Nepomembna zgodba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nepomembna zgodba
Jože Kranjc
Izdano: Modra ptica, 2/1–2 (1931), 22–27
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Rumena enonadstropna hiša. Stala je v starem delu mesta. V pritličju je stanovala gospa Knezova, ločena že pet let od svojega moža. Preživljala se je s tem, da je kuhala dobro, domačo hrano – kakor je pravil listek na oknu, ki je gledalo na cesto –, deloma pa s tem, da je oddajala eno od svojih dveh sob v podnajem. Te dni je pri njej stanoval Ivan Slak, ki je bil, kakor je pravil, po poklicu novinar, vendar to ni prav gotovo.

Res pa je, da je bil oče neštetih člankov, ki so izhajali v listu »Rdeča luč«. Zbudili so precej pozornosti. Vendar to ni taka stvar, saj je imel list le okrog sedemsto naročnikov.

Ivan Slak je na prvi pogled napravil sila ugoden utis. Usoda ga sicer ni obdarila s telesno lepoto, kar je pričala že njegova debela glava, ki ni bila v razmerju z ostalim životom, ali njegov razum je bil takega značaja, da je bil Slak skoro prikupen.

Gospa Knez je bila zadovoljna ž njim; ni imel namreč navade prihajati pijan domov, in ljubezenskih grehov ni bilo kar nič videti. Verjetno je bilo celo, da je fant »pošten«, čeprav se je bližal že petindvajsetemu letu. Sicer pa bomo spoznali, kako je s to stvarjo.

V prvem nadstropju te hiše je stanovala neka gospa, ki so jo vsi klicali za Marijo. Bila je vdova in je imela se precej visoko pokojnino, tako, da ji ni bilo treba delati. Zato si je plačevala deklo Tončko, ki je bila že drugo leto pri njej.

V hiši ni bilo električne napeljave.)

– – Pozen večer. Slakova soba. Petrolejka na mizi je mežikala. Sence na kup naloženih knjig so se krajšale in daljšale. Postelja je bila še pogrnjena z rdečim zagrinjalom. Peč je bila toplo zakurjena, ker je bil december.

Slak je hodil po sobi sem in tja. Delal je dolge korake in je bil kar smešen. Kadar se je prestopil, je namreč pokimal, ko da si nekaj dopoveduje.

Rožena, črna očala na zabuhlem nosu so včasih zdrknila navzdol.

Takrat je Slak naglo dvignil roko, obstal, in si jih je popravil. Nato je roke spet vrgel na hrbet in nadaljeval čudni sprehod po sobi.

Najmanj razumljivo pa je postalo njegovo počenjanje, kadar se je približal zaklenjenim vratom, za katerimi je spala njegova gospodinja, gospa Knez. Takrat je namreč stopal po prstih, se za trenotek ustavil in se sklonil. Ustavil je dih in prislonil uho h ključavnici. Nemirno je nato zmajal z glavo in spet začel svojo pot. Od vrat do okna in nazaj do vrat. Od vrat do okna in nazaj do vrat, kjer je prizor pri ključavnici zopet ponovil.

Nič ni bilo videti, da je zadovoljen. Vzrok temu je bil v tem, da je gospa Knez prišla že v tista leta, ko človek iz bogsigavedi kakšnega vzroka ne more zaspati. Ves čas je namreč nekaj šelestelo v njeni spalnici. Morda se je nemirno obračala v postelji. Morda pa je čitala večerne liste ali celo molitvenik.

Slak pa je vendar tako težko čakal, da gospa zaspi. In ko je bilo to njegovo pričakovanje brezuspešno (Slaku so se sekunde zdele minute), se je skoro obupan Vsedel na stol pred mizo, malomarno segel s prsti med papirje in siknil:

– Hudič!, nakar si je z rokami segel v lase, ko da hoče nekaj potisniti iz glave.

Kri mu je močno udarjala v senca in tudi v pljučih je čutil trd pritisk.

Poskušal se je razvedriti.

Segel je po knjigi, jo odprl – in že jo je vrgel po mizi.

