Nespodobne cvetice
| ' Branko Rudolf |
Nespodobne cvetice → |
| |||||||||
NESPODOBNE CVETICE (Stara povest)
Nekoč so dušni pastirji z resnimi in vendar navdušenimi besedami slavili moč in modrost božjo, ki nam je svet ustvarila tako velik, tako globok in tako lep. "Poglejte!" je zaklical pridigar in razširil roke: "Poglejte en sam cvetoč travnik pomladi! Poglejte cvetice, ki so skromne in mile, pa vsaka v prelepi in prečisti ponižnosti oznanjuje veliko in slavo božjo! V vsakem enem cvetnem vencu, v rosi vsakega lista, v duhu vsakega najmanjšega cveta je del božje skrivnosti in vsemogočnosti! Res rad bi srečal topega in slepega pogana, ga prijel za roko, popeljal na cvetoči travnik in ga vprašal:"Oj ti, moj slepi brat, kako misliš, da je nastala vsa ta velika in prečudovita lepota? Za koga neki odpirajo neme rastline svoje raznobarvne prelepe oči, svoje cvete? Za koga neki razširjajo češnje, jablane in celo trni rahle, presladke vonjave, da privabljajo čebele, ki šumijo na njih? Čemu vse to?" In ker mi ne bi vedel odgovoriti, bi mu sam razložil: "O, moj brat, to je zate, vse zate in za vse ljudi. Vedi- BO je ustvaril Zemljico, jo opasal s prelepimi, dišečimi cveticami, ljudem v nedolžno, čisto veselje, pa tudi v opomin, kot prispodobo tistih drugih, prečudovitih in preimenitnih cvetic v paradižu in v jasno znamenje božjega veličanstva, modrosti in dobrote!" Tako so govorili pridigarji, ljudje pa so jim verjeli. In marsikatera mlada ženska je iste cvetice, ki so ji z vonjem sladile prijetni greh ljubezni (ki pogublja smehljaje), potem vesela ali pa tudi razočarana povezala v šopek in prinesla na oltar prečisti Devici. Saj ni samo slutila, verjela je, da se bo nekako odkupila s tem deviškim in nedolžnim darom. Tako je bilo stoletja. Potem se je zgodilo nekaj strašnega. Nekako pred dve sto leti je nemški profesor Kolreuter začel trditi, da cvetice ne širijo svojih pisanih cvetov za nas, za ljudi, temveč zase, zato da bi privabile rilčaste žuželke. In dokazoval je, da se zaradi cvetnega prahu, ki ga prenašajo krilati sli, zaplodi in nastane seme prav posebno, kakor moški in ženska zaplodita novo življenje v tesnem objetju. To je nekatere ljudi že prav močno vznemirilo! Potem je nastopil še drugi natančni Nemec, Christian Konrad Sprengel, ki je trdil isto in napisal knjigo z naslovom: "Skrivnost narave odkrita v sestavi in oploditvi cvetic". V tej knjigi je bistroumno razlagal, kakor cvetice z izbranimi barvami in sladkimi dišavami zapeljujejo čebele , čmrlje in druga krilate zverinice, da jih obiščejo, pošteno srknejo sladek sok, potem pa - obloženi z dragocenim bremenom zlatega cvetnega prahu - kakor pijani poletijo k drugemu cvetu in ta zlati plod posipajo na zelenkaste, oploditve željne brazde sredi dišav, v svetlem mraku pod barvastimi, rahlo sijočimi oboki cvetnih listov. Zdaj je lahko vsakdo razumel, kako nastane seme. Namreč - zraste kar pred našimi očmi, pa vendarle po svoje skrivnostno, kakor pišče v jajcu ali otrok v toplih globočinah materinega telesa. Take razburljivo nove ugotovitve je razglašal učenjak Sprengel leta 1793 v svoji knjigi. Takrat so se neki ljudje veselili velike prekucije na Francoskem, zato jim je bilo kar prav, da je nekdo cvetice razkrinkal kot ljubezni željne navihanke, ki se nalašč odevajo v pisane cvetne liste, podobno kakor odevajo lepa, vroča dekleta svoje razkošne boke v rahla pisana