Nesrečna kmetica in škopnjaki pregnani
| Paberki iz Roža Nesrečna kmetica in škopnjaki pregnani Ivan Albreht |
| |||||||||||||||
Ko so hodili škopnjaki po svetu, so imeli ljudje velik križ ž njimi. Ta reč je bila tako grozovita, da se je je bal celo najhujši junak in še razbojniki so bežali, kadar so ga srečali. Včasih je bil škopnjak tak kot goreča metla, drugič je bil spet podoben zveri s šestimi nogami, tretjič zmaju, ki leti po zraku, a nikoli ni prišel dvakrat v isti podobi. Kjer je sedel na streho, je gotovo pogorelo tisto leto. Če ga je človek srečal na potu, je storil najbolje, a ko se je kmalu začel pripravljati na smrt. Najhujšo strast so pa imeli škopnjaki do takih hiš, kjer so bili majhni otroci. Kakor hitro ni bilo dovolj močnega leka v bližini, je prihrul s takim hruščem in šumom, da so ljudem zastajali udje od strahu. Planil je v sobo in je začel tako naraščati, da se je raztezel do vseh kotov in se na noben način ni bilo mogoče skriti pred njim. Šel je tudi na kvišku in sicer s tako silo, da je začelo hreščati tramovje in se je dvignil strop ali pa celo streha. Soba je bila naenkrat polna ognja in dima in noben človek ni mogel noter. Otroke je tako zakrotil, da niso dali niti najmanjšega glasu od sebe. Če so bili tedaj odrastli pri delu kje zunaj, se jim še sanjalo ni, kaj se godi doma. Ko pa je mati pogledala po otroku, je gotovo našla mrlička.
Tudi po gozdeh ni bilo miru pred to nadlogo. Gozdar, ki je sekal na šmarni dan, takrat, ko gredo še kače od tal, je gotovo dobil škopnjaka v posete. Prihrul je v podobi goreče kače s tremi glavami in je tako bruhal ogenj iz sebe, da je bilo joj. Kdor je bil tako srečen, da se je zverjadi zmeraj umikal na desno stran, je še odnesel pete. Gorje pa tistemu, ki se je dal omamiti in je stopil na levo. Škopnjak je planil in se je ovil krog njega, pa je odvršal ž njim v višave, dokler ga ni kje telebnil v skalovje ali pa v prepad. Skoro še hujša nadloga nego ljudem, so bili škopnjaki žalik ženam. To je izvedela pa neka kmetica v zgornjem Rožu in sicer takole.
Okrog tiste hiše je jokalo cele noči in tulilo včasih kakor ob divjem lovu. Pokalo je, lajalo, prasketalo kakor da kdo kuri krušno peč, in je počelo vse, kar že ni več človeško. Nikoli si pa ni upal nihče ven, da bi pogledal, kaj se godi. To je seve delalo hiši velike neprilike, kajti posli, ki so prihajali tja, so pospravili navadno že po tretji noči svoje reči in so odšli. Polagoma je sploh prišlo tako daleč, da niti najslabša dekla ni marala več blizu in še celo berači so se ogibali razvpite domačije. Poleg tega je prišla še ta nesreča, da je bila žena nerodovitna in zakon brez otrok. Čakala je "sedem dolgih let in je pila vse sokove in čaje, kar jih je le kdo nasvetoval, pomagalo pa ni nič. Mož je bil potrt spričo tega in je kazal dannadan manj veselja do dela. Venomer bolj ostro je očital ženi, da bo pogubila premoženje in spravila hišo celo ob ime. Z očitkom je legel, s prepirom je vstal in mesto da bi šel po opravkih, je taval okrog kakor zgrešna senca. Če je šel kosit, je posedal v senci in je gledal v oblake. Ko pa je žena prinesla malico za njim, se je zasukal v stran in ni hotel jesti. Tako je šlo posestvo venomer urneje rakovo pot. Rep za repom je gineval iz hleva, dokler ni ostala ena sama krava v njem, ki je bila že tako obnemogla, da je ni hotel kupiti nikjer noben človek več. Prišlo je do tega, da že precej po mlatvi niso imeli toliko žita, da bi bili shranili potrebno množino za setev. Gospodar si je zavoljo teh razmer poiskal druščine drugod, kjer je bilo bolj veselo in prijetno nego doma. V najlepšem poletju je izginil s polja in je šel na vas ter se bratil s postopači in lenuhi, ki so ga dražili zavoljo jalove žene. Seveda je bilo potlej doma zmeraj več ledine in leto za letom manj obdelanih njiv.
