Nesreča (premogovnik Hrastnik)
| Nesreča Anton Wolf |
| |||||||||||||
V saboto 7. dan velikiga serpana tega leta je premogarnice1 v Hrastniku, okolici Dolske fare in podpisane komisije huda nesreča zadéla, pa še huji bi bila skorej nasledke iméla.
Po hudim in dolgim deževanji je namreč mnogo plazovja nad stròp poglavitniga premogarskiga pota, ki se Maríin zove, zderčalo, in s svojo težo podcimprani strop potlačiti in zrušiti žugalo. Gospod Karl Wehrhahn, vodja tamošniga premogarstva, se je podal tisti dan ob štirih popoldne pod močno tlačeni strôp, izpod kteriga so premogarji podporíla spravljali; pa préj, ko se misli, je teža plazovja strop presilila, ter ga s podporíli vred med groznim hrušem podrobila, pot zasula, in to tako neutegama, de je le en sam premogar še ravno komaj nesreči odšel, in pod obokani (vélbani) strop nekaj nazaj vtékel. Gospoda vodja in dva premogarja (knápa) je podsulo. Komaj iskrica upanja je ostala, te tri nesrečnike še kedaj žíve viditi, sosebno, kér je plaze le še vléklo in podzemeljske steze zasipavalo.
Na naglo oznanilo gospoda premogarskiga pisarja, ki je vse te nesreče živa priča bil, so po nekterih urah v pomoč perhiteli ne le vsi tamošnji premogarji in strežniki, temuč tudi premogarji in rudarji iz Zagorskih jám na Krajnskim s svojim vodjem, gospod Maurerjevi premogarji iz Terbolja s svojim županam, c. k. rudarji s svojim vodjem Engelnam iz Terbolja, in poslednjič šest c. k. gospodov inženírjev iz bližnje želéznice z mnogimi delavci na železnici, kakor pozneje mlaji gospod Piko, sin prejemnika vsiga déla na železnici z 50 baklami.
Kmalo so se dela poprijéli, zasute siroteje najti, desiravno ne vedó, kje de se znajdejo, ali če so še živí. Pa kar je neutrudna pridnost nekterih ur storíla, plaz pokončá, ki se med védnim deževanjem vtèrga in v ravno odkopane jame zderdrá.
Ali dobrim dušam sercé še ne vpade; zopet se dela z vso močjó primejo in delajo, dokler jih terda noč ustavi, v kteri zopet neprenéhama scurkama lije. Le votljíno odvzgor v jamo po noči skopljejo, drugo delo morajo do jutra odložiti.
Juterno sonce 8. velikiga serpana verže pervi žark upanja na premogarnico in nje neutrudne delavce, de bi še kje bilo zasúte otéti. Zaslišal se je vpervič glas ubogih jetnikov iz globočíne. Pa kér je plazovje le še zemljo pertiskalo, se še enkrat vse skazí, kar se je čez noč naredílo. K sreči, de deževanje prestane. Hitro se začne z rudarskim svedram zemlja vertati, ter se votIjina več sežnjev globoka zvèrta; to je pomagalo: nesrečniki dobijo sape, in se sačnejo z svojimi rešniki meniti, de se zvé, kje pràv de so. V prostori 3 čévlje visokim, 4 širokim in 6 dolgim imajo svojo strašno ječo.
Skoz terd prémog se nova dibla navdol dóbi, skoz plazovni nasíp druga déla, in po tih potih se do šestih zvečer vhod do ubogih jetnikov dokóplje. Ob ti uri je bil vroči pa stanovitni trúd dobrih duš z nar slajšim naslédkam plačan: vsi trije, ki so celih 26 ur takó rekoč v naročji smerti ležali, pridejo iz otožnih tàmnic z očmí proti milim nebesam obernjenimi zopet na dan. Glasa veselja pa in priserčne zahvale Bogu in ljudém peró popisati ne more!
Kar Wehrhahn se podá kar ročno na svoj dom k ženi, ki od strahú omedljuje, in med svoje ljubljene otročiče, kterim je vsigamogočna roka po dobrih ljudéh očeta zopet podaríla.
Od Preboljske komisije 12. dan velikiga serpana 1847.
Anton Wolf, komisar.
1) Jame, kjer premog (Steinkohle) kopljejo.