krilca. In mnogi mladi moški sose smejali novim naukom. Zdaj so z dvojnim užitkom vdihavali dišave cvetic, ki so se jih zdele podobne sladkim vonjavam neder in svilenih dekliških last, ki jih je lepo in prijetno božati. Nekateri ljudje pa so bili zaradi teh novih misli čisto nesrečni. Posebno nesrečen je bil mladi nemški teolog Anton Koch. Prebral je Sprenglovo knjigo in uvidel, da ima učenjak prav. Teolog Kock je prej posebno rad imel cvetice in sveto verjel, da so znamenja same božje lepote v paradižu (tiste, ki jo lahko samo slutimo in nam bo dana samo po vzdržnem , čednostno preživetem življenju, amen). Antonu Kochu se je zdelo, da se je svet podrl in predvsem, da se je zatemnilo božje lice! - Večje nesreče pa si mladi teolog sploh ni mogel misliti! Tako je torej šel na cvetoči travnik. Milo je vzdihnil, in, ker je bil zgovoren, je v sveti jezi obtožil cvetice:"O ve, cvetice, na polju in vrtovih, je lilije, narcise in hiacinte in vse ostale, ki sem vas doslej imel za tako čiste device, kako prestrašna in pregrozna je resnica vaše gizdavosti! Povejte vendar, ali ni tudi najbolj izprijena ženščina, da, najbolj pokvarjena cipa še čista proti vam? In če se zgodi, da sodnik kakšno zavrženo, prodano ženšče zaradi nečistega vedenja obsodi, če ukaže, da ji porežejo lase, da je pretepejo z brezovimi šibami, da jo prisilijo na trdo, muke polno delo - kaj bi potem šele storil z vami? Najbolj nesramna vseh tistih zavrženk vendar še tisto, kar je treba skriti, pokriva s trojnimi ali četverimi krili, ki jih ne vzdiga javno in pred vsemi, temveč samo na skrivnih mestih, če že ne v temnih sobah ob luči sveč. Ve pa, cvetice, zapeljujete odkrito, pred vsem svetom in o belem dnevu! Res je,da vabite samo smešne metulje in čmrlje, pa tudi čednostne čebele - ali to je filozofu vseeno! Gorje, gorje, nikoli več ne bom mogel pogledati cvetočega vrta ali travnika, ne da bi me cvetni listi spominjali grdo privihanih kril punčar na sejmu - takih, ki v gneči nalašč in z vreščanjem nesramno padajo z gugalnic, da mladeniči zardevajo. Ah! Ah! Kako bom le še enkrat najbolj beli liliji pogledal v cvet? Zdelo se mi go, da gledam nekaj nespodobnega. Res je, "plodite se" ali "rastite in množite se", kako se glasi zapoved gospodova. Ali božja zapoved prav tako veleva, da je treba se bo opraviti lepo, blagoslovljeno in s primerno krščansko ponižnostjo, da se ne pohujša eden teh malih. Kdo pa je vam cveticam blagoslovil svatbo? Kdo je velel kosmatim čebelam in čmrljem, da bi prenašali vaš plod na svojim nesramnih kosmatinicah? Saj to je skorajda tako, kakor da bi dekle sprejeta sla od neznanega moškega, takega sla, ki bi nosil pismo, v katerem bi bila tistega moškega plodna moč. Tako je, kakor da bi nato dekle s privzdignjenimi krili zapeljevala poštnega sla, da bi - a besede mi manjkajo za tako črno, pregrešno in zanikrno nesramnost! Ah, cvetice, cvetice! Kje so časi, ko sem domneval, da ste prispodobe paradiža! Zdaj skoraj mislim, da vas ni ustvaril Bog, temveč sam SATAN, veliki sovražnik čednosti in skromnosti, da bi z barvami in dišavami oznanjevale zapeljivost, veselje do sveta in grešno voljo do življenja. Kajti - če bo kdo zares razumel vašo podobo, povejte, ali si bo še zaželel v paradiž??!" Tu je teologa Anona Kocha premagala slabost. Padel je sredi cvetic in šumečih čmrljev na hladno travo in jokal kakor obupanec. Nikomur se ni smilil.
