirjeno do skrajne meje. Sila je vedno hujša; siromaštvo se širi, da je groza. Večina družin že nima več jesti. Glad raztegne svoja krila črez ves kraj. Matere že prinašajo svoje otroke pred ravnateljstvo in jokaje vpijejo:

„Tu jih imate, pa jim dajte živeža!“

Ob večerih se zbirajo vedno večje množice pred ravnateljevim stanovanjem. Začetkoma so tihe; pozneje se slišijo posamezne kletve, zasramovanja in grožnje. Da ne bi bilo močne straže pred stanovanjem, bi brezdvomno množica planila nanj ter vse zdrobila, vse potolkla, vse opustošila.

Tretji teden že traja stavka. Delavcem zmanjkujejo zadnji prihranjeni denarji. S strahom in trepetom gleda vse v bodočnost. Bode li treba gladú umreti? Bode li treba otroke pomoriti, da se skrajša njih trpljenje? Voditelji ne pustijo na delo in delavce preveva trma, da se nalašč sedaj nočejo vdati ...

V četrtek zvečer se zbere skoro ves Črni potok pred Hlastnikom na ulici, otroci in odrastli, vse vprek. Na tisoče jih je. Žene so razkačene kakor zadeta zver, možje pa molčé stiskajo v rokah debele gorjače. Vse te tisoče vodi le ena misel: planiti namreč nad uradnike ter z oboroženo roko izsiliti svoje pravice.

Mahoma odkoraka vsa množica. Tja proti ravnateljevemu poslopju jo krene.

„Stojte! Ne naprej!“ zakliče z orjaškim glasom orožniška straža, ki jih sreča na cesti.

S silnim navalom se usuje okrog razvneta množica. Zdi se, da bodo možje udarili s palicami po straži, ženske in otroci pa jo bodo obsuli s kamenjem.

„Naprej! Mi gremo naprej!“ zavpije nekdo izmed trume.

„Naprej!“ zadoni, kakor grom, po vseh vrstah.

Od nekod šviga kamenje blizu orožnikov; v zraku se že vihti stotero palic. Orožniki se nehoté umikajo: gotovo jim je prepovedano streljati, da ne bi še bolj razdražili ljudstva.

Črez nekaj minut se privali vsa množica pred ograjo ravnateljeve hiše. A tam jo že pričakuje vojaštvo, pripravljeno, da z orožjem odbije vsak silni napad. Vojaki stojijo v dolgi vrsti, puške na rami z nasajenimi bajoneti. Pred njimi stoji stotnik s svetlo sabljo v roki, ob straneh pa dva druga častnika, istotako s sabljo v rokah.

Strah prešine množico pri prvem pogledu. Večina še vojakov v tolikem številu in tako pripravljenih nikoli ni videla. Otroci zavpijejo, da je groza; puške in bajoneta se zbojijo. Nekatere ženske zakričijo z otroki, druge pa zaškripljejo z zobmi, oči se jim zasvetijo in srce se jim vname neukrotljive strasti. Kakor mogočni plaz črez planine, hoče vsa množica naravnost se usuti črez ograjo in črez vojaštvo na ravnateljevo hišo. A hipoma dvigne stotnik sabljo še više, jo pomoli proti množici ter glasno zakliče:

„Stojte! Nikdo ne sme naprej! Niti za korak ne!“

Vse obmolči; v trenutku vse obstoji. Nihče se ne gane.

„Kaj bi radi?“ vpraša stotnik.

Nikdo se ne oglasi. Grozen trenutek.

„Ako ne bo mirú, zapovem streljati,“ vpije stotnik.

V tistem hipu zgrabijo nekateri možaki, ki stojijo v prvi vrsti, za ograjo. Kakor bi trenil, se sliši — trésk! in ograja pade. Vsa množica se nagne; planiti hoče naprej črez podrto ograjo.

