Nerodni ženin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nerodni ženin.
anonimno
Izdano: Slovenski narod 28. jan. 1905 (38/23), 1–2
Viri: dLib 23
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospod uradnik Mavricij Zgagar je ime že osemintrideset let na svoji ozki grbi in vendar je bil še vedno neoženjen in nepokvarjen mladenič.

Sveti resnici na ljubo je treba priznati, da gospod Zgagar ni bil nikakor kakšen Adonis. Njegov obraz ni kazal skoro nič tako imenovane moške lepote, toda posebno grd tudi ni bil. Modre oči pod naočniki so izražale celo nekaj mehkega in sanjavega, nekaj ženskega, kakor navadno pri kratkovidnežih. Hinavski tovariši so seveda devali tudi to, menda edino telesno lepoto Mavricija v nič, rekoč, da gleda Zgagar izbuljeno in debelo predse kakor lačen vol. Naočnike je imel lepo privezane za širok trak, da mu jih ne odnese kaka sapa ali kakšen neprevidni mahljaj z roko. Brke je imel Zgagar posebno bujne. Ali zavidni prijatelji so vedno poudarjali, da njegova brada nima prave barve, ker je preživo rjavordeča in da na to rdečkasto krtačo ne ujame nikdar nobenega ženskega srca. Žalibog je životopis gospoda Mavricija potrjeval njih smelo in žaljivo trditev; zaradi Zgagarjeve prikazni se ni doslej vnelo še nobeno nežno srčece. Izmed hudobnih znancev njegovih jih je bilo mnogo, ki so klobasali, da Zgagar sploh ne bo imel nikdar nobene sreče z ženskami in so utemeljevali svojo škodoželjno trditev približno takole: Kdor ne vidi dobro, tudi ne vidi ženske lepote; kdor ne vidi ženske lepote, ta je tudi ne bo občudoval; kdor je ne občuduje, ta se tudi ne bo pehal zanjo in potemtakem tudi ne bo nikdar doživel uganke vseh ugank na tem svetu, uganko ljubezni.


Tukaj je treba precej pripomniti, da so se žlahtni prijatelji Zgagarjevi, zaslepljeni od grde zavisti in zaeno od pretiranega samoljubja, bridko bridko motili v svojem enostranskem naziranju. Kratkoviden človek si namreč predstavlja ženska bitja vobče v idealni luči, ker ne vidi raznih peg in marog ter napak. Vsled tega tli v kratkovidnežu hujše koprnenje po idealu, nego v ostrovidnežu, ki mahoma opazi vsak mozoljček in vsako bradavico celo s konicami vred. In kar se tiče rdeče brade Zgagarjeve, je treba opozoriti, da nimajo vse ženske enakega okusa in da nekatere celo jako visoko cenijo rdeče brke. Sicer pa bi si jih bil Zgagar lahko vsak dan očrnil ali drugače prebarval s kakšnim neškodljivim barvilom. Pa še nekaj so mu očitali potuhnjeni prijatelji, seveda skrivaj, med sabo, tako da ni vedel nič o tem: posmehovali so se mu, da je raznožnik, da so mu namreč kolena tako narazen, da bi moglo celo žrebe dirjati skozi njegove krake, kakor v cirkusu skozi obroč. Tudi ta je bosa. Zgagar sicer res ni imel čisto ravnih nog in je nekoliko švedral, toda tega ne verjamem, da bi bila mogla skočiti skozi njegovi dve nogi kakšna velika žival, ampak kvečjemu kakšen nežen pinč na tešče.


Z nepopisnim veseljem pa beležim važno izpremembo v enoličnem uradniškem življenju gospoda Zgagarja. Že je namreč prikorakal v devetintrideseto leto, ko se ga je vendarle usmilil spak Amor in pokazal njegovim kratkovidnim očem Lažnikovo Ivanko. Žalibog ne vem več prav, kje sta se srečala prvič in kako in kdaj se je začela presti nit ljubezni, ki se je kmalu ojačila v trdno špago in pozneje v debelo in močno vrv. Najbrže sta se zagledala prvi pot na veselici, kjer je bila Ivanka s svojim očetom in stricem. Nosila je tisto poletje belo obleko in slamnik z rdečimi trakovi, toda Zgagarju bi bila menda prav tako všeč, če bi bila nosila bele trakove in rdeče krilo. Stric ga je povabil, naj ga obišče, da bodo igrali z Ivankinim očetom tarok. Mavricij se je odzval vabilu in odslej je veselo gagal v sladkih zankah ljubezni.


Lažnikova Ivanka se je že hudo bližala tajnemu prazniku svojega tridesetega rojstnega dneva. Bila je torej že precej star angelj in tudi o njej so trosile zveste prijateljice razne zlobne vesti rogale so se za njenim hrbtom, da je rojena stara devica in da svedra kakor njen čestilec Zgagar. Vendar to ni bilo vse tako. Svedrala je Ivanka res, toda čisto drugače nego Zgagar. On je imel namreč ustvarjene noge tako, da so bile od daleč podobne črki O, ona pa je hodila navzkriž, na X. Zgagarjevi črevlji so bili pošvedrani na zunanjem robu podplatov, Ivankini pa na notranjem. In to je velik razloček.