MORSKA POŠAST
Dne 18. junija leta 1785 je fregata kraljevske francoske mornarice "Esperance" z ugodnim vetrom plula v bližini Teneriffe na severovzhod. Sonce je sijalo, na nebu so plavali pav rahli oblaki. Valovi so bili široki, pa dokaj mirni, z rahlimi belimi grebeni. Tedaj je stražnik z jambora zavpil, da vidi nekaj nenavadnega. Ker mornar ni dal natančnejših pojasnil, je Pierre Morny, najmlajši šestnajstletni častnik. splezal vrh jambora - čeprav to seveda ni bila njegova dolžnost. Mornar, svetlolas Normandijec, je gledal malo osuplo. Molče je pokazal nekam severo - severozahodno., Pierre je imel izvrstne oči. Tisto, kar je v videl, pa je osupnilo tudi njega. Tam daleč med zelenimi valovi je nekaj plavalo poševno na smer valov in smer ladje. Bilo je kakor velikanska trioglata kačja glava - velika kakor ribiška ladja. Pierre je odrevenel - ves svet se mu je zdel čuden. Dvoje strahotnih oči se je bleščalo v soncu. Na glavi je bilo opaziti nekaj kakor dva roga, razen tega je od počasti vihrala mogočna griva - kakor pri nobeni znani kači. Za strahotno glavo se je - nejasno, pa mogočno - zvijalo telo v velikanskih navpičnih zavojih - navzgor in navzdol. Pierre se je krčevito oprijel jamborskega koša. Zazeblo ga je pri srcu. Bil je prav pogumen mlad mož, to pa je bilo kakor prikazen iz sveta, ki je Zemlji tuj, nekaj nemogočega! Neštetokrat so pripovedovali o morski kači kot o stari morski pravljici - zdaj pa? Svojim lastnim očem bo vendar smel verovati - ali ne? "Česa takega pa še nisem videl," je rekel Pierre. Normandijec poleg njega je samo resno prikimal in pripomnil: "Čudno je". Pierre je hitro splezal iz jambora. Na krovu so se že nekoliko vznemirili. Pristopil je kapitan, golspod de Marsillac, nevisok, eleganten mož z brezhibno napudrano lasuljo, pa kljub protekciji in aristokratski krvi zelo sposoben poveljnik. Ni rekel besede, samo oči je narahlo priprl, to je pomenilo: "No, govorite". "Gospod", je razburjeno začel Pierre. "Tam spredaj severo - severozahodno plava morska kača. "Kako?" je vprašal kapitan. "Da, morska kača!" je rekel Pierre. Bil je razburjen. Poskusil je čimbolj natančno povedati, kaj je videl, vendar se je le s težavo premagoval, da ni jecljal in se zapletal. Končal je s stavkom:"Prav taka je, kakor jo je popisal stari Martin iz Bresta, ki mu pravijo "Korzar". Kapitan je ostal popolnoma miren in rekel počasi: "Stari Martin je največji lažnivec, kar jih poznam -to že nekaj pomeni. Prav zato, ker mi pravite, da je natančno taka, kakršno so vam jo opisovali, me prepričuje, da ni taka, da ste videl nekaj, česar ni." Odvrnil se je, pa obstal sredi giba in ironično pripomnil:"Rad bi vedel, kaj bi rekel k temu učeni gospod Buffon. Vsekakor si ne morem misliti, da je na svetu pošast, ki je docela drugače ustrojena kakor vsa znana bitja, tako rekoč proti razumu in zakonom narave." Pierru je bilo nekako tako, kakor da bi ga bil nekdo polil z mrzlo vodo, nekje pa je bil poveljniku hvaležen. Zgrabil je svoj daljnogled in ponovno splezal na jambor. Medtem se je ladja približala "tistemu". Zastave pene so se nekoliko razkadile - zdaj je videl natančno. Ne - res ni bila morska kača, vendar pa je bila resnica še čisto dovolj čudna. Na zelenih valovih se je zibalo in plavalo telo velikanske sipe, ali pravzaprav lignja. Telo je bilo vretenasto in opečnordeče, od strani se je poganjala skozi valove z mogočnimi trioglatimi plavutmi, spredaj pa je kazala mogočne lovke, ki so se pošastno zvijale, oči pa je imela temne, velike in srepe. Ker je pošast po malem rezala valove, je bilo videti, da bo v kratkem prav blizu ladje. Pierre je vdrugič osupnil. Razumel je, da je spočetka imel vse telo za glavo neznane pošasti in da so se mu sončni odsevi na plavutih zdeli kakor oči. Neke temnejše proge na krvavo-rdeči pošasti kačinega "telesa" sploh ni bilo, pošastne zavoje , grive in celo rogove je videl v svoji razgreti domišljiji v krivuljah valov in zastavicah morske pene, ki jo je raznašal veter. Vendar - tudi ta velikanska žival z lovkami je bila strašna, pošastna, celo neverjetna, smrtno nevaren nasprotnik vsakega čolna. Pierre se je spraševal, kaj bo ukrenil gospod de Marsillac. Videl ga je, kako je stal ob krmarju in klical neka povelja. Fregata "Esperanca" je zvila veliko jadro in se v loku bližala pošasti. Zaklopotale so deske, ki so zaslanjale topove,. Ko so se približali, so šele videli, kako veliko je bilo morsko strašilo; merili so in dognali, da meri dobrih štirinajst sežnjev. Tri ali štirikrat so s topovi ustrelili vanjo. Srepogleda pošast je ostala skoraj nepoškodovana, čeprav se je približala tako, da se je z veliki rdečimi lovkami prisesala na ladjo. Tudi v dveh urah boja si kapitan ni upal spustiti čolna, ki bi skušal žival ubiti kakor kita. Končno je pošast zaplavala nazaj in z zadnjim, strahotno srepim pogledom utonila v valovih za zmeraj. To je bilo vse. Seveda so mornarji, posebno mlajši še dolgo govorili o pošasti in jo vpletali v svoje pogovore in pesmi. Najbolj pa je razmišljal Pierre Morny. Bil je mlad mož, ki je imel precej domišljije. Čudna prikazen iz morja ga je vznemirila bolj kakor vse ostale. Ta občutek ni bil strah, ne gnus, temveč nekaj bolj silnega, kakor globoka groza pred prepadi - strah pred neznanim, neverjetnim - kakor da bi se ravna bela cesta odprla sredi belega dne. Pierre je zdaj pogostokrat sanjal. V sanjah se je peljal z mladim dekletom na čolnu, nenadoma je obzorje potemnilo, prihrumel je val in iz njega je pogledalo nekaj neznanskega. Pierre se je preplašen zbudil in se zastrmel v temo. Bil je mlad in zdrav in je spet zaspal. Prihodnjo noč pa so se sanje ponovile, tako ali drugače. Spet se je z lepim dekletom peljal po morju, tedaj se je iz morskih pen vzdignila velikanska lovka gnusne pošasti. Počasi je tipala naokrog, se počasi in tipaje bližala čolnu, njemu in dekletu, ki je zakričala od groze. Pierre se je zbudil in še slišal, da je vrv zaškripala v vetru -cvileči glas je imel za krik dekleta! Vendar se mladi častnik ni mogel smejati, ker je tako ogoljufal sam sebe. In počasi se je spomnil na številne grde prizore, najgrše, ki jih je videl v življenju. Spomnil se je na lačne, na pol gole otroke v pariškem predmestju, ki so se jokali od mraza. Končno ... končno se je Pierre spomnil