Nepričakovan božični večer

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nepričakovan božični večer.
Božična burka. (Češki spisal dr. Jos Štolba; prevèl V. Benković.)

Josef Štolba
Izdano: Slovenski narod 24. december 1886, (19/294)
Viri: dLib 294
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bili so trije, namreč Liška, Ružek in Sekerka. Kjer je bila kakšna zabava — tam so bili oni; kjer je bila kakšna nerodnost — tam so bili oni; kjer je bilo veselo — tam so bili oni. Ne čudimo se. Življenje je kratko in tako polno muk, da so se hoteli do sita naužiti življenja dijaškega, katero je marsikomu jedina vesela doba vseh dnij. Denarja jim res da ni ostajalo ter so bili s tem, kar so imeli, po navadi že v prvej polovici meseca pri kraji, toda humor jim ni pošel nikoli. Kadar so v začetku meseca imeli vsega dovolj, spomnili so se vselej, da je treba užiti slehern trenotek, kajti kmalu pride doba, ko bode huda. Ko pa so v drugej polovici „usta obésili na kjuko“, kakor je Liška običaval reči, tolažili so se s tem, da čez nedolgo pride čas, ko bode zopet vsega na preostajanja.

Danes pa se jim vender le nič kaj ni hotelo smijati. In kako bi to tudi bilo mogoče? Bil je predbožični dan; zunaj je bilo mrzlo in naletaval je droben sneg, v njih malej sobi pa je bilo še mrzleje. Liška je ležal na postelji, zavit v svojo odejo; Ružek je oblekel svoji obe suknji, vtaknil roke v rokave kakor v muf ter sede na stolu bobnal z nogama, ker ga je zeblo v prste, a Sekerka je stal pri mrzlej peči, kakor da ga greje spomin na zadnjo kurjavo v njej.

Nekaj časa je bilo vse tiho; vsak je premišljeval, kakšen bode pač nocojšnji večer, večer, kateri je navadno najlepši večer celega leta. Nehote so vsem misli ušle v otročja leta, ko niso mogli dočakati tega večera ter z veselim vriščem skakali okolu drevesca, na katerem so bingljali cukerčki, zlati orehi itd., vse razsvetljeno od mnogobrojnih svečk — ni torej čudo, da se je vseh treh lotila bolestna zamišljenost.

„Kakšno uboge stvari smo vender mi!“ oglasi se najedenkrat Liška. „Kadar imamo novcev, moramo jih takoj zabiti, zdaj pa sedimo tu s praznimi želodci ter zmrzujemo.“

„Da, uboge stvari,“ vzdihne Ružek.

„Nepoboljšljive stvari,“ pristavi Sekerka.

Kratko molčanje nastane.

„To bode lep sveti večer!“ pravi Ružek čez nekaj časa.

„Ta se nam je res lepo naredil,“ pritrdi Sekerka.

„In kako lep bi mogel biti!“ dostavi Liška. „Zakaj pa nam je bilo treba očetov poboljšek za praznike takoj zapraviti? Sramujta se grešnika — jaz se res sramujem.“

„Jaz tudi,“ odgovorita prijatelja.

„Ino, mož je sicer blaga, a časih slaba stvar,“ opomni Sekerka. In zopet nastane kratek molk.

„Prav nam je,“ nadaljuje čez kratko Liška. „Ako bi bili pametni, bili bi tisti desetak, katerega mi je poslal oče, da si poboljšam praznike, lepo prihranili, in danes bi se dobro imeli.“

„Midva ne zahtevava ničesa,“ uide ostalima iz ust.