Vzel je svinčnik, da bi začel pisati članek, na primer o človeški družbi in pravičnosti (to je namreč bilo njegovo polje), pa je roka obstala in vztrepetala.

Vroče mu je bilo. Misel za mislijo se je porajala v njegovi lobanji, ena čez drugo, brez povezanosti, a nobena ni ostala jasna. Vse so zašle v eno samo pot. Konec vseh je izvenel v: – Tončka.

Tončka.

Da, Tončka.

V mraku je bilo. Veža, vsa temna. Slak jo je srečal pod stopnicami.

Naglo ji je stisnil roko in vsa kri mu je planila k srcu, ko ji je šepnil:

– Rad te imam.

Človek je človek.

Nikdar ni samo duh. Morda še bo. Danes ne.

Imela je štajersko obleko. Tesno je bila povezana nad boki. Z roko ji je bil otipal napete grudi.

Tudi po obrazu jo je nato pobožal. Ničesar se ni bal. Saj je bila tema, zakaj bi se sramoval.

Tončka je bila sprva, ko da je onemela. Menda je celo povesila trepalnice.

Nazadnje pa je le skočila na prve stopnice in z blaženim glasom šepnila:

– Lažete!

In je izginila.

Nato ji je pisal.

Potem jo je poljubil. V temi. Morda bi je pri svetlobi ne. On, razumnik. Nihče ni vedel.

Kmalu je šel gori k njej. V sobico. Zvečer, ko je gospa Marija spala.

Ko se je vrnil nazaj, si je v svoji sobi umil roke.

A je še dostikrat šel.

Čez nekaj dni je spoznal, da tudi on zmore vžgati ljubezen. Zato ji je – nekako pred tednom dni, da, da, prav teden je – povedal, da je nesrečen človek in da bo na vse večne čase tak ostal. »Ne najdem v tebi, kar iščem,« ji je dejal, ko se je zvečer vsa prepadena oglasila v njegovi sobi.

Sedaj pa ...!

– Ne morem vzdržati. Ne morem. Kaj hočem? Saj je vseeno ... je mrmral in je vstal. Stopil je k umivalniku. Natočil je vodo v kozarec in izpil. Nalahno je spet postavil čašo nazaj.

– Menda vendar že spi! je nato pomislil in je spet po prstih stopil k gospodinjinim vratom. Dolgo je poslušal: gospodinja je glasno sopla. Nekam zamotano se je nasmehnil Slak. Okamenel je in se zagledal v tla, nato pa je previdno stopal k mizi, medpotoma se je lomil v pasu, kakor pač hodi človek, če stopa samo po prstih.

Privil je svetilko, da se je soba zavila v mrak, in je pritajeno drsel k durim, ki so se odpirale v vežo.

Počasi je odpiral. Odprl. Zaprl.

V veži se ni tako spoznal ali kaj, zakaj ustavil se je in prisluhnil. Končno pa se je le odločil in dotipal prijemalnik. In tako je stopal previdno stopnico za stopnico, na vrhu je obstal in pogledal po hodniku.

Tenka raza svetlobe je tiščala iz špranje prvih vrat. Iz sobe gospe Marije, ki je spala vedno pri prižgani svetilki. – Strah jo je, pa ji gori luč, je potolažila Tončka Slaka takrat, ko je bil tretjič pri njej. Zato se tudi to pot Slak ni bal.

Stopil je naprej in zatajeval dihanje. Tako se je plazil in venomer tipajoč steno, počasi prihajal do zadnjih vrat na koncu hodnika.

V glavi mu je šumelo, strast ga je vodila, da je nazadnje dotipal kljuko. Za trenutek je roka obstala. Po njegovih možganih se je razlila misel: – Pojdi nazaj! Toda roka je že pritiskala. Prav nalahno so zaškripala vrata v temi.

V Tončkini sobi je bil polmrak. Skozi majhno okno je namreč prodirala mesečina.

Slak je zaprl vrata za seboj.

