Neobhojena razpotja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Neobhojena razpotja
Janez Jalen
Izdano: Vigred, 1942, letnik 20, številka 1–12
Viri: 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dozoreli lešniki.[uredi]

Med potrkavanjem zvonov vsenaokrog je Veliki Šmaren vzel Marijo v nebesa. V Lescah in v vaseh naokoli, kjer slave ta dan god svoje farne patrone, je marsikatera gospodinja spekla štruklje za semenj že iz nove pšenice. Otroke, ki se radi lotijo negodnega sadja, je mikalo, da bi šli popoldne stikovat za lešniki. Pa si niso upali, ko na ta veliki praznik kače zlezejo s tal na veje po grmovju in čakajo, koga bi pičile.

Naslednji dan je sveti Rok, priprošnjik za zdrave ude in zavetnik zoper kužne bolezni, sklical od blizu in daleč trume ljudi na Dobravo pri Kropi. Delo kar ni moglo priti v stari tek. Prenekateri družini je bil god svetnika, ki mu pes liže gnojne rane, da bi se prej zacelile, sopraznik.

Sredi tedna pa so spet zahreščale mlatilnice. V gostih oblakih prahu in res so stroji kakor nenasitne pošasti požirali visoke naložene vozove suhega snopja in bruhali iz sebe prazno slamo. Izpod njih pa se je usipalo žito. Le na redkokaterem skednju so pikapokali cepci in spominjali na minule čase, ko še ni svetila elektrika in ljudje niso drveli skozi življenje, kakor bi bili samo zato rojeni, da čimprej prihite do groba.

Stogovi so se naglo spraznili. Le nekaj bran ovsa je še ostalo v kozolcih.

Po polju so zaduhtele ajde. Vse živo se je v rosnih jutrih pozibavalo čebel na cvetju. Tu pa tam se je za zastavnimi konji sklanjal zakasnel orač, da vseje za zgodnjim krompirjem še repo, ali pa da vrže živini za priboljšek še nekaj grahore.

Lešnike je sveti Jernej res pozoril. Otroci so pretaknili vse grme, pa so v svoji površnosti prezrli dokajkateri sadež. Veverice so še obilno paberkovale za njimi. Tudi šoje so še nadalje nabirale lešnike in jih zagrebale v zemljo, da jih izbrskajo pozimi, v času pomanjkanja. Brglezi so jih pa shranjevali v razpoke po starem drevju in v špranje po skalah in razpadajočem zidovju. Marsikaterega pridnega nabiralca je pozimi zatekla smrt. Iz shranjenih lešnikov je pa pomladi vzkalila nova mladika, se razrasla v košat grm in rodi sedaj obilen sad.

Na svetega Avguština dan – bila je hkrati tudi nedelja – je Breznica s slovesno peto sveto mašo obhajala stošesto obletnico posvetitve svoje nove cerkve žalostni Materi božji. Pridigar ni pozabil omeniti velikih rojakov, čebelarja Janše, učenjaka Čopa in prvaka slovenskih pesnikov Prešerna. Danejevi Vidi, ki je šele pred dvemi leti skončala šolo, se je dobro zdelo, nič manj, kakor če bi kdo njo samo pohvalil. Kar razumeti ni mogla, kako da je učeni doktor svetega pisma na prižnici poveličeval može, izmed katerih ni bil nobeden svetnik, še celo duhovnik ne, in je nad vse postavil Prešerna, ki je zlagal zaljubljene pesmi, kakršne je bilo njo še pred kratkim sram peti.

Popoldne iz cerkve grede se je spet spomnila dopoldanske pridige. Kar sredi vsakdanjega pogovora so se ji zaiskrile oči. Pogledala je na desno in levo svoji vrstnici, Martinačevo Marico in Kunejevo Tončko, s katerima je skupaj hodila, in poudarjeno povedala, kakor bi bila pravkar dognala misel, katero je že dolgo razglabljala: »Zares smo iz lepega kraja doma.«

Sošolki nista povsem razumeli, kaj Vida hoče reči. Marica se je spomnila, kako prijetno jim je bilo vselej, če so v nedeljah popoldne pohajkovale med hrasti in lipami po bregovih okrog domače vasi. Brž je predlagala: »Pojdimo, ko se preoblečemo, lešnike nabirat.«

»No le,« je bila koj voljna Tončka.

»Ne bomo nič nabrale. So že pominuli,« je pomišljala Vida.

»Dosti jih res ni več, pa so tisti zares zreli. Kar sami padajo iz luščin,« je vedela Marica.

»Prav,« je pristala tudi Vida. »Če nič ne bo, bomo pa brale. Jaz prinesem Prešernove poezije s seboj. Učiteljica Francka, kateri še vedno nosim mleko in ji sedaj tudi perem in pomivam, mi jih je dala za god.«

»Tebe je Francka vedno najraje imela,« je kar nekako oponesla Kunejeva.

Dekleta, vse tri šele napol odrasle, so stopile hitreje, da se čimprej snidejo na hribu za vasjo. Ob stezi so na cvetoči otavi brale čebele, ko ajda popoldne ne medi. Troje golobov je letelo prek polja proti Savi. Na cerkev svetega Marka v Vrbi se je pripeljala senca oblaka, ki je za nekaj minut zakril sonce. Venec gora od Grintovca preko Stola in Golice do Triglava in še naprej pa je bil ves osvetljen.

Izza sadovnjakov so zablestele bele hiše vasi Lipnice. Dekleta so bile doma.

Danejeva Vida se je kaj naglo preoblekla v »dečvo«. Popravila si je pred ogledalom še lase in težki temni kiti in stekla iz zgornjice po stopnjicah navzdol v vežo. Grede, ko si je rezala kruh, je povedala mami, da gredo z Marico in Tončko pogledat, če je še kaj lešnikov.

»Lahko,« je dovolila mama. »Pa predolgo nikar ne hodi.«

»Pridem še pravočasno, da opravim v hlevu.«

Vida je odhitela na vrt, da potrese zase, pa tudi za prijateljici, hruško. Obilno so se osuli okrog nje na travo sladki sadeži. Pa Vida je utegnila pobrati eno samo hruško. Zmotil jo je lahek voz, ki je prožno pridrdral na dvorišče.

»O, Metka!«

Vida je stekla k vozu in vzela iz naročja svoji starejši sestri Alenki nečakinjo Metko, ki je šele pred dobrim letom shodila. Otrok je brž segel po hruški v Vidini roki.

»Luska.« Metka je ugriznila z belimi zobki v mehak sad.

Na prag je stopila mama, da pozdravi hčer in njenega moža, Toneja Jerana iz Lesec. Vida je pa z obema komaj utegnila spregovoriti. Z otrokom v naročju je odšla nazaj na vrt. Potem sta pobirali z malo nečakinjo hruške. »Ej jo, ej jo!« je vselej zaklicala Metka, kadar je pobrala nov sad. Vida pa prav tako. Seveda, otroka je večkrat zaneslo, da je padel na vse štiri, ko se je sklonil proti travi.

Vida je na lešnike in na prijateljici kar pozabila, tako se je bila zamotila z Metko.

»Dober dan!«

Vida se je naglo obrnila. Par sežnjev za njo je stal, naslonjen na kolo, Ulčarjev Štefan. Blizu njega pa stric Joža.

»Lej ga. Kdaj sta pa prišla, ko vaju nisem ne opazila ne slišala.« Vida je bila v zadregi.

Štefan je položil kolo v travo in pristopil bliže k razgretemu dekletu.

»že precej časa opazujeva, kako si vsa rojena za mamo. Salabolt, če bi človek dobil tako ženo.«

Vida je zardela in ni vedela nič reči. Štefana je pogledala samo mimogrede. Strica Joža pa, ki se je smejal za fantovim hrbtom, bi najraje z očmi prebodla. Jezna je bila nanj, ko je spet pripeljal Ulčarjevega k hiši in ji skazil igro z Metko.

»Vida, daj mi eno hruško,« je čisto blizu nje zaprosil Štefan.

»Naberi si jih, kolikor hočeš, če jih zmanjka na tleh, pa spet potresi.«

»Ti mi jih pa nočeš dati,« je moledoval fant.

»Ne utegnem. Moram z otrokom v hišo, kjer čakata nanj ata in mama. Pojdiva, Metka!«

Vida je obrisala Metko okrog ustec, ki si jih je umazala s hruškami, jo prijela za rokco in jo hotela odvesti. Štefan pa je brž ujel otrokovo rokico. Tako so v troje koracali proti hiši.

»Kako bi se nama podalo, če bi takole vodila najinega otroka.« Štefan je živo pogledal Vido.

Vido je bilo zares sram. Najraje bi bila naglas zavpila: »Dedec grdi. Kako nemarno klafaš. Bi te ne hotela, da si ves zlat.« K sreči se je Metka naveličala hoditi. Vida se je sklonila k deklici: »Ali ne moreš več tekati. Čaj, te pa ponesem.«

Vida si je dvignila otroka v naročje in naglo stopila proti durim. Štefanu ji ni bilo treba odgovoriti. Fant se je obrnil in odšel nazaj pod hruško po kolo. »Kar nič me ne mara,« je potožil prijatelju Jožu.

»Saj si videl, kako je še otročja. Počakaj, ko se zave, da je ženska.« Joža je ugriznil v hruško.

Preden sta Štefan in Joža prišla v hišo, je Vida že zginila skozi male duri in odšla v lipje za vasjo.

Danejeva Vida, Martinačeva Marica in Kunejeva Tončka so po grmovju v črvivici iskale zadnje lešnike. Z urezanimi kaveljni so pripogibale k sebi prav iz srede grmov visoke, nedosegljive veje, pa se spet pripogibale in dvigale spodnje veje in gledale, če se ni morebiti kak lešnik skril nizko pri tleh. Vida je odkrila tudi kosovo gnezdo. Čeprav je bilo prazno, je pazila, da ga ni poškodovala.

Z lip je že odpadalo prvo listje. Trave v senci drevja in grmovja skoraj ni bilo. In še tista je bila redka in nizka.

Na mahovitih tleh so dekleta dobila tudi nekaj gobanov. Bera lešnikov je bila pa kaj pičla. Lahko so jih kar sproti luščile. Ni se izplačalo še dlje hoditi naokrog. Kar so pa lešnikov nabrale, so bili pa res dozoreli, rjavo ožgani, kakor obrazi in lakti deklet, ki jih je sonce razžarelo pri pletvi in žetvi na njivah in pri senu na mejah in travnikih. In vsaka lupina je bila tesno polna trdega jedrca.

Dekleta so se ustavile na Oblem hribu in so posedle v travo. Sonce je stalo še visoko nad škrlatico. Blizu pod njimi pa je pot iz Rodin proti Lescam križala cesto. Da bi pele, je hotela Marica. Vida ni bila za to. »Pa pesmice berimo,« se je domislila Tončka. »Na knjigo,« je bila Vida koj voljna. »Katero pa?« je hotela vedeti Kunejeva. »Kjer se ti odpre,« sta skoraj hkrati odgovorili obe tovarišici.

Črnolasa Tončka je na slepo odprla drobno knjigo in pričela brati:

»Med otroki si igrala, draga, lani.
Čas hiti.
Letos že unemaš srca po Ljubljani.
Čas hiti.«

»Ne, te pa ne,« je presekala Tončki besedo Vida.

»Zakaj pa ne?«

»Zato, ker ne.«

Marica in Tončka sta začudeno pogledali prijateljico. Potem sta pa sami zase potihem brali naprej. Pa od satelitov tropa, Hanibala pri Kanah, Mahaona in Helenine lepote pred Trojo nista nič razumeli. Prej sta mislili, da bo pesem spolzka in je Vida zato ne mara poslušati. Sedaj se jima je pa čudno zdelo. Prva se je domislila Marica. Zagledala je na križpotju Ulčarjevega Štefana. Za hip je okleval, ali naj zavije na Lesce, ali naj se pelje s kolesom naprej proti Begunjam. Odločil se je za naravnost.

»Aha! Zdaj pa že vem, zakaj nisi marala poslušati pesmice.

»No zakaj?« Vida se je nagnila proti Marici.

»Zavoljo Štefana, ki bi te bil najraje kar iz šole peljal naravnost pred oltar.«

»Trot!« Vida je vstala.

»Ni napak fant. In čez nekaj let bosta kar nekako primerno po letih narazen.«

»Pa ga ti vzemi, če ti je tako všeč.« Vida je stekla po bregu navzdol.

»Sedaj bo pa huda,« je zaskrbelo Tončko. Pa po nepotrebnem. Preden je sonce zašlo, so že spet vse tri pod Danejevo hruško tiščale glave skupaj in se hihitale.

Poledeneli saninec.[uredi]

Božič je bil ves odet v sneg. Nad koleno ga je bilo padlo. Trije Kralji so ga pa še prisuli.

Sneg je bil južen in moker. Težko so ga orali plugi in ga odrivali raz pota in ceste. Konji so se prav kmalu preznojili, čeprav so jih več zapregli kakor druge krati. Kadar so obstali, so jim potrepetavale lakotnice in kadilo se je od njih, kakor bi se kuhali v sopari. Pluge pa je zanašalo sem in tja, včasih prav do odrivačev. Marsikaj so morale za njimi popraviti lopate.

