Nepošten krčmar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nepošten krčmar
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V daljnem mestu živela sta dva jako bogata soseda, trgovec bil je eden, drugi pa krčmar.

Goljufni krčmar reče nekdaj sosedu, da bo svoje novorojeno dete prej videl ko trgovec sam. Ta tega ne veruje; gresta vadljat in oba stavita vse svoje imetje. Ob enem pa si tudi rečeta, da nobeden o tem niti besedice ne pove drugim.

Krčmarja pa je skrila stara, nezvesta dekla za zaveso pri oknu in mu ondi pokazala novorojeno dete, ki je po naključbi imelo na enej roki šest prstov. Ker se je trgovec ravno ob detetovem rojstvu odpeljal nekam na sejem, zgubil je po tem takem svojo stavo. Ko se pripelje domu, kriči mu krčmar že od daleč, da ima novorojenček šest prstov na eni roki. Na vprašanje, kdo mu je dete pokazal, rekel je oštirjaš: «Tvoje ženske.»

Trgovec misli, da mu je vse zgube žena kriva, ki je sama sosedu pokazala dete, sklene je vtopiti z detetom vred.

Mimo mesta je tekla globoka reka. Zanesel je bil na samoten prod škrinjo in v mraku gnal ženo z detetom tje, kjer jo je zaklenil vkljub njenim milim prošnjam v škrinjo in pahnil v vodo.

Reka jo je zanesla v daljne mesto, kjer so jo ljudje izvlekli in smrti rešili.

Nesrečni in prekanjeni kupec pa pride v ravno tisto mesto in gre prostovoljno k vojakom.

Njegova žena dobi po naključbi častniško obleko — in ker je bila prebrisane glave, gre brez obotavljanja med častnike, in ker je bila ravno vojska, prišla je v kratkem za polkovnika in nihče ni spoznal, da bi bila ženska. Videla je večkrat svojega moža in vselej se je žalosti nad njim zjokala. Vender ni dala, da bi izročili višjo službo: hotela je, da bi se malo spokoril. Slednjič se mu vender le hoče dati spoznati; pozove ga torej k sebi in ga vpraša, zakaj je vedno tako žalosten. Brez obotavljana jej razkrije svoje nesrečno življenje in zadnjič se razjoka. Žena mu reče, da bo še vse dobro, naj le ne obupa. Ona povabi svoje najjakše častnike, zraven še desetnika, svojega moža, da jo spremijo v ono mesto, kjer je še živel goljufni krčmar.

Vsi ti častniki gredo v njegovo krčmo in hvalijo čez mero njegovo dobro vino in lepe hrame, kar se mu je čez vse dopadlo. Zvečer mu pa velijo, naj jim pove najvažnejšo dogodbo svojega živjenja. Krčmar ne pomišlja dolgo, nego reče: «Ker ste sami tujci, smem vam vse povedati, posebno ker mojih sovražnikov že davno ni duha ne sluha. Čujte tedaj: Ti hrami, ki so najlepši v celem mestu, nekdaj niso bili moji, ampak nekega bedastega trgovca, ki je šel z menoj vadljat,, da jaz ne bi njegovega novorojenega deteta prej videl ko on sam. Rekla sva si sicer, da nikomur o tem vadljanji besedice ne poveva — a jaz sem le podkupil staro njegovo deklo, da je meni prej pokazala dete, ko njemu samemu. Moral mi je potem vse prepustiti in šel je — kdo ve, kam.»

Zdaj vstane polkovnik in reče: «Hvala za tvojo istino! Sedaj pa poslušaj ti mojo povest: Jaz sem nesrečna žena prekanjenega kupca in ta desetnik je moj mož. Ti gospodje častniki pa naj bodo moji in tvoji sodniki. — Častniki so obsodili krčmarja in tisto staro deklo na smrt: njega so štirje voli raztrgali, deklo so pa vtopili v reki.

Nesrečni trgovec in njegova žena pa sta vse svoje in krčmarjevo imetje dobila in še srečneje živela ko prej.