Nerazdružna prijatelja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Nerazdružna prijatelja
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Nerazdružna prijatelja, Slovenski poročevalec, 16. 6. 1956, let. 18, št. 140, str. [7].
Dovoljenje: Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Za svoj osmi rojstni dan je dobil Alešek zelenega papagajčka. Dal mu je ime Koki. Tudi njegova sestrica Lenka je hotela imeti podobnega. A očka je dejal:

»Če bosta dva, ne bo z učenjem nič. Pogovarjala se bosta med sabo in še na mar jima ne bo prišlo, da bi se česa naučila.«

Zato je dobila Lenka za svoj sedmi rojstni dan zlato ribico.

V okrogli stekleni posodi,[1], ki je stala na mizici kraj okna, je ribica po ves dan z repkom krmarila. Potapljala se je in spet švigala kvišku, da jo je bilo veselje gledati. Med plavanjem je odpirala okrogla usta in sproti lovila hrano, ki sta ji jo vsako jutro natrosila otroka v vodo.

Koki, ki se je svobodno kretal po sobi, se je že marsičemu priučil. Ne, ni bil tako neumen, da ne bi kmalu znal poklicati po imenu Lenke in Aleška. Tudi dober dan je že voščil, če je kdo stopil v sobo.

Kadar sta otroka odšla v šolo, mama in očka pa v službo, sta papagajček in zlata ribica ostala sama. Zato sta se še bolj navezala drug na drugega.

Brž ko so se zaprla vrata, je Koki sfrčal k zlati ribici. Počenil je na rob steklene posode in strmel v ribico, ki se je v tesnem prostoru neprestano vrtela. Kdaj pa kdaj ji je tudi kaj počebljal in jo skušal pozabavati. Seveda mu zlata ribica ni nikdar nič odgovorila. Tega ni znala. A sukala se je tako spretno, da jo je po cele ure ogledoval.

V stekleni posodi je videl tudi sam sebe, zato se mu ure čakanja niso zdele tako strašno dolge. Vedel je, da se bodo opoldne vrnili otroci in da bo spet veselo v hiši.

Vso zimo sta Koki in zlata ribica mirno preživela skupaj. Spomladi pa, ko so sončni žarki že toplo greli, se je tudi zlati ribici ogrelo srce. Začela se je divje premetavati. Zdaj je pokazala svoj zlatoluskinasti trebušček, zdaj lesketajoči se hrbet. Smuk — in že je bila na dnu, zamahnila z repkom in se spet prikazala na gladini. Vsak dan je postajala objestnejša.

Kokiju so se nad njeno spretnostjo od samega začudenja začela širiti očesca. Neprestano je obračal po nji svojo glavico in spremljal vsak njen gib Včasih je tudi sam zakrilil s kreljutmi. Najbrž se je tudi njega lotilo hrepenenje po domovini.

Ko so zunaj ptički veselo poskakovali z veje na vejo in so se čebele brenčaje zaletavale ob okenske šipe, je zlati ribici steklena posoda postala pretesna. Neko jutro se je z vso silo pognala k višku. A padla ni več nazaj v vodo — obležala je na zeleni plošči mizice.


Obupno se je premetavala in nemirno hlastala za zrakom. Odpirala in zapirala je nazobčane škrge in mukoma dihala. Poganjala se je kvišku, dokler ni z mizice zdrknila na tla. Tam se je še nekajkrat z vsem naporom vzpela, a kmalu je samo še trzala z repkom in v zmerom daljših presledkih odpirala usta. Ni se več ganila. Ploskoma je obležala, postala trda in njeno stekleno oko se je zastrmelo v prazno.

Ves ta čas je Koki z začudenjem opazoval premetavajočo se ribico. Sprva je mislil, da si je privoščila novo norčijo. Ko pa se je nehala premetavati in negibna obležala, ga je popadel neznanski strah. Sedeč na robu posode je še dolgo strmel vanjo. Saj jo je imel tako rad.

Čakal je in čakal, kdaj se bo dvignila. Nič. Takrat ga je obšla neizmerna žalost.

Ves potrt se je okrenil proč od nje in buljil v zapuščeno prazno posodo. Krempeljčki so kmalu popustili. Z glavo naprej je Koki omahnil v vodo in utonil …

Ko sta Lenka in Alešek zvedela, kaj se je bilo zgodilo z njunima prijateljčkoma, se dolgo nista mogla utolažiti. Še isti dan sta pokopala oba v skupen grobek na vrtu pod cvetočo češnjo.

Danes pa s ponosom pripovedujeta o zglednem tovarištvu dveh drobnih živalic, ki sta še v smrti ostala nerazdružni.

Opombe urednice[uredi]

  1. ^ Rib ni več dovoljeno imeti v okroglih posodah