Tudi Danejev Matija je hodil orat sneg. Ni rad zamudil zaslužka. Je bil precej volk na denar. Grede je pa še zase delal pot z vrha hriba v Črvivcih. Je bil prav zgoraj posekal nekaj hrastov in nekaj lip. Rad bi bil spravil čimprej les na žago in hosto in drva domov. Se ni zanesel na zimo. Seveda, sebe in živino po nepotrebnem žene, če pritisne tak mraz, da bo sneg do tal premrznil. Potem bi sren držal konja in sani in bi lahko po vrhu vozil. Kdo pa ve. Tako se mu pa včasih kobila še posušiti ni utegnila. Pehar žita ji je nasul v žleb in ko ga je pohramljala, jo je kar spet napregel. Tudi sam se je komaj utegnil najesti. Mama, ki je bila še vedno sama gospodar, ga je tu pa tam postrani pogledala, reči mu pa ni upala nič. Je že vsa leta, odkar se je vrnil od vojakov, v resnici gospodaril Matija. Kadar sta se kaj sporekla, mu je mama rada zagrozila, da mu prepiše in naj se oženi. »Ja, ja, koj jutri se bom,« je buril sin nazaj in kar vselej pristavil: »Samo to ste pozabili, da moja še v šolo hodi, če hočem dobiti tako s pravimi leti.«

Matija se je samo gori vun grede držal kolovoza, nazaj grede je pa pognal naravnost po seči navzdol. Je laže vozil. Mimogrede se je bil tudi spomnil, da dela otrokom kaj lep drič. Prav. Privoščil jim je veselje in vsaj po klancu na vasi ne bodo zdrsali poti, da spodletuje noga ljudem in živini. Res so otroci kaj kmalu opazili pripravno strmo gaz in pripeljali na povodcih za sabo nizke, iz desk zbite sani. Pa je bil sneg premehek. Ni nič kaj prida šlo. Poskusili so s samotnicami, na katere jih more sesti cela kopa in jih prvi, ki vodi, na bolj položnih mestih lahko tudi malo pretegne, če ravno zastanejo. Kar dobro so se jim obnesle. V nekaj dneh je bil saninec tako zdričan, da so krivine tekle kakor na tiru in ni bilo treba prvemu sani nič ravnati; kar samo je šlo.

Veseli vrišč v Črvivcih je zvabil pod noč tudi Vido, Marico in Tončko, da so na skrivaj potegnile Danejeve samotnice izpod lope in se zmuznile od doma v hrib. Niso marale spraševati. Bi jim matere sponesle, kakor so še otročje. Saninec jim je bil tako všeč, da se kar niso mogle več zdržati. Naslednje dni so se redno pod noč prišle vsaj nekajkrat podričnit. Da bi jih odrasli utegnili imeti za otroke, jim še na misel ni več prišlo. Pa naj jih imajo za šolarice, če hočejo. Samotnice in zasnežen svet sta preveč mikavno vabila.

Pred svetim Antonom je začel rasti prvi krajec. Luna se je vsak dan bolj napolnjevala. Večeri so bili čedalje bolj svetli. Pričelo je postajati mraz in sneg je začel zmrzovati. Sredi tedna je pa mraz zares pritisnil. Sneg je zaškripal pod nogo in sren je držal vse navprek. Saninec v Črvivcih je postal gladek kakor steklo. Sani so brzele po hribu navzdol, da je kar sapo jemalo. Kdor je znal drzno voziti, ga je pod stopico dobra dva sežnja daleč s samotnicami vred kar neslo po zraku. Seveda, kdor se je drznil spustiti z vrha hriba, je moral znati dobro krmariti, da je srečno obvozil ovinek pri dnu. Liparjevega Janeza, hodil je zadnje leto v ponavljalno šolo, je vrglo iz tira na sneg, da je samotnice polomil in samega sebe po rokah in obrazu vsega obdrgnil, po levi nogi pa tako potolkel, da je štirinajst dni šepal. Mlajši otroci so se rajši sankali z nizkimi sanmi po srenju, večji so se pa večinoma upali spuščati samo od stopice navzdol, kakor jih je mikal drič z vrha hriba. Je bilo prenevarno.

Na Antonovo nedeljo popoldne je bilo v Črvivcih vse živo. Daleč naokrog se je razlegal vrisk in smeh, ki je pregnal vrane s hrastov in lip na smreke v Rebri, od koder so ugovarjajoče krakale v jasni dan. Med otroci je bilo čimdalje več na pol odraslih. Mrak je pregnal otroke domov za peč. Skoraj kakor dan svetel večer je pa zvabil v hrib celo odrasle fante in dekleta.

Pri Daneju so povečerjali in odmolili. Mama je zlezla za peč in je brala Bogoljub, Vida je v kuhinji pomivala, Ciril je pa za mizo prelistaval Mohorjev koledar. Drugi so se razšli. Zunaj je lajal pes, na klopi pri peči pa je predla mačka.

Vida je pospravila in prišla v hišo. Nič pravega ni vedela začeti. Da bi pa šla že spat, se ji je zdelo prezgodaj. Pogledala je brata in videla, da se tudi on prav za prav dolgočasi. »Ali se greva dominat?« ga je ogovorila.

Ciril je dvignil glavo? »Prav nič se mi ne ljubi. Raje se pojdiva dričat.«

»No le,« je vsa oživela Vida: »Mama, ali smeva?«

»Starca, stara,« je oponesla otrokoma Danejka: »Pa še ti si tako otročji, Ciril, ko si vendar že odslužil vojake.«

»Bolj pametno, vem, da je, če se grem takle lep večer sankat, kakor pa da bi slonel v kakšni gostilni in se silil s slabim vinom,« je bil moder Ciril.

»No, mama, saj bova kmalu nazaj,« je moledovala Vida.

»Pojdita, da bosta sita,« je pristavila Danejka, ki je tudi doslej samo zavoljo lepšega oporekala: »Pa glejta, da se kdo ne polomi.«

»Meni se ne bo nič zgodilo, na Vido bom pa že pazil. Sicer pa, kaj naj bo pa napak, če nas je toliko skupaj.« Ciril je vstal izza mize, Vida se je pa že oblačila. Preden se je napravil še Ciril, ga je Vida že čakala pred durmi s samotnicami.

Za vasjo sta Ciril in Vida obstala in prisluhnila, kdo bi vse utegnil biti v hribu. Nič nista mogla pravega razločiti, le Vida je trdila, da sliši smeh Kunejeve Tončke, še sta za hip postala in poslušala lisjaka, ki je lajal v Pečeh. Potem pa so spet drsnile samotnice in zaškripal je sneg pod nogami.

Danejevih dveh se je družba razveselila, nihče pa ne bolj kakor Kunejeva Tončka. Da se bodo skupaj sankali, je hotela, ko se sama ne upa na vrh. Vsem trem je bilo prav. Tončka je svoje samotnice porinila za grm in odšla z Vido navkreber. Dekleti sta se prvič precej ustrašili, ko jih je pod stopco neslo po zraku. Potem sta se pa privadili. Še dobro se jima je zdelo.

Spustili so se petič navzdol. Tončka je sedela v sredi. Od same razigranosti je pridušeno vriskala. Vida pa se je močno naslonila nazaj in je pomagala s težo svojega života bratu krmariti. V dnu bi se bili pa skoraj zaleteli v Ulčarjevega Štefana. Da sta s stricem Jožem prišla k Daneju v vas, je povedal, pa da se dokaj rajši driča, kakor pa bi sedel pri peči. Samo če bo kje kaj prostora zanj. Tončka mu je brž ponudila svoje samotnice. In sedaj ni drugače kazalo, kakor da se je morala Vida sankati s Štefanom. Ni mogla drugače. Bi bila Ciril in Tončka nejevoljna. Saj niti več tajila nista, da se rada vidita.

Štefan je bil izurjen sankač. Samotnice je obvladal, kakor nihče drugi ne. Vida se ni bala sesti zad, se nasloniti vznak in se nagibati zdaj na desno, zdaj na levo. Med oba bi še eden lahko sedel, toliko sta bila vsaksebi. Ne. Kakor Štefan in Vida ni vozil noben drug par. Vsi so dokaj zaostajali. Glasno so se jima čudili.

Vida je bila izigrane volje. Kar pozabila je, da Ulčarjevega prav za prav ne mara. Prevzel jo je bil mesečni večer. Videla je okrog sebe grmovje, temne hraste in lipe in belo planjavo pod sabo na Travnikih. Gore v daljavi so bile vse zasnežene in so blestele v mesečini. V obraz je bila zardela. Ogrela jo je bila hoja navzgor in razžarila bliskovita vožnja navzdol.

Spet sta prišla Štefan in Vida na vrh in se oddihavala. Nikamor se jima ni mudilo. Štefan se je kar naravnost obotavljal, kakor bi hotel nekaj povedati, pa ne ve, kako bi začel. Ko sta sedela na pribito desko, je pa le spregovoril:

»Vida, zakaj se ne primakneš bliže k meni?«

»Zato, ker tako hitreje gre,« se je začudila Vida.

»Ah, kaj. Poglej druge. Skoraj vsaka drži fanta za ramena.«

»Druge, druge se boje, jaz pa, čim hitreje gre, tem rajši vidim.«

»Ti se pa mene bojiš, Vida.«

»Oh, neee –« je zategnila Vida in še bolj zardela.

Štefan in Vida sta sedla na samotnice. Vida ni več pomagala krmariti od zadaj, Ulčarjevega pa tudi ni hotela prijeti za ramena. Tako počasi kot tobart nista nikoli prej vozila. V dnu se je pa Vida kar na lepem spomnila, da jo zebe in da je sita dričanja. Preden se je Štefan dobro zavedel, kaj hoče povedati, je že tekla naravnost po srenju proti domu. Kaj je hotel. Loviti je ne more; bi se mu vsi smejali. Moral je počakati na Cirila in Tončko, ki sta bila koj voljna iti domov, ko sta pogrešila Vido.

Vida je doma smuknila koj za peč. Prav v kot se je stisnila. Stricu Jožu, ki je povpraševal za Štefanom, je odgovorila, da bo že prišel.

Res niso Štefana in Cirila dolgo čakali. Pogovor se pa tisti večer kar nikakor ni hotel razživeti, čeprav sta stala slivovka in sadjevec na mizi. In Vida tudi ni hotela izza peči, naj so jo še tako vabili.

»Kaj sta pa spet prišla z Vido navzkriž?« je vprašal stric Jože Štefana, ko sta se vračala od Daneja naravnost čez polje.

»Ah nič,« se je branil odgovoriti Štefan. Potem sta dolgo molčala. Pod nogami je škripal sneg. V Pečeh pa so lajali že trije lisjaki: eden za Skokom, eden pod Studorco, eden pa na Skavalici.

Spomladansko sonce.[uredi]

Po svečnici je potegnil jug. Hitro je pobiral sneg. Pota so se razmehčala. V dobrem tednu so pa pomladanski vetrovi posušili tudi blato.

Najprej je odkopnela prisojna Reber. Sonce je hitro privabilo kurjice iz zemlje. Vse belo jih je bilo. Razcvelo se je resje. Zdaleč se je videlo, kakor bi bili robovi pregrnjeni z rdečimi preprogami. Vrba je odgnala mačice. Z leske se je usipal cvetni prah. Dren se je okrasil z drobnimi zlatimi cveti. V prisojna zatišja je pa pomlad nasula trobentice.

V vrtovih, na hrastih in lipah so od jutra do večera prepevali ptiči. Vrnila se je postovka in se vozila okrog zvonika. Prve lastovice so švigale nad poljem in nad slemeni.

Oživele so njive. Konji so vlačili plug in brano, ženske so trebile vrtove in meje. Moški so za njimi pobirali trebeže in zasipali z njimi razvožene kolovoze.

Na veliki torek popoldne so Danejevi trebili Črvivce. Matija in Ciril sta nakladala listje, ki sta ga bili nagrabili mama in Vida. Med njima je pa stopicala Metka in mahala z dolgo šibo, ki ji jo je bil odrezal ata. Tudi Jeranovi so ta dan trebili sečo v Črvivcih. Na drugo stran ceste je pa stric Joža posekaval grmovje. Venomer se je oziral po Vidi in čakal prilike, kdaj bi mogel sam brez priče govoriti z dekličem.

Vidi se je kar zdelo, kaj stric namerava. Prav nalašč se je držala mame. Nazadnje jo je pa le zmogla radovednost, če prav sluti. Odšla je trebit na drug konec, na ozare v mejo puščene njive. Metka jo je kaj kmalu pogrešila. Pristopicala je za njo.

Vida še ni pograbila pol ozar, ko je že utihnila stričeva sekirica. Prikadil je po hribu navzdol cigareto in se ustavil tik Vide.

»Pa podvizaš, kakor bi hotela vse danes narediti,« je ogovoril in pohvalil Joža hčer svoje sestre.

»Se mudi, ko že trava odganja. Grablje bi prinesli s sabo, da bi pomagali.«

»Imam drugih poslov več kot preveč. Pa za mlada dekleta je zdravo, če se veliko gibljejo in imajo polne roke dela. Jim vsaj prazne marnje ne blodijo po glavi.« Joža je Vidi navihano pomežiknil.

»Aha, je že začel,« je pomislila Vida. Rekla pa je:

»Mar so meni traparije.«

»Eeee! Ne delaj se vendar otročjo. Kakor bi ne videla, da že fantje hodijo za tabo.« Stric je odvrgel ogorek cigarete.

»Kdo pa hodi?« se je potajila Vida.

»Ulčarjev Štefan že. Mi je sam priznal.«

»Če bi bilo prav res, je to en sam. Vi pa kar o fantih govorite.«

»Res je, res. Sama dobro veš. Samo meniti se nočeš z njim. Ti utegne biti kdaj še žal.« Stric se je zresnil.

»Ne verjamem. Če mi bo, naj mi pa bo.« Vida je bila kar kratkih besedi.

»Ne vem, če imaš prav. Štefan je pameten fant. Ne kadi, ne pije, kvečjemu kako pivo včasih. Je varčen in priden za delo. In v tovarni je pred kratkim napredoval za prvega topilca. Njegovi postavi pa tudi ni kaj reči.«

»Saj nisem nič rekla. Samo v tovarniški dim jaz ne grem.«

»Kdo te pa sili. Si pa tu okrog kje postavita hišo.«

»O, že kar hišo,« se je narejeno čudila Vida. »Koliko vam je pa dal Štefan, da ga tako priporočate?«

Stric je postal že kar hud: »Kaj mi bo dal. Nič mi ni dal. Tebi dobro hočem.«

»Lepo. Hvala vam. Le da sem jaz drugačnih misli.«

»Marsikatera bi si vse prste obliznila, če bi jo Štefan povprašal,« je nagovarjal stric.

»Naj si jih kar. Jaz si še enega ne bom.« Vida je hitela z grabljami razbrskavati krtino.

»Pa vendar –« je še skušal siliti Joža.

»Nič vendar. Ne maram ga,« se je odrezala Vida na kratko.

Strica je minilo potrpljenje: »Kaj misliš, da bo kakšen princ prišel pote?«

»Nič ne mislim. Bi ga tudi ne hotela.«

»Pa pojdi za nuno, če si taka,« je Joža uščipnil.