A stotnik zasuče sabljo; nekaj zapove in že držijo vojaki puške za strel nastavljene. Na mah izgine stotnik ob stran. Vzklik:

„Ogenj!“ se čuje in sto pušek poči. Strela huje ne udari.

„Jezus! Marija! ...“ zavpije množica. Vse zdivja. V trenutku se množica obrne nazaj in kakor srne pred lovci, se razkropi na vse strani. Vpitje in jok, kričanje in vzdihovanje se razlega po Črnem potoku. Besni zbežijo otroci po ulicah, ženske se poskrijejo po hišah, moški pa drevé gori proti rovu. To je prizor strahú in groze, joka in trepeta.

Tako se godi, kadar puške govorijo.

A še strašnejši je prizor tam pri podrti ograji. Puške niso počile zaman. Nekatere so zadele. Hvala Bogu, da ne vse! Večina vojakov je ustrelila v zrak, kar je običajno v takih slučajih; njihova naloga namreč ni, vse pomoriti, temveč le prestrašiti in s tem ukrotiti upor.

Ko je množica odbežala, se zgrudijo nekateri možje ob podrto ograjo. Med njimi leži tudi — Branékov Lentek. Krogla mu je priletela ob ledje, predrla meso in na drugi strani zopet odletela. Kri se ulije iz ran. Lentek obleži nezavesten. Neki orožnik priskoči. Odpre mu obleko. Hoče ga dvigniti, a ko vidi, da je nezavesten, ga pusti ležati v krvi in hiti po pomoč.

Dva druga moža sta še huje zadeta. Umirata. Mnogo otrok je padlo, ko je začela množica bežati. Odrastli so stopali po njih; sedaj vpijejo v smrtnih bolečinah uboge revice.

Kmalu pride zdravnik. Vse ranjence odnesejo v bolniščnico, kjer jim rane operejo in obvežejo.

Strašni jok ne utihne ves tisti večer po Črnem potoku. Mnogo solz se prelije. Takega hrupa in nemira tam še nikdar ni bilo. Takih bolečin še nikdo ni čutil v omilovanja vrednem kraju. Očetje in matere, ki so živeli prej v miru in sreči, so sedaj berači ter drug drugega preklinjajo in dolžijo vse nesreče. Grozna šiba božja je udarila po vsem Črnem potoku.

Naslednje dni se premogarji že oglašajo k delu. S povzdignjenimi rokami prosijo pri ravnateljstvu, naj jih zopet vzamejo v službo. Skoro vsi to tudi dosežejo. Po posredovanju višjih oblastij se jim tudi plača nekoliko poviša.

Samo znani hujskači se izključijo iz službe. Z njimi izginejo iz Črnega potoka tudi tisti gosposko oblečeni delavci; oni imajo na vesti vso nepopisno nesrečo, ki je zadela marsikatero družino.

Njim se ima zahvaliti i Lentek za svojo nezgodo. Tako dolgo so ga podpihovali, da je pozabil svoje lepe sklepe, ob prihodu v Črni potok storjene. Njegov značaj je bil preslab, premehek, preveč nestalen, da bi se bil spretno izvil iz vseh nastavljenih zank.

Žalostne posledice svoje lahkomiselnosti sedaj grenko občuti na bolniški postelji. Silno veliko trpi telesno in dušno. Rana ob ledju je nevarna, a smrtna ni. K sreči krogla ni predrla niti črevesa, niti kakega važnejšega telesnega dela. Zdravnik rano vsak dan prav pazljivo opere in obveže z vsemi mogočimi sredstvi. Radi tega celi primeroma hitro.

Črez šest tednov je Lentek ozdravljen. Odslovijo ga iz bolniščnice. A pozna se mu, da je moral prenašati strašne bolečine. Bled je in upadlega obraza, suh, kakor slamica v strehi. Komaj hodi, tako je oslabel. Ob palico se opira ter le s težavo vzdiguje noge. Rekel bi, da je iz bolniščnice prišla le senca njegova.

