Nesreča na Veliki planjavi v Kamniških planinah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nesreča na Veliki planjavi v Kamniških planinah
Izdano: Planinski vestnik 25. september 1895, leto 1, št. 9, str. 133-135
Viri: dLib 9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Herman Wunderlich, ki se je ponesrečil pretekli mesec v Kamniških planinah, je slušatelj Dunajske tehnike, član Nemškega in avstrijskega planinskega društva ter vajen turist. Obiskal je že mnogo visokih gora, kakor: Veliki Klek, Mangart, Sonnblick i. dr. Wunderlich je šel v ponedeljek dne 19. avgusta zjutraj z nekim ptičarjem mimo Sv. Primoža na Veliko Planino. Ptičar je tu nabiral mravljinčna jajca, Wunderlich pa je sam dalje popotoval v Dol, črez Rsenik, nevarnega Konja, Sedelce in Dedca k planinski koči Korošici, kjer je pri pastirju prenočil. Drugo jutro je lezel na Ojstrico in odtod mimo Škarij na Veliko Planjavo (štaj. Babo). Pot drži ob južni steni Velike Planjave in se na robu zavije na zahodno steno, ki ima podobo trikotnika in omejuje Kamniško sedlo proti zahodu. Od trikotnikovega vrha, od „Rjavega Štuca", drži korito skoro navpično proti sedlu. To korito je na treh krajih bolj široko, in tod leži sneg celo leto. Preko srednjega snežišča pelje od „Slov. plan. društva" zaznamenovana pot na vrh sedla. Okrajno glavarstvo Kamniško je izdalo svarilo, naj turisti ne hodijo po tem potu brez vodnika, ker je nevaren. Posebno mora turist paziti, da ne zdrči s silno hitrostjo po srednjem snegu v strmo korito. Vsako stopinjo si mora s palico vsekati v trdi sneg (okolo 30 m širok). Ker je Wunderlich zelo kratkoviden, ni videl znamke onkraj snega ter je zgrešil pot. Iskal je dolgo ob snegu prave steze, in ker je bilo pozno zvečer (ob sedmih), je sklenil priti na vsak način v sedlo, katero se je pod njim razprostiralo. Videl je pot po njem in čul zvonce pasočo se živine. Lezel je torej po imenovanem žlebu naravnost navzdol, kakor dimnikar v dimniku, opiral se s komolci in koleni in se ranil do krvi. Vrtoglavice tu ni smel imeti, padel bi bil sicer kakih 200 m globoko po žlebu. Prelezel je srečno polovico korita in imel še kakih sto metrov do tretjega ali spodnjega snega, ki leži večinoma že v sedlu; le kratek, a 20 m debel pomol drži v korito. Drugo snežišče se razprostira okolo korita v polukrogu (2.60 m); snežena plast je proti robu vedno tanjša. Ob turistiški sezoni se sneg le redko dotika skale, ampak je vmes vedno presledka 1 do 3 m. Snežena stena je tu gladka in školjkasto nalomljena, kakor morska obal, kjer morje neprestano pljuska ob njo in jo razjeda. V tej razpoki mod snegom in skalo je Wunderlich prebival 3 noči in 2 dneva. Wunderlich je, kakor smo že omenili, priplezal po koritu tako daleč navzdol, da ni bil od spodnjega snega več oddaljen, nego kakih 100 m. Daljša pot mu je bila tu mahoma zaprta. Po dimnikarsko plezati po koritu ni mogoče, ker je preširoko. Kake štiri metre navzdol od tega kraja drži korito v stran, in tod se pride primeroma brez nevarnosti v sedlo. Kako priti do tistega konca? Naramniki in palico je Wunderlich spustil proti omenjenemu kraju, da bi ga to pri nadaljnjem plezanju ne oviralo; toda nobeno ni ostalo na odmenjenem kraju, ampak zdrsnilo je po koritu za sneg. Wunderlich je slekel potem srajco, jo raztrgal v dolge ohlapke in napravil iz njih vrv, po kateri se je spustil na porobek. Najnevarnejši kraj je premagal. Lahko bi zavil v stran in prišel hitro v sedlo. V naramniku pa je imel vrednostne stvari, po katere je plezal po koritu za sneg in jih za snegom dolgo iskal, a zaman. V tem se je naredila noč. — Tukaj bodi omenjeno, da Wunderlich ni padel, ampak prilezel v razpoko med snegom in skalo. Ker je korito tu še vedno 8O m visoko, bi se bil gotovo ubil. — Ker ni čutil mraza in je razvidel, da po noči ni mogoče nadaljevati pota, je sklenil prenočevati v razpoki. Drugo jutro (v sredo dne 21. avgusta) je bila že 10. ura, ko se je prebudil. Iskal je najprej naramnik in palico, katerih pa ni našel; potem je poskusil priti iz jame. Ko je pričel plezati, je opazil, da so mu prsti na rokah od mraza popolnoma otrpnili. Trudil se je do štirih popoldne, da bi prišel iz neprijetne zadrege. Proti večeru je začel klicati na pomoč. Ker je slovenskega jezika le malo zmožen, je klical: „Hilfe!" in „pomagaj!" Pastirja, ki sta pasla niže v sedlu, sta vpitje takoj čula ter prišla k snegu in klicala, a ker kraja nista mogla razbrati, sta odšla.

Wunderlich je čul vpitje in je vedel, da je pomoč blizu. Potolažen je legel in celo noč mirno spal.

Drugi dan je klical v presledkih na pomoč, lizal sneg in pil snežnico. Proti večeru sta prišla dva delavca, katera je poslal g. A. Terpinc iz Kamnika, da bi Wunderlicha potegnila iz jame. Zvedel je namreč g. Terpinc od inf. kadeta g. Burnika, da kliče nekdo v Planjavi na pomoč. Vpila sta delavca v jamo: „Hajte niks, morgen!", česar pa Wunderlich ni razumel. Ker nista imela priprav, sta delavca takoj odšla, da bi drugo jutro nadaljevala pomožno akcijo. Med tem se je glas o nesreči razširil po Kamniku. Gg. brambovski kadet E. Pollak, akademik V. Levičnik in gozdar Luznar so odrinili v četrtek ob enajstih po noči, preskrbljeni z vsemi potrebščinami za rešitev, na kraj nesreče, kamor so dospeli ob 6 1/2 uri zjutraj v petek. Spustili so po vrvi naramnik z jedili in pijačo ponesrečencu v jamo. Ko se je nekoliko okrepčal, so mu spustili vrv v temino. Na njo se je Wunderlich pritrdil sam: toliko je bil še čvrst, dasi je bil ves čas brez vsake hrane. V prvič se jim ni posrečilo Wunderlicha potegniti iz prepada, ker je bila na onem kraju razpoka preozka. Ko so ga potegnili iz jame, je bil zelo slab in ves okrvavljen po obrazu, hrbtu, nogah in rokah, ker se je obdrgnil ob skalovju. Morali so ga podpirati, da je prišel do Stranj nad Kamnikom. V Stranjah so ga množice ljudstva navdušeno vzprejele. V gostilnici pri Prelesniku je v spominsko knjigo zapisal: „Mit. Jubel empfangen. Gott, wie danke ich Dir!"

Okreval je kmalu, in nekoliko dni pozneje je potoval v veseli družbi na Grintovec.

keber