Vida se ni pustila razdražiti. Zaustavila je grablje in se nasmejala stricu: »Zaenkrat nimam še namena. Ne zarečem se pa ne.«

»O, saj vem. Za kakšnim drugim fantom naskrivaj gledaš,« je podražil stric nečakinjo.

Vida se je razhudila: »Kdo vam je pa spet to natvezil? Pa če bi prav, kaj komu mar? Tudi ne tajila bi nič.«

Metki je postalo dolgčas, ko se ni nihče zanjo menil. Potihem je prišla za strica in ga pričela tepsti s šibo: »Hi, hi, hi!« rada bi se šla konje. Joža je ustregel otroku in se je prestopil, kakor bi ga bila deklica res pognala, še rezgetati je poskusil: »Hahaha.« Vsi trije so se zasmejali. Stric je postal vse drugačne volje. Obrnil se je k Vidi: »Lej, še otrok me podi. No ja. Jaz sem svoje povedal. Naredi pa, kakor hočeš. Saj navsezadnje si pa res še mlada.«

»Tak le sprevidite.« Vida je bila spet vesela: »Saj nisem neumna, da bi se kar iz otroka pokopala v skrbi, še vsaki je bilo žal. Nekaj let bi bila pa res rada dekle.«

»Imaš prav.« Stric je odšel nazaj na hrib. Spet se je oglasila sekirica.

»Aha! Sem prav vedela, da mu je Štefan naročil, naj govori z menoj.« Vidi se je dobro zdelo, da je uganila. Tik nje je zasmrkala Metka: »Packa. Kakšna pa si.« Očedila je deklici nosek. Otrok je pa še zaprosil: »Teta, lulat,« in sta še to opravili.

Seveda bi bilo lepo imeti otroke okrog sebe in se z njimi ukvarjati, je pomislila Vida. Pa za to je vendar še čas. S Štefanom pa – Nak! Rajši ne.

Metka se je naveličala šibe, vrgla jo je stran. Zmotili so jo modri cvetovi jeternika, ki so se skrivali pod grmovjem. Zlezla je pod veje in začela nabirati šopek. Vida pa je trebila po v mejo puščeni njivi navzdol. Delo je bilo zamudno. Je bilo dokaj kamenja.

Na cesti se je ustavil težak voz. Vrečnikov Matevž je pripeljal gramoz, še preden je pripravil natego, obrabljeno žrd, da zvrne gramoznico, je zaklical proti Danejevi njivi: »Vida! Pojdi pomagat zvračat!« Seveda, ni mislil zares. Le ogovoril je brhkega dekliča.

»Še samemu ti ne bo kaj vzdigniti, ko si močan za dva,« je znala prav odgovoriti Vida. Komaj je dobro izrekla, se je res že usipal gramoz na tla h kraju ceste.

Matevž je spet spravil voz nared, potem je prav počasi – grede si je zvijal cigareto – vzdolž njive prišel do Vide: »Kar gledam te, kako hitiš. Meni se pa nič ne ljubi.«

»Kako, da ne?«

»Spomladansko sonce. Len postane človek po njem in rada ga glava boli. V Rebri kar za prestajati ni. Najraje bi vrgel lopato stran, legel med cvetoče resje in zaspal.« Matevž je zaprl oči in z glavo pokimal, kakor bi se mu res dremalo.

»Ti bi spal. Seveda. Tak garač kakor si.« Vida se je zasmejala Matevžu. Grede se je ozrla na hrib, kjer je utihnila stričeva sekirica. Poleg Joža je stal Ulčarjev Štefan. Le kdaj je prišel, da ga ni videla. Sedaj je bila trdno prepričana, da sta bila s stricem dogovorjena. Štefan nič kaj prijazno ni gledal njo in Matevža. Le kaj si misli! Gotovo ne ve, da ima Matevž že drugo izbrano. Kaj pa njemu mar. In je prav nalašč zadrževala Vrečnikovega. Govorila sta pa o spomladanskem soncu in vremenu.

»Nič ne pomaga,« se je odtrgal Matevž. »Kobile nisem orgnil. Utegne se mi prehladiti. In še eno vožnjo moram narediti danes.« In je odšel.

Vida se je namenoma tako obračala, da ni gledala na hrib. »Naj si Ulčarjev nikar ne domišlja, da mi je kaj zanj.«

Na tleh pred Vido so hreščale grablje. Za njo pri grmu je Metka brbrala sama s sabo. V vrhu lipe je pa žvižgal kos.

Vida je zaslišala za sabo korake. Ozrla se je.

»Dober dan, Vida!« je pozdravil Štefan.

»Bog daj!« Vida je bila v zadregi. Ni se ga nadejala. Le kaj ji pove. Ni vedela, da je stric svojemu prijatelju nasvetoval, naj še sam govori z dekletom. Da morebiti kasneje ne bo kaj rekel.

Štefan prav gotovo ni bil boječ fant. Prej drzen. Pa sedaj kar ni vedel, kako bi začel, če ji je kaj vroče, je vprašal Vido. Odgovorila mu je, da ne, pa je bilo pogovora konec. Ni mu kazalo drugače, kakor da jo kar naravnost vpraša: »Vida! Ali nista prej s stricem o meni govorila.«

»Sva.« Vida je Štefana samo mimogrede pogledala.

»In si menda rekla, da nisem nič prida fant.«

»To pa ni res.« Vida je bila kar huda.

»No ja. Ne naravnost.«

»Okrog voglov pa še manj.«

»Da ti nisem všeč, si dala razumeti.« 

»Tudi ne. Celo poudarila sem, da ti ni nič reči.«

»Da me pa ne maraš, to si pa rekla.« 

»To je pa res.« Vida se ni bala povedati naravnost.

»Zakaj pa ne, če smem vedeti?« Štefanov glas je bil zamolkel.

»Ko bi sama vedela. Menda nisva drug za drugega.«

»Morebiti si še sčasoma premisliš.« 

»Ne bom si. Kar za kakšno drugo poglej, Štefan! Bo najbolj prav.«

»Če je pa tako –«

»Tako je, tako, pa nič drugače. Kaj bi ti tajila.«

»Si mar huda name?«

»Nee. Ti si morebiti nejevoljen name?« 

»Ne morem biti.«

»Potem je pa prav. Se vsaj ne bova postrani gledala.«

Štefanu je bilo težko: »Mamo vašo moram še pozdraviti.« 

»No le.«

Počasi je odhajal. Noga mu je zastajala. Nekajkrat se je ozrl nazaj. Vida je že spet hitela trebiti.

»Sem mislil,« je ogovoril Štefan Danejko, »da bodo moji otroci vas klicali za staro mamo. Pa ne bo nič.«

»Takooo –.« Danejka se je narejeno začudila.

»Vida noče.«

»Mora biti že tako prav. Mlada je še.« 

Štefanu je kar sapo zaprlo. Nadejal se je, da morebiti v materi dobi zaveznico. Mu je pa kar naravnost povedala, da hčeri ne mara nič prigovarjati. Kar muditi se mu je začelo, Danejka pa ga je povabila, naj pride še kaj v vas. Pa čeprav ne zavoljo Vide. Zavoljo drugih.

Sonce se je približalo vrhovom gora. Jeranovi so odhajali nazaj v Lesce. Metka pa ni hotela od Vide. »Pa naj nocoj pri naši Vidi spi,« je odločila mama.

»Naj pa,« je pristala Metkina mama in Vidina sestra Alenka.

Domov grede je kar tako med pogovorom rekla Danejka Vidi: »Tak si povedala Štefanu danes, da ga ne maraš.«

»Sem.« Vida je zardela.

»Kakor veš. Jaz nikomur ne bom nikoga silila.«

Čez travnike so letele vrane spat v goščo pod Svetim Petrom.

Zrela pšenica.[uredi]

Z gora je potegnil rahel veter. Zavalovila so zoreča žita na polju, zašumeli so listi na drevju in veje so se narahlo premaknile. Nizko k zemlji sklonjene žanjice so se zravnale, povesile srpe in se obrnile proti vetru, da jim je hladil od sonca in dela razgrete obraze. Prek njih so letele čebele na lipo, ki je tako bohotno cvetela, da je dehtela po vsem polju. Ptiči so se pripekajočemu soncu skrili v sence, le postovka je potrepetavala nad mejo.

Danejeva Vida – pred nekaj tedni je bila dopolnila dvajseto leto – je zvezala povreslo, je vrgla na tla in si utrla oznojeno čelo. Zastrla si je oči z dlanjo in se zagledala skozi potrepetavajočo svetlobo v daljavo, kjer je v soncu blestelo belo pročelje brezniške cerkve. Zaskrbelo jo je. Kadar je doslej pri shodih Marijine družbe prišel na vrsto ples, se je marsikatera izmed deklet čutila prizadeto in je povešala oči, njej pa ni bilo treba odmikati pogleda. Mirno se je lahko ozirala naokrog in se smehljala zadregi drugih. Prihodnjič bo pa njej sami nerodno. Celo zardevati utegne in prav gotovo tudi bo, če jo bodo očitno imenovali med plesavkami. Morebiti se pa ne bo razvedelo.

Vida si je popravila rožasto ruto in si čim bolj zasenčila obraz. Kakor bi se hotela sunkoma otresti zbadajoče skrbi, se je naglo sklonila in spet je zapel srp. Zlate bilke pšenice so izpodrezane omahovale na še stoječe žito. Vida jih je pa dvigala in polagala na povreslo. Ko je snop zavezovala, so ji misli ušle na Legatov vrt, kjer je bila včeraj gasilska veselica. Ona in Kunejeva Tončka sta prodajali sladko pecivo. Saj ni mogla odreči, če so jo pa prosili. Oba brata, Matija in Ciril, sta gasilca, Matija celo v odboru. Bi bilo kar grdo, če bi ne marala sodelovati. In pa – Tončka je hotela tako, Tončka, ki si že bale napravlja in se bo še to zimo Ciril priženil h Kuneju. Tončka sedaj brezskrbno žanje poleg nje in hiti, da jo komaj dohaja. Kaj si ji mara. Ona sama je pa trudna in ne žanje lahko.

Poleg Vide je zadrsala osla. Tončka je brusila srp. Vida se je ozrla navzgor. Bodoča svakinja se ji je hudomušno nasmehnila:

»Pa si kaj zamišljena danes, Vida.«

Danejeva sprva ni vedela kaj reči. Šele ko je povezala na kolenu snop in ga vrgla na kup, je obotavljaje se odgovorila:

»Nič kaj prav se mi ne ljubi danes.«

»Meni se pa zdi,« je podražila Tončka, »da ti sinočnji večer in pa Volkov Jaka rojita po glavi. Kar bojim se, kdaj se vžanješ.«

»O, seveda,« je skušala tajiti Vida: »Saj nisem več otrok.«

Tončka je koj sprevidela, da je prav uganila: »Nak, otrok pa res nisi več. Zrastla si v kaj brhko dekle, če pomislim dobri dve leti nazaj, ko se je Ulčarjev Štefan smukal okrog tebe –«

»O Štefanu mi pa kar tiho bodi! Če ga takrat nisem marala, bi ga sedaj še stokrat manj.«

»Verjamem, verjamem, verjamem,« je hitela zatrjevati Kunejeva: »Saj imaš prav. Je res Jaka dokaj gorši fant. Samo navihan je precej.«

»Naj bo. Kaj pa meni mar.« Vida je hotela biti kar huda, pa se ji ni posrečilo.

»No, no, no. Ne govori, ko ti ne verjamem.«

»Kakor hočeš.«

Dekleti sta spet umolknili in hiteli žeti. Saj mudilo se jima ravno ni, samo nista marali, da bi kdo rekel, kako sta počasni za delo.

Postovka se je spustila na ozare. Močno je usekala nekaj kratov s kljunom ob tla. Spet je vzletela. S kremplji pa je dvignila slepca. Odnesla ga je proti cerkvenemu stolpu, zakasnelim mladičem v gnezdo. Vida se je komaj zmenila za okretno ptico. Misli so jo koj spet prenesle na Legatov vrt. Da bi s Tončko ne prodajala sladkarij, res ni mogla odreči. Celo mama bi bila huda. Pa so jima tudi postavili stojnico, lično in vso ovenčano, kakor je doslej še nobeno leto niso. Sami sta se bili oblekli v lepo domačo nošo. Kar trlo se je ljudi okrog njiju. Nista mogli vsega sami zmagovati. Vida sama ni vedela, kdaj in kako je tako naneslo, da ji je začel pomagati Volkov Jaka, ki se potem prav do konca skoraj ni ganil od nje.

Do mraka sta bili s Tončko vse pecivo že razprodali. Ljudje so se začeli razhajati. S seboj so odnašali dobitke, ki so jih zadeli na tomboli. Tončka in Vida pa sta sedli k mizi. Tončka k Cirilu. Zraven Vide si je pa priboril prostor Jaka. Vso mizo je zabaval.

Znočilo se je in zasvetile so žarnice. Godci kar nič več niso prenehali gosti. Ples se je čim dalje bolj razvnemal. Jaka je vabil Vido na ples. Spočetka se je izgovarjala, da ne zna. »Nič ne de,« je oporekal: »Drugi znajo še manj. Sicer pa, kdo pa še utegne paziti.«

Potem je šla Tončka plesat s Cirilom. Brat Matija je pa pripomnil, naj nikar ne bo tako pobožnjaška. »Saj enkrat ni še nobenkrat,« je rekel. Ne, ni se mogla več ustavljati.

Jaka se res ni prav nič nedostojno obnašal. Govoriti je pa znal tako, da bi ga do jutra poslušala in bi se ne naveličala.

Kasneje je Vida še večkrat plesala. Skoraj vselej z Volkovim. Branila se ni več. »Saj sedaj je, kar je,« si je rekla.

Precej pozno je že bilo, ko so odšli. Je mama bratoma trdo zabičala, da morata o pravem času dekleti pripeljati domov. Naj se pa kasneje vrneta, če že ne moreta drugače, je rekla. Pa Matija ni bil voljan zapustiti druščine. Da bo že Ciril teh pet minut daleč obe lahko obvaroval strahu, je rekel. In pa, da je laže pasti poln mernik bolha, kakor pa eno samo žensko, če se sama noče, je še pristavil.

Jaka se pa ni prav nič obotavljal pospremiti Vido. Takoj je bil nared.