dobrega vitkega rjavega dekleta, s katerim je v mesečini pohajal pod palmami. Pierre je bil fantast, pa obenem razumen. Spoznal je, da je takrat na Haitiju občutil podobno grozo, kakor pred kratkim, Grda žival, ki je priplavala iz globočine morja, je bila aka, kakor da bi bila priplavala iz nekih neznanih globočin ali pa iz drugega planeta, kjer je bilo življenje še bolj neusmiljeno in še neizmerno bolj trdo in grozno. Ali ni bil hladni, hudi blišč v trdem očesu bolj čuden od vsake pošasti? Pierre je o vsem premišljeval in razumel. Podzavestno ga je že dolgo neizmerno pekla neusmiljenost človeka proti človeku, krivica in trpljenje, ki sta bile tako zelo različni od vsega, kar je videl in slišal v svojem domu v Pikardiji. Kaj morska pošast, krivica, velika krivica na svetu ga je zelo vznemirila! Pošasti niso bile za na ta svet. Ko je Pierre te svoje misli spoznal, je spet trdno zaspal. Štiri leta potem je bila velika revolucija. Pierre je služil v vojski kot poročnik, v oddelku, ki je postavljal mostove in v čolnih prevažal moštvo. Ko so šli čez Ren, je sijalo sonce, na nebu so plavali prav rahli oblaki. Pierre je videl na drugi strani velik, pošasten dim, ki se je vil iz požganih kop, hlevov in hiš. Ker je bil fantast, se mu je zdelo, da se v dimu gibajo velikanske, pošastne lovke. "Morska pošast" je rekel sam pri sebi. Ker je bil razumen mlad mož, se je sam smehljal svojemu prividu. Smehljal mu je tudi ostal na licu, ko je tiho zdrknil na dno čolna, ker mu je pruska krogla prebila srce.
MOŽ Z UMETNIM NOSOM
To je bilo že gotovo pred sto leti in več.
Ko je bil Miha Nosan še majhen frkolin in pozneje, ko je bil mlad fant, je bil radoveden kakor vsi mladi fantki in tudi mladi psički. Svoj nos je prav rad obračal po vetru in od vetra in če se je kam zagledal, je zalo rad vprašal: "Kaj? Kje? Kako? Zakaj? in Čemu?" kakor vsi mladi fantki. Tako bi brez dvoma spraševali tudi mladi psički, če bi le znali govoriti.
Nekoč pa se mu je zgodila nesreča. Ko je gledal skozi odprta vrata, mu je bradat siten mož tako grdo zaloputnil vrata pred nosom- ah ne! - čez nos, da mu je ubogo vohalo čisto stisnil, ne naravnost raztreščil med vrati in vratnim okvirom. Ah, ubogi Mihe! Onesvestil se je . Nos je imel čisto in do kraja razbit, zmlinčen. To je bilo strašno; saj je hudo biti brez nosa, posebno še človeku, ki se piše za Nosana!
Mihčevi starši pa so bili bogati. Našli so imenitnega zdravnika, ki je Mihcu napravil nov nos; le je bil in prav takšen kakor prejšnji, mogoče je bil še lepši kakor prej. In ko je Mihec zrasel in mu je nos postal premajhen, mu je napravil novega, še lepši z umetnimi pripravami pripravami posnemati kožo, ki je bila na novem nosu čisto podobna Mihčevi.
Vsak večer, preden je Mihec legel spat, je snel svoj imenitni nos in si nadel drugega, mehkega in majhnega, ki ni bil tako izvrsten, temveč samo za domačo uporabo, da je lahko nemoteno smrčal skozenj in se mu ni pokvaril. Nos si je zmeraj pritrdil s šestimi posebnimi vijaki, ki so se mu čisto prilegali v kožo in se na oko niso ločili od nje. Vsako jutro si je s temi vijaki pritrdil noč, da je bil spet imeniten.