„Ubogi oče!“ toži Liška dalje. „Naredi si vesel večer!“ pisal mi je časti vredni mož; „kupi si ribo, tvoja gospodinja ti jo gotovo rada speče, postavi si majhno drevesce, povabi svoja tovariša in spominjajte se nas vsi trije pri steklenici kakega dobrega ter pri gorkej peči. Tudi kako nedolžno igro za mal denar lahko igrate.“ — Oj, spominjamo se in se bodemo še spominjali, ali brez drevesca, brez ribe, brez dobre pijače in v mrazu.“

„A s tovarišema,“ pravi Sekerka, „in to je lepše, nego da bi se jih, imejoč vse drugo, spominjal brez tovarišev.“

Liška se dela, kakor da ni slišal. „Kaj naj le rečem zdaj dobremu očetu,“ pravi čez nekaj časa, „naj mu li pišem, kako sem ta dan preživel? Pričakuje, naj mu opišem, kak je bil moj sveti večer — lagati pa se nočem.“

„No, to se da že kako —“ tolaži ga Ružek, a besede ne dokonča, kajti zunaj so se oglasili koraki, nekdo potrka — duri se odpro in vsem na neizrečeno iznenadenje prikaže se v njih pismonosec. Kakor da jih je nekaj pičilo, skočijo vsi trije pokonci, šest rok seže proti njemu in šest rok zajedna prime za — „aviso“.

„Kaj pa to? Kaj pa to?“ kliče drug čez druzega. Vsak je hotel prvi pogledati v list, in tako se je zgodilo, da je bil pismonosec že davno odšel, ko ti še neso vedeli, kaj in kako. Po dolgem pričkanji naposled Liška vsklikne: „O, to nam je dober oče — pošilja nam škatljo s pecivom!“

Ko bi bila pred njimi peč nenadoma pričela plesati, bolj bi jih to gotovo ne osupnilo, nego li ta nepričakovana pošiljatev. Od veselja so kar skakali, in jedva je preteklo pet minut, že so vsi skupaj leteli na pošto. Vse je bilo pozabljeno: glad, zima, pomanjkanje — stara veselost in brezskrbnost polastila se je vseh in radostno so pričakovali večera, katerega so se tako bali.

To je bila gneča na pošti! Poldrugo uro je trpelo, da so prišli do svoje škatlje, a kakšno veselje potem, ko so jo nesli! Škatlja je bila lesena in precej težka, da sta jo morala dva nesti — bila je sicer nekoliko poškodovana, ali to je pri božičnih pošiljatvah povsem v redu. Vrsteč se v nesenji hiteli so z naglimi koraki čez Prikope v svoje stanovanje. Toda o groza! Baš ko so bili sredi te živahne ulice, kjer so se vedno morali ogibati ljudem, hitečim po svojih opravilih, izpodrsne Sekerki na majhnej zamrznenej lužici — vsi trije zakriče na jeden glas, in Sekerka se s škatljo zvali po tleh. Sekerki zgodilo se ni nič hudega; vstal je, kakor bi mignil, ali iz uboge škatlje, že prej jako poškodovane, padlo je dno, oba dela sta skočila narazen, nesrečno pecivo pa se je razletelo na vse strani Praških Prikopov.

Umeje se, da je tak prizor takoj zbral veliko tolpo radovednežev, ki so smijoč se gledali dijake, zbirajoče svoj zaklad. A kaj jim je bilo ležeče na tem posmehovanji. Druga, strašljiva resnica obračala je nase njih misli. Že ko je pecivo zletelo iz škatlje, že takrat se je slišal tisti sumnjivi ropot, katerega slišimo, če kdo orehe stresa; a zdaj, ko so bobe s tresočo roko zbirali, spoznali so vsi preplašeni, da so zmrzneni, zmrzneni kakor obločki. Nobeden ni zinil besedice, drug druzega so pogledali s pogledom, v katerem je vsak lahko čital to, kar je imel čitati, obrnili škatljo na drugo stran, nametali vanjo peciva ter mej občnim smehom odhiteli domov.

Ali čim bolj so se bližali domu, tem počasneji bili so jim koraki. Tak je bil torej izid njih jedine nade za nocojšnji večer. Zdaj pa zdaj je kateri zaklel, plunil in jezno so ubogo škatljo postavili na mizo, ko so bili dospeli žalostno v svojo sobo, katero so bili tako veseli ostavili.

Stali so okolu mize, obupno zroč drug druzega. Čez nekaj časa vzame Liška jedno oblo, tiplje je ter poskusi ugrizniti; a takoj je trešči ob tla, kakor bi se hotel preveriti o njega trdosti. Oblo odskoči kakor kamen. „Res, lepo življenje!“ vzdihne iz polnih pluč.