Toda telo se od dne do dne krepkeje razvija, a dušne bolečine ne nehajo. Vedno mučnejše postajajo. Kako žal mu je, da se je sčasoma jel družiti z malomarnimi ljudmi! Kako ga skeli bridka zavest, da je izgubil zaupanje in spoštovanje svojih predstojnikov! Kako so ga čislali in cenili; kako so mu milo prezrli vse prejšnje zmote; kako so ga res radi imeli!

A sedaj je zapravil vse, vse! Bivši predstojniki ga sovražijo; tovariši ga kolnejo ter zvračajo vso krivdo nánj in na nekatere tovariše; več kletev, kakor ima las na glavi, so o njem v brezmejni jezi izgovorili možje in žene v Črnem potoku. Nikdo ga ne mara, vse se ga ogiblje, vse ga črti, kakor bi bil stekel.

Po ravnateljstvu se mu je že v bolniščnici javilo, da je odpuščen iz službe. Kam bi torej šel? Denarja ima le še za nekaj dnij, potem zmanjka i tega! Beračiti si ne upa, ljudje bi ga s polenom odganjali od hiše. Dela nima, službe ni, na telesu je še bolehen, na duši obupan — kaj je takemu človeku početi?

Res je nesrečnež!

VI. Božja kazen.[uredi]

Dalje časa ostane Lentek v Črnem potoku brez posla. Polagoma docela okreva. Med ljudi noče hoditi. Samo ob večerih, ko so ulice prazne, prihaja na cesto. Nikdo ne ve, s čim se preživi; tudi ne ve nihče, kje da stanuje.

Črez več mesecev začne zopet iskati dela. Ponudi se na več krajih, a nikjer ga nočejo. S praznimi izgovori se ga iznebijo povsod. Pošteno ga oštejejo pri nekem trgovcu, ko prosi za službo in pripomni, naj bo že kakoršnakoli, da vsako sprejme. Pravijo mu:

„Zakaj pa v Lepi dol ne greš? Tam se ti je nekdaj dovolj dobro godilo. Pojdi tjakaj!“

V veliko zadrego ga spravijo te pikre besede.

„Ne smem,“ odgovori nevoljno. V obrazu zardi. Sram ga je, ko sliši ime Lepi dol.

„Zakaj ne bi smel? Tukaj v Črnem potoku si pa smel razgrajati in hujskati premogarje? Kaj?“

Lentek trgovca pogleda, kakor ris svoj plen. Taka očitanja ga hudo spečejo; ve namreč, da so opravičena.

„Prej si delal med premogarji zgago in zdražbo, sedaj bi jo rad delal še pri meni, kaj ne? Ali misliš, da mi trgovci in ljudstvo že nismo trpeli dovolj zavoljo tebe in tvojih ožjih prijateljev?“

Tega pa Lentek ne more več prenašati. Tako hudega gospodarja že zdavna ni videl. Obrne se. Stopi k vratom; neki uslužbenec mu jih odpre. On jo takoj odkuri. Ko so vrata že zaprta za njim, čuje še trgovca kričati in zmerjati:

„Gadja zalega! To so sami potepenci. Sebi v sramoto, nam vsem pa v škodo in nesrečo ...!“

Lentek še pri drugih trgovcih in obrtnikih potrka, a nikjer ne dobi službe. Vsi se ga bojijo. Nikdo ga ne mara.

Več tednov pohajkuje po Črnem potoku. Vendar ga nesreča ne izpametuje. Nasprotno. Ravno v nesreči postanejo marsikateri ljudje še bolj trmasti. Srce jim izgubi zadnji čut vesti in poštenja. Postanejo trdovratni v vsaki hudobiji. Greh jim ni več pripomoček k razuzdanosti, temveč naravnost smoter njihovega početja in delovanja. Grešijo samo z namenom, da grešijo.