Kakor Zgagarju, tako se tudi Ivanki ni bilo bati, da bi jo zalila mast. Bila je secesionistično suha in na dolgem vratu so se ji poznale mišice in žile, kakor strune na gitari. Jako bujne pa so bile njene prsi! Kupila jih je pri dunajski tvrdki. Nedolžni Zgagar seveda o tem ni vedel ničesar. Tudi tega ni vedel, da se dajo Ivankine umetne prsi poljubno napihniti. To je bila edina vidna lepota njenega deviškega telesa.


Ivanka pa je imela še drugih vrlin. O teh je izvedel Zgagar zdajpazdaj kaj, kadar so pri Lažnikovih prekinili tarok in je šel Ivankin oče malo na vreme gledat. Druga vrlina Ivankina je bila njena dota, pohištvo in štiri tisoč kron. Zgagar sicer ni bil bogve kako zaljubljen vase, toda prej nikdar ne bi bil misli, da bo predal kdaj svojo neoženjeno prostost tako poceni. Ali treba je pomisliti, da je imela bujno napihnjena Ivanka še tretjo vrlino. Bila je namreč dobra kuharica. Posebno izborno je znala delati krofe, flancate in pa »pjane menihe«. To je omajalo Zgagarju poslednje pomisleke. In ko se je nekega večera do popokanja naužil » pjanih menihov«, je previdno poljubil Ivanko na deviška usta. In ko je drugega dne popoldne Ivankin oče petkrat skoro zaporedoma napovedal in dobil pagat uitimo in je bil torej židane volje, je porabil Mavricij ugodno priliko in ga poprosil za nežno ročico bujnoprsne Ivanke. Z običajno ginjenostjo je blagoslovil starec oba zaročenca.


Odslej so Zgagarju peli vsi ptički. Vso zimo je zahajal k Lužnikovim, kjer ga je Ivanka pitala s flancati, krofi in »pjanimi menihi«. Idealisti trdijo, da je ljubezen v srcu; angleški učenjak je kvasil, da je v jetrih; jaz pa pravim, da je v želodcu. Pa naj kdo reče da ni res! In ne samo ljubezen, tudi vsa filozofija izhaja iz želodca. Če nebi bil Schopenhauer jedel tako izvrstnih paštet v svojem hotelu, bi bila tudi vsa njegova dela ničeva. Živio želodec!


Sit tečnih močnatih jedi, je srečni ženin večkrat povabil svojo nevesto na izprehod. In tako sta lepo prijateljsko in v strahu božjem skupaj švedrala zdaj pod Tivoli, zdaj na Rožnik in včasih celo na Posavje. Zvečer pa je Zgagar zopet tarokiral s stricem in očetom in je pazil, da ni sam dobil nikdar nič. In vselej se je poslovil od neveste s tako previdnim poljubom, da mu niso nikdar zdrčali naočniki z nosa in da se tudi sicer ni pripetila nobena nesreča. Oprezno in trezno je užival sladkosti zlate prve ljubezni, le ob močnatih jedilih ni mogel brzdati mladeniške strasti.


O da bi bil ostal vedno tako zmeren v svoji ljubezni in pa tako trezen in oprezen.


Toda vrag ne spi.


Bližal se je dan, ki naj bi prekrstil Lažnikovo gospodično v Zgagarjevo gospo soprogo. Nikdar se niso zdele Ivankine prsi bujnejše nego nocoj in nikdar mu niso dišali »pijani menihi« bolje. Jedel jih je z uničujočim apetitom egipčanskih kobilic. Ivanka mu je morala nakladati vedno novih žrtev na krožnik. Zgagar pa je užival in pridno zalival menihe z vinom.


Vsled tečne hrane v zaročni dobi se je bil Zgagar tako zredil, da so se mu odkritosrčno čudili tudi njegovi najbolj hinavski in potuhnjeni prijatelji. In nocoj, pred poročnim dnevom je čutil v sebi »dvojno konjsko silo«, kakor se je blagovolil izrasiti svoji nevesti. Njegova moška moč ji je bila všeč. Želela je le majhen popravek. Sramežljivo mu jo zašepetala v uho, naj ji izpolni prvo željo in raj nosi od jutri vedno široke hlače.


Zgagar je privolil z veseljem. In v tem svojem veselju je objel svojo nevesto vpričo očeta in strica in jo pritisnil na srce z omenjeno dvojno konjsko silo. Ivanka je zavrisnila, obenem pa so slišali še drug glas. Nevesti so namreč počile napihnjene prsi! Po tej katastrofi je Zgagar naglo odnesel šila in kopita, razkrinkana nevesta pa je omedlela na licu mesta.


Odslej švedrata zopet vsak svojo pot.