Nerazumljivi ljudje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nerazumljivi ljudjé.
Ivan Cankar
Spisal Ivan Grádar.
Izdano: Slovenec, 1904, letnik 32, številka 89
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Četudi vem, da mi je v sramoto, vendar moram priznati resnici na ljubo, da naletim vsak trenotek na ljudi, ki mi niso nič jasnejše uganke, kot neznana pismena starodavnih narodov.

Imel sem opravka na Jasnih goricah ter se napotil zvečer v gostilno, kjer je stolovala po navadi ondotna »boljša družba«. Sedel tem ponižno v svojem kotu ter po svojih močeh izkazoval čast pristnemu cvičku, ki se jo lesketal v kozarcu kot sami stopljeni rubini.

In tedaj so prihajali:

1. Rejeni poštar, po govorjenju in vedenju jako podoben onemu, ki nam ga je predstavil Gogolj v svojem »Revizorju«; ne vem pa natanko, ali je imel poslednji tako čudovito velik nos, s kakoršnim se more ponašati njegov kolega iz Jasnih goric.

2. Gospod župan, čigar oseba je bila v očitnem nasprotju z njegovim dostojanstvom: velik in suh, bledega obraza, s košatimi temnimi brki in zlatim nanosnikom; pri govorjenju je jecljal in ponavljal isto besedo po dvakrat, trikrat.

3. Davčni kontrolor: mogočna, impozantna zunanjost, katero je kazil samo izvanredno majhni, rdeči kroglici podobni nosek in pa tenki ženski glas; pozneje sem bil celo zvedel, da se piše za Črička, itd.

Človeku je nekako težko, kadar mu je dolžnost opisavati vso velike glave tega svetil, zakaj boji se po pravici, da bi se kakorkoli nedostojno ne dotaknil njihove vzvišenosti. Zato je boljše, da se kakor mogoče hitro odkriža te stvari.

Tisti večer so govorili o nekem visokem dostojanstveniku. Kolikor dalje sem se usodil poslušati, tembolj sem bil prepričan, da tisti dostojanstvenik v resnici ni ničesar druzega, kakor ničvredna puhlica, moralno propal individuum, hinavski in priliznjen »štreber«, — skratka človek, ki mu gre samo skrajno zaničevanje poštenih ljudij.

Obsekali in obkrhali so ga tako brezobzirno od vseh stranij, da ni ostalo druzega, kakor žalosten ocepek, smešen taterman, ki ni za nobeno rabo več na svetu.

Samo par pisanih priimkov je imel prilepljenih na fragmentu svojega značaja.

Obsodbo je zaključil gospod župan s krilatimi besedami:

»Če misli, da se mu bom klanjal ... klanjal ... klanjal, tedaj se jako moti ... moti ... moti!«

Namenil sem se bil v svojem srcu, da poiščem ob prvi priliki dotičnega dostojanstvenika ter si natanko ogledam ta izrodek človeštva, da ga postavim kdaj v svarilen izgled častitemu občinstvu.

Dva, tri mesece pozneje sem hodil po istih krajih. Kaj me je zaneslo tja, to jo postranska stvar.

Pred občinsko hišo je bil postavljen slavolok, pred pošto slavolok, pred c. kr. okrajno sodnijo in davkarijo slavolok, pred šolo slavolok, — skratka, kamor sem pogledal, povsod slavoloki in mlaji in bombastični napisi v rdečih črkah na modrem ozadju.

»Komu je vse to pripravljeno, prijatelj?« prašal sem nekega, ki jo prihajal mimo v prazniški obleki.

»Temu in temu dostojanstveniku«.

Dasi so me slavoloki nekoliko vznemirjali, pomiloval sem na tihem ubozega dostojanstvenika, o katerem se mi je zdelo, da se izpostavlja po nepotrebnem različnim nevarnostim in razžalitvam.

A tedaj sem del roko nad oči in gledal prepaden in uničen: gospod župan v fraku in visokem cilindru, rejeni poštar v fraku in še višjem cilindru, davkar in davčni kontrolor, oba v frakih, cilindrih in belih rokavicah in naposled tisti ničvredni dostojanstvenik v fraku in najvišjem cilindru, ponosen učitelj med svojimi poslušnimi učenci, oče med ljubečimi otroci! ...

In videlo se jim je na obrazih, kako zavidajo drug drugemu najmanjšo milostno besedo iz vzvišenih ust, kako boječe in hrepeneče presijo milostnega pogleda iz njegovih očij ...

Tri dni in tri noči sem hodil okoli, kakor v sanjah ter poskušal, da kakorkoli razrešim to čudovito uganko. Ali čim daljo sem premišljal, tembolj se mi je zdela stvar zamotana; naposled pa sem obupal nad njo ter zavrgel vse ponesrečene hipoteze.