Neodposlano pismo
| Neodposlano pismo, Junaku – partizanu Mihi Čopu v spomin Vera Albreht |
| |||||||||||||
NEODPOSLANO PISMO
Junaku – partizanu Mihi Čopu
v spomin
Enkrat na mesec smem pisati pismo
in to je borih le petnajst vrstic.
Me tukaj v Ravensbrücku srečne nismo,
drugače tu posebnih ni novic.
Povejte mu, če kdaj se v vas prikaže,
da ga v pregnanstvu pozabila nisem,
da mu pošiljati ne morem pisem,
teh par vrstic naj mu vas kdo pokaže.
»Vse k tebi, sinko moj, pošiljam želje,
kako je tebi, ali še živiš?
Ti si edino moje še veselje,
potem z lahkoto nosim še ta križ.
Vem, da doma so hišo nam požgali,
očeta pomorili, brata ni,
v gozdove tebe, sinko, so pognali,
ko k nam prišle peklenske so zveri.
Kako pri vas? Ste zdravi in veseli,
vas okrog mize še sedi devet?
Vse, še ime domače so mi vzeli. celo ime so vzeli.
Zdaj sem številka le, tri sto deset.«