Radi tega je uboštvo tako huda šiba božja. Ljudje navadno mislijo, ako bo kdo obubožal, potem se bo že poboljšal. Toda le redkokdaj se to zgodi; navadno je ravno uboštvo vzrok in pospešilo vsakojake zlobnosti.

Tako je bilo pri Lenteku. Nesreča mu je bila še le v pravo pogubo.

Stalne službe Lentek več ne najde. Le od dne do dne mu dajejo dela na kolodvoru v Črnem potoku. Dninar postane. Zaslužek je sicer skromen, a tudi z njim bi se lahko dobro preživil, ako bi bil varčen. Še celó stanovanje ima zastonj pri železniškem čuvaju tam zgoraj nad kolodvorom.

A rednega življenja že prej ni bil vajen, še manj mu je sedaj mari. Vsak vinar zapravi v lahkomiselnih tovarišijah, v katerih ničesar dobrega ne vidi, niti ne čuje.

V taki družbi gre nekega dne po Črnem potoku. Marijin praznik je, rojstvo prečiste device. Ljudstvo je ravno zbrano pri pozni službi božji. Lenteka pelje pot mimo župnijske cerkve, ki stoji na prijaznem holmcu; kakih dvajset stopnic vodi od ceste gori do nje. Ljudstva je toliko, da mora dobra polovica ostati zunaj cerkve na trati. A vsi so odkriti. Pazljivo poslušajo gospoda kaplana, ki pridiguje o Mariji. Lentek obstoji s tovariši doli pod stopnicami na cesti. Prek stopnic se vidi v odprto cerkev; pridigar se čisto razločno čuje; vsaka beseda se lahko razume.

„O mati nebeška, bodi naša pomočnica!“ pravi med drugim pridigar.

„Ne potrebujem nobene pomoči,“ reče nato Lentek ter porine klobuk malo na stran, kakor prevzeten mladenič.

„Pst, pst! Tiho, tiho! Ali ne vidiš, da te ljudje gledajo,“ ga opozori tovariš.

Tak opomin pa razjezi Lenteka.

„Naj me gledajo,“ pravi, „jaz se nikogar ne bojim.“

„Bodi no tih! Proti Bogu ne smeš govoriti.“ S temi besedami ga hoče tovariš pomiriti. A Lentek postane še bolj ljut ter se udari ob prsi, rekoč:

„Tudi Boga se ne bojim, čisto nič se ga ne bojim!“

Ljudje gori pri cerkvi slišijo in razumejo te besede; zgražajo se nad njimi.

Tovariši hočejo Lenteka potegniti v stran, a on se ustavlja in še glasneje reče:

„Kaj mi pa kdo more? Menda tí-le ljudje?“

„Ne govori tako! Pojdimo odtod!“ ga svarijo tovariši.

A Lentek še izgovori nekaj besed proti Bogu, toda takih, da bi bil greh, jih ponoviti ali pa zapisati.

S silo odvedejo tovariši Lenteka po cesti; on pa še med potjo ne neha zabavljati. Zmerja tudi ljudi, ki stojé okrog cerkve, roga se jim ter jih smeši.

Po svetem opravilu si pravijo ljudje, kaj se je med pridigo godilo pred cerkvijo. Večina Lenteka pozna. Pripovedujejo, kako je govoril bogoskrunsko. Nekateri se snidejo z njim opoldne v Hlastnikovi gostilni, a mu ničesar ne očitajo, ker se bojijo, da bi znova začel govoriti proti Bogu. Med seboj si pa pravijo na ušesa, da bi morali orožniki Lenteka zapreti zaradi bogokletja in javnega pohujšanja.

Lentek je prav dobre volje med svojimi prijatelji. Tako je vesel, kakor da bi bil na vsem svetu najsrečnejši človek. Vest mu ničesar ne očita: srce se počuti srečno.

Od Hlastnika gre v večji družbi na stanovanje nekega sodruga. Tudi tam vlada sama radost; sicer jo morajo vsi s svojim poslednjim denarjem plačati, a skrb za prihodnjost ne tare nikogar izmed njih. Pri sladkem petju mine ura za uro kaj hitro.