Skoraj nihče ni vedel, da ima Mihec umeten nos, ne pa pravega. Mihec je to pred vsemi skrival, in kadar si je snemal in natikal nos, se je zaprl in ni nikomur dal, da bi pogledal, kaj dela. Takrat je bežal celo od lastnih staršev. Odkar pa je Mihec izgubil svoj pravi nos, se je spremenil tudi znotraj. Čisto predrugačil se je. Zdaj ni bil več radoveden kakor vsi zdravi mladi fantki in tudi mladi psički. Ni več bil radoveden na nobeno reč. Lastni nos mu je bil zadosti dober in ni poskusil, da bi gledal predaleč čezenj. Lepo marljivo je sedel v svoji klopi v šoli in se učil vsega, kar so od njega zahtevali, prav nič ni maral, da bi pogledal kam globoko v stvari, ki jih je videl pred seboj - rajši je samo malo povohal povrh vsega, drugače pa držal nos lepo pri tleh. Prav zato je bil Miha priljubljen pri starših in učiteljih.
Le tu pa tam je kdo nekaj namignil, da je Miha kar preveč miren in skromen za svoja leta.
Miha se je že nekaj časa bal, da ga bodo vseeno odkrili - prav zato je tako globoko sklanjal nos. Ko pa je opazil, da drugi nič ne vedo, se je prevzel in postal gizdav in ošaben. In opazil je, da skozi svoj umetni nos prav imenitno zapiha in zapuha , še bolj, kot če bi bil nos pravi. In če mu je kdo pripovedoval kakšno stvar, ki je Miha ni prav dobro razumel, je pogostokrat zavihal svoj nos, zapihal in rekel:"Fu!" - s tem je hotel izraziti svoje zaničevanje. Bil je toliko pameten, da je rekle "Fu!" samo takim ljudem, ki so mu verjeli in niso opazili, da Mihec nima nič v glavi .
In zato se je Mihčeva slava širila. Postal je imeniten, ker je znal tako imenitno vihati nos in tako veličastno pihati. Če je rekel prav grozno "Fu!" so se številnim nesrečnikom kar zatresle hlače. Kajti Miha Nosan je bil zdaj prav imeniten. Skoraj vsi so se ustrašili pred njegovim pihanjem. Dostikrat zadostuje za sam uspeh, da si predrzen, ni Mihi predrznosti ni manjkalo.
Bil je čaščen in bogat. Stanoval je v veliki hiši, okrog pa se je širil veličasten vrt s košatimi hrasti. In kadar si je Miha nadel nos in ga je služabnik oblekel v črn frak, je vzel cilinder v roko in s paličico s srebrnim gumbom ter bil gospod, da mu ni para. Če je stopil po preprogi po marmornatih stopnicah, so stali desno in levo lepo oblečeni služabniki, ki so se mu klanjali. "Kako ste spali gospod? Kako ste zajtrkovali gospod? Kaj bi radi, gospod? Ali želite še kaj posebnega, gospod?" Tedaj je Miha povečini samo narahlo in veličastno pomignil z roko, se milostno nasmehnil, potem pa povzdignil svoj umetni nos, vstopil v svojo kočijo s štirimi črnimi vranci - saj res, kaj bi moglo biti narobe ob toliki imenitnosti?
Miha se je poročil. Njegova ženica je bila mlada, okrogla in prisrčna. In ker so skoraj vsi mislili, da je Miha zares imeniten, se je zdel tak tudi njej in ga je od srca vzljubila. Ali seveda - njej ni moglo ostati skrito, da ima umeten nos. To je odkrila šele po poroki in spočetka se je prestrašila, ker je opazila , da ima pravzaprav ona med vsemi ženami moža brez nosa. Miha pa je znal tudi doma tako imenitno pihati, da jo je prepričal o svoji veljavi. Ali ko mu je rodila sinčka, ga je preplašeno najprej potipala za nos, da bi se prepričala, ali ga ima ali ne. Sinek pa je imel nos kakor vsako zdravo dete, skozi usta pa se je izmenoma drl, slinil in sesal - kakor je pač naneslo.