Tončka se je ob občutku, da je nekdo v njeni sobi, zbudila. Premaknila se je v postelji in si z roko otrnila trepalnice. Nato se je sunkoma dvignila in napol v strahu, napol v spanju vprašala:

– Kdo, kdo pa je?

— Jaz sem ... je šepnil strastno Ivan Slak in je bil že pri postelji.

Tončka je široko odprla oči, nekam čudno se ji je zatikal glas, ko se je začudila:

– Ti, Ivan?

– Jaz, da, jaz ... ji je vroče pritrdil Slak. – Jaz ... je jecljal in sedel na blazino ... – ne morem pomagati. Brez tebe, brez tebe nimam ničesar, vse je pusto.

In že se je sklonil k njej in svoj obraz prislonil k njenemu. Z roko ji je božal vrat in lakti, govoril, da sam ni vedel kaj, in imel je en sam namen.

Tudi Tončka je šepetala med zobmi in globoko dihala. Brez vzroka je, kakor v poljoku, izpraševala:

– Ali si zaprl vrata?

Slak je brez premišljanja in nevede odgovarjal:

– Sem, sem, sem ...!

*

Ko je drsal nazaj po stopnicah, je bil kakor omotičen. Zdelo se mu je, da so stopnice iz toplega voska, da se vdirajo, ko stopa nanje in se čudovito naglico pogrezajo. Včasih je moral celo obstati.

– Kaj je to?

– Kaj imam od tega?

– Česa me je prav za prav strah?

Prav nekje na dnu podzavesti je začul krik: – Ni prav to, ni prav to!

– Saj je res ne ljubim, je spoznal. Pa ona tebe, je zaklicalo z vso močjo iz srca, da je Slaka oblil mraz.

Iz teme je nenadoma vstala prosojna postava. Obstala je pred Slakom in on je videl temo skozi njo.

– Tončka! ga je zaskrbelo. – Zakaj me je tako gledala? Kaj hoče od mene?

Slak se je stresel in planil navzdol. Skoro butnil je v sobo.

Nenadoma se je oddahnil, ko je zagledal brlečo svetlobo. Zaprl je vrata za seboj, stopil k mizi in odvil svetiljko. Vsa teža je izginila iz njega. Vsedel se je na stol in si podprl obraz.

– Neumnost!

– Kaj morem zato?

– Telo je telo.

– Sicer je pa ta strah samo predsodek. Nekoč bo vse drugače.

– Če bi mene ne bilo, bi bil kdo drugi na mojem mestu.

– Delam, kar hočem.

– Ali naj bi na ljubo svoji vesti žrtvoval svojo osebno svobodo?

– Ali bi bila kakšna razlika, če bi imela oba poročne prstane, blagoslovljene za naju, na prstih?

– To je le zabloda.

– Pa zakaj hodiš k njej? se je oglasilo v njegovem srcu.

– E, kaj! je zamahnil z roko.

Poiskal si je v predalu cigareto in si jo prižgal. Zamislil se je in gledal za dimom. Nazadnje pa je vzel svinčnik. Risal je vijugaste čirečare, nato pa je nenadoma jel pisati.

Članek.

Mirno je bilo v sobi.

– Kako lahko pišem!

»Treba je vliti v vse ljudi eno samo prepričanje, eno samo pravičnost, eno samo čuvstvovanje.«

Prečital je »čuvstvovanje« in nekoliko pomislil, da bi našel drugo besedo. Ta mu ni bila po godu. Tedaj pa je nekdo pritajeno potrkal na vrata iz veže.

Ko da ga je kdo oblil z vodo, se je Slak naglo dvignil in zastrmel v vrata, ki so se počasi odprla.

S smehljajem na ustnih je med dvermi stala napol oblečena Tončka.

Roki je imela prekrižani na prsih in vsa zardela je bila v obraz. Gledala je naravnost v Slaka in oči so se ji vlažno svetlikale.

– Kaj je? je hripavo vprašal Slak in dvignil roko do lic, ko da se brani nečesa.

– Prišla sem. Ne morem zaspati. Lahko noč bi ti rada še enkrat voščila ... je nekoliko boječe besedovala Tončka in je obstala na mestu.

