Nenadejan uspeh gospe Dobrovske

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Nenadejan uspeh gospe Dobrovske
Vladimir Bartol
Izdano: Modra ptica, 2/1–2 (1931), 31–35
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Svojo kariero dolgujem v veliki meri neprekosljivim metodam gospe Dobrovske, ki je bila moja prva učiteljica v petju,« je pripovedovala gospodična Irma, naša odlična rojakinja, ko se nas je zbralo nekaj znancev iz domovine v njenem prikupnem stanovanju v enem izmed najboljših pariških hotelov. »Moj glas je vzbudil pozornost, ko sem bila še napol otrok. Na konservatoriju so me priporočili gospe Dobrovski, ki me je sprejela kot privatno učenko v svojo šolo. Gospo Dobrovsko gotovo poznate? O njej sem slišala praviti toliko čudnih stvari, ki razburjajo dekliško fantazijo, da mi je srce na vso moč utripalo, ko sem prišla prvikrat k njej. Sprejela me je s tistim nedopovedljivim smehljajem, ki sem ga tudi pozneje opazila samo pri zelo zrelih ženskah, ki mnogo vedo in vse razumejo. Pogled iz njenih velikih, dobrih oči je bil vsekako čudno prizanesljiv, kakor da prodira tudi v poslednji kotiček mojega srca. Kaj čuda, če sem pred njim velikokrat pogledala v tla in zardela? Vendar se je bila nekoč pošteno urezala v meni. Zakaj, mi še danes ni popolnoma jasno. Morda je vendarle precenjevala svoj upliv name, ki je bil resda precej velik, ali pa je, kakor se pogostoma pripeti celo tako izkušenim damam, kakor je bila ona, iz neke majhne ničemernosti podcenjevala žensko v meni. Naj bo tako ali tako. Ker sem že na tem, da pripovedujem, vam bom zaupala še ta doživljaj. Upam, da ne boste smatrali moje odkritosrčnosti za indiskretnost. Moj ljubi, mali ogenjček tako vabljivo prasketa v kaminu ...

Da začnem torej ... Nekoč sem prišla h gospe Dobrovski posebno raztresena. Bila sem v tistih neumnih dekliških letih, ko človek neprestano sanjari in nekaj hoče, ne da bi sam vedel, kaj. Moja učiteljica me je nekaj časa potrpežljivo opazovala, potem pa me je nenadoma vprašala s tistim svojim čudnim, meni takrat popolnoma nerazumljivim smehljajem:

»Kam si neki zaljubljeno, dete?« Kri mi je bušila v lica. Komaj, da sem spravila preko ust: »Ne vem, kaj mislite, gospa.«

Gospa Dobrovska se je zasmejala. »Kako nedolžen si še, otrok!« je vzkliknila. »Ah, ko bi jaz bila na tvojem mestu! S tem, kar vem danes, bi bila lahko najsrečnejše bitje na svetu.«

Začudeno sem jo pogledala. Z roko mi je rahlo šla preko las, potem me je prijela za zapestje. Resno me je pogledala v oči in me vprašala:

»Kaj ne, moških ne poznaš še?«

Lahko si mislite, kako me je spravila v zadrego. To videč, me je tolažeče pogladila po licu. Potem je dejala: »Beži pred moškim in boj se ga kakor vraga! Zakaj slabši je od zveri. Vsak bo zahteval od tebe samo eno: tvoje telo. Kaj njemu mar tvoje srce! Kaj njemu mar tvoja ljubezen! Skrunil te bo, ne da bi te vprašal, kaj misliš in kaj čutiš. Samo uteha pohoti mu boš. Nikoli ne bo videl v tebi človeka. Bil se bo zate in se z drugimi sovražil. Toda samo kot za predmet, ki je njegova lastnina in do katerega ima vse pravice.«

Tako ni bila še nikoli govorila z mano. Od sramu nisem vedela, kam bi pogledala. Ona pa je zrla name s tihim, prizanesljivim smehljajem. Govorila je dalje:

»Pripovedovati ti hočem nekaj iz svojega življenja. Videla boš, da ne pretiravam, če sodim tako slabo o moških. Mati mi je umrla, ko sem bila še majhno dete. Ostala sva sama z očetom, ki je bil ugleden zdravnik v Pragi. Bil je precej redkobeseden z mano, čeprav sodim, da me je imel na svoj način prav rad. Ko sem bila v tvojih letih, so odkrili, da imam za petje talent. Oče me je dal na konservatorij. Moj ideal je bil, da bi postala operna pevka ... Nekoč je prišel k nam na obisk mlad, črnobrad doktor in naslednji dan sem izvedela, da je poprosil za mojo roko. Lastnim ušesom nisem mogla verjeti, ko mi je oče povedal. Prepričana sem bila, da se je samo šalil. Kaj naj bi bil tudi našel na meni, malem, še nerazvitem dekletcu, sem se spraševala. Imel je čudne, temne oči, ki sem se jih bala in ki so me vendarle privlačevale k sebi z neko meni nerazumljivo močjo. Kmalu sem uvidela, da je mislil resno. Vsa sem trepetala od strahu in vendar sem bila vsa iz sebe od sreče. To mi bodo zavidale prijateljice, sem si mislila, ko bodo izvedele, kakšna čast me je doletela. Vendar sem mogla komaj prikimati z glavo, ko me je vprašal, če ga hočem za moža. O možu in o zakonskih stvareh nisem imela pojma. V glavo mi ni hotelo, kaj je videl v meni lepi zdravnik, ko me je hotel za ženo. Po poroki so se mi kmalu odprle oči. Pfuj, kako se mi je človek zastudil. Toda kaj sem hotela storiti? Bila sem malo, neizkušeno dekletce, njegova žena, njegova last. – Ti o vsem tem seveda ničesar ne slutiš. Povem ti, da mi je bilo strašno pri srcu. Nikogar nisem imela, ki bi se mu bila mogla potožiti. Pred očetom me je bilo sram, prijateljicam nisem hotela pokazati, da mi je hudo, njemu pa – bog se usmili. – Ni še minilo leto, ko sem že rodila otroka. Malega sinčka. Danes je že imeniten gospod. Postala sem mati, da sama nisem vedela kdaj. Preselili smo se na Dunaj. Mož je slovel kot imeniten zdravnik in tako sem prišla v odlično družbo. Nekajkrat sem zapela in opazili so, da imam lep glas. Z novo, podvojeno silo se je zbudila v meni želja, da bi se šolala dalje. Sedaj sem zahtevala od moža, da mi je dovolil posvetiti se študiju. Postala sem bila žena in nič več me ni bilo strah pred njim. Boriti sem se morala sicer za vsako vajo, za vsak nastop, vendar je bil zmerom on tisti, ki je popustil. Tedaj sem opazila, da mi ni bilo prav nič več do njega. Vsako čuvstvo zanj je ugasnilo v meni. Dobila sem svojo družbo in začela zahajati vanjo. Neznansko je postal ljubosumen. Če je le utegnil, mi je bil za petami. V srcu sem postala proti njemu trda ko kamen. Na tihem sem se smejala njegovemu večnemu trepetanju zame. Sovražila sem ga. Postal je popoln suženj svoje ljubosumnosti in vsa okolica je brila skrivaj norce iz njega. Vedela sem to in sem se veselila, čeprav sem slutila, da je trpel nezaslišane muke ...