Pozno po noči je že, ko odhajajo vsak na svoj dom. Kmalu bo polnoči.

Lentek pride na kolodvor. Nekaj železniških delavcev najde pred čakalnico. Tisti opazijo takoj, da se je Lenteku ta dan godilo dovolj dobro. Radi tega ga nekoliko zbadajo, a kolikor mogoče rahlo in nežno, da ga ne bi preveč razdražili; zakaj vsi poznajo njegov značaj in se ga bojé.

Lentek se noče dolgo muditi pri njih. Vsi mu želijo lahko noč in mu naročajo, naj drugi dan gotovo ob pravem času pride na delo.

Lentek še zauka, potem jo pa krene po železniškem tiru tja gori proti svojemu stanovanju.

„Ne hodi po železniški progi!“ kliče za njim neki delavec.

„Zakaj ne? Kdo mi bo pa to prepovedal?“ se odreže Lentek.

„Sicer ti že smeš hoditi, ker pri železnici delaš, a ravno sedaj ne hodi po progi, ker mora v nekaterih minutah priti vlak!“ pravi delavec.

„Kaj vlak? Makari naj pride sto vlakov, jaz se jim ne izognem,“ odgovori Lentek.

„Lentek pazi, da se kaj ne zgodi!“

„Kaj se bo zgodilo? Nič ne, čisto nič ne. Le naj vlak pride, pa ga zgrabim in celo klopotijo vržem tú-le doli v reko. Veš, v reko ga vržem ...“

Lentek še z roko pokaže na desno, kjer teče velika deroča reka globoko spodaj pod visokim železniškim nasipom. Potem se pa okorno zasuče in odide.

Mine dobra četrt ure. Vlak zažvižga pred postajo v Črnem potoku. Zvonec zazvoni in črez nekaj trenutkov je vlak na postaji. Kolesa še počasi drdrajo, a že skoči kurjač s hlapona, teče k uradniku ter nujno zakliče:

„Za Boga! Nesreča se je zgodila. Nekaj streljajev pred postajo smo povozili človeka. Strojevodja je opazil, da se je ob hlapon zadel črnooblečen mož. Natančneje se ni moglo videti v temi.“

Ko vlak obstane, skoči tudi strojevodja sam na drugi strani s hlapona. S svetilnico posveti okrog koles ter resno zakliče:

„Dà, vse je krvavo; kri se pozna na kolesih in na celem stroju ...“

A vlak se ne mudi dalje na postaji. Brzo zažvižga in na mah švigne iz Črnega potoka.

Takoj zapove načelnik postaje svojim uslužbencem, naj gredó iskat ponesrečenega človeka. Vsak vzame s seboj raznobarvno svetilnico. Svetijo nizko ob železniški tir. Krvave sledove najdejo po vsej črti. Kakih tri sto korakov daleč iščejo. Hipoma zakliče delavec, ki sveti prvi pred načelnikom:

„Je že tukaj. Jezus, poglejte ...!“

Takoj skočijo vsi k njemu. Grozen prizor se jim pokaže.

„Oh ... Bog pomagaj ...!“ zavpijejo vsi enoglasno.

Na desni strani poleg tira najdejo eno roko in spodnjo čeljust, s polovico jezika odsekano. Desna roka je, kakor hitro zapazijo. Tako je skoro gladko odsekana ravno zgoraj pri ramenu, kakor da bi jo bil mesar odrezal z ostrim nožem. Ravno tako je gladko odsekana spodnja čeljust; zdi se, da je rezalo vsekalo vzadi pri prvem kočniku ter od tam odrezalo spodnjo čeljust s polovico jezika.

„Grozno; kaj takega pa še nisem nikdar videl,“ pravi načelnik.

„Kje pa je drugo truplo?“ vprašajo uslužbenci.