Slak je zardel. Nemirno je gledal v sosedna vrata. Nato pa se je obrnil k Tončki in dejal skoro šepeta je:

– Pusti me vendar! delo imam, saj vidiš. Če te kdo vidi ...

Ona je stala in se zazrla v tla. Nekam čudno so ji vztrepetavala usta. Slak pa je zamolklo ukazal:

– Pojdi vendar!

Že se mu je zazdelo potrebno, da bi stopil k njej in jo pobožal, ko je ona nenadoma zaihtela:

— Ivan, nekaj se je zgodilo v meni. Nisem ti hotela preje povedati.

Slak je omahnil vznak. Oprijel se je mize in motno gledal pred se.

Čudna zavest se mu je zarila v možgane in se razlila po vsem telesu.

Bil je za trenotek, ko da je otrpnil. Torej je vendar le res. Grizel si je ustnice in je jecljal:

– Kaj, kaj ... iskal je besede in kakor zmešan obračal oči po sobi.

Mahoma pa je skrčil pesti, vzpel se je in trdo stopil k Tončki, ves rdeč v obraz kakor od sramu. Vstran je gledal, ko je rekel:

– Z menoj ne, da veš, z menoj ne!

Tončka je široko odprla oči. Vse se je zameglilo pred njo. Toliko da ni omahnila. Nerodno se je zagrabila za glavo in šiloma tiščala ustnico na ustnico.

Čez čas se je obrnila in tipala po okviru vrat. Stopila je čez prag.

Polagoma so se zapirala vrata za njo. Roka, ki je trdo držala za kljuko, je sunkoma izginjala, ko da bi se rada vrnila.

Tako je Tončka odšla. Na vsaki stopnici se je ustavila, prisluhnila in se okrenila. Še na vrhu je obstala, čakala, nato pa prislonila roko na oči in opotekaje šla v svojo sobico.

Vrgla se je na posteljo in tiščala obraz v blazinico. In menda je nekaj govorila sama s seboj, kajti vse telo ji je vztrepetavalo v kratkih sunkih ...

Ivan Slak je obstal kakor pribit. Gledal je v vrata, a videl jih ni.

– Zgodilo se je.

– Z menoj.

– Kaj sedaj?

– Oba sva kriva.

– Saj res.

– Ali naj pustim vse delo za idejo, ki bo koristila tisoč in tisoč ljudem, ali naj ... Kdo pa sem jaz! In ona? Smešno ...

Mislil je in mislil in si lagal, čeprav je v duši čutil, da nekaj ni prav.

Kakor nalašč se niti za trenotek ni hotel spomniti na otroka.

– Poleg tega pa mi ni zanjo. Saj sem bil takorekoč zapeljan.

– Saj pravim ...

Obrnil se je in se napotil k zrcalu. Dolgo se je gledal.

– Kaj storiti?

Na zadnje se je skoro nasmehnil. Da.

Stopil je k postelji in se začel razpravljati.

Za delo mu ni bilo več.

Ko je luč ugasnil, je legel. Ležal je vznak in je dolgo, dolgo strmel v strop ... –

Veliko začudenje je drugi dan zavladalo v rumeni hiši. Kaj je bilo? Nič pomembnega. Le Ivan Slak se je izselil.

Knezova gospa je stokala: »Le kaj bom reva sedaj? Moj Bog, tolika je nepoštenih ljudi na svetu. Kje dobim tako dobrega, kot ste bili vi?«

Toda Ivan Slak je ni nič kaj preveč poslušal. Kar šel je s kovčegi. Pa nekam mudilo se mu je.

V prvo nadstropje se še ozrl ni, ko jo je z naglimi koraki pobiral pa cesti navzdol.

Sicer pa ne bi videl bogvekaj. Tončke ni bilo pri oknu. Prav takrat ja je namreč gospa Marija kregala prvikrat, odkar je bila pri njej:

»Nikoli mi niste ničesar razbili,« je, seveda dostojanstveno, govorila, »danes pa vam vse leti iz rok. Kaj vam pa je?«

Toda Tončka ni odgovorila.