Neprijeten slučaj
| Neprijeten slučaj Obrezija |
| |||||||||||||
»Pa se zanesi! Tako gotovo mi je obljubil! Na, zdaj pa že ura prehaja! Da bi ga ...!« Tako je tarnal g. Enkrat, ves obupan in grozno nejevoljen. Zakaj? Ob enajstih je bila napovedana poroka, in zdaj je odbila deset, ali naročene oprave mu krojač še ni poslal. G. Enkrat je res ves pripravljen: lepo skodranih las, dehteče vnanjosti, ali — obleke ni. Ta prepleti krojač ga je zapustil. — »E, pa vzemi staro suknjo; malo se skrtači, za silo bo že«, mu prigovarja prijatelj Vilem. — »Za noben svet!- Suknji se niti poznajo na komolcu, Ko bi Lojza to videla, še zadnji trenutek bi rekla: Ne!« — »Za deseto uro ti ga je obljubil; pa častno besedo mi je dal, ta falot.« — Vilem: »Pošlji k njemu!« — Enkrat: »Ne gre, je predaleč!« — »Bil si jako nepreviden, da obleke nisi naročil za en dan poprej.« — Enkrat: »Seveda sem bil nespameten; a kdo misli takrat na vse!« — G, Enkrat pogleda gori, potem obrne pogled v tla; in kakor bi se mu bilo kaj posvetilo, pravi vzradoščen: »Vilem, ti praviš, da si mi prijatelj; zdaj dokaži.« — Vilem: »Rad, če morem. Kar se tiče nog, vsakega pretečem; jaz ti prinesem obleko,« — Enkrat: »Ne boš tekel. Tolik si, kakor jaz, in obleko imaš novo; daj, posodi mi jo!« — Res, Vilko si je omislil novo obleko, da bi se dopadel družici Adeli, svoji nevesti, in zdaj ta mučni slučaj! Vilem odstopi za korak, ves osupel in neprijetno razočaran. Enkrat: »Bodi nesebičen, žrtvuj se, ne pozabim te nikdar, ostani zlata duša; saj veš, name bo vse gledalo!« — Vilem pogleduje po sebi, zdaj levo, zdaj desno, in kar ne more se odločiti. — »Vedi, Vile, če mi danes, ne pomagaš iz te neumne zadrege, ti ne verjamem, da si mi bil kdaj prijatelj. Vidiš, da se poroka bliža.« Vilem se ojunači, ter vrže obleko s sebe, češ: »poroka je poroka, prijatelj pa prijatelj.«
Ko pridejo iz cerkve, si videl dvoje obrazov: nihče ni bil tako vesel, ko gospod Enkrat, in nihče tako žalosten, ko Vilem. Zdelo se mu je, da ga. je Adela prezirno gledala in da mu bo odpovedala.
Nekaj ur za tem se odpeljeta novoporočenca na Veselovo, hote se naužiti svoje zakonske sreče. Lojza se nežno nasloni na svojega moža. Nenadoma pa vzklikne: »Pa vendar ne kadiš? Zmeraj si dejal, da ne prenašaš te vonjave!« — »Saj: res ne, ljuba moja; morda je notes, ki vonja po usnju.« Lojza: »Ti slepariš; hočeš me nalagati: po tobaku diši. Moram takoj pogledati.« In Lojza je segla v žep ter izvlekla cigarnico. — »Vidiš jo? Pa si tolikrat dejal, da se ti studi kajenje? In to, mično vezilce? Kdo je pa to naredil?« Gospod Enkrat, novi soprog, se nerodno izgovarja, češ, to ni moje; cigarnica je mojega prijatelja Vilema. — »Ne verjamem,« poudarja gospa Enkratova krčevito držeč cigarnico. In poseže v drugi žep, izvleče rdečkasto pisemce, dišeče, ki ga odvije ter hitro preleti podpis: »Tvoja te vedno ljubeča Adela ...« Lojza je bila kakor od strele zadeta. To je bila čudna vožnja po železnici. Gledala je skozi okno, ali ničesar ni videla. Vsedla se je soprogu nasproti ter ga merila in prebadala z jeznimi in pekočimi pogledi. »Kaj pa ti je?« vprašuje gosnod Enkrat, videč, kako Lojza pobira torbico in drobiž. — »Pri prvi postaji izstopim,« odgovori Lojza z veliko mrzloto. — »I, povej no, ljuba duša. Ali ti je slabo?« poizveduje gospod Enkrat zdaj res ves v skrbi. — »Grem nazaj, k materi. Ljuba duša ne bo živela s pasjo dušo,« odgovarja Lojza vsa v solzah. — »Ljuba moja Lojza!« vzklikne presenečeni gospod. —»Le pusti svojo ljubo Lojzo, ti nesramni goljuf. Nikdar ve ne bom srečna!« —Enkrat: »Vidim, da si vznemirjena. Slabost te obhaja. Le umiri se, ljubo moje dete.« Lojza: »Jaz nisem nobeno tvoje dete. Le spravi se in pojdi k svoji Adeli.« — Soprog: »Jaz nimam nobene svoje Adele,« se brani gospod Enkrat. »Ti blazniš. Jaz te ne razumem!« — »Vi me ne razumete, gospod Enkrat? Kaj je pa to tukaj?« ter mu drhte moli najdeno pismo. — Gospod Enkrat vzame pismo ter ga začuden razgiba. Ko ga prebere, se vdati po čelu: »Sam sem kriv; jaz nisem smel silepariti!« — Lojza: »Tako je! Če že imate ženo, čemu varate druge?« — »To ni res!« odvrne gospod Enkrat odločno, »Brljavi krojač mi ni obleke poslal ob dogovorjenem času. In tako sem si jo moral od Vilema izposoditi; in ta dobri prijatelj je pozabil svoje stvari in skrivnosti vzeti, iz svojih žepov.«
Zdaj je gospod Enkrat pripovedoval, kako mu je krojač obljubljal, sveto obečal, da obleko ob pravem času prinese in kako se je Videm junaško odločil, da mu pomore iz hude zadrege. Lojza je verno poslušala, obraz se ji je razvedril, solze si je brisala, a obenem jokala in naposled je dejala: »Vidiš, da mož ženi ne sme ničesar skrivati.« — »Vidiš, Lojza, tebi je pa tudi dokazano, da žena ne stika po moževih žepih.« — Lojza se je čutila dolžno in krivo, ter je resno obljubila, da ne bo preiskovala soprogove obleke.