„Ha, zmrzneni bobi — tega niti v Šverbasku nemajo,“ pristavi Ružek.

„Zmerzlina o božiči!“ jadikuje Sekerka. „Ko bi to bilo julija meseca — ne rekel bi nič.“

„Ha“! vsklikne najedenkrat Liška, „morebiti je kako pismo vmes!“ In že je planil čez škatljo, premetaval ropotajoča obla, gledal — gledal, ter naposled našel. Potegnivši pismo ven, prične je tipati.

„Je li kaj notri?“ zakličeta tovariša veselo.

Žalostno drži Liška pismo proti oknu, vsi trije poželjivo iztegujejo glave — a pismo je bilo žal skoro prozorno. Poslednji up je splaval po vodi.

Vsi trije sedejo, kamor je komu bolj priležno, Liška pa počasi odprè list ter tužno prečita te-le vrstice:

„Dragi sin!“

Poslal sem Ti sicer že nekaj za poboljšek, a mamica si ni mogla kaj, da bi Ti tudi ona kaj ne poboljšala. Ravno je ocvrla nekaj peciva — po celej hiši diši“ — vsi trije nehoté nosove približajo škatlji — „in pošilja Ti jih jeden del. To se ti bode prileglo, je li? Devlje jih v škatljo še gorke, da se mi sline zbirajo v ustih; jutri o tem času imel jih bodeš za prigrizek pri večerji. Ne pozabi mi pisati, kako si prebil sveti večer in pozdravi svoja tovariša. Mamica, jaz, Tonica, France in Ivanka Te pozdravljamo, naša Liska in Karo se Ti priporočata. Druzega ni nič novega, in jaz ostanem Tvoj odkritosršni oče.“

Prečital je in roka mu omahne. „Kako mu naj pišem, da se ne bodem lagal,“ zastoče.

„Jaz že vem!“ vsklikne mahoma Sekerka. „Oče ti je pisal v prvem pismu, naj —“

„Naj vaju povabim!“

„Midva sva tu. Dalje —“

„Naj si kupim ribo.“

„Dobro! — Dalje!“

„Naj si postavim malo drevesce, kakor smo je imeli doma —“

„Tudi dobro! No, in —“

„In naj se pri steklenici kakega dobrega in pri gorkej peči spominjamo naših ljudij ter — če treba — igramo tudi kako nedolžno igro za mal denar.“

„Bogme, jaz napravim vse tako, da bodeš mogel očetu prav po resnici pisati, da smo vse naredili, kakor je želel,“ razlaga Sekerka.

Liška in Ružek se neverjetno zasmejeta.

„Nič se ne smejta!“ nadaljuje Sekerka; „toda dati mi morata vse, kar imata, do poslednjega krajcarja.“

Neodločno pričneta oba pregledavati vse žepe pri vseh možnih oblekah, mej tem, ko tudi Sekerka naglo išče. „Jaz imam dva krajcarja!“ zakliče čez nekaj časa ter ju položi na mizo.

„Jaz imam — jednega,“ oglasi se na to Ružek plaho. „Če me prav ubijeta, več ne izbijeta od mene.“

„Ti si naša poslednja nada, Liška,“ pravi Sekerka.

Liška išče ter išče. „Jaz nimam nič!“ zavpije čez nekoliko časa.

„Moraš imeti,“ trdi Sekerka.

„Prosim te, prisili me k temu.“

„Pokaži, ti ne znaš iskati,“ pravi Sekerka ter ga prične natanko preiskovati. Najedenkrat veselo vslikne. „Tu je nekaj, tu je nekaj!“ kliče z žarečimi očmi.

„Kje, kje?“ in ona dva naglo potipata ogel Liškovega telovnika, kjer pod poklado ušlatata nekaj trdega.

„To je desetica!“ vpije Sekerka.

„Dvajsetica!“ razsodi Ružek.

„Ali pa — gomb,“ pristavi Liška.

Naglo primejo za nože, — resk — resk podklada je odparana, in njih željenim očém pokaže se — desetica.