Ali Jerica - tako je bilo ženi ime -po nekem času ni bila več tako popolnoma prepričana, da je njen mož zares imeniten. Opazila je, da Miha s tistim svojim umetnim nosom ne voha tako dobro, kakor bi človek misli - da voha celo slabše kakor kakšen navaden človek. Ustrašila se je - ali kaj je hotela, saj je bila njegova žena in celo dobra žena.
Tedaj se je Mihi neko noč zgodila nesreča. Zaradi svojega nosa je spal seveda sam. In zgodil se je, da je bradati in grdi razbojnik Cefizelj hotel ropati in krasti. In ko je videl Mihovo hišo, si je mislil, da bo v njej našel dober plen. Zmuznil se je mimo spečih psov, se pritihotapil mimo smrčečega vratarja in v bledi mesečini splezal po rastlinah. In namenil se je naravnost v Mihovo sobo. Miha je narahlo smrčal skozi svoj domači nos - na nočni omarici, tik poleg vzglavja pa je ležal in se narahlo bleščal - veličastni in lepi nos, v njem pa so se narahlo svetili vijaki - šest jih je bilo - tisti vijaki, s katerimi si je Miha vsak dan pritrdil umetno vohalo. V bledi mesečini se je veliki in veličastni nos zdel kakor polna mošnja. Tedaj so se spodaj zbudili psi. Neki pes je še v sanjah zavohal tudi duh.
Poskočil je, zarenčal, potem pa glasno zalajal. Tako so potem poskočili vsi psi in zahrumeli kakor nevihta. Cefizelj se je ustrašil. Ker pa je bil trd in pogumen razbojnik, ni hotel oditi brez plena. Pograbil je torej najbližje, nos, in izginil skozi okno. In ker je bil izkušen in spreten v svojem razbojništvu, je ušel ljudem, ki so se podili za njim. Ko je Cefizelj opazil, da je namesto denarja ukradel samo nos, je seveda hudo zaklel in nos odvrgel v prihodnji jarek, kjer je obležal.
Mihi pa, ki ga je zbudilo pasje lajanje, je prižgal luč in kakor iz navade segel po nosu - pa ga ni otipal!
Prižgal je luč in iskal vsepovsod, na postelji, pod posteljo - nosa ni bilo. Miha se je strašno prestrašil, saj je imel svoj manjši domači nos - a imenitnega je izgubil. To je bilo grozno! Precej časa ni zaspal. Ko pa je stvar natančno premislil, se mu je zdelo, da nesreča ni tako velika. Mislil si je, da njegov "Fu!" in njegovo visoko govorjenje skozi nos že tako znano in priznano, da nihče ne bo opazil pomanjkljivosti. Za uspeh - to je vedel - sta potrebni predvsem drznost in samozavest. Zato je čvrsto zaspal.
A prišlo je drugače. Domači niso kdo ve kaj opazili. Ko pa je sedel na seji med samimi velemožmi in je nekdo nekaj predlagal, je hotel spet zavihati svoj nos in reči:"Fu!", kakor navadno: A sobesedniki , sami častitljivi, povečini plešasti , bradati, trebušasti ali drugače važni ljudje, ga niso prav nič poslušali in njegovo pihanje se jim ni zdelo več prepričevalno.
Tedaj se je Miha zbal. Odpeljal se je k zdravniku, da bi ga poprosil, naj mu napravi tak nos, kakor prej, če mogoče še boljšega. A imel je nesrečo, zdravnik je pravkar umrl. In tako je Mihova slava zatonila. Ni več bil velik gospod, izgubil je veljavo, moč in ugled, s tem pa boljši del svojega premoženja.
Vendar je še živel dalje, čeprav bolj skromno in tako, kakor drugi državljani, ki so doslej pred njim trepetali.
Pravijo, da ga je imela žena poslej še celo nekoliko rajši kakor prej, ker je manj vihal nos. Kajti zdaj se je zmeraj bal, da bi ga izgubil in sploh ostal brez njega. In to bi bilo strašno, kajne?