„Morebiti ga je vlekel hlapon s seboj. Pojdite le hitro proti kolodvoru nazaj, pa iščite prav pazljivo, mogoče, da kaj najdete,“ veli načelnik nekaterim delavcem. Drugi delavci iščejo in iščejo na tistem mestu, a ne najdejo ničesar.

Črez kakih deset minut se vrnejo delavci s kolodvora.

„Ničesar nismo našli,“ pravijo. „Na to stran, proti kolodvoru, hlapon ni odnesel trupla. Krvavi sledovi so namreč vedno manjši, drugega znamenja pa ni opaziti nobenega.“

„Kje pa bi bilo truplo?“ vpraša načelnik.

„Sam Bog ve,“ pravijo delavci drug za drugim ter se ozirajo na vse strani.

„Mogoče, da je truplo, ko mu je stroj odsekal roko in čeljust, skočilo črez nasip doli v reko. Pojdite hitro gledat!“

Urno skoči več delavcev nekaj korakov nazaj k zagraji, odkoder pelje steza pod železnico in pod nasipom k reki. Spodaj svetijo na levo in desno, gori in doli, a ne najdejo ničesar.

„Tukaj ni trupla! Tudi nobenega sledu ni,“ kričijo od spodaj.

Kmalu prisopihajo zopet gori.

„Iščite tukaj okoli!“ zapove načelnik.

„To je res čudno,“ pravi neki delavec. „Samo čeljust z jezikom in desnica ležita tu. Drugega trupla pa ni. Krvav sled je v samo proti kolodvoru, na nasprotno stran ne.“

„Čujte, polovica vas gre iskat proti kolodvoru nazaj, polovica pa na to stran. Nekje se mora nahajati truplo.“

Tako zapove načelnik s tresočim glasom. V strašnih skrbeh je. Enako vsi delavci. Tresejo se in nehoté jim silijo solze v oči.

Desnice in čeljusti se nikdo ne dotakne. Ob progi v krvi ležita. Grozno ji je videti pri bledi svetilnični luči.

Črez nekaj minut zakliče delavec, ki je šel na nasprotno stran:

„Héj, čujte, tukaj je zopet kri! Pojdite, pojdite sem!“

Vsi tečejo k njemu. Res, cel tok krvi je na železnični progi.

„Sedaj pa le previdno za krvjo!“ pravi načelnik in sveti za sledom sam. Nekaj korakov pelje sled po železnici, potem pa vodi na desno, na vrt železniškega čuvaja. Vsi gredó za sledom krvi, po vrtu gori navkreber, koder pelje peščena steza k čuvajnici.

Pridejo do male klopi sredi vrta. Tu se jim še le nudi strahovit prizor!

Na klopi leži neki mož. Hrči, sapo vleče, kakor da bi umiral. Krog in krog je vse krvavo. Delavci spoznajo naglo, da je to Lentek.

Vzdignejo ga. Brez zavesti je. Manjkata mu desnica in spodnja čeljust z jezikom. Kri bruha iz goltanca še vedno, istotako tudi iz ramena. Klop, steza, Lentekova obleka, vse je polno krvi.

Načelnik pošlje takoj po duhovnika in zdravnika, Lenteka pa rahlo odnesejo v čuvajnico. Položijo ga na postelj, kjer obleži, kakor bi moral vsak trenutek umreti.

Pred posteljo stojé delavci z načelnikom. Zgražajo se nad nepopisnimi bolečinami, ki morijo Lenteka. Zraven ugibajo, kako bi se bila taka nesreča zgodila? Načelnik je še hud in grozi s kaznijo, da se je Lenteku dovolilo iti po železnici. Delavci mu razložijo vso stvar. Lentek tako si domnevajo — je srečal vlak, a se ni hotel ali ni mogel izogniti mu. Hlapon ga je bliskoma podrl in pri tej priči mu odrezal roko in čeljust; sčim in kako, sam Bog ve ...