„Slava! živio! kričé vsi trije od veselja.

„Bogme,“ raduje se Sekerka, „danes bodemo imeli božični večer, kot noben kralj na celem svetu.“ Zagrabivši klobuk dá jima povelje: „Poberita to kamenje iz škatlje, namečita je v ta-le kovčeg in pokrita s pérnico, čez jedno četrt ure bom zopet tu.“ Pobravši trinajst krajcarjev odhití.

Liška strese pecivo v kovčeg, priloži nanje starih časopisov ter pokrije s pérnico. Ružek spravi škatljo, pripravi kos lojeve sveče, katera jim je bila ostala od prejšnjega dné, in oba radovedno čakata, kaj bode zdaj.

Predno je preteklo četrt ure, vrne se Sekerka. Najprej popade škatljo in razbivši jo — zažene jo v peč. Nató prinese majhno, a košato azalko v lončku, katera je od minole vspomladi, seveda že vsa osahnela, stala v kotu na hodniku, ospiči steblo pri vrhu, natakne nanje že omenjeno lojevo svečko, vzame iz žepa tri smodke, — mislim, da smem povedati, da so bile dolge — ter jih priveze na drevesce; položivši na mizo četvrt majhnega hlebca, odpre duri, prinese vrč, ki je stal zunaj, ter pravi naposled: „To-le sem napumpal; sicer je samo voda, a pijača je vender le. In da tudi ribe ne bodo manjkalo, dobi vsak jedno celo,“ in pri teh besedah položi pred vsakega po jedno-sardelo.

Dasiravno nista bila baš vesela, morala sta se vender tovariša prav srčno smijati. Užgali so svečko na drevesci, po bratovski razdelili kruh, snedli vsak svojo sardelo, pili vodo iz vrča na zdravje očetu ter celej družini, sneli potem z drevesca svoje dari, prižgali, poiskali si staro karte, porezali gumbe od hlač, kar so lahko storili, ker niso nosili naramnic, in igrali cvik.

Ko se je bila peč malo ogrela, dejali so nanjo nekoliko bobov. Ker so bili že ugašajoči ogenj oživeli z dvema škatljama za užigalice, staro knjigo in zajcem za izuvanje čevljev, so se na pol otajali.

Drugi dan pisal je Liška očetu tole pismo:

„Dragi oče!

Tako krasen božični večer, kakor smo ga mi sinoči doživeli, imelo je gotovo malo ljudij. Zvršil sem vse po Tvojem naročilu: povabil sem tovariša, lepo si zakuril, napravil si sicer majhno, a mično drevesce, na katerem so se naši skromni darovi gugali v sijajnej rasvetljavi; potem smo si privoščili ribe — kupil sem mesto jedne velike rajši tri male, a zato smo imeli vsak jedno celo — nato smo na zdravje vas vseh pili izborno kapljico — ali vam je kaj zvonilo po ušesih? — za tem smo se spravili nad izvrstno pecivo, ki je bilo res da malo zmrzlo, nazadnje pa smo igrali nedolžno igro, pri kateri smo bili vsi takovi mojstri, da nobeden niti krajcarja ni zaigral ali priigral. Ali ste bili tudi Vi doma tako veseli? Danes pa nobenemu ni posebno dobro. Prijatelj Sekerka trdi, da smo si gotovo včeraj pokvarili želodce. — Mamico, Tonico, Franceta, in Ivanko poljubite namesto mene, naši Liski želim, da bi začela že kmalu mlesti, a Karotu stopite zame na rep; takoj bo vedel, kdo mu to pošilja. — V ostalem tu ni nič novega razven tega, da smo imeli s tistimi bobi silno veselje, a ne samo mi; ko smo šli ž njimi po Prikopih, zavidali so nas ljudje na glas zaradi njih. Zdaj pak Te v duhu poljubim ter sem Tvoj zvesti in odkritosrčni sin

Joško.“

„To imamo vrlega sina, kaj?“ dejal je oče mamici, pročitavši list.

„I no, to dela dobra vzgoja,“ odgovorila je mamica. „Dečko ima dobro načela, in to je glavna reč.“