Slednjič je začel mož popivati in kvartopiriti, da ga včasih kar tri dni zapored ni bilo domov. Ker ni imel denarja, je jemal povsod na upanje, kjer je le mogel dobiti kak krajcar. S tem se je tako strašansko zadolžil, da so ljudje s prstom kazali za njm. Pravili so si z zasmehom, da še hlače, ki jih nosi, niso več njegove, in so sosedje že kar žrčali na posestvo. Žena je jokala, prosila zlepa in zgrda, toda vsaka beseda je bila bob v steno. Nazadnje jo je začel mož pretepati in ravnati ž njo tako grdo, da že reva nikamor ni vedela pomoči. Vse ji je odnesel in zaklepal pred njo. Rjuhe ji je prodajal in obleke ji je raznesel okrog, da je morala v najhujši zimi hoditi tako razcefrana, da se je veter po poljubnosti lahko sprehajal po njej. Nazadnje ji je začel streči še po življenju in ji nastavljati pasti kakor divji zverjadi. Zato si ni upala bivati ž njim pod isto streho in je pogostokrat bežala na skedenj, kadar je bil mož doma, ter je prenočila kar na golih tleh, samo da bi bil pokoj pri hiši. Strehe so bile razdrapane in ponoči so svetile zvezde nebeške tako milo na ženo, da ji je bilo tako tesno pri srcu in si ni znala pomagati drugače, nego da si je vsako noč posebej v grenkih solzah prosila smrti. Nekoč, ko je spet samevala na skednju, jo je prebudil ponoči silen piš. Tako je hrumelo, da so se zibale deske kakor na vodi in se je šibila streha po dolgem in počez.
„0, ko bi jaz reva le mogla najti moža, ki bi me mogel rešiti škopnjaka", je jokal ženski glas okrog voglov. Prosil je in zdihoval tako turobno, da se je milo storilo nesrečni kmetici. Ker je bila vajena vsega hudega, je ni moglo hrumenje dosti ostrašiti. Vstala je in je šla gledat k lini, kaj se godi, pa je zagledala na vrtu škopnjaka v podobi goreče sove, ki je buhala od drevesa do drevesa in rentačila s takim grozanskim glasom, da se je začel še lisjak oglašati v dalji s svojim dvozvočnim lajanjem. Pred škopnjakom je begalo nekaj, česar pa kmetica ni mogla razločiti, in je ponavljalo venomer:
„0, ko bi našla moža, ki bi me rešil škop-njaka!" Gospodinja se je še malo obotavljala, potlej je pa kriknila:
„I, ti pa jaz posodim svojega, če ti je kaj pomagano ž njim. Sama tako nisem za rabo." Kakor bi odrezal je nehal šum in jok, a škopnjak je izginil s tako naglico, da je kmetico le vseeno obšla silna groza in ni več mogla vzdržati v samoti. Po vsem telesu je trepetala, ko je lezla s skednja, vendar je kljub temu šla v hišo. Ker je bila luč v sobi, je pogledala skozi okno, da bi videla, kaj počne mož, in v svoje veliko začudenje je zapazila, da leži poleg njega lepa ženska, ki ji visijo črni lasje s postelje do tal.
„Zdaj bo vsaj enkrat zadovoljen", je rekla sama pri sebi in brez vse jeze stopila noter. Ženska je spala in njeni lasje so bili tako lepi, da se jih je ubogi kmetici zdelo škoda, če bi se valjali po umazanih tleh. Stopila je tedaj k postelji in je z obema rokama poravnala lepi tujki lase na vzglavje. Takrat pa je ženska šinila pokonci in kmetica je precej spoznala žalik ženo v njej.
„Ne veš, kakšno dobroto si mi storila", je rekla z veselim glasom strmeči gospodinji, "ko si me rešila hudobnega škopnjaka. Nikoli več ga ne bo, ker me je ogrelo človeško telo. Ti pa če si dozdaj trpela, — odslej boš v veselju živela." Po teh besedah je žalik žena izginila, pri kmetici pa se je naselila sreča. Telo se ji je odprlo in blagostanje je prišlo v hišo kakor rosa na venečo travo. Srečna gospodinja je kasneje svetovala slehrni nezadovoljni ženi, naj malo posodi kam svojega moža. Zato se še dandanašnji Rožanke rade ravnajo po tem nasvetu, a kaj pomaga, ko ni več škopnjakov, ne žalik žen med nami!