Nekoč sem prišla pozno zvečer domov. Iskal me je bil povsod in ko me ni našel nikjer, se je vrnil ves skrušen. Brezbrižno, narejeno brezbrižno sem ga pozdravila in začela slačiti plašč. Tedaj je zavrelo v njem. Prvič se je zgodilo, da me je udaril. Prenesla sem molče, vendar z zavestjo, da mi odslej ni treba imeti več nobenega obzira do njega. In res! Ko je gostoval takrat v operi slovit tenor, sem se do blaznosti zaljubila vanj. Pisala sem mu pisemce in mu določila sestanek. Na konservatoriju je slišal moj glas. Čez teden dni sva sklenila, da pobegneva skupno v Berlin. Takrat bi bila morala videti, kako sem umela biti ljubezniva do svojega moža! Norec je bil ves iz sebe od sreče. Za vse, kar mi je kedaj storil hudega, me je prosil sedaj odpuščanja. Čez noč se je bil izpremenil v otroka. Toda kadar ugasne v ženski enkrat do nekoga ljubezen, ne pozna zanj več niti usmiljenja niti drugega čuvstva. Zame je bil on mrtva stvar. Vse svoje srce in vse svoje misli sem podarila drugemu ... Odpeljala sva se v Berlin. Tam sem dobila svoj prvi angažma. Mož je skoraj zblaznel od boli in sramote. Pisal mi je in me rotil, naj se vrnem in da mi bo vse odpustil. Toda zame ni bilo nobene poti nazaj. – Sedaj pa poslušaj moje drugo in še veliko večje razočaranje. Moj tako goreče ljubljeni in tako visoko oboževani tenor se je prav kmalu pokazal kot smešen in vsakdanji bedak, katerega najimenitnejše in najvažnejše opravilo je bilo, odpirati zaljubljena pisemca in hoditi na tajne sestanke. V svoji nadutosti je bil otročji in njegov ogenj se je prav kmalu razkril kot dobro naučena vloga in pobožna želja izžetega komedijanta. Jokati in smejati sem se morala obenem. Kako klavrno končajo včasih najlepše sanje! To je bil torej moj slavni tenor! Otresla sem se ga in z njim vred tudi sleherne sentimentalne romantike. Začele so se borbe za uspeh, velikokrat prav umazane borbe, ki jih boš itak, če misliš iti h gledališču, prav kmalu tudi sama spoznala. O tem poglavju ti ne bom govorila ... Moja tretja resnična ljubezen je bil mlad, ognjevit oficir, po rodu Poljak. Pošiljal mi je rože na oder in nestrpno želel, da bi se z mano seznanil. Ko sem ga potem prvikrat videla, sem se takoj zaljubila vanj. Imel je lepo glavo in rjave oči, ki so božale kakor žamet. Prekinila sem vse druge vezi in se vrgla samo njemu v naročje. Takrat sem sveto verjela, da sem naletela na edino pravega. Bila sem presrečna. Zdel se mi je kakor princ iz tisoč in ene noči. Bil je viteški in vdan mi z dušo in srcem. Sklenila sva, da se poročiva. Odstraniti je bilo treba samo se nekaj ovir, ki so jih nalagali njemu vojaški predpisi. Če bi bila takrat nenadoma umrla, bi bil gotovo ostal na mojih ustnicah blažen smehljaj. Ljubezen se mi je takrat zdela najvišje na svetu ... Kako malo sem še poznala moškega! Kako lahko sem se dala preslepiti od videza! Poslušaj, dete. Nekoč sem se sprehajala z enim izmed svojih stanovskih kolegov, mladim pevcem, in, pripovedujoč mu o svoji ljubezenski sreči, sem se ga nehote oklenila pod roko. Nenadoma je stopil pred naju moj oficir in – pomisli: ne da bi zahteval najmanjšega pojasnila, me je udaril po licu. Nastal je škandal. Zgrudila sem se na tla in nezavestno so me odpeljali na stanovanje. Moje najlepše sanje so se sesule v prah. Oba sva sicer poskušala pozabiti, kar se je bilo zgodilo, vendar prejšnje sreče ni bilo več nazaj. In ko so me kmalu nato povabili v Petrograd, sem brez obotavljanja podpisala pogodbo. Z oficirjem sva se razšla za vedno ... V Petrogradu sem se v drugič poročila. Z enim izmed dirigentov v operi. Zaljubljena nisem bila posebno. Ne bom tajila: tudi nekaj matematične kalkulacije je bilo zraven. Mislila sem si: dobila si moža, ki te spoštuje in ceni, ki te ljubi in ki si je zaželel, kakor ti, mirnega doma. Z neko resignacijo sem šla v ta zakon. S studom in gnusom sem se iztrgala iz njega. Moža nisem posebno cenila. Od vsega početka sem imela občutek, da sem se ponižala, ko sem se z njim poročila. Zato je tem globlje ranilo moj ponos, ko sem ga zalotila nekoč v objemu z neko zboristko. Tembolj, ker se je on samo mirno smehljal, govoreč mi, da človek vendar ne sme biti v takih stvareh preveč natančen. Pozneje sem izvedela, da je vzdrževal še nekatera druga razmerja. Zdelo se mi je, kakor da sem se ves čas, ko sem živela z njim, valjala v blatu. Prvikrat mi je bilo, da sem se omadeževala. Pljunila sem mu v obraz in ga zapustila. Pot me je privedla v Kijev. Tu sem spoznala »edino pravega«, kakor mi je sam dejal. Bil je komponist in glasbeni kritik obenem. Bil je visoko izobražen mož, sicer pa nekaj let mlajši od mene. Med nama je bil popoln sporazum in nekako »duhovno sorodstvo«, kakor se je izražal sam. Trdno sem zopet verovala v ljubezen. Nameravala sva se poročiti. Moj kritik je odlašal in odlašal in čez noč se je zgodilo, da se je zagledal v eno izmed mojih mlajših kolegic. Vse je zavrelo v meni. Šla sem k njemu in ga poklicala na odgovor. Ves prepaden je jecljal nekaj nerazločnega. Tedaj mi je bilo komedije dovolj. Vrgla sem se proti njemu z nožem v roki. Ubranil se je. Dobila sem živčni napad. Takrat sem začela uživati strupena mamila ... Zopet sem prišla v Berlin. Moja slava je dosegla svoj višek. Živela sem zase, strta in razočarana. Dobila sem prijateljico, ki me je zares razumela. V vsem sva se skladali. Tudi ona je poznala življenje.