Hodili so počasi in dokaj narazen. Ciril in Tončka spredaj, Jaka in Vida zadaj. Noč je bila svetla. Zdaleč je pela harmonika, klarinet je vriskal vmes in tu pa tam so zajokale gosli. V hrastju se je pa zadirala mrtvaška ptica: »Te vjem, te vjem.«

Vido je hotelo biti strah. Pa je brž pozabila na grozljive klice sove. Slišala je samo še Volkovega Jaka, ki ji je pripovedoval, da mu je že davno všeč, pa se mu ni hotela ponuditi prilika, da bi ji to povedal. Vida sama ni vedela, kdaj je fantu priznala, da je tudi ona že večkrat pogledala za njim.

Ob razstanku je Jaka Vido poljubil. Ni se branila. Poljub mu je celo vrnila.

In sedaj, ko nizko sklonjena k pšenici hiti zamahovati s srpom, ji celo nič žal ni, da je to storila, še dobro se ji zdi. Saj nihče ni videl. Kvečjemu Ciril in Tončka slutita. Pa naj. Nista bila sama kar nič boljša. »Pa ona dva sta že ženin in nevesta,« je oponesla vest. »Tudi midva z Jakom sva še lahko,« je brž vedela odgovoriti Vida.

Tisto zavoljo plesa se je pa Vidi zdelo zelo nerodno. Kar gotovo bo deležna očitne graje. Dobro, da je niso izvolila dekleta za svetovalko, kakor so nekatere hotele. Je pa že bolj prav, da je Martinačeva Marica. Ona je pa kakor ustvarjena za to. Še na tombolo ni marala priti, kaj šele, da bi kasneje s fanti posedala. Plesala pa – Bog obvaruj.

Pšenica je bila že skoraj vsa požeta, le za nekaj snopov jo je še stalo. Miš je skočila iz zadnjega vrtinca in stekla po razoru do konca njive in se skrila v deteljo. Po meji navzgor pa je pripeljal s kobilo Ciril dva sklenjena voza. Prinesel je tudi žanjicama malico. Naj jo kar v senco postavi, sta rekli Tončka in Vida, ki sta hoteli prej požeti do konca, preden sedeta k jedi.

Ciril še ni naložil pol voza, ko sta dekleti odšli z njive na grobljo v senco pod hrastič. Jesti se jima ni nič kaj ljubilo. Kava se jima je pa kaj prilegla. Obe sta bili žejni.

Ciril je voz naložil in spel z verigo zadaj obe lestvi. Ni koj pognal. Prišel je na grobljo pit iz vrča vodo. »Kakor vidim, nista nič kaj prave volje, ko sta tako redkih besedi,« je ogovoril nevesto in sestro.

»Vida danes kar premišlja,« se je nasmehnila Tončka.

»Ko je pa tako vroče,« se je branila Vida.

»Kajne, kajne. Ljubezen greje,« je podražil sestro brat in legel v travo.

»Kakšna ljubezen,« je hotela biti huda Vida.

»Nikar ne taji.«

»Ali sta vidva kaj boljši,« se je zareklo Vidi.

»Počasi bo pa le priznala. Pa kaj bi se prerekali. Rajši prav po tihem kakšno pesem zapojmo.«

»Kar začni!«

Ciril je pridušeno pričel peti in Tončka je tudi koj poprijela. Pesem je narahlo vztrepetala in kaj kmalu zamrla v zorečih žitih:

»Luna bleda,
kako prijazno sije.
Čez tri gore,
čez tri vode,
čez tri zelene
hribe in doline.«

Vida je pričela rdeti. Ciril in Tončka pa sta nagajivo nadaljevala:

»Mam'ca moja
pošljite me po vodo.
Ker me moj ljub',
ker me moj ljub',
ker me moj ljubi Jaka,
tam pri studencu čaka.«

»Oh, pojdita no,« se je razhudila Vida. »Pa mi tudi ne dasta miru. Grem rajši kar domov.« Vida je vstala in začela pospravljati žlice in skledice v košaro.

»Ne hodi! Ljudje bodo rekli, da smo se sprli. Prava reč, če ti malo ponagajava. Se boš že privadila. Nama so tudi. Pa reci, če ni bilo včeraj prav prijetno.« Ciril je prijel sestro, ki se je bila pravkar sklonila po vrč, za laket, kakor bi jo hotel pridržati.

»Seveda je bilo. Nič ne tajim,« je priznala Vida.

»Bomo še kam skupaj šli. Jaka je prav prijeten družabnik.«

»Saj res,« je bila brž voljna Vida.

Še so malo posedeli in se pogovarjali o včerajšnji veselici in o Volkovem Jaku. Vida ni več zardevala in se hudovala. Kar nič ji ni bilo všeč, ko je bilo treba spet vstati in iti za delom.

Pod noč, ko je podajala Cirilu pošumevajoče snope pšenice, da jih je obdeval v stog, je pa že sama napeljala pogovor na Volkovega Jaka.

Kljub temu da je bila trudna od žetve, Danejeva Vida zvečer dolgo ni zaspala. Pa čeprav je bila budna, je komaj slišala čuka, ki se je zateglo oglašal na lipi na koncu vrta.

Gorsko cvetje.[uredi]

Hitro, da skoraj ni vedela kdaj, je Danejevi Vidi minilo leto. Kako je suho poletje prešlo v deževno jesen, kdaj je zapadel sneg in je spet vzcvetela gorka pomlad, da je kar mimogrede pričelo zoreti žito, ki sedaj že pada pod srpi, se Vida kar nič ni spominjala. Še za praznike, razen božiča in velike noči, je komaj vedela, kakšni so bili. Do ure natančno bi pa mogla povedati, kdaj in kje je govorila z Volkovim Jakom. Seveda, o tem ni doma niti črhnila. Samo Kunejevi Tončki, od predpusta naprej že Cirilovi ženi, je včasih kaj malega zaupala. Saj ni bilo nič posebnega. Pa vseeno. Kdo bi pravil!

Vida in Jaka sta si tudi dopisovala. Fantu je bilo to kaj lahko, dekletu pa ne. Jaka doma ni nihče nadziral, Vido so pa. Po več dni je morala včasih čakati, preden se ji je ponudila prilika, da je mogla naskrivaj napisati nekaj vrstic, še bolj nerodno je bilo oprezovati, kdaj ji pismonoša prinese odgovor. Bala se je, da bi pismo ne prišlo mami v roke. Nič bi se ne obotavljala. Pismo bi odprla in prebrala. Res bi nič nepoštenega ne zvedela. Pa – kdo pa mara, da bi še kdo drugi prebiral, kar je bilo iz ljubečega srca napisano samo zanj.

Zavoljo Vidinih pisem bi se bila brat Matija in pismonoša Ludvik skoraj ponesrečila. Spomladi je bilo. Vida je bila že zdaleč opazila pismonošo, ki je šel proti vasi. Ustavil se je pri Matiju, ki je z dvoletnim volom, katerega je bil že pozimi naučil za silo voziti, peljal gnoj na njivo in se je že vračal. Oba, brat in pismonoša, sta sedla v koš na podloženo zatvornico. Vida je čakala skrita za vrtnim zidom, pod katerim je peljala pot, dokler ni vol pripeljal koša vštric nje. Takrat se je pa nagnila čez zid in hotela vprašati, če je kaj pisma zanjo. Usta je že odprla, spregovoriti pa ni utegnila več. Se je bil vol splašil, zavil s košem vred na mejo in tekel nazaj tako hitro, da Matija in pismonoša nista mogla z voza, čeprav sta se z doli visečimi nogami skoraj dotikala tal. Vida se je sprva ustrašila in se brž spet potuhnila za zid. Slišala je brata zarobantiti: »Kaj pa je sedaj za en vrag.« Ko je pa vol obstal in se ni nikomur nič pripetilo, se je pa presrčno smejala. Naredila se je nevedno. Odšla je na pot in kakor slučajno srečala pismonošo, ki se ni maral več peljati. Izročil ji je res pismo od Jaka. O vsem dogodku ni nikomur nič povedala. Matija še danes ne ve, zakaj se mu je takrat splašil tisti vol, ki ga je že davno vzel mesar.

Na binkoštno soboto bi bilo pa skoraj prišlo eno izmed Jakovih pisem mami v roke. Pismo, ki ga je prav isti dan tudi prejela, je v naglici vtaknila v Kalinškino »Slovensko kuharico« in položila debelo knjigo nazaj na polico. Mesece in mesece ni nihče drugi odprl te knjige, kakor samo ona. Kakor bi bila slutila, da Vida nekaj skriva, je mama po južini vzela knjigo s police. Odprla se ji je seveda ravno pri Jakovem pismu. Prav ta trenutek je prišla v hišo Vida. Hitro je zapazila, kaj ji grozi, še hitreje je pa segla po pismu. Mama se je prestrašila. Zavpila je nad hčerjo: »Norec neumni!« Od takrat naprej mama Vide ni pustila v nobeno družbo več, če ni šla tudi Martinačeva Marica z njo. Njej je zaupala, hčeri ne več.

V dolinah so padle trave in z njimi vred tudi cvetje, kolikor ga ni prej dozorelo in se usulo. Zorela so žita in polnili so se stogovi. Polje je zgubljalo svojo zlatečo se lepoto. Gore pa so se razcvetele in vabile v vas.

Doslej je Vida vsako leto o tem času po večkrat šla v planine, čeprav se je domača živina pasla na obsežnem pašniku ob Savi. Letos pa mama kar nič ni marala slišati o tem. Seveda, da bi se sešla z Volkovim Jakom. O, kajpak! Zakaj pa fant v hišo ne pride, če misli pošteno. Kljub vsemu pomišljanju pa Danejka le ni mogla odreči hčeri, da bi ne smela iti v nedeljo po sveti Ani k Šentani. Maša je tam ob desetih in od vseh strani pride vse polno ljudi. Celo dokaj Korošcev čez Ljubelj. Tudi Matija je bil namenjen iti čez Zelenico in za Vido je prosila celo Martinačeva Marica, da bo imela druščino.

Lipničani so odšli zgodaj od doma, da bi ne hodili preveč po vročini. Precejšna druščina jih je bilo. Vida in Marica sta se venomer razgledovali nazaj v nižino, kjer so se med njivami in travniki skrivale med sadnim drevjem vasi, iznad katerih so se ob belih cerkvah visoko dvigali zvoniki. Najlepši so bili tisti z rdečimi oblastimi strehami. Okrog njiju pa so frfotali pisani metulji in sedali s čebelami vred na živo barvasto cvetje, ki ga v gorskem svetu ni podrla kosa.

Vida in Marica sta kar precej zastali. Saj se gora onstran Vrha zlepa nista mogli nagledati. S temnimi gozdovi obdanih rovtov in v zavetja postavljenih svisli in senikov in zelenih jas med belimi skalami, ki so segale od pominulega gozda prav do vrhov. Svojo družbo sta došli šele na planini. Že od daleč sta zaslišali pesem o veselem življenju na planinah. H koncu je izmed vseh najbolj glasno zavriskal Volkov Jaka, tako se je bil razveselil Vide, na katero je že dolgo čakal. Prišel je po drugi poti, kakor Lipničani.

Kakor bi se bila vsa druščina v prvem zaletu upehala, so zanaprej hodili vse bolj zložno in Vida in Marica nista več zaostajali. Morebiti je pa Martinačeva tudi nalašč bolj podvizala, da nista hodili sami zase, ko se je Volkov Jaka venomer sukal samo okrog Vide.

Na grebenu, čez katerega se zelena dolina prevali v belo mel na drugi strani, so zaslišali šentaniški zvon. »Ravno prav bomo prišli,« so sodili vsi od kraja in se spustili po stezi navzdol. Sonce je osvetljevalo strmo skalo nad njimi, po kateri se je preskakoval tropič gamsov.

Med potrkavanjem zvonov so prispeli do cerkvice, dokaj premajhne, da bi mogla vsa množica ljudi, ki so se bili sešli, biti znotraj pri maši. Saj večina mlajših moških ni kar nič tiščala v cerkev. Marica se je pa z Vido vred prerinila prav pred oltar. Matija, ki tudi nikoli ni ostajal zunaj cerkve, je obstal za vrati. Volkovega Jaka je pa kar zmanjkalo.

Ob zakristiji se je oglasil zvonček in pristopil je duhovnik k oltarju. Ko se je prekrižal, je jasen glas pričel peti Mariji, hčerki svete Ane, na čast:

»Lepa si, lepa si, roža Marija.«

Poprijela je vsa cerkev in dokaj glasov se je oglasilo tudi zunaj na trati:

Tebe časti vsa nebeška družina.
Angelci lepo pojejo,
Tebe, Marija, hvalijo.«

Mogočno je donela pesem ob beli cesti, ki se med visokimi gorami po ovinkih spenja vedno više in više, dokler se ne nagne navzdol proti Dravi. Petje je premolknilo samo med pridigo, v kateri je slavil mladi gospod kaplan mater sveto Ano in jo postavljal za zgled slovenskim materam, kako naj deviško vzgajajo svoje hčere. Marica je ob svetlih besedah kar žarela, Vido je pa narahlo zbodla vest; ne zavoljo njene mame Danejke, ne, zavoljo same sebe.

Po maši se je Vida ozirala pred cerkvijo naokrog, kje bi spet zagledala Jaka. Nikjer ga ni bilo. Nazadnje ga ji je pokazala Marica. Šel je od gostilne po cesti navzgor: »No, lep fant!« je pripomnila prijateljica. »Še zunaj cerkve ni mogel biti pri maši.«

Vido je zabolelo. Stopila mu je naproti. Ni se mogla zdržati. Koj mu je oponesla, da je opustil nedeljsko mašo. Jaka se je izgovarjal na žejo. »Kaj misliš, da mene pot ni užejala,« mu je naglo odvrnila. In fant jo je brž povabil s sabo v gostilno, a ni marala iti. Toda ni se mogla premagati. Poočitala mu je še tudi, da ga ni k njim na dom, da bi se pokazal mami in vsem domačim in jim povedal, kako in kaj misli. »Počakaj še malo, da dobim službo na železnici. Praznih rok vendar ne morem stopiti prednje,« se je opravičeval Jaka. In da mu je hudo, ko ga tako krivično sodi, je še pristavil. Vida mu je verjela in mu ni več zamerila. Stopila je z njim k stojnici, kamor jo je vabil. Kupil ji je v svilen papir zavit sladkorček z napisom, da njegovo srce samo zanjo gori. Ona je pa njemu izbrala takega, ki je pravil, da bo samo njegova do konca dni.