Ko mine dobra ura, prihiti že duhovnik. Sveto poslednje olje podeli ranjencu; a kako? Lentek je sicer v nezavesti, a ko se ga kdo dotakne, primejo ga smrtni krči, strese se, da zaškriplje postelj, z levico pa udari ob steno; ob enem mu bruhne kri iz goltanca.

Slednjič vsi pokleknejo. Duhovnik moli ganljive molitve za umirajoče. A komaj izgovarja posamezne besede, jok ga premaguje; solze mu tečejo po obrazu. V globočino srca se mu usmili Lentek, kajti vedel je, kaj se je godilo med pridigo pred cerkvijo! ...

Z duhovnikom jočejo vsi navzoči. Kdor se ozre na postelj, si zakrije obraz; pogled na bolnika navda vsakega z grozo in strahom.

Duhovnik stopi k bolniku; na čelo mu naredi znamenje svetega križa, tako ljubeznivo in milo, kakor blaga mati pokriža otroka, ko sladko spava. Komaj se loči; ko odhaja proti vratom, gleda še nazaj na ranjenca, ki se stresa v smrtnih bolečinah.

„Kar leži spodaj na železnici, desnica, čeljust in jezik, vse lepo poberite in prinesite jutri na pokopališče!“ ... naroči duhovnik. Tako žalosten in ginjen še ni odhajal od nobenega bolnika.

Malo pozneje pride zdravnik. Še njega pretrese prvi pogled na ranjenca. Veliko bolnikov je že videl, a tako strašnih ran se ne spominja. Lenteka umije in osnaži, rane pa obveže in zeló previdno poškropi proti prisadu.

Drugi dan odpeljejo Lenteka iz Črnega potoka v daljno mesto v bolniščnico. Tamošnji zdravnik je namreč rekel, da se more Lentekovo življenje ohraniti le s posebno umetnimi pripravami, kakoršnih pa on nima na razpolago.

V bolniščnici strežejo Lenteku z vso le mogočo pazljivostjo. Živež mu vtikajo skoz srebrno cev v požiralnik. Ker se pri požiranju žile napenjajo, udere se vselej kri iz ran in zaradi tega so bolečine neznosne. Tako ga krmijo še — celih šest tednov; tako dolgo se Lentekove telesne moči upirajo nepremagljivi smrti. Med tem časom trpi nesrečnež grozne muke. Vendar se včasi zavé; z levico daje celó različna znamenja. Se li spominja minulih dnij, se li spominja svoje bivše sreče, se li spominja dobrih src, ki so ga ljubila, se li s kesom spominja usodepolnega dneva — kdo bi mogel to vedeti?

Kakor blisk se je razširila novica o Lentekovi nesreči. Več tednov v Črnem potoku niso o drugi zadevi govorili, kakor o tej. A tudi v sosednje kraje se je razširil njen glas. Kdor jo je slišal, je strepetal in se stresel. Vsako srce je globoko presunila.

Mati jo pripoveduje otrokom, oče vsej družini. Vse pa pravi: To je očitna kazen božja za tisto bogokletje pred cerkvijo. Kdor celo Lentekovo življenje pozna, bode i spoznal, kako človek, ki noče dobrega storiti, pada in pada — vedno globlje, vedno hitreje, kako se pogreza v vedno hujšo nesrečo! Mladostna lahkomiselnost, ako je s korenino ne izruješ iz srca, se razvija v vedno večje pregrehe; njen konec utegne biti bogokletje ...

Črez šest tednov se usmili nebeški Oče Lenteka; reši ga neizrekljivih muk z usmiljeno, v tem slučaju res dobrotljivo smrtjo. Truplo pokopljejo v takozvani „skupni grob“, ki ga izkopljejo za dvajset do trideset mrličev; vse položijo v eno jamo.

Za Lentekom ne žaluje nihče. Le tam gori za Črnim potokom, v Lepem dolu pri Soteških, tam molijo vsak večer za objokovanja vrednega — nesrečnika.