Videla sem, da žensko samo ženska lahko popolnoma doume. Žal mi je bilo, da sem tako dolgo potrebovala, da sem prišla do tega spoznanja. Hotela sem nadoknaditi vse, kar sem bila doslej zamudila. Najeli sva si skupno stanovanje.«

Gospa Dobrovska je pripovedovala z nekaj malimi presledki vse dotlej kakor v eni sapi. Sedaj je nenadoma umolknila in mi pogledala s svojim čudnim, vsevedočim smehljajem v oči.

Lica so mi gorela in oči so me pekle, kakor da bi imela vročico. Videč učinek svojega pripovedovanja, me je gospa Dobrovska z drhtečo roko rahlo pobožala po obrazu. S prsti se mi je dotaknila ramen in šla potem z njima polagoma po celem telesu. Toda vsega tega sem se zavedla šele veliko pozneje. Takrat sem strmela z vso dušo v njeno življenje, ki se je razvijalo pred mano kakor nedoumljiv privid. Čez nekaj časa je gospa Dobrovska zopet povzela:

»Vidiš, dete, naslikala sem ti moškega, kakor sem ga bila sama spoznala. Vendar s tem še ni konec mojih izkušenj in razočaranj. Nekje globoko v meni je še vedno ostala kal onega hrepenenja, ki me je vselej vodilo pri iskanju za »edino pravim«. Zaradi tega hrepenenja sem naposled storila najgrše izdajstvo. Spoznala sem »dobrega« človeka, že starejšega moža, ki je bil nekoč gledališki ravnatelj in je živel tedaj kot privatnik. Bil je simpatičen in zelo izobražen človek in zaradi njega sem zapustila svojo prijateljico. V tretje sem se poročila. Toda kmalu se je pokazalo, da se skriva za tem duhovitim možem betežen starec, ki je mislil, da bo našel v meni postrežnico za svoja stara leta. Za to sem se zdela sama sebi vendarle predobra. Zapustila sem ga, gostovala sem tu in tam, še nekajkrat zaman poizkusila svojo srečo in se končno naselila v vašem mirnem mestecu, ki sem ga bila na nekem potovanju spoznala. Tu se počutim skoraj srečno. Samo duša mi manjka, ki bi me razumela. Glej, dete: spoznala sem tebe. Takoj si mi k srcu prirasla. Tako mlada si še in tako nedolžna. Hotela bi te obvarovati najhujšega v življenju, to je zveri, ki se ji pravi moški. Tako mehke laske imaš in tako voljni so tvoji udje. Strahoten greh bi se mi zdelo, če bi se dala skruniti moški živali.«

Pritisnila me je k sebi in me začela rahlo poljubljati. Nekaj časa sploh nisem vedela, kaj se godi z mano. Potem sem se ji skoraj s silo izvila iz objema. Kakor omamljena sem se opotekla. Pred očmi se mi je zameglilo, da nisem razločevala ničesar več okoli sebe. Toda s svojim duhovnim očesom sem uzrla pred sabo obraz kakor iz jekla, ponosen in neizprosen, strašno lep v svoji moči, divji in naskakovalen in vendar dober in mehak kakor obraz otroka, z očmi gospodovalnimi in upornimi ter obenem vdanimi in prosečimi, s prekrasnim izrazom duha na visoko obokanem čelu, zamegljenem od divjih strasti in neukročenega poželenja. Gledala sem obličje moža, ki se mi je bilo takrat razodelo. Kakor v kalejdoskopu se je utrnila za trenutek pred mano moja bodočnost. Videla sem se, kako s hrepenenjem iščem po svetu ta obraz in kako se mi izmika v vedno večje daljave. Povsod ga je nekaj in vendar nikjer ga ni vsega. Slutila sem bodoča razočaranja in kakor blisk me je spreletelo, da bo vse moje iskanje morda zaman. Zakaj v njegovi popolnosti ne bom našla tega obličja nikjer, razen morda v nebesih ali peklu. –

To se mi je bilo odprlo ob pripovedovanju gospe Dobrovske. Danes se moram seveda smehljati, ko vidim, da je bila izkušena gospa dosegla baš obratno od onega, kar je bil prav za prav njen namen.«

Tako je končala naša odlična rojakinja in nekako razmišljeni smo se spustili v drug pogovor.