»Lej! Vsenaokrog te iščeva pa te nikjer ni.« Za Vido se je oglasil Matija. Zraven njega je stala Marica. Pomembno, skoraj karajoče je pogledala prijateljico. Pa samo za hip. Potem so odšli na travo. Matija je oddrgnil oprtnik. Za obe dekleti in zanj je bilo v njem jedi in pijače več kot dovolj. Postregli so tudi Jaku. Vrnil je s tem, da je prinesel iz gostilne vina. Zazvonilo je poldan. Odmolili so angelovo češčenje in kaj kmalu odšli nazaj proti vrhu slemena. Pred mašo so pritekli navzdol, da sami niso vedeli kdaj. Sedaj pa steze po melu navzgor kar konca ni hotelo biti.

Na vrhu so se razšli in se dogovorili, da se snidejo spet pri kočah. Fantje so splezali v skalovje, da natrgajo očnic in murk. Vabili so s sabo tudi dekleti, Vida je bila koj voljna, Marica pa ni hotela iti. »Veš, se ne spodobi, da bi se v družbi moških spenjali po strminah,« je povedala prijateljici, ko sta ostali sami. »Posebno s takimi fanti ne maram hoditi, ki jim prav nič ni za nedeljsko mašo.«

Vida je prav dobro razumela, da jo prijateljica svari pred Volkovim Jakom. Pa kaj, ko je njeno srce vse drugače govorilo.

Pri studencu sta se napili vode. Od tam je pa Marica zavila v Vajneš. Pripeljala je Vido v vrtince tako lepih očnic, kakršnih še nikoli ni videla. Tudi fantje niso prinesli takih. Pa je pri kočah kaj kmalu nosil za klobukom najlepšo očnico Volkov Jaka. Dala mu jo je na skrivaj Danejeva Vida.

Ko so pod noč z Vrha spet zagledali domačo vas, je kakor mimogrede rekla Marica Vidi:

»Veš, Volkov Jaka pa meni kar nič ni všeč. Pa ne vem zakaj.«

Vida ni odgovorila. Si je tudi sama želela, da bi bil Jaka drugačen.

Čeprav je bila trudna od dolge naporne hoje, Danejeva Vida tisti večer dolgo ni mogla zaspati.

Nevarna vožnja.[uredi]

Danejeva Vida ni vedela, kako bi pregnala nedeljsko popoldne. Odrezala si je kos kruha, si nabrala jabolk in šla gledat za gobami. Sicer je vedela, da ne bo nič nabrala, pa vseeno.

Hodila je med hrasti in lipami, stikala okrog grmov, pa ni dobila niti enega gobana. Gob kaj prida tudi bilo ni, pa še za tiste so jo drugi prehiteli ali pa jih je prezrla. Bila je razmišljena, da še listja, kar ga je bilo že odpadlo, ni slišala pošumevati pod nogami. Kako in kdaj je prišla na Obli hrib, bi ne vedela povedati. Kar same so jo zanesle noge.

Vida je sedla v borno travo in pričela jesti, živo se je spominjala, kako so včasih prav na tem prostoru posedale vse tri, Tončka, Marica in ona. Tončka se je omožila. Ženske, ki so izvedene v takih stvareh, pravijo, da bo postala mati. Ona ne vidi na njej še nobene izpremembe. Marica pa, oh, Marica je odšla v samostan in ji piše, da je vsa srečna. Kaj se ji mara. Ona sama ni pa nič.

Vida je sama sebi glasno izpregovorila: »Tudi jaz pojdem v samostan.« Pa je prav dobro vedela, da tega ne bo nikoli naredila. Zavedala se je tudi, da je za vse kaj drugega rojena, kakor pa za nuno. Kljub temu si je že predstavljala, kakšen bi bil njen obraz pod širokim snežnobelim pokrivalom.

Tega si pa Vida ni hotela priznati, da je prav zavoljo Volkovega Jaka tako neuravnovešena.

Na Mali Šmaren je bila šla Vida na Brezje, čeprav si doslej ni mogla ničesar očitati, je pri spovedi vseeno povedala, da ima fanta. Spovednik je poprijel za besedo in začel izpraševati. Da sta že več kakor leto dni prijatelja, je priznala Vida. Da si pišeta, da pa sama skoraj nikoli ne prideta skupaj. On pa da doslej še tudi ni prišel v hišo. Da mama še nič pravega ne ve, samo sluti, ona ji pa tudi ne more povedati. Vse je po pravici odgovarjala Vida in ni skušala nič prikriti.

Kako ne sme človek sam sebi kar nič zaupati, je začel poučevati spovednik, čim dalje bolj tesna je bila njegova beseda, dokler ni naravnost in brez olepšavanja rekel: »Ne delaš prav, dekle. S svojo srečo se lahkomiselno igraš.«

Vido je pogrelo. Voljno je obljubila, da se bo s fantom razšla. Najmanj pa, kar bo naredila, bo mami vse povedala. Izpolnila pa ni še ne prvega ne drugega. Zdelo se ji je oboje tako težko, da bi se človek res umaknil v samostan, kar je pa še težje.

Vida je držala v roki napol obgrizlo jabolko. Zazrla se je na Blata, kjer se je pasla živina, pribita na otvezilo. Hostnikova kobila z žrebetom, Lužnikovi konji, dokaj cikaste govede in nekaj ovac, okrog katerih so skakljala in se igrala bela jagnjeta. Na samotni hrast je priletela z Rebri jata vran. Po cesti sta pa prikolesarila brat Ciril in njegova mlada žena Tončka. Vida bi se najraje prikrila, pa je bilo že prepozno.

»Lej jo!« je pokazala Tončka Cirilu sestro.

»Kam pa, kam?« je zaklicala Vida.

»Malo naokrog.« Ciril in Tončka sta se ustavila in povabila: »Pojdi z nama.«

»Kako, ko nimam kolesa.«

»Te popeljem jaz,« se je ponudil Ciril.

»No le.« Vida je stekla po bregu navzdol. Preden je pa prispela na cesto do Cirila in Tončke, se je pripeljal po poti z Rodin Volkov Jaka. Da gre tudi on naokrog, kamor koli, je povedal, in da se mora Vida z njim peljati. Vida je za hip oklevala, potem je pa sedla pred fanta na kolo. Mu vsaj pove, kako in kaj.

Veter jim je pihal v hrbet. Naglo so brzela kolesa po gladki cesti sredi prostrane ravnine. Tončka in Ciril naprej, Jaka in Vida pa zadaj.

»Dolgo se že nisva videla in dolgčas mi je bilo po tebi,« je pričel pogovor Jaka.

»Saj veš, kje sem doma. Pa bi se bil oglasil,« je dokaj pikro odgovorila Vida.

»Sem ti že večkrat povedal, zakaj ne maram priti k vam.«

»Če –« Vida je obmolknila. Hotela je reči, če ne pride povedat mami, da resno misli, naj jo zanaprej kar pri miru pusti. Pa ni zmogla. Na sredi ceste se vendar ne moreta raziti. Kaj bi si mislili ljudje, če bi sedaj šla ona nazaj sama peš. In kaj bi rekla Tončka in Ciril. Mu že pove ob drugi in drugačni priliki.

»No, kaj, če,« je silil v dekle pred sabo Volkov.

»Nič,« se je odrezala Danejeva.

»Pa nič.« Jaka je brž zasukal pogovor drugam.

»Poglej, kako se lepo drevje barva.« 

»Mhm,« je pritrdila Vida.

»Kaj kratkih besed si danes.«

Kolo je zadelo ob kamen in se je potreslo. Vida se je prestrašila: »Pazi, da naju ne zvrneš!« »Bi ne bilo nič čudnega, ko samo tebe vidim.«

»Govoriti znaš, kakor bi imel jezik s samim medom namazan.«

»Res. Vsak dan bolj te imam rad.« Jaka se je sklonil nizko k Vidi in jo grede med vožnjo poljubil na lice. Vida se mu ni umaknila. Celo dobro se ji je zdelo. Na tihem si je morala priznati: »Kako naj ga pustim, ko ne morem. Govoriti je lahko.«

Prevozila sta skozi vas in prek mostu. Konec ovinka je pričela veriga po malem pokati. Jaka je opozoril: »Pazi! Kolo nekaj nagaja. Moram pogledati.« Ustavil je in že sta stala oba na cesti. Ciril se je ozrl nazaj. Volkov mu je brž zaklical: »V gostilni pri Žabarju počakajta!«

Fant je pričel pregledovati kolo. Kakor hitro pa je drevje zakrilo Cirila in Tončko, je zapeljal kolo precej globoko v gozdiček, ki je segal prav do ceste. »Ne maram, da bi naju ljudje, ki hodijo in se vozijo gori in doli, zijali in se nama posmehovali,« je pojasnil. Vida mu je dala prav.

Kolo je bilo kaj kmalu popravljeno. Ni moglo biti dosti pokvarjeno ali pa nič. Pa fantu se ni prav nič mudilo nazaj na cesto. Še mislil ni na to. Pristopil je k Vidi, jo prijel za roko in jo poljubil. Dekle je pozabila na svoje trdne sklepe in je poljub vrnila. »Saj to vendar ni taka reč,« se je brž opravičila pred sabo.

Pričela sta se poljubovati. Čim dalje bolj tesno je objemal Jaka Vido, čim dalje manj obziren je bil do njene sramežljivosti. Že ni več prikrival, kaj prav za prav hoče. Celo naravnost je povedal.

Vida se je zgrozila: »Pusti me!« Začela se mu je izvijati iz rok, pa ji ni tako brž uspelo. Trdo jo je prijel za zapestje in je ni pustil od sebe. Zagrozil ji je celo, da je ne vzame več k sebi na kolo, če mu uide iz gozdiča. »Kakor hočeš. Pojdem pa peš ali si pa pri Mlinarju najamem avtomobil.« Končno si je oprostila tudi roko in je stekla proti cesti. Preden je stopila na plano, se je previdno ozrla naokrog. Komaj sto korakov daleč je zagledala Tončko in Cirila, ki sta se vračala. Začela je brskati z nogo po listju, kakor bi iskala pod njim že odpadajoči kostanj.

»Kje pa hodita, da vaju od nikoder ni?« je bil nejevoljen Ciril.

»Tam zadaj popravlja kolo.« Vida je samo z glavo zamahnila navzad.

»Tako –?«

»Nazaj grede me boš moral pa že ti peljati. Jaz Jakovemu kolesu ne zaupam več. Utegnila bi oba grdo pasti.«

»Nič ne bova,« se je oglasil Volkov.

»Kaj ti veš,« ga je zavrnila Vida.

»Se bom jaz peljala s Cirilom, ti pa sedi na moje kolo,« je odločila Tončka in Vido pomembno pogledala.

Da stopijo na kozarec dobrega vina k Smrekarju, je odločil Ciril. Jaka se je pa izgovoril, da se mu mudi v Poljče, kjer ga nekdo čaka, in vozil mimo gostilne.

Prav.

»Kaj pa sta imela?« je naskrivaj vprašala Tončka Vido.

»Ja, je mislil, pa ga je goljufalo.« Vidi je jezno zablisnilo oko.

»Naj te Marija še zanaprej varuje! Res bi te bilo škoda, če bi se zmotila z njim.« Mlada svakinja in nekdanja sošolka je Vido stisnila za roko, kakor bi jo hotela prositi, naj ji obljubi, da bo pazila nase. Toliko prijateljstva ji doslej še nikoli ni pokazala.

»Nič se ne boj, Tončka. Ga sedaj do dna poznam. Kar kakšno drugo naj si poišče. Pa nikomur ne pravi!«

»Ne bom,« je obljubila Tončka.

Pri mizi niso spregovorili o Volkovem niti besedice več. Vida je sicer morala večkrat pomisliti nanj, pa je bila kljub temu vedre volje. Kar nikamor se jim ni mudilo in večerilo se je že, ko so privozili pred Daneja.

»Kje pa hodiš?« je bila mama nejevoljna na Vido.

»Midva sva jo s sabo zvabila,« je zagovarjal sestro Ciril.

»Sem že mislila, da se je s tistim Volkovim kam potepla.«

»Tudi z njim sem bila skupaj,« se ni več bala priznati Vida.

»Sram te bodi!« je bila huda mama.

»Prav nič me ni!«

»Tako. Pa v Marijini družbi si. Predobro poznam te Volke. Boš že še doživela svojo sramoto.«

»Mama, nič se ne bojte! Med nama je vse končano. Sem ga pa res rada videla.«

»Te je le srečala pamet.«

Po prvih besedah sta se mati in hči tako ljubeče pogledali, kakor že od otroških let naprej nikoli več ne.

Cirilu in Tončki se je mudilo domov vardevat živino. Vida se je naglo preoblekla in opravila v hlevu.

Danejeva Vida je občutila, kakor bi se bila otresla težke more, ki jo je tlačila zadnje dni. Saj je še več izpolnila, kakor je obljubila. Pretrgala je s fantom in se kljub temu še mami zaupala, čeprav ni bila več dolžna.

Zvečer je zaspala, kakor bi jo bili angelci zazibali.

Prazni opravki.[uredi]

Pomlad je bila zgodnja kakor že dolgo vrsto let ne. Ob sveti Neži je bila Reber že kopna. Naslednje sončne dni sta se razcvetela teloh in resje. Vrba je odgnala mačice in leska je pričela usipati iz razpuščenih obrankov rumenkastorjavi cvetni prah. Na svečnico so čebele že brale. Pridno so nosile v panjove med in obnožnino, čeprav jih je tu pa tam zanašal veter.

Danejeva Vida se je popoldne hitro vrnila iz cerkve. Nikjer se ni bila ustavila med potjo. Mudilo se ji je domov. Namenila se je bila, da pojde pogledat cvetočo Reber. Včasih so skupaj hodile trgat teloh in resje Marica, Tončka in ona. Kako je bilo takrat lepo. Sedaj pojde pač sama, ko nima prave druščine.

Vida se je naglo preoblekla. Popravljala si je še lase pred ogledalom in premišljala, na katero stran pojde. Ali v Dele, ali na Malo, ali na Poljane. Je pa zaslišala v veži govorico. Nekdo je prišel in se pogovarja z mamo. Aha, že ve. Po glasu je prepoznala učiteljico Francko. »Kaj pa ta išče danes pri nas?« je skušala Vida uganiti. Pa se ni mogla nič pravega domisliti.

Vida si je lase uredila, se še enkrat pogledala v ogledalu in po tihem odprla vrata zgornje hiše. Prisluhnila je. Še nekoga je začula govoriti spodaj v veži. Moški je bil. Le kdo? Njegovega glasu ni poznala, še nikoli ga ni slišala. Iz pogovora je pa kmalu ujela, da je še fant in mu je Ivan ime. Da je iz Bohinjske Bele doma, in da učiteljici pravi teta.

Mama je povabila Francko in Ivana v hišo. Preden je stopila še sama za njima, je poklicala hčer:

»Vida!«

»Kaj pa je?« se je oglasila na vrhu Vida.

»Kje se pa oberaš?«

»Saj že grem.«

Vida je prišla raz vrh. Naredila se je nevedno in je pozdravljala učiteljico, kakor bi bila šele v hiši zaznala zanjo. Proti Ivanu ji je bilo pa precej nerodno. Fant je izgledal kar gosposko. Ni vedela, ali bi ga vikala ali tikala. Pa, saj ima komaj dobrih dvajset let. Skoraj gotovo je nekaj mlajši, kakor je pa sama stara. Vida se je odločila, da ga bo tikala. In ko si je od učiteljice še enkrat pustila povedati, da je Ivan sin njenega rajnega brata in od kod je doma, in da je Bregarjev, je Vida vprašala fanta:

»Kje pa že je Bregarjeva hiša na Beli?«

Pa preden je Ivan mogel Vidi dopovedati, kje stoji Bregarjeva domačija, se je že spet vmes vtaknila učiteljica Francka. Hitela je dopovedovati, da Ivan že več let ni doma. Da je pri starem očetu po materi, pri Brdneku, in da skoraj prevzame domačijo in da bo rabil gospodinjo.

Za Brdnikovo hišo pa Vida ni hotela več vprašati, v katerem koncu vasi je. Se ji je malo zazdelo, kam učiteljica Francka napeljuje vodo. Fant bi si pa utegnil še domišljati, kako težko čaka ženina. Bosta pa že morala kakšno drugo poiskati. Ona ni taka, da bi kar hlastnila za vsakimi hlačami. Temu se pa ni mogla ubraniti, da bi ne bila začela fanta bolj natančno opazovati. In je kmalu videla, da mu kar nič ni reči.

Še bolj pogosto kakor Vida njega, je pa Ivan pogledoval Vido.

Mama je prinesla v hišo za prigrizek kruha in nekaj mesnine. Po sadjevec v klet je pa poslala Vido.

»Še vedno sami gospodinjite?« je bila radovedna Francka.

»Kakor je. Kadar utegne, kuha navadno Vida. Kruh pa kar zmerom ona peče. Samo pri poticah ji pomagam.« Danejka še malo ni mislila, da bi pred tujimi ljudmi hotela hvaliti svojo hčer. Povedala je samo, kakor je bilo res.

»Tako je prav,« se je oglasil Ivan. »Pri nas so pa k sosedu dobili tako mlado, da ni znala nič kuhati. Kako se pa speče kruh, se ji pa še sanjalo ni.«

»Kje so jo pa staknili?« se je nasmejala Danejka.

»Naravnost iz tovarne je prišla.« Ivan je razrezoval mrzlo pečeno meseno klobaso.

»Kaj se pa moži na kmete, če ne zna.«

»Dekleta bi vsa morala imeti gospodinjske tečaje,« je bila vneta za šolanje učiteljica.

»Ne rečem. Ne škodi nobeni ne. Ga je tudi naša obiskovala. Pa kar se kuhe in gospodinjstva tiče, je prej že več znala, kakor se je pa v tečaju učila.« Danejka si je upala tudi učiteljici kar naravnost povedati.

»Vsaka nima take matere kakor vaša Vida,« je pohvalila Danejko Francka.

»Katera se iz mladih nog ne uči, se redko kdaj kaj priuči,« je Danejka zagovarjala preizkušen način vzgoje.

Vida je postavila na pogrnjeno mizo liter sadjevca, prinesla še kozarce in natočila vsem štirim.

»Kako čist je,« je dvignila učiteljica kozarec: »Na zdravje!«

Vsi so pili. Vida in mama sta odsrebnili komaj za dober požirek. Francka in Ivan sta bila bolj žejna.

»Okusa je pa boljšega kakor marsikatero vino.« Ivan je postavil na pol prazen kozarec nazaj, na mizo in je še pristavil: »Ne vem. Pri nas nam pa sadjevec zadnja leta kar noče prav ratati.«

»Na sode je treba paziti in o pravem času ga je treba pretočiti,« je odgovorila Vida, da kaj reče.

»Kaj se na to tudi razumete, gospodična?« Fant je prijazno pogledal Vido in se ji skoraj malo poklonil.

Vida je bila pivi hip v zadregi. Pa se je brž opogumila: »Kakšna gospodična? Gospodične po kavarnah sede in imajo žametaste roke in zlikane nohte. Jaz sem pa nenavadno kmečko dekle, in imam trde roke. Kaj bi se spakovala. In tikajva se. Saj nisva v botrini. Živjo!« Vida je trčila z Ivanom.

»Živjo!« Učiteljici Francki so od same zadovoljnosti usta kar lezla narazen: »Kaj ti nisem pravila, kako naravna in nič narejena so nekatera brhka dekleta na naši strani.«

»Vidim,« je prikimal Ivan. »Če je še kaj takih, kakor tale Vida, bomo zanaprej samo še sem hodili po neveste.«

»Vam že pokažejo naši fantje,« se je šalila Vida. Sama pri sebi je pa brž pomislila, če se ni spustila predaleč. Bog ve, kaj si utegne domišljati Bohinjc. Vida je prav dobro vedela, da Bela še ni v Bohinju, pa je fantu vseeno vzdela to ime.

Ivana je pa zaskrbelo, če Danejeva res nima že kakega fanta izbranega. Na tetino zagotovilo se ni več zanesel. In se mu je zazdelo, da je kar nemogoče, da bi tak deklič, kakor je Vida, ne imela fanta. Saj vendar niso fantje slepi. V lepe kolobocije zna zaiti, že pove teti, ko bosta sama.

Pogovor se je za hip ustavil. Pa ga je učiteljica Francka brž spet oživila. Vprašala je Vido, kam je bila popoldne namenjena. Da v Reber med resje in teloh, je odkrito priznala Vida.

»Saj res. Pojdimo!« je bila Francka koj navdušena za prvo pomladansko cvetje: »Bo vsaj Ivan videl, kako lepo je v naši Rebri pomladi.« Učiteljica je vstala in se pričela odpravljati. Nečak se je pa ravnal po teti in je storil prav isto.

Prav takrat je Danejka, ki je bila prej odšla v kuhinjo, spet stopila v hišo: »Ja, kaj že greste!« je oporekala. »Jedla in pila bi bila še. In počakajta, da vama skuham kavo.«

»Ne, ne, ne, mamica!« Učiteljica Francka – malo posivela je bila že – je tapljala Danejko po lakti in hitela dopovedovati: »Drugič nam skuhate kavo, ko imate dobro mleko. Danes ne utegnemo. Gremo še v Reber natrgat si šopke. In Ivanu se mudi na vlak. Saj sme Vida z nama?«

»Le naj gre, ko ste vi zraven,« je privolila mama.

Vidi sami pa ni bilo nič kaj po volji. Odreči pa ni mogla, že zavoljo učiteljice ne. In pa, ko se je že izdala, da je bila tudi sama namenjena v Reber, bi si utegnil Beljan misliti, če sedaj ne gre, da jo gori čaka kakšen fant.

Da naj še kaj prideta, je vabila Danejka, ko so odhajali. »Bova, bova,« je hitela zatrjevati učiteljica, Ivan pa ni rekel nič. Po tihem si je pa mislil, da z zgovorno teto že ne bo hodil okrog. Ga je bilo zavoljo nje skoraj sram. Izgleda, kakor bi ga teta za roko vodila. In pa, ko toliko govori.

Tudi med potjo po polju in med resjem in telohom v Rebri ni Ivan mogel priti do prikladne besede. Je teta Francka venomer govorila in venomer opozarjala, kako je ta in oni vrtinec resja in ta in oni cvet teloha lep. Kaj bi šele vedela povedati, si je mislila Vida, če bi zašli tako visoko, da bi se videlo jezero.

»Bom pa že sam moral priti, če hočem Vidi povedati, kar bi ji rad,« je sklenil Ivan.

Vida pa ob razstanku ni vedela, ali je hotela učiteljica Francka svojega nečaka Ivana, ki bo kmalu rabil gospodinje, in njo seznaniti, ali ga je kar tako pripeljala v vas.

Velik šop prvega spomladanskega cvetja je prinesla Vida z Rebri. Postavila ga je na predalnik pred podobo Srca Jezusovega.

Danejka je hčer pogledovala. Pa z njenega obraza ni mogla nič razbrati.

Na vrtu je pa že ščinkavec skušal peti, čeprav je bila šele svečnica. Tega Danejka še ni pomnila.

Lepih sončnih dni kar ni hotelo biti konec. Ob nedeljah popoldne ljudje niso mogli vzdržati v hišah. Vse je hitelo ven, staro in mlado.

Jeranova Metka iz Lesec, hodila je že drugo leto v šolo, je tako dolgo moledovala mamo Alenko, dokler je ni preprosila, da je smela iti z bratcem Tončkom in sestrico Vidko čez Travnike v Lipnico v vas k stari mami in teti Vidi. Danejka je vnukom dala jabolk, Vida je pa za otroke vedno imela pečenega kaj sladkega peciva. Metka, Tonček in Vidka so se najprej najedli, potem pa teti Vidi niso dali prej miru, dokler se ni šla z njimi na vrt škarjice brusit. Otroci so stopili vsak k svojemu drevesu, se premenjavali sem in tja in pazili, da bi teta koga ne prehitela in ne zasedla njegovega drevesa. Vida pa je hodila naokrog in venomer ponavljala: »Škarjice brusim, škarjice brusim.« Seveda, že davno bi lahko ujela svoje drevo, pa se je samo delala, kakor bi ne mogla prehiteti otrok. Naj imajo veselje. In je bilo vika in krika in smeha, da je celo mamo privabilo na prag. Ni ji bilo žal. Od srca se je nasmejala, ko je malo Vidko doletelo, da je bila ona brez drevesa in je morala brusiti škarjice. Neokretno je kobacala naokrog, rdečelična debeluška, in po otročje ponavljala: »Kalice blusm, kalice – ehc – blusm«. Seveda jo je kaj hitro zamenjala spet Vida, da bi se otrok preveč ne upehal. Tokrat pa Vida ni škarjic več odbrusila. Prenehala je sredi igre. Pripeljal se je bil s kolesom Brdnikov Ivan. »Ali se malo igrate,« je ogovoril Vido in se grede že odkrival mami.

»O, lej ga,« mu je odgovorila Vida: »Škarjice brusimo, da hitreje mirne popoldne. Kje si pa hodil?«

Ivan je prislonil kolo ob hruško: »V Radovljici sem bil. Zavoljo lesa, ki ga je še dokaj ostalo v gorah, ko ni bilo pozimi nič pravega saninca. Sem še nekaj vožnje prevzel.«

Ivan se je danes zdel Vidi ves drugačen, kakor na svečnico, ko se je vedno vtikala v pogovor njegova teta, učiteljica Francka. In je Vida tudi kmalu uganila, da je fant vožnjo lesa vzel samo za pretvezo, v resnici je pa le zavoljo nje prišel spet tostran Save.

Kasneje, ko se je vrnil domov še brat Matija, so spet sedli v hišo za mizo. Mama je prinesla malico za vse tri. In so jedli in pili, dokler domačih dveh ni poklicalo delo v hlev. Bregarjevemu Ivanu se pa še kar nikamor ni mudilo, čeprav se je že mračilo. Saj je imel na kolesu luč. Ko je odhajal, je Matija pokazal z okretom glave za njim in ponagajal sestri:

»Vida! Iz tegale pa utegne še kaj ratati, če prav vidim.«

»Trajdelj!« je odvrnila Vida in odšla v hlev mlest.

Zvečer je potegnil spet mrzel veter.

Prihodnjo nedeljo Brdnekovega Ivana ni bilo h Daneju. Potem je pa prišel tri nedelje zapovrstjo. Da bi ljudje prav preveč ne govorili, je enkrat pripeljal s sabo tudi teto Francko. Nekaj pa tudi zato, ker je vedel, da ne bo znala molčati in bo brž povedala, da mu je stari oče že prepisal Brdnikovo domačijo in da odslej zanaprej ni več samo Bregarjev Ivan, ampak Brdnik. Drugače je pa vedno dobil Ivan v bližini kje kak opravek, da ni prihajal kar tako brez vzroka. Zadnjo nedeljo je rekel, da je šel v Begunje v graščino prasce gledat, pa imajo že vse oddane. Tega pa ni povedal, da je to že naprej vedel.

Pri Daneju niso nič posebnega govorili. Tudi Vida in Ivan ne. Samo o živini in polju in vožnji in lesu. Pa je Matija vseeno večkrat ponagajal Vidi:

»Boš videla, da bo nekaj ratalo.«

Vida je bila prve čase huda. Zadnje čase pa že ne več. Celo smejala se je že in brata zavrnila.

»Naj rata, če hoče. Je zate tudi že čas.«

»Pa mi res potem ne bo drugega kazalo,« je priznal Matija.

Leto je pa hitelo v pomlad. Ptiči so že kar vsi od kraja prepevali. Najbolj glasen je bil med njimi črni kos.

Nepotrebna zadrega.[uredi]

Cvetna nedelja je vesel praznik, čeprav začenja veliki teden trpljenja in blagoslavlja mašnik pisane begance in oljke v modrem ogrinjalu in mašuje v modrem plašču in bere v cerkvi o trpljenju Gospodovem. Otrokom bi kar nihče ne mogel dopovedati, naj ne bodo veseli okrašenih beganic in rdečih jabolk in zlatih pomaranč. Pa tudi odrasli se nič ne pregreši zoper domače šege in navade, če stopi popoldne po posvetnih opravkih in se mu ni treba bati nesreče, čeprav gre snubit na ta dan.

Danejeva Vida je od križevega pota in litanij spet prišla naravnost domov. Bi ne bilo lepo, če bi pustila Ivana predolgo čakati. Da bo prišel, o tem še dvomila ni. Bo že dobil kakšen izgovor. Le kaj si bo za danes zmislil.

Vida je bila tudi silno radovedna, kdaj ji Ivan pove, zakaj hodi v vas. Saj ne prikriva tega nič več in vidijo tudi drugi; Matija ima prav, če pravi, da se bo iz tega nekaj skuhalo. Ali je tako boječ, ali pa se mu nerodno zdi? Seveda, doslej ni gledal še za nobenim dekletom in mlad je tudi še. In je bila Vida spet radovedna, kako ji Ivan pove, da jo ima rad. Morebiti jo pa ob priliki kar poljubi in ne bo treba nič praviti. Ne, tega pa ne bo naredil. Ni tiste sorte, kakor je bil Volkov Jaka.

Vida je šla za hišo gledat v ograjen vrtec, katerega je bila že prelopatila, kako rastejo cvetlice in zgodnja zelenjava. Nekaj ključavnic se je bilo že razcvetelo in solata je že tudi bodla iz zemlje. V sadovnjaku se je neutrudno naraščal ščinkavec, v lipju je pa naglo drdrajoče trkal ob suh vrh in klical samico detal.

Na poti je zaropotal voz. Vida se je ozrla in koj spoznala Bregarjevega Ivana. Z njim se je peljal še nekdo drugi. Videti je bil nekaj let starejši kakor pa Ivan.

Vida se je bila že namenila, da gre nazaj v hišo, pa se je sedaj nalašč začela obotavljati. Bi si mislila Blejca, kako je že težko pričakovala fanta, ki hodi za njo, in bi utegnil še kdo reči, da je kar pritekla k vozu. Bosta pa morala že na kako drugo dvorišče zavoziti in ne na Danejevo, če hočeta to doživeti.

Vida se je celo prikrila in naskrivoma opazovala, kako Ivan sprega kobilo. Oni drugi je pa govoril z Matijem. Očividno sta se že od prej poznala. Seveda. Fantje pridejo dlje naokrog kakor dekleta. Morebiti sta se pa pri vojakih seznanila.

Matija je odpeljal Brdnikovo kobilo v hlev. Je imel še en prazen prostor pri žlebu. Ivan in oni drugi sta odšla z njim. Sedaj bodo pogledali vso živino, je vedela Vida in odšla iz vrta v sadovnjak in še naprej vzdolž njive prav na ozare. Seveda, tega pa Vida ni vedela, da je pri konjih Ivan zaskrbljen vprašal brata, če morebiti Vide ni doma.

»O, je,« je zateglo odgovoril Matija. »Ni dolgo, kar sem jo videl. Ne bo daleč. Se je že kam utaknila.«

Pregledali so vso živino. Izmed cikaste govedine je bila Blejcema najbolj všeč junica.

V hišo se jim ni kar nič mudilo. Obirali so se še pred hlevom. Od tam je Ivan zagledal Vido na ozarah. Poprosil je Matijo, naj jo pokliče.

»Viiidaa!« je glasno zavpil Matija in pomahal sestri, naj pride domov.

Vida se ni odzvala. Le počasi je začela iti nazaj po meji proti sadovnjaku. Preden je prišla na dvorišče, so bili oni trije že v hiši.

Matija je postavil iz omarice slivovko na mizo in natočil kozarčke: »Prilegla se vama bo. Je še kar hladno na vozu.« In so spili vsi trije.

Matija je pričel znova natakati: »Ne, meni ne več,« se je branil žgane pijače Ivan. »Le daj ga, le,« je izpodbujal Ivana tovariš: »Da boš bolj zgovoren. Saj veš, kaj te čaka.«

Matija je sedaj vedel, kaj Beljana namerjata. Vido zasnubita. Le kje hodi?

Kakor bi jo bil s svojo mislijo priklical, je prav ta trenutek Vida odprla vrata. Pozdravili so se in Ivan je povedal Vidi, da je njegov tovariš Kotarjev Vôrenc.

Vida je čutila na sebi, da jo Vôrenc naskrivoma ogleduje od nog do glave in od vseh strani. Bila mu je všeč. »Kar škoda,« je mislil sam pri sebi, »da nisem jaz prej zaznal za to dekle kakor Ivan. In če je še taka, kakor jo Ivan hvali. Nikoli bi ne bila njegova.«

Zavoljo Vôrenčevih misli je pogovor prav malo zastal. Pa ga je Vôrenc spet hitro oživil. Začel je nagovarjati Matijo, naj mu proda junico. Matija se je samo smejal, da še ni on gospodar in da je še vsa živina mamina. Saj je vedel, da Vôrenc ni kupec za junico, da le samo tako govori. »Bom pa mamo vprašal,« je bil neodjenljiv Vôrenc.

»Nič ne bo. Je jaz ne pustim prodati,« se je oglasila Vida, ki je še vedno mislila, da gre zares za kupčijo.

Danejka je zunaj v veži vse slišala. Sodila je, da je sedaj prišel pravi čas. Odprla je vrata in stopila v hišo. »No, mama! Narediva za vašo junico,« se je brž oglasil Kotarjev. »Tako nama je všeč.«

»Kaj sprašuješ mene. Matijo vprašaj. On ima na skrbi hlev.«

»Ej, ste čudni pri vas,« je gostobesedil Vôrenc. »Drug na drugega se izgovarjate. Vida pa kar naravnost ugovarja. »Pazi, dekle,« Kotarjev je požugal s prstom, »da nazadnje tebe ne odpeljemo čez Savo.«

»O, seveda.« Vida je bila v zadregi. Prav malo je zardela.

Sedaj so vsi vedeli, po kaj sta Beljana prišla. Vôrenc je pa kar naravnost povedal: »No ja. Kaj bi govorili okrog voglov. Prva beseda je bila že izrečena. Menda ste že uganili, kaj bi midva rada zvedela. Zavoljo Vide. Če bi jo dali temule Ivanu. Ali bi ne bila lep par? Kaj pravite, Danejeva mama?

Danejka je bila razumna žena. Zlepa se ni prenaglila z besedo. »Hm,« je pomislila. »Najprej bi bilo dobro vedeti, kaj meni Vida sama. Zanjo gre, ne záme.«

Ivan je sedel za mizo kakor na trnju. Ta trenutek mu je bilo žal, da ne kadi. Bi se vsaj s cigareto motil, kakor sta se Vorenc in Matija. Tako pa – Kaj, če Vida reče, da ne.

»No, Vida! Spregovori!« Vôrenc je prijazno gledal brhko dekle.

Vida je pa kar molčala.

»No reci, da si voljna priti v našo vas,« je silil Kotarjev.

»Prav res ne vem na nobeno kraj reči,« se je opogumila Vida: »Nisva o tem še nikoli z Ivanom govorila.«

»Takooo,« se je začudil Vôrenc in postrani in nič kaj prijazno pogledal Bregarjevega. Potihem ga je pa zmerjal z nerodo in tepcem in da ni vreden takega dekleta, še mama njena bi bila predobra zanj. Pa mu je grede že odpuščal. Je bil fant še otroško neizkušen. Hkrati je pa Vôrenc že hitel pomagati vsem iz zadrege: »Tako. Potem bo pa najbolj prav, če se vidva sama najprej pomenita.« Pokazal je na Vido in Ivana: »Mi pa ta čas malo stopimo pogledat okrog hiše.« Vôrenc je že vstal. Prav isto sta storila tudi mama in Matija. Vsi trije so odšli. Pri mizi sta pa ostala samo Ivan in Vida.

Spet se je lotila Vide radovednost, kako ji sedaj, ko se ne more več izogniti, Ivan pove, da jo ima rad. Ne. Kar naravnost poljubiti je pa za enkrat ne more. Bi ne bilo prilično. Je pogovor tako čudno nanesel. Pa ni utegnila dolgo razmišljati. Ivan je že spregovoril. Pa vse drugače, kakor je Vida pričakovala. Njegov glas je bil boječ in obenem proseč:

»Vida!« je rekel: »če, me vzameš, ti ne bo nič hudega pri meni.« In mu je zmanjkalo besede. Šele ko je Vida pritrdila, da verjame, je spet povzel besedo. Pa nič o ljubezni. Koliko ima živine in da s kobilo vsako leto nekaj zasluži. Vse svoje gospodarstvo je razgrnil pred Vido, še tega ni zamolčal, da ima nekaj dolga, ki ga pa nič ne skrbi. Samo, če bi imel dobro gospodinjo. Z deklami ni nič. Za konec je pa pristavil: »Prav lahko bi shajala, če bi se rada imela. No, vzemi me, Vida!«

Kako so moški različni, je pomislila Vida. Štefan vsiljiv, da se ji je naravnost prigrajal. Jaka nasilen, da je umoril v njej ljubezen do njega. Ivan pa je ves dober in samo prosi, naj se ga usmili, ko ne more sam skozi življenje. In preden je utegnila Vida odgovoriti, je Ivan še pristavil, kar je bil prej pozabil: »Zavoljo oča, ki so že stari, si nič nikar ne pomišljaj. Radi te bodo imeli, kakor bi bila njihova hči. In niso nič pusti, še dekli nobeni nikoli nič ne rečejo. In tako so se te zaželeli k hiši, ko sem jim pravil o tebi. Nič manj kakor jaz, če ne še bolj. No, Vida –?«

»Saj kar ne morem odreči, če se me oba z očem tako zaželita,« je pristala Vida.

Izraz umirjenja in tihega veselja se je razlil čez Ivanov obraz: »Oh, no. Saj res.« To je bilo vse, kar je mogel reči. Da bi stopil k njej, jo presrčno objel in poljubil, tega pa Vida res ni več pričakovala, dasi bi ji bilo to kaj všeč, bolj kakor pa njegova krotka in pohlevna beseda. Je pač tak. Se že še razvname in spremeni.

Sedaj Vidi ni kazalo drugega, kakor da z Ivanom odideta za onimi tremi in jih na ta način opozorita, da sta se že domenila. Preden sta odprla vrata, je Vido zamikalo, da bi ona prva poljubila Ivana. Pa si je brž premislila. Kasneje, še čez leta, se ji je dobro zdelo, da tega ni storila.

Seveda so mama, Matija in Vorenc že kar po obrazih uganili, kako sta se Vida in Ivan domenila. Počasi se je vseh pet vrnilo nazaj v hišo, da se še naprej pogovore.

Drug za drugim so sedli za mizo, samo mama ni utegnila. Prihajala in odhajala je in donašala sedaj to, sedaj ono, da se je miza kaj kmalu napolnila z raznimi dobrotami iz shrambe in kuhinje in iz kleti.

Sedaj, ko je imel Ivan zagotovilo, da ga Vida vzame, se je razživil in je postal kaj zgovoren. Da je pri Brdniku vsega za potrebo, je pripovedoval, in da sta v skrinji zloženi dve lepi ženski narodni noši. Vida je brž hotela vedeti, kakšni sta. Celotno staro nošo si je že davno želela, pa je nikakor ni mogla spraviti skupaj. In koliko imajo živine in koliko je polja in sveta pri domačiji. In da naj Vida in Matija prideta pogledat.

»Se nič ne mudi,« je menila Vida.

»O, pač. Čim prej mora biti poroka. Se ne morem več ukvarjati z deklami. Te babe so take –« je pozabavljal Ivan čez posle, pri katerih zadnje čase res ni imel sreče. In da naj bi bila poroka kar po beli nedelji.

»U, u, u, zadrega nepočakana,« je ustavil Ivana Matija. In še povedal, da denarja, če se ga nadeja, ne bo imela Vida kdo ve kaj, nekaj pa že. Da ji pa napravijo lepe bale.

»Počemu. Saj je postelj in perila že dovolj pri hiši,« je še vedno priganjal k naglici Ivan.

»Seveda. S culico v roki jo bomo možili,« se je smejal Matija. »Bi si mislili tvoji sorodniki in sosedje, da si pripeljal za ženo kar kakšno ciganko s ceste.«

»Čimprej naj bo poroka,« je silil še vedno Ivan.

»Na jesen enkrat,« je odločil Matija.

»Tako bo prav,« mu je pritrdila Vida.

Vorenc je pa svojega prijatelja podražil: »Meni se pa zdi, Ivan, da se ti malo bojiš za Vido. Kaj če bi jo kdo drugi pregovoril. Je zares brhka. Še mene mika. No svojemu prijatelju ne bom tiščal v zelje.«

Vorencu se je posrečilo, da je pogovor zasukal na veselo stran. Da se bodo že še drugič kaj več pomenili, je menil tudi Matija. In je še pristavil, da bo z Vido šla čez Savo tudi lepa junica, ki bo o Malem Šmarnu imela že tele.

Čas je hitro mineval. Ob vinu so vsi postali dobre volje in precej gostobesedni. Kar prezgodaj je prišel mrak. Beljana sta hotela oditi, ko nista imela luči. Pa ju mama ni pustila. Morala sta ostati še pri večerji. Kasneje jima je pa Matija posodil vozarsko luč.

Pod vasjo je Vorenc iz same objestnosti zavriskal. In je podražil Ivana: »Tako nevesto si dobil, da je kar predobra zate.«

»Kajne da,« je bil ves zadovoljen Ivan in je pognal kobilo v tek.

Noč je bila brez lune. Nebo je bilo pa gosto posuto z zvezdami. Po vaseh, skozi katere sta vozila, so ljudje že legali spat. Ivan je legel šele, ko je bilo polnoči že proč. Pa je še slišal bíti uro dve. Kar v glavo mu ni hotelo, da bo moral res čakati s poroko do jeseni. Pa ko bi tako rabil gospodinjo.

Požeto polje.[uredi]

Spet je bila nedelja popoldan. Vročina je pripekala in soparno je bilo. Če prej ne, bo ponoči huda ura.

Danejeva Vida tokrat ni šla v cerkev. Včeraj je ves dan žela jaro rž. Pa utrujenost bi že še premagala. Drugače ji ni bilo nekaj prav. Ko je pospravila v kuhinji, je odšla v zgornjico in legla. Zaspati pa ni mogla. Dramile so jo muhe, ki so ji nagajale. Še bolj pa misli, ki ji niso dale pokoja.

Vida se zadnje čase ni počutila dobro. Hujšati je pričela in vedno je bila zamišljena. Nekajkrat, ko jo drugi niso videli, je že tudi jokala. Pa bi ne mogla povedati, ali od jeze ali od žalosti. »Kaj se ženi, če se ne zna,« se je hudovala na Brdnikovega Ivana.

Kakor že večkrat, si je Vida tudi to popoldne obnovila dogodbe zadnjih mesecev. Od začetka je vse tako lepo kazalo. Za veliko noč sta si z Ivanom voščila praznike. On ima lepo pisavo. Dokaj lepšo kakor pa sama. Človek bi skoraj mislil, da je hodil kaj več v šolo, pa ne samo doma. Pa ni. To dobro ve. Na velikonočni ponedeljek je prišel pobirat pirhe. Ve, kaj se spodobi. Vsi so ga sprejeli kakor domačega. Jeranu in Alenki je bil Ivan kaj všeč. Alenka je samo to vedela reči, pa seveda samo Vidi in mami, da bi bilo bolj prav, če bi bil toliko starejši od Vide, kolikor je mlajši.

Potem ji je prav vsak teden pisal, včasih še po dvakrat. In ona njemu tudi. V vas je prišel tudi vsako nedeljo. Samo eno je izpustil. Takrat je pa lilo kakor iz škafa. Je pa čim dalje bolj priganjal za poroko. Pa so se dogovorili tako nekako, za po Malem šmarnu. O binkoštih pa, ko mu je Matija povedal, da bo moral še kar tik do adventa počakati, se je pa prav malo razhudil. Da ga vsi skupaj vlečejo, je rekel. Sicer ni odšel sprt. Ni ga pa od tistega časa nič več blizu in ne piše tudi ne več. Pa je sedaj on na vrsti, da ji odgovori. Za njim ne bo tiščala. Naj nikar ne misli.

Da bi se nekako raztresla, je Vida vzela v roke Vigred. Je brala nekaj časa, pa ni vedela kaj. Spustila je časopis kar na tla in pričela spet razmišljati.

Če jo je morda kdo kaj obrekel? Soseda Réznica ji že od otroka naprej ne privošči nikoli nič dobrega. Se potaji včasih, pa hitro spet udari po njej, brž ko se ji ponudi prilika. No, če je besedam in spletkarjenju te ženske nasedel, ga pa prav gotovo ne vzame. Morebiti je pa zvedel, da so pred njim že drugi fantje hodili za njo. Kaj more ona za to. Saj takrat je bil Ivan še prav za prav otrok. In nihče ji ne more nič očitati. No ja, tistih nekaj poljubov. Drugi pač niso tako umirjeni, kakor je pa sam, ki jo doslej še ni nikoli poljubil. Ni se ji zdelo vedno prav. Sedaj se ji pa kar dobro zdi, da je bilo tako. Vida je zamahnila po muhi in se obrnila na drugo stran.

Sicer pa. Alenka ima prav, da naj moški nikar ne jemlje starejše ženske. Je kar vselej rado narobe. In Ivan ni še vajen gospodarstva. Bi morala ona poprijeti. Kasneje pa nobena ne da rada vajet iz rok. Pa ni prav, če ženska hlače nosi. In menda zato tako priganja k poroki, da bi se prej znebil skrbi. Zaljubljen vanjo kar gotovo ni. Saj še biti ne zna. Pravijo, da se največkrat ljubezen razvname šele v zakonu. Pa če se ne bo –? Da zna biti Ivan prav po bohinjsko trmoglav, pravkar občuti.

Seveda. Res je sedaj največ dela. Košnja in žetev in še spravljanje rovtov. Tako se bo pač skušal izgovarjati. Eee, pa ne drži. Za nekaj vrstic bi že dobil časa, posebno ko ga pisanje prav nič težko ne stane. In v vas bi bil tudi že lahko večkrat prišel, če bi bil fant, kakor se gre.

Vidi so misli za nekaj časa zastale. Potem si je pa morala priznati, čeprav nerada, da je Brdnikov Ivan zanjo premalo fanta. Saj to spoznanje bi si bila rada utajila, pa si ga ni mogla. Kaj bi lagala sama sebi.

Vida je sedla na rob postelje. Udarila se je z dlanjo po čelu: »Le kaj je meni vsega tega treba?«

Če bi razdrla? Sedaj, ko ga že več tednov ni blizu, ne bo nihče verjel, da si je ona premislila. Vsi bodo rekli, da je Ivan pustil njo. In ji bodo privoščili. Posebno Reznica. Res da ni šlo še tako zares, ko še ne pripravlja bale. Pa vseeno. Le kaj se je pomočila v to. Seveda. Tako dobrega se je kazal in tako lepo je prosil.

Vida je stopila na tla. Ni si več prikrivala, da je zašla v neprijetno zagato.

Danejevi Vidi je šlo najprej na jok. Nato se je pa ujezila in topotnila ob tla: »Golida bohinjska! Ne povem mu jih premalo.« Odločila se pa še ni bila, da dogovor podere. Morebiti. Morebiti pa tudi ne. Ko bi ne bilo zavoljo ljudi. Vida je obula na boso nogo sandale in po tihem, da bi ne zbudila mame, ki je vsa zdelana dremala spodaj v kamri, odšla na vrt.

»Morebiti je pa to zameril,« je mislila Vida grede, »ko še doslej nisem šla pogledat njegove domačije. Pa tega nisem kriva jaz. Naj se z Matijem zmeni. On je vedno in vedno odlašal. Utegne mi pa priti tudi to še prav.«

Danejeva Vida je začela misliti samo s pametjo in nič s srcem, še dokaj bolj kakor Bregarjev Ivan. Pa tega se ni zavedala.

Ob gorah so se že nabirali oblaki. Se bo le napravilo k dežju. Bi bil tudi potreben. Skozi sadovnjak je potegnil veter. Zamajal je veje in se zaletel še naprej v turščico in razvihral njene široke liste.

Vida se je druge krati najraje ustavljala pri svojem ograjenem vrtcu in se veselila cvetja, ki ji je kaj lepo uspevalo. Danes je pa cvetje ni veselilo. Sedla je v senco nekoliko v breg in se zagledala v polje.

Spomladi, ko je Ivan prvič prišel, so komaj dobro odgnale ozimine. Čas je hitro mineval in kar mimogrede so žita pričela zoreti. Najprej ozimni ječmen. Požele so ga in oplele strnišče, ko je bilo med ječmen sejano korenje. Pod srpi so padle zlateče se pšenice in vsa druga žita. Le ovsi še stoje in redkokatera jara rž. Polje, ki je prej valovilo v vetru, je sedaj eno samo strnišče. Kdaj spet vzklije iz preoranih njiv novo življenje? Po polju bodo vzcvetele in zadišale ajde, ona sama bo pa ostala – požeto strnišče. In ko bo v jeseni ajdo žela, se bo komaj upala ozreti naokrog. Vse se ji bo posmehovalo – zapuščeni nevesti.

Vidi je bilo bridko pri duši. Skrčila je kolena, se oprla obnje s komolci in naslonila glavo v dlani. Njene misli so se nekako utrudile in zastale.

Rahli koraki na stezi pod njo so jo predramili. Dvignila je glavo. Tik pod seboj je ugledala učiteljico Francko. Nehote jo je obšla nejevolja nanjo, čeprav jo je imela doslej vedno rada. Ona je bila tista, ki je pripeljala Ivana v hišo. Prav malo se je morala premagati, da je mogla nasmejano pozdraviti: »Dober dan, gospodična!«

»Bog daj, nevestica!« je odzdravila ne več mlada učiteljica in koj še vprašala: »Kaj razmišljaš?«

»O, nič.« Vida je narahlo zardela. Zazdelo se ji je, kakor da se učiteljica norčuje iz nje. Hotela je že vstati, pa si je premislila. Francka se je naredila domačo in je prisedla k Vidi.

»Kako ti gre, Vida?« je bila Francka prijazna.

»Nič prida,« je odsekala Vida.

»Kaj pa je?« je zaskrbelo učiteljico.

»V lepo zagato ste me spravili,« je oponesla Vida.

»Jaz tebe?« se je čudila Francka. »Ko sem te izmed vseh učenk imela najrajši.«

»Ne rečem, da ne. Samo tistega vašega nečaka, tistega Blejca ni bilo treba pripeljati v hišo.« Vidi se je jezik razvezal.

»Kaj ti je pa naredil?«

»Nič. Saj ga že celo večnost ni več blizu in ne piše tudi ne več. Saj res. Samo v sramoto me je spravil. Misli, da se bom pulila zanjga.« Vida je bila huda.

In se je tudi učiteljica Francka, Ivanova teta, razvnela: »Viš ga. Ga je spet prijelo. Že kot otrok se je rad kujal.«

»Kaj na blejski strani nobena šiba ne raste, da bi mu bili trmo izbili?«

»So mu stari starši vedno dajali potuho.« Učiteljica Francka se je kar nekako opravičevala.

»Kar povejte mu –« Vida ni mogla skončati zastavljene besede. Jo je Francka prestrigla:

»Mu boš že sama. Ne bo dolgo, ko bo tukaj. Mi je pisal –«

Sedaj je pa Vida segla v besedo: »Tako! Vam je sporočil. Meni se mu pa ni zdelo vredno. Naj kar gre, od koder je prišel.«

»Ne, ne, Vida!« je mirila Francka. »Ne smeš podreti. Ti si kakor rojena za dobro mater. In Ivan ne more dobiti boljše, ko je sam še precej otročji. Boji se te, pa je naročil mene k vam, da bi ga zagovarjala.«

»Nič ne obljubim.«

»Nikar, Vida. Jaz ti vezem že prte za na bale. Boš videla, kako lepo ti urediva dom.«

»Me kar nič več ne veseli.«

Beseda je začela zastajati. Da obe reši iz zadrege, je Vida povabila Francko na zgodnje slive. Vida je potresla še mlado drevo. Potem sta se pa obe sklanjali in pobirali in uživali sladko sadje. Na prejšen razgovor sta pa kar nekako pozabili. Spomnili sta se ga šele, ko sta zagledali Ivana, ki je zavil s poti in se peljal s kolesom po stezi naravnost proti njima.

Pozdravili so se. »Vroče je danes,« je pristavil Brdnikov.

»Ti utegne biti še bolj,« je namignila teta Francka.

»Zakaj?« Ivan se je ozrl na Vido, ki se zanj skoraj ni zmenila, še sliv mu ni ponudila.

»Še vprašuješ,« je postala huda učiteljica. »Se mar tako zanemarja svojo nevesto?«

»Nisem utegnil,« se je skušal zagovarjati fant. In res mu je postalo pošteno vroče ob misli, da sta se teta in Vida vse zgovorili.

»Papapapa. Koga drugega dobi, da ti bo verjel, jaz ti ne in Vida tudi ni tako slepa, da bi ti. Kujal si se spet,« je kar naravnost zabrusila teta nečaku.

Sedaj ni mogla tudi Vida biti več tiho. Na pol za šalo, na pol pa pikro je podražila: »Morebiti si je pa drugo poiskal.«

In se Ivan ni znal premagati. Nekako jezljivo je odgovoril: »Iskal je nisem. Ponujajo mi jo pa. Sama njena mama me je nagovarjala.«

Vidi je silila rdečica v obraz. Z vso silo jo je zadrževala. Francka je pa omalovažujoče vprašala: »Le katero?«

Ivan je zatrmoglavil: »Zidarjevo Majdo, če hočeš vedeti. Ji moreš kaj reči?« 

Učiteljica Francka je napravila strog obraz: »Dekletu ne bom delala krivice. Le to vem, da bi se vzela dva otroka.« 

»Nisem rekel, da jo bom vzel,« je jemal Ivan besedo nazaj.

»Pa čeprav,« se je oglasila Vida.

»No, Vida!» Ivan je postal ves krotak.

Danejeva Vida pa je že vedela svoje. Povedati pa ni marala. Bi utegnil kdo videti. Zatajila se je, kakor se že davno ni, in povabila učiteljico in nečaka v hišo. Postregla jima je kakor vedno. Poroke ta dan ni nihče upal več omeniti.

Ko sta Francka in Ivan odhajala, je Vida namenoma povabila samo učiteljico, naj še pride.

»Kaj pa jaz?« se je oglasil Brdnikov.

»Ko imaš toliko deeela –« je zategnila Danejeva Vida.

Ves zamišljen je vozil Ivan nazaj onkraj Save. V Leških klancih bi bil skoraj padel s kolesom. Komaj se je še ujel. Zavedal se je, da je naredil nekaj narobe, kar se mu bo bridko otepalo.

Med tednom je pa Brdnikov Ivan prejel po dolgem času spet pismo od Danejeve Vide. Roka se mu je tresla, ko je odpiral ovoj. Po prvih besedah je pa prebledel. Vida je pisala:

Ivan!

Menda si že sam sprevidel, da midva ne spadava skupaj. Grdo bi bilo od mene, če bi Ti tega ne upala koj povedati, ko imaš sedaj lepo priliko pri Zidarjevi Majdi. Ali si pa katero drugo poišči. In name nikar ne bodi hud, kakor tudi jaz na Te nisem. Če se kdaj srečava, ni treba, da bi se drug drugemu ognila.

Z Bogom!

Vida Danej.

Brdnikovemu Ivanu se odslej nič več ni mudilo s poroko. K sebi je vzel teto Nežo, očetovo sestro, ki mu je še več let gospodinjila. In kakor bi bil vedel, da utegne Vidi zavoljo njega kdo kaj reči, češ da jo je pustil, je za božič pisal Vidi kar na razglednici, da je lahko vsakdo bral:

Draga Vida!

Čeprav me nisi hotela, ne zameri, da Ti vseeno voščim vesele praznike in srečno novo leto.

Ivan Bregar.

Vidi se je to dobro zdelo. Pisanja pa nikomur ni pokazala. Še učiteljici Francki ne. Kaj pa ljudi briga. Naj govore, kar hočejo.

Danejeva Vida in Bregarjev Ivan sta še večkrat prišla skupaj. Oba sta bila še samska. Da bi se pa vzela, pa niti mislil ni nihče več. Ne Vida ne Ivan.

So pač